JCffiia 2. V SiivCjenje in svet Štev. S. £jubijati a 31, januarja ÉÇ30. £eto *. Љ J ust in: Menih Schwartz unaj.de s hudičevo pomočjo smodnik (leêoretf - Prof. W. X White, biy£ predsednik Ameriške psihiatrične družbe Propad ali vstajenje narodov? Pesimisti — Doba strojev — Paralela, ki je ni — Atavistični nagoni in njih umiranje — Borba proti zločinu — Sp englerjevo prerokovanje — Zakaj ni treba obupati nad današnjim svetom Na tisoče ljudi živi sirom sveta, ljudi z visoko duhovno naobrazbo, ki bi dali vse svoje zemske dOhrine, če bi mogli vnaprej vedeti, kakšna bo usoda človeštva in kako se bo končala. Takšni ljudje, ki so preizkusili kaos ničnosti samotnih dni na lastnem življenju ali na življenju celih plemen, so prišli kakor Macbeth do spoznanja, da je življenje »od norca pripovedovana bajka, polna hrupa in jarosti, ki pa nič ne pomeni.« Ljudje, ki so verjeli v to. so zavrgli življenje. Drugi, ki so na dnu svojega srca prav tako črnogledi, pa omamljajo svoje globokoumno prepričanje s trdim, neutrudnim delom, ali pa iščejo utehe v , piljači, v mamilih ali pa postanejo kar poklicni klovni. V literaturi pesimizma, katere velik del je nastai šele po vojni, je »hudič« v drami skoro vedno znanost ali vsaj njen izrodek-stroj ! Njenemu kvarnemu vplivu pripisujejo izkoreninjenje vere, ubijanje individualnosti in uničenje idealizma s strani surovega materijalizma. To je približno stališče, ki ga zavzema g. Caillaux, francoski politik v nekem svojem sestavku, objavljenem v nekem ameriškem magazinu. Znanost, izvaja pisec, zaznamuje ogromen napredek. Dala je človeku v prirodi oblast nad stvarmi, oblast, o kateri še sam ni sanjal, ampak ta čisto znanstveni razvoj ni našel vzporednice z razvojem tega, kar imenuje taisti g. Caillaux morala. Ena izmed tvorb znanosti, katero francoski državnik najbolj obžaluje, je povzdig dobe stroja in tendenca tehnike, ki zasleduje končni cilj standardizacije, izločitev razlike individualitete, ki je vendar tako važna za nadaljnji razvoj in napredek. Odkar so obtožili znanost, da je tisto sredstvo, ki uniči lastnega stvaritelja, se zdi samo fair, če se da znanosti prilika. - da odgovori na to obtožbo. Kaj more. splošno rečeno, znanost proizvajati, da nas prepriča, da se človeštvo ne bliža poginu, ampak se, baš nasprotno, še vedno dviga? Mislim, da nam znanost tukaj lahko marsikaj pojasni, razodene, in kar nam more povedati, ne bo samo vzpodbudno, ampak tudi prepričevalno. Življenje na našem planetu se razvija počasi in teži leno k svojemu visokemu smotru. Milijone let je trajalo, preden se je razvila praprotoplazma do bitja lastne volje in zavedne moči — svojo najvišjo stopnjo človeka pa je dosegla šele v zadnjih dvajset tisoč letih ali še manj. Da naznačimo, koliko in kako malo je napredovalo človeštvo od roda do roda tekom tisočletij, smo se namenili pokazati tri velike zločine, s katerimi mora človek še vedno računati. To so: ljudo-žrstvo, krvosramstvo in umor. Laik bo gotovo strmel, če mu povemo, da ljudo-žrstvo še ni premagano. Čeprav je res. da smo v tem o>ziru bolj napredovali nego v območju ostalih dveh zločinstev. se vendar še vedno pojavlja ta nagib tu in tam pri anormalnih osebah, seveda pod posebnimi pogoji in v posebnih okoliščinah. Ljudje, ki žive na odljude-nih otokih ali v ledenih ^pokrajinah severnega tečaja in nimajo kaj jesti, pridejo čisto instinktivno na misel Ijudo-žrstva. To pa še oddaleč ni nobena sramotna reakcija, saj ni v bistvu nič drugega kakor posežek nazaj v prastanje èlové-ka, ko je zmagovala samo fizična sila in neusmiljenje. Ljudožrstvo pa se ne javlja samo zgolj pod pritiskom sile. Primer, ki ga bomo opisali, pač ne potrebuje opravičila glede samoobvladanja. Mladim ljudem. ki so mu bili priče, je nudil pretresljiv dokaz dejstva brez poznanja psihološkega vagona. Fakultete ene najpomembnejših univerz Amerike so stvar razumele in jo tudi obravnavale. Neki dijak, ki je bil zaposlen .s svojo skupino pri seciranju v anatomski dvorani, je nenadoma popade! kos človeškega mesa z operacijske mize in ga — jedel! Dijaki so hoteli tovariša hipoma odstraniti iz svoje srede, toda docent se jim je postavil po robu..Mladi mož je bil dobil epileptičen napad. V prvem stadiju:tega napada je popolnoma izgubil oblast nad sabo ter zapadel volji živalskega nagona. Ta primer služi za dokaz, da živalski instinkt" še ni docela izkoreninjen iz človeka. Krvosramstvo je pogosteje od ljudo-žrstva, a tudi to se vedno bolj zatira. Celo divja plemena imajo zoper takšne primere sredstva, s katerimi odvračajo ta nagnjenja od ljudi in jih kaznujejo čestokrat s smrtno kaznijo. V višjih krogih" civilizacije pa se to ljudem naravnost studi. Na ta način je mogoče, da je naperjen človeški boj v naših dneh najbolj proti zločinu umora. Nagnjenje k umoru je zelo razširjeno, mnogo bolj kakor si to domišljajo dobro vzgojeni in izobraženi ljudje. Vsak človek očituje v svojem bistvu kakšen sadističen nagib. Izkušnja uči, da motre ljudje v kinematografu z mnogo večjim zanimanjem prizor, če se ljudje spoprimejo in če se igralcem vidi, da hočejo drug drugega umoriti. Sadistični nagib se kaže tudi pri raznih napornih športnih činih. Nežne dušice bodo gotovo presenečene, če jim povemo, da počivajo tudi v njih nagoni, ki se lahko zdramijo pod pritiskom razmer. Neka zelo izobražena dama, ki jo lahko prištevamo k najbolj kultiviranim. mehkosrčnim in finim ženskam, je šla neki večer k boksanju. Menil sem, da bo gotovo padla v omedle-vico, ali da se ji bo vsaj uprlo, ko bp stvar postala »krvava« in brutalna. Toda kaj še! Ne to ne ono se ni zgodilo. Boksala sta se velik in močan ter majhen in šibak borec. Manjši, slabotnejši borec je junaško prenašal svojo usodo, smatral je to, kar se je zgodilo, pač za samoumevno kazen. Ko je bil njegov obraz preklan, njegovo oko zaprto in , zob iizlb.it ter uho presekano, se je še vedno hrabro boril dalje. Tedajci se je moja znanka dvignila in mu je ploskala. Bila je čisto iz sebe, popolnoma se je predrugačila. Vzpodbujala je slabiča, m vstaje in >uaj se še nadalje izpo- stavlja ter sprejme od svojega nasprotnika še hujše udarce. Dama pač m vedela, kaj dela. V notranjosti njenega bitja se je pojavila bojazen pred njeno lastno fizično nemoČjo. Ce - je vzpodbujala slabiča in mu klicala, naj ne podleže, jo je k temu priganjalo dejstvo, da se je v mislih postavila čisto na njegovo mesto. »Borila« se je tudi sama medtem ko se je s hrbtom naslanjala in pritiskala k zidu. Čeprav v vsakem živi nagon, ki žene človeka k temu, da draži in povzroča soljudem rane, ter se v nekaterih atavistično celo razvije do stopnje, da počenjajo to zgolj iz nekakšnega zadovoljstva. je po drugi strani prav tako res, da- ta nagon pod vplivom civilizacije slabi, in sicer bas pod tistimi vplivi, ki najmogočnejše podpirajo dviganje in razvoj civilizacije. Čeprav človeka pri stremljenju, da bi dosegel najvišji vrhunec gore, ki jo vidi pred sabo, zadržujejo razne ovire, udarci usode kot je n. pr. vojna, kuga in lakota ter povzročajo, da se mu zaradi bega maje jo tla pod nogami ter včasi potrebuje cela stoletja, da izgubljeno zopet popravi — vendar je koncem koncev le res, da se njegova pot polagoma obrača-k solncu.' Neka skrita sila v svetu, ki je ne moremo natančno razčleniti, daje pobudo, da se napredek ne ustavi. Ta sila se razodeva v religiji, v zakonu, v vzgoji, v znanosti, v družabnem življenju in v mnogih javnih ustanovah. Eno teh razodetij je fizična rast. Neverjetno je, kako se lahko razvije pri rodni nagon, ki biva celo v najmanjših bitjih. Nedvoumen dokaz za to trditev leži v nedavno objavljenem poročilu profesorja Čarrola, ki se je celo vrsto let jxjsvecal poizkusom. Njih namen in končna svrha je bila ohraniti staničje živali pri življenju. Učenjak omenja v svojem poročilu med drugim, da bi se bila skupina celic, ki je po njegovem prizadévaràu živela 16 let, obdržala, če bi se bila lahko brez ovir razvijala in plodila dalje, lalhko v najkrajšem času razrasla v takšno maso, ki bi bila tolikšna, kakor je svetovje. Že ta primer nam nudi predstavo, kako neskončna je energija; vsega živega. Toda razvoj človeštva se nemoteno nadaljuje: dvigu sledli propast, propasti zopet dvig. Ko je propadel Rim, se je začel dvigati zapadni svet... Mi sami pa smo doživeli, l» brezpociesr- nem napredku Evrope in Amerike, pekel svetovne vojne... Naj si bo tako, kakor mistli Spengler: da ima vsak narod, vsaka civilizacija svojo mladost, svojo zrelo dobo, svojo starost in čas propasti — prav tako kakor vsak individij, in najsi se izpolni proročanstvo, da bo današnja civilizacija izginila, kakor se je zgodilo že z drugimi pred njo. Po drugi strani pa Muko smatramo, da se to proročanstvo ne bo izpolnilo. Lahko se reši pred uničenjem in propastjo, ker bivata v njej vsaj dva elementa, o katerih ni mogoče govoriti pri dosedanjih propadlih civilizacijah. To je prvič: splošna obrazba civiliziranih narodov, iz kate- Kfirel Čapek = čudna To oi nič — je rekel pisatelj Jan-dera — loviti tatove, to je znana stvar, toda bolj čudno je, če išče tat onega, katerega je okradel. Da boste vedeli, to se je zgodilo meni. Nedavno sam napisal povest in jo. dal natisniti. Ko sem jo bil videl tiskano in sem jo pre-čital, me je obšla neprijetna slutnja. »Človek,« sem si rekel, »nekaj sličnega sem že nekoč in nekje čital. Za vraga, komu neki sem ukradel to snov?