89 Ocene Lenc ˇe Nasev: Muzic ˇkata forma na žanrot simfonieta/Glasbena oblika v žanru simfoniete (2013) Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Mlada makedonska pedagoginja mag. Lenče Nasev (roj. 1976), asistentka na Fakulteti za glasbeno umetnost Univerze Goce Delčev v Štipu in doktorantka na FMU Univerze za umetnost v Beogradu na katedri za solfeggio in glasbeno pedagogiko (mentorica prof. dr. Sonja Marinković), je izdala svoj književni prvenec Muzičkata forma na žanrot simfonieta/Glasbena oblika v žanru simfoniete (2013). Avtoričino specialno glasbeno peda- goško delo in okupacija je glasbena oblika z analizo, osnovna glasbena oblika z analizo, atonalni jazzovski solfeggio, harmoni- ja in metodika pouka glasbe. Njene aktivnosti pa so bile že dos- lej kronane s številnimi udeležbami na mednarodnih znanst- venih konferencah in drugih srečanjih, objavami znanstvenih člankov, udeležbo na tečajih in delavnicah. L. Nasev je aktivna tudi na področju strokovno-aplikativnih in organizacijsko-raz- vojnih dejavnosti. Aprila 2013 je bila gostja s petimi predavan- ji na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru na oddelku za glasbo (mentorica prof. dr. Albinca Pesek) v okviru mednarod- ne učiteljske izmenjave v projektu Erasmus. Njena knjiga (priročnik in učbenik; 171 str.) je izšla v make- donskem jeziku v zbirki T alija (za izdajatelja T odor Kuzmanov) pri skopski založbi Maska v nakladi petsto izvodov. Lektorica je bila Valentina Bačvarovska, računalniško notografijo za objav- ljene notne primere obravnavane glasbe je prispeval Gorančo 90 rica zato marsikdaj med besedilom poseže po razpredelnicah, v katerih je tudi najlaže oblikovno in vsebinsko prikazati vsa nakazana razmerja, morda celo prednosti in slabosti. Pri tem je v veliki prednosti delo že omenjenega T. Zografskega in njego- va Sim(n)fonietta in Es. Njej posveti skoraj ves drugi del knjige (str. 47–103), na koncu pa objavi še partituro (samo) prvega stavka nove različice omenjene Simfoniette v Si (B) iz leta 1994 (za veliki orkester). Ko prebiramo avtoričine poudarke iz danih analiz, lahko ugotovimo, da daje Naseva velik ali skoraj izključ- ni poudarek oblikovnim podatkom, dosežkom in včasih celo presežkom omenjenega dela in vseh njegovih treh stavkov. Ta je povsem »klasične« sonatne zasnove (ekspozicija s prvo in drugo temo, razvoj in repeticija pa še z mostom in kodo-codet- to): oblika, tematika, harmonija in ritem. Torej se avtorica niti na koncu in kljub poudarku (in tudi naslovu knjige) na obliki, ne izogne preostalim muzikološkim analitičnim merilom. Vse to potem zaokroži v (svojem) povzetku, v katerem opozori na simetrijo v vseh omenjenih pogledih. Če je morda v umetni- škem pogledu del navedenih skladateljev bolj pogled in smer »nazaj« in ne naprej, pa se vendarle tudi v tem pogledu vsilju- je vprašanje sodobnosti in morda celo modernosti navedenih del. Če je od nastanka nekaterih del minilo že nekaj desetletij, se tudi marsikatera novejša glasba lahko sooča s temi dvomi. Sicer tudi morda navidezno očitana modernost nima nobene zveze s poslušljivostjo vseh teh del v današnjem času, kar je za- gotovo že estetsko in ne le analitično vprašanje. V prilogi so objavljene še strukturne tabele vseh navedenih in obravnavanih del. T e preglednice zagotavljajo