900 let Kranja
Spominski zbornik
900 let Kranja
Spominski opornik
Izdal Občinski Ij.udski odbor
Kranj 1960
092307375
D
MESTNA

Vse pravice si pridržuje Občinski ljudski Prispevke zbral in yredil: Jože 2 © Slike odbral: Cene Avguštin Osnutek ovitka izdelal: Saša K u
Tisk in klišeji : č P »Gorenjski tisk« Kranj
odbor Kranj
1 P
Naklada 1500 izvodov
X7 s c b i n a
Franc Puhar	Ob devetstoletnici.......................................... 7
Stanc Gabrovec	Mesto Kranja v prazgodovini slovenskega ozemlja ....	11
Andrej Valič	Kranj z okolico v rimski dobi...............................31
Jože Kastelic	Staroslovanski Kranj......................'...................38
Milko Kos	Starejša naselitev na Kranjski ravnini......................51
Marijan Zadnikar	Romanska arhitektura na Gorenjskem.........................74
Pavle Blaznik Obveznosti podložnikov do zemljiških gospostev v območju
Kranja...................................................84
Emilijan Cevc	Kranjska župna cerkev v luči stavbarniškega reda............105
Ivan Komelj	Arhitektura kranjske župne cerkve...........................128
Josip Zontar	Vloga Kranja v blagovnem prometu v teku stoletij (do 19. veka)	137
Cene Avguštin	Poglavitne črte urbanističnega razvoja starega Kranja .	.	.	160
Nace Šumi	Nastanek in razvoj meščanske hiše v Kranju..................175
Milan Železnik	Kranjska rezbarska delavnica druge polovice 17. stoletja	.	.	183
Jože Zontar	Razvoj uprave in sodstva na območju Kranja od srede 18. do
srede 19. stoletja.......................................200
Anka Novak	Donesek k zgodovini materialne kulture kranjske okolice	.	.	215
Boris Paternu	Problem katarze v Prešernovem »Pevcu«.......................226
Cene Avguštin	Prešernova hiša v Kranju....................................250
Jože Pogačnik	Jenkov problem..............................................255
Marja Borštnik	Tavčar in Mencinger v Kranju................................270
Vlado Valenčič	Prebivalstvo na območju občine Kranj........................294

Jože Šorn	Velika industrija v Kranju med obema vojnama..................323
Ivka Križnar	Stavkovno gibanje v Kranju in okolici.........................340
Stane Šinkovec	SKOJ in mladina Kranja od leta 1938 do pomladi 1942	.	.	352
Franc Štefe	Prvo leto partizanskega gibanja na kranjskem območju	.	.	363
France Škerl	Tragedija v Šorlijcvem mlinu .................................376
Vinko Hafner	Od narodnoosvobodilnih odborov do komune......................402
Milan Ekar	Gospodarsko življenje Kranja po osvoboditvi...................416
Dušan Bavdek
Vilko Kus	Razvoj šolstva v občini Kranj od osvoboditve do danes	.	.	455
Jože Varl
Janez Ogorek	Razvoj zdravstvene službe na Gorenjskem po	osvoboditvi .	483
*
OB DEVETSTOLETNICI
Sredi stoletja tehnike je življenjski utrip zajel v hitre tokove tudi Kranj. Sunkovito rastejo novi, moderni deli mesta. Objekt za objektom, ki je zgrajen, spreminja njegovo zunanje lice. Sledovi starega stanja izginjajo drug za drugim. Tudi prvotna oblika naselbine na pomolu ob sotočju Save in Kokre bo kmalu drugačna. Novi most nad kanjonom Kokre bo v marsičem spremenil podobo starega mesta. Gorenjska metropola, na katero smo vsi ponosni, se bo v vseh smereh večala, širila in oblikovala v sodobno industrijsko mesto.
Prav v času, ko mesto spreminja svojo obliko v takem obsegu kot nikoli do sedaj, pa nam uhaja ravno letos pogled daleč nazaj v davno preteklost naše mestne naselbine, ki slavi jubilej 900 let zgodnjesrednje-veškega Kranja. In njemu je posvečen ta zbornik.
Arheološke najdbe in razna pisana poročila nedvomno dokazujejo sicer malo prekinjeno naseljenost skalnatega pomola, ki so mu zaradi njegove značilne oblike že Kelti in za njimi Rimljani dali ime »Carnium«. Ko so se v dobi preseljevanja narodov tu naselili Slovenci, dalj časa ne vemo kaj določnejšega o kraju. Cesta »Via Chreinariorum«, ki se omenja že leta 973 in ki je potekala po Sorškem polju, zbuja slutnjo o nekem kraju v bližini z imenom »Creina«.
Toda šele leta 1060 se omenja v briksenških tradicijskih listinah v devetih primerih Kranj pod imenom »Creina«. Od vsega početka je bila to tako pomembna naselbina, da je pomenila upravno središče pokrajine z visokim uradnikom. To ni bila agrarna naselbina, kajti tu je bilo več dvorcev, utrdb, cerkev. Tu so se sestajali furlanski grofje, briksenški škofje, omenjajo pa se tudi slovenski svobodniki in plemiči. Razen višje fevdalne družbe seveda ni manjkalo nižjih plasti ljudstva, ki so z delom in dajatvami vzdrževale vladajoči razred.
Po nekaj stoletjih je zajelo srednjo Evropo komunalno gibanje. Tudi Kranj je prejel mestne pravice. To je bilo v prvi tretjini 13. stoletja. Tega
sicer ne dokazuje pergamentna listina s pečatom, toda neizpodbitno dejstvo je, da je Kranj prejel mestni grb od Andeških grofov. Ti pa so mogli dati mestu pravice samo do leta 1225. Zato lahko s slavjem 900-letnice prve omembe srednjeveškega Kranja združimo tudi 750-letnico podelitve mestnih pravic.
Meščanska naselbina je v svojem razvoju prešla razne stopnje. Najprej sta si stala nasproti »občina meščanov« in mestni sodnik kot predstavnik mestnega gospoda. Z razvojem trgovine pa je meščanski razred prevzel vodilno vlogo. Tudi mestnega sodnika so meščani izbirali izmed svojih ljudi. Zaradi rastoče gospodarske in družbene diferenciacije se je zožil krog meščanov, ki so bili udeleženi pri upravi mestnega organizma. Zaradi vedno večjega prepada med premožnimi in siromašnimi prebivalci in da bi se obdržali pred vsemi novimi nastajajočimi silami, so »mestni očetje« odpravili periodične volitve v mestne svete. Tako so uspeli od
17.	stoletja dalje ohraniti oblast v svojih rokah. To je bila tanka plast meščanov, ki se je ukvarjala s trgovino, imela zemljiška posestva s podložniki ter je bila zaradi tega dokaj povezana s fevdalizmom. Njej nasproti pa so životarili številni revni rokodelci in polproletarci. Kranj pa je v tem času začel gospodarsko nazadovati. Pod vplivom novih idej
18.	stoletja so jožefinske in nato francoske reforme ukinile srednjeveški tip mestne ustave in uprave tudi Kranju.
Devetnajsto stoletje je prineslo nove oblike upravnih občin. Toda mesto gospodarsko ni bilo kos časovnim tokovom. Medtem ko je bilo drugod v srednji Evropi že čutiti učinke tehnične revolucije, ki ji je sledila doba hitrejšega gospodarskega napredka, je prihajal pri nas nasprotno dalj časa agrarni značaj dežele še bolj do izraza. V Kranju je obrt hitro nazadovala, na pomembnosti pa so pridobivali tedenski in letni sejmi za živino in žito. Razmahnila se je tudi trgovina z lesom. Ko je stekla železnica na Gorenjskem, pa so tudi kranjski sejmi izgubljali stari pomen. Kranjska buržoazija je bila sposobna voditi le manjše manufakture, le redko pa se je lotila ustanavljanja industrijskih podjetij. Edini uspeh je dosegla v usnjarstvu in mlinarstvu. Vodilni sloj je bil pač zadovoljen z dohodki trgovine, kar mu je omogočilo prijetno in brezskrbno življenje. Nasprotno pa so bili pripadniki delavskega razreda, zlasti v sitarstvu, izpostavljeni najbolj grobemu izkoriščanju in so živeli v hudem pomanjkanju.
Nastanek predaprilske Jugoslavije pomeni glede tega novo obdobje. V okviru nove države je prišlo do delne industrializacije. Vendar takratna
družbena ureditev in trhlost gospodarskega sistema ni našla druge poti, kot da so tuji podjetniki tekstilne stroke prestavljali svoje obrate k nam, se okoristili s carinsko zaščito in ceneno delovno silo. Tako je Kranj postal drugo največje središče tekstilne industrije v Sloveniji.
S to industrializacijo je začel rasti delavski razred, ki je počasi vplival na spremembo agrarne strukture v neposredni okolici mesta. Sicer še mladi delavski razred je trkal tudi na vrata starega malomeščanskega Kranja in terjal svoje pravice. V organiziranju kranjskega delavstva je opravila najpomembnejšo vlogo Komunistična partija, ki je preizkusila svoje moči in sile naprednega proletariata v borbi proti kapitalistični izkoriščevalski ureditvi v veliki stavki tekstilnih delavcev leta 1936.
Po naglem propadu bivše Jugoslavije so začele napredne sile neizprosen boj proti okupatorju. Pod vodstvom Komunistične partije se je tudi Kranj odzval velikemu boju, ki v zgodovini našega naroda nima primere. V mestu so bili organizirani odbori Osvobodilne fronte. Velika večina Kranjčanov je podpirala narodnoosvobodilno gibanje od vsega začetka. Nič koliko Kranjčanov pa je sodelovalo v partizanskih odredih in brigadah. Žrtev za žrtvijo je padala za zmago nad fašističnimi osvajalci in za ustvaritev nove socialistične Jugoslavije.
Po vojaškem zlomu okupatorskih sil je bilo mesto Kranj 10. maja 1945 osvobojeno. Tisoči zatiranih, revnih in izkoriščanih so stopili v novo življenje. Že 15. avgusta istega leta so bile izvedene prve volitve v Mestni ljudski odbor. S tem smo dobili tudi nove politično-upravne organe. Zato se letos spominjamo tudi 15-letnice osvoboditve kot enega najsvetlejših trenutkov v zgodovini našega naroda.
Sledile so revolucionarne spremembe družbene in gospodarske ureditve. Socializacija proizvajalnih sredstev je omogočila, da smo v celotno življenje in proizvodnjo vnesli nove napredne ideje. Prej brezpravne delavske množice so prevzele v roke oblast in upravljanje proizvodnje. Pred desetimi leti so se ustanovili delavski sveti kot najpomembnejši organi delavskega razreda v novi dobi. V novih okoliščinah je Kranj dobival vsako leto novo podobo. V petnajstih letih se je za petkrat povečala moč industrije in vseh gospodarskih panog. Iz leta v leto se je večalo mesto, rastli so novi objekti, šole, stanovanja itd. Tempo razvoja je tudi terjal novo ureditev komunalne samouprave. Meje občine so se razširile, tako da je leta 1955 oziroma 1959 kranjska komuna zajela celotno naravno območje kranjske kotline z Jezerskim vred. Delavski razred, bogat izkušenj iz dobe predvojnega izkoriščevalskega režima.
prekaljen v velikem narodnoosvobodilnem boju, poln zaupanja v svoje moči in svoje vodstvo, v Zvezo komunistov Jugoslavije, je za vedno vzel svojo usodo v lastne roke. Volja vseh se kaže pri vsaki odločitvi in to našo voljo naj manifestira tudi naš zbornik, ki prikazuje nove strani iz preteklosti našega mesta in komune. Zato pa naj velja vsem, ki so kakor koli sodelovali pri izdaji zbornika, moja iskrena zahvala!
Kranj, na občinski praznik 1. avgusta 1960
Franc Puhar
predsednik Občinskega ljudskega odbora
MESTO KRANJA V PRAZGODOVINI SLOVENSKEGA OZEMLJA
Stane Gatbrovec
Kranjski rojak W. Šmid1 je dal prvo podobo prazgodovine Kranja, ne da bi tedanje skromne halštatske najdbe mogle vzbuditi njegovo večje zanimanje. Najdbe so bile dejansko skromne in z izjemo glinastega trinožnika res niso budile posebnega zanimanja. Bile so popolnoma v senci vse drugače pestrih in bogatih najdb dolenjskih najdišč na eni strani in Sv. Lucije, današnjega Mosta na Soči, na drugi strani.
To stanje se v bistvu tudi danes ni izpremenilo, čeprav so nam nova izkopavanja v Drulovki pri Kranju poglobila pogled v preteklost Kranja vse do neolitika in se je razširilo tudi poznanje gradiva iz halštatske in latenske dobe. Ta razširjeni pogled v gradivo pa je vendar že toliko širok, da vabi k nekaterim sintetičnim razmišljanjem. V našem delu bi želeli prikazati mesto Kranja v prazgodovini celotne Slovenije in južno-vzhodno alpskega prostora, manj pa nam gre za podroben prikaz gradiva.2
Neolitsko postajo v Drulovki je v zadnjih letih izkopal in delno že tudi objavil prof. Korošec.3 V okviru izredno bogatih neolitskih kultur na Balkanu in v Panoniji bi novo odkrita postaja komaj vzbudila našo pozornost, prav tako zaradi majhne pestrosti ohranjenih kulturnih plasti in ohranjenih arhitektonskih ostankov; o načinu bivanja, o podobi objektov, ki pripadajo naselbini, ne zvemo skoraj ničesar. In vendar je za
1 J. Ž o n t a r, Zgodovina mesta Kranja, 1939, 3 sl. - Carniola 1 (1908), 213 -Eiszeit und Urgeschichte 7 (1930), 111. — 2 Celotno prazgodovinsko gradivo bo objavljeno v Prazgodovini Gorenjske in v katalogu, ki sem ga pripravil za tisik pri Narodnem muzeju v Ljubljani. V omenjenem delu bo dana tudi podrobna dokumentacija za nekatere ugotovitve, ki jih na tem mestu samo navajamo, ne pa podrobno utemeljujemo. Od prazgodovinskega gradiva iz Kranja smo na tem mestu objavili le grob
1 in 2, ki ga je izkopal Ložar leta 1939 pri vili Prah (tab. 1: 3, oba grobova v delu gradiva nista ločljiva, očitno gre za zelo bogat ženski grob in skromen moški). Na tabeli 4 pa smo prikazali zaradi orientacije ostanke verjetno dveh grobov, ki sta bila najdena med okupacijo pri gradnji stanovanjske stavbe'ob današnjem okraju (tab. 4: 1—7). Ostalo gradivo pa je izbor iz starih najdb na prostoru sedanjega Prešernovega gaja (tab. 4: 8, 10) in nekropole na Lajhu (tab. 4: 9, 11, 13, 14). Veriga za spenjanje meča (tab. 4: 12) pa je iz latenskega groba, ki je ležal sredi starohalštatskih, pri vili Prah. —
3 Arheološki vestnik 7 (1956), 33 sl. Rezultati oziroma gradivo lastnih izkopavanj
Karta 1
nas pričevanje Drulovke pomembno. V Sloveniji se namreč Drulovka vključuje v skromno število redkih neolitskih postojank, ki jih sploh poznamo, in bistveno dopolnjuje njihovo kulturno podobo. Tako je danes Drulovka skupaj z Ajdovsko jamo pri Krškem najboljši predstavnik življenja v Sloveniji v neolitskem času, preden se je razcvetelo pestro življenje na Ljubljanskem barju. Kulturnih ostankov na tem mestu ne bomo podrobno opisovali — Koroščeva dela nas o tem dobro in pregledno pouče — zadostuje naj določitev geografskega prostora, kjer se najde kranjski podobna kultura. Daje nam ga naša karta l.4 Za poimenovanje te novo odkrite kulturne skupine, ki združuje na naši karti podana najdišča, smo že bolj v zadregi. Korošec, ki je prvi to neolitsko skupino odkril in orisal njeno materialno podobo, je predlagal ime »slovenske neolitske skupine«.
V širši povezavi s Kranjem oziroma slovensko neolitsko skupino smemo imenovati slavonsko-sremsko (Milojčič) oziroma lengyelsko oziroma bapsko-lengyelsko (Dimitrijevič) kulturno skupino z razprostranje-
prof. Korošca so v tisku pri univerzi. — 4 Izdelana je na podlagi J. Korošca, Acta archaeologica 9 (Budapest 1958), 83 sl., kjer se dobi tudi seznam najdišč, na podlagi
nostjo v Panoniji na eni strani in butmirsko z razprostranjenostjo v Bosni na drugi strani. S temi kulturami so slovenska neolitska najdišča v posameznih elementih povezana. Vsekakor je jasna usmerjenost Kranja proti vzhodu, proti Panoniji, kjer so doma kulturne skupine, ki smo jih imenu vali na prvem mestu sorodstva. Bogate panonske kulture so prodirale po Savi in Dravi proti zahodu in se tu ustavljale ob obrobju Alp. Alpsko ozemlje z različnim, danes še neznanim kulturnim substratom, z različnimi pogoji življenja, je sprejemalo kulturne vplive, verjetno tudi prebivalstva vzhodnih panonskih ravnin. Sprejemalo in spreminjalo: nasproti širokim in razsežnim seliščem pravih panonskih kultur v ravnini se je pri nas v podnožju Alp človek skrival v jame (Ajdovska jama, Lubnik), ali pa že iskal tudi višine (Ptuj, delno tudi Drulovka). Zakaj, bi danes še težko rekli, čeprav vemo, da so bile Alpe že n,a koncu neolitika križišče različnih kulturnih vplivov: poleg osnovnih vplivov iz vzhoda tudi nekdaj pretirano poudarjenih severnih (krog vrvičaste keramike) in zahodnih (krog kulture zvončastih čaš). Ta kulturna križanja pa se niso vršila vedno le na miren način. Vsekakor lahko rečemo, da je naše južnovzhodno alpsko ozemlje preoblikovalo sprejeto panonsko kulturno dediščino in je zaradi tega Koroščeva ločitev slovenskih neolitskih postaj od matičnih panonskih in njihova združitev v posebno skupino »slovenske neolitske skupine« umestna.
Naša karta najdišč kulturne skupine, h kateri sodi Drulovka pri Kranju, pa je poučna še z druge strani. Kaže nam namreč, da pomeni Drulovka skupaj s koroškimi najdišči najbolj zahodno mejo, do kamor so prodrli vplivi panonske lengyelske oziroma sremsko-slavonske kulture. Že na zahodni strani Alp, na prostoru jadranskega porečja, na primorskem Krasu in v Istri, so istočasne kulture drugačne in so usmerjene v jadran-sko-sredozemsko smer. Ta prostor obvladujejo popolnoma drugačne kulture (starejši Danilo in pojneje Hvar). Zaradi skromno znanih najdišč se meja resda lahko bolj ali manj premakne, v glavnem pa smemo vendar imeti Gorenjsko že danes za mejno ozemlje dveh kultur. Na eni strani je »slovenska neolitska skupina« z izrazitim izhodiščem na vzhodu, v Panoniji, na drugi jadranska usmerjenost in s tem zasidranost v zahodnem sredozemskem krogu. Kranj sodi, kot smo videli, k prvi. Tri komponente se bodo menjavale pri označitvi kulturne povezanosti in zasidranosti Kranja: vzhodna panonska oziroma panonsko-balkanSka, alpska in zahodna. V prvem vstopu Kranja v zgodovino je bila odločilna prva. To je popolnoma v skladu s tedanjim kulturnim,težiščem in ker je kultura tudi edini element, s katerim lahko v tem času merimo zgodovino, lahko rečemo tudi z zgodovinskim težiščem. Druga, .alpska komponenta, ima bolj pasivno vlogo. Zaznamo jo lahko le bolj v pasivnem smislu, to se pravi
v pasivnem prilagajanju poljedelskih kultur širokih panonskih ravnin na spremenjene alpske razmere. Svobodnega, ustvarjalnega razmerja do novega prostora neolit na Slovenskem še ni popolnoma našel, človek na Slovenskem še ni obvladal novega prostora in njegovih zakonov. Do tretje, zahodne komponente, pa ostaja Kranj odklonilen. To se pravi, da v tem času v neposredni bližini na zahodu najbrž ni bilo močnejših postojank, ki bi lahko posegale v njegovo zgodovino, sam pa Kranj tudi še ni bil toliko ekonomsko in politično močan, da bi lahko razpredel samostojno širše trgovinske zveze proti zahodu. Tako ostaja omejen in vezan na svojo matično povezavo z vzhodom. Tega ne moremo imeti za znamenje moči kranjske oziroma slovenskih neolitskih postojank. Skromna kulturna zapuščina iz Kranja se tako dobro sklada z našimi dognanji.
Zgodovina drugega tisočletja pred našim štetjem, to je obdobje bronaste dobe in starejše kulture žarnih grobišč, nam je v Kranju še zakrita v zemlji. Šele za halštatsko obdobje železne dobe lahko v Kranju zopet ugotovimo bogato in pestro življenje. Kažejo nam ga predvsem grobišča, ki se raztezajo preko srede Kranja, od nekdanjega mestnega pokopališča pri Sv. Križu, sedanjega Prešernovega gaja, preko Mladinskega doma in današnjih stavb Okrajnega ljudskega odbora pa do odcepa Blejske in Jezerske ceste (Prahova vila). Okrog farne cerkve so bili najdeni tudi naselbinski ostanki, ki pa so manj pomembni. Grobišča obsegajo čas skoraj celotnega prvega tisočletja, vendar z vidnim poudarkom na starejšem halštatu (okoli 800—600 pr. n. št.). Iz mlajše železne dobe, iz latena, poznamo grobne ostanke predvsem na prostoru pod Pungertom, to je na Lajhu, ki predvsem slovi po langobardski nekropoli iz preseljevanja narodov, ki je tudi uničila halštatsko in latensko nekropolo. Iz okolice Kranja moramo omeniti še starohalštatsko nekropolo pri Stražišču, ki se vleče še dalje proti Bitnjam.
Število na razmeroma širokem prostoru razprostranjenih grobov ni ravno veliko, daje nam pa precej dragocenih podatkov. Mrtve so sežigali in sežgane ostanke polagali prosto v zemljo, brez velikega nasipavanja zemlje. Gomile se omenjajo le pod Šmarjetno goro, vendar je tudi zanje značilen žgan pokop. V tem času je žgan, plan pokop nedvomno tradicija kulture žarnih grobišč, kulture, ki je na koncu drugega tisočletja preplavila celotno Evropo in postavila temelje za razvoj v zadnjem tisočletju. Včasih so mislili, da so nosilci te kulture že Iliri. Danes vemo, da to ne drži, kljub temu pa ostaja pomen kulture žarnih grobišč za formiranje evropskih kultur prvega tisočletja ogromen. Sežiganje mrtvih v planih grobiščih kot tradicija kulture žarnih grobišč ostaja prav tako v veljavi v svetolucijski skupini in še nadalje proti zahodu, na venetskem ozemlju.
Nasproti temu se je uveljavil na Dolenjskem v halštatski kulturi od sedmega stoletja dalje skoraj dosledno skeletni pokop v gomilah. Nasprotja skeletnega pokopa v gomilah in žganega v planih grobiščih seveda ne moremo izvesti z matematično natančnostjo, v glavnem pa vendarle označuje skeletni pokop v gomilah dolenjsko halštatsko kulturo in žgan plan pokop svetolucijsko skupino. Predvsem v zadnjem primeru je bil žgan plan pokop skoraj dosledno v uporabi. Prav to nasprotje v načinu pokopa je ena izmed pomembnih razlik med dolenjsko halštatsko kulturno skupino na eni in svetolucijsko na drugi strani. Po načinu pokopa moramo opredeliti Kranj v svetolucijsko skupino. Vendar je očitna tudi bližina dolenjskih halštatskih središč. En vpliv smo že omenili in se kaže v sporadičnem prevzemu gomil, kolikor ni tudi tu bolj računati z vplivi onstran Karavank, kjer poznamo v Bregu (Prog) gomile s prav tako zgradbo, kot jih dobimo sporadično tudi na Gorenjskem. Vse do sedaj znane gomile na Gorenjskem kažejo namreč le žgan pokop v očitnem nasprotju z Dolenjsko. Gomile z zgolj žganimi pokopi so nekak kompromis med sveto-lucijskim grobnim obrednikom in dolenjsko kulturno skupino. To mešanje lahko še bolj opazujemo v grobu, ki so ga našli ob stikališču Jezerske in Golniške ceste in ki ga je objavil Stare.5 Zgradba tega groba ima prav do podrobnosti podobo svetolucijske skupine: sežgane kosti so bile položene prosto v grobno jamo in ne v žaro, čeprav sta bili v grobu tudi dve posodi. Toda v grobu najdemo tudi dve sulici in sekiro, kar je tipična oprema moškega groba dolenjskih najdišč, ki se pa v svetolucijski skupini ne pojavlja. V skoraj 8000 svetolucijskih grobovih dobimo namreč komaj toliko sulic in sekir kot v eni sami večji dolenjski gomili. Marchesetti je našel do leta 1892 v 3000 grobovih komaj pet sekir in sedem sulic. Grobni ritual v grobu ob stikališču Jezerske in Golniške ceste je bil torej svetolucijski, vrsta pridevkov in način nošnje pa dolenjski. To nasprotje bi lahko opazovali še večkrat, na tem mestu pa naj zadostuje ugotovitev, da sodi Kranj po načinu pokopa v svetolucijski kulturni krog, na katerega pa so cepljeni precej močni vplivi Dolenjske.
In kaj kaže kulturna ostalina halštatskega Kranja sama? Razumljivo je, da na tem mestu ne moremo analizirati kulturne halštatske dediščine Kranja v celoti, vendar n.am bo nekaj izbranih primerov dobro pokazalo mesto Kranj ne samo v slovenski prazgodovini, ampak tudi v širši juž-novzhodnoalpski perspektivi.
Med starim grobnim inventarjem, ki ga omenja že W. Šmid, nahajamo tudi iglo z več glavicami in trobastim zaključkom (tab. 4, 10, vrhnji del igle z glavicami je odlomljen). Karta 2 nam kaže razširjenost tega
katerih smo izdelali našo karto. — 5 F. Stare, Arheološki vestnik 5 (1954), 112 sl.
Karta 2
tipa igel.6 Kaj nam pove ta razprostranjenost? Igla je značilen kos južno-vzhodne alpske kulture in je enako razširjena v dolenjskem halštatskem prostoru kakor tudi bolj na zahodu na prostoru svetolucijske in estenske kulture. Po notranje alpskih poteh pa smo posredovali to iglo tudi vzhodnoalpskim provincam severno od Alp. Nekoliko nas vara karta le v prikazu odnosa igel glede n.a razširjenost na dolenjskih najdiščih in v sveto-lucijsko-estenskem krogu: v slednjih dveh kulturah je igla dosti številnejša (v Sv. Luciji in Este nahajamo po več deset kosov; medtem ko poznamo iz dolenjskih le po en kos iz vsakega najdišča!) in v tem smislu je tudi mnogo verjetneje, da moramo v igli iz Kranja videti bolj naslonitev in povezavo s svetolucijskim prostorom, podobno kot smo to že videli v grobnem kultu.
Podobno razmerje kaže okras z bronastimi žebljički. V grobu 1 iz Kranja — vila Prah — imamo dve posodi, ki sta ornamentirani z bronastimi žebljički (tab. 1, 4 in 8). Razprostranjenost tega okrasa kaže karta 3 (brez italskih primerkov s področja južno od Apeninov). Tudi to pot je razširjenost izrazito južnovzhodnoalpska. V primerjavi dolenj-
— 6 Seznam najdbišč h karti z literaturo dajem v Prazgodovini Gorenjs-ke. To velja
Karta J
ske in svetolucijsko-estenske skupine je tudi to pot poudarek v svetolu-cijsko-estenski skupini, kjer je ta okras zopet znatno številnejši.7
Tako igla z več glavicami in trob.astim zaključkom kot krasitev z bronastimi gumbi sodita približno v isti čas in označujeta starohalštats/ko stopnjo. Oba izbrana primera torej dobro prikazujeta mesto Kranj v sta-rohalštatskem obdobju, to je v času od 800 do 600 pr. n. št. Kranj je za ta čas dobro razumljiv v okviru južnovzhodnoalpske halštatske kulture. Če jo na našem ozemlju razdelimo na dve skupini, vzhodno dolenjsko in zahodno svetolucijsko (ki je najože povezana z estensko), je Kranj zopet nekje med obema skupinama, vendar bliže svetolucijski. Podobno kot pri načinu pokopa gre tudi v kulturnem sorodstvu povezava s Sv. Lucijo predvsem na račun močne tradicije s kulturo žarnih grobišč, ki je močnejša v svetolucijsko-estenski skupini kot v dolenjski. V našem primeru je predvsem krašenje z gumbi in nekoliko manj igla z več glavicami
tudi za sezname k ostalim kartam razprostranjenosti. — 7 Pri tem seveda ne načenjamo izvora krašenja z bronastimi žebljički, ki je po svojem izvoru starejše in nastopa že v kulturi žarnih grobišč, med drugim tudi v mariborsiko-ruški skupini in Ljubljani. Prav tako je gotovo, da krašenje v svetolucijski in estenski skupini ni primarno, ampak
tradicija kulture žarnih grobišč. Svetolucijska in estenska skupina sta to tradicijo polno razživeli, Dolenjska pa je bila do nje bolj ustvarjalna in nove tvorbe so hitro pregnale zgolj tradicijske oblike. Kranj kljub relativnemu bogastvu, kot ga ima grob 1 pri vili Prah (tab. 1—3), lepo kaže, da ni razvil česa samostojnega, ampak je živel v senci obeh sosednih velikih imen, Sv. Lucije na eni in Dolenjske na drugi strani. Prav zaradi svoje večje vezanosti na kulturo žarnih grobišč je bolj povezan s Sv. Lucijo. Seveda pa je tudi tu zopet vrsta stvari, ki so izrazito »dolenjske«. Omenim naj le nekatere kose keramike (n. pr. tab. 1, 8. 9), vaško vozlasto fibulo (tab. 2, 8), čemur nasproti je treba videti v navadnih bronastih vozlastih fibulah brez železnega jedra (n. pr. tab. 4, 8), keramiki (kot tab. 2, 14. 18. 21) zopet bolj svetolucijske oblike. Kakor je naslonitev Kranja v ozkem gledanju in podrobnem opredeljevanju na svetolucijsko skupino upravičena, tako lahko v širokem gledanju razliko med svetolucijsko-estenskim krogom in dolenjskim tudi zanemarimo in vzamemo obe skupini kot celoto, kamor moremo pridružiti tudi Este. In gledano s te celote je sedaj seveda podoba Kranja popolnoma druga kot v neolitu. Tedaj je bil Kranj zadnje zatočišče panonskih kultur na zahodu, v novem alpskem okolju že osirotelih in ne popolnoma zraslih z novim prostorom. Sedaj pa je stal Kranj sredi dveh mogočnih skupin vodilne srednjeevropske halštatske kulture, močno zasidran na zahodu in vzhodu. Njegova kulturna sredina so bile južne Alpe in alpska predgorja, tudi gospodarstvo in kultura sta rastla samostojno in ustvarjalno iz domačih tal. Kultura je bila toliko močna, da je južnovzhodni prostor oplajal tudi sosedne kulture. Že prikazani karti 2 in 3 dobro prikazujeta izžarevanje južnovzhodnoalpske halštatske kulture, predvsem po notranje alpskih poteh v ozemlje severno od Alp.