« Tri dni sem letal okoli kakor ponorela ovca in na noben način se nisem mogel spomniti, od koga sem si bil »izposodil« snov. Končno sem našel nekega tovariša in mu rekel: »Veš kaj, človek, meni se zdi, da je moja zadnja povest nekomu ukradena«. »To sem spoznal na prvi pogled«, je rekel tovariš, »snov je ukradena Ce-hovu«. Nekoliko mii je odleglo in ko sem bil srečal nekega kritika, sem mu rekel: »Neverjetna stvar, gospod, včasi zakrivi človek plagiat in niti ne ve kako. Moja zadnja povest n. pr. je ukradena«. »Vem«, je rekel kritik, »in sicer Maupas-santu«. Tako sem hodil od znanca do znanca. Kakor hitro zaide človek na krivo pot zločina, ne ve, kdaj se bo ustavil. Samo pomislite: povest sem ukradel Gottfriedu Keilerju, Dickensu. D'Annunziju. iz Tisoč in ene noči, Charles« Louisu Philippu Hamsunu, Stormu, Hardyju, Andrejevemu, Roseggerju, Reymontu in celi vrsti drugih. Iz tega] se vidi, kako se Človek čedalje globlje] pogreza v propast. re lahko izvajamo splošno izmenjavanje misli ter dejstvo, da ne more noben civiliziran narod živeti v izolaciji. Vsi, kar nas je, se držimo za roke in noben civiliziran narod ne more propasti, ne da bi o tem zvedeli drugi narodi. In tudi če bi šel kateri narod naproti propasti, se vendar ne more izgubiti to, kar je ta narod doprinesel za sporazum med ljudmi. Tudi tukaj — da se predstavotvorno izrazimo — sega zob enega kolesa v zob drugega kolesa. To pa zato, ker so pridobitve enega naroda pripomogle k pridobitvam vseh drugih narodov. In tako se bo zgodilo, da bodo vsi narodi doživeli nov raz-cvit in njihovo delo bo rodilo sadove. celica = To še ni nič — je rekel gospod Bofoek, stari kriminalist — to me spominja na slučaj, ko so imeli morilca, niso pa mogli najti njegovega umora. Toda nikar ne mislite, da se je to zgodilo meni. Prebival sem samo pol leta v kriminalu, v katerem je sedel poprej morilec. To je bilo v Palermu — je pripomnil gospod Bobek in skromno pristavil: — Bil sem tam samo zaradi nekega kovčega, ki mi je prišel v roke na ladji. Dogodek sam mi je pripovedoval nadpaznik v poslopju. Učil sem ga namreč igrati »marjaš« in »božji blagoslov pri Kohnu«. Kakor vidite, je bil paznik pobožen gospod. Neko noč torej sta videla policista — v Italiji hodita vedno po dva skupaj — kako beži po via Butera, ki vodi k smradljivemu pristanišču, neki moški. Prijela sta ga in, porco dio, v roki je imel okrvavljeno bodalo. Peljala sta ga seveda na policijo, in sedaj: »Fantič, povej nam, koga si zabodel?« Mladenič se je pričel tresti in je rekel: »Umoril sem človeka, toda več ne morem povedati, če bi povedal več, bi prišli v nesrečo še drugi ljudje«. Več niso mogli izvedeti od njega. Seveda so pričeli takoj iskati truplo, toda niso ga našli. In tako so sklenili, da je treba prerešetati vse drage pokojnike v zadnjem času. Toda, kakor se je izkazalo, so umrli vsi po krščansko na malariji in sličnih stvareh. Zato so znova navalili na mladeniča. Povedal je, da se piše Marco Biago iz Castja Giovanni in da je mizarski pomočnik. Dalje je priznal, da je zabodel kakih 20krat nekega krščanskega človeka in ga umoril. Toda koga je tako obdelavah ni hotel povedati, da ne postanejo nesrečni še drugi ljudje. Basta. Sicer si je želel samo božje kazni in se zaletaval z glavo ob steno. »Takega kesanja«, je rekel paznik, »še ni videl nikoli nihče«. Kakor veste, ne verjamejo policisti človeku nobene besede. Govorili so, da Maroo morda ni nikogar umoril in da laže. Potem so poslali bodalo na univerzo, in tam so ugotovili, da je kri na končnici bodala človeška kri in da je moralo bodalo prebosti srce. No, jaz ne vem, kako se to spozna. Toda kaj naj store sedaj? Morilca imajo ne pa umora. In to vendar ne gre, da bi prišel človek zaradi neznanega umora pred sodišče. Treba je vendar imeti corpus delicti. Med tem je Marco neprestano molil in prosil, naj bi ga vendar že postavili pred sodbo, da more delati pokoro za svoj smrtmi greh. »Ti. porco, če hočetš, da te sodi pravica, moraš priznati, koga si «moril. Kar tako te ne moremo obesiti. Povej nam, prokleti osel, vsaj eno pričo«. — »Jaz sem sam priča«, je kričal Marco, »in prisegam, da sem umoril človeka!« Torej, tako je bilo. Paznik mi je povedal, da je bil ta Marco posebno lep in proden človek in da niso imeli še nikoli tako pridnega morilca v ječi. Citati ni znal, toda v roki je imel neprestano sv. pismo, čeprav narobe teir je jokal vanj. Tako so poslali k njemu nekega dobrodušnega župnika, da bi okrepčal njegovo dušo in pri tem previdno poizvedel, kako je z umorom. Vselej ko se je župnik vračal od Marca, si je brisal solze iz oči. Rekel je, da bo Marco, če se me pokvari, nedvomno deležen velike milosti, ker je njegova duša žejna pravice. Toda irazen solz tudi župnik ni dosegel nič. »Naj me olbesijo in basta«, je rekel Maroo, »da se bom vsaj kmalu spokotril za svojo veliko krivdo. Pravica mora biti«. Tako je minulo nad pol leta in še vedno mi so našli iskanega trupla. Ko se jim je zdelo že preneumni o, je rekel policijski ravnatelj: »Mordiatno,če že hoče biti Maroo na vsak način obešen, potem mu' dajmo umor, ki se je zgodil tri dni po njegovi aretaciji v Are-nellu, kjer so našli umorjeno staro ženske. To je vendar sramota, tu imamo morilca brez umora in brez trupla, tam pa iimanio tako fin in izrazit umor. brez merilca. Spravite to na kak način sku- paj! Če Hoče biti Marco obsojen, mu bo pač vseeno zakaj.« To so ponudili Marcu in mu obljubili, da bo dobil zato v najkrajlšem času vrv in da bo imel potem mir. Marco je malo kolebal, potem pa je izjavil: »Ne, če sem že obteižil svojo dušo z zločinskim umorom, vendar je nočem obtežiti še s takimi smrtnimi grehi, kakor so laž, goljufija in krivo pričevanje«. Tako toirej se ni moglo nadaljevati Sedaj so mislili v kriminalu samo na to, kako bd se izmebili tega prokletega Marca. »Veste kaj«, so rekli jetniškemu mojstru, »storite na kakšen način, da more pobegniti. Postaviti ga pred sodišče, ni mogoče, to bi nas le osramotilo — da bi ga pa izpustili, ko vendar sam priznava umor, pa tudi ne gre. Glejte, da bo ta cane maiedetto kakorkoli ne-opaženo izginil«. —• Torej dobro, od tega dne naprej so pošiljali Marca po poper brez spremstva. Njegova celica je bila dan in noč odiprta na stežaj, Marco pa je tekal ves dan po cerkvah in se zvečer ves zasopljen vračal v bojazini, da ne bi zamudil ure, ko zapro kriminal Nekoč so namenoma zaprli kriminaî bolj zgodaj, Maroo pa je napravil tak tašč in tako razbijal po durih, da ao mu morali odipreti im ga pusitdti v nje«»-vo celico. Neki večer je rekel paznik Marcu* »Ti, porco trnadonma, dames spiš zadnjikrat tukaj. Ako nočeš povedati, kotea si umorili, te »e bodo obesili, amrertr i» \ i bom» Vrgli ven, proklet bandit. Hodi k vraigu, da te kaznuje«. V tej noči se je obesil Marco na oknu svoje oeiice. ( Slišite, župnik je sicer rekel, da se more duša človeka, ki izvrši samomor zaradi očitkov vesti, vendar > le rešiti, ker umre v stanju dejanskega kesanja, toda župnik najbrže ni vedel z vso gotovostjo. ali pa je še nerešeno vprašanje. Kratkomalo, verujte mi, da Marco straši v celici. Kakor hitro so namreč koga zaprli v to celico, se je zbudila v njem vest in pričel se je kesati svojih dejanj, delal pokoro in se popolnoma rz-preobrniil. Seveda me pri