avtoričino dobro poznavanje vsega navedenega in še dodatno primerjalno in pregledno opozorijo na podobnost, enakost ali/in raznoličnost vseh omenjenih del. Knjigo sklene obsežna bibliografija upo- rabljenih in citiranih del, saj je na kar štirih straneh nanizana obsežna svetovna in tudi domača, makedonska literatura. Prav ta še dodatno priča o visoki stopnji makedonskega umetniške- ga glasbenega opusa, po drugi strani pa o stanju in vrednosti njihovega izvirnega muzikološkega, glasbenoznanstvenega stanja duha. Če temu dodamo pedagoško (didaktično in meto- dološko) razsežnost, smo zagotovo še dodatno opozorili na vse njihove tovrstne evropske razsežnosti in vrednosti. Angelov. Delo je natisnila tiskarna Grafoden. Izdajo je podprlo ali celo omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Makedo- nije. Po uvodu razdeli avtorica knjigo oz. zadano tematiko v več poglavij, zato pojdimo v tej recenziji oz. predstavitvi kar po vrsti. Knjiga L. Naseve »stoji in pade« na nekaj splošnih in uvo- dnih tezah o simfonieti (it. sinfonietta). Zanjo je najbolj značil- no, da je neke vrste mala simfonija, komponirana za običajno simfonično zasedbo, pogosto pa za manjši (komorni) ali/in godalni orkester; včasih je ležerne, vedre, optimistične vsebine, zato je tudi bolj pristopna in nezahtevna. Njena primerjava z večjo simfonijo je analogna, možna kot sonatina s sonato. Za- njo avtorica napove shematski prikaz s temi značilnostmi: svoj- sko zasledovanje glasbene forme, prosta polifonija (večglasje), preproste homofone strukture, urejeni ritmi in artikulirane fra- ze. Na teh uvodnih konstantah o simfonieti kot posebni glas- beni obliki Naseva zgradi vso svojo sistematiko (metodiko in didaktiko) o tej tako specifični (mali) glasbeni obliki. Tako se z glasbo svetovnega, pa tudi svojega nacionalnega, makedons- kega glasbenega repertoarja sprehodi od razvoja simfonije in simfoniete do vključno 20. stoletja. Ob tem si izbere in obdela tovrstno glasbo skladateljev, kot so npr. S. Prokofjev (Simfoni- eta v A-duru, op. 5/48; 1909/1929), L. Janaček (Simfonieta Mi- litary, Sokol Festival, JW 6/18; 1926), B. Britten (Simfonieta za komorni orkester, op. 1; 1932), A. Roussel (Sinfonietta za goda- la, op. 52; 1934) in F . Poulenc (Sinfonietta za komorni orkester, FP 141; 1947). Po ugotovitvah o enakostih in razlikah med iz- branimi skladatelji in njihovi glasbenimi deli Naseva predstavi morda ta hip najbolj zanimiv tovrstni makedonski opus. To so dela skladateljev Tomislava Zografskega (roj. 1934) in njegova Sim(n)fonietta in Es (1958; revidirana 1994 in/v Si/B), Tome Mančeva (roj. 1950) in Sinfonietta (Symophoniette) za veliki orkester – 64 izvajalcev, op. 11 (1978) in Jane Andreevske (roj. 1967) in njena Sinfonietta (za orkester: harfa – klavir – 2/3 tol- kalca – orkester; 1969). Po zgodovinskih dejstvih za vsako od navedenih del avtorica najbolj poglobljeno, kar je mogoče (s številnimi /notnimi/ primeri in analitično po vseh muzikolo- ških analitičnih elementih, kot so melodija, ritem, harmonija, forma in barva/inštrumentacija), in s posebnim poudarkom na obliki primerja omenjena dela; zlasti so ob tem v prednosti vsa tri navedena makedonska dela v obliki simfoniete. Avto- Lenc ˇe Nasev: Muzic ˇkata forma na žanrot simfonieta/Glasbena oblika v žanru simfoniete (2013)