V klasičnih stoletjih južnovzhodne halštatske kulture (6. in 5. stol. pr. n. štetjem) je Kranj v danes znani podobi manj zanimiv. Če nas danes znana podoba ne vara, ni mogel vzdržati vzpona obeh velikih sosedov. Sv. Lucije in dolenjskih središč, in je v njuni senci zamiral. S tem je le doživljal usodo celotne Gorenjske, ki je z izjemo bohinjskega kota bolj životarila med obema mogočnima kulturnima skupinama, ki sta jo obdajali na vzhodu in zahodu. Zdi se, da se v kasnem petem in v četrtem stoletju podoba spremeni in življenje v Kranju zopet močneje oživi. O tem bi pričala tudi nova nekropola, ki je nastala v tem času na Lajhu pod Pungertom. Ohranjeni ostanki so le fragmentarno gradivo, ki se je ohranilo po naključju med gradivom langobardskih grobov. Med tem gradivom vzbujata pozornost dve fibuli: ena ima glavo oblikovano v nazaj gledajočo konjsko glavo (tab. 4, 11, v našem primeru je konjska glava močno shematizirana, vendar je fibula še vedno dober predstavnik svoje
vrste), druga pa v obliki naprej gledajoče ovnove glave (tab. 4, 9). Obe fibuli sodita v čas poznega petega in četrtega stoletja, sta torej iz konca halštatskega obdobja. Na zahodu severno od Alp je v tem času halštatska kultura že zamrla in se umaknila novi latenski, katere nosilci so bili Kelti, ki so v tem času začenjali svojo ekspanzijo proti vzhodu. Bila je to ena izmed redkih ekspanzij, ki gre z zahoda na vzhod. Kulturno sta fibuli zadnji produkt halštatske ustvarjalnosti, ki gradi ob koncu svojega razvoja še izrazito iz svojih lastnih oblikovnih prvin in iz svojega lastnega duhovnega sveta.
Oglejmo si karto razprostranjenosti obeh tipov fibul. Karta 4 nam kaže razširjenost fibul z nazaj obrnjeno konjsko glavo in karta 5 fibul z naprej obrnjeno ovnovo. Kaj nam povesta obe karti, predvsem prva? Razprostranjenost je osredotočena izrazito v južnovzhodne Alpe (dolina Krke ima tu prav osrednjo vlogo) in sega nato daleč v notranje alpske kotline in doline. To velja predvsem za prvo fibulo, medtem ko je razprostranjenost druge bolj povezana z japodsko-balkanskim ozemljem. Če ju primerjamo s prejšnjima kartama, vidimo, da so izginile točke iz ravninskih in obrobnih predgorskih delov in se zalezle od tu v notranje alpske doline. Če karto prav beremo, bomo že začutili dramo kulture.
Karta 4
Karta 5
ki je bila na današnjem slovenskem prostoru še v svoji zadnji ustvarjalnosti, ni pa imela svojega prejšnjega širokega prostora z.a svoj razmah. Izven svojega domačega prostora je našla pot le še v alpske doline, ki so bile vstran od osrednjih poti in jih niso prizadeli keltski vdori. Ostali prostor je bil že plen novih osvajalcev ali pa pod njihovo kulturno vplivno sfero. Če zamenjamo pojme in imenujemo namesto kulture njene nosilce, bi lahko upravičeno tudi rekli, da vidimo dramo južnovzhodno alpskega ilirskega prebivalstva, ki je branilo svojo samostojnost še v ozkih in odmaknjenih alpskih dolinah, na izpostavljenem ozemlju pa se je moralo umikati in prepuščati prostor ali vsaj politično nadvlado keltskemu osvajalcu.
To je Kranj kasnega petega in četrtega stoletja pred n. št. Morda pomeni nastanek nove nekropole na Lajhu celo doliv novega ilirskega prebivalstva, ki se je zateklo iz ogroženih krajev sem zaradi tega, ker so domačini tu še krepko obvladali položaj? Morda. To so že hipoteze, ki jih ne moremo trdno podpreti, imajo pa kljub temu svojo notranjo logiko. Za naše iskanje položaja Kranja v prazgodovini slovenskega ozemlja je važno, da do sedaj opazovano nasprotje oziroma dvojnost svetolucijskega in dolenjskega prostora v smislu dveh kulturnih skupin v tem času ni več
ugotovljiva. Oba prostora sta se bolj ali manj kulturno spojila in iz stare dvojnosti je že nastajalo oziroma je kasneje nastopilo novo, ostrejše nasprotje: med domačo halštatsko kulturo in novo tujo latensko. Govorjeno v drugih pojmih: nasprotje domačega ilirskega in tujega keltskega prebivalstva. To nasprotje pa seveda ni bilo več vezano na prostor sveto-lucijske skupine na eni in dolenjskih halštatskih središč na drugi strani.
Kaj pomeni vdor Keltov v tretjem stoletju za Kranj, danes iz najdb še ne moremo dobro razbrati. Čisto zunanje lahko ugotovimo, da so na nekropoli na Lajhu pokopavali še naprej, prav tako pa tudi na stari staro-halštatski nekropoli, saj poznamo iz nekropole pri vili Prah enega do dva tipična latenska grobova. To govori za kontinuitetno življenje, manj pa seveda o deležu novega in starega v podobi življenja tretjega in drugega stoletja, bodisi da gre tu za etnična ali kulturna razmerja. Razmere drugega stoletja v Kranju kaže grob iz nekropole ob Prahovi vili. Kolikor nam je ohranjen v pravilnem sestavu, so bile v grobu tri sulice (dve sta nasilno ukrivljeni) in veriga za spenjanje meča (tab. 4, 12). Sestav grobovnega gradiva je nekoliko nenavaden in ni tipičen niti za halštatski niti za latenski keltski grobni ritual. Prav zato vzbuja dvom, če nam je inventar groba pravilno izročen. Značilna je veriga za spenjanje meča (tab. 4, 12, fragmentarno ohranjena), ki je tipično keltska in sodi časovno v drugo stoletje. Karta 6 kaže prostor njene razprostranjenosti in najdišča, kjer jo dobimo.8 Iz nje vidimo, da obsega razprostranjenost češkomoravski in slovaško-madžarski prostor ob Donavi z vključno jugoslovanskim Podonavjem, dobi se pa ta veriga seveda tudi v bogatih srednjeporenskih keltskih najdiščih na zahodu. Razširjenost sega od Francoske na zahodu do Sedmograške na vzhodu. Razlika s prejšnjimi kartami razprostranjenosti je očitna. Kranj sedaj ni tako kot prej v središču vodilne kulturne province, ampak na njenem robu. Središče je sekundarno keltsko ozemlje na češkoslovaško-ogrskem področju, od koder smemo po vsej pravici domnevati, da je prišel keltski vdor na danes slovensko ozemlje. Je bil v Kranju pokopani nosilec verige za meč pravi Kelt ali le domači prebivalec, ki je prevzel keltsko nošo in orožje? Za odgovor še nimamo dosti opor, sama prisotnost verige za spenjanje mečev in njena karta razprostranjenosti pa zadostno kažeta, kje so sedaj nastajale novosti in od kod so prihajali novi kulturni vplivi. Po današnjem poznanju gradiva je prav kasno tretje in drugo stoletje v južnovzhodnih Alpah, pa naj gre za območje nekdanjih dolenjskih središč ali pa za svetolucijsko skupino,
vanj prineseno in nato z vsem zanosom prevzeto. — 8 Karta, nekoliko dopolnjena,
Karta 6
najbolj brez tradicije s halštatsko preteklostjo. Očitno gre to na račun keltskega vdora, ki ga zaradi tega v njegovih političnih posledicah ne smemo podcenjevati. Tako tudi karta razprostranjenosti verige za pripenjanje meča pravilno izraža kulturna težišča tega časa. Ta niso več v domačem južnovzhodnem alpskem prostoru, ampak izven njega.
Iz nekropole pod Pungertom, na Lajhu, poznamo ob drugem gradivu tudi dve fibuli tipa Nauheim (tab. 4, 13. 14). Po zaslugi Wernerja9 nam je časovno mesto te fibule popolnoma jasno določeno: obsega drugo polovico zadnjega stoletja pr. n. št. Werner pa nam daje tudi karto razprostranjenosti, iz katere vidimo, da je njena osrednja domovina keltsko srednje Porenje s širokim radijem razširjenosti tako proti zahodu v Francijo, proti jugu v Švico in na vzhodu na Češkoslovaško in Madžarsko. Dobimo jo v vseh keltskih oppida. Prostor razširjenosti je nenavadno velik in spominja že na razsežnosti rimskega imperija, ki je istočasno nastajal na jugu v Sredozemlju. Prav tako nas preseneča zares presenetljiva enakost tipa, ki nastopa v enaki obliki od Atlantskega oceana
je izdelana po Filip, Keltove ve stredni Evrope, 1956, 170. — 9 W e r n e r, Jahribuch des Rdmisch-Germanischen Zentralmuseums 2 (1955), 170 sl.
do srednjega Podonavja. Nosilci fibule so Kelti. V keltskih oppida so jih izdelovali že prav industrijsko, kot kažejo številni tamkaj najdeni primerki.
Naj zaključimo iz tega, da je kulturno težišče, ki je odločujoče za kranjsko postojanko v zadnjem stoletju, keltski zahod? In da je bil naš prostor neposredno odvisen od njega? V tem primeru bi nas ozka in enostranska naslonitev na eno vrsto materialne kulture lahko zavedla. Obe fibuli kažeta le eno stran kulturnih razmerij tega časa. Posebno še, ker obe kranjski fibuli vendar nista čista primerka tipa Nauheim. Čisti tip ima nogo predrto in ne polno kot oba kranjska kosa. Značilno pa je, da dobimo ustrezne paralele prav v bližini, na Koroškem v Gurini. Ugotovitev je važna prav zaradi sicer že omenjene enakosti tipa. Drugo stran kulturnih razmerij tega časa bi pokazali že dve sekiri z enostransko uvitimi uhlji, ki sta bili najdeni prav tako n,a Lajhu. Njihova razširjenost je mnogo bolj alpsko usmerjena, čeprav jo dobimo tudi v pravih keltskih najdiščih. Predvsem je pa polaganje sekire v grob v nasprotju s pravim keltskim prostorom izrazito južnoalpsika zadeva. Brez težav se pri tem spomnimo na ilirsko halštatsko kulturo, kjer je bil ta ritual popolnoma običajen in smo ga že omenili tudi v samem Kranju. Če želimo še bolj razširiti podobo materialne kulture tega časa, moramo v ta namen stopiti predvsem v bližnjo Idrijo ob Bači in Reko pri Cerknem. Tam bomo našli še več gradiva, katerega izključne! oziroma izhodiščna domovina je južno-vzhodnoalpski prostor. Omenimo predvsem sekiro na uho in še celo vrsto poljedelskega orodja, začenši pri plugu oziroma ralu s črtalom. Še več. Med tem gradivom bomo našli tudi primerke, ki nas presenetljivo spominjajo na prejšnjo halštatsko kulturo. Tak najbolj viden in slaven primer je v Idriji ob Bači in Reki pri Cerknem čelada negovskega tipa. Ta sodi k opremi ilirskega kneza kasnega petega in četrtega stoletja in se je sedaj v drugi polovici zadnjega stoletja v nekoliko drugačni tehnični izdelavi zopet pojavila v spremstvu čisto drugačne noše in opreme.
Razširjenost fibule tipa Nauheim s kulturnimi središči, ki jih ta razprostranjenost odseva, torej ne da edinega odgovora na vprašanje, kje je iskati kulturna in civilizatorična središča v zadnji polovici prvega stoletja pred n. št. Nedvomno pomenijo keltska oppida enega izmed važnih virov kulture tega časa, ki je oplajala južnovzhodni alpski prostor in s tem, kot smo videli v primerku obeh fibul, tudi Kranj. Ta vir je iz srednjeevropske prazgodovine tega časa razumljiv že samo iz mestne kulture, ki je sedaj prvič nastajala v srednji Evropi v keltskih oppida. Drugi vir pa je avtohton, južnovzhodnoalpski. Prostor, ki je bil v hal-štarskem času nosilec vodilne kulture, je sedaj po preteku enega do dveh stoletij zopet oživel in ustvarjal zopet samostojno. Najdišča tega časa
kažejo, da je ustvarjal pogosto prav na naslonitvi na staro halštatsko kulturo. Vrsto novosti tega časa, ki so posebnost južnovzhodnoalpskega prostora, ne moremo razumeti brez upoštevanja halštatske tradicije. Ta samostojnost je imela brez dvoma tudi sedaj, kot že nekdaj v halštatskem obdobju, temelj v železarstvu na naših tleh. Za to so vedeli tudi Rimljani, saj je bil pojem noriškega železa dobro znan tudi v Rimu. Vidimo pa to tudi iz arheoloških najdb: železni izdelki — razen orožja omenimo ponovno poljedelsko orodje tega časa — so ostali pridobitev, kateri nasproti tudi Rimljani niso imeli postaviti ničesar boljšega in kmetijsko orodje je v bistvu ostalo temelj kmetijskega gospodarstva vse do najnovejših kmetijskih strojev.
S tem smo naš pregled zaključili. Videli smo, da je bil Kranj v svoji prazgodovini zasidran v različnih kulturnih provincah in imel v njih različno pomembno vlogo. V neolitu je bil v senci bogatih vzhodnih panonskih kultur, katerih skromen, a vendar samostojen del predstavlja. Tudi ostala slovenska najdišča tega časa iz posavskega in podravskega porečja sodijo sem v nasprotju z istočasnimi kulturami na jadranski strani Alp. V halštatskem času pa je bila usoda Kranja izrazito južnoalpska. V podrobnem gledanju celotne južnovzhodne alpske halštatske kulture smo jo lahko razdelili v dve skupini, svetolucijsko in dolenjsko. Kranj stoji med obema, vendar močneje naslonjen na zahodno, svetolucijsko skupino. To je presenetljivo, če pomislimo, da ločijo gorenjski in sveto-lucijski primorski prostor visoki alpski vrhovi s precej visokimi prelazi. Toda to ni edini primer, da so se tudi visoki gorski prelazi pokazali kot dobra povezava in Alpe nikaka ločitev. Posebno v halštatskem času pomenijo Alpe tudi v širšem smislu družečo celoto. Vodilni položaj južnovzhodno-alpske halštatske kulture so Kelti lahko razbili dokaj kasno. Videli smo, da se je halštatska kultura lahko držala še tudi v četrtem stoletju, in to ustvarjalno držala, čeprav je bila stisnjena iz ravninskih predelov v ozke alpske doline. Čeprav ne vemo, kako močan je bil keltski vpad v naše kraje in kako močna keltska poselitev, ni dvoma, da je razbil prejšnjo kulturno in politično stabilnost. Novo nastala kulturna središča niso več alpska, ampak so zopet izven ožjega alpskega prostora. Tista, ki so važna za Kranj, so po vsem videzu na češkoslovaško-madžarskem prostoru, od koder tudi domnevamo vdor Keltov v današnjo Slovenijo, in manj v prvotnih keltskih središčih na zahodu. Če bi hoteli tudi v tem času deliti slovensko ozemlje v dve kulturni provinci, bi ga morali deliti v provinco, ki je bila pod vplivom keltske latenske kulture, in v drugo, ki je sodila bolj v kulturno sfero Japodov. Kranj je sodil v prvo, na katere je vplivala keltska latenska kultura. Meje med obema pa nam danes še
niso znane, kolikor so sploh bile stalne. Ta nenaravna kulturna vezanost na oddaljena keltska središča je v zadnjem stoletju delno še vedno ostala, upostavi pa se zopet južno vzhodnoalpska skupnost, ne brez oživitve starih halštatskih kulturnih prvin. Pojem Norika daje predstavo o tem tudi s politične strani. Kranj sodi nedvomno v kulturno in politično območje Norika, v nasprotju z drugim manjšim delom slovenskega ozemlja na jugovzhodu, ki je bil najbrž tudi v tem času pod vplivno sfero Japodov. Meje obeh kulturnih in političnih območij pa nam ostajajo tudi v tem času še neznane.
LA POSITION DE KRANJ DANS LA PREHISTOIRE DU TERRITOIRE SLOVENE
R e s u m e
La position de Kranj dans la prehistoire du territoire slovenc est exposee a 1’appui de six cartes qui montrent 1’ extension des oibjets particullers caracteristiques pour les periode« parriculieres.
La carte 1 montre l’extension de la culture ne0lithique tardive de Kranj — Dru-lovka. Nous y voyons que, dans cc temps, Kranj etait l’une des representantes les plus occidentales de la variante slovenc du groupe culturel pannonicn de Slavonie — Srem ou Bap — Lengyel.
Pour -la periode de Hallstatt, la position culturelle de Kranj est bien caracte-risee par 1’ extension des epingles a plusieurs tetes superpo-sees (tab. carte 2), ainsi que par 'l’exiten'sion de la decoration avec boutons de bronze (tab. carte 3). Les deux cartes prouvent que, alors, -la -position de Kranj est ancree dans la culture des Al-pes du Sud-Est. Si nous cibservons plus en detail, nous pouvo-ns diviser la culture de Hallstatt des Alpes du Sud-Est en Slovenie en deux groupes, celui de Sveta Lucija a 1 Ouest et celui de la Ba-sse-Carniole a 1’ Est, dont le centre se trouve dans les -positions celebrcs de Hallstatt en Basse-Carniole (Stična, Magdalen-ska gora, Šmarjeta, Vače). Kranj, par sa s-ituation geographique placee entre les deux groupes, appart-ient plutot au groupe de Sveta Lucija, quoiqu’eMe -montre aussi des influences du groupe de la Basse-Carniole. Cettg constata-tion est surprenante, parce que Kranj est separee de Sveta Lucija par les hautes Alpes, ma-is qui sont — et pas la dern-iere fois dans la culture de Hallstatt — une force qui unit, non seulement -separe.
Le tablea-u de la -position de Kranj aux cinquieme et quatrieme s-iecles avant notre ere est representč par les cartes 4 et 5 (l’extension des fibules avec tete de cheval tournee en arriere tab. et avec tete de belier tournee en avant tab.). Par ces deux cartes, on peut voir que la culture de Hallstatt est restee au temps des premiers progres cekiques vers 1’Est au quatrieme siecle encore independante et creatrice, ma-is qu’el'le est deja eliminee des plaines et limitee aux regions des Alpes.
La carte 6 (1* extension de la chaine pour ceindre 1’ epee) nous montre le tableau du deuxieme -slede avant notre ere a Kranj. Kranj aussi ne pouvait pas -se soustra-irc aux influences de la culture celtique, ce que -pro-uve entre a-utres la chaine pour ceindre 1’epee (tab. ). Celle-ci fait partie de 1’armure du gucrrie-r celtique et est un produ.it de la culture de La Tene. Le centre de la culture, a laqueUe appartient Kranj, n’est
plus dan s les Alipes du Sud-Est, mais dans les regions de la Tchecoslovaquie et de la Hongrie d’ ou, probablement, les Celtes som venus dans le territoire slovene.
Au dernier siecle avant notre ere, ce tableau change de nouveau partiellement. Les acquiisitiions de la cul ture celtique de la Tene restent, ce que demontrent deux fibules apparentees a la fibule du type Nauheim (tab.). Cependant, ces fibules car-nioliennes ne som plus representantes caracterisriques du type Nauheim, mais sa variante des Alpes du Sud-Est. Dans ce temps, nous voyons encore plus de particularit& dans divers outils et dans le rituel funeraire dans les Alpes du Sud-Est, qui revelent frequeimment avec evidence unc renaissance de la tradition de Hallstatt des cinquieme et quatrieme siecles. Jusqu' ou peut allcr cette renaissance de Hallstatt nous montre avec la plus grande evidence le casque du type Negova, qui est 1’ arme defensive caracteristique du prince illyrien des cinquieme et quatrieme siecles, et qui reparait, comme nous le voyons a Idrija ob Bači et a Cerkno, au dernier siecle avant notre ere dans 1’ armure du personnage important des Alpes du Sud-Est.
u	(S at
O 0-30,
7
j.......................
i---------
: f-
O O o j o o
° ° 0‘° OO j
______,vv»
u O . ) U u , j v 0»

i rx.	—— j /O

KRANJ Z OKOLICO V RIMSKI DOBI
Andrej Valič
Ob širjenju rimskega imperija proti vzhodu in z ustanovitvijo Aquileje leta 181 pred n. št. so prišli predvsem z zamenjavo trgovskih in kulturnih dobrin naši kraji pod posreden vpliv Rima. Leta 15 pred n. št. pa jih je cesar Avgust dokončno osvojil in jih upravno priključil provinci Panoniji. Verjetno so pridelili kotlino Kranja upravnemu okraju Emone.1
Na podlagi dosedanjih raziskav moremo zaključiti, da tam, kjer je danes Kranj, v antični dobi ni bilo pomembnejše mestne naselbine. Vendar pa je iskati, kakor sta ugotovila Fr. in M. Kos, cestno postajo »Carnium«, ki jo omenja anonimni kozmograf iz Ravene v 7. stoletju — ki pa opisuje mnogo starejše razmere — na mestu današnjega Kranja.2 Tudi ni verjetno, da bi imel Kranj v poznoantičnem času, ko so se meje rimskega imperija premaknile od Donave proti zahodu na Kras z vpadi ljudstev z vzhoda, večjo vlogo.
Osvajalci so poskrbeli predvsem za strateško važna mesta in cesto iz Aquileje preko Emone, Petovija na Donavo. Tudi naravnih bogastev, ki bi pritegnili njihovo pozornost, na Gorenjskem ni bilo. V rabi so ostale stare tovorniške, vicinalne poti iz predzgodovinskega časa. Nekatere starejše raziskovalce je zavajala cesta čez Ljubelj in Jezerski vrh. Prav zaradi slabega poznanja ostankov rimskih cest so prestavili itinerarijsko cesto iz Aquileje v Norik čez ti dve sedli.3 Njihovih domnev v celoti ne moremo zanikati, ker temelje na arheološki topografiji.4 Tako je sprejel W. Šmid potek najkrajše zveze Emona—Kranj—Virunum čez Ljubelj in podal dokumentacijo k svoji trditvi.5 Tudi karta Norika označuje to pot kot tovorniško.6 J. Žontar domneva, da je šla zvezna pot skozi Medvode, prestopila Savo nekje pri Kranju ter vodila kot tovorniška pot preko Ljubelja v Virunum.7
1 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 10. — 2 F. Kos,
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1, 225; M. Kos, Postanek in razvoj
Kranjske, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 10 (1929) 25; B. S ar la, Stand
und Aufgaben d er Vor- und Fruhgeschichtsforschung in Obcrkrain, Carinthia I 132
(1942) 91 Sl. — 2 A. T. Linhart, Geschichte von Krain 1, 1788, 322-325. —
* P. Radics, Archaologische Karte von Krain, 1862. — 5 W. Schmid, A us
Krainiburgs Vorzeit, Carniola 2 (1909) 157. — 6 Corpus inscriptionum Latinarum (CIL),
čtiS- »; ''.. > t j." ii#:;; ’€ . :	....»Mi
Slika 1. Rimski nagrobnik iz Kranja
' ti
•°r.
Tudi skromne arheološke najdbe iz rimske dobe govore za trditev, da kraj v tem času ni imel posebne vloge. Omeniti moramo rimske grobove, ki so jih odkrili na obeh straneh današnjega Titovega trga, pri mestni hiši in na dvorišču Pavšlarjeve hiše (Titov trg št. 18).8 Razen tega so našli v severnem delu Kranja še razne predmete iz rimske dobe, kot železne nože, žeblje, dleto, dele bronaste vaze ter zgornji rob možnarja z grobo predstavo glave ter novec Avgusta.9 Med okupacijo so odkrili pri gradnji stavbe Stritarjeva št. 8 na njenem severovzhodnem vogalu rimski grob.10 Nagrobnega kamna,11 vzidanega na južni strani hiše na Titovem trgu št. 5 z napisom
TERTIA
RUFI. F(ilia). AN(norum). XXV H(ic). S(ita). E(st)
MAXIMUS. RUS 5 TIČI. F(ilius). CONIUGI ET. LASCONTIAE TERTI. F(iliae). SOCERAE FACIUND(um). CURAVIT
ne moremo imeti za »in situ«, ker so ga dali vzidati baroni Ecki v svojo hišo; domnevajo, da je bil najden v okolici Kranja (slika št. 1).
Enako maloštevilne so rimske najdbe iz okolice Kranja. Nagrobni kamen, ki sta ga videla A. Tyffernus in Lazius vzidanega v cerkvi sv. Petra v Stražišču z napisom
D(is). M(anibus). S(acrum)
DURRIUS AVI TUS ET PETRONIA MAXIMILLA VIVI 5	FECERUNT. ŠIBI
ET FILIAE MAXIM(a)E O(bitae). AN(norum). XVII. INFELICIS SIME. PARENTES
supl. 2, ikarta VIII. — 7 J. Žont ar, o. d., 10; M. Kos, Zgodovina Slovencev, ubljana 1955 (zemljevid slovenskega ozemlja v rimski dobi). — 8 J. Žontar, d., 11. — 9 W. Schmid, o. d., 155 (točno najdišče teh predmetov ni znano); Mitteilungen der Zentralkommission fiir Kunst- und historische Denkmale 1894, 184; J. Žontar, o. d., 4—7, 431; Sondiranje na Pungertu leta 1953, ki jih je opravil Narodni muzej iz Ljubljane, niso dala želenega rezultata. —	10 Po sporočilu
dr. J. Žontarja, ki je bil pri tem navzoč. Najdbe so v Narodnem muzeju v Ljubljani. — 11 CIL III. št. 3895; V. Hoffiller-B. Saria, Antike Inschriften
SHka 2
Slika 3
Slika 4
Slika 5
Rimske najdbe iz Bobovka pri Kranju Slika 2. in 3. oljenki. Slika 4. in 3. vrča
je sedaj v Narodnem muzeju v Ljubljani.12 Omenimo naj tudi rimske novce, ki so jih našli v Stražišču.13 Zal ni znano, kje so danes ti novci. Omenjeni so samo v literaturi. V okolici Stražišča so v neki gramozni jami po naključju odkopali tudi skeletni grob. Od pridatkov sta se ohranila nož in oljenka, ki ima na spodnji strani napis CRESCE-S. Podatki o najdbi, legi skeleta in drugem niso znani.14 Tudi v Naklem so našli pri nekem kmetu rimski grob.15
Na njivi ob Kokri pri Predosljah so našli novec cesarja Clavdija (41—54 po n. št.), ki ima na aversu napis CLAVDIUS CAESAR AVG, na reversu pa SPES AVGUST.16
Edino pomembnejše rimsko grobišče na območju Kranja je v Bobovku. Pri odstranjevanju vrhnje plasti ilovice na travniku poleg opekarne je bilo odkritih leta 1957 in 1958 39 žganih grobov. Med njimi so bila tudi mesta tako imenovane ustrine, kjer so sežigali umrle na grmadi. Pepel in žgane kosti so zbrali ter devali v keramični lonček (urno) ter z ogljem in drugimi pridatki, kakor oljenkami (sliki št. 2 in 3) — večna luč — ter vrči — popotnica (sliki št. 4 in 5) — ali železnimi noži položili v grobno jamo globine 40 cm in širine 1 m ter vse skupaj zakopali. En grob je bil
aus Jugoslawiien (Alj), Zagreb 1938, št. 216. — 12 CIL III. št. 3892; Alj št. 215; A. Miillner, Emona, archaologische Studien aus Krain, Ljubljana 1879,	126;
V. Vodnik, Itinerarium (rokopis v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani). Kot kaže Hormayr’s Archiv 1818, 528 ga je Vodnik še videl z napisom. — '3 A. T. Linhart, o. d., 322. — M A. Valič, Nove najdbe iz rimske dobe v okolici Kranja, Arheološki vestnik 7 (1956) 445. — 15 J. Žontar, o. d., 431. — 16 A. Valič,
Slika 7
Slika 6
Rimske najdbe iz Bobovka pri Kranju Slika 6. Skrinja za pepel, slika 7. Meč — gladius
Slika 8. Steklene posode iz Bobovka pri Kranju
kot skrinja za pepel pravokotne oblike in je bil pokrit s kamnito ploščo iz peščenjaka (slika št. 6). Drugi grob je imel meč — gladius, ki je gotovo pripadal kakemu odsluženemu veteranu (slika št. 7). Tudi predmeti iz stekla so bili pogostni (slika št. 8). Grobišče v Bobovku pri Kranju je zelo velikega pomena, ker je prvo večje sistematično raziskano najdišče iz rimske dobe na Gorenjskem. Z značilnimi oblikami posod in predmetov ter glede na način pokopavanja ga datiramo v konec L in začetek II. stoletja n. št.17
Enake najdbe zasledimo tudi v Lužah pri hiši št. 2, kjer je Jože Osterman ob gradnji novega skednja odkopal žgana grobova z ostanki amfore. Ostali predmeti so bili uničeni.18
V zadnjem času je bil odkrit v podružnični cerkvi v Britofu pri Kranju rimski nagrobni kamen19 z napisom:
G. CALVIO
PRISCO AN(norum) LXV SECVNDAEM N(?)
To nam priča, da moramo tod iskati grobišče iz te dobe.20
Nove najdbe, 445. — 17 A. Valič, Nove najdbe 444—445; P. Petu-A. Valič, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju, Arheološki vestnik 9/10 (1958/59) 133—172. — 18 Po pripovedovanju Franca Stareta iz Luž pri Visokem. — 19 Go d e x Vindobonensis 3528 f. 74; CIL III. št. 3 8 5 6. — 20 Po mnenju J. Šasija ie kamen iz Britofa pri Kranju. Prvi ga je zabeležil Augustinus Tyfferus na začetku 16. stoletja in ga lokaliziral »in curia Teutomicorum« v Ljubljani. Točno lokalizacijo je treba še ugotoviti.
Antične arheološke najdbe v Kranju in okolici so bolj ali manj naključne in še te so danes izgubljene za znanstveno obdelavo. To nam preprečuje, da bi se mogli lotiti obdelave bistvenejših vprašanj, ki so v zvezi z rimsko dobo v Kranju in njegovi okolici. Predvsem gre za rekonstrukcijo življenja, za vprašanje, kdo so bili prejšnji prebivalci in kdo priseljenci, kakšni so bili kulturni vplivi in kakšno vlogo je imela Gorenjska v obdobju rimskega imperija. Šele nova sistematična arheološka raziskovanja na podlagi topografije, ki bodo znanstveno proučevala kulturo, družbeno, ekonomsko in politično življenje takratne dobe, nam bodo dala odgovor na ta vprašanja.
KRANJ AND ITS SURROUNDINGS IN THE ROMAN AGE S u m m a r y
In his artivle the autho-r describes the significance of the town of Kranj and its surroumdings in the Roman age. Former historians showed it on the base of the then known excavatioins: two Roman graves in Tito’s Square at Kranj, one at Stražišče, and three romibstones with inscriptions, but for the last ones it as stili a question if they were fotmd on the spot (in situ). On the base of today’s findings one comes to the conclusion that they exaggerate the importance of the town through which the Roman road from Emona to Kranj and over Ljubelj to Virunum ought to go. It is supposed only that here a mule-traok existed since the prehistoric times. Recently there are new finding places of the Roman age: at Bobovk, near Kranj, 39 graves with funeral urns and usual addings such as jugs, iron 'knives, a sword, pots and oil lamps were dug out. Ghronologicailly they belong to the end of the first and the beginning of the second century of our era, The second finding plače is at Luže, near Visoko, from where there are two graves with funeral urns and the rests of an amphora. At Predoslje a coin of Claudius (41—54 of our era) vas fotmd.