vseh v enakem času. Za prestopek je trajalo eno noč, za kršitev dva tri dni, za zločin pa tri tedne, preden se je kaznenec iapreobr-niL Najdlje so vztrajali žepanji in goljufi in vobče oni, ki zaslužijo mnogo denar-. ja.: To vam povem, da velik denar posebno otrdi vest ali pa jo uspava. Najuspešnejše je bilo vedno na dan obletnice Marcove smrti. Tako so prišli: tam v Palerimu na misel, da napravijo iz celice neke vrste polboljševaluico. Tja s*. zapirali kaiznence, da bi obžalovali svoja dejanja in se izpreoibrnili. To veste, da imajo mnogi protekcijo pri policiji in da so drugi taki lopovi naravnost potrebni policiji. Tako je umljivo, da niso vsakega zaprli in da so od časa do časa skrbeli za to, da se ta ali oni-ni izpreobrnil. Mislim, da so se dalj včasi tudi podkupiti od velikih lopovov in jih niso zaprli v čudodelno poboljševalno celico. Niti v kraljestvu čudežev ni več pravičnosti. Talko, gospod, mi je pripovedoval paznik v Paiermu in tamošnji tovariši so mi to potrdili, čudno, noben paznik ' mi. hotel vtakniti v celico niti enega prsta. Tako so se bali, da bi jili rnoigla Obsiliati milost in bi morali obžalovati svoja dejanja. Torej, kakor rečeno, učil sem .nadpaz-nika razne pobožne igre s kvartarni. Bil je ves zmeden, če je izgubil. Ko pa jo dobili nekoč zelo slabo kvarto, je podivjal in me zaprl v Marcovo celico. »iPer Bacco«, je kričal, »jaz te že naučim!« Legel sem in zaspal. Zjutraj me je zbudil paznik in vprašal: »Torej, kako si se izipreobrnil?« — »Nič ne vem, signore comandante«, sem rekel, »spal sem kakor maček«. — »Tako? Naizaj!« je zakričal name. Toda čemu bi vam pripovedoval na dolgo: tri tedne sem bil že v celici in še vedno nič: nobene milosti >m bilo. Paz- nik se je pričel čuditi in je rekel: »Vi Čehi ste pa prokleto brezbožni ali pa krivoverni, ker na vas prav nič ne deluje!«-In potem me je strašno ozmerjal. In, glejte, od tega časa naprej Marco-va celica sploh ni več delovala. Nad so zaprli vanjo kogarkoli, nihče se ni niti najmanj izpreObrniil, niti poboljšal ali se kesal. Kratko malo celica ni več funkcionirala, Ježešmarija. kako so bili jezni! Gnali so me na ravnateljstvo in mi očitali, da sem jo pokvaril in tako naprej. Migal sem z rameni. No, kaj sem mogel za to? Tako so mi dali-vsaj za tri dni temnico, baje zato, ker sem poškodoval celico. |tl HIIIHIMItlHillHIHlIBIIIMlIMBIHHH Karavana severnih jelenov Med največjimi čredami udomačenih živali, ki. jih je človek preselil iz kraja v kraj, treba omeniti 3000 severnih jelenov. Nedavno so odgnali to krdelo iz zapadne Aljaske proti ustju reke Mackenzie. Priora-ve za pohod so trpele cele mesece. Jelene je od kanadske vlade kupila newyorska družba, ki namerja udomačiti te živali, namenjene - Eskimom v severnozapadnem kanadskem ozemlju. S tem da se uvedejo te črede k tem preprostim ljudstvom, upajo razviti pri njih obrt, ki jim bo omogočal živeti še od česa drugega kot od samega lova in ribarstva. Na čelu karavani stoji Laponec Andrew Bahr, najboljši poznavalec severnih jelenov. Prvi jih je uvajal v Aljasko na željo Američanov, ki so jih kupovali na Laponskem. Trije drugi Laponci in 6 Eskimov spremljajo karavano, ki poleg črede žene še 53 sani z jelenjo viprego. Idoč čez rob in glob bo prispela spomladi do Colvilla. na čigar bregovih ostane 2 meseca. Povečana z mnogimi mladiči odrine zopet na pot in na spomlad 1. 1931. pride na določeno mesto. KAKO PES NAJDE SLED V neki nemški medicinski publikaciji je nedavno izšla razprava Rudolfa in Rudol-fime Menzel, ki obravnavata vprašanje: v čem tiči zmožnost psov, da na idej o sled. 'Težko je reči, ali se psi pri iskanju ravnajo po onem posebnem vonju, ki ie lasten vsakemu človeku, ali ne. Nekateri namreč trdijo, da ta specifični v-сшј, ki ie pri vsakem človeku drugačen, psom pri iskanju prav nič ne koristi, marveč da slede samo duhu pohojenih rastlin in zemlje. To domnevo potrjujejo tudi poskusi, ki so pokazali, da psi lahko slede celo umetno odtisnjenim stopinjam, kjer o kakem specifičnem vonju ne more biti govora. Vendar pa slednji ni popolnoma brez pomena, marveč igra v nekih okoliščinah zelo važeo vlogo, ki i o omenjena razprava podrobneje obravnava. Dr. Slavko Grtzm Beg Iz življenja Če se razgledamo v statistiki samo« mora, ugotovimo strahoten porast po« begov iz življenja: Na -100.000 prebi« valcev je prišlo n. pr. L 1875. v Italiji 3.5 samomorov, 1. 1905., t. j. 30 let po« zneje pa še enkrat toliko, t. j. 6.3. Na Angleškem L 1875. 6.6, 1. 1905. pa 10.3. V Avstriji je v isti dobi zabeležen porast od 10.6 na 17.3, v Franciji od 14.4 na 22.8 in končno na Japonskem od 10.0 na 20.1. Pri tem je opaziti po vseh državah enotno dejstvo, da je samomor v mestih mnogo številnejši nego na kmetih. Tako beleži Nemčija v mestih nad 10.000 prebivalcev 1. 1900. na 100.000 ljudi 25.5 samo« morov, na deželi pa 18.7. Francija v isti do« bi v mestih 25.2, v pro« vinci le 15.7, Italija v mestih 11.8, na kmetih 4.5. Tako moramo ta« koj pribiti dejstvo, da mora biti samomor v neki vzročni zvezi s ko« pičen jem ljudi v me« stih, z mehanizacijo življenja, z omiko. Te« mu ne nasprotuje po« jav, da je samomor osobito številen med mladimi ljudmi, ki se priselijo s kmetov v mesta. Ob tem zasluti* mo, da utegne imeti tu neko ulogo spoznanje, Dr. Slavko Grum, zdravnik in pisatelj življensko razočaranje. S tem se tudi ujema, da so izmed vseh stanov v tej statistiki najbolj številno zastopani duševni delavci vseh vrst, stanovi, ki se jim gmotno razmeroma ne godi slabo, ki so pa v največji meri delež« ni spoznanja. Da, spoznanje! Samomor naravnost kaže pot, ki jo hodi razvoj človeške« ga duha. Divjaki ga skoro ne pozna« jo, črnci na jugu Zedinjenih držav ameriških vzlic najbednejšim razme« ram na plantažah in v bombaževih tvornicah dosežejo komaj 1.9 samo« morov na 100.000 prebivalcev, belo* polti prebivalci v istih krajih pa 7.6. Ni K to osupljivo?! Tako spoznamo, da ima samomor nekak stik z razvojem človeštva, z njegovo modernizacijo. To me je na« potilo, da sem jel premišljevati, fco» liko doprinaša doba, sodobnost kot kulturno, socialno in splošno misel« n ost no okolje k vzročnosti samomo* ra. Ako je dosegel Berlin v L 1926. že 50.2 samomorov na 100.000 prebi« valcev ki če pomislimo, da morajo po« begniti iz življenja v prvi vrsti baš tisti ljudje, ki so v največji meri de« ležni kulturnih pridobitev našega sa, potem mora baš doba sama s svo* jimi pridobitvami prispevati k omenje« nim, vedno številnejšim pobegom т onkraj. JVi učnih" knjigah psa« hiatrije (vede o dušev« nih boleznih) naletimo na samomor pri dveh vrstah bolezenskih po« javov: Enkrat kot brez« vezen čin brez pred« hodnega čuvstvenega nastroj/inja, ki bi bilo kakorkoli v skladu z dejanjem. Drugič pa kot nekak zmiseln, po logiki obolelega dušev« nega organa uprav ne« izbežen čin. Samomo« rilne težnje prve vrste se javljajo v temnih, našemu dušcslovnemu vživljanju povsem ne« pristopnih stanjih t. zv. katatonskega struporja in padavične omrače« nosti; kot t. zv. impuL zivni goni se porajajo v teh stanjih povsem nepričakovano s silovitostjo prvinskih sil ter jim moramo odreči vsaktero, količkaj umljivo zunanjo vzročnost. Tako n. pr. srečujete po blaznicah bolnike, ki dan za dnem posedajo na istem prostoru z okorelimi udi in sklonjeno glavo in z vase zaklenjenim izrazom obličja strmé negibni v nič. Tak človek pa vam zdajci plane iz težke odrevenelosti, pobije svojega bližnjika s pestjo na tla, nato pa rav« nodušno, kakor bi opravil svojo juži« no, zavzame zopet prejšnji prostor in morebiti za mesece iznova popolnoma ohromi. Kajkrat pa tak bolnik, na« mestu da bi poškodoval svojega to« variša, prizadene samemu sebi najhuj» šo okvaro; zaleti se z glavo ob zid ali kaj "drugega. Nedavno si 'je neki b~ol» nik v Stenjevcu pri Zagrebu z neko črepinjo odprl trebuh in izgrebel z lastnimi prsti nekaj metrov črev, da so se vlačila za njim, ko je stopal po sobi. Gibalo samomorilnih teženj pri obo» lenjih te vrste nam je povsem nežna» ■no. Nikakega dohoda nimamo k pro» učevanju duševnosti teh naših hramih, zamaknjenih bratov. Poznamo pa ne» ko drugo vrsto duševnih obolenj, ki se ob vsej svoji raznoličnosti odlikuje od primera do primera z neko osnov» no skupnostjo: s potrtostjo, depresi» jo. — Kljub vsem raznoličnostim teh obolenj (nevrastenija, ali živčna iz» ali