urtm štev. 15 Nedelja, 1$. aprila 1934 Bogomir Pregelj; Rusalka i Hoda eoprnka Sknpetah Kakor tiha drobna meglica so pol« »el« rile z Rusalko nizdol po reki. Pre« šle so Široko polje in reka 6e je že davno zajedla v črne gore. Zamolklo je ko v mladem jutru. Le Rusalka je bil* mirna. Nje niso plašile jate netopirjev, ki so tenko piskajq£ plahutale tik nad njeno glavo. Brez bojazni je gledala skale, ki so se sklanjale grozeče nad iumela vtesnjena med visoke previsne stene, ki so zakrivale vse nebo razen ozkega traku. Belo se je penila ob čereh ki so se ji vstavljale. V črnih tolmunih se je votlo grgrajoče zvijala v vrtince. Tesno druga k drugi so se privile vile in gledale s plašnimi očmi v teme, ki so se sovražno zgostile na dnu prepa« da, čeprav, čeprav je že davno zardel kakor rožni list ozki trak neba nad re» reko, kakor da se bodo vsak hip zru» šile vanjo. Trdno je držala veslo ▼ drobni roki in varno vodila čoln čet oljnato se svetlikajoče vrtince in mimo s penami pokritih peči, ki so se stresale v besnem zaletu bobnečih voda. Pokoj« no je zrla jutranjico, ki je biserno mi« gljala pred njo tik nad robom gora. Rusalka je vedela, da ni ta pot nič hu« dega. Vedela je. da jo čaka težko ftele kasneje in tedaj bo potrebovala pogu* ma, ko bo celo sama in ne bo ob njej njenih sestra, ki so se stiskale tam spredaj čolna v tiho ječečo klopko, ka* kor kupček nesreče. ,Vse višje so vstajale stene, ki so oklepale reko. ^Vse hitreje je brzela med njimi. .Vilam se je zdelo, da jih žene veter kakor puščice. Ena izmed vil je okrenila svoj od solz mokri obraz k Rusalki ter ji nekaj zaklicala. Šume* nje voda je požrlo njen klic, vendar pa je vedela Rusalka, da jo prosi sestra, naj bi se vrnili. »To ni več mogoče,« je smehljajoče odkimala Rusalka in pokazala naprej. Tedaj so se iznenada razklenile stene v širok krog. Ogro* men kotel je ležal sredi prepadov. S hi« trostjo vetra je grmela vanj reka in se zvila v ogromen lijast vrtinec, ki je po* žira! sredi okroglega jezera vode. Z vso močjo je pritegnila Rusalka veslo, da je čoln splaval v najzunanjejšem vr* tinčevem krogu, skoro ob izglajenih stenah drseč. Skrbno je gledala na ska* le in se zadovoljno nasmehnila, ko je videla, da stoji na malem pomolu, ki je visel nad vodo, visok suh človek, in jih opazuje. Dvignila je roko in opažu« joči človek je prikimal v odgovor. Ko je pridrsel čoln v bližino, je človek vrgel vanj konec vrvi, Rusalka jo je hitro ujela in privezala v obroč, ki je visel na krmi. Kakor struna se je na* pela vrv. Čoln je zakolebal globoko potopil nos, da so pljusknili valovi vanj, potem se začel počasi in enako* merno dvigati, dokler ni obstal vzpo* redno k balkonu. Tedaj je začel na* vijati suhi človek vrv v velike kolobar* je in je pritegnil čoln k pomolu, kjer je obstal v zraku nalahno se zibajoč, kakor da leži v vodi. Rusalka je-stopila s sestrami na pomol. Visoki človek je pridržal roke na prsih ter se priklonil odsekano, kakor da se je zlomil v pasu. Potem se je zravnal in obstal nepre* mično fcakor tenek steber, kateremu so navesili črno haljo dopetnico. Nje* govo desno vodenosinje oko je raznii* šljeno gledalo pred se vj:la, levo pa je napeto opazovalo nekakšno mušico, ki je plesala v pijanih krogih okrog njega. Dolgi žalostni obraz se ni premaknil, ko je spregovoril s hreščeim glasom: »Prosim, sledite mi k gospej Škrepe* taoi. Pričakuje vas, naše ptice netopirji so nam vas že zarana najavili.