STAROSLOVANSKI KRANJ
Jože Kastelic
V arheološki podobi Kranja prevladuje v nasprotju z drugimi slovenskimi mesti zgodnji srednji vek. Medtem ko imata na primer Ljubljana in Ptuj v osnovi antično tradicijo in se tudi pri Ptuju kaže med antiko in staroslovenskim grobiščem na gradu močna in več stoletij trajajoča vrzel, je v Kranju antika le skromno zastopana. To je tudi razumljivo, saj je bila stranska cesta, ki se je odcepila od Emone na dolino zgornje Save, za rimsko upravo in gospodarstvo le majhnega pomena.
Drugačen položaj je nastal ob propadu zahodnorimskega imperija.1 Kraški zaporni zidovi so ustavljali navale ljudstev iz Panonskega bazena in osrednji dve cesti od srednje Donave skozi Ptuj in Celje ter od spodnje Donave skozi Sisak in Drnovo, ki sta se spojili v Ljubljani za prehod na Logatec, Ajdovščino in Oglej, sta bili pod stalnim, močnim strateškim pritiskom. Ko je Odoaker leta 476 odstranil zadnjega zahodnorimskega cesarja in s tem uničil še zadnjo formalno vez, ki je spajala razpadajoče province imperija, se je v prostoru severne Italije in zahodnega Balkana oblikovala močna državna tvorba, Teodorikova država Vzhodnih Gotov. Sedaj je dobil gorenjski prostor važno strateško vlogo, saj je zapiral italske dohode preko Podbrda in Cerkna, tako rekoč stranske dohode v Soško dolino in s tem v Furlanijo. Prahistorična situacija se je ponovila, od velikih mediteranskih strateških konceptov antike se je položaj nekako vrnil k lokalnemu predalpskemu urejanju obrambe, pa tudi celotne poselitve in prometa. Kranjska terasa na sotočju Save in Kokre je nujno postajala središče splošnega strateškega koncepta na prehodu med Notranjim Norikom in Italijo. Tudi po razkroju ostrogotske tvorbe je vloga Kranja ostala enaka. Langobardi, ki so prišli iz Češke in se naselili po zahodni Panoniji do italskih vrat, so Kranj morali pritegniti v svoj sistem utrdb proti Italiji, po letu 568 pa so ga morali držati nasproti Obrom in Slovanom kot važno prednjo stražo italskega limesa. Šele čedalje močnejša penetracija Slovencev v zgornjo savsko dolino v drugi polovici šestega
1 B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih
Slovencev, Ljubljana 1952, 389—436. — 2 J. Žmavc, Jahrbuch der Zentral-Kom-
in v začetnih desetletjih sedmega stoletja je nekoč ostrogotskemu in zdaj langobardskemu Kranju pripravila konec.
Razumljivo je, da se ostrogotska in zlasti langobardska doba v Kranju kaže tako izrazito. Od utrdbe, ki jo moramo iskati na današnjem Pungartu, se je ohranilo verjetno prav malo sledov. Morebiti so bile sonde na tem mestu premajhne, da bi bile mogle dati pozitivne rezultate. Gotovo pa je tudi gradbena dejavnost na tem mestu skozi stoletja storila svoje in uničila večino ostankov iz zgodnjega srednjega veka. Med prihodnje arheološke naloge v Kranju pa spada vsekakor še ponovna sistematična preiskava terena na Pungartu prav z nalogo, da se osvetli njegova zgodnjesrednje-veška faza.
Toliko bogatejši pa so bili rezultati na Lajhu, na nizkem prostoru med dvignjeno čerjo Pungarta in Savo. Izkopavanja, ki so jih izvajali zlasti zadnje desetletje prejšnjega in pa v prvem desetletju našega stoletja, so splošno znana.2 Omenili bomo zato samo nekaj momentov. Koliko grobov obsega 'kranjsko grobišče? Odgovor ne more biti natančen, ker so grobne najdbe iz prvih izkopavanj pomešane. Računamo pa lahko na kakih 700 grobov, ki jih omenja že Walter Šmid (»im ganzen 700 bis 750 Graber blossgelegt«).3 Verjetno pa je bilo izkopanih, a uničenih še precej več. Ne bomo se veliko motili, če pripišemo nekropoli na Lajhu kakih 1000 grobov. To število pa jo uvršča med zelo velika grobišča zgodnjega srednjega veka. — Antropološki material grobov v Kranju je ohranjen le v prav majhni meri na Dunaju. Ostali grobovi, katerih pridatki so prišli v Narodni muzej v Ljubljani deloma že takoj po izkopavanjih leta 1903 in 1905, deloma pa šele z nakupom pred zadnjo vojno, so brez antropološkega materiala. — Grobne celote so ohranjene le deloma. Pri sedanji reviziji materiala se vedno znova ugotavlja netočnost pri posameznih grobnih celotah. Nekateri, zlasti manj važni predmeti iz železa, so izgubljeni ali pa jih ni mogoče več natanko določiti. Nekateri dragoceni zlati predmeti so tudi izginili. Ko bo revizija v kratkem končana, bo mogoče dobiti docela jasno podobo o trdnosti in zanesljivosti, v kakršni so grobne celote ohranjene. Vendar pa znanstveni rezultati v bistvu niso ogroženi, ker se večina predmetov da dobro ugotoviti in ker so najvažnejši elementi posameznih grobnih celot zanesljivi. — Približno polovica predmetov je bila svoj čas preparirana, vendar pa je potrebna tudi s tega vidika popolna revizija kranjskega materiala. Mnogi predmeti bodo
mission, N. F. 2, 1904, 233 sl.; A. Rieg l, Jahrbuch der Zentral-Kommission, N. F. 1, 1903, 143 sl.; W. Šmid, Jahrbuch fiir Altertumskunde 1, 1907, 55 sil.; W. Schmid, Kranj v davnini, v: J. Žont ar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 3—8. — 3 W. Šmid, Jahrbuch fiir Altertumskunde 1, 1907, 55. — 4 J. W e r n e r, Congres
Slika 1. Primeri fibul iz langobardske nekropole: a) ptičja fibula, b) okrogla fibula, c) S-fibula, d) živalska fibula
Slika 2	Slika 3
Grobišče pri farni cerkvi. Slika 2. Primer na gosto ležečih grobov. Slika 3. Primer grobov v nižjem horizontu
s ponovno konservacijo pridobili po estetski strani, dali pa bodo tudi veliko tehnoloških in čisto konkretnih arheoloških podatkov.
Ponovni študij pregledanega in konserviranega gradiva bo moral rešiti predvsem dve vprašanji: datacijo in etnično pripadnost grobišča. Po sedanjih ugotovitvah je skoraj gotovo, da se grobišče v Kranju pričenja že pred langobardsko naselitvijo in da ima še čiste ostrogotske elemente. Vendar pa je očitno, da je takih elementov le malo. Prav tako skromni so alamanski elementi. Ti bi mogli priti z Alamani samimi na Teodorikovo ozemlje, možno — in morda verjetno — pa je, da pomenijo že langobardski stik s srednjo Evropo po letu 568. Prevladujejo pa na grobišču langobardski elementi. Toda čeprav sega grobišče še daleč preko leta 568 vse v prvo desetletje sedmega stoletja in morda še kaj dalje, so vendarle langobardski elementi v Kranju dokaj konservativni, »zgodnji«. V glavnem ustrezajo najdbam zgodnje faze v Italiji, kot se kaže na pr. v Čedadu, in pa še vedno najdbam v Varpaloti na zahodnem Ogrskem, ki predstavlja s svojim langobardsko-obrskim grobiščem po tezah J. Wernerja izredno važen ključ tako za Kranj posebej kot tudi za celotni razvoj langobardskega stila na prehodu med čisto panonsko in čisto italsko periodo (slika št. I).4
Grobišče na Lajhu — germansko, ostrogotsko — alamansko, zlasti pa langobardsko grobišče — je bilo v rabi do začetka 7. stoletja. Novo
International des Sciences Prehistoriques et Protohistoriques, Actes de la lile Session Zurich 1950 (1953), 317. — 5 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Ljub-
odkrito grobišče pri farni cerkvi pa ne sega nazaj v 8. stoletje, ampak spada v dobo med Karlom Velikim in pospešeno fevdalizacijo po 1. 1000, torej v 9. in 10. stoletje. Kje so grobovi sedmega in osmega stoletja? Zakaj nimamo časovne kontinuitete med Lajhom in grobiščem pri fari? V zgornji savski dolini so v 7. stoletju naselili Slovenci že vse kraje prve kolonizacije in seveda tudi Kranj. Kontinuiteta med Germani in novimi naseljenci ni mogla obstajati, kvečjemu bi mogli pričakovati položaj, kot ga vidimo v Varpaloti, t. j. podjarmljenje nekih langobardskih prebivalcev po novih slovanskih oziroma v Varpaloti obrskih gospodarjih. Toda za tako stanje nimamo v Kranju nobenega dokaza. Zdi se, da se Slovenci niso polastili starih prebivalcev kranjske postojanke in jih sprejeli medse. Res pa je tudi, da grobov iz 7. in 8. stoletja v Kranju ne poznamo. Tu smo tudi sicer pri velikem problemu naše zgodnje srednjeveške arheologije. Pomembno izjemo tvorijo za sedaj edinole najdbe z Bleda, ki jih zanesljivo lahko datiramo v 7. in tudi še v 8. stoletje. Pripisovati jih moramo Slovanom, v njih pa vidimo močan staroselski vlaški element, le skromno pa zasledimo germanske elemente iz dobe preseljevanja. Med germanskim Kranjem in Bledom 7. in 8. stoletja — Bledom I — ni tipološke in ne etnične kontinuitete.5 Prav tako pa za sedaj v Kranju take kontinuitete ne vidimo v ničemer, ne kronološko, ne tipološko, ne etnično.
Leta 1953 je Narodni muzej v Ljubljani s sodelovanjem Mestnega muzeja v Kranju in s sredstvi občinskega proračuna Mestne občine Kranj raziskal slovansko grobišče na južni strani farne cerkve. Na sedanjem trgu je bilo do Jožefa II. mestno pokopališče. Takrat je bil svet okoli cerkve že zravnan. Prvotno pa je v tem delu zemljišče padalo proti vzhodu proti strmini nad Kokro. V sipu grobov so bili najdeni le prav skromni ostanki prazgodovinske poseljenosti. (Ta se v Kranju močneje kaže v terenih proti zahodu sedanjega mesta.) Slovanska nekropola je ležala na pobočju, ki se je spuščalo proti vzhodu. Ker so slovanski grobovi obrnjeni proti vzhodu, je bila lega zanje naravno izbrana. Naselbina je morala ležati nekje v neposredni bližini, a ni še znana. Morda bi jo smeli iskati na južni strani terase proti Savi, morda pa, kar je manj verjetno, tudi na Pungartu. Na južno stran proti sedanjemu gledališču je grobišče točno omejeno in sega nekako do srede sedanjega trga. Kako daleč se razteza pred sedanjo cerkvijo na zahodno stran, ni ugotovljeno, vendar pa njegova razsežnost v to smer ne more biti posebno velika. V vsakem primeru pa je treba tu računati le z malo najdbami, ker se skalnata osnovna terasa tu dviga skoraj do površine in je nekdanja humozna plast v veliki meri odnesena. Nekaj grobov, ki smo jih tu našli, je ležalo že takoj pod sedanjim cestnim tlakom. Razsežnost grobišča proti vzhodu prav tako ni ugotovljena. Grobovi leže tu že precej globoko, ker je bil padajoči svet
ob zidavi cerkve konec srednjega veka, pa tudi kasneje, tu nasut in izravnan. Ali so segali grobovi prav do strmine nad Kokro, kar je najverjetneje, za sedaj ni bilo mogoče ugotoviti. Tudi severno od cerkve prostor ni preiskan; sonde na bližnjih dvoriščih te severne strani so bile negativne, ulica tik ob cerkvi, kjer so grobovi bolj verjetni, pa ni pre-
a
b
Slika 4. a-b) srebrna uhana iz nižjega horizonta, c) tolčen uhan z motiviko v degeneriranem živalskem stilu, d) tolčen uhan z geometrično-rastlmskim okrasom kot par prejšnjega uhana
iskana. Skupno je bilo do sedaj na južni strani cerkve izkopanih 308 grobov (slika št. 2 in 3). Pri izkopavanjih leta 1953 se je videlo, da segajo grobovi pod temelje južne stene sedanje cerkve. To dejstvo je sicer povsem razumljivo, vendar pa odpira precej problemov. Starejše cerkvene zgradbe pred sedanjo poznogotsko cerkvijo na tem mestu ne poznamo. Domnevati pa smemo starejšo cerkveno stavbo, ki je bila gotovo manjša, kakor je sedanja in ki se je razvila morda iz nekdanje majhne pokopališke kapele ali pa neposredno zaradi grobišča na kraju, ki ga je posvetila pieteta. Izmed treh velikih staroslovanskih nekropol karolinške dobe — Ptuj,
Bled, Kranj — sta prvi dve na mestih, kjer nimamo pozneje nikake kultne zgradbe. Kranj pa se uvršča med grobišča »s cerkvijo«, kakršna so na primer Tolmin, Bohinjska Srednja vas, Žirovnica, Komenda, Mengeš, Sv. Peter v Ljubljani, Črnomelj.. . Ali so na teh grobiščih nastale cerkve vzporedno z ureditvijo pokopališča? Ali so se na večini teh mest zato razvile farne oziroma prafarne cerkve? Ali sta grobišči na Ptujskem gradu in Bledu slučajna izjema? Ali moramo pri njih iskati globlje vzroke — močno plemensko konservativnost, ki se kaže tudi v počasni kristianizaciji in ki ostaja pri čistem nekdanjem, poganskem tipu pokopališča z mrtveci obrnjenimi na vzhod? Ali pa so cerkve na teh grobiščih povsod nastajale šele pozneje, ko so bila karolinška pokopališča že dolgo v rabi in ko so se opuščala oziroma morala zaradi novih krščanskih predpisov nasilno opustiti mala pokopališča »za hišo« tipa Spodnje Gorje, Žale na Bledu, Mlino na Bledu, Grajsko sedlo na Bledu? Domnevali bi sicer, da je ta poslednja domneva pravilnejša, vendar pa ne bo možna nobena zanesljiva trditev, dokler ne bo naša zgodnjesrednjeveška arheologija poiskala kaj bolj konkretnih podatkov. Vsekakor spada grobišče v Kranju med »velike nekropole pri cerkvi« in pomeni za sedaj v nekem smislu sintezo dveh sicer ločeno nastopajočih tipov, to je velikega grobišča brez (kasnejše) kultne stavbe in grobišča pri cerkvi.
Ko je bila leta 1948 odkrita velika nekropola na Pristavi na Bledu, so njene najdbe iz karolinške dobe v splošno ketlaškem okviru vendarle kazale neke posebnosti v tolikšni meri, da sem imel za upravičeno, da govorim o posebni blejski varianti ketlaške kulturne skupine, varianti, ki je zelo podobna že znanim najdbam v Krunglu in Hohenbergu.6 Najbolj tipičen predmet za to skupino so bili obsenčniki z zavoji, na katerih vise verižice s steklenim obeskom na koncu. Takrat sem izrazil domnevo, da bomo pri novih najdbah na območju zgornje Save na tako specialno blejsko varianto, ki bi ustrezala v splošnem ketlaškem okviru varianti Krungla in Hohenberga, še naleteli. Vendar pa je treba ugotoviti, da stopajo ti specialni elementi Bleda v Kranju popolnoma v ozadje. Res imamo nekaj obsenčnikov z zavoji in verižicami, toda njihovo število je v primerjavi z Bledom le zelo majhno (slika št. 7a-b). Kranjska nekropola je čisto ketlaška v navadnem in ozkem pomenu besede (slika št. 7c-d). To dejstvo je važno, a je zopet nekje logično. Kajti varianta Bled—Krungl— —Hohenberg se je očitno razvila na neposredni kontinuiteti iz kulture, ki smo jo imenovali Bled I in ki jo v Sloveniji za sedaj razen na Bledu komaj šele slutimo.7 Kjer pa tak »dvojni horizont« obstaja, imamo pač
Ijana 1960. — 6 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Ljubljana 1950, 47 sl. — 7 J. Kastelic, Zgodovinski časopis 6-7 (1952—1953) 102 sl. — 8 Inventarna
Slika 5. Primeri tolčenih uhanov
tudi v zgornjem horizontu opraviti z nekim specifičnim razvojem in specifičnimi pojavi. Zato imamo v ketlaškem horizontu na Bledu posebno varianto, v Kranju pa ne.
Med grobovi v Kranju pa je bil eden vendarle starejši kot ostali in se je od ketlaških razlikoval. Na grobišču pomeni izjemo. Pri skeletu sta se našla dva srebrna uhana s tremi jagodami, nanizanimi v obliki grozda in s končnim obeskom na spodnji jagodi. Uhan ima granulacijo in filigransko tehniko (slika št. 4a-b). Takih uhanov v ketlaški in belobrdski kulturi Panonije ne poznamo. Pač pa bi kot paralelo navedli uhan neznanega, a verjetno ogrskega najdišča v zbirki Diergardt v Kolnu, ki je kranjskemu precej podoben.8 Tipološko podoben, a ne istoveten je zlat
številka 932 a-b zbirke Diergardt v muzeju v Kolnu, neobjavljeno.
9 Uhan: Altcr-
uhan iz Porenja, najden v Bingenu; v istem grobu sta bila še en zlat uhan z granulirano jagodo in vložki iz almandina ter zlat prstan, kar vse datira grob še v fazo preseljevanja.9 Kranjska uhana sta seveda precej mlajša, vendar pa predstavljata na nekropoli najstarejšo, »predketlaško« fazo.
Najbolj tipičen predmet in v grobovih v Kranju številčno dobro zastopan je polmesečni uhan, ki je vodilni element za ketlaško kulturno skupino. Uhani so ali uliti in vloženi z emajlom ali pa tolčeni in okrašeni
Slika 6. Primeri vlitih uhanov z emajlom
z graviranimi vzorci. Na ulitih uhanih prevladujejo rastlinski vzorci, emajl pa je izredno lepo m sveže ohranjen (slika št. 6). Pri tolčenih uhanih prevladujejo geometrični motivi, uhani pa so široki in nepravilno usločeni, kar jih docela loči od ulitih, emajliranih uhanov. Seveda je ta oblika v veliki meri posledica tehnike tolčenja, s katero se ploščica drugače razširi in oblikuje kakor pri ulivanju (slika št. 5). V tej skupini pomenita posebnost dva uhana, ki sta bila najdena v istem grobu kot par. En uhan
tiimer unserer heidnischen Vorzeit II, Heft III, T. VI 6; uhan z vložki: prav tam I, Heft XI, T. VIII 15; prstan: prav tam I, Heft XI, T. VIII 11. — 10 J. K a s t e'1 i c ,
je razmeroma ozek, visok, kar ga loči na splošno od skupine tolčenih uhanov. Njegov okras je geometričen, a zelo ostro in globoko rezan. Uhan je razmeroma masiven (slika št. 4d). Drugi uhan te dvojice je prav tako tolčen, pa ima nekoliko širšo obliko, dasi se še vedno razlikuje od ostalih tolčenih uhanov v Kranju. Njegov gravirani ornament pa ni ne geometričen ne rastlinski, ampak prikazuje dvoje živalskih glav, ki imata
Slika 7. a-b) primeri obsenčni-kov z zavoji in verižicami, c) primer S-obsenčnika, d) ke-tlaški obsenčnik z odebeljenima koncema
skupen stiliziran ptičji trup, vratova sta zvezana s prečnim pasom, iz žrela pa jima poganjata dolga trakova, ki se vzpenjata v zgornje vogale lunaste ploskve uhana. Okoli predstavljenih živali je vsa prazna ploskev uhana izpolnjena z majhnimi vgraviranimi krožci. Na spodnjem robu uhana so še vidne, a slabo ohranjene luknjice, kamor so bili pritrjeni obeski, ki pa so izgubljeni (slika št. 4c). Ta uhan predstavlja doslej edinstven primerek v vrsti tolčenih, lunastih uhanov. Luknjice za obeske nas spominjajo na obsenčnike z zavoji z Bleda, pa tudi na uhane iz Morleka pri Gojačah.10 Živalski motiv je večkrat uporabljen na ulitih lunastih uhanih z emajlom, kjer pa je redoma predstavljena štirinoga
žival, »panter«, ki se z glavo obrača nazaj. Ta motiv, ki je v karolinškem svetu zelo razširjen, se v našem ketlaškem materialu pojavlja tudi na okroglih zaponkah. Nasprotno pa je bila na tolčenih graviranih uhanih živalska predstava do zdaj neznana. Po motivu dveh ptičjih glav z odprtim žrelom izvira ta predstava nedvomno iz germanske živalske ornamentike, a je že popolnoma razkrojena. Spominja pa nas tudi na miniature karolinških in otonskih rokopisov. Za sedaj bi bilo težko reči, kje je bil v sklopu vzhodnoalpskih delavnic ta uhan izdelan. Saj predstavlja po svoji figurativnosti tisto splošno umetnost karolinške države, ki je bila, dasi različna v posamezni lokalni izvedbi, stilno vendarle zelo enotna na vsem obširnem karolinškem področju.
Izmed doslej najdenih predmetov v Kranju vzbujata pozornost predvsem še dve okrogli zaponki. Pri tem moramo poudariti, da so v naših ketlaških najdbah okrogle zaponke vedno zelo markantne in v nasprotju s serijsko izvedbo lunastih uhanov povsem individualno izdelane. Ena izmed broš v Kranju ima precej velik premer, jedro je iz železne pločevine, prevlečena pa je s tanko bronasto pločevino, ki je pozlačena. V tolčeni tehniki je na zaponki prikazano drevo življenja, ob njem pa se vzpenjata dve ptici, najbrž goloba. Izvedba je zelo primitivna in jo je zaradi plo-skovitega stilnega načina komaj mogoče razločiti. Edino vrh drevesa življenja je bolj ostro izveden in predstavlja germansko runo »z«, z gotskim imenom algs. (Žal pa je broša prav na tem mestu utrpela že po izkopavanju poškodbo; slika št. 8a) Motiv drevesa življenja s pticami ali pa z drugimi živalmi ob strani izvira že iz pozne antike in se širi v zgodnjem srednjem veku v umetni obrti, ki prihaja pod antični vpliv. Krščanska simbolika drevesa življenja — Kristusa in ptic — duš, ki dobivajo po njem večno življenje, pa je v našem primeru spojena s starogermansko runo, ki v svojem poganskem svetu pomeni princip odpora, upora, torej prav tako aktivni princip življenja kot drevo življenja v krščanskih simbolih. Ta kombinacija je zelo značilna in svojevrstna. — Druga okrogla zaponka ni tako izjemna: to je zaponka z manjšim premerom, ki ima v tolčeni tehniki upodobljenega orla z glavo obrnjeno na levo. Tudi izdelava te zaponke je tehnično precej slaba (slika št. 8b). Motiv orla je v ketlaškem krogu večkrat zastopan, na pr. na brošah z emajlom v Slovenjem Gradcu in kot import v bližnjem belobrdskem Ptuju; orel je v obeh primerih obrnjen z glavo na desno.11 Vendar pa je najdba te broše v Kranju važna. Saj vidimo na njej motiv, ki bo pozneje izoblikoval mestni grb Kranja. Domnevali bi, da predstava na kranjskem
o. d., 98. — 11 J. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Ljubljana 1950, 332 sl.
mestnem grbu torej ne izvira iz fevdalnega visokega srednjega veka, ampak sega nazaj v karolinško dobo.
V pričujočem okvirnem poročilu se ne moremo spuščati v obširne analize kranjskega grobišča in ne moremo reševati problemov, ki jih postavlja. (Tako omenimo še, da so v nasprotju z najdbami na Bledu v prvem in v drugem horizontu v Kranju ovratne verižice iz jagod le zelo velika izjema.) Očitno je po vsem, da imamo v Kranju opraviti s tipično ketlaško kulturo in da so njeni nosilci v devetem in desetem stoletju Slovenci, ki so se naselili v Kranju. Toda v tej dokaj enoviti vzhodnoalpski ketlaški kulturi se pojavljajo splošno karolinški elementi, kot je figurativni okras tolčenega lunastega uhana, ki predstavlja dege-
Slika 8. a) brosa z drevesom življenja, b) broša z orlom
nerirano živalsko ornamentiko starogermanskega tipa, ali pa okras okrogle zaponke s poznoantičnim krščanskim simbolom drevesa življenja, kombiniranim s starogermansko runo aktivnosti. Možno bi bilo, da gre pri posameznih predmetih te in podobne vrste za import iz zahodnih središč karolinške države. Mogoče pa je tudi, da imamo v takih primerih opraviti že s priseljenci iz nemškega sveta, ki se v 9. in zlasti 10. stoletju mešajo z domačini v kraju, kot je ravno Kranj, ki postaja politično čedalje pomembnejše središče. V tem primeru bi lahko trdili, da je domači element toliko močan, da vsrkava tuje prišlece in jim vsiljuje svoj stari, ravno od karolinških dekretov preganjani pogrebni ritus pokopa z nakitom. V vsakem primeru pa moramo ugotoviti, da slovanski Kranj ni izoliran niti v ketlaškem slovanskem svetu vzhodnih Alp niti ne v karolinški stilni kulturi. Stil pa je izraz družbenih pogojev. Najdbe v Kranju bodo torej lahko ob podrobni interpretaciji in z nadaljnjimi izkopavanji tudi z arheološke in umetnostnozgodovinske strani osvetlile veliki problem slovenske zgodovine pred letom tisoč: vključitev v nemški politični sistem in ohranitev avtohtone slovenske materialne in duhovne kulture.
ALTSLAWISCHES KRANJ Zusammenfassung
Vcrglichen mit einigen anderen sloweinischen Stadten (Ljubljana — Emona, Celje
—	Celeia, Ptuj — Poctovio), weist Kranj keine besondere antike Oberliefemng auf, denn es 'liegt weitab von Verkehrsstrassen zwischen der Donau und Aquileia. Im friihen Mittelalter jedoch wurde Kranj eine wichtige Festung, sei es zur Abwehr oder zum Angriff, vor den Alpeniibergangen nach dem Tal des oiberen Isonzo und nach Friaul. Das galt damals sowohl fiir die Ostgoten ais auch fiir die Langobarden, s,pater aber auch fiir die Slowenen. — Bis vo-r kurzem war Kranj in der Archao-logie vor allem durch seine beriihmite Nekropole aus der Zeit der VSlkerwanderung bekannt (Anmer-kung 2). Zur Zeit ist im Gange die Revision und die nochmalige Konservierung, sowie die endgultige Verdffentlichung des Materials, das vom Natiomalmuseum in Ljubljana aufbewabrt wird. Diese oslgotisch-langobardische Nekropole, die bereits vor dem Jahre 568 entsta.nden war, wurde noch zu Anfang des 7. Jahrhunderts benutzt. Sle reicht jedoch nicht in den Horizont von »Bled I« hinein, d. h. in die Funde des eigentlichen 7. und 8. Jahrhunderts in Slowenien (Anmerkung 5 und 7, Bild 1). — Im Jahre 1953 wurde vom Nationalmuseum in Ljubljana unter Mitwirkung des Stiidtischen Museum in Kranj und mit dem Mitteln aus dem Gemeindehaushaltsplan der Stadtgemeimde Kranj die Ausgraibung der zweiten Nekropole, die bei der Pfarrkirche im heutigen Zentrum der Stadt Kranj liegt, in Angriff genommen. Untersucht wurde das Terrain an der Sudseite der Kirche, wabei 308 Graber ausgegraben wurden. Nach der Zahl der Graber ahnedt die Nekropole den grossen Grabstatten in Bled und Ptuj, es ist aber sehr charakteristisch, dass die beiden letztgenannten Grabstatten ohne Kultgebaude sind, dieses aber in Kranj vorhamden ist (Bild 2, 3). — Nach den Funden zu beurteilen, ist die Kultur der Nekropole eine rekle Kottlacher Kultur, zum Unterschied von den Varianten Bled — Krungl — Hohenberg, die in Bled im Horizont II (Anmerkung 2) zutage tritt und fiir welche Schlafentinge mit Wimdungen charakteristisch sind, von denen Kettchen mit gl a semen Anhangseln an ihren Enden herabhangen (Bild 7). Was altere Besonderheiten betrifft, befand sioh nur 'in einem einzigen Kranjer Grab ein Paar Silberohrringe mit dreifacher Beere, wozu sich einige Parallelen auch in Pannonien und im Rheimgebiet finden (Anmerkung 8 und 9; Bild 4a—b). Im iibrigen siind charakteristisch: halbmondfdrmige Obrringe, mit sehr schonem Email iiberzogen, getrieben und mit eingravierter Verzierung (Bild 5). In einem Fali aber ist in diesem getriebenen Ohrring eine Verzierung eingraviert, die bereits die Degeneration des germanischen Tierstils in der karalingisch-ottomischen Kunst darstellt. Das ist aber zur Zeit auch das einzig bekannte E^emplar (Bild 4a—b). Zu erwahnen wiiren noch zwei Broschen: Die erste hat einen eisernen Kern, der mit vergoldetem Bromzeblech iiberzoigen ist; auf ihr sind in getriebener Technik zwei Vogel (Tauben) dargestellt, die am Baum des Lebens, der in die Rune »z« auslauft, emporstreben (Bild 8a). Die christliche Symbo'lik des ewigen Lebens ist hier mit der S/mbolik der Rune des Widerstandes, d. h. also mit Aktivitat und Vitalitat, ikombiniert. Die zweite Brosche stellt einen Adler mit zur Linken gekehrtem Kopf dar, der spater auch im Wappenbild der Stadt Kranj erscheint (Bild 8b).
—	Es ist offensichtlich, dass hier in Kranj gewisse Verbindungen mit der germanischen Kulturwelt der k a rolingi sc h - ottonis ch en Zeit wegen des Vordringens der Deutschen in dieses wichtige Zentrum der Krainischen Mark haben bestehen mussen. Der kunftigen detaillierten Untersuchurtg und Interpretation der ganzen Nekropole bei der Pfarrkirche in Kranj wird es vombehaiten bleiben, auch seitens der Archaologie sowie der Kunstge-schichte das grosse Problem der slowenischen Geschichte vor dem Jahre 1000 zu erhellen, namlich die Ekimundung in das deutsche politische System und die Erhaltung der auto-chthonen slowenischen Material- und Geistesikultur.
STAREJŠA NASELITEV NA KRANJSKI RAVNINI
Milko Kos
Ko so Slovenci proti koncu šestega stoletja, ob doselitvi v novo domovino, prišli tudi na današnje Gorenjsko, ta dežela ob njihovem prihodu ni bila povsem brez prebivalcev. Naseljenost Gorenjske v času pred prihodom Slovencev dokazujejo razne najdbe, sledovi utrjenih krajev in stano-vališč, pa imena raznih krajev, voda, gora itd., ki so jih slovenski prišleki prevzeli v svoj jezik, ali pa taka, ki so nastala v zvezi s predslovenskimi prebivalci.