more pritirati življenje sžmo, rtu nanja vzročnost, okolje človeka do samomora, ne da bi bil dotični tudi duševno bolan? Ali je torej z eno be» sedo samomor mogoč zgolj zaradi ka» kega zunanjega vzroka, n. pr. izgube denarja pri igri v Monte Carlu, izs gube časti? Da, v poslednji dobi celo niso osamljeni primeri samomorov šo» larčkov, ker jih je v šoli pokaral uči» telj. Nemci imajo besedo: »Gymna» siastenselbstmord«. Nekateri pisci, n. pr. Wagn6r»Jau« regg ridijo v slehernem samomoru le izraz za potrtostjo obolele osebnosti. V, primerih, ko človek ni nosit svoje bolezni na obrazu, govore o prikritih lZ2ÀRËVALlSÎÊ. NAVESTI BOLEZEN PRJVIB •SAWE[ -I UMETNOSf RELIGIJA "/ALKOHOL ALKALOIQ, Magični krog pobegov iz zavesti črpanost, habitualna potrtost, melan» holija) tak bolnik kaj rad izvrši sa» momor, ker se mu čuvstveni nastroj potrtosti in brezupja stopnjuje do ne» znosnosti. Vzročnost samomorov pri teh bolnikih je povsem dostopna raz» člembi. To sta torej dve vzročnostni skupi» ni pobegov iz življenja, kakor ju za» sledimo v učbenikih psihiatrije. V čas» nikih pa je zapisano: nesrečna ljube» zen, brezposelnost, sifilis. Tako pri» demo nujno do tega, da se vprašamo, melanholikih (verkappte Melancholi» ker). Čeprav drugi niso dccela i<=tega mnenja, moramo vendar označiti sa* momor sam po sebi kot patološko (bolezensko) dejanje in je pod nekimi pogoji pri duševno polnovredni oseb» nosti nemogoč. Narava je v nepre» stani borbi za obstoj vzgojila v člove» ški vrsti nekak standardni, t. j. nor» malni tip, nekega povprečnika, čigar čuvstveno ranljivost je uglasila tako, da se uspešno izogiba vsemu, kar mu škoduje ter sprejema vse, kar mu ko» j rîsflL Ta povprecnîfc se lahko tu3î brez večjega notranjega odpora včleni^ v razne naprave, ki jih premore človeška družba (največja le«teh je pač drža« va), v katerih se človek druži zaradi uspešnejšega odolevanja skupnim škod« ljivostim. Prehudo bi bilo,, če ne bi na» rava dopustila zdravemu povprečniku izživeti življenja do njegovega fizio« loškega zaključka, t. j. do tistega časa« ko mu služi telo. Človek ni v svojem razvoju zrasel nekako sam 'iz sebe, marveč je plod dedne mase in vplivov okolja. Ti vplivi so ga oblikovali ta« ko, da predstavlja v svojem standard« nem zastopniku lik, ki uspešno odo« leva vsem napadom, ki mu iz njego» vega okolja ogražajo obstoj. Standarden človek pa je le domiš» ljen, fiktiven tvor znanosti, množe« stven človeški obraz vseh milijonov človeških obrazov, У, vsej svoji po» polnosti ga sploh ni na svetu. Baš psii« hiatriôna veda se bori bolj nego vsak« tera njenih sestrskih ved s pojmom, kaj je prav za prav normalno. Poedi« nec ni nikdar v vseh svojih funkcijah vzorno normalen, takisto ne na svojem čuvstvenem področju, toda njegov du« ševni ustroj očituje zopet le v poedi« nih, ne preveč številnih primerih tako stopnjo abnormalnosti, da postane družbi nevaren in ga je treba osamiti v zavodu. Ne, taki primeri so v manj» šini. Pač pa se psihopat v neštevilnih primerih kot praktično zdrav človek povsem prosto giblje v družbi. In ta. ta je naš človek! Ne da bi se dotaknili preje omenjenega nazora, ali je vsak človek, ki izvrši samomor, postal žr» tev prave pravcate melanholije, mo» remo vendar ugotoviti, da obstoji v vsaki dobi številna plast ljudi, ki so duševno kakorkoli vrženi iz tira, ne da bi jim bilo to videti že iz daleč na obrazu. Med temi zaznamenovanci je tudi neka skupina, ki je pri vsej si« ceršnji normalnosti čustveno nekoliko previsoko uglašena, preveč rahla in prehitro ranljiva; taki ljudje ne mo< rejo ničesar prenesti, vse jih tako zelo boli. In ta, ta skupina ljudi je, ki jo morebitno neugodno zunanje okolje mnogo bolj ograža nego zdravega, ži« lavega povprečnika. To so oni, ki po« tem umirajo radi nesrečne ljubezni, radi vseh prečudnih vzrokov, ki jih navajajo časniki. Tudi doba kot kulturno, "gospodar« sko in splošno miselnostno okolje more zavzemati neko mesto v vzroč« nosti samomora, namreč toliko, koli« kor nudi nekaterim poecHneem, H njej živijo, kake neprikladne pogoje. Časovno okolje kot činitelj v vzroč» nosti samomora se mi vidi posebno zanimivo, zato pri svojem izvajanju predvsem mislim nanj. Človekovo življenje je uteševanje gonov, teženj, hrepenenj, ki so jim zoperstavljene različne utesnitve in ovire. Utesnitve, pridobljene po ded» nosti in vzgoji in posvečene z verstvi in zakoniki. Najmogočnejša gona, ki obvladujeta življenje, tečaja, okoli katerih se suče življenska os, sta glad in ljubezen; -jlad je oni silni gon, ki ščiti življenje poedinca, ljubezen pa je tisti gon, ki obvaruje rod pred iz» umrtjem. Poglejte velikomestno ulico т nje» nem vsakdanjem vrvenju: prerivanje ljudi, hropenje avtomobilov, izložbe» na okna, glas kolporterja — vse samo: kruh, kruh! In zvečer, ko se zavrta v ulico električna luč, ko se zganejo na oknih zabavišč zavese in zapojo vijo* line, tedaj stopi na ulico ona Iju* bežen. Lakota in ljubezen —. —» _ Ovire, ki se stavijo na pot uteSeva* nju gonov, postajajo z razvojem člo» veštva, z njegovo omiko in s kopiče« njem ljudi v mestih od dne do dne neznosnejše. Sodoben človek je ujet v mrežo socialnih uredb ter družabnih predsodkov, da se more komaj še ganiti. Z vseh strani mu preti nevar» nost. da zaide na blodna pota. Te živ» ljenske utesnitve so ustvarile na eni strani milijonski stradajoči proletari» jat, na drugi pa še mnogo številnejšo armado spolnih neurotikov ter spolno izgubljenih bitij. Zakaj vedeti je treba, da so cenzure spolnega življenja ▼ so« dobni družbi še mnogo večje od onih, ki uravnavajo borbo za kruh. Preozek je okvir te razprave, da bi se spuščali v podrobnosti. Toda po« mislite, denimo, samo to, da doseže deček že z 14, 12 leti spolno zrelost, ženiti pa se more dandanes — kdaj? In v vseh teh letih leže vmes zablode, bolezni, smrt. To je ena plat sodobnega okolja, ki more postati usodna prerahlemu živ« čevju in ki utegne pognati človeka v smrt. Druga pa leži drugje. In mnogo finejša je; ne da se prijeti s surovo roko. 2e dolgo sem nosil tele reči na sr« cu in kadarkoli čitam v časnikih o samomoru mladega človeka in razlago, ki spremlja poročilo, postanem neje« тоГјеп е ЧиАтЖ *cdir,çeno va» Sfoppen Bochum Porfmund njihov odnošaj. Za našo kolonijo sta predvsem važna naslednja zakona: »Reicbsversieherungsordnung,« ki predvideva zavarovanje za primer bolezni, nesreče in invalidnosti, ter »Reichs-knappschaftsgesetz«, ki obstoja poleg prvega zakona in se nanaša specielno na rudarje. . Nemški zakon o zavarovanju delavcev kakor tudi zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti in podpore v primeru gospodarske krize ter državni rudarski zakon se nanašajo na gotova podjetja, predvsem na vsa rudniška podjetja, pri katerih je zavarovanje in arja 1926 in specielno za rudarje po državnem rudarskem zakonu z dne 1. julija 1926. V vseh pogledih zavarovanja so nemške oblasti napram našemu elementu ukrepale popolnoma korektno in pravično in ni bila potrebna niti ena intervencija predstavnikov naših Oblasti. Velja pa opozoriti na paragraf 158 državnega zakona o zavarovanju delavcev, po katerem lahlko nemška vlada v sporazumu s parlamentom določi, da se napram tujim državljanom in njihovim pravnim dedičem uporabi pravo retor-zije, ki se nanaša na vse ugodnosti in sadove, pripadajoče tujemu državljanu po tem zakonu. Naši onemogli rudarji, ki prejemajo starostno odnosno invalidsko rento (pokojnino) še po starem zakonu, so s tem hudo prizadeti, ker z mesečnimi prejemki borih 40 mark ali še manj v današnji draginji ne morejo ne živeti ne umreti. Prisiljeni so obračati se na nemške občine in urade za socialno skrbstvo s prošnjami za podporo. Ravnanje nemških občin v tem pogledu ni povsod v skladu z nemškimi predpisi o komunalnem socialnem skrbstvu. Znanih je dokaj primerov, da so občine gladko odrekle našim ljudem vsako pravico do socialne zaščite in podpore. V tem pogledu so bile ootreb-ne že nekatere intervencije naših oblasti. Saj obstoja posebna določba z dne 13. februarja 1924, ki se nanaša na socialno skrbstvo inozemskih revnih delavcev. Po tej določbi so dolžni okrožni uradi začasno podpirati vsakega tujca, ki biva na njihovem področju in je podpore potreben. Ker" oa nikjer ai točno določano, kako dolgo naj ira j podpiranje, se je v zadnjih letih že česio primerilo, da so