« Njegov nos, ki mu je visel kakor tenka kožna* ta krpica na tenka kakor podkev zavita usta, se je pri teh besedah zamajal in pokazal na vrata, ki so zijala v steni. »Tem bolje,« je prikimala Rusalka, »pojdimo«. Na petah se je okrenil čr» ni zlovoljni sluga coprnice Škrepetače in šel pred Rusalko, ne da bi privzdi* goval noge. Bilo je, kakor, da bi imel mesto nog kolesa, ki ga neso naprej. Tesno za njim je šla Rusalka po rovu, ki se je zlahka nižal. Zdaj pa zdaj je hušknil mimo potoglav netopir, ki ga je prebudilo šuštenje peska pod noga* mi stopajočih, ali pa je plaho zaječala kaka vila, ko so iznenada zamežikala iz mraka sovine oči, kakor male rdeče svetilke. Pred črno žametno zaveso, na kateri so se zelenkasto svetlikale mrt* vaške lobanje, je sluga obstal. Dvignil je zaveso, in ponovil je: »Vstopite, go« spa Škrepetača vas pričakuje.« Plaho so pogledale vile. Ob nizkem ognju, čigar dim se je dvigal prelivajoč se v spa* čcne obraze obešencev in utopljencev, je sedela v visokem tronu, ki je bil spleten iz človeških kosti in glav, ve* lika coprnica Škrepetača. Oblečena je bila v dolgo rdeče spreminjasto haljo, ki je imela vezena zlata čarovna zna* menja. Vrh štrenastih sivih las je po* stavila zašiljeno kapo, ki je bila isto* tako vsa pokrita s čarovnimi slikami. Na kolena si je položila čarobno pali* co, ki jo je preumetno sestavila iz dva« najsterih lesov med uroki kresne noči. Na kljukastem nosu je imela okrogle debelo obrobljene naočnike, napeto gledala na debelo knjigo, ki je ležala odprta na stojalu pred njo in vneto mlela z brezzobnimi čeljustmi. Nekaj trenutkov je gledala Rusalka čitajočo čarovnico, se za hip sklonila k črnemu mačku, ki se je dobrikaje približal z vi* soko privzdignjenim repom, potem pa nalahno zakašljala Coprnica Škrepe* tača je pogledala in začela s strogim, karajočim glasom: »Kdo si, da se me drzneš motiti med...?« Potem je iz* nenada skočila s prestola, da se je ča» rovna palica ropotajoč zakotalila po tleh in z razširjenimi rokami tekla k Rusalki, od veselja visoko cvileč. Ob* jela je Rusalko in jo cmokajoč polju« bila na vsako lice. »To je pa lepo, Ru* salka, da si prišla vendar enkrat obi* skat svojo botrico. Ne, to sem pa res vesela. Kdo bi si kaj takega mislil! Pa kako si zrastla odkar sem te v zadnje videla.« Škrepetača si je postavila Ru* salko pred se in jo gledala čudeč se, potem pa jo je znova in znova objela, dokler ni Rusalka prosila: »Tak pusti me, botra, saj komaj še diham.« — »Kdo so pa te?« je vprašala coprnica Škrepetača in pokazala na vile, ki so se že davno muzaie smejale, ker je bi* lo tako smešno, kako je nihala kapa na eoprničini glavi. »To so moje sestre«, je dejala Rusalka in vse vile so pri tem privzdignile zlahka krila ter se dostoj= no poklonile. »Glej no. saj vas je za ce= lo šolo,« se je čudila coprnica. »pa ra» štete kakor podlesek. Še spoznala vas nisem. Komaj za ped vas je bilo. ko sem vas videla v zadnje « Potem se je skrbljivo okrenila. plosknila v dlani in zaklicala: »Peter. Peter!« V votlino je stopil dolgi čemerni strežaj »Rusalka me je obiskala, Peter! Lepo jo pozdra* vi!« Odrezano se je priklonil »Močno sem vesel, gospodična Rusalka, da ste nas blagovolili počastiti s svojim ce« njenim obiskom.