Med imeni, ki so jih Slovenci prevzeli od prejšnjih prebivalcev oziroma med kraji, ki so jih — obljudene pred njimi — naselili, je tudi Kranj. V starem veku so kraj, ki je stal na mestu današnjega Kranja, imenovali Carnium, iz česar je ime našega Kranja.1 Z označbo »pot Kranjčanov« (via Chreinariorum) za pot preko Sorškega polja — prejkone je peljala po sledovih nekdanje rimske ceste — se Kranj s svojim iz starega veka izhajajočim imenom v srednjem veku zopet pojavi pred skoraj tisoč leti (973), kraj sam z imenom Chreina pa pred devet sto leti (okoli leta 1060).2
Kranj leži nad sotočjem rek Save in Kokre. Imeni za obe reki spadata v vrsto tistih vodnih imen, ki so jih Slovenci ob doselitvi prevzeli od starih prebivalcev. Najstarejše znane srednjeveške omembe za Savo na Gorenjskem segajo v 9. in 10. stoletje.3 Iz starega veka sporočeno rečno ime »Corcac« je pa enačiti z današnjo Kokro.4 V Kokro se nad Kranjem izliva Kokrica. Taki pari pri vodnih imenih predslovanskega jezikovnega izvora, pri katerih je manjša, v večjo tekoča voda dobila slovensko manjševalno pripono (-ica), niso s slovenskega naselitvenega ozemlja nič nenavadnega in so izpričani že za zgodnjo dobo (primerjati je: Sava — Savica, Zilja — Ziljica, Krka — Krčica, Mura — Murica).5
1 O imenu F. Ramovš v Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgo-
dovino 6 (1927), 22 in Kratka zgodovina slovenskega jezika, 24. — 2 F. Kos,
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 2,445 in Gradivo za zgodovino
Slovencev 3, 285 (imenik krajev). — 3 Gradivo za zgodovino Slovencev 2, 61 (820, cirka Savum fluvium), 490 (989, Zaua). — 4 Gradivo za zgodovino Slovencev 1,224, op. 1. - F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 270-271, Slovenska akademija znanosti
in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Dela 9 (1956). — 5 F. Ramovš,
Ob svojem prihodu so Slovenci — kot drugod tako tudi na Kranjski ravnini — naleteli še na stare prebivalce. Imenovali so jih Vlahe ali Lahe/’ V območju Kranjske ravnine spominjata nanje dve krajevni imeni, Lahovče jugovzhodno od Cerkelj in kmetija Laškar, pri Bašlju severozahodno od Preddvora. Lahovče so v virih iz srednjega veka Walchowicz, Walchsdorf in podobno;7 Laškar pa je leta 1488 označen z »Na Laškem« (Am Laško).8
Pri obeh krajih potrjujejo izkopanine, da gre za naselbine, ki segajo nazaj v predslovensko dobo. Sredi 12. stoletja se omenja v kraju Bašlju, nedaleč od Laškarja, hrib, »ki je pripraven za grad in kjer je že nekdaj bil grad«. Staviti ga je v Gradišče blizu cerkvice sv. Lovrenca na Gori; tam so še danes vidni sledovi nekdanjega utrjenega kraja.9 Prav tukaj so naleteli na najdbe, ki kažejo »kontinuiteto poselitve iz rimske dobe in morda celo nazaj v hallstattsko dobo, na drugi strani pa preko dobe starih Slovanov v sam srednji vek.«10
Pri Lahovčah pa kažejo v ondotni bližini odkopani rimski grobovi in druge najdbe, da so tamkaj res nekdaj prebivali staroselci, ki so jih slovenski prišleki imenovali Vlahe ali Lahe, kraj njihove naseljenosti pa z imenom Lahovče.11
Na ozemlje predslovenske naseljenosti se je naslonilo tisto slovensko naselitveno območje, ki ga moremo označiti za starejše. Tudi pri Kranju in na Kranjski ravnini je očitna kontinuiteta naselitvenega prostora izza starega veka v slovenski srednji vek. Na najdbe iz staroslovenske dobe so naleteli prav pri krajih, za katere smo spoznali, da po svojih imenih in najdbah kažejo na naselja, obstoječa v predrimski, rimski in pozno-antični dobi. V Kranju — antičnem Carnium — so izkopali nekaj staroslovenskih grobov v predmestju Gorenja Sava,12 veliko staroslovensko
Historična gramatika slovenskega jezika. — 6 M. Kos, Vlahi in vlaška imena med Slovenci, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 (1939), 226 sl. — 7 Prvič 1324 junij 29, Walsdorf (listina v Državnem arhivu na Dunaju). - Drugi podatki o tem krajevnem imenu v Glasniku Muzejslkega društva 20 (1939), 230. - V smledniškem urbarju iz leta 1626 (v Državnem arhivu LRS v Ljubljani) se - poleg Lahovč - omenja kmetija v Laški Vasi (Laschiuasi). Ne morem presoditi ali je ta Laška Vas identična z Lahovčami - Walchsdorf - »Laško Vasjo« (VI. Levec v Mittheilungen des Museal-vereines f. Krain 9 [1896], 175). — 8 Vetrinjski urbar iz leta 1488 v Arhivu Zgodovinskega društva v Celovcu, fol. 130’, 131. — 9 Kjer je na jugoslovanski specialni karti 1 : 100.000 vrisana lovska koča. - Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 338. -M. Kos, v Glasniku Muzejskega društva 16 (1935), 92. - J. Žont ar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 12. — 10 R. Loža r v Glasniku Muzejskega društva 20 (1939), 184 in sl., zlasti 199 in 200. — H Rimski grobovi, zidovje in peči pri Lahovčah: S. Rutar v Letopisu Matice Slovenske 1889, 61. - A. Mejač v Argo 1892, 61. - J. Pečnik v Izvestjih Muzejskega društva 14 (1904), 128. — 12 R. L o-žar v Glasniku Muzejskega društva 11 (1930), 34, 35 in 20 (1939), 185. — 13 O tem
grobišče iz 9. in 10. stoletja pa v središču današnjega mesta.13 Na Gradišču nad Bašljem, blizu kraja »Na Laškem«, so našli staroslovensko keramiko.14 Staroslovensko grobišče v Komendi iz 9. stoletja pa ni daleč od kraja ^ Lahovče, ki se je tako imenoval po nekdanjih Lahih.15
Ugotavljanje krajev na Kranjski ravnini, ki po svojih imenih kažejo na dediščino iz antične dobe, pa nanje prostorninsko navezani kraji z najdbami iz staroslovenske dobe nas vodijo k vprašanju, kje se je na Kranjski ravnini širilo starejše slovensko naselitveno ozemlje. S tem vprašanjem je povezano drugo: kakšen zunanji videz je imela Kranjska ravnina, ko so se vanjo vselili in jo naseljevali Slovenci, in pa, kako se je z izgraditvijo naseljevanja njena zunanja podoba spreminjala. Odgovore na ta vprašanja morejo obseči ugotovitve; kje se je ob naselitvi Slovencev in v prvih stoletjih po tem širila z gozdom pokrita in kje z gozdom nepokrita in za kulturo tal že po prejšnjih prebivalcih pridobljena pokrajina, kajti to in tako so Slovenci po vsej verjetnosti najprej poselili. Prav tako kot za velike dele Evrope od dobe neolita pa notri v srednji vek velja tudi za Kranjsko ravnino pravilo, da je bila najpoprej poseljena pokrajina, ki je bila v glavnem brez gozda.
Katera je bila ta pokrajina in katero ozemlje sploh na Kranjski ravnini so Slovenci najprej poselili in kultivirali? Do odgovorov na ta vprašanja nam pripomorejo proučevanja zgodovinarjev, geografov in jezikoslovcev. Zgodovinar je v neugodnem položaju, da so mu starejši pisani, vsaj kolikor toliko izčrpnejši podatki na razpolago šele iz virov od 12. stoletja dalje. Geograf nam je, predvsem na podlagi proučevanja tipov kmečkih naselij in njim pripadajoče zemljiške razdelitve, podal od svoje strani zelo nazorno in na pomembnih izsledkih bogato obravnavo poselitve na večjem delu Kranjske ravnine.16 Zgodovinar mora izsledkom geografa posvečati vso pozornost, zlasti s potrebno previdnostjo proučiti, ali se ugotovitve glede zemljiške razdelitve dajo vskladiti z njegovimi izsledki. Geograf in zgodovinar pa se morata pri svojih proučevanjih opirati na izsledke jezikoslovca, izkoriščajoč njegova tolmačenja krajevnih imen, ki postanejo tako kaj pomemben vir za raziskovanja na področju kolonizacije.
grobišču dr. J. Kastelic v tem Zborniku. — 14 R. Ložar v Glasniku Muzej-skega društva 20 (1939), 184, 200 op. 31. — 15 A. M e j a č v Argo 1892, 61. -W. Šmid v Carnioli 1908, 37. — 16 Razprava -S. Ilešiča, Kmetska naselja na Vzhodnem Gorenjskem, Geografski vestnik 9 (1933), 3 in istega avtorja delo Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 2 (1950). To delo je v predelani obliki izšlo tudi v nemškem jeziku: Die Flurformen Sloweniens im Lichte der europaischen Flur-forschung, Miinchner Geographische Hefte 16 (1959). Ilešičeve ugotovitve v mnogočem
Imena za razne naseljene kraje, ki po svojem oblikovanju in oblikah kažejo na starejši nastanek, so — poleg tistih že omenjenih iz antične dediščine — kažipot za ugotavljanje, kje in kod so se na Kranjski ravnini Slovenci že v starejših časovnih obdobjih naselili. Ne z obravnavo vseh krajevnih imen z gledišča zgodovinarja, le na nekaterih izbranih primerih bi želel to pokazati.
Že v starejši dobi svojega naseljevanja so naši predniki svoja naselja radi imenovali po zunanjih oblikah in položaju zemljišča, na katerem so naselja nastala, pa po lastnostih, kakršne je imelo zemljišče, zlasti glede na vodne razmere, plodnost in neplodnost, pa glede na obliko in položaj naselja. Takih krajevnih imen, ki so z vsem tem v zvezi, tudi na Kranjski ravnini ne manjka.
Ne neposredno ob bregu večje reke, marveč na visokem bregu nad njo so, ne samo pri nas marveč marsikje v Evropi, kraji prastarega naseljevanja.17 Na Kranjski ravnini je to zlasti očitno ob visokih bregovih nad reko Kokro. Vas, ki leži na visokem bregu nad reko Kokro, je Breg blizu Preddvora.18 Na visok položaj nad obrežje te reke postavljena vas ima ime Visoko.19 Breg, Visoko, pa še druge vasi niže doli v pasu reke Kokre v smeri proti Kranju imajo zemljiško razdelitev na nepravilne delce (Suha, Predoslje, Rupa, Gorenje, Primskovo in druge), kar bi govorilo za starejšo naselitev v teh krajih!20
Marsikje je primerno oblikovan teren vabil že zgodaj k varni naselitvi. Ljudje, ki so se nastanili ob nizki vzpetini ali na njej, imenovani gorica, so Goričani (Goričane), odtod Goriče severno od Kranja, nedaleč od starega gradišča; pri Goričanih (Goričah) so dejali sosedje.21 Kjer je šla pot bolj ali manj navkreber, je vas dobila po njej ime (Klanec pri Kranju in Klanec pri Komendi).22 Po strmem klancu je pred Kranjem, na desnem bregu Save, pot peljala navzgor. Za ta klanec so kasneje prevzeli srednjeveško nemško označbo za klanec: gasteige, odtod sedanji
prevzema G. G 1 a u e r t, Siedlungsgeographie von Oberkrain, Siidosteurcpaische Arbeiten 32 (1943), iki pa je podrobneje proučil zemljiško razdelitev zlasti v nekaterih katastrskih občinah v podgorju Kranjske ravnine in v okolici Kamnika. — 17 E. W a 11 -n er, Altbairische Siedelumgsgeschichte, 1924, 28 — 18 Breg (Rain, Rein), v virih že -sredi 12. stoletja (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 246, 247, 324, 335). Navajam tu in v naslednjem v citatih le najstarejše ali starejše oziroma glede na ime značilne omembe kraja v virih. — 1» »Visoko (Wizzoc) nad obrežjem (reke), ki se Kokra imenuje«, 1239 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 718). - »Nad Kokro v Visokem«, 1436 (fevdna knjiga grofov celjskih, rokopis 963, fol. 43’, v Državnem arhivu na Dunaju). — 20 S. Ilešič, Sistemi poljske -razdelitve, 55. - G. Gl a u er t, Sied-lungs-geogra-ph-ie von Oberkrain, 55, 56, za vas Breg. — 21 Gorschach, 1221 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 348). - Še v začetku 17. stoletja Gorizanae (I. Vrhovnik, Zgodovina -goriške fare, 1885, 158, -op. 2). — 22 Klanz, pri Kranju, 1333 jan. 5 (listina
Gaštej.23 Savski most pod Kranjem, s katerega je ta »gaštej« vodil navkreber, se omenja prvič leta 1291.24
Preko vode, blatnega ali močvirnatega ozemlja je speljan most. Po njem so krajevna imena Moše, Most, Moste. Ime vasi Moše pod Trbojami ob Savi se razlaga kot stanovniško množinsko ime za prebivalce ob nekdanjem mostu preko Save (Moščane); dejansko je Pruk, to je nemško most, za Moše v listinah sporočena starejša označba.25 V vasi z imenom Moste pri Komendi je preko mostu čez vodo Pšato peljala stara pot Posavinje— Kamnik—Moste—Vodice—Smlednik—Loka—Tolminsko—Furlanija.26
Tik ob teh Mostah je vas Suhadole, tako imenovana po suhih dolinah brez stalno tekoče vode v ondotnem okolišu.27 En sam velik »suhi dol« je pravzaprav pas na Kranjski ravnini od Smlednika preko Vodic do Most. Njegova plodnost in stara prehodnost sta vabili k rani, gosti naselitvi, ki se kaže tudi v oblikovanju krajevnih imen ter nastanku dveh po času zgodnjih cerkva oziroma fara (Vodice, Smlednik) in v gradu zgornjem Smledniku.28
Od starine je bil človek navezan na bližino vode in je rad imenoval svoja naselja po vodi ali vodah. Vas Vodice, eden prafarnih krajev Kranjske ravnine, je dobila ime po mnogih za ta okoliš značilnih vodicah, potočkih, ki tečejo po ondotnih glinastih tleh, pa zopet zginejo, ko pridejo z glinastih tal na prodnata.29
Voklo sredi Kranjske ravnine je pravzaprav Lokev, ime, ki se nanaša na tamkajšnjo lokev, ki je, podobno kot pri sosednjih Vogljah, vabila k naselitvi.30 Ime vasi Voglje pa je iz označbe za tamkajšnje prebivalce, ki so Vogljane, Vogljani, ljudje, ki so se naselili v voglu, v kotu med ondotnimi gozdovi.31
v Državnem arhivu na Dunaju). — 23 L. Pintar v Izvest jih Muzejskega društva 13 (1903), 102. — 24 Pons in Chrairiburch (Fontes rerum Austriacarum II., 36, 170). — 25 Prulk(g) vnder Trespach (Trboje), 1394 marec 31, 1437 april 20 (listine v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - Mosschach, 1436 (fevdna knjiga celjskih grofov, kot pri op. 19, fol. 85’). - Razlaga imena Moše po F. Ramovšu pri Ilešiču v Geografskem vestniku 9 (1933), 91, op. 202. — 26 Dorf ze Pruk, 1330 dec. 26 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). — 27 Zuchoedol, 1322 okt. 2 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). - A. Melik, Posavska Slovenija, Slovenija, Geografski opis, II, 3 (195 9), 73. — 28 Fara v Vodicah in cerkev v Smledniku, okoli 1118 (Glasnik Muzejskega društva 20 [1939], 242, 243). - S. Ilešič v Geografskem vestniku 9 (1933), 91. — 29 Wodiz, 1257 (J. Z ah n, Urkundenlbuch des Herzogthums Steier-mark 3, 328). - A. Melik, Posavska Slovenija, 73 , 84. — 20 in Hvolwe, apud Hvlwin, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). Srednjevisokonem. hiilwe, lokev, lolkva. - In villa Winlkeler, 1247 (F. Schumi, Urkunden- und Regesten-buch des Herzogthums Krain 2, 114). - O imenu Voklo A. Koblar v Izvestjih Muzejskega društva 2 (1892), 151 - F. Ramovš v Historični gramatiki slovenskega jezika 2, 6, 154 - F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 357. — 31 O imenu Voglje L. Pintar v Ljubljanskem Zvonu 1915, 214-215. - Analogna krajevna imena tudi
Bela, Suha, Pšata, Brnik, Luže, Kokra, Kokrica so po vodah imenovane vasi na Kranjski ravnini. Po imenih in časovnem omenjanju v listinah kažejo na sorazmerno zgodnjo naselitev. Za vasi Belo, Suho, Pšato in Brnik bi mogli slednje domnevati tudi glede na pripadajočo jim zemljiško razdelitev, ki kaže nepravilne ali grudaste delce.32
Bela je voda, ki teče po belem kamenju in ima zato videz bele barve.3'1 Suha je vas ob takem potoku, ki je od časa do časa brez vode, to je suh.34 Prebivalci vasi Luže so se naselili »pri lužah«, so Lužane, Lužani.35 Kokro in Kokrico kot vodni imeni predslovenskega izvora smo že omenili. Podobno kot marsikje drugod na Slovenskem imamo tudi pri vasi Kokri primer, da leži jedro naselja z imenom po reki tam, kjer je ta iz prvotno neobljudenega ali malo obljudenega gorskega sveta pritekla v obljudeni in kultivirani svet.36
Več imen vasi po vodah je ob vzhodnem robu Kranjske ravnine, kjer pritečeta izpod gora dve večji vodi, ena — kot marsikje drugod pri nas — imenovana kratko malo Reka, ki pa ima v ravnini tudi ime Brniški potok ali Brnik, z vasjo Brnik.37 Druga je Pšata — kot marsikje drugod pri nas — z naseljem enakega imena v bližini izvira, kjer voda svoje ime dobi, Pšata pri Cerkljah, in njenega izliva v Kamniško Bistrico, Pšata pri Beričevem, kjer voda svoje ime izgubi.38 — S Tunjiških Dobrav prinašajo potoki glinasti drobir, pa ga naplavljajo na ilovnato ozemlje. Ljudje na takem ozemlju so Glinjane, Glinjani, tamkaj je danes vas Glinje; v množinskem lokativu »v Glinjah«.39
Kot marsikateri narod v Evropi ob naselitvi so tudi Slovenci na Kranjski ravnini naselili že v starejši dobi ravne dele, zlasti če so bili brez gozda in že od prejšnjega prebivalstva pridobljeni za kulturo. Te ravne kraje so imenovali večkrat kratko malo »polje«, kar pa ne pomenja samo obdelano polje ali ledino, marveč raven svet vobče.40
na Koroškem E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Karnten, 1958, 2, 247, 249. — 32 S. Ilešič v Geografskem vestniku 9, 37, 38 in Sistemi poljske razdelitve, 55. —■ 33 Uelach, 1217 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 276). — 34 Vas Zovch, 1260 (F. Schumi, Utkunden- und Regensteflbuch des Herzogthums Krain 2, 213). - Potok Zucha pri Preddvoru, 1147-1154 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4,247). —35 Lusse, 1154-1156 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 339) - apud Lausach, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 699). — 36 Chocher, 1147, 1147-1154 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 235, 247). - Colker, 1156 (prav tam, 366). — 32 Pernecke, Pernekke, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). - Mlinar »in der Ryek«, okoli 1400 (Mittheil. des Musealvereines f. Krain 2 [1889], 38). - O vodnem imenu Brnik, »blatnem potoku«: F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1,90. — 38 Pischat, Peihscat, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). — 39 Gleinach, 1299 dec. 8 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). - O imenu F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 177, E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Karnten 2, 82. - O prirodi ondotnega ozemlja A. Melik, Posavska Slovenija, 70, 75, 76. — 40 R. Badjura, Ljudska
• Vosi ( V glavnem nastale pred 13. stoletjem) o Vasi (domnevno nastale v času od 13 do 15 stoletja)
■ Vmetiie 'n posestva v KoUn, ki se imenujejo prv.č v 14,15. m 16. stoletju 6 II Gradovi , dvorci ^ Store farne vosi ^ Pašne planine ^ Vinogradi
V glavnem 2 gozdom pora sl k) ozemlj^ pašno h skalnato površje v gore'-
Risal M. Košič
Starejša naselitev na Kranjski ravnini
Polje se v krajevnem imenoslovju na Kranjski ravnini večkrat ponavlja. Drago polje (pri Cerkljah) ali Zlato polje (pri Lahovčah, Šenčurju in Kranju) je tako poimenovano kot donosno, dobro polje. Že izven okvira Kranjske ravnine ima označbo Polje naselje pri Skaručni, v starih listinah »Veld«.41 Isto označbo imata v starih listinah obe Polici (bolje bi bilo Poljici) pri Cerkljah, danes Praprotna Polica in Pšenična Polica, obe že leta 1238 »Polje - Veld«, v 15. stoletju pa prva Zgornje Polje (Oberveld), druga pa Spodnje Polje (Niderveld) oziroma Spodnja Polica (Nider Policz).42 Poljica je polje manjšega obsega. Tega imena je tudi manjše naselje pri Naklem.43 Tudi v imenu vasi Vopolje, na polju, pri Brniku, je beseda polje.44 Poljice in Polja na naših tleh so manjši kraji v bližini večjih, nastali že v dobi izgrajevanja kolonizacije na »polju«, ki je pripadalo srenjskemu okolišu starejšega večjega naselja.45 Takega pomena je tudi Vopolje pri Brniku.46
Imena krajev po drevju in rastlinstvu, ki prinaša človeku užiten sad, zlasti če ga oplemeniti in goji, je pri nas po pravilu najti v okoliših, ki so bili sorazmerno zgodaj naseljeni in kultivirani. Na Kranjski ravnini so te vrste imena za naselja: Češnjevek pri Cerkljah, Orehovlje pri Pre-doslju in Jablanica pri Preddvoru.47 Sadno drevje je uspevalo zlasti v obrobju Kranjske ravnine. Dvor v kraju, ki ga danes imenujemo Preddvor, je bil najkasneje v 12. stoletju postavljen v bližini češnjevih dreves.43 Zaradi teh bi mogel dobiti tudi ime, ki ga ima vas Češnjevek pri Cerkljah, v starih listinah navadno v nemškem jeziku Kerstetten, to je kraj selišč pri češnjevih drevesih. Plodovito, številno ali značilno drevje, ki rodi sad, je dalo povod, da so kraje in prebivalce v njegovi bližini imenovali po njem. Orehovlje so Orehovljane, Orehovljani, to so tisti, ki so se naselili v bližini orehovih dreves.49
Kot marsikje drugod na Gorenjskem, kjer je danes ne gojijo, so v srednjem veku sadili in gojili vinsko trto na območju Kranjske ravnine,
geografija, 1953, 43, 63. — 41 Veld, 1353 julij 14 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). — 42 Im Velde, apud Vellde, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). - Urbar samostana Velesovo iz leta 1458, fol. 6’, 39', 46’ (v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). — O Villa Pavlinz, 1263 (A. J a k s c h , Monumenta hist. duc. Carinthiae 4, 592). - Paevlitz, 1279—1288 (Fontes rerum Austriacarum II., 36, 136). — 44 Woppo'lach, Woepulach, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699).
—	45 Feld na Bavarskem, prim. B. Eberl, Die bayerischen Ortsnamen als Grundlage der Siedelungsgeschichte, 90, 231. — 46 F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 225, 276 in Vyznam onomastiiky pro studium praslovanskeho slovniiku, Slavia 27 (1958), 358.
—	47 Češnjevek: Cherstetin, Kerstctin, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). — Orehovlje: Nuzdorf, 1331 maj 4 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). — 48 Curtis quc postea facta est iuxta arbores que cerasi dicuntur (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 235, pri letu 1147). — 49 Orehovljane: L. Pintar v Carnioli 1910, 77.
zlasti ob njenih robovih. Podatki do 15. stoletja za vinograde na širšem območju Kranjske ravnine se nanašajo na: vinograde na Šmarjetni gori pri Kranju,50 vinograd v Goričah pod Storžičem,51 vinograde okoli Češnjevka, Strmola in Pšate pri Cerkljah,52 vinograde na Vinskem vrhu pri Tunjicah53 in vinograde pri Sinkovem Turnu jugovzhodno od Vodic.54
Krajevno ime, oblikovano z osebnim imenom, je na Slovenskem zelo pogostno. Zgodovinarju more, ob pravilni razlagi in uporabi, odpreti marsikatere vpoglede v preteklost pokrajine, ki jo proučuje. Krajevna imena te vrste ne manjkajo tudi na Kranjski ravnini.
Dragočajna, Hotemaže, Huje, Prebačevo, Predoslje, Primskovo, Trboje so imena naselij, ki v njih tiči osebno ime. Pri Hotemaž.ah je to ime Hotemež.55 Huje so množinska oblika za prebivalce, imenovane po nekem Hudu (Hujane).56 Predoslje so poimenovane po nekem Predoslavu, kot piše to krajevno ime v edninski obliki še Valvasor (Predoslau).57 Trboje imajo ime nemara po nekem Trebonju, pa je vas v listinah imenovana po prebivalcih Trdbonjanih (Triboyan) ali 1 okativno pri Trebo-njanih (Treboyach).58 Taka stanovniška krajevna imena, v katerih tiči osebno ime, kažejo očitno na nekdanjo družbeno-gospodarsko skupnost v zadevnem naselju, ki je dobilo ime po enem prednikov.
Prebačevo in Primskovo spadata v vrsto krajevnih imen s končnico -ovo. Kažejo na kraj, posest ali skupnost tistega oziroma tistih, katerih
—	50 1291, 1318 (Fontes rerum Austriacarum II., 36, 171, 172). - Sredina 14. stoletja, 12 ondotnih vinogradov (Fontes rerum Austriacarum II., 36, 607). — 51 1376 (F. Richter v Klunovem Archiv fiir die Landesgeschichte des Herzogthums Krain 2/3 Heft, [1854], 208). - Pri Goričah ledinsko ime Vinograd. — 52 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). - O vinogradih v teh krajih J. Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, 1890, 22. — 53 In der Tewnicz in dem weinperg, 1345 dec. 13 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). — 54 1469 (notranjeavstrijska fevdna knjiga, kod. W 724, fol. 276, v Državnem arhivu na Dunaju). — 55 Chotmosach (pri Hotemežih), 1207 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 123); Chotemesch, Kotthemezz, 1458 (velesovski uribar v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - O imenu F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 213. — 56 Chuiach, 1306 (listina v Državnem arhivu na Dunaju); Chaud, '397 marec 12 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). -O imenu F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika 2, 252; F. Bezlaj, Slovenska vodna imena 1, 218. — 57 Valvasor, Ehre, knjiga 2, 746. - Toda Prerazel, 1304 febr. 23 (listina v Državnem arhivu na Dunaju), in podobno še večkrat.
-	O imenu F. M i k 1 o s i c h , Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen,
1927, 89; F. Ram o vi, Historična gramatika slovenskega jezika 2, 62. — 58 Tre-boyach, 1436 (fevdna knjiga celjskih grofov, kot pri opombi 19, fol. 38), 1483 sept. 12 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - O imenu F. M i k 1 o s i c h , Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen, 1927, 107, 181. - Vendar Trboje že okoli 1118 Trebesbach, Trebespach (Glasnik Muzejskega društva 20 [1939], 243). -1597: Tbretvoiach oder Tresspach (Izvestja Muzejskega društva 7 [1897], 30).	—
ime v tako oblikovani krajevni označbi tiči.59 Podobno je Dragočajna (pri Smledniku) kraj nekega Dragočaja.60
Nasoviče so iz skupine krajevnih imen s končnico -iče, kot v območju Kranjske ravnine tudi Mavčiče, Tupaliče in Lahovče.61 Za Lahovče smo dejali, da je ime v zvezi s starimi Vlahi ali Lahi.
Krajevna imena, oblikovana z osebnim imenom, pa krajevna imena s končnico -iče, ki smo jih z območja Kranjske ravnine navedli, štejejo v vrsto tistih krajevnih imen, ki po svojih tipih in oblikovanju kažejo na starejša obdobja nastajanja in s tem tudi kolonizacije, ki v glavnem ni mlajša od 12. stoletja. To je bilo dognano za enako oblikovana slovenska krajevna imena na Koroškem.62 Na Gorenjskem razmere v bistvu niso bile drugačne. Povečini so na Kranjski ravnini naselja s tako oblikovanimi imeni na ozemlju, ki ima zemljiško razdelitev na nepravilne ali grudaste delce, kar bi tudi kazalo na starejšo naselitveno plast.
Če prenesemo naštete primere krajevnih imen starejšega tipa (dodati bi jim mogli še druge) na zemljevid, bomo smeli reči, da kaže njihova razprostranjenost na ozemlje, ki so ga na Kranjski ravnini že v najstarejši in starejši dobi naselili Slovenci. To se lepo krije s tistim ozemljem, za katero je geograf s svojimi proučevanji dognal, da je območje stare naseljenosti. Glede na prostor je v glavnem ozemlje, ki se drži robov Kranjske ravnine (podgorski pas na severu, »suha dolina« od Most do Smlednika) pa pasov ob večjih vodnih tokovih (Sava in Kokra na zahodu, Cerkljanska Reka in Pšata na vzhodu).63
Fevdalna doba je v naseljenost Kranjske ravnine prinesla nekatere novosti. Za 11., 12. in 13. stoletje je značilno veliko število ministerialov in vitezov, nastanjenih po vaseh Kranjske ravnine. Veliki zemljiški gospodje, ki so imeli oblast na tem ozemlju, so jih potrebovali za vojaško, gospodarsko-upravno, sodno in še drugo službo.64 Dvori po vaseh, po zunanjem videzu pač neke vrste boljše kmetije, so sedeži teh številnih ministerialov in vitezov. Ti se v 12. in 13. stoletju, če se pomikamo od severozahoda proti jugovzhodu in jugu, imenujejo po vaseh: Naklo, Go-
59 Pribetsc-h, 1343 apnil 24 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). - Prymska, 1436 (fevdna knjiga grofov celjskih, kot pri op. 19, fol.-30). - Prim. F. M i k 1 o s i c h , Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen, 87, 167. — 60 Prim. F. M i k 1 o s i c h ,
Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen, 58, 111. — 61 Najstarejše znane
omembe: Nassasvicz, 1422 maj 24, (listina v Hofkammer-archivu na Dunaju); prim.
glede imena koroške Naževiče, nemško Nassweg. Maltschitz, Maltzitsch, 1439 (Dohodki
in izdatki deželnoknežje posesti na Kranjskem, 1439, kod. 275/1, fol. 15, Statthalterei-
archiv v Innsbrucku). - Tupalich, 1154 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 323). - Za Lahovče poleg Walchsdorf in podobno tudi Balchobicz, 1351 jan. 9 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). — 62 E. K r a n z m a y e r , Ortsnamenbuch von Karmen 1, 82—96. — 63 s. Ilešič, Geografski vestnik 9 (1933), 8, 9. — 64 J. 2 o n t a r, Zgodovina
riče, Trstenik, Boršt (Čadovlje), Bela, Breg, Preddvor, Kokra, Tupaliče, Hotemaže, Visoko, Olševek, Velesovo, Šenčur, Češnjevek, Strmol, Cerklje, Pšata, Poženik, Brnik, Zalog, Šentpeter (Komenda), Voglje, Šentomperga (Sv. Valburga) in Smlednik.65
»Sedla« ali »sela« teh ministerialov in vitezov v vaseh glede na obseg pripadajoče jim zemlje niso mogla biti posebno velika. Kar veliko se je nemara zdelo »sedlo« ali »selo«, ki so ga imenovali Vele (Veliko) sedlo, današnje Velesovo, kjer je bil dvor (curia) enega ustanoviteljev ženskega samostana v Velesovem (ustanovljenega leta 1238).66 Ta je bil iz rodu, ki je bil s svojo posestjo v 12. in 13. stoletju eden najpomembnejših na Kranjski ravnini.