nemške oblasti zahtevale odpravo siromašnih tujcev, pa tako tudi naših staroupokojencev, v domovinsko občino. To še je dogajalo nekaj časa tiho, brez vednosti naših oblasti. A čim so naše oblasti izvedele za postopek nemških organov, so zahtevale od nemških oblasti, da jim sporočijo vsak tak primer. Tako so se vsaj dale zaščititi pravice teh bedniikov, in sicer na ta način, da so naše oblasti zahtevale od nemškega rudarskega urada (Knappscliaft) pismeno izjavo, da se bo našim onemoglim rudarjem izplačevala renta tudi v domovino. Nemške oblasti so ustregle, repatriacija se je začela izvrševati v sporazumu z upravnimi oblastmi in tako se je doseglo, da se tudi naši starejši rudarji vračajo v domači kraj s pravico uživanja svoje rente, ki se jim redno dostavlja v domovino, kjer lahko z njo'znatno bolje žive kakor v Nemčiji. Naravno, vsak upokojen rudar je dolžan takoj po svojem novratku v domovino javiti nemškemu rudarskemu uradu, ki mu je priznal rento, svoj novi naslov. Pri nakazovanju rente se vsakomur odbije tako imenovani »Reichs-zuscbuss«, ki znaša mesečno 2 do 4 marke. Razen repa trii ranih rudarjev so tudi taki, ki so se sami vrnili v domovino. Pričeli so se naši ljudje vračati iz Nemčije okrog ,1905, ko je s sklepom nemškega zveznega sveta bilo zagotovljeno izplačevanje rent v dežele bivše avstro-oigrske monarhije. Prve so se začele vračati bedne rudarske vdove, nato rudarji4nvalidi. Za časa svetovne vojne in po prevratu so se vrnili tudi nekateri oni naši rudarji, ki jim jie pripadla starostna renta. Do kraja 1919 je Nemčija redno nakazovala rente, nato pa je izplačevanje na osnovi nemškega zakona o zavarovanju delavcev bilo ustavljeno iz razloga, kar med našo državo in Nemčijo v tem pogledu še ni bila sklenjena konvencija. Nemški zakon o zavarovanju delavcev navaja v paragrafu 1313, da se renta ne izplačuje, dokler se oseba, kii je do nje upravičena, svojevoljno nahaja v inozemstvu. Enako navaja paragraf 615 glede primerov zavarovanja za nezgode, da se renta ne more nakazovati v inozemstvo, ako upravičenec svojevoljno; biva izven Nemčije, ali pa je bil po sodni kazni izgnan. Veljavna pa je seveda bila neciprociteita, — se pravi: Nemčija je izplačevala v vsakem primeru rente v one države, ki so isto obveznost priznavale in izvrševale napram njej. Obstojala je nadalje še posebna odredba, po kateri je nemški rudarski urad namesto izplačevanja rente v inozemstvo lahko po svoji volji določil enkratno odpravnino. Enako važna kakor izplačevanje rent je bila tudi zadeva glede podpiranja brezposelnih. Po paragrafu 6. zakona o podpiranju brezposelnih, ki je bil v veljavi do 1. oktobra 1927, naši rudarji podpore niso mogli biti deležni, ker je tudi' tu veljalo načelo reoiprocitete. Novi zakon iz istega leta pa je že prinesel enake pravice vsem zavarovanim delavcem brez razlike državljanske pripadnosti iin talko je tudi našim ljudem zagotovljeno, da v pripieru brezposel-no'Sti uživajo podporo, in sicer v najdaljši dobi 26 tednov kakor to za vse brezposelne v Nemčiji določa zakon. S tem zakonom ie obenem regulirano tudi izplačevanje za primer tako imenovane gospodarske krize. Ta podpora CKrisemifuFSorge) se izplača onemu, ki ostane skuoino 26 tednov brez posla in zaslužka. Ker pa določba zahteva reci-prociteto, nimajo naši ljudje nika.ke pravice do te podpore. Dne 1. decembra 1928 so bile sklenjene in lani v septembru ratificirane delavske konvencije med našo kraljevino in Nemčijo., Kako velik je njih pomen za naše rudarje v Nemčiji, so obširno pisali že dnevni listi. Ni torej niti potrebno, da bi se še količkaj bavili z njimi. Naj zadostuje ugotovitev, da naši rudarji v Nemčiji smatrajo konvencije za največjo, sploh" dosegljivo pridobitev in da se odslej v Nemčiij zares počutijo popolnoma enakopravni — kakor doma — pri tem pa verujejo v domovino, ki jim je za starost bližja, vsa bližja. - Iz španskega dnevnika = Zanimiv spomenik v cerkvi - Pri španskih kartuzi* jancih Ne bom opisoval levjega dvorišča ▼ Alhambri,- in čitatelj naj bo prever» jen, da mu bom prizanesel celo s po« pisom bikoborbe, ki je bila orisana že neštetokrat. Še več: pozabil bom v teh spominih celo na lepe dneve v Aran» juezu, na dvorane Greca, Velasque» Goya: »Kovači« za in Goye ▼ Pradu, čeprav to živ« ljenje, ki je razpeto med zlatimi okvir» ji na platnu ni nič drugega nego po» snetek pravega, resničnega življenja španske dežele. Celo med beračem, ki ga je naslikal Murillo in med pros» jakom, ki te oblega, ni še danes no» bene razlike. Kako resnične podobe življenja so te umetnine! In bikoborci, ki jih je naslikal čopič nesmrtnega Goye! Še vedno žive, še vedno so tu, mogoče malo manj drzni, če se ne pi» šejo baš Belmonte. In menihi Ribere, Zubarana, okostnjaki, iz katerih šviga» jo pogledi mučeništva? Ali še žive? kartuziji »Miraflores« pri Burgosu Burgos! Podnebje: devet mesecev zima in trije meseci pekla. Saj sta si španska izraza invierno (zima) in in» ferno (pekel) na las podobna. Tudi moje šklepetajoče kosti potrjujejo to. Morda je treba premražen ogledovati hladno lepoto katedrale, kajti končno tekmujejo v njej z altarji, preroki, evangelisti in cerkvenimi učenjaki ne» šteti sarkofagi, pri katerih vodniki ne» nehoma važno poudarjajo: Sepulcro del Infante Don Juan, hijo de Don Al» fonso X., el Sabio itd. — Grobovi! Grobovi! Moje oči so drugje. Obvisele so na figuri škofa, ki jaše hudiča. To so zgodbe! Vsak kamen je legenda. Ta škof je bil pozvan nujno v Rim z važ» nim naročilom. In hudič mu je ponudil ta nenavadni ekspres po zraku pod pogojem, da mu jutri odkrhne kos zaj» trka. Škof pristane, toda nad morjem se hudič spusti navzdol, da bi videl, če se škof križa. Škof se seveda noče prekrižati, zakaj dobro ve, da bi ga hudič v tem primeru takoi vrgel v morje . . . Konec poznamo: Hudič vedno izgubi. Ampak kako pridejo takšne reči ▼ katedralo? Dobro! Pozabil bom slavni »Cofre del Cid« v »Capilli del Corpus Chri* sti«! Menda vam ni tuja ta zgodba? Kastiljski junak, ki potrebuje denar za osvojitev Valencije, pride k židovske» mu bankirju in zahteva od njega nov« cev; v zameno mu da skrinjo, kjer so vsi njegovi zakladi, toda skrinja se ne sme odpreti, dokler ni ves dolg po» plačan. Ime Cida Je Zidom porok, "da ne bodo prevarani. Ko se Cid vrne, odpre v njih navzočnosti skrinjo, ki je napolnjena — s kamenjem in pe* skom! In presenečeni Židje postanejo njegovi občudovalci, ko reče besede: »Čeprav ni bilo v skrinji nič drugega kakor kamenje in pesek, vendar ima vrednost moja beseda, zakaj ta je bi* la tisti zaklad, ki je bil v tej skrinji!« Toda pojdimo dalje! Moj spremlje* valeč sili v kartuzijanski samostan Miraflores. Obisk obeta postati tem bolj zanimiv, ker sva sama, brez dru« Sčine, ki oropa človeka najlepših vti* sov na potovanju. Na poti v kartuzijo uzreva potujočo sveto sliko na odprtem polju! Na osli* ci jaše madona z otročičkom na prsih. Mati je vsa zavita v plašč. Beg v Egipt! Ganljiva slika! Še dvoje žensk z vrči za vodo krepko prislonjenimi ob boke, in pastir, ki žene domov čredo ovac. Nekatere so rdeče, druge zopet mo* dro prepleskane, da jih gospodar hitro najde in loči od ostalih. Nič drugega kakor malo "mehkega vetra in dosti samote. Popotni tovariš potegne za zvonec pri samostanskih vratih. Imela sva la* stnoročno pismo od priorja, priporoči* lo, ki naj bi nama takoj odprlo vrata v kartuzijo. Ampak vratar, navaden laik, ne rabi nič črnega na belem. »Ma* nana«, (to se pravi: jutri je tudi še en dan!) reče in naju hoče odpraviti. Ko mu pomoliva pisanje, maje z glavo. Potem pove, da se patri ne smejo motiti, dokler molijo v cerkvi.. Prav ima! Ampak midva? Ali naj se kla* tiva okrog? Ne, vrneva se v Burgos, da si ogledava samostan de las Huel* gas, preden se znoči. To je ženski sa* mostan, poln dragocenosti. Nune se imenujejo dame. Prej so jemali pod streho samo take z modro krvjo. Se* daj, ko se ne umikajo v samostan sa* mo zaradi ljubezni, se razvija neko* liko preprostejša pobožnost v nekda* nji razkošnosti. Drugi dan sva se odpravila s tova* rišem zopet v Miraflores. Vratar na» ma je odprl. V skromni španščini sva povedala, odkod sva, nakar naju je peljal v skromno sprejemnico. Vratar je bil redkobeseden mož. Bil je skop v besedah, tako skop, da sem se pri priči domislil stenske slike v cerkvi sv. Marka v Firenci, kjer dviga menih pr* ste na ustnice: Silentium. Oče prior stoji pred nama. »Govo* rita španski?