« »Pojdi sedaj, Peter, in prinesi kave pa sladkega peciva De« kleta so lačna,« je naročila coprnica. »Razumem!« je dejal Peter ter odšel Dalje prihodnjič De Segur - Marica Bartolova: Nezgoda male Zofke Nekoč si je Zofka izmislila, da bi bilo dobro, ko bi punčko umila, kakor umivajo mamice otroke. Vzela je vode. gobo in milo ter pričela prati punčkin obrazek. Prala ga je tako dolgo, da je sprala z obraza vso barvo. Lica in ustnice so obledele, kakor da bi bila punčika bolna in so take tudi vedno ostale. Zofka je jokala, a punčika je ostala bleda. Drugič si je Zofka izmislila, da bi bilo dobro, ko bi punčko skodrala. Navila ji je lase na papir, in da bi bili še bolj skodrani, jih je pritisnila z vročim železom. Ko je hotela odstraniti papir, so se sneli tudi lasje, ker je bilo železo prevroče. Punčka je bila plešasta. Zofka je jokala, a punčka je ostala plešasta. Drugič spet si je Zofka, ki je hotela svojo punčko dobro vzgojiti, izmislila, da jo mora naučiti tudi telovadbe. Obesila jo je za eno roko na vrvico. Toda punčka, ki ni bila dovolj pritrjena, je padla in si razbila roko. Zofka je hotela roko popraviti, a ker so se koščki porazgubili, je močno segrela vosek, iz katerega je bila roka in roka je ostala mnogo krajša od druge. Zofka je jokala. toda roka je le ostala krajša. Nekoč si je Zofka izmislila, da bi bilo za punčko zelo koristno, ko bi ji oko-pala noge, kakor si jih okopajo odrasli ljudje. Nalila je v majhno vedro vroče vode in vtaknila vanjo punčkine noge. Ko je punčiko dvignila iz vode, je videla, da so se noge stopile in ostale v vedru. Zofka je jokala, a punčka je ostala brez nog. Po vseh teh nezgodah Zofka ni več marala svoje punčke, ki je bila zdaj vsa izmaličena in grozno grda. Vse Zofkine prijateljice so se norčevale iz tega spačka. Končno je Zofka hotela, da bi njena punčka plezala po drevesu. Posadila jo je na vejo, a ker punčka ni trdno sedela, je padla. Njena glava je udarila ob kamen ter se razbila na sto kosov. Tedaj se Zofka ni jokala, ampak je povabila vse svoje prijateljice na pogreb. yaljhuu: Pesem o ciganih Kakor črte v dlani ceste po ravani — hija hoj! Ceste po ravan!, a na njlti cigani — boj! Kam cigani greste, sami ne povest« — hija hoj! O, sami ne veste, kam žen6 vas ceste, hoj! V daljni, modri dalji so cigani kralji — hi čez klance in planjave, v kraje, kjer šume dobrave! Tam pod hrasti, tam pod bori zrasejo šotori... Ob potoku bela breza veje v mrak izteza. Rdeči ognji plamenijo in oči žarijo. Trudna roka strune ubira — pesem v noč umira... V datjni, modri dalji so cigani kralji — hija, hija, hoj! Kakor črte v dlani ceste po ravani, a na njih cigani. Hoj! Zarota ovnov Basen. * Vidiš li, kako visoko tam v zraku Žerjavi v najlepšem redu plovejo pro« ti severu?« je vprašal stari oven svo« jega sina. «Vidim,« je rekel mladi oven, »le čudim se, da nimajo ne orlov, ne sokolov, ki bi vkup držali Jato in jo ščitili pred sovražniki; kar sami si izberejo iz svoje srede vodni* Ica in mu sledijo. Če se utrudi, pa ga drug žerjav zamenja in jata se njemu pokorava. Mi bi se pa brez ovčjaka porazgubiti in ob sovražnem napadu razpršili.« »Menim, da si prečrnogledl Zdaj se« veda še nimava dovolj ugleda, ker je sirovi ovčjak nad nami. Treba ga bo le odstraniti, pa nam bodo naše ovči« ee sledile kakor žerjavi svojemu vod« miku. Z lepim svojim rogovjem bomo našo čredo lahko obranili volkov in druge take zverjadL Kaj zmore osam« ljen volk proti čredi ovac, ki ga z vso silo potisne v stran? Kaj so volčji zobje v primeri z ovnovim rogovjem?