V	primerjavi s sosednjo dolino Tržiške Bistrice ali okolico Bleda se kosezi, ti pripadniki staroslovenskega privilegiranega stanu, v območju Kranjske ravnine navajajo v virih le v sorazmerno majhnem številu. »Kmeta« (rusticus) Pabona leta 1207 v Borštu (Čadovlje), vzhodno od Udenboršta, je šteti med koseze. Prav tako kot leta 1248 »libertina« Martina v Olševku pri Preddvoru, kjer se tudi leta 1306 omenjata dva koseza (edlinge); leta 1458 pa ima v tej vasi eden kmečkih posestnikov priimek »plemeniti« (Juri Adelman).67 Že v južnem obrobju Kranjske ravnine je vas Koseze, severovzhodno od Skaručne, omenjena leta 1265 z označbo »pri kosezih«.68
V	primerjavi z zelo velikim številom sedežev fevdalnih rodbin po vaseh je gradov, omenjenih v starejši dobi, na območju Kranjske ravnine le sorazmerno malo. V Kranju se utrdba (munitio) imenuje sicer že sorazmerno zgodaj, v zadnji tretjini 11. stoletja; leta 1256 pa dobijo grofje iz Ortenburga pravico postaviti v Kranju utrdbo z vrati.69 Nad Bašljem grad ni bil postavljen, čeprav so sredi 12. stoletja sodili, da je ondi za postavitev zelo primeren kraj.70 Grad in dvor se tam, kjer izstopa reka Kokra iz gora, s pridevkom »novi«, oba pojavljata v virih sredi 12. stoletja: Novi Grad, danes razvaline nad gradom Turnom, in upravni sedež ondotne posesti vetrinjskega samostana, Novi Dvor, danes Preddvor.71
mesta Kranja, 17 sl. — 65 Prav tam, 19 sl. in 4 3 3. — 66 Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699. - O imenu Velesovo L. Pintar v Časopisu za zgodovino in narodopisje 9 (1912), 120. — 67 Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 123. - Urkunden-und Regestembuch. . . Krain 2, 123. - Listina iz leta 1306 (v Državnem arhivu na Dunaju). - VelesovSki urbar iz leta 1458, fol. 35 (v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - Za koseze v Olševku prim. L. Hauptmann, Karantanska Hrvatska, Zbornik kralja Tomislava, 1925, 306. — 68 Aput edelingen (Urkunden- und Regestembuch . . . Krain 2, 278). — 69 Gradivo za zgodovino Slovencev 3, -258, 259, 299. - Urkunden-und Regestembuch . . . Krain 2, 179. — 70 O tem na strani 52 in Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 338. — 71 Preddvor - Nisvenhouen, 1147; Novi Grad - Nusvemburch, 1156 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 235, 366). — 77 Turen bey Newnburg, 1408 jan.
Grad Turn pod Novim Gradom je bil postavljen šele v 14. stoletju.72 Po tradiciji je stal nekdaj grad tudi nad vasjo Poženik.73 Po Smledniku se fevdalni rod imenuje sicer že leta 1136, toda grad sam šele leta 1297.74
Vrsta dvorov je okoli Cerkelj: v Češnjevku,75 Strmolu,76 Poženiku77 in v vasi, ki se danes imenuje Grad, v starih listinah pa Nassern ali podobno.78 Prav blizu tega dvora v Nassern-Gradu je vas z imenom Dvorje, kar pomeni Dvorjane, to je ljudi, ki so spadali pod dvor, tja služili ali podobno.79 So pa še nekateri drugi dvori, med njimi Brdo, omenjeno leta 1446 kot dvor, v prvih letih 16. stoletja so ga pa prezidali v grad.80
Proučevanje krajev, v katerih so bili sedeži fevdalnih rodbin in po katerih so se te v območju Kranjske ravnine imenovale, je za zgodovino njene srednjeveške poselitve pomembno. Kajti če zberemo imena teh krajev, vidimo, da so po veliki večini tista naselja, za katera smo spoznali, da po oblikovanju svojih imen spadajo nedvomno med starejša in da ležijo v sorazmerno zgodaj poseljenih delih Kranjske ravnine, v tistih, ki so bili za kulturo tal že od davnih časov pridobljeni.
Po uvedbi in širjenju krščanstva ter cerkvene uprave so v marsikaterem kraju postavili cerkev. S tem v zvezi je tudi nastanek nekaterih krajevnih imen, ki jih moremo imenovati »cerkvena«. Tista starega tipa so vezana na okoliše starejše in goste naselitve; v te so radi postavljali cerkve. Taka krajevna imena pa morejo biti tudi sekundarna. To je, pred uvedbo krščanstva in cerkvene uprave se je kraj imenoval drugače (primer: Trnovlje — Cerklje). Ali pa so cerkev postavili ob ali v prvotno manjše naselje, ki se je šele nato, z domovi »ne čisto« kmečkega značaja, razširilo v večje. Na Kranjski ravnini so primeri za to: Cerklje, Preddvor, Smlednik, Komenda, delno Šenčur in Vodice.81
Nekdaj so ljudi na mestu današnje vasi Cerklje, ker so prebivali v okolišu, porastlem oziroma bogatem s trnjem, imenovali Trnovljane. Pri Trnovljanih (Trnovljah) so kraj označevali sosedi.82 V tem vaškem
31 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). — 73 L Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, 3, 7. — 74 Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 129; Fontes rerum Austriacarum II., 31, 462. — 75 1330 maj 25, 1425 april 20 (J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 22, 43 3). — 76 Hof zu Stermul, 1479 sept. 20 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - Strmol, prvič 1287 okt. 3 (listina v Državnem arhivu na Dunaju).
—	77 1 3 8 5 april 24 (J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 24, 434). — 78 Prvič 1300 okt. 9 Nassern (S ch umi-jev Archiv f. Heimarkunde 2, 247). - Dvor (hoff), 1425 april 20 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - 1526, cerkev sv. Helene v »Nassern« (Izvestja Muzejsikega društva 5 [1895], 146). Cerkev sv. Helene je v vasi Grad. — 79 Dworiach, Dwotyach, 1458 (velesovski urbar, v Državnem arhivu LRS v Ljubljani, fol. 2, 46’). - O imenu L. Pintar v Carnioli 19 1 0, 76. — 80 Hoff Egk
-	Brdo, 1446 okt. 16 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 34 sl. — 81 S. Ilešič, Geografski vestnik 9 (1933), 29, 30, 38, 42, 43, 46; Sistemi poljske razdelitve, 33 , 34. — 82 Tirnovlach, 1239 (Gradivo
naselju, ki pa, kot se kaže, ni bilo velikega obsega, so že sorazmerno zgodaj postavili cerkev, posvečeno sv. Mariji, ki se — kot fara — imenuje v ohranjenih virih od sredine 12. stoletja dalje, sega pa po času nastanka mogoče celo v dobo oglejskega ranega misijonstva v teh krajih.83 Pa so ljudi, stanujoče v naselju pri tej cerkvi, začeli namesto Trnovljane imenovati Cerkevljane, Cerkljane; odtod današnje Cerklje. Sosedje so dejali tamkajšnjim prebivalcem »pri Cerkevljanih« (Cerkljah). Vas sama je pa v starejši dobi imenovana včasih le »Sv. Marija« ali »vas cerkve sv. Marije«.84
Po neki tradiciji je bil v času pred Cerkljami sedež fare v vasi Šmartno, ki leži vzhodno od Cerkelj, in tamkajšnja cerkev naj bi bila najstarejša v župniji.85 Tudi če to ne bi držalo, moramo reči, da kaže oblika imena Šmartno na starino, to je na sorazmerno zgodnji nastanek tamkajšnjega kraja in cerkve v njem.86 Iste vrste oblikovanja krajevnih imen so na območju Kranjske ravnine še imena vasi Šmartin in Šenčur pri Kranju, Šentpeter (danes Komenda) in Šentomperga (Sv. Valburga) pri Smledniku.87 Martin, Jurij, Peter in Valburga, imena, ki tičijo v teh krajevnih imenih, spadajo v vrsto tistih svetnikov — cerkvenih patronov, ki so jih pri nas dobivale in imele cerkve, ki so bile postavljene že v starejši in najstarejši dobi. Ne govorim le o splošno razširjenih prastarih cerkvenih patrocinijih, Marijinem (Cerklje), Jurijevem (Šenčur) in Petrovem (Komenda), omenil bi le manj znano Valburgo (Šentomperga), ki je po primerih iz Štajerske in Koroške kaj star patrocinij in sega tam mogoče še celo nazaj v karolinško dobo. Spomnimo se le na cerkev sv. Valburge v Liesinški dolini na Zgornjem Štajerskem, ki jo je na svojem posestvu utemeljil plemeniti Trdoslav s svojo ženo Slavo, dediči po njima pa so jo leta 1187 podarili samostanu v Admontu.88
za zgodovino Slovencev 5, 718), Tyrneulach, 1248 (Unkunden- und Regestenbuch ... Krain 2, 119). - O obsegu in starosti vasi Trnovlje - Cerklje: Ilešič v Geografskem vestniku 9 (1933), 39. — 83 Plebanus de sancta Maria, 1147—1154 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 246). - O starosti cerkljanske fare E. K 1 e b e 1 v Carinthiji L, 116 (1926), 37. — 84 Cirkelach, 1239 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 718). - Vitla ecclesie sancte Marie, 1247 (Unkunden- und Regestenbuch... Krain 2, 114). - O imenu Cerklje F. S c h u m i v Archiv f. Heimarkunde 2, 124; F. Pintar v Carnioli 1910, 76. — 85 I. Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, 1890, 3, 25 sl. — 86 Najstarejši podatek imam šele iz leta 1458: Sannd Mertten (velesovski urbar v Državnem arhivu LRS v Ljubljani, fol. 6’, 46’). — 87 Najstarejše omembe v listinah Šmartin pri Kranju, Sanctus Martinus, 1163 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 426). - Šenčur, (apud) sanctum Georium, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698). - Šentpeter (Komenda), Sanctus Petrus, 1147—1154 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 246). -Šentomlberga (Sv. Valburga), Sand Walpurch, 1324 dec. 20 (listina v Državnem arhivu v Gradcu). - O te vrste krajevnih imenih: L. Pintar v Luibljansikem Zvonu 1913, 28 sl.; F. Ramovš v Historični gramatiki slovenskega jezika 2, 85; E. K r a n z -
Če poiščemo na zemljevidu imena naselij, ki smo jih na Kranjski ravnini spoznali tako glede njihovih oblik in oblikovanja pa tudi glede drugega, kar se nanaša na njihov nastanek, za relativno stara in starejša, bomo opazili, da ta niso enako razporejena po celotni ravnini. V glavnem so omejena na že omenjene pasove ob robeh ravnine in na pasove, ki sledijo vodam Savi, Kokri, Cerkljanski Reki in Pšati. Tudi če jim dodamo sorazmerno maloštevilna naselja mlajšega nastanka, bomo videli, da so dokaj obsežni deli Kranjske ravnine brez naselij, pokriti z gozdom.
Še danes pokriva 33 odstotkov Kranjske ravnine gozd. V njem je največ smreke in bora; imamo pa tudi mešane gozdove z listavci; v teh je zlasti obilo hrasta.89
Zakaj neki je Kranjska ravnina še danes v sorazmerno tako velikem obsegu pokrita z gozdom, in sicer ozemlje, ki leži bolj ali manj v ravninskem svetu, je za naselitev lahko dostopno in po naravnih pogojih za obdelavo povečini primerno in ugodno? Ali v te ravninske gozdove kolonizacija ni segala in posegala?
Kolonizacija na Kranjski ravnini še od daleč ni v tolikšnem obsegu prodrla v gozdove, kot bi jih za pridobivanje kulturnih tal in postavitev naselij mogla izkoristiti.90 Večkrat se je v gozdove prodirajoča kolonizacija pred njimi naravnost ustavila, jih pustila neizkrčene, vse do današnjega dne. Voglje, sredi ravnine, smo omenili kot vas, ki leži v voglu med gozdovi. Srednja vas pri Šenčurju je v neki listini omenjena kot vas »pred gozdom«.91 Šenčur je v gozdove naravnost vrinjen. Gozd in polje segata marsikje eno v drugo.92
Poglavitni vzrok nenaseljenosti oziroma slabe naseljenosti sredi med ravninskimi gozdovi je iskati pri starih vaških skupnostih in zemljiških gospodih. Oboji so imeli interes puščati svoje ravninske, priročno ležeče in lahko dostopne gozdove neizkrčene, da se ne bi s pošiljanjem kolonistov vanje zmanjšala ali izgubila možnost njihovega sorazmerno lahkega izkoriščanja (paša v gozdu, les in drugo). Ravninski gozd je bil zemljiškim gospodom in zlasti številnim v »starih« vaseh naseljenim vitezom in kmetom iz gospodarskih razlogov predragocen, da bi ga v večjem obsegu krčili, ga z novimi naselji v večjem obsegu uničevali. Tako je moral
m a y e r , Ortsnamenlbuch von Karaten 1, 149 sl. — 88 E. K 1 e ib c 1 v Carinthiji T., 117 (1927), 120. - Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 735. — 89 A. M e 1 i'k , Posavska Slovenija, 78, 79. — 90 O tem S. Ilešič v Geografskem vestniku 9 (1933), 8 in G. G 1 a u e r t, Siedlungsgeographie von Obeflkrain, 24, 29. - A. Melik, Posavska Slovenija, 78. — 91 Mitterndorf vor dem wald, 1436 (fevdna knjiga celjskih grofov, kod. kot pri opombi 19, fol. 85’); 1469 (notranjeavstrijska fevdna knjiga, kod. kot pri opombi 54, fol. 2 76). — 92 S. Ilešič v Geografskem vestniku 9 (1933), 42. —
marsikateri odvisen presežek prebivalstva v druge gozdove, ležeče više v gorah..
Največji po obsegu teh nižinskih gozdov v območju Kranjske ravnine je gozd na severozahodu, ki ima ime Udenboršt, kar je nastalo iz Vojvodov boršt.93 Bil je to »vojvodov« boršt, gozd, ki je pripadal deželnemu knezu, kateremu je na Kranjskem od druge polovice 14. stoletja dalje šel naslov vojvoda.
Boršt (srednjevisokonemško vorst) je prvenstveno tisti gozd, ki je bil iz obče uporabe izločen ali »prepovedan«.94 V jedro tega »prepovedanega boršta« kolonizacija ni segla, polastila se je le nekaterih njegovih obrobnih delov, in to deloma v kasnejšem obdobju. Briksenška škofijska cerkev je z drobci svoje zemljiške posesti segla iz svojega blejskega jedra celo na vzhod od Udenboršta, »za boršt«. Po »Borštu« se imenuje vas in v njej v začetku 13. stoletja (1207) trije vitezi (milites) in en kmet kosez (rusticus).95 Po podatku urbarja iz sredine 13. stoletja ima Briksen v Borštu (im Forst) devet kmetij.96 Te so bile v današnji vasici Čadovlje, vzhodno od Udenboršta. Čadovlje se z nazivom Boršt omenjajo še v 17. stoletju.97 Sklenjene gozdne proge, značilne za zemljiško razdelitev v tem Borštu (Čadovljah), bi govorile za relativno mlajši nastanek te v gozdnatem ozemlju nastale vasice.98
V obrobju Udenboršta kaže ime zaselka Novake na kraj, kjer so na izkrčenem ozemlju uredili nove kmetije. Ime vasi Tenetiše pa kaže na kraj, kjer so lovili s tenetvami, to je lovskimi mrežami.99
Izven Udenboršta je pa na Kranjski ravnini in v njenem območju še več borštov manjšega obsega. Pod Komendskim borštom in Starim borštom nad Komendo je vas Podboršt, kjer imajo domačije pretežno kajžarski značaj, kar kaže na kasnejši nastanek.100
Ravni vrh gozdnatih gričev med Radovljiško in Kranjsko ravnino, od zahoda sem nekako tja do reke Kokre, imajo ime »dobrave«. Geograf
93 1 495, Hertzogenvorsst (K o m a t a r v Jahresbericht gimnazije v Kranju 1913/4, 16);
Udenwald, sonsten Hertzogsforst genannt (Valvasor, Ehre, 2. knjiga, 146). -
O imenu L. Pintar v Izvestjih Muzejskega društva 19 (1909), 124. — 94 O Uden-
borštu J. 2 o n t a r, Zgodovina mesta Kranja, 78. — 95 Gradivo za zgodovino
Slovencev 5, 123; Monumenta hist. duc. Carinthiae 4, 32, n. 1596. — 96 Briksenšk urbar iz leta 1253, fol. 175 (v Državnem arhivu v Miinchenu). —	97 Das dorfi
wyndischen genant Oetschedlach aber teutsch haysset' es Vorst, 1367 nov. 30 (listina v Državnem arhivu na Dunaju, prepis iz leta 1503 v Državnem arhivu LRS v Ljub-
ljani). - Briksenški urbar iz leta 1602 v Državnem arhivu v Bozenu: Am Forscht bey Crainburg, sa Vorschtam (Carniola 1911, 169). - J. Žont ar, Zgodovina mesta Kranja, 26. — 98 S. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve, 77. — 99 Tenetsach, 1322 okt. 27 (listina v Državnem arhivu na Dunaju; B. Otorepec, Gradivo za zgo-
dovino Ljubljane). - O imenu J. Kelemina v Glasniku Muzejsikega društva 14 (1933), 86. — 100 S. Ilešič, Geografski vestnik 9 (1933), 43. — 101 A. Melik,
je za ves ta kraj prevzel prav primerno občo označbo Dobrave.101 Pa tudi v ravnini od Kokre navzdol je večje število gozdičev in gozdov z imenom dobrava, na primer Velika Dobrava med Šenčurjem in Brnikom. Za »dobravo« imamo s Sorškega polja, soseda Kranjske ravnine na desni strani Save, v virih že za 10. stoletje sporočeno slovensko obliko: tamkaj je gozdič (silvula), imenovan leta 973 Szovrska Dubravua, leta 989 pa Zourska Dobrauua.102 Tukaj je dobrava torej gozdič, glede na ime prvotno pač tak, v katerem je bilo največ dobov ali hrastov. Naše vasi Dobrave so navadno nemčili s Hard, nemški bard pa pomeni nemalokrat srenjski gozd, namenjen srenjski skupni paši; dobovi, to je hrastovi gozdovi s svojim želodom so zlasti pomembni za pašo svinj.103 Če so tak gozd — dobravo — izkrčili, pridobili plodna poljska tla in tam postavili vas, je ta nemalokrat dobila ime Dobrava. Glede na čas nastanka je po pravilu navadno relativno mlajša. Takega nastanka, časovnega in stvarnega, bi utegnili biti vasici v Tunjiških Dobravah, danes imenovani Cerkljanska in Komendska Dobrava, v okolišu, ki glede na zemljiško razdelitev in kajžarstvo kaže vobče mlajšo naseljenost.104 Ko se prvič ondod imenuje Dobrava kot naselje (1306), je ena označena kot »manjša blizu Tunjic«.105
Dobrava je torej po prvotnem pomenu hrastov gozd ali gozdič. Na Sorškem polju, kjer se 973 omenja »Sorška dobrava«, je ob obeh straneh ceste proti Kranju blizu Jeperce gozdič z imenom Hrastiči. Podobnemu poimenovanju za gozdove in naselja moremo slediti tudi na Kranjski ravnini, na primer gozd Hrastovec vzhodno od Kranja, pa vasi: Hraše pri Smledniku,106 Hrastje ob Savi pod Kranjem107 in Hrašče vzhodno od Udenboršta.108 Kaže se, da je nastanek vasi z imenom hrast podoben nastanku vasi z imenom dob = hrast, to je Dobravi. Kakor na mestu dobrav z dobi nastanejo na mestu ali vsaj v bližini hrastovih gozdov in s hrastjem porastlega ozemlja vasi z imenom hrast, po pravilu v neki sorazmerno mlajši dobi.
V dobravah na Sorškem polju je kot plod načrtne kolonizacije, ki jo je po času staviti najmanj v 11. stoletje, nastala vrsta vasi, deloma z naseljenci nemškega jezika, s prevladujočo poljsko razdelitvijo na proge.109
Posavslka Slovenija, 56. — i°2 Gradivo za zgodovino Slovencev 2, 445, 490. — 103 B. Eberl, Die bayerischen Ortsnamen als Grundlage der Siedelungsgeschichte, 89. — 104 Kasnejša kolonizacija v Tunjiških Dobravah: S. Ilešič v Geografskem vestniku 9 (1933), 18, 45 in Sistemi poljske razdelitve, 35 , 36, 88. — 105 Ze dem minneren Hard nahen ibey der Tevnicz, 1306 april 20 (listina v Deželnem arhivu v Gradcu). — 106 Grasach, okoli 1118 (Glasnik Muzejskega društva 20 [1939], 2 4 3). — 107 Krast, Chrast, 1436 (fevdna knjiga celjskih grofov, kodeks kot pri opombi 19, fol. 38, 42’). — 108 Chratschach, Chraschach, 1436 (fevdna knjiga celjskih grofov, kodeks kot pri opombi 19, fol. 29, 33). — 109 P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene
V območju Kranjske ravnine imata dve vasi z imenom »hrast«, Hrastje pod Kranjem in Hrašče vzhodno od Udenboršta, isto poljsko razdelitev na proge, ki je mnogokje v zvezi z mlajšo kolonizacijo na izkrčenem ozemlju, pri Hrastjah pod Kranjem v hrastovih dobravah za Savo, pri Hraščah v območju gozdnatega ozemlja okoli Udenboršta.110 Obe vasici se omenjata prvič šele v 15. stoletju (glej opombi 107, 108), Hraše pri Smledniku pa že v prvi polovici 12. stoletja (glej opombo 106). Toda po zemljiški razdelitvi je to vas z nepravilnimi ali grudastimi delci, kar more kazati na starejšo naselitev.111
Soroden dobravi je log (nemško »au«). Tudi slovenska dobrava se v nemščino večkrat prevaja z »au«. Kazno je, da so kraji, katerih imena so oblikovana z »log«, relativno mlajšega nastanka.112 Na Gorenjskem se nobena vas Log v listinah ne omenja pred koncem 13. stoletja. Log pri Nemiljah, severozahodno od Kranja, ki je po času prva znana omemba kakega kraja z imenom Log na Gorenjskem, je leta 1291 naselje z dvema kmetijama v okolišu, ki je za tisti čas znano po ustanavljanju novih kmetij (v sosednji Podblici).113
Zalog je kraj za nekim logom, tako trije Zalogi, zgornji, srednji in spodnji, za logom, ki se širi vzhodno od vasi Brnika in Lahovč; obe te vasi sta v primerjavi z Zalogom nedvomno naselji starejšega nastanka.114 Zalog je nastal na prvotno skupnem vaškem zemljišču.115 Omenja pa se prvič 1299, srednji posebej 1318, spodnji 1351, zgornji pa 1427.116
Preostaja še gozd oziroma krajevno ime po njem. Nemčili so ga z »wald«, kar pomenja tisti veliki gozd v gorskem svetu, ki je srednjeveškemu človeku donašal le malo koristi in v katerega je šele v relativno kasnejši dobi prodiral s krčenjem. Predvsem je to gozd, ki v njem rastejo pretežno iglavci in bukev, ki so prava »gozdotvorna« drevesa.
Kraji z imenom Gozd na gorenjskem naselitvenem ozemlju ustrezajo s svojim položajem, pa tudi s pripadajočo jim zemljiško razdelitvijo navedenemu, tako Gozd severovzhodno od Kamnika in Gozd pri Kranjski gori, v širšem območju Kranjske ravnine pa Gozd, ki leži v višini okoli
vede, Razprave 2 (1953), 139 sl. — 110 S. Ilešič, Sistemi 'poljske razdelitve, 77, 98. — ni S. Ilešič, prav tam, 98. — 112 Tudi S. Ilešič, Geografski vestnik 9 (1933), 45, 86. — 113 Fontes rerum Austriacarum, II., 36, 217; 224. - P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, 1928, 20, 28 in Zemljiška gospostva na Besniškem ozemlju, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede, Razprave 2 (1953), 247. — 114 S. Ilešič v Geografskem vestniku 9 (1933), 45, 86, 87; G. G1 a u e r t, Siedlungsgeographie von Oberkrain, 66.	—	115 S. Ilešič
v Geografskem vestniku 9 (1933), 45. — 116 1299 dec. 24 (Mon. liist. duc. Caninthiae 6, 305). - 1318 apr. 28 (Mitteilungen des Musealvereines f. Krain 18, 135). - 1351 jul. 30 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). - 1427 (avstrijska fevdna knjiga, kod. Bi. 22,
890 metrov nad Golnikom.117 V 14. in 15. stoletju so bile v tem Gozdu (Wald) tri kmetije.118
Vse kaže, da krčenja gozdov in nastajanja naselij v njih na Kranjski ravnini v večjem obsegu ni bilo, da so Slovenci naselili stara kulturna tla in da se ta po obsegu, potem ko se je naseljenost ustalila, v glavnem niso mnogo razširila.
Nedvomno je tudi na Kranjski ravnini v dobi velikega gospodarskega razmaha v 12. in 13. stoletju prišlo do tako imenovane notranje kolonizacije. Toda ta je v gozdovih na ravnini krčila le sorazmerno malo; o tem smo govorili pri vaseh z imeni kot Hrastje, Hrašče, Boršt in Dobrava. Notranja kolonizacija se je raje oklepala prostorninskih območij starih vasi in naselitvenih jeder, ki jih je pa le do neke mere širila. Iz krajevnih imen in drugih podatkov je to razvidno.
V nedvomno zelo starem naselitvenem območju (za tako bi govorila tudi tam prevladujoča zemljiška razdelitev na prave ali prvotne grude in zemljiška razdelitev na nepravilne grude in grudaste delce),119 ki se razprostira pod Storžičem, od Preddvora pa preko Bašlja tja do Gorič, se kaže navedena ekspanzija naseljevanja v okoliših starih vasi. Pri Preddvoru je naselje Nova vas, tako imenovana pač v nasprotju do starejše »Mačje vasi« (v listinah Katzendorf), ali Mačam, kakor se glasi ime za vas danes. Ta Nova vas se v znanih virih ne pojavi pred 15. stoletjem.120
Vas Bela, nedaleč od tam, se deli danes v tri, Zgornjo, Srednjo in Spodnjo Belo, izmed katerih se Zgornja Bela (Oberuelach) omenja prvič leta 1397.121 — Tenetiše, danes Zgornje in Spodnje, omenjene prvič 1322, so 1345 »dve vasi«!122 — Med Goričami in Zalogom je naselje z imenom Srednja vas. Ta se v starejših virih vdbče ne omenja, Zalog pa z označbo »v logu« prvič leta 1445.123 Zemljiška razdelitev pri obeh krajih, ki je nekaka kombinacija kratkih sklenjenih prog in širokih delcev, bi hkrati s pozno omembo v virih govorila za kasnejši nastanek obeh vasic, to pa v primerjavi s starejšimi Goričami.124
fol. 50’, v Državnem arhivu na Dunaju). — 117 Za Gozd nad Kamnikom: G. Glauert, Siedlungsgeographie vem Oberkrain, 77. — 118 Mittheilungen des Musealvcreines f. Krain 3, 43, 44 (urbar iz dobe okoli 1400). - Urbar za Križe pri Tržiču iz 1. 1498 v Statthaltereiarchiv v Innsbrucku. — 118 S. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve, 21; G. Glauert, Siedlungsgeoigrapbie von Oberkrain, 55, 56. — 120 Newndorff, 1441 (fevdna knjiga celjskih grofov, kodeks kot pri opombi 19, fol. 42’). — 121 1397 marec 12 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). —	122 Tenetsach, 1322 oktober 27
(listina v Državnem arhivu na Dunaju, B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane). - Dacz Tenetischczs in den czwain doerferen, 1345 maj 22 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). — 123 In der awn, 1445 (fevdna knjiga celjskih grofov, kodeks kot pri opombi 19, fol. 58). — 121 S. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve, 77. —
Starejša od tiste pri Goričah pa je — kot se kaže — Srednja vas pri Šenčurju, tako imenovana po položaju sredi med vasema Šenčurjem in Lužami, ki smo jima že glede na ime kot naseljima prisodili starejši nastanek. Za takega bi utegnila govoriti tudi značilna zemljiška razdelitev na grudaste delce.125 Pri stari vasi Brnik, omenjeni v znanih virih prvič leta 1238, zaznamujemo prvič leta 1351 delitev v zgornjo in spodnjo vas tega imena.126 Ob »velikih« vaseh nastajajo »male«, ki jih viri v primerjavi z »velikimi« omenjajo mnogo kasneje. Pri Naklem, veliki vasi, omenjeni prvič 1241, leži Malo Naklo, za katero navajam prvo znano omembo šele k letu 1421.127 Tik »velike« vasi Cerklje je »mala vas« Vasca; za Cerklje je prva znana omemba sredi 12. stoletja, za Vasco, tudi Mala vas imenovano, pa šele v 15. stoletju.128
Omenili smo na Kranjski ravnini Novo vas, dve Srednji vasi, pa Mače, ki so v listinah, napisanih v nemškem jeziku, Mačja vas. K »vasem« bi bilo dodati še Kapljo vas v vzhodnem obrobju Kranjske ravnine; v imenu tega naselja iščejo poznavalci jezika osebno ime.129 Sicer pa krajevnih imen, sestavljenih iz osebnega imena + vas, na Kranjski ravnini ni — razen enega primera, ki pa danes ni več v živi uporabi. Zgornji del vasi Klanec pri Komendi se v starejših virih imenuje Dragensdorf in podobno, torej nemara Draganova vas; po nekem drugem podatku pa naj bi se bil ta kraj nekdaj imenoval Dragomenja vas.130 Pomanjkanje krajevnih imen v sestavi osebno ime + vas na Kranjski ravnini preseneča, zlasti tudi glede na to, da imamo vrsto takih krajevnih imen v krajih, ki mejijo na vzhodu in jugu na Kranjsko ravnino, v ravnini ob Kamniški Bistrici in v okolici Ljubljane.