« — vpraša — »ali fran* coski ali angleški?« — »Francoski se* veda!« Prior je rodom Anglež, a fran* coščino obvlada izvrstno. Osemnajst let star je prišel v Grande Chartreu* se na Francoskem. Začela sva spraševati. Niti šaljivo» ^ sti se nisva izogibala. Francoski pisa* telj Emile Baumann, avtor knjige »Chartreux«, je opisat kako ga je v Mirafloresu vekrat prebudil iz spa* nja oster, visok glas zvona. Zdelo se mu je, da čuje stokanje, in sicer v ču* dovitem ritmičnem ponavljanju: bil je star brat, ki se je bičal, strogo po predpisih. Vprašam predstojnika, če je to mogoče ali izmišljeno. Na to edi* no vprašanje nisem dobil odgovora. V teh zidovih diha še najstrožja Španija. Če pomislim na Certoso pri Firenzi, kjer živita dve baje že štiri sto let stari želvi, kjer se v veseli le* karni prodaja ta sladki zeleni strup v vseh mogočih steklenicah, kjer dehti v vrtu blagodišeča sivka, če se sponi« nim na ondotne patre, ki se zdaj pa zdaj premaknejo z mesta liki aligator* ji . . „ tedaj moram reči: tukaj, v španski Cartuji jé vse strogo in na» vdaja človeka z globoko resnobo. Tu gori ogenj, o katerem se izraža prior: Ignis nunquam decit: Sufficit! Dobrodušni predstojnik naju vodi s prijateljem celo v prazne celice. Vsak pater ima svoj vrtiček in ga lahko ne» guje po svojem lastnem okusu. Komur polnijo cvetlice travo, zasadi povrtni» no. Drugi se zopet opaja z rožami. Po« glejmo v knjižnico! Prior jo smatra za skromno in ubožno v primeri s knjiž» nicami benediktinskega in dominikan» skega reda, vendar pa so v njej vse knjige, ki vzpodbujajo umetnost raz* mišljanja. Več pa kartuzijanec ne po* trcbuje. Ogledamo si refcktorij, kjer sedijo menihi samo ob nedeljah in praznikih, zakaj ob vsakdanjem jedo v svojih celicah. Mize so zelo čedno pogrnjene. Pred vsakim krožnikom zelo majhna posodica za vino. V ka* piteljski dvorani, kjer se menihi iz» povedujejo svojih prestopkov proti pravilom, zbuja posebno pozornost sli» ka, predstavljajoča svetnika, ki priti* ska v eno roko palico, dočim mu po» čivajo oči na svetem pismu. Ta slika se večkrat ponavlja na španskih al* tarjih in priča hkrati o strašni žalosti in odsotnosti očesa. Ko opazujemo dolge ladje in sedeže za patre in brate v koru ter si umiš* Ijamo bele postave, ki molijo ponoči tukaj , , . ugledamo brata, ki že dol* go kleči in drži negibno vrv zvona, zakaj zvon je edini jezik, ki govori v tej samoti. S kakšno iskrenostjo vrši to službo, ni mogoče popisati. Še obisk pokopališča! Majhno je, posejano s kostmi. Že od nekdaj, skozi stoletja. Brez krste izroče kartuzijan» ca materi zemlji. Potegnejo mu le ka» puco čez glavo in pribijejo kuto na desko. Potem ga zagrebejo. Križ stoji samo na gomili zadnjega umrlega. Cvetje je redko. Nekaj trobentic! In če ne bi bilo ptičev, bi se slišali tukaj samo ostri udarci ure, ki se zajedajo v živce. Prior pripoveduje, ampak njegovo pripovedovanje ne razodeva nič meh= kega in trdega v tonu. Da napada sa= mota ljudi liki opoj, tega nam ni tre» ba izpričevati. Obiskovalec čuti sam to zdravilo. Saj smo še vsi omreženi od klasične misli Španije — življenje je sen. In še kakšen! na premiçnice mm\ »Kar se nam zdi danes-še izliv prevroče domišljije, nemožmost. nestvar^ riost,!ineizvedljiva sanja' — bo .lahko..ju-; tri /že ■dejštvoi« Tako br^Tahko; glasilo; geslo' za nameravane poskuse,'da bi izstrelili raketne konstrukcije;- V inedpla-rietni - prostor; o ' čemer " nam V zadnjih časih poročajo dnevniki , od" vseh' strani' sveta. .In k отепјепепда dejstvu novo, daljnosežno : dejst-VO: Današnji znanstvenik strokovnjak .ne .veruje samo v .možnost,'da bi se ta sanja J mnbgih stoletij, utegnila '-ш^МвМ,'.' •t'efra^^n^aV«^' sodeluje,', da', bi 'se 'uresničila;.".ČiW:prei.; Tako n'.-pr..'profesor-Prey,*.vodja,zvez-' doslovnega zavoda nemške umverie; Pragi!.'. . ;.' ■ ' / .';.' : t Tri vprašanja so predvsem, ki si moramo :nanja, odgovoriti — 'je. dejal açeH njak : ; Pr vič ali soraketni • poleti : vofoče -mogoči? Drugič. ali.'bo mogoče doseči mesec ?' Tretjič: ali -bo mogoče, 'dai se 'popelje tudi .kakšen pilot v" raketnem izstrelku. -, ' : ^ V Ali so raketni poleti vobče mogoči? To vprašanje lahko smatramo danes pač že za rešeno in sicer v pritrdilnem smislu. Poskusi so dokazali, da je povratni sunek raketnega razpoka kot gonilno sredstvo vrlo uporaben. Tehnične nedostatke, ki še obstojajo in ki so gotovo zelo znatni, da uporabnost ta čas še izključujejo, bodo gotovo premagali. Ali bo mogoče doseči mesec? Tu je težišče na tem da dosežemo potrebno brzino. V bližini zemeljske površine mora ta brzina znašati okroglo 11 km na sekundo, če dospe vozilo s to brzino v višine nad najbolj gostimi ozračnimi plastmi, tedaj lahko doseže poljubne daljave, v. svetovni prostornini' brez-nadaljnje potrebe po lastnih gonilnih silah. Ce ostane brzina pod to mejo. ' tedaj se lahko vrne po določenem času. kije pa' pod nekimi pogoji ■ lahko zelo dolg, spet na zemljo — seveda če. ne naleti med potjo', na kakšno veliko; Prof. Herman Oberth, kt je prvi resno pričel raziskavati možnosti, katero eksplozivno sredstvo bi moglo gnati izstrelek v medplanet-ne prostore ЧРИРИРИ«^. 'M'1-1 ■ ■ ' г ...... svetovno telo, ki bi ga pritegnilo nase. Ce ipa je brzina večja, se ne vrne več in bo letelo v neskončnost. Omenjene brzine ne bi smeli doseči hipoma, temveč s počasnim stopnjevanjem, ker mora vozilo polagoma skozi goste zračne plasti; drugače bi zračni odpor polet močno oviral. Ce dosežemo višek hitrosti daleč zunaj v prostornini, tedaj sploh ni potrebno, da bi bila tako velika, če jo dosežemo n. pr. v daljavi dveh zemeljskih polumerov, zadostuje novimi začetnimi pogoji ponoviti in tako dalje, dokler pač ne zadenemo pravega. Delo je veliko in dolgotrajno, a seveda izvedljivo. Največja težava pa je v tem, da rakete ne moremo sprožiti izven ozračnega morja, temveč le z ze- , meljske površine. Kakšen vpliv pa bo ime(l zračni odpor na progo izstrelka, ne moremo prerokovati in zato tudi ne izračunati, kam se bo vozilo podalo. Vse te težave pa seveda odpadejo, če ima vozilo svojega krmarja in dovolj samo 7 km na sekundo -namestu, prej navedenih 11 km. Proga, ki jo opiše raketa, brez ; na7 daljnjega krmiljenja v svetovnem' prostoru, odvisi od velikosti in -smeri brzine, s katero ostavi uipirajoče se zračne plasti. Preračunanje te poti je izelo težko. Gre za primer tako zvanega-problema 3 teles (zemlje, meseca, rakete), ki se splošno ne da rešiti. Pot lahko določimo le s preračunitvijo po točkah od izhodišča. Če ne vodi ta, po danih začetnih pogojih tako težko izračunana pot do meseca, tedaj je brelba račun z eksplozivnih snovi, da bi lahko poljubno pospeševali ali zmanjševali njegovo brzino in ji dajali tudi poljubno smer. Tudi za povratno vožnjo mora zaloga eksplozivnih snovi zadostovati. Da-li je zgraditev takšne rakete mogoča,' tega seveda ta čas ne moremo vedeti. Drugo vprašanje pa je, ali bi mogel krmar v raketi obstati. V hipu, ko bi visela raketa prosto v svetovnem prostoru in bi jo zemlja pa mesec enako privlačevala, preneha za njene potnike občutek teže in bi imeli le občutek nekakšnega neprestanega .padanja in ibi Model prve rakete za polet v vsemirje, Kakor ga je izdelal pred stinde- setimi leti H. Gartswidl bržkone izgubili zavest. Tudi vozilo bi prešlo bržkone v dolgotrajno zibanje ali pa ce;lo v rotacijo. Ali je orientacija ald krmarenje v takšnih okoliščinah mogoče? Tega ne vemo. Končno ne smemo pozabiti tudi na to, da mesec s svojo pustostjo ne midi baš najprimernejših tal za daljše bivanje (že sama temperatura okoli 273 stopinj pod ničlo ne more vplivati vabljivo) in da mora biti raketna zaloga zelo, zelo velika, da omogoči povratek. Kožnja do meseca pa je zopet bajno kratka: komaj okroglo dva dni — vožnja tja in nazaj približno štiri dni. Talko kratka, da bi bil gotovo tisoči in tisoči pripravljeni za izlet na mesec in da si ga bodo milijoni izbirali za kratek odlpoči-tek — če pridemo kdaj tako daleč. Skoda, da je Venera, ta na rastlinstvu po vsej priliki najbogatejša pre-mičnica. ki jo obdaja gosta oblačna halja. 100 krat bolj oddaljena. Tu bi bil plen vsekakor večji, zanimanje ognje vi-tejše. Tudi Marsove solne puščave bi bile privlačnejše in morda izdatnejše od čudno zveriženih pogorij mesečnih pokrajin. Vendar pa bi bil bližji ogled meseca dovolj zanimiv, tem bolj ker njegove druge strani še nihče ni videl. Skratka: Fizikalnih razlogov proti možnosti golih raketnih vzletov na mesec rti f in samo na tehniki je, da ustvari potrebne pogoje, da si bodo tudi člov&šike oči nekoč ogledale njegove pokrajine iz najbližje bližine! Človek spi samo 11 minut,-- - ne da bi se premaknil Kako je pripomogel ameriški tvorničar k novi vedi ? Amerika je dobila prvi zavod za znanstveno proučavanje sanj na temelju študij in dognanj profesorja Freuda in njegovih učencev. Tako je ostala Evropa na tem polju, ki je bilo že pred par desetletji pokrito s skrivnostno temo, zopet en korak zadaj, kljulb dejstvu, da se je rodila ta znanost v Evropi, kjer se bavijo že stotine zdravnikov-in psihologov s temi važnimi vprašanji. Ameriški meceni so v prvii vrsti praktični ljudje. Naj je kdo še tako bogat in radodaren, vendar je težko dobiti od njega dolarjev za znanstvena raziskavama, čijih pomen za življenje ni dovolj jasen. Tako se tudi v Ameriki dolgo .ni prikazal noben dolarski princ, ki bi s plemenito gesto omogočil ustanovitev zavoda za proučavanje sanj. Kateri veledndustrijec ali bančnik, kateri predsednik številnih trustov in koncer-nov naj bi pričakoval od te vede kakih praktičnih koristi? In vendar! Tvorni-čarju postelj Simmonsu, ki je potrnst.il največje industrije za izdelavo postelj, je padla v glavo misel, da bd moglo raizi'skavanje sanj vendarle koristiti njegovi trgovini. Gospod Simmons si je mislil: Zanimivo bi bilo slišati znanstveno mnenje učenjakov, kakšna mora biti postelja, da omogoči človeku zdravo spanje in lepe sanje. Zato je podaril Mellonovemu institutu pet milijonov dolarjev za gradnjo zavoda, kjer bodo učenjaki proučevali sanje. V tem novem oddelku Mellonovega instituta delujeta sedaj univerzitetna profesorja H. L. Johnson in George E. Wigand s celo vrsto asistentov in učencev. Smotri proučavanja so seveda malo drugačni nego si jih je zamišljal tvorničar postelj. Gospod Simmons pa je vendarle doživel zadoščenje, da je dobil mimogrede tudi odgovor na vprašanje. ki ga je predvsem zanimalo. Johnson in Wigand sta delala poskuse z merjenjem sanj na dvanajstih popolnoma zdravih dijakih. Ta merjenja se vrše s pomočjo posebnih za to svirlio izdelanih električnih aparatov. Prvi poskusi so do vedli do ugotovitve, da more človek na splošno spati največ 11 minut, ne da bi se premaknil. Po preteku tega časa se telo avtomatično premakne, kar je neobhodno potrebno za nadaljno spanje. Johnson in njegovi tovariši so napravili 15.000 merjenj, da bi ugotovili vzrok temu pojavu. Končno so dognali, da izžareva telo med spanjem neprestano toploto, ki jo zadržujeta postelja in odeja. Temperatura kožne površine narašča, dokler traja negibno spanje. Na ta porast temperature reagira telo z gibom, ki odstrani porast toplote. Pri tem so prišli tudi do drugih zanimivih ugotovitev. Predvsem glede intenzivnosti spanja. Ugotovili so, da je spanje najgloblje, torej za duševni in telesni počitek najboljše, v drugi etapi spalne dobe, to je po prvem premiku telesa. S pomočjo omenjenih aparatov so mogli zaslediti tudi individualne posebnosti spanja, ki so v zvezi s starostjo speče osebe. Na vsak način je torej bogati tvor-ničar otvoril novo zanimivo polje znanstvenih razdskavanj. Poleg znanosti o sanjah obstoja torej tudi znanost o spanju. Nadaljnje natančne preiskave v tej vedi bodo nedvomno prinesle nova spoznanja v proučavanju človeka. AH sledi najmrzlejši najmilejša zima? Znani nemški vremenoslovec W. Lammert pri občuje naslednja zanimiva izvajanja o poteku letošnje zime, ki se bo po njegovem mnenju končala brez velikega mraza. Kakor je videti, se je tudi priroda nalezla stremljenja po senzacijah in rekordih. Same abnormalnosti. Visoke temperature, ki niso v ndkakem razmerju z letnim časom, ki bi moral biti normalno sedaj najbolj mrzel. Te temperature so tem bolj zanimive, ako jih primerjamo z mrazom, ki je zavladal lani ob tem času po osrednji Evropi in ki je povzročil, da je bila lanska zima naj-ostrejša v dvajsetem stoletju. Naša generacija bo mogla morda po petdesetih letih reči: takšne zime, kakor je bila 1929, še ni bilo. človek, ki se ne bavi z vremenoslov-jem, se jedva zaveda, kako velika je razlika med letošnjim zimskim vremenom in lanskim, ker pozna meteorološke dogodke samo na lastnem telesu, ni jih pa doživel v njihovem atmosferič-nem razvoju. Kdor pa je bil kot meteorolog tako srečen — saj se lahko govori o znanstveni sreči — da je videl razvoj in potek najostrejlše zime tega stoletja, temu je danes v tej do sedaj tako abnormalno mili zimi jasno, da obstojajo mogočne in raznolike sile. ki morejo oblikovati tako nasproten značaj neposredno sledeče zime. Tu stoji znanost pred nalogo velikega pomena: najti primarne vzroke ostrih in milih zim ter na njih zgraditi vremenske napovedi za daljšo dobo. Letošnja zima je samo v Evropi tako abnormalno mila, drugi deli zemlje pa trpe sedaj prav tako oster mraz, kakor smo ga mi lani. Že to dejstvo samo po sebi zahteva raziskavo. Saj vlada vendar v osrednji Aziji, zlasti na Kitajskem, že cele tedne tak mraz, da umirajo ljudje na tisoče. Meteorološki izkazi iz sibiirsiko-srednjeazijskega ozemlja kažejo slično stanovitnost mraza, kakor so jih lani pri nas. Tudi v severni Ameriki je letos ostra zima. Torej: zii-ma kot celota ni letos na severni polobli nič manjša nego običajno. Premaknila je le svoje akcijsko območje. Ta pojav je silno zanimiv. Predvsem nastane vprašanje: zakaj ta premaknitev? Iz vremenskega položaja severne poloble s posebnim ozirom na se-vernoatlantsko-evropsko ozemlje je jasno razvidno, da imamo letos absolutno nadvlado tako zvanih ciklonov Zalivskega toka, ki se vlečejo v skoraj nepretrgani vrsti vzdolž Zalivskega toka severnovzhodno. Pri tem pa'se ne izogibajo kakor lani severnega in srednjeevropskega kontinenta, temveč segajo brez ovire vse do Rusije in na ta način povzročajo z južnozapadnimi vetrovi preplavljenje vseh evropskih delov z milim zrakom. Lani pa je bil nad severnovzhodno Evropo trajen visok zračni pritisk, ki je v začetku zadržal oceanske • vrtince, pozneje pa prešel v protiofenzivo in preplavil srednjo Evropo s severnoizapadnimi vetrovi. Meteorološka veda pojasnjuje to odporno silo in poznejšo ofenzivo mrzlih zračnih mas s tem, da se je razprostirala lani že v decembru nad Skandinavijo in celo Rusijo velika snežna površina, ki je s trajajočim izžarevanjem zemeljske toplote v vsemirje tako ojačilla visoki pritisk, 'da je postal odlocuioč činitalj y evropskih vremenskih dogodkih. Ta razlaga bi mogla dovesti do mnenja, da so mrzle zime v bistvu le slučajne. Lani zaradi velike snežne površine na velikem delu Evrope v zvezi z visokim pritiskom. Ta utemeljitev je do sedaj še najbolja, ker je najbližja našemu u lepega otoka, ki mora v kratkem popolnoma izginiti, ako se takoj ne zgrade jezovi in nasipi, ki bi zlomili moč viharjev. Najpotrebnejša dela bi veljala pol milijona drahem. Za Grčijo pravijo, bi bila izguba otoka velika narodna nesreča, ki jo je treba na vsak način preprečiti. Započeli so veliko javno zbir^ ko prostovoljnih darov, ki prav lepo napreduje in je upanje, da bodo romantični »Otok mrtvih« v poslednjem trenutku oteli smrti. ■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ ■■■■1ШШШШМ«! Kdo je največ naredil za človeštvo? To je skoro nemogoče dognati brez iz-vestne pristranosti. Do-brodejne napotke velikih duhov, njih praktične iznajdbe, so vobče razvili ter posplošili njih učenci. Razlikovati bi bilo tudi med nravstveno dobrino in fizično dobrino. V moralnem oziru je Kristus prinesel svetu nadčutno pojmovanje čistega idealizma-, odpravo suženjstva v svojem poudarjanju človeške enakosti, ljubezen in usmiljenje, podlago vseh altruističnih podjetij, naposled vzpostavitev žene. A da ni bilo _ apostolov, ki so umirali za njegove misli in širili njegove nauke, ne bi bilo človeštvo nikdar in nikoli nič slišalo o njem. Z odkritjem tiskarstva je Gutenberg obilo prispeval za svetovni promet znanosti. Vendar imel je razumne udeistvitelje. n. pr. francoska brata Etie-nnea, Sokrat, Platon, Pitagora so dod- gv pred Montesquicu-jem določili velike potez« politiki narodov. Brez Caharija Janse-na, ki je izumil drobnogled, ne bi bil Pasteur mogel proučevati neskončno majhnih glivic, doseči vseh svojih bioloških izumov niti zavrniti Poucheta v njegovih zastarelih teorijah o aamohotni roditvi, samo-odsebni rodinji. Nihče se ne more ponašati, zaključuje gospa De Moers, da je bil največji dobrotnik človeštvu, kajti napredek sta omogočila združeni napor veleumov in trud skromnih iskalcev, ki so širili nauke oziroma uporabljali duhovite najdbe mislecev ali učenjakov. Največji dobrotvor za človeštvo — to je požrtvovalnost na-vdihnjencev, to je delo v službi razuma. KUHANJE V ALUMINIJEVI POSODI NI ŠKODLJIVO Veliko vznemirjenje med gospodinjami, ki uporabljajo aluminijevo posodo, so po- vzročili nekateri francoski zdravniki trdeč, da aluminij, ako zaide v hrano, močno škoduje bodočemu zarodu. Najnovejšli poskusi dveh nemških kemikov so pa pokazali, da je gornja trditev popolnoma napačna. Celo pri dolgo trajajoči kuhi ▼ aluminijevi posodi se nikoli ne izloči v jed toliko kovine, da bi mogla na kakršenkoli način škodovati organizmu. Celo večje množine aluminija ali zlitin, ki bi se slučajno primešale hrani, niso nevarne. To so dokazali natančni poskusi s psi, ki so jim dalj časa mešali med vsakdanjo hrano tolikšne množine aluminija, kakršne se pri kuhi nikoli ne morejo izločiti od posode. Vzlic temu pa aluminij ni pokazal nobenih kvarnih posledic glede na zdravje in rast živali. Psi so si ves čas poskusov ohranili dober tek, ostali so vedri in živahni. Slednjič so tudi poskusi s podganami ovrgli trditev francoskih znanstvenikov. Zima na Holandekem spretnem kanale v lepa zimska pota »ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj<"va ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostale inozemstvo 1 m pol dolarje na leto. Udeje a* konzorcij Adotf Ribnikar. — Urejuje Ivan Podrža). — Za »Narodne tiskarno d. o oblečene, so lepe ženeke jezne na modo. * Moda erotizira življenlie. Če objamemo obleko za 3000 Din, spoznamo prepozno, kdo je v obleki. i »: . Večerne obleke so često tako indiskretne, da je vsaka radoanalost odveč. * »Nisem te prevarala. Saj imam vendar še vedno lanski kožuh ! " ; Plavci ali rjavci Če smemo verjeti fiziologom, bo 1. 3000 popolnoma nestalo plavolascev. V današnji Franciji so razen na severu plavolasci precej redki. Svoje dni pa ni bilo tako: germanske tolpe, ki so preplavile Galijo, in Galci sami so nosili dolge svetle lase. V srednjem veku so med francoskim . plemstvom močno prevladovali svetlini. Zgodovinar Joinville, govoreč o Saracenih in Be-duinih, s katerimi se je otepal v Egiptu, pripoveduje: »To so grdi ljudje in ostudni na pogled, kajti kodri na glavi m kocine na bradi so jim čisto črni.« Iz tega se da posneti, da je bil on sam blondinec in enako skoraj vsi francoski plemiči. Polagoma so Francozi potemneli, in sicer precej močno. Črni lasje se nam danes ne zde več tolikanj odvratni kakor njega dni. Krajci ženskega klobuka, ki pokrivajo oči, pomenijo: »Hočem, da me mnogi poznajo.« * Žepske padajo tudi v kratkih krilih. Gre samo a« kakovost * Svihi slepi ljubimca, mož pa spregleda. * Biseri že davno ne pomenijo valute solz, temveč dolarje. Če je moda preveč enostavna, propadejo krojači, če pa je preveč komplicirana, so v konkurzu možje. 4 1 . • Dekoltirana pisateljica sliči gospoda, ki je pozabil srajco. Odkar so obleke tako drage, so ženske ssopet strastne. Boštjan. Mladi Maeterlinck in sport V neki belgijski reviji poroča Gaston Picard o mladih letih pisatelja M. Maetérlin-cka, čigar svetovna slava se ie nenadno pričela z navdušeno kritiko, ki jo je.objavil Mirbeau v avgustu 1890 v »Figaru« o njegovi »Princesse Maleine«. Nenadna slava pa ni prav nič vplivala na mladega pisatelja, ki ie marljivo gojil sport. Par let potem, ko je izšla omenjena knjiga, ga je obiskal nekoliko mlajši André Gide., Razgovor med obema se je kmalu usitavil Mučno tičino je prekinil šele Maeterlinck z vprašanjem, ki ga posetnik gotovo ni pričakoval: »Ali ste še letošnjo zimo drsali?« Gide ie sprevidel, ' da Maeterlinck kljub svoji mladi slavi ne mara literarnih razgovorov. 4 c m t sr № «t H SL tj' £ i» Ml S9 S Z Pudtniiia plačana v gotoviui Kaj čitaš najrajši? Samo še v tej številki je dopisnica za odgovor. Kdor je še ni izpolnil in odposlal, naj stori to takoj! Nov svet se poraja Psihoanaliza, evangelij svobode — Doba stroja in človeška duša — Novo poganstvo na vidiku (Iz razgovora med Th. Mannom in Silvestrom Viereckom) Prizorišče: dom Thomasa Manna, pesnika »Ruddenbrookov«, »Začarane gore« in novele »Smrt v Benetkah« — monakovska hiša z vrtom. Thomas Mann popelje svojega obiskovalca v domačo knjižnico. Ka knjižnih policah in mizah so knjige, brošure in časopisi. Thomas Mann ima sanjave oči, temne lase in temne brke. Poteze njegovega obraza so fine in lepe ter izdajajo severnega Germana. Oblečen je elegantno, vendar ne tako, da bi zbujal pozornost. Mann (medlo in mehko): Bojim se, da ste me našli v trudnem razpoloženju. Pre-silil sem se z delom. Bojim se, da bo najin razgovor več koristil meni nego vam. Jaz: Upam, da je Vaša trudnost Ie trenutna. Ni veliki dolgčas, ki napade duhovnega človeka v somraku umirajoče civilizacije. Ali računate kakor vaš rojak Spen-gler s propadom zapadnega sveta? Mann (postane pozoren, nobene utrujenosti ni več na njem): Ne, optimist sem do zadnjega vlakenca svojega srca. V Evropi in povsod na svetu so na delu dinamične sile in buren napredek. Življenje se nenehoma obnavlja samo od sebe kakor ogromna kača, ki se levi. Tisti gigantski izbruh blaznosti — svetovna vojna — je navzlic vsemu razdejanju, ki ga je povzročil, odstranil mnogo stare pajčevine. Zrak je čist. Zdaj lažje dihamo. Vidim nov svet, ki vstaja iz razvalin preteklosti, vidim novo generacijo. Jaz: Včasi se izmaknemo enemu jarmu, da se vklonimo drugemu. Osvobojeni tiranije, tradicije, postajamo sužnji strojev. Mann: Res, Edison nas je vse ueužnjil električni žarnici. Moderna civilizacija se nagiba k splošni standardizaciji in mehanizaciji. Vendar prihaja človeška duša iz boja s strojem zmagovita. Celo v Ameriki, kjer navzema standardizacija podobo eks-tremov ter se ustvarja nivelizacija, česar V Evropi ne poznamo, ni človeška duša privezana na kolo njegovega motorja. Jaz: Mogoče* se bo duša posameznika rešila pred stoletjem stroja. Kako pa je z dušo celega naroda? Mann: Narodova duša se razodeva neprestano sama od sebe. Nobena stopnja standardizacije ne more uničiti naroda ali posameznih osebnosti. Bavarskega kmeta ne morete nikoli izmenjati za pomoran-skega kmeta.. Domačin iz Kentuckyja bo vedno ostal osebnost, ki se loči od Njujor-čana. Priiroda omejuje standardizacijo. Navzlic standardizujočim filmom, standardi-zujočemu štivu, standardizirani obleki i* standardizirani morali je standardizacija Amerike bolj vnanja, nego notranja. Jaz: Menite, da bodo evropski narodi kdajkoli izenačili svoja interesna nasprot-stva tako, da bo mogla biti Panevropa kaj več nego sanja? Mann: Panevropo si lahko mislimo tudi brez žrtev bistvenih značilnosti narodov. V Zedlnjenih državah sodelujejo najrazličnejši rasni tipi v harmoniji. Ni vzroka, da ne bi se njih sorodniki tostran Oceana naučili od njih. Jaz: Ali bodo evropske Zedinjene države rešile evropsko civilizacijo? Mann: Evropa ne more propasti. Vesolj-stvo ima zakon ohranitve, ki ne dovoljuje narodom, da bi propadli prej nego so izvršili svoje poslanstvo. V mislih na ta zakon nisem nikoli nehal verovati v svojo domovino. Bil je pa čas, ko sem podcenjeval življensko moč socijalnih in političnih sil. Bil sem preveč literat, daleč od dinamičnega toka. ki obvlada dandanes državo. Danes vem, da tvorita sociologija in politika temelj, iz katerega se dviga življenje. Jaz: Spremenili ste se. Mann: Nisem se spremenil. Samo zrasel sem. Mladost je rast. Kadar nehamo rasti, nehamo biti mladi. Nespametno je spati in smrčati v času, ko meša življenje znova karte. Prav tako je nespametno pošiljati metafizične proteste proti nespremenljivim odločitvam duha, ki obvladuje svet. Sodeloval bom v novi igri. Jaz: Ali je psihoanaliza nova znanost ali nova vera? Mann: Psihoanaliza je novi evangelij osvobojenja od prokletstva minulosti. Psihologija osvobaja pogana, zamrlo človekovo veselje do življenja. Jaz: Človek je iskal po svojih temnih prekopih podzavesti Freuda. (Nadaljevanje na predzadnji strani)