« Ovna sta se kmalu dogovorila, ka» ko bi se čreda znebila nadležnega ovčjaka. Pridobiti sta si morala še so* glasja ovac. Od ovce do ovce je šel glas o zaroti To je završalo med nji« mi, glavo ob glavo so stikale, zdele so se strašno imenitne in prisegale, da bodo ovnoma na migljaj sledile čez drn in strn in, če treba, za svoj, od osovraženega ovčjaka osvobojeni rod tudi junaško smrt pretrpele. »Danes so pa ovce res pridne, vse so lepo zbrane, ne da bi jih priga« njal,« si je mislil ovčjak in legel v senco košatega drevesa Ni dolgo tra« jalo, pa je začutil volkove, ki so se potuhnjeno bližali čredi. Z lajanjem je svaril čredo in se neustrašeno za« kadil v volkove. Toda kaj zmore še tako krepak in spreten ovčjak proti trem sestradanim volkovom? Krvavel je že iz raznih ran m huda bi mu pre« dla, da ni prišel pastir, ki je z dobro pomerjenimi streli pognal tuleče zve« rine v gozd. Ovčja čreda pa je trepe« taje gledala boj in begala, kakor je pač ovčja navada, brez glave zdaj sem zdaj tja. Dolgo se je moral ovčjak zdraviti, ker volčji zobje so ostri. Izgubil je bil mnogo krvi in obnemogel počival ob robu gozda. Ovce so ga škodoželjno opazovale in niso kazale prav nobene hvaležnosti, pozabile so tudi na pre« stani strah. »Zdaj je čas, da se znebi« mo našega trinoga,« so rekle in res, spodbujene od klicev mnogobrojnih ovac sta hotela ovna skupno z vso čredo, ki bi jima naj sledila, ovčjaka kar pogaziti. Zaletela sta se vanj, ovce pa za njima. Toda ovčjak je le zaren« tačil in pokazal zobe, že je šlo vse ju* naštvo ovnov po vodi. Strahopetno sta sredi poleta odskočila vsak na drugo stran in zbežala, ovce pa za njima. Tako se je zaradi kratkega razuma ovnov in prirojene plašljivosti ovac zarota ovnov klaverno končala, lju» dem v svarilo in v pouk, da jih smejo voditi in ščititi le osebe, ki se odliku« jejo s širokim obzorjem in krepkim značajem. Napisal Steska. Slavo Štiue: Divji roži Oj, divja rožica, ti lepa ubožica! Samotno tu cveteš in sama komaj veš, kak gozdu daješ kras, kako ves tvoj pojas lepoto gozda dviga, ko ljubko v vetru miga posetniku v pozdrav. Nikdo te ne goji, nikdo te ne časti, ti bujno pisan cvet, ki venčaš gozdni svet. Naj rosa te poji _ in solnce te krepi, — da, ko dospem nazaj, v zeleni, tihi gaj, spet migneš mi v pozdrav! Manica: Za brihtne glavice Prva: Oče je hotel s svojimi šestenmi sinčki čez vodo. Toda ravno v pretek* ti noči je voda odnesla brv in zdaj je bila nevarnost, da bi sinčki utonili, če bi se podali peš čez vodo, to se pravi, če bi jo hoteli prebresti. Oče premišlja in premišlja, nato stopi domov po vrv, napravi na vrvi pet vozlov, prime za en konec, stopi v vodo in pravi: »Otroci, vsak izmed vas naj se krepko prime za en vozel in potem pogumno za menoj!« Sinovi so ubogali očeta in tako so vsi srečno prišli čez vodo. Toda — sinov je bilo šest, oče je pa napravil na vrvi le pet vozlov — ka« ko vendar so potem ravnali, da se Je vsak izmed njih držal za svoj vozel? Druga: Kmet je imel v hlevu mladega vo* lička. Tej živali se je godilo zelo do« bro, kajti gospodar je postopal z njo izredno lepo in usmiljeno. Nikoli ni vpregal volička v voz ali pred plug, pač ga je pa vsak dan trikrat nasitil z najboljšim kuhanim žitom ter mu na> metal v jasli vedno dovolj sladke, lepo dišeče mrvice. Zvečer mu je nastiljal z mehkim mahom, da je čez noč udob« no počival in mirno prežvekoval za« užito hrano. Ni čuda, da se je voliček vsled kmetovih dobrot pošteno odebelil. Toda v sreči postane marsikdo pre« objesten in zakrivi eno ali drugo ne« premišljeno dejanje. Tako je bilo tu« i z voličkom. Ko ga je kmet nekoč ;nal iz hleva, se je voliček uprl. Viso« ko je poskočil, iztrgal gospodarju ve« rigo iz rok, ubežal čez drn in strn In dobri gospodar ga ni videl nikoli več. Prijateljčki moji, kaj pravite, ali je voliček s svojim begom ravnal pamet« no ali neumno? Tretja? Zdaj pa posebno dobro pazite, pro« sim! Neki orjaško močan človek je nekoč z vso silo vrgel kamen naravnost proti solncu. — Kaj mislite, kaj se je tisti« krat zgodilo s kamnom? Marijana željeznova-Kokalj: Ujeti veter Skopuh Jaka je stopal proti domu. Potegnil je razposajeni pomladanski veter in mu odnesel klobuk. Zavrtel ga je v zraku in ga vrgel v reko. Skopuh Jaka se je raztogotil in sklenil je ujeti veter. Lovil ga je tri dni. Še-le četrti dan ga je ujel in ga zaprl v globoko kotanjo. Tu je veter rasel in rasel. V snežnem metežu se je sprostil, planil iz kotanje in drvel čez plan. Zagnal se je v skopu-hovo streho in jo odnesel. Potem je vihral dalje, podiral drevesa in rjovel: »Skopuhu sem klobuk in streho odnesel za pregreho!« lUTKOVCl Dragi stric Matic! Tudi jaz se hočem udeležiti Tvojega natečaja. Ti ne veš kako se veselim počitnic. To pa zato ker mi je mamica obljubila, da me popelje, ako bom priden, za počitnice na Primorsko k stari mami. Pozdravlja Te Miloš Likar, učenec I. a razr., Ljubljana VIL Verovškova uL 51. Na počitnice. Na gore! Veličastne gore, kako se svetite pozimi v snegu, kako krasne ste poleti, ko vas ogreva krasno poletno solnce. In bliža se čas, ko se bom veselila te krasote, ko bom hodila po mehki stezi vaških gozdov. Bliža se čas počitnic, oddiha po delu in učenju. In ta oddih hočem preživeti v gorah na Bogatinu. Oh. kako se veselim tega trenutka. V naročju Bogatina bom pozabila vse skrbi, sprehajala se bom po krasnih gozdovih, vdihavala sveži zrak, mislila bom tudi na Tebe dragi stric Matic. Mia Trapečar, Maribor, Primipova al. 1. Koline. Ko Poljanec prašiča kolje, je ves teden dobre volje, ima muziko in špas, dokler ima kaj klobas. Ko klobas in mesa zmenjka, mu je dobra juha grenka. Lepoša Edvard, uč. ? razr. v Mariboru. Počitnice. Zaželjene počitnice so prišle in vsakega razveselile. Vsak rad domu pohiti da se odpočil bi. Šola je že končala in dosti truda prizadejala. Na počitnicah luštno je ker hodim kopat se. Da bi počitnice dolge bile in veselo končale se. Marijan Kovačič, n. b razred mešč. šole v Mariboru. Dragi stric Matic! Veselim se počitnic. Veliko imam želja in dosti načrtov, marsikam bi šla rada. Mama nam obeta, da poromamo skupno na Brezje. Če pa ata prosim, da bi šla sem ali tja, mi kar na kratko odgovori: »Cveta ni denarja — kriza!« To me malo užalosti, pa pri nas v Bohinju je lepo, posebno poleti, ko izletniki k nam prihajajo. Povabim še Tebe dragi striček, seveda če ne občutiš krize. Pa si skupno ogledamo Bohinjsko jezero in slap Savice Če pa še to ne bo mogoče, sem vseeno doma zadovoljna. Saj tudi pregovor pravi: »Ljubo doma, kdor ga ima « Vojvoda Cveta. uč. V razreda v Boh. Bistrici. Pomlad. L