Oblikovanje krajevnih imen z osebnim imenom + vas je pojav, ki je na splošno relativno nekoliko mlajšega časovnega nastanka. Na Gorenjskem zlasti glede na to, da so mnoga krajevna imena te in podobne vrste oblikovana z osebnim imenom nemškega izvora, kar pa je pred
125 Mitcrdorf, 1260 (Urkunden- und Regestenbuch . . . Krain 2, 213). - Šenčur, prvič 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). - Luže, 1154—56 (Gradivo za
zgodovino Slovencev 4, 339). - S. Ilešič, Geografski vestnik 9 (1933), 42; Sistemi
poljske razdelitve, 56. — 126 Pernecke, Pernekke, 1238 (Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 698, 699). - Ober Perenek, Nider Perenek, 1351 maj 26 (listina v Državnem arhivu na Dunaju). — 127 Nachel, 1241 (Gradivo za, zgodovino Slovencev 5, 764). -Zem wenigen Nakel, 1421 maj 22 (Listina v Državnem- arhivu LRS v Ljubljani). —
128 1147—54 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 246). - Dorffleyn, 1435 nov. 18
(listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). - Wenigendorf, 1444 (notranjeavstrijska fevdna knjiga, fol. 230 in 262, kodeks kot pri opombi 54). — 12!) Kappendarff,
Kappendorff, 1458 (velesovski urbar, fol. 9, v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). -O imenu L. Pintar v Ljubljanskem Zvonu 1913, 475; F. Ramovš v Ilešičev! razpravi v Geografskem vestniku 9 (1933), 85, op. 172, in v Historični gramatiki slovenskega jezika 2, 62. — IH0 Smledniški urbar iz leta 1626 (v Državnem arhivu
drugo polovico 10. stoletja za gorenjska tla malo verjetno. Spodnja meja oblikovanja krajevnih imen z osebnim imenom + vas je na sosednjem Koroškem, kjer je imen te vrste obilo, na splošno leto 1100.131 Pomanjkanje takih krajevnih imen na Kranjski ravnini bi govorilo za to, da je bila nekako v razdobju 950—1100 ondod kolonizacija v taki meri ustaljena, da ni pripuščala nastajanja novih vasi z imeni, oblikovanimi po tipu »osebno ime + vas«. To pa na primer ne velja za močneje razgibano kolonizacijo v okolici Ljubljane v navedenem razdobju in v 12. stoletju.132 Pač pa bi mogli glede takih krajevnih imen in ustaljenosti kolonizacije s Kranjsko ravnino lepo primerjati blejsko-radovljiško pokrajino.
Mlajšega časovnega nastanka so na Kranjski ravnini nekatera naselja pretežno kajžarskega značaja. Vendar je teh po številu sorazmerno malo. Večje skupine so: okoli Komende (že omenjena vas Podboršt, pa Mlaka, Gmajnica, Gora, Potdk); okoli Smlednika (delno Smlednik in Šentom-perga;133 okoli Velesovega (Adergas, Trata) in v obrobju Udenboršta.
Pozornost vzbuja krajevno ime Adergas blizu Velesovega. Po jeziku je nemškega izvora. Nemško Hadergasse pomenja dobesedno »ulica cunj« oziroma preneseno »cunjasta vas ob poti«, ali pa »ulica prepira«. Kot krajevno ime najdemo Hadergasse tudi v nemških delih Štajerske in Koroške (Hadergasse severno od Kdflacha na Štajerskem, Hadergassen v občini Heiligenblut na Koroškem). Nobeden teh krajev se po podatkih, ki so mi na razpolago, pred vključno 15. stoletjem ne omenja, pa tudi Adergas pri Velesovem ne.
Pomen imena Hadergasse — Adergas more: 1. biti zasmehljivega značaja, za naselje ob neki »gasi«, ki ima le cunje (nemško Hadern), ali pa, kjer se mnogo prepirajo (nemško hadern),134 ali pa 2. kraj, v katerem so ob strani ležeče, nekako odtrgane, manjše zemljiške parcele, kot da bi to bile nekake krpe ali cunje.135 Drugo bi se skladalo z velesovskim Ader-gasom, majhnim kajžarskim naseljem s skromnim zemljiščem, razdeljenim na majhne krpe zemlje nepravilnih oblik.136
S starejšo naselitvijo na Kranjski ravnini je povezana naselitev v njeni neposredni gorski soseščini, na robu Karavank in Kamniških
LRS v Ljubljani). - Krajevni leksikon Dravske banovine, 190. — 131 E. Kranz-m a y e r, Ortsnamenbuch von Karaten 1, 89.	— 132 Moja razprava Starejša in
mlajša naselja okoli Ljubljane, Geografski vestnik 23 (1951), 161 sl., 172. — 133 Po ugotovitvah Ilešičevih v Geografskem vestniku 9 (1933), 42, 43, 45, in v Sistemih poljske razdelitve, 35, 36. — 134 Tako E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Karaten 2, 97 in G. G1 a u e r t, Siedlungsgeographie von Oberkrain, 47.	—
135 E. W a 11 n e r , Altbairische Siedelungsgeschichte, 49; B. Eberl, Die bayerischen Ortsnamen als Grundlage der Siedelungsgeschichte, 175. — 136 S. Ilešič, Geografski vestnik 9 (1933), 35, 36; G. Glauert, Siedlungsgeographie von Oberkrain, 47, 57 ter
planin. Pri tem je razlikovati več območij, različnih po načinu in času naselitve.
Zahodno od reke Kokre se okoliši starih vasi, od Golnika do Preddvora, držijo tesno podnožja gorske gmote, ki ji je najvišji vrh Storžič. Tod kolonizacija v gore ni segla; oblike in značaj terena niso take, da bi povzročale nastanek naselij po teh strmih proti ravnini padajočih gorskih hrbtih. Pač pa je ondod nastalo nekaj planin. Pripadajo vasem, ki jih moremo tako po obliki imena kot po času omenjanja v virih šteti med stare. Naselitveno jedro, h kateremu spada stara vas Goriče, ima planino z imenom Velika Poljana, sosednji vasi Povlje in Trstenik pa planino Mala Poljana.137 Poljana ni torej samo v Bohinju ime za planino.138 Vasi Babni vrt, omenjeni prvič med 1205 in 1208, pripada planina Javornik, sosednjima vasema Bašlju (omenjeni prvič med 1154—1156) in Mačam (omenjeni prvič 1156) pa Bašeljska oziroma Mačenska planina.139 Ti dve sta srenjski planini. Podčrtam naj pri tem ugotovitev iz Julijskih Alp, da pripadajo planine, zlasti više ležeče, navadno vasem, ki so po svojem nastanku iz starejše dobe naseljevanja.140 Pri Mačah pa naj dodam, da je bila pred dobrimi 800 leti (1156) ta vas darovana z gozdom in pašno planino (alpes paschuales), kar bi bila ena najstarejših zapisanih omemb kake planine pri nas.
Vzhodno od doline reke Kokre je že starejša naselitev posegla tudi v obrobni gorski svet, ki se na ravneh v povprečni višini okoli 700 m dviguje za skoraj 300 m nad Kranjsko ravnino. Staviti jo je po času v 11. do 13. stoletje. Rodovitna zemlja, nastala na tamkajšnjih wengenskih skladih, bogata s studenci in primerna za pašo, je v te prisojne lege privabila naseljence že sorazmerno zgodaj.141 Pasov plodne zemlje se drži razdelitev polja na grude (bloke).142 Omemba dveh dvorov (curiae), poleg kmetij (predia) na Štefanji gori v prvih desetletjih 12. stoletja, pa dajatve v večjih množinah sira — to kaže na planinske pristave ali švajge v teh krajih.143 Iz švajg so se verjetno razvila ondotna naselja. Tamkajšnje vasi
zemljevida št. 8 (po franciscejskem katastru) in št. 11. — 137 O teh planinah B. Jordan, Planine v Karavankah, Geografski vestnik 17 (1945), 49 sl. (s preglednim zemljevidom). — 138 A. Melik v Geografskem vestniku 3 (1927), 92, op. 65; R. Badjura, Ljudska geografija, 44, 272, 274. — ,139 Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 338 (Uasche), 366 (Chacenberg); Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 96 (Babenwort). — 140 A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Dela Inštituta za geografijo 1 (1950), 92, 101, 102. — 141 F. Seidl, Kamniške ali Savinjske Alpe 1, 1907, 117, 118. — 142 G. G 1 a u e r t, Zur Besiedlung der Steiner Alpen und Ostkarawanken, Deutsches Archiv fur Landes- und Volksforschung 1 (1937), 468; Siedlungsgeographie von Obenkrain, 44, 45 in zemljevid št. 12. — 143 Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 116; J. Žont ar, Zgodovina mesta Kranja, 15; G. G 1 a u e r t v Deutsches Archiv fur Landes- und Volksforschung 1 (1937),
se po vrsti imenujejo »Gore«. »Gora« ima pa pri nas nemalokrat pomen pašna planina. Možjanca je v listinah iz srednjega veka Možjanova ali Mojzesova gora. Štefanja gora, omenjena že v prvi polovici 12. stoletja, ima ime po bližnji cerkvi sv. Štefana. Po cerkvi sv. Križa ima v listinah srednjeveške dobe Stiska vas označbo Križna gora. Zadnja »gora« v smeri proti vzhodu je Šenturška gora.144 Ime vasice Ravne pri Šenturški gori se lepo sklada s položajem na eni ravni, ki so značilne za te kraje.145
Poleg starejših naselij v pasu od Možjance do Šenturške gore so pa v teh krajih pod Krvavcem v razdobju od 15. stoletja dalje nastajale v krčevinah še nove planinske pristave in samotne kmetije. Po načinu in značaju nastanka spadajo ta naselja v vrsto tistih velikih samotnih kmečkih posestev s pripadajočim zemljiščem v celkih, ki so značilna za sosednje gorske dele v Spodnji in Zgornji Kokri pa na Jezerskem in so tod nastajala v razdobjih od 14. stoletja dalje. Ležijo že izven Kranjske ravnine in njenega ožjega obrobja in izpadajo iz ozemeljskega okvira, upoštevanega v tej razpravi.
LA COLONISATION LA PLUS ANCIENNE DANS LA PLAINE DE KRANJ
R e s u m e
Les Slovenes ont occupe dans la plaine de Kranj un ternitoire, qui, 1 leur immigration, n’ etait pas tout a fait sans halbitants. C’ est d’ eux qu’ ils accepterent les noms pour quelques localites et eaux (Kranj, Sava, Kokra); ils donnaient meme d’ apres les anciens habitants qu’ ils appelaicnt Vlahi ou Lahi les noms a quelques villages (Lahovče, Laškar). Dans la plaine de Kranj aussi, on peut suivre la continuite de la colonisation de 1’ epoque antique a celle du moyen age. Les fouilles archeologiques des epoques antique et moyenageuse temoignent d’ une telle continuite.
L’ auteur fixe la plus ancienne colonisation slovene dans la plaine de Kranj en s' appuyant principalement sur a) les donnees trouvees dans les sources documentaires, b) les formes et la formation des noms des lieux et c) meme, ou il est possible, sur les formes du parcellement des champs. D’ apres les cas ohoisis, il deduit ou 1’ on peut trouver des localites avec une denomination type plus ancien et pourquoi justement la. Il traite les noms de quelques localites caracterisees par le site et les oualites du terrain (exemples: Breg, Visoko, Goriče, Klanec, Moste, Suhadole, Voglje). Un groupe parti-culier est compose par les localites qui portent les noms d’ eaux oourantes et stagnantes (exemples: Bela, Suha, Vodice, Voklo). Le mot »polje« (champ) apparait souvent (exem- 479
479. — 144 In monte Mosiansberch, 1256 (Mon. hist. duc. Carinthiae 4, 486). - In monte sancti Stephani, po 1. 1132 (Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 116). - Chreytz-perg, Chrewtzperg, 1384 (listina v Škofijskem arhivu v Ljubljani). — Sand Vlreichs perg, 1406 jun. 26 (listina v Državnem arhivu LRS v Ljubljani). — 145 An der Eben, 1458 (velesovski urbar v Državnem arhivu LRS v Ljubljani, fol. 4).
ples: Poljica, Vopolje). Les localites denommees d’ apres anbres et plantes soot d’ une epoque 'rdlativement anoienne (exemples: Češnjevek, Orehovi je). Quelques localites ont p ris leurs noms d’ apres la viticulture. Quant ^ la plus ancienne colonisation sl oven e les noms de localites formes avec noms propres de personnes (Dragočajna, Hotemaže, Huje, Prebačevo, Predoslje, Primskovo, Trboje), ainsi que ceux formes avec le suffixc »-iče« (exemples: Nasoviče, Tupaliče) sont remarquables.
L’ epoque feodale apporta quelques novcautes A la colonisation et aux noms des lieux dans la plaine de Kranj, ou il y avait un grand norobre de petits seigneurs feodaux dans les villages et maisons seigneuriales. Le nombre des chateaux etait pro-portionenellement petit (par exemple: Kranj, Novi Grad, Turn, Smlednik). Quelques lieux n’ ont regu les noms actuels qu’ apres 1’ introduction du christianisme et de s on administration: la vieille parcisse de Cerklje (auparavant nommee Trnovlje); quelques villages dont les noms sont formes d’ aprčs les patrons (Šmartno, Šenčur, Šentpeter-Komenda, Šentomperga).
En rapport avec la colonisation, 1’ auteur consacre son attention a la question de 1’ eten-due encore aujourd’ bul relativement grande des bois dans la plaine de Kranj. II explique la conservation de la foret par 1’ interet econO'mique des seigneuries et des communautes de village de laisser gratids rayons boises intacts. Le defrichage de la foret aurait rendu impossible son exploitation relativement facile (paturage, bois). L’ auteur traitc les differents noms de forets: boršt (allemand forst), dobrava (chenaie), log (bocage) et le bois alpestre. Udenboršt (foret du duc) appartenait aux soidisant forets »interdites«. Les chenaies sont des basses forets, couvertes surtout de »dob«, c’ est-a-dire chene. Les localites dont le nom contient ce »dob«, sont generalement d’ origine relativement plus recente.
Dans la plaine de Kranj, les defrichements des bois et les formations des villages au milieu d’ eux n’ ont pas eu licu en grand nombre. II parait que le sol vieux cultive a ete en premier lieu occupe par les Slovenes et que, apres la colonisation stabilisee, son etendue n’ a pas considerablement agrandi.
Des localites avec les denominations »nom propre« + »vas« (village) dans la plaine de Kranj n’ existent presque pas, ce qui fak temoignage d’ une colonisation stabilisee deja dans les temps plus recules. Des villages habites exclusivement par paysans sans bien-fonds, il n’ y en a que peu. Parmi ceux-ci, on fak mention de celui d’ Adergas preš de Velesovo; le nom derive de 1’ allemand »Hadergasse« et signifie probablement, d’ apres le dessin parcellaire, un petit village avec terrain modeste, parcelic en petits lambeaux de terre (allemand »hader«) de formes irregulieres.
L’ auteur trake encore quelques villages qui ont des alpages aux pentes du mont Storžič, et les villages dans les plateaux de Možjanica jusqu’ a Šenturška Gora. Ceux-ci se sont formes, semble-t-il, entre le XIC et XIIIe siecle sur les »gore« (alpes) des chalets alpestres (»švajge«).
ROMANSKA ARHITEKTURA NA GORENJSKEM
Marijan Zadnikar
Zaradi posebnega geografskega položaja in od njega odvisnih zgodovinskih usod zavzemajo ohranjeni spomeniki romanske arhitekture na Gorenjskem in na kranjskem območju še posebej v okviru naše celotne spomeniške posesti iz tega obdobja razmeroma skromno mesto. Ker je Gorenjska kakor klin zabita med dvoje težko prehodnih gorovij in odprta proti vzhodu v smeri teka njenih voda, bi na Gorenjskem v kulturnem dogajanju pričakovali zatišje in še večje zamudništvo, s kakršnim je celotna Slovenija sledila evropskim umetnostnim tokovom in pobudam, ki so prihajali k nam iz vodilnejših dežel. Nasprotno pa je prav ta naša alpska pokrajina zaradi svojega bogatega sosestva z obeh strani in še bolj zaradi upravno-političnih razmer, v katerih je živela in ki so jo neposredno povezovale z daljnimi in kulturno naprednejšimi evropskimi deželami, razmeroma zgodaj prevzemala nove umetnostne pobude, pa seveda vedno sproti poskrbela tudi za to, da je zabrisala sledove preteklih dob kot preživele. Novosti so prihajale na njena tla bodisi po posredovanju sosedov (»furlanski slikarji«) ali pa so bile te semkaj presajene naravnost iz oddaljenejših dežel. Kljub takemu položaju — ali bolje, prav zaradi njega — pa velja za gorenjsko spomeniško gradivo romanskega obdobja že prej povedano, da je namreč celo v primerjavi s slovenskim povprečjem razmeroma skromno.
Kaj je neposredni vzrok tega? Kakor druge slovenske pokrajine tudi Gorenjska s Kranjem v visokem srednjem veku politično-upravno ni bila enotno ozemlje.1 Razdeljena je bila med različne posestnike posvetnega in cerkvenega stanu, ki so imeli na tem prehodnem ozemlju vsak svoje interese. Tako razdrobljena zemljiška posest, ki je imela svoje gospodarje daleč od naših krajev, ni bila ugodna za nastanek take arhitekture, v kateri bi predvsem odsevale regionalne posebnosti. Prav zato pa srečujemo razen domačih ravno na Gorenjskem v romanski dobi tudi nekatere stavbne tipe, ki jih sicer na tem ozemlju zaradi njegovega umetnostno-geografskega položaja ne bi pričakovali. Ti so pač zašli semkaj po poti
1 J. 2 o n t a r , Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939. — 2 M. Zadnikar,
romanika
GOTIKA □ NOVO
Risala M. Detoni
Mošnje, tloris
politično ali cerkveno upravne povezanosti posameznih teritorijev z nji-
1	J »V V o
novimi sredisci/
Omenjena dva momenta — naprednost, ki si podreja in spreminja staro, in pa neenotnost ozemlja — je treba torej nujno upoštevati pri presoji spomenikov romanskega stavbarstva na Gorenjskem.
Izmed različnih stavbnih tipov, s katerimi se je romanska arhitektura kot evropski pojav po svoje izrazila tudi na slovenskem ozemlju in sem jih opredelil v celotnem pregledu našega romanskega stavbarstva,3 so se na širšem kranjskem področju uveljavili le nekateri.
Samostanska arhitektura, ki je bila v tem času najnaprednejša in zato tudi umetnostno vodilna in ki je drugod po Slovenskem zapustila nekaj izrednih spomenikov, s katerimi se naša spomeniška posest uvršča v sred-
Romanski vzhodni zvoniki na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, NV 3 (1955), 55—104. — 3 M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljub-
njeevropsko, na kranjskem območju ni zapustila prav nobenih spomeniških sledov.
Med triladijske cerkvene stavbe, ki pripadajo domala na vsem slovenskem ozemlju razmeroma preprostemu srednjeevropskemu tipu s tremi ravno kritimi ladjami brez prečne ladje, katerih vsaka je zaključena s polkrožno in s polkupolo obokano apsido, se izmed doslej znanih objektov uvrščata edinole cerkvi v Mošnjah in v Stari Loki. Mošenjska je v virih prvič omenjena leta 1154 kot patriarhova posest. Sedanja stavba bi bila v jedru lahko še iz tega časa. Od nje se je ohranil še prvotni sestav treh ladij, ki so bile nekdaj ravno krite ali pa so imele deloma celo odprta ostrešja. Na podstrešju so še ohranjena prvotna bazilikalna okna, ki so razsvetljevala osrednjo ladjo, preden so vse tri ladje prekrili z enotno streho. Prvotne tri apside so že v gotski dobi zamenjali z gotskim prezbiterijem, s kapelo in z zvonikom ob njem. Tako razodevajo danes romanski izvor objekta samo še tlorisni sestav ladij, polkrožne arkade med njimi in pa podstrešje z vsemi dovolj zgovornimi sledovi nekdanjega stanja.4
Čeprav omenjajo listine cerkev v Stari Loki5 skupaj z ostalimi na loškem ozemlju že leta 1074, pa stavba, ki smo jo prej omenili, ni bila iz tega časa. Načrti, ki so jih napravili o njej, preden so jo leta 1863 do tal podrli, jo namreč prikazujejo kot poznoromansko ali zgodnjegotsko zgradbo, ki bi se je kljub vsemu ne upali postaviti pred 13. stoletje. Loki, ki so bili razpeti med slope in so delili tri ladje med seboj, so bili namreč že šilasti, čeprav je stavba tako s tlorisno zasnovo kakor s polkrožno obliko apsid, ki je bila pred leti arheološko ugotovljena, še tičala v romanski tradiciji. Njen stavbni tip, ki se sam po sebi ne razlikuje bistveno od prej omenjenega srednjeevropskega v najpreprostejši redakciji, pa je bil v Loki obogaten z motivom zvonika, postavljenega na vzhodni strani na štirih močnejših slopih. Ta zvonik pa z nenavadno lego v cerkvenem tlorisu v primerjavi z Mošnjami bogati vzhodni zaključek stavbe in nedvomno kaže na svoj bavarski izvor, kjer so bili »vzhodni zvoniki« v romanski dobi precej razširjeni, in so tako tudi po tej plati potrjene zveze, ki jih je Loka zaradi svojega politično-upravnega položaja vzdrževala na kulturnem področju in v umetnosti še posebej z južnonemškimi deželami. Loška cerkev, ki se je s tem motivom naslonila naravnost na Freising, pa je postala prav z njim hkrati vzor za nekatere stavbe celo v širši okolici, o katerih obliki nam poročajo zlasti vizitacijski zapisniki 17. stoletja. Kako zakoreninjen je bil motiv »vzhodnega zvonika«, doka-
Ijana 1959. — 4 Prav tam, 104. — 5 Prav tam, 117; C. Avguštin, »Zgornji stolp« na Kranclju in nekdanja župna cerkev v Stari Loki, Loški razgledi 1 (1954),
%
US
i
2
!

I
"o
Uo
PodolM pro/n CD
Gosteče, primer tradicije »vzhodnega zvonika« iz gotske dobe	Foto M. Zadnikar
zuje še danes cerkev v Gostečah, kjer je bil tak zvonik postavljen obenem s cerkvijo še celo v gotski dobi. Z izhodiščem v Stari Loki je tako nastala skupina cerkva, ki so po svojem tipu kot otok osamljene v danem geografskem prostoru, a je njihov pojav zaradi zvez s Freisingom dobro razložljiv.6
Male stavbe, ki zavzemajo v slovenskem gradivu po številu večino vsega ohranjenega spomeniškega gradiva in ki zastavljajo prav s svojo skromnostjo in vezanostjo na domačo zemljo — saj so odsev njene gospodarske in umetnostne zmogljivosti — toliko zanimivih umetnostno-geo-
115 sl. — 6 M. Zadnikar, Romanski vzhodni zvoniki na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, NV 3 (1955), 55—104; M. Zadnikar, Romanska arhi-
grafskih vprašanj, so se v romanski dobi na kranjskem območju izrazile povečini v obliki enoladijskih stavb s polkrožnimi apsidami. Čeprav se nobena izmed njih ni v celoti ohranila, česar so krivi na začetku omenjeni razlogi, pa lahko sklepamo nanje po nekaterih odkritjih, ki so se pokazala v zvezi z odkrivanjem stenskih slikarij v zadnjih letih. Tako v Vrbi kakor v Tupaličah7 se je n. pr. izkazalo, da je sedanji slavolok pozneje prezidanih cerkva le ostanek nekdanje polkrožne apside. Nadaljnje raz-
Tmpalice, tloris
iskave bi nedvomno odkrile še nove objekte, pri čemer bo morda prav obstoj tako imenovanih »furlanskih slikarij« v tej smeri najboljši kažipot. Furlanski slikarji so očitno sodelovali pri gotskih prezidavah starejših objektov, ki jih je novi slog na Gorenjskem že razmeroma zgodaj prilagajal novemu okusu in novim potrebam. S takimi odkritji, ki bodo sledila različnim spomeniškovarstvenim akcijam, se bo praznina, ki je sedaj za Gorenjsko tako značilna na karti z vrisanimi spomeniki romanske arhitekture na slovenskem ozemlju, nedvomno precej zapolnila. Že slučajne najdbe zazidanih romanskih okenc v navidezno mlajših objektih, ki se bodo pojavljale nedvomno še v večjem številu kot doslej, to naka-
tektura na Slovenskem, 177—178. — 7 M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, 157—158. — 8 Prav tam, 236, 239. — 9 Prav tam, 293, 294. —
zujejo. Vse to pa seveda ne bo spremenilo splošne podobe o naši romanski arhitekturi tudi na Gorenjskem, katere obraz je bil viden že od vsega začetka.
Čeprav je Gorenjska ena tistih kranjskih pokrajin, v kateri pri malih objektih, ki so nastajali v okviru ljudskih prizadevanj, polkrožne apside kot oltarni prostori enoladijskih cerkva, vaških podružnic in kapel, prevladujejo, pa se med njimi pojavljajo z nekaj primeri tudi take, kjer je polkrožno apsido zamenjal bolj ali manj kvadratni prezbiterij (Bu-kovščica, Gabrška gora). Precej verjetna je misel, da bi bili ta stavbni tip zanesli na Gorenjsko priseljenci s Koroške, ki so naselili del loškega gospodarstva, saj je bila taka stavbna zasnova na Koroškem zelo razširjena.8
Razen doslej omenjenih primerov, ki vsi pripadajo vzdolžnemu tipu cerkvenih stavb, kakor jih pozna zahodnoevropska arhitektura, pa se na Gorenjskem ni ohranil niti en primer centralne zasnove. Edinole pri kostnicah, ki so arhivsko dokazane (Cerklje, Šmartno pri Kranju, Kranj in drugod), bi smeli predvidevati centralno, morebiti kar okroglo talno ploskev, kakršno imajo tudi redki ohranjeni primeri te vrste stavb drugod po Sloveniji, ali pa nam je taka oblika o njih v virih izrecno sporočena.9
V primerjavi s kultu namenjeno arhitekturo, ki je nosilka stilnega razvoja in umetnostnih momentov v stavbarstvu ter s tem za njegov razvoj pomembnejša, pa je naše znanje o profani arhitekturi obravnavanega obdobja še mnogo skromnejše. Čeprav nam viri poročajo o nekaterih gradovih na tem ozemlju že v visokem srednjem veku, nam včasih niti njihova podrobnejša lokacija, še manj pa stavbna izvedba nista znani. Domnevati smemo, da se tudi tu grajske stavbe potem, ko so jih nekako z 12. stoletjem začeli namesto prejšnjih lesenih objektov zidati iz kamna, niso oddaljile od praoblike utrdbene arhitekture, od stolpaste zasnove, ki je obrambnim namenom, zaradi katerih je bila postavljena, kot višinski objekt še najbolje ustrezala.10 To domnevo so potrdila odkritja na Kranclju nad Škofjo Loko,11 kjer je bil izkopan spodnji del zrušenega stanovanjskega stolpa, ki je v središču freisinške loške posesti lahko nastal že v 11. stoletju. Zanj je značilna zidava iz kamnitih blokov, položenih v vodoravnih plasteh, kar je ob pomanjkanju vsakršnih stilno oprijemljivejših momentov in detajlov poleg preproste tlorisne zasnove edino časovno določljivo v romansko dobo. Morda bo takemu tipu ustrezala
10 I. Kom el j, Srednjeveška grajska arhitektura na Dolenjskem, Zbornik za umet-
nostno zgodovino, NV 1 (1951). — 11 C. Avguštin, »Zgornji stolp« na Kranclju ..., Loški razgledi 1 (1954), 107; M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, 313—316.
Tupaliče, romansko okence z gotskimi freskami v južni ladijski steni	Foto I. Komelj
tudi ruševina gradu Turn pri Preddvoru, na kar bi kazalo že njeno ime. Ob sistematičnejšem raziskavanju bi nedvomno tudi v tej vrsti odkrili še nove spomenike, ki ne bi samo številčno obogatili znane primere stol-paste zasnove, temveč bi jih morda celo še obogatili z novimi koncepti, ki so jih imeli prvi zidani gradovi na Slovenskem.
Po vsem tem se morda pojavlja pri bralcu, začudenje in vprašanje, zakaj se v središču območja, ki smo ga spričo značaja spomeniške posesti obravnavanega obdobja morah precej razširiti, če smo hoteli o njem sploh govoriti, v Kranju samem, ni iz romanske dobe ohranilo nič vidnega. Odgovor na to je kaj preprost: če velja za vso Gorenjsko, da je prav njena naprednost, ki izhaja iz odlične soseščine, iz prometnih razlogov

Škof ja Loka, značilna zidava stolpa na Kranclju	Foto M. Zadnikar
in iz vsega, kar smo že na začetku omenili, kriva, da so ostaline preteklih dob sproti izginjale, velja vse to za Kranj še prav posebno. Ko je v 15. stoletju zmagovita gotika nadomestila prejšnjo župnijsko cerkev s sedanjo, so bili s tem, če že ne prej, dokončno izbrisani v mestu sledovi romanskih gradenj, dana pa je bila s tem seveda tudi kaj mikavna pobuda, naj temu zgledu sledi še podeželje, ki se je kajpada rado odzvalo, saj že takrat ni hotelo bistveno zaostajati za novimi časi. Tako bi se morali verjetno tudi v Kranju poslužiti arheoloških metod, če bi hoteli kaj več izvedeti o njegovi romanski preteklosti, kar bi bila vsekakor zelo hvaležna naloga. Arhivski viri, ki v Kranju vsaj posredno kažejo na obstoj monumentalnega stavbarstva že v visokem srednjem veku, nas verjetno ne bi pustili na cedilu.
DIB ROMANISCHE ARCHITEKTUR IN OBERKRAIN Zusammenfassung
Der Autor behandelt die Denkmaler der romanischen Architektur auf dem wei-teren Gebiete von Obenkrain und stellt fest, dass sie sogar, im Vergleiche zu dem gesamten slowenischen Durchschnitt, verhaltnismassig bescheiden sind. Die Ursachen schTeibt er den besrmderen geopolitischen Umstanden zu, unter denen diese Landschaft in der Vergangenheit gelebt bat, vorwiegend aber dem Auftreten der Gotik, die sich einige romaoische Objekte ganz adaptiert, andere aber mit neuen Bauten ersetzt bat.
Von den einzelnen Bautvpen auf diesem Gebiete vermisst man z. B. ganzlich die Klosterarchiitektur, die im behandelten Zeitabschnitt leitend war. Die dreischiffigen Pfarrkirchen sind hier, so wie auch anderswo in Slowenien, in der Form gerade bedachter, mit Situlen verschener Basiliken obne Querschiffe, mit drei halbkreisfdrmigen gewbibten Apsiden in einer Reibe (Mošnje) vcrtreten, wahrend die alte Kirche in Stara Loka (niedergerissen 1863) unter dem Einfluss von Freising, svohin sie grundherr-schaftlich gehorte, noch mit dem Motiv fines ostlichen Kirchturmes bereichert war. Einschiffige Bauten als Filialkirchen oder Kapellen in Dorfern zeigen nicht nur halbkreisformige Apsiden, die in Krain regional bedingt sind, sondern auch quadratische Presbyterien, die das nachbarliche Karnten auf diesem Gebiete vielleicht im Wege der Kolonisation vermittelt hatte. Die zentraien Bauten haben sich hier nicht erhalten, einige Karner werden ohne genauere Angaben n den Visitationsprotokollen des 17. Jahr-hundert erwahnt. Denkmaler profaner Architektur (Schlosser) sind im allgemeinen weniger erforscht, einige bekannte Beispiele (Škofja Loka) aber zeigen, dass auch hier die altesten Schlosser der schlichten Turmanlage nicht entsagt haben, welche in dieser Zeit auoh ainderswo fuhrend war. Der Autor empfiehlt schliesslich einige archaologische Sonden, mit deren Flilfe man jene Objekte wenigstens in den Grundlagen feststellen konnte, die in den archivalischen Quellen in den beiden romanischen Jahrhunderten wenigstens indirekt etwahnt werden, wie z. B. vor allem die Pfarrkirche in Kranj, welche heute cin spatgotischer Bau ist.
6t
OBVEZNOSTI PODLOŽNIKOV DO ZEMLJIŠKIH. GOSPOSTEV
V OBMOČJU KRANJA
Pavle Blaznik
Do konca srednjega veka je razdrobljena posest raznih vitezov in ministerialov v območju Kranja v veliki meri prešla v last zemljiških gospostev, ki so jih oblikovale tako cerkvene ustanove kot posvetni gospodje. Nekatera teh gospostev so imela sedež izven kranjske kotline, drugim je predstavljalo to območje jedro njihove posesti, ki so jo skušali čimbolj zaokrožiti. Med cerkvenimi zemljiškimi gospostvi je po obsegu daleč prednjačilo gospostvo samostana v Velesovem, čigar meje so širile zlasti redovnice iz privilegiranih slojev, ki so prinašale s seboj ob vstopu v red kot doto cele kmetije. Iz posesti cistercijanskega samostana v Vetri-nju na Koroškem se je sčasoma razvil preddvorski urad, iz fevda deželnih grofov, severozahodno od Kranja pa deželnoknežji kriški urad, čigar upravno središče je bilo v Kranju. Močno so se zasidrali v območju Kranja zlasti celjski grofje, ki so ustanovili smledniško gospostvo, si pridobili Turn pod Novim gradom ter dele zemljiškega gospostva Novi grad; po izumrtju Ortenburžanov sta Celjanom pripadla poleg drugega tudi nakelski in primskovski urad. Ko je rod Celjskih izumrl (1456), je prišlo jedro ondotne celjske dediščine v posest vladarja Friderika III, ki je pa cela gospostva in urade dajal v zastavo oziroma v zakup posameznim velikašem, od katerih se je najbolj povzpela rodbina Egkh, ustanoviteljica brdskega gospostva.1 Ko so se proti koncu srednjega veka v območju Kranja na levi strani Save vse bolj uveljavljala obsežnejša zemljiška gospostva na škodo drobne posesti, le-ta tudi tedaj ni povsem izginila, marveč se je v naslednjih stoletjih vse pogosteje pojavljala. Pri tem procesu so prednjačile posebno cerkvene ustanove, v prvi vrsti župnije in razne podružnice. Ozemlje na levi strani Save je bilo torej glede na posestno stanje temeljito različno od tistega na drugi strani Save, ki je spadalo v sklop v veliki meri strnjenega loškega gospostva.
Spričo posestne razdrobljenosti in stvarjanja posameznih zemljiških gospostev iz najrazličnejših drobnih enot je tem bolj zanimivo analizirati stopnjo obveznosti podložnikov do zemljiških gospostev na različnih
1 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 20—35. — 2 Rektificirani dominikalni
krajih in v različnih dobah. V članku obravnavam izključno le dajatve zemljiškim gospostvom, pri čemer puščam ob strani razne obveznosti do tujih zemljiških gospostev (n. pr. gozdnino, odvetščino), prav tako ne upoštevam desetin, enako seveda tudi ne deželnih davkov, ki so v novem veku prav posebno težili kmeta. Pri ugotavljanju obremenitve podložnikov predstavlja dokajšnjo težavo dejstvo, da je velik del podložnikov oddajal na račun temeljne dajatve tudi žito in to v merah, ki niso bile različne samo v različnih gospostvih, ampak tudi v mejah istega gospoda. Rekonstrukcija mer je torej prvi pogoj za reševanje zadane naloge. K sreči je vladala prav glede oddaje žita praviloma izredna kontinuiteta, ki dovoljuje, da se naslonimo na podrobnejše podatke, ki jih nudijo bogati viri iz časa davčne rektifikacije v sredi 18. stoletja. Glavni vir za moje obravnavanje so urbarji, ki so za nekatera gospostva ustreznega ozemlja žal na razpolago šele od 15. stoletja dalje (kriški urad, preddvorski urad, velesovsko gospostvo), za druga (brdsko gospostvo z nakelskim in prim-skovskim uradom, turnsko, smledniško gospostvo) pa celo šele od 16. oziroma 17. stoletja naprej. Kolikor ne omenjam drugače, hrani vse citirano gradivo Državni arhiv Slovenije v Ljubljani.
1.	Najstarejši urbar nakelskega in primskovskega urada kot dela brdskega zemljiškega gospostva poteka iz leta 1552. Iz tabel je razvidno, da naletimo v teh dveh upravnih enotah glede na dajatve na dve ostro ločeni skupini podložnikov. Del njih — dobra tretjina podložnikov v nakelskem in polovica njih v primskovskem uradu — je poravnaval osnovne dajatve le z denarjem. Od teh manjši del ni bil obremenjen niti z drobnimi naturalnimi dajatvami (piščeta, jajca). Denarna dajatev se je gibala v celoti med 48. soldi in 1 marko 53. soldi; v najugodnejšem položaju je bil podložnik iz Zg. Prebačeva, ki je oddajal le 50 soldov.
V bistveno drugačnem položaju so bili ostali podložniki, ki jih je vezala oddaja v denarju in žitu. Te vrste podložniki so bili v nakelskem uradu glede denarnih obveznosti povsem izenačeni. Poleg činža v višini 116 soldov so dajali še kot »coteingelt« (hišnina?) po 6 soldov. Pač pa jih je oddaja žita prav različno obremenjevala. Iz tabele je razvidno, da se je le-ta gibala od minimalnih 3 mer (mess) pšenice in prav toliko mešanega žita, 9 mer ovsa in pol mere zdroba do maksimalnih 6 mer pšenice, prav toliko mešanega žita, 12 mer ovsa in pol mere zdroba. Konkretnejšemu ocenjevanju obsega teh oddaj se moremo približati le, če nam uspe vsaj približno rekonstruirati mero mess.
Primerjava podatkov v ustreznih urbarjih iz 1626 (zemljiško gospostvo Brdo), 1674 (z. g. Turn pod Novim gradom) in iz 1756 (z. g. Brdo)2
akti - Gorenjska (cit. RDA-G), fasc. 238, št. 35; fasc. 301, št. 11 (v Državnem arhivu
			Pravdno žito							
	-O	Pravdni		merjeno po			z			
N a k e 1 s ki urad	-a	denar		men	meli		»Coteinge! v soldih	1 i £		
1552	JO 1 «£	V soldih	pšenica	mešamo	oves	zdrob			5 P4	V 1—1
Letenice Suha	2 13	116,117	6	6	12	Vi				
										
Pivka	2									
Predoslje	3		6	6	9	Vi				
Kokrica	4									
Pivka	2									
Malo Naklo	1									
Duplje Goriče	1 2		5	5	9	Vi				
Rupa	3	a								
Lokar	1	116								
Strahinj	13		4	4	12	Vi				
Naiklo	10									
Pivka	3									
Duplje	2		4	4	9	Vi				
Gorenje	2									
Naklo	4									
opuščena h.	1		3	3	9	%	6			
Naklo	1									
Polica	1									
Duplje	1									
Zadraga	1									
Letenice	1									
Goriče	8	a						a	a	a
Rupa	1	85 do 180						12	2	10
Gorenje	5									
Mile	1									
Kokrica	1									
1 loVka	2									
M l alk a	1									
Naiklo	2									
Mailo Naklo	1									
Zadraga	1	a								
Rupa	2	50 do 207								
Mile	1									
Nasovče	4									
Opuščene hube	8	94 do 180						12	2	10
kaže, da so vse kmetije iz nekdanjega nakelskega in primskovskega urada, ki so 1552 oddajale žito, tudi skozi stoletja bile obremenjene ne samo z oddajo iste vrste žit, temveč naletimo v vseh teh virih pri količinski oznaki, razen pri zdrobu, na enake številke kot 1552. Kakor je 1626 vsak podložnik nakelskega urada dajal polovico ovsa po raženi meri, polovico pa po zvrhani, podobno so tudi 1759. ti podložniki oddajali oves na pol raženo, na pol zvrhano.3
Ta izredna kontinuiteta nas opravičuje, da smemo vsaj v grobem enačiti mero iz 1756 z ono iz 1552. Meri »mess« iz 1552 ustreza »mass« iz 1626 in 1674,4 ki je mestoma označena tudi kot »scheffl«, medtem ko srečamo 1756 v tej zvezi v glavnem oznako »schaffel«. Pri rekonstrukciji mer se moremo nasloniti med drugim tudi na dragocene podatke v urbarju 1626. Tedaj so oddajali pšenico in mešano žito (rž in proso) raženo in sicer so pri merjenju zravnavali žito z roko. Nakelski mernik (mass) je držal 14 starih vinskih bokalov (viertel); enako relacijo izkazuje tudi podatek iz 1759.5 V skladu s temi podatki je meril nakelski mernik za težka žita nekako 23,2 litrov.6 Od tega se je ločil mernik, s katerim so merili oves. Leta 1626 je držal z roko raženi mernik 15, zvrhan pa 20 bokalov, medtem ko je znašala 1759 relacija 17 ljubljanskih bokalov ob upoštevanju, da gre za oddajo, ki je na pol ražena, na pol zvrhana. Mernik za oves je torej držal okoli 28 litrov. V soglasju z našo rekonstrukcijo je tudi oznaka za mernik, po katerem so oddajali zdrob. Medtem ko so 1552 podložniki dajali po pol mess zdroba, je 1626 odpadel na posameznika 1 »schaffl«, 1756 pa ena merica (meritzen). Zvrhan schaffl je 1626 držal 7 bokalov 3 maselce (masi), t. j. okoli 12,8 litra, medtem ko je 1759 nanj odpadlo le 7 bokalov, t. j. okoli 11,6 litra. Ta bokal je bil torej bistveno manjši od ostalih. Podatek iz 1572(?), po katerem naj bi nakelski »mass« držal četrt, »schaffel« pa sedmino ljubljanskega starja,7 bi se od naše rekonstrukcije bistveno ne ločil, če se nanaša »mass« na težka žita, »schaffel« pa na mero za zdrob in če gre za ljubljanski star iz konca 15. stoletja.
V skladu z rekonstrukcijo so torej podložniki nakelskega urada letno oddajali nekako po 70—140 litrov pšenice in prav toliko mešanega žita, 252—336 litrov ovsa ter okoli 12,8 litrov zdroba. Ob teh številkah moremo šele nazorno videti, v koliko slabšem položaju so bili podložniki, ki jih je vezala oddaja žita, razen tega pa še denarna vsota, ki se ni bistveno ločila od tiste, ki so jo plačevali srečnejši sosedje.
LRS v Ljubljani). — 3 RDA-G, fasc. 238, št. 15. — 4 Ustrezni urbarji. — 6 RDA-G, fasc. 238, št. 15. — 6 S. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero, Zgodovinski časopis 8 (1954), 84. — 7 S. Vilfan
Primskovski urad 1552	Število hub	Pravdni denar v soldih	Pravdno žito merjeno po meni meti				Pravda sv. Jurija		Uradniku	Naselnina	£		Puntarski krajcar
			pšenica	proso	oves	1 "tl N	prašiček	jagnje					
									v soldih				
Primskovo	11	58	6	6	12	‘A	1	1			k 6	a 20	
čirčiče	10	64	5	5	9'/2	‘A	1	1					
Primskovo	3	58	4	4	12	72	1	1					
Besnica Sp. Prebačevo	1 2	58 64	4	4	9	72							2
Zbilje	10	64	4	4	5	72	1	1					
Primskovo Besnica Huje Struževo Zg. Prebačevo Sp. Prebačevo Nova vas čirčiče Opuščene hube	7 2 3 4 4 3 7 1 3	4 40 do 160							a 8	izjemoma 12	, a 2 izjemoma 6	a 10 do 20	
Primskovo Voklo	4 1	70 do 200											
Zg. Prebačevo Sp. Prebačevo	1 1	50 140											
Zgornja rekonstrukcija velja le za nakelski urad; kajti v primskov-skem uradu so bile v veljavi mere, ki so se sicer enako imenovale, a je bil njihov obseg bistveno drugačen. V primskovskem uradu so z žitno oddajo obremenjeni podložniki dajali po 58, oziroma 64 soldov, po enega prašička, 1 jagnje, 6 piščet in 20 jajc, žita pa po 4—6 mer (mess) pšenice, prav toliko prosa, 5—12 mer ovsa in pol mere zdroba. Iz urbarialnih podatkov 1626 sledi, da so tedaj ondotni podložniki v celoti oddajali žito po zvrhani meri. Glede primskovske mere si viri niso tako enotni kot pri nakelski. V skladu z urbarjem iz 1626 je držal ondotni mernik (mess, 1756 schaffl) glede na pšenico tedaj 16,5 vinskih bokalov (16 viertel kandl und ain halbe wein mass), t. j. okoli 27,2 litra. Zvrhan mernik ovsa je držal 18 vinskih bokalov, t. j. 29,7 litra. Leta 1759 je držal primskovski mernik (schafel) pšenice, ovsa, prosa ali ajde prav toliko
kot star ljubljanski, t. j. za težka žita okoli 27 litrov, za oves 29 litrov.8 To velja za podložnike primskovskega urada v sklopu brdskega zemljiškega gospostva,9 medtem ko je istočasno v zemljiškem gospostvu Turn primskovski zvrhan mernik, po katerem je oddajal težko žito nekdanji podložnik iz primskovskega urada, držal le 15 bokalov stare ljubljanske mere, t. j. 24,75 litra.10 Tudi »schaffl«, s katerim so merili oddajo zdroba, je bil v primskovskem uradu večji kot v nakelskem. V skladu z urbarjem iz 1626 je zvrhan tedaj držal 10 vinskih bokalov, t. j. 16,5 litra, medtem ko je v primskovskem uradu in v turnskem gospostvu označen kot primskovska mera (mertzen) meril le 8 bokalov, t. j. 13,2 litra.11 Verjetno gre razlika na račun zvrhane, oziroma ražene mere. Po podatku iz 1572(?) naj bi držal primskovski mernik za težka žita 29 %, schaffel pa 18 % ljubljanskega starja.12 Če upoštevamo ljubljanski star iz konca 15. stoletja, je ta podatek povsem v skladu z mero schaffel za zdrob iz 1626, medtem ko predstavlja primskovski mernik iz 1626 nekako 30 % starega ljubljanskega starja.
Upoštevajoč rekonstrukcijo so oddajali podložniki primskovskega urada 1552 nekako po 108,8 do 163,2 litra pšenice in prav toliko prosa, dalje 148,5 do 356,4 litra ovsa ter 16,5 litra zdroba. V primeri z nakelskim uradom je bil torej primskovski podložnik povprečno bolj obremenjen tako glede na žito kot na pravdo sv. Jurija (prašiček, jagnje), a je zato dajal manjšo vsoto v gotovini.
2.	Podložniki preddvorskega zemljiškega gospostva so se v skladu z urbarialnimi podatki iz 1541 tedaj glede dajatev sicer delili v dve skupini (gl. tabelo), vendar je bilo pri obeh težišče na denarni pravdni dajatvi, ki je bila odmerjena v velikem razponu zelo individualno. Medtem ko je prva skupina oddajala razen kokoši le še prispevke na račun naselnine in odvetščine, je večino v drugi skupini vezala mimo teh dajatev zlasti še oddaja prašička in jagnjeta. V razliko z večino drugih urbarjev z obravnavanega ozemlja iz tega časa navaja preddvorski urbar podrobno tudi tlako. Mimo različnih prevozov so morali posamezniki opravljati razna poljska dela — podložniki iz prve skupine po šest, iz druge po pet dni letno. V posebnem položaju so bili podložniki iz Možjanice, ki so skupno, šest po številu, na račun tlake oddajali sir, oziroma od 1612 dalje 84 reparjev (336 krajcarjev, t. j. 5 gld. 36 krc.).13
Na tabeli se takoj vidi, da so bili podložniki druge skupine dokaj bolj obremenjeni, prav tako je opaziti, da naletimo na velike razlike
o. d., 74. — 8 S. V i 1 f a n, o. d., 84. — » RDA-G, fasc. 238, št. 15. — 10 RDA-G, fasc. 301. — n RDA-G, fasc. 238, 301. — 13 S. Vilfan, o. d., 74. — 13 Urbar
Gospostvo Preddvor 1541	Število hub	Pravdni denar v soldih	Prašiček	Jagnje	Naselmna v soldih	Odvet- ščina		Piščeta	>3 1	Jajca	Tlaka
						oves v s tar jih	denar v soldih				
Preddvor	2 6 1 2	103 79 52 20			4 4 4 2	1	1		1		Vsalk podložnik: 2 dni orati z 1 konjem 1 dan ikosaici 1 dan grabiti 1 dam žeti 1 dan pleti Razen tega podložniki: iz Brega — zvozim repo iz Nove vasi — 2 vožnji lesa iz Mač — 2 vožnji lesa, zvoziti gnoj
Breg	1 5 2	138 103 84			4	1	1		1		
»Baritschach«	1 4	160 103V2			8 31/i « do 4	1	1		1		
Nova vas z m l in o 4 domo	2 ma	144 156 40			5—6 2	1	1		1		
Mače	i 3 1 5	124 103V2 88 67			4	1	1		1		
Vaškar	1 1	102 62			2	^2			1		
Bašelj	1 1 1 1 4 2	160 132 125 123 115 95	1 1 1	1 1 1	4 8 4 4 4 4	4 a 1 6 a 2	1	3 3 3	1	20 20 20	Vsak podložnik: 2 dni orati z 1 konjem 1 dan kositi 1 dan grabiti 1 dan žeti Razen tega podložniki: iz Bašlja — 4 po 2 vožnji lesa, zvoziti gnoj iz Babnega vrta, Povelj in »Khasten« — 2 vožnji lesa, zvoziti seno in gnoj
Babni vrt	1 2 1 2	264 225 216 190	1	1	4	2	1	3	1	20	
»Im Khasten«	1	160			4	1	1		4	20	
Po vije	6	103			4	1	1		1	20	
Možjanica	6	252	2	2	4						Sir, oziroma denar
v obremenitvi tudi med podložniki v isti skupini. Razpon denarne pravdne dajatve v prvi skupini se je gibal od 20 do 160, v drugi od 95 do 264 soldov.
3.	Tudi podložniki smledniskega gospostva, ki je segalo vsaj deloma tudi na obravnavano ozemlje, so bili kaj neenotno obremenjeni. Naslednja tabela prikazuje obveznosti podložnikov, ki so oddajali žito.14
				Pravdno žito				Ja K				
				merjeno po								
Gospostvo Smlednik 1558	JZ	CtS lil m p-. >.$	.E	meri schaff				X				g Is,
	-G J> S X/D		Davek v krajcarjih denaričih	-pšenica	>N	mešano	oves	pšenica	Kokoši	Jajca	Puntarski krajcar	>Š r3 h H >
Moste Vodice	1 1	1 gl d. 15 k	12 k 2 d do 25 k	6		6	12		1	20		
Šenčur	3	1 gld. 15 k	25 k	6		6	6		1	20		
»Wailuschak« P sata	1 4	1 gld. 15 k do 1 gld. 21 k	25 k	5		5	6		7	20		
Šenčur	1								deloma			
Breg	2											
Trboje	2	1 gld. 15 k	12 k 2 d									
Moše	2	do	do	4		4	6		1	20		
Dragočajna	1	1 gld. 30 k	25 k									
Podreča	2											
Sp. Pirniče	1											
Polica	2	1 gld. 40 k	25 k	3		6	12	a	1	20		h
												
Breg	6	1 gld. 15 k	12 ik 2 d					Vi	deloma		2	15
Trboje	6	do		3		3	6		1	20		
Dragočajna Jama	2	1 gld. 30 k 55 k										
	1		—						5	—		
Skaručna Zapoge	6 1	1 gld. 15 k	25 k		6		6		1	20		
Breg	Vi*								deloma			
Moše	2	1 gld. 15 k	6 k 1 d									
Trboje	6	do	do	2		2	6		1	20		
Podreča	1	1 gld. 30 k	25 k									
Pšata	1											
Moše Trboje	1 1	1 gld. 30 k	12 k 2 d	1		1	6					
Moste	1	2 gld. 40 k	—				6					
. reduciran na 1 h.
iz 1631. — 14 Prim. V. Levec, Schloss und Herrschaft Flodnig in Oberkrain, Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain 9 (1896), 10 (1897). — 15 RDA-G, fasc. 240,
Tudi podatki smledniškega gospostva kažejo, da je vladala pri oddaji žita skozi stoletja izredna kontinuiteta. V rektificiranem urbarju iz 175615 najdemo namreč oddajo žita pri ustreznih hubah označeno z enakimi številkami kot 1558, kar omogoča vsaj približno rekonstrukcijo obsega takratne mere. V skladu z rektificiranim urbarjem iz 1756 je meril tedaj smledniški k obal po kašči (kasten schaaff) 1 V4 starega ljubljanskega mernika,15 kar bi znašalo nekako 33 do 34 litrov. Ta račun se deloma loči od podatkov v istem fasciklu (št. 33), po katerem je 1626 kaščarska pravdna mera merila 21 V2 starih vinskih bokalov, kar bi zneslo okoli 35,5 litra. Ker so smledniški podložniki oddajali žito po zvrhani meri, nas omenjena razlika preveč ne preseneča. Če računamo na kobal 35 litrov, so torej smledniški podložniki oddajali od 35—210 litrov pravdne pšenice in prav toliko belomešanega žita (proso in rž); mestoma so namesto pšenice in mešanega žita prispevali le rž v višini 210 litrov. Ker je zvrhana mera za oves 1626 držala 23 bokalov (št. 33),- t. j. okoli 38 litrov, je pobiralo gospostvo od posameznika po 228—456 litrov ovsa. Mimo tega je dajal vsak posameznik na račun harrechta (odškodnina za trenje lanu) še po V2, kasneje — vsekakor že 1626 — pa po 1 kobal pšenice in sicer 1626 zvrhano (št. 33), 1756 pa raženo (št. 1). Upoštevajoč podatek iz 1571 je ta kobal tedaj držal 5 dvanajstin ljubljanskega starja,10 t. j. 26 2/3 bokalov. Zvrhan kobal iz 1626 je v skladu s tem urbarjem obsegal 13 vinskih bokalov, t. j. 21,45 litra, ražen 1756 pa 12 bokalov stare ljubljanske mere, t. j. okoli 20 litrov. Tako se torej ta oddaja v tem razdobju ni bistveno spremenila.
Mimo teh hub je bilo v mejah smledniškega gospostva še 48 hub, ki so ležale deloma v tabeli naštetih naseljih (n. pr. v Podreči, Mošah, Pšati, Trbojah), a niso dajale žita, nego so mimo drobnih dajatev tu pa tam plačevale le v denarju. Večina njih (28) ni dajala nič višje pravde v denarju kot podložniki, ki so bili obremenjeni z žitno oddajo. Pri ostalih nakazuje pravdna dajatev v denarju (do 4 gld. 3 krc.), da je šla ta obremenitev na račun žita.
V smledniškem gospostvu gre torej pri obremenitvi podložnikov za najrazličnejše odtenke. Razpon se je sukal od 1 gld., ki je z njim poravnal obveznosti do gospostva podložnik v Zejah, do 4 gld. 30 krc., ki so bremenili podložnika v Cerkljah, oziroma do 1 gld. 40 krc., 227 litrov pšenice, 210 belomešanega žita in 456 litrov ovsa, s čimer je bil brez ozira na drobne dajatve obremenjen podložnik v Vodicah ali Mostah.
žt. 18. — 16 V. Levec, o. d., 9 (1896), 142. — 17 Prim. M. Verbič, Posest in
'A**
, S&tiiblerin
***4 fhr
^MNnnrt* 'Vj ■ <*y*%	£♦,**>$
feinnA, | £ St&affTf
€W* p%0Mfi>t0
Uiv o*^ Uthruffi-d <vWfvlk* .^wcy4
Ilit442»tr,l* 'iK*/,vm{J\% 4«»»» -
^e«r«9ri#.
\btivrM	*H:*'S< »tl« 25»*t^»« J ,
4 :,^s|
| lr <$tAd% fp - Vw2> | pof <tt>. bH'
knov f
' '\&>4UC* «*l l/ v
^ifa 4*1 /7r	n>,f U^„r„r
fr
w5**ewr -Uf '€w» is

■ T^br sryi;|y
/**+<■** t«p.Yerftt- aict W*r
Stran SO iz urbarja samostana Velesovo iz leta 14S8 — dajatve podložnikov iz vasi Voglje
(v Dri. arhivu LRS)
4.	Zelo velik del obravnavanega ozemlja je bil v posesti velesovskega zemljiškega gospostva, za katerega je ohranjen najstarejši urbar iz 1458.17 Položaj velesovskega podložnika je razviden iz naslednjih tabel, kamor sem pritegnil tisto posest velesovskega samostana, ki spada v območje mesta Kranja.
Iz tabel vidimo, da gre glede na dajatve v grobem za dve kategoriji hub. Prva, manj številna skupina, je mimo ostalih dajatev oddajala dokajšnje količine žita, pri drugi je bilo težišče na denarnih prispevkih. Večji del podložnikov iz druge skupine je plačeval kot činž po 60—160 soldov, prevažal vino na račun tlake, ki s tem gotovo ni bila izčrpana, čeprav urbar del na polju ne omenja, ter prispeval razne drobne dajatve, med katerimi naletimo tudi na oves, ki je verjetno pripadal gospoščinskim uradnikom. Na posameznika je odpadel po en kupljeniški kobal. V skladu s podatkom iz 1760 je te vrste kupljenik tedaj držal dva mernika stare ljubljanske mere,18 kar znaša okoli 53 litrov. Druge podložnike iz te skupine, 45 po številu, je bremenil občutljivejši činž v višini od 161 do 360 soldov.
Nekoliko teže je točneje vrednotiti obveznosti podložnikov prve skupine, ki se deli v glavnem na dva pododdelka. V 'bistvu se obveznosti obojih skladajo, le pravde sv. Jurija je en del oproščen, drugi pa dajejo v ta namen po enega prašička in eno jagnje. Glede drobnih dajatev in tlačanskih obveznosti so vsi podložniki iz te skupine več ali manj izenačeni z večino podložnikov celotnega gospostva, le da je bila dajatev verjetno uradništvu namenjenega ovsa pri nekaterih podložnikih iz Vokla, Vogelj, Šenčurja večja za 1 polovnjak (polounikh), ki je upoštevajoč ime mogoče držal pol kupljenika. Pač pa se podložniki te skupine bistveno ločijo od ostalih glede pravdne dajatve v žitu, ki zaznamuje v pogledu višine najrazličnejše odtenke.
Razmeroma največ podložnikov je dajalo po 3 star je pšenice, prav toliko rži, namesto katere naletimo izjemoma na muškat, in po 4 V2 starja ovsa. Povsem osamljen primer predstavlja glede na oddajo žita podložnik v Voklem, ki je oddajal po 3 starje pšenice, prav toliko prosa ter ajde in 9 star je v ovsa, hkrati pa je prispeval po 170 soldov, kokoš ob pustu, 6 piščancev ter 25 jajc; pač pa so mu odpadle nekatere drobne dajatve in tlačanska dolžnost. Za jasnejše vrednotenje obremenitve je potrebno predvsem rekonstruirati mero star, po kateri so podložniki tedaj v glavnem oddajali pravdno žito.
gospodarska slika velesovskega samostana po urbarju iz 1. 1458, Velesovo 1938. — is RDA-G, fasc. 13, št. 21. — 19 RDA-G, fasc. 13, št. 21. — 20 W. Milkovič z.
Gospostvo Velesovo 1458	Število hub	Pravdni denar v soldih	Pravdno žito merjeno po meri star, kolikor ni drugače označeno			Pravda sv. Jurija		tf 11 >:€ >'S O G	Harrechl v soldih	Piščeta	Kokoši	Jajca	Kruh	rt .1 > E (S
			a		g	>U >cd čL	1 1							
Voglje	1	80	4‘/a	4Va	3	i l	a 1							2
Voglje Sp. Brnik	1 1	73 60	4	3	4 Va			žil de- lo- ma še 1 po- lov- nik	71	ži 6	a 1	a 25 do 35		1
Voglje	2	66, 67 |	4		3	3				a 7					2 a 1
Visoko	1	68	| 3 Ve		3	4 Va									
Voklo Voglje Šenčur Luže Velesovo Sp. Brnik	6 4 1 3 1 2	62 do 75	3	3	4 Va									
Voglje Šenčur	2 1	73, 98 68	3	3	3									
Voglje	| 1 | 35			3	2	3									
Voklo	| 1	65			2'k	2 Va	4'/a									
Sp. Bralk	| 1 |	65			2	3	4 Va									
Sp. Brnik	| 1 |	65			2	3	3									
Voglje	| 2 68,73			2	2	4 Va									
Sabenje	lit 76			4	|	4		6			2	tx srt	v£> 'rt j	'rt rt 1 i|	večinoma 20 do 35	2	večinoma a 1 deloma reluirano 40—60 soldov
Šenčur Luže	i i	62 62	3 3	3 3=	5 5			i,v						
Visoko	i	60	3	34	6			"Ci j						
Visoko	i	65	3	5	55									
Voklo Voklo Šenčur	i i i	60 60 62	3 mes 3 mes 3 mes	3 3 mes 3 mes	6 6 5 mes									
Šenčur Visoko Olševek	2 2 1	68,80 65,62 65	3 3 3	3 36 3	4 Va 4 Va 4 Va									
Hotemaže Šenčur Bela	1 1 1	68 68 25	3	3 3	3 3	|	3		3 3 3									
Šenčur	1	68	2Va	3	4 Va									
Hotemaže	1	68	2Va	2Va	3									
Prebačevo Duplje Strahinj Tupaliče	1 1 1 4	65 20 72 40	2 2 2 2~	2 2 2 2	3 3 4									
Lahovče	1 1	320 320		6	6 1									
Voklo	1	170	3	3,3=	9									
Opombe: 1 in 1 povesmo — 2 pšenica — 3 ječmen — 4 muškat — 5 'kobalov — 6 muškat — Mlel — 8 3 ajde, 3 prosa
Gospostvo Velesovo 1458	Število hub	Pravdni denar v soldih	j rg > Eli	•f:5 Ji ►C t>	Piščeta	1 1	1	Kruh	Prevoz vina
Voklo Voglje Šenčur • Luže Visoko Predoslje Klanec Rupa Kokrica Duplje Straihinj Žeje Bela Hotemaže Olševek Velesovo Zg. Brnik Sp. Brnik Lahovče Voklo Voglje Šenčur Srednja vas Luže Primskovo Bobovek Strahinj Ta-tinec Olševek Zg. Brnik Sp. Brnik Lahovče	1 6 5 1 3 1 1 1 1 3 1 1 2 4 21 17 2 1 2 4 2 13 2 3 1 2 1 1 5 2 3 6	a 60 do 160 161 do 360 .'i	Veči- noma č 1	Deloma do 7 nekateri 1 po-vesmo	Veči- noma 4 6	Veči- noma a 1	Veči- noma 25	Izje- moma a 1—2	Veči- noma a 1
Za rekonstrukcijo sem uporabil urbarialne podatke iz 1760,19 kjer naletimo na relacijo takratnih velesovskih mer glede na star ljubljanski mernik. Leta 1760 so mimo kobala po kašči (časten schaff) uporabljali še kupljenik in tako zv.ani stari mernik. Glede na težka žita je držal kobal 4 21/64, kupljenik 1 89/128, mernik pa 15/16 mernika stare ljubljanske mere; glede na oves je pa obsegal kobal 4 9/16, kupljenik 1 15/16 starih ljubljanskih mernikov, medtem ko je bil velesovski stari mernik enak ljubljanskemu. Za primerjavo sem uporabil podatke iz Strahinja, Tupalič, Hotemaž in Sebenj, kjer gre le za posamezne hube, ki so v enakem številu oddajale žito 1458 in 1760. Če smemo predpostavljati, da se količina oddanega žita v teh letih ni bistveno spremenila, bi držal velesovski star za težka žita okrog 3 stare ljubljanske mernike, t. j. nekako 80 litrov, za oves seveda nekaj več.
Kolikor naša rekonstrukcija drži, so morali torej velesovski podložniki te skupine letno oddajati od minimalnih 160 litrov pšenice in 80 litrov rži do 240 litrov pšenice in prav toliko rži ter preko 530 litrov ovsa, izjemoma celo po 240 litrov pšenice, prav toliko ajde ter prosa in nad 720 litrov ovsa. Če upoštevamo še ostale obveznosti, položaj velesovskih podložnikov ni bil ravno rožnat.
5.	Najdalj nazaj lahko zasledujemo razmere v kriškem uradu, za katerega imamo iz 15. stoletja na razpolago dv,a urbarja in to iz okoli 1400,20 ter iz 1498.21 Kriški urad je obsegal ozemlje, kjer so bili nekoč dokaj močno naseljeni kosezi kot preostanek starih svobodnih Slovencev. V celoti gre okoli 1400 za 69 obdelanih hub in eno pustoto. Od teh jih je odpadlo na koseze 48 (Žiganja vas 7, Veterno 1, Križe 21, Hudo 8, Popovo 1, Brezje pri Sv. Neži 10); sicer so spadala v kriški urad še naselja Trstenik (5 hub, 1 pustota), Retnje (3), Kovor (2), Vadiče (2), Žiganja vas (2), Veterno (2) in Gozd (3).22
Med navadnimi kmeti naletimo tedaj glede na oddaje na dve skupini, ki ju pa veže razmeroma majhna tlačanska obremenitev in podobne drobne dajatve. Toda medtem ko je obremenjevala drugo skupino sicer le še denarna dajatev v višini nekako 54—74 soldov, je morala prva skupina prispevati razen po okoli 71 soldov še žito in to po 3 kupljenike pšenice, prav toliko prosa oziroma ječmena in po 9 kupljenikov ovsa; oves so merili s kupljenikom, ki je bil v veljavi v Kranju. Koliko je kupljenik tedaj držal, je težko točneje reči. Po podatku iz 1756 je bil tedaj tod v uporabi enoten kupljenik, ki je obsegal 1 V2 tako zvanega starega raženega ljubljanskega mernika.23 Ker je ljubljanski mernik držal 26,5 litra, bi torej naš kupljenik tedaj obsegal nekako 40 litrov. Upoštevajoč dejstvo, da je bil 1756 mernik v Kranju za 1/32 večji od ljubljanskega,24 s čimer moremo predpostavljati tudi enako razmerje glede starjev v Kranju in Ljubljani (ljubljanski je tedaj držal 106 litrov),25 bi ta rekonstrukcija soglašala s podatkom iz kriškega urbarja 1569, po katerem sta ustrezala dva zvrhana kupljenika enemu starju, ki je bil v veljavi v Kranju.26
V skladu s temi računi so torej podložniki z žitno obveznostjo oddajali nekako po 120 litrov pšenice in prav toliko prosa oziroma ječmena ter nad 360 litrov ovsa.
Beitrage zur Rechts- und Verwaltungsgeschichtc Krains, Mittheilungen des Musealvercines fiir Krain 3 (1890), 41—47. - V to objavo so se vrinile določene napake, na katere me je ljubeznivo opozoril akademik prof. dr. M. Kos, za kar se mu iskreno zahvaljujem. — 21 Landesregierungsarchiv, Innsbruck; izpisek mi je dal ljubeznivo na razpolago dr. J. Žontar, ki se mu tudi na tem mestu zahvaljujem. — 22 Prim. J. 2 o n t a r, o. d., 29—30. — 23 RDA-G, fasc. 254, št. 12. — 24 RDA-G, fasc. 254, št. 9. — 25 S. V i 1 -f a n , o. d., 84. — 26 Urbar 1569, 121. — 27 Podatki so preračunani na osnovi roko-
Opombe			* kuplje-niik mesta Kranja			*	s - sold *	izjemoma 3
Tlaka	epodsoS -eSa-sistfj.maz nsomosud qo		dložnik: 1 kokoš 1 peljaj sena Iz 2iga-nje vasi in Gozda a 1 peljaj drv			
	^Up9J		vsak po 1 dan obdel. z 1 konjem 1 dam kositi 1 dan grabiti 1 dan voziti1			1 dam grabiti ali 4 solde
n^iupog					2 jagnjeti 1 kozliča	
nuojd§			večina a 5 jajc del. 1 kup. ovsa		skupno 1 kozliča	
Ealref			'rt 8 ~§ <N			
			'Vi r-<			
Pravdno žito merjeno po meri kupljenik	SOAO		ON			CN	F.
	uaiuoof tpr osoj d		m			
	^omosd					
				podložniki so se sami porazgo-vorili glede razdelitve		
nPEtl?H "AS qo vmois ^aAT3Q			Skupno 6 mark:			
■e^isead $2 n(u -nf 'as qo epABJj		v soldih	32	25	40 oziroma 60		S
qnq o]TA3i§				i—i i—i •>—< fN fN r^l		25 16 7
Kriški urad ca. 1400			Trstenik Retnje Vadiče Žigamja vas	Kovor Vadiče žigamja vas Brdo Veterno Gozd		Kosezi
xD
V povsem edinstvenem položaju so bili kosezi. Tlačansko obveznost so odpravili z enodnevnim grabljenjem, česar so se lahko odkupili s 4 soldi. Sicer je za njihov položaj značilno, da je predstavljal prav izjemen primer kosez v Križah, ki je dajal od hube 8 kupljenikov ovsa, 48 soldov ob upoštevanju povprečka dajatve ob sv. Mihaelu in je opravljal razen običajne koseške tlake še po eno vožnjo soli, če je bil prisoten zemljiški gospod, ki mu je moral v tem primeru dati vrh tega še kokoš. Praviloma so kosezi oddajali le po 2—4 kupljenike ovsa ter 22—31 soldov. V najboljšem položaju je bil pač kosez iz Brezij, ki je obdeloval kar štiri hube in je dajal od tega upoštevajoč odkup tlake in prispevek ob sv. Mihaelu v celoti le 8 kupljenikov ovsa ter 107 soldov. Zanimiv primer srečamo tudi pri kosezu v Žiganji vasi. Od ene hube je dajal gospostvu kot ostali kosezi z minimalno obveznostjo, medtem ko je bil glede na drugo hubo obremenjen le kot sel za sodne zadeve. Razen tega je imel še tri njive, ki so bile po njegovem zatrdilu prostolastne.
Kakor je razvidno iz urbarja 1498, je do konca 15. stoletja prišlo do nekaterih sprememb. V tem urbarju je pri vsaki kmetiji omenjen davek (stewr), ki ga urbar iz okoli 1400 navaja le sumarno kot davek ob sv. Mihaelu in je znašal na hubo povpreček nekako 14—15 soldov. V skladu z urbarjem iz 1498 je na večino koseških kmetij odpadel prav ta povpreček (Križe, Hudo, Brezje), le izjemoma je dosegala dajatev 20 oziroma 10 soldov. Navadne kmetije so v največji meri plačevale po 20, deloma celo po 30 in 40 soldov na ta račun. Tlaka je v tem času sicer malo narastla, vendar so se je navadni podložniki lahko odkupili z vsoto, ki je dosegla višino 25 soldov. Položaj kosezov se je glede tlake deloma poslabšal. Relutum se je namreč marsikje dvignil, tako na Hudem, v Brezju in Popovem na 10, v Žiganji vasi pa celo na 25 soldov, s čimer so se ondotni kosezi glede tlačanske obveznosti izenačili z ostalimi podložniki. Tendence izenačevanja kosezov s podložniki lepo ponazarja ukaz zemljiškega gospostva, da morajo kosezi pod pretnjo odvzema kmetij v teku enega leta osvoboditi hubna zemljišča vseh zastavnih obvez.
Do naslednjega urbarja iz 1569 se je položaj kmetov v kriškem uradu še dalje v marsičem spremenil. Ob primerjavi je treba upoštevati dejstvo, da se je medtem menjal denar. Odslej je bil splošno v veljavi goldinar, ki je obsegal 60 krajcarjev; razmerje krajcarja do solda je bilo 5 : 8.
Najmanjših sprememb je bila deležna prva že dotlej močno obremenjena skupina. Obveznosti v žitu so ostale, tudi vrsta oddaje se ni spremenila. Denarna dajatev se je v glavnem povečala, mestoma celo do 1 gld. 45 krc. Tlačanska obveznost je rahlo narastla, vendar se je bilo mogoče odkupiti s 17 do 20 krajcarji.
Položaj druge skupine se je dokaj poslabšal. Medtem ko so okoli 1400 plačevali maksimalno vsoto ustrezno k.akim 47 krajcarjem, je njihova obveznost narastla do dveh goldinarjev, razen tega so morali oddajati tudi žito, čeprav razmeroma manj kot v prvi skupini, pač pa so se lahko odkupili tlake z 9 do 17 krajcarji.
Izrazitega poslabšanja so bili deležni kosezi. V denarju ni nihče plačal izpod 30 krajcarjev, mnogo jih je prispevalo 1—2 gld. Dajatev v žitu se je pri mnogih raztegnila tudi na pšenico, mestoma na proso oziroma ječmen, stara oddaja ovsa se je ponekje povečala. Pri tlačanskih obveznostih urbar sprememb, ki jih najdemo 1498, ne registrira, pač pa navaja, da so morali ob prisotnosti zemljiškega gospoda vsi kosezi dajati po eno kokoš in zvoziti po en voz sena.
Primerjava obremenitve podložnikov v mejah največjih gospostev v območju mesta Kranja nas vodi do rezultatov, ki jih nakazuje naslednja tabela, v katero nisem vnesel le nekaterih prav izjemnih primerov. Podatki glede žita seveda spričo le približne rekonstrukcije mer ne morejo nuditi eksaktne slike. Prav tako je treba poudariti pomanjkljivost, da ne potekajo podatki iz istega časa, ampak so vzeti iz dobe, ki zaznamuje precejšen razpon. Vendar si moramo glede na dokaj močno kontinuiteto žitnih oddaj na podlagi podatkov vsaj približno predstavljati različen položaj ondotnih podložnikov.
Če upoštevamo vrednost žit v razmerju pšenica : rž : proso (ječmen) : oves = 3:2:1, 5:1, kar je seveda dokaj shematsko, bi odpadlo na posamezne upravne celote naslednje število žitnih enot:
nakelski urad primskovski urad smledniško gospostvo velesovsko gospostvo kriški urad
loško gospostvo — bavarska županija Reteče - Godešče-7
622 — 1056 659 — 1114 463 — 1596 640 — 1730 900 985' 1159
Ob pritegnitvi ostalih podatkov, zlasti tistih v denarnih obveznostih, vidimo, da je med posameznimi gospostvi vladala dokaj velika razlika v obremenitvah. Zlasti je viden velik razpon v obremenitvi znotraj meja posameznih gospostev, ki je tem večji, če upoštevamo, da razlike v denarnih obremenitvah praviloma niso v zvezi z večjim ali manjšim obsegom žitnih oddaj. Še bolj stopa ta diferenca do izraza, če primerjamo obreme-
Kosezi	S3AO						| ok. 80 do ok.320	Podatki za loško gospostvo so prevzeti iz izdaje Freisinški urbarji (rokopis)
	J13U0p						22 do soldov]	
Hube brez oddajanja pravdnega žita	nfiuSti							
	jjeojsuad			^ T-1 T3				
	S9AO ^UiTpS33ApO			-ti o S "o 0				
	JEU3p	56 do 213 soldov	48 do 200 soldov	O vO > 0-g Ss fN	1 gld do 4 gld 30 k.	60 do 360 soldov	54 do 74 soldov	
S pravdnim žitom obremenjene hube (vrednosti v litrih)	atuS-et		-					
			-					
	J'T3U3p	122 soldov	o °		1 gld 36 k. do 2 gld 20 k.	O > oj Sš	71 soldov	62 do 109 soldov 81 do 91 soldov
	S9AO	252 do 336	148 do 356		228 do 456	do nad 530	nad 360	670 314
	qiojpz	H	S‘9I					
	osoud		o-§3				§	147 ječ- men
	OUrS9UI	°-§2			35 do 210			
	ZJ					80 do 240		63 125
	uamotd				£-0 S	160 do 240	g	3	g
Gospostvo		Nakelski urad	Primskovski urad	Gospostvo Preddvor	Gospostvo Smlednik	Gospostvo Veleso vo	Kriški urad	Gospostvo Loka bavarska županija Reteče Godešče
nitev le-teh hub z obveznostmi ostalih kmetij. Saj niso izjemni primeri, da se denarna obveznost obojih bistveno ne loči med seboj. Odkod te razlike? Deloma je brez dvoma vplivala na višino obveznosti kakovost zemlje, oziroma čas naselitve, ponekod obseg hube, dalje je na razliko ponekod vplivalo službeno razmerje podložnika do zemljiškega gospoda. Dokajšnje razlike v obremenitvi podložnikov velesovskega samostana si moremo vsaj deloma razlagati tudi z dejstvom, da so v tem gospostvu številčno prevladovale hube, ki so potekale iz dote redovnic in je tako velesovsko gospostvo rastlo iz delcev najrazličnejših gospostev, ki so različno obremenjevala podložnike. Z vključitvijo v novo zemljiško gospostvo se stare obveznosti bistveno niso spremenile. V nekaterih primerih gre mogoče tudi za deljene hube, ki so jih pa urbarji še vedno označevali kot cele. Koseški primer kaže, da so marsikje vplivale na diference tudi stare družbene razlike v vrstah kmetskega prebivalstva. Saj dajo slučajni listinski podatki, ki omenjajo n. pr. v 13.—14. stoletju tri koseze v Olševku, ali v 15. stoletju koseza v Naklem,28 slutiti, da je bil koseški živelj tudi izven kriškega urada na delu obravnavanega ozemlja še dolgo dokaj živ.
Velik razpon se v splošnem tudi v naslednjih dvesto letih ni bistveno spremenil. Marsikatere obveznosti so ostale do kraja enake, kot jih srečamo pred davnimi stoletji. Med te sodi zlasti oddaja žita, čeprav naletimo tu pa tam na primere, da posamezniki iz te skupine žita sredi 18. stoletja niso več oddajali (n. pr. v velesovskem gospostvu kmet v" Velesovem, Olševku), ali nasprotno, da so n. pr. v primskovskem in nakelskem uradu nekatere hube, ki 1552 še niso bile obremenjene z oddajo žita, 1626 prispevale žito v višini ostalih podložnikov, ne da bi jim istočasno znižali dajatev v denarju. Ta sprememba je zlasti zaznavna pri nekdanjih pustotah. Denarne dajatve kažejo sicer marsikje tendenco naraščanja, vendar bi bilo mogoče to vrednost uspešneje vrednotiti šele z analizo kupne moči denarja v različnih razdobjih.
Dokajšnje poslabšanje podložniškega položaja je zaznamovati glede na tlačanske obveznosti, ki so v srednjem veku z rastočo kolonizacijo in z opuščanjem pridvornega gospodarstva kopnele. Spričo občutnega razvrednotenja denarja je začel spet naraščati gospodarski pomen delovne rente, zaradi česar so zemljiška gospostva marsikje začela obnavljati sistem pridvornega gospodarstva. Večanje gospoščinskih pristav nakazujejo tudi naši urbarji. Tako so v preddvorskem gospostvu pred 1541 odvzeli eno hubo podložniku v Preddvoru in jo združili z ondotno pristavo (urbar).
koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Slovenska akademija znanosti in
Še bolj značilen primer srečamo v urbarju brdskega gospostva iz 1558; v Bobovku je gospostvo sprva neki hubi odvzelo le nekaj njiv, malo nato pa je ondi zaseglo kar tri hube v celoti in jih uredilo v pristavo. To poslabšanje najbolj nazorno nakazuje primer upravnih enot, ki jih je deželni knez ob finančnih zadregah zastavljal ali oddajal v zakup. Imetniki oziroma upravniki teh posesti so hoteli iz ustreznega ozemlja čim več iztisniti. Tako so bili n. pr. podložniki primskovskega in nakelskega urada v celjski eri oproščeni vsake tlake, toda že 1484 so se ondotni kmetje pritoževali, da jih novi gospodje brezsrčno gonijo na tlako.29
V veliki meri so zemljiška gospostva tudi na obravnavanem ozemlju skušala uvesti obveznost, ki naj bi bila veljavna za vso Kranjsko, t. j. da mora podložnik na celi hubi biti zemljiškemu gospodu na voljo šest dni v tednu, manjši kmetje sorazmerni del, vendar naletimo mimo te obveznosti tudi na različne variante. Tako je bila n. pr. velika večina velesovskih podložnikov obremenjena z običajno deželno obveznostjo, razen tega pa je velik del podložnikov bremenila še stara obveznost prevažanja vina, ki je bila do 1760 povsod spremenjena v denarno dajatev v višini 2 gl d. 33 krc. Le podložniki v Voklem in Voglju so opravljali letno po 4 dni tlake in to 2 dni ročne, 2 dni z živino, a so morali dajati na račun robotnine po 4 gld. 15 krc.
Podložne hube primskovskega in nakelskega urada je mimo že dotlej vpeljane tlake bremenilo še tkanje 12 funtov prediva, razen tega je pa zemljiško gospostvo praviloma pobiralo od vsake hube na račun tlake še po 6 gld. 20 krc. do 11 gld. 20 krc. Del podložnikov teh dveh uradov je prešel že v 17. stoletju v sklop Turna pod Novim gradom. Njihove obveznosti v tlaki so bile še večje. Sredi 18. stoletja je namreč del podložnikov opravljal po 20 dni ročne tlake na leto, moral je spresti po 10 funtov prediva ter plačati poleg 10 gld. robotnine še po 1 gld. 20 krc. na račun tovorščine; ostale je vezala v deželi običajna tlaka. Kot posebnost naj omenim, da so tlačani morali gospostvu plačevati povrhu še po 6 krc. za opremo; pač pa so prejemali od Jurjevega do Mihelovega hrano, sicer jim je pripadal le košček kruha.30
Nič niso bili na boljšem podložniki preddvorskega gospostva. V začetku 19. stoletja je gospostvo praviloma zahtevalo od podložnikov opravljanje v deželi običajne tlake in 12 funtov prediva. Posamezniki so se sčasoma tlake odkupili z letno robotnino 10 gld. 12 krc., a so morali še vedno opravljati po šest dni ročne tlake na leto kot pred stoletji, ko robotnine sploh niso plačevali.
umetnosti I., Dela 7 (1952), 330. — 29 J. 2 o n t a r, o. d., 32—33, 435. — 50 RDA-G, fasc. 301, urbar.
V smledniškem gospostvu so hube plačevale po 4 gld. 15 krc. robot-nine, zraven so podložniki opravljali letno po 2 dni ročne tlake, 4 dni so pa prevažali žito in seno (št. 3, 18).
Položaj tlačanov kriškega urada se je poslabšal na vsej črti. Tak razvoj daje slutiti že pripomba v urbarju iz 1569, po kateri si zemljiški gospod pridržuje pravico, da tlako po lastni volji poveča in jo lahko naloži tudi tistim podložnikom, ki je dotlej niso opravljali. Za navadne podložnike tega urada je značilno, da jih je sredi 18. stoletja vezala tridnevna letna tlaka, torej le malo manj kot pred stoletji, a so zato plačevali ro-botnino v višini 3 gld. 45 krc. do 6 gld. 48 krc., razen tega so pa morali spresti še po 5 funtov prediva. Še izraziteje se kaže razlika pri kosezih. Praviloma jih je vezala tridnevna letna tlačanska dolžnost in robotnina v višini 3 gld. 24 krc. do 6 gld. 48 krc., deloma tudi tkanje prediva v višini 5 funtov. Upoštevajoč obveznosti do zemljiškega gospoda je bil nekdanji svobodni kosez tedaj že povsem izenačen z ostalimi podložniki.
LES OBLIGATIONS DES SUJETS DES SEIGNEURIES DU TERRITOIRE DE KRANJ
R e s u m e
L' analyse des registres ruraux qui, pour le territoire trake, ne sont conserves qu' & partir du 15' siecle, nous montre de grandes differences dans les charges des sujets de 1’ une ou 1’ autre seigneurie. Une partie des sujets payait deja au 15' siecle la plus grande partie des obligations en argent, 1’ autre partie ‘les payait en argent ainsi qu’ en cereales en quantite tres variable. La grande difference entre les charges n’ a non plus essentiellement change jusqu’ a la rectification des impots au 18' siecle. Tandis que, pour 1’ impot en cereales, il y a pendant des siecles co-ntinuite extraordmaire, la situation des sujets, pour les obligations en corvees, a lentement mais fortement empire par suite de 1’ importance economique croissante de la rente du travail. Les plus grands changements ont ete subis par les ‘kosezes (Edlinger) qui restes des vieux Slovenes libres, au cou-rs des siecles ont ete totalement assimiles aux sujets voisins.
KRANJSKA ŽUPNA CERKEV V LUČI STAVBARNIŠKEGA REDA
Emilijan Cevc
Kadar govorimo o poznogotski arhitekturi na slovenskih tleh, omenjamo na častnem mestu stavbo kranjske župne cerkve, ki je obenem najpomembnejši spomenik mesta Kranja. Zato ni čudno, da je doživela tudi že dve večji umetnostnozgodovinski obdelavi izpod peresa dr. Franceta Steleta, ki sta skušali rešiti njeno zgodovinsko uganko in ji določiti mesto v kompleksu naše gotske arhitekture.1 Razpravi sta po svoji metodi in široki razgledanosti tako dozoreli, da jima na prvi pogled skoraj ni mogoče še kaj dodati. Če danes ponovno obujam nekatera vprašanja ob tem spomeniku, moram najprej pripomniti, da bi brez omenjenih predhodnih obdelav tudi nova spoznanja ne bila mogoča, in da le-ta zadevajo bolj genetične podrobnosti stavbe kot pa končni izsledek o njenem položaju v zgodovini našega stavbarstva. Te strani torej niso korektura, ampak le dopolnilo dosedanjih ugotovitev, čeprav se v nekaterih malenkostih z njimi razhajajo. Prav tako menda ne bo škode, če moj članek tu in tam sovpada s tem, kar v istem zborniku objavlja Ivan Komelj, saj izhajajo najini rezultati iz različnih izhodišč — če pa se ujemajo, je to le v korist znanstvenim ugotovitvam.
Ker se mi je problematika odprla najprej ob glavnem portalu cerkve in ob reliefu Oljske gore, ki krasi njegovo čelo, si oglejmo nekoliko podrobneje najprej tega.
Za ta portal sicer ne moremo reči, da bi lahko tekmoval s portali katedral in velikih župnih cerkva po Srednji Evropi, saj je celo naša pozna gotika ustvarila nekaj primerkov, ki so bogatejši od kranjskega. Zdi se nam celo, da je s svojim 1,30 m širokim vhodom za tako monumentalno stavbo, kot je kranjska cerkev, skoraj nekoliko preozek. Najbrž se ne bomo motili, če si mislimo, da so morda stiske srede 15. stoletja omejile prvotni monumentalnejši načrt glavnega vhoda na današnje mere. Vendar tudi tak, kot je, portal plemenito dopolnjuje cerkveno pročelje in celotni trg. Ni slikovito bogat, pač pa umirjeno skladen v svojih razmerjih. Ne
1 F. S t e 1 6, Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino 15 (1938), 3 sl.; Srednjeveška umetnost v Kranju v knjigi J. Zontar, Zgodovina
poganja se v višino kot 'lahkoten, dematerializiran stavbni člen, pač pa se krepko vzpenja s paličasto in žlebičasto profiliranim ostenjem iznad močnega, celo podvojenega talnega zidca in izzveni z usločenim lokom v križno rožo na vrhu, njegovo organsko rast pa spremljata ob straneh še dva stebriča z listnatima kapiteloma, nad katerima rasteta kvišku dve fiali; prav ti pa ustvarjata videz pravokotno ujete portalne kompozicije in tektonske strogosti. Žal je bilo treba nekatere dele portala, ki jih je premočno načel zob časa, zamenjati v novem kamnu, pa tudi prezidava v času dekana Mežnarca, ki je dodala levo in desno od stolpa fasadi še dva psevdogotska vhoda namesto starejših v vzdolžnih stenah ladje, je zabrisala resnost sprednje cerkvene strani. Ker je obiskovalec prisiljen stopiti v cerkev skozi enega stranskih vhodov, je seveda prikrajšan za prvo doživetje notranjosti, s katerim je stari stavbenik računal in ga izpeljal tako po prostorninski problematiki kot po simboličnem poudarku. Toda k temu se bomo vrnili kasneje.
Če gledamo celotno rast stolpa kot dominanto fasade in celotne stavbne gmote, kmalu spoznamo, da se ta podreja istim zakonom, ki so odločali že pri oblikovanju portalnega motiva: ne vitkemu zagonu v višino, ampak umirjeni tektonski rasti, ki individualizira sleherno nadstropje z močnimi venčnimi zidci in ločnimi frizi pod njimi. Prvi tak horizontalni poudarek se uveljavi že takoj nad vrhom portalnih fial in križne rože, tako da široko okno v prvem nadstropju zvonika ne vzbuja več vtisa krone nad portalom, ampak le individualne odprtine v glavni osi. Ob tem osamosvajanju in ločevanju posameznih nadstropij stolpa in ob uravnovešenih proporcijah portala se napoveduje že renesančno arhitekturno občutje in se že na zunaj uveljavlja tista umirjenost, ki prevladuje v notranjosti dvoranske cerkvene ladje.
Sami arhitekturni detajli portala nam še ne dovoljujejo njegove datacije. Tu nam priskoči na pomoč relief Kristusa na Oljski gori v šilasto-ločnem čelu portala s svojim zgovornim stilnim pričevanjem. Relief meri v višino 96 cm in v širino 135 cm in je izklesan iz sivega peščenca; ker je izpostavljen vsakemu vremenu in prahu, je precej poškodovan, pa tudi večkratne preslikave mu niso koristile.2 Celotna kompozicija je nekoliko prilagojena šilastoločni ploskvi čela. Krajina Oljske gore je nakazana s skalovjem, ki ga vidimo že levo spodaj in se nato v diagonali stopničasto kopiči proti desni, v ozadju na levi pa se vzpne v višino, na kateri rase skupina dreves z želodastimi krošnjami; iz ozadja, kjer izginja za figurami na levi in desni, se v loku uvija proti ospredju nizka, iz prot ja
Slika 1. Relief Oljske gore v čelu portala kranjske župne cerkve
spletena ograja Getsemanskega vrta. V levi polovici reliefa kleči Kristus, oblečen v dolgo haljo, in se močno sklanja naprej, tako da zavzema približno diagonalno sredino kompozicije. Roki sklepa k molitvi in se ozira proti vencu oblakov, v katerem se prikazuje dolgobrada glava .Boga Očeta. V desnem spodnjem kotu spe trije apostoli: spredaj ostareli Peter in mladostni Janez, za njima Jakob v zrelih moških letih. Z rokami na prsih ali v naročju se naslanjajo na skalovje in sklanjajo glave proti sredini. Vsi trije so zajeti v trikotniški kompoziciji, ki ima spodnjo stranico v široko razlitih robovih oblačil in vrh v glavi sv. Jakoba. Na levi strani je videti, kako se pod Iškariotovim vodstvom bliža četa peterih vojščakov v kratkih suknjičih, verižnih oklepih in čeladah; prvi od njih je z desno nogo že prestopil nizki plot in sega po Kristusu, ki mu ga kaže Juda. V levem spodnjem oglu opazimo še majhno klečečo postavo donatorja v dokolenski, krilu podobni suknji, katere rokavi so v komolcih razklani, tako da padajo kot velike vreče navzdol; mož sklepa roki in se ozira v Kristusa. Ni dvoma, da imamo pred seboj donatorsko podobo, katere starčevski, bradati obraz kaže najbrž celo portretne črte. Ker ob figuri ni nobenega grba, ne moremo reči, koga predstavlja; verjetno gre
za portret tedanjega mestnega sodnika, čeprav priča modna noša, da pripada menda plemiškemu stanu.
Po kvaliteti relief ni nadpovprečen, pač pa je prizadeven kamnoseški in dekorativno učinkovit izdelek. Ločno polje je prisililo kompozicijo, da je naivno nagnila vojščake in drevesa vzporedno z robom reliefa, kar je vplivalo tudi na pretirani naklon Kristusovega telesa. Enoten in kompo-zicionalno uspel detajl sestavljajo speči apostoli. Idealistično razpoloženje in zadrega zaradi prostora sta zakrivila tudi anomalijo v velikosti oseb. Največji se nam zdi Kristus, čeprav po velikosti ne zaostaja za apostoli, le da ti sede. Glava Boga Očeta, ki je sicer najbolj oddaljena, se nam zdi nesorazmerno velika, posebno ker jo poudarja še venec oblakov, ki jo obdaja kot nimb. Občutno manjši od Kristusa in apostolov so vojščaki, donator pa je pravi pritlikavec. V teh nerealnih razmerjih še vedno odmeva srednjeveški idealizem, ki veča figure po njihovi duhovni in vsebinski pomembnosti.
Tudi govorica sloga razodeva neenotnost. Apostoli so ogrnjeni v ohlapne plašče, katerih gube se razmeroma mehko spuščajo ob telesu, ovijajo roke in komolce in se pri tleh razlivajo v širino. Zdi se, da se je kipar pri tej skupini naslanjal na neko predlogo iz prvih let 15. stoletja, pri kateri je odločal še »mehki slog«, saj se ob vsej slikovitosti bogatih gub uveljavlja skozi oblačilo tudi volumen telesnega jedra. Vendar je čista melodika mehkega sloga že otrdela; figure so izgubile nežno eleganco, draperija voljno gibkost, prevladala je krhkost brez živega soka. Pri Kristusovi postavi se nam to še bolj pokaže; starejši vzori so se ob njej že porazgubili, kajti kipar je isk.al v gubanju halje nov stilni prijem, usmerjen proti bolj realističnemu občutju. Dosegel pa je samo to, da je figura izgubila plastično prepričljivost, da so gube shematično okorