19 AVGUŠTINOVI GOVORI (SERMONES) Govor (lat. sermon, gr. ὁμιλία1) je v 4. stole-tju najbolj razširjen pojem za označevanje t. i. oznanjevanja oz. pridiganja. Poznamo katehetične, eksegetske in parenetične govore. Literarna zvrst govora, ki se je razvila iz eksegetskih komentarjev, imenovanih tractatus, je potem aplicirana na katehetično pridiganje konkretni skupnosti v konkretnih situaciji.Danes poznamo 544 Avguštinovih govorov, ki so se ohranili zapisani, med katerimi pa je le približno polovica dostopna v kritičnih izdajah. Izvirno naj bi obstajalo še nekajkrat toliko govorov. Tudi v sodobnem času se zgodi, da strokovnjaki odkrijejo kakšen njegov še nepoznan govor.2 V primer- javi z ostalimi bolj znanimi Avguštinovimi deli govori niso bili deležni takšne pozor- nosti, kar se tiče kritičnih izdaj oz. študij.3 Kljub temu vsebujejo izjemen doprinos k interpretaciji Svetega pisma, predvsem pa vpogled v njegovo osebno srečevanje z Božjo besedo, ki jo je skušal podati poslušalcem, da bi spremenila tudi njihova življenja.Avguštin je govore dejansko imel približno dvakrat tedensko v Hiponu, kjer je bil škof, pa tudi v drugih mestih, npr. v Kartagini, kamor so ga vabili. Avguštin sam ni zapisoval govorov, ki jih je imel ob različnih priložnostih, temveč so jih zapisali različni zapisovalci in redaktorji. V govorih4 se Avguštin pokaže kot preprost razlagalec Božje besede, katere bogastvo in globino skuša podati na razumljiv način. Brez svetobežne spekulacije obravnava širok spek- ter tematik iz teologije. Tesna povezanost med pridiganjem in snovanjem teologije pa ne izzveni kot avtoreferencialnost oz. abstraktno teoretiziranje, temveč ravno pridiga postane kraj, kjer se teologija srečuje z resničnostjo življenja. Teologija Creda, trinitarična teologi- ja, kristologija, pnevmatologija, eshatologija, JAN DOMINIK BOGATAJ Ut oremus, credamus Avguštinova interpretacija Lk 18,1-17 v Serm. CXV Izjemen in obsežen korpus govorov sv. Avguština iz Hipona (354–430) velikokrat ostaja v senci njegovih klasičnih, vélikih del. Toda zaradi konkretnosti in jasnosti ter odkrivanja duhovne globine razlage Svetega pisma so vredni večje pozornosti. Avguštinov zgled nas namreč lahko spodbudi, da bi bilo tudi naše srečevanje z Božjo besedo neumorno v iskanju globokega pomena, ki vzpostavlja oseben odnos z Gospodom. PATRISTIKA 20 TRETJI DAN 2017 9/10 ekleziologija – vsa ta področja dobijo mesto v govorih, ko so soočena s konkretnostjo krščanskega življenja skupnosti, katerim so namenjeni. Avguštin se pokaže kot mojster tega organskega prepletanja teologije in živ- ljenja.V govorih Avguštin predvsem razlaga Božjo besedo, ki se je najprej brala pri liturgiji, prvenstvenem mestu njenega poslušanja. V njih se srečamo z duhovno interpretacijo Božje besede, ki išče konkretizacijo njenega pomena. GOVOR 115 (SERMON CXV: OPORTET SEMPER ORARE, ET NON DEFICERE) Govor 115 je datiran v leto 412 oz. 413.5 Poznamo dve izdaji izvirnega latinskega besedila6 in nekaj prevodov v sodobne jezike.7 Slovenski prevod se uvršča v serijo posameznih Avguštinovih govorov, ki so že prevedeni v slo- venščino8 in je prvi, ki vsebuje njegovo razlago Lukovega evangelija.Avguštin v Govoru 115 podaja komentar odlomka Lk 18,1-17. Deset let pred tem je Ambrož Milanski prav tako podal komentar Lukovega evangelija, kar je vplivalo tudi na Avguštinovo razlago.9 Govor je kratek, zgoščen in jasen. Sledi strukturi odlomka evangelija, ki ga razlaga in skuša oblikovati duhovni pomen za svoje poslušalce. VSEBINA Govor 115 je razdeljen na štiri dele (1–4), medtem ko je sam odlomek Lk 18,1-17 sestavljen iz treh delov: a) Prilika o vdovi in sodniku (v. 1–8), b) Prilika o farizeju in cestninarju (v. 9–14), c) Jezus blagoslavlja otroke (v. 15–18). VERA JE VIR MOLITVE. V prvem delu Avguštin na podlagi prilike o krivičnem sodniku in vdovi tematizira odnos med vero in molitvijo. Izkaže se, da sta oba kot dva pola istega imperativa krščanske eksistence, ki ena brez druge ne obstaja. "Če ugasne vera, izgine molitev. (Si fides deficit, oratio perit.)" pretanjeno ugotavlja in doda, da je vera vir molitve. Po drugi strani pa "molitev utrjuje stanovitnost vere". Oba pola čudovito poveže s spodbudo: "Zato verujmo, da bomo molili; in da ne opeša vera, s katero molimo, molímo." VERA NI LASTNOST OŠABNIH, AMPAK PONIŽNIH. Drugi razdelek govora Avguštin namenja ponižnosti: "Vera pa ni lastnost ošabnih, ampak ponižnih". Podrobno se dotakne tako ravnanja napuhnjenega farizeja kakor skrušenega grešnika, omeni pa tudi ravnanje pravičnega Boga. Razlago zopet sklene s preprosto, a jasno spodbudo: "Varuj se ošabnosti." PROTI PELAGIJANCEM Tretji del, ki je tudi najkrajši in se zdi kot kasnejši vstavek, je implicitno namenjen zavrnitvi pelagijanizma, ki trdi, da je opravi- čenje možno doseči z lastnim trudom preko dobrih del. Pelagijance obtoži, da so še slabši od farizeja, ker Boga niti ne prosijo za milost niti se mu ne zahvaljujejo. Avguštin ekspli- citno pravi, da so nasprotniki milosti, da milost zavračajo, da se "nesramno bojuje[jo] proti milosti." Uravnoteženo predstavi veliko vrednost dobrih del, posebno miloščine, ki so organsko povezana z vero in milostjo, s čimer je zavrnil Pelagija in njegov nauk. ZA OTROKE JE KRISTUSOV KRST POTREBEN. Sklepni del je namenjen razlagi pripovedi o tem, kako je Kristus blagoslavljal otroke. On je Odrešenik, ki tudi otroke brez greha ozdravlja izvirnega greha. Avguštin implicitno inter- pretira to pripoved z napotilom krsta majhnih otrok. Ne pravi, da bi otroci imeli svoje lastne grehe: "V njih ni nič slabega, razen tega, kar so pridobili iz izvira: v njih ni nič slabega, razen tega, kar so pridobili od prednikov", temveč da jih Kristus najde, ozdravi in odreši. 21 AVGUŠTINOVE METODE INTERPRETACIJE V kratkem odlomku Avguštin pokaže, da v eksegezo Svetega pisma vključuje več interpretacijskih pristopov.10 Nemalokrat se je zgodilo, da je Avguštin med samimi govori dobil kakšno vprašanje poslušalcev in tako določene težje razumljive odlomke še temeljiteje razložil. Njegovo zanimanje je bila predvsem Nova zaveza, a se ni izogibal tudi razlagam starozaveznih odlomkov. Le-te pa praviloma razume v luči kristološkega mesijanizma, v kristološki luči. Izjemno pomemben princip za razlago v antiki in še danes je navodilo, da se Sveto pismo najprej razlaga s Svetim pismom. Za- torej lahko občudujemo njegovo poznavanje celotnega Svetega pisma, ko sproti mojstrsko vtke številne biblične citate v podporo svoji argumentaciji. Avguštin je v razlage pogosto vpletel tudi zavrnitve heretičnih naukov, ki so pogosto izvirali iz napačne razlage Svetega pisma, a teološke polemike niso nikoli prevladale nad duhovno koristjo konkretne skupnosti. Osrednji interpretacijski princip je gotovo iskanje duhovnega pomena besedila, kar je razvidno tudi v Govoru 115. Avguštin želi evangeljsko pripoved aktualizirati, da bi transformirala konkretno življenje kristjanov. Podaja preprosta navodila in spodbude, ki torej izvirno svetopisemsko besedilo napravi- jo živo in relevantno za poslušalce. Predvsem pa Avguštin s svojo razlago želi vzbuditi vero, ki vodi k molitvi, ta pa k prave- mu razumevanju. Hermenevtični krog, ki se začne s spodbudo: "verujmo, da bomo molili", se dopolni z vedno globljim razumevanjem Božje besede: "Molimo, da bi razumeli."11 Molitev nas odpira za razumevanje Božjega sporočila, kar pa zopet vodi k veri. Gibanje, ki predstavlja stalni dinamizem rasti vere, molitve in razumevanja. 1. Avguštin, Ep. 224,2. 2. Cf. Pierre-Patrick Verbraken, Études critiques sur les sermons authentiques de saint Augustin, Instrumenta Patristica 12, Steenbrugge: Sint-Pietersabdij; Den Haag: Martinus Nijhoff International, 1976; Avguštin, Sermons: Newly Discovered Sermons. The Works of Saint Augustine: A Translation for the 21st Century III/11, Edmund Hill, (prev.), New York: New City Press, 1997. 3. Za pregled bibliografskih podatkov, gl.: Hubertus R. Drob- ner, Augustinus von Hippo. Sermones ad populum: Überliefe- rung und Bestand = Bibliographie – Indices, Supplements to Vigiliae Christiane 49, Leiden; New York; Köln: Brill, 2000; Hubertus R. Drobner, Augustinus von Hippo. Sermones ad populum: Überlieferung und Bestand - Bibliographie - Indices: Supplement 2000-2010, Patrologia : Beiträge zum Studium der Kirchenväter, Bd 25, Frankfurt am Main: P. Lang, 2010. 4. Odličen obsežen uvod v razumevanje literarne zvrsti govora, Avguštinovega pridiganja, njegove uporabe Božje besede v govorih, etc.: Michele kard. Pellegrino, "Introduzione", V: Avguštin, Discorsi, I (1-50): sul Vecchio Testamento: Testo latino dell'edizione Maurina e delle edizioni Postmaurine. P. Bellini, F. Cruciani, V. Tarulli (ur.), Nuova Biblioteca Agostiniana. Opere di Sant'Agostino 29, Rim: Città Nuova, 1979. 5. A. Kunzelmann in B. Fischer zagovarjata 413, A. M. la Bonnardière pa 412. 6. PL 38, 655-657; Avguštin, Oeuvres complètes de Saint Augustin, Tome dix-septième: Sermons au peuple, première série, Paris: Louis Vivès, 1872, str. 188-192. 7. Avguštin, Discorsi sul Nuovo Testamento, II/1: 51-85; II/2: 86-116 : Testo latino dell'edizione Maurina e delle edizioni Postmaurine. P. Bellini, F. Cruciani, V. Tarulli (ur.), Nuova Biblioteca Agostiniana. Opere di Sant'Agostino 30/2, Rim: Città Nuova, 1983; Avguštin, Sermon on the Mount, Harmony of the Gospels, Homilies on the Gospels, A Select Library of the Nicene and Post-Nicene Fathers of the Christian Church, vol. VI., Philip Schaff (prev. in ur.), Edinburgh: T & T Clark; Grand Rapids: William B. Eerdmans Publishing Co., 1991. V tej izdaji je označen kot Sermon 65 on the New Testament.;, Avguštin, Sermons. The Works of Saint Augustine. A Translation for 21st Century, Vol. III/4, Edmund Hill (prev.), New York: New City Press, 1992. … 8. Npr, Govori o Janezovem evangeliju (1-124), Franc Ksaver Lukman (prev.), Cerkvenih očetov izbrana dela IX. in X., Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1943.; Gov. 188 (M. Špelič, Tretji dan 10/11, 1997); Gov. 272 (D. D’Elia, Tretji dan 9/10, 2011); Gov. 272 (B. Čop, Tretji dan 10, 1998); Gov. 235 (M. Špelič, Tretji dan 11/12, 1998); Gov. 341 (M. Špelič, Tretji dan 10, 1998); Gov. 359 (M. Špelič, Tretji dan 5/6, 2011); Deset govorov o 1 Jn (M. Sajovic, CMD 2012); Novorojencem na nedeljo po veliki noči (D. Movrin, Družina 2000, št. 18); Uvod v Avguštinov govor Katehumenom o simbolu (M. Špelič, Tretji dan 7, 1998). 9. Prim. Piero Rollero, "L'influsso della 'Expositio in Lucam' di Ambrogio nell'esegesi agostiniana," v: Augustinus Magister. Congrès International Augustinien. Volume I, Communicati- ons, Paris: Études Augustiniennes, 1954, str. 211-220. 10. Prim. Tarmo Toom, "Augustine's Hermeneutics", V: Patristic Theories in Biblical Interpretation, Tarmo Toom (ur.), New York: Cambridge University Press, 2016, str. 77-108. 11. De Doctrina Christiana 3.37.56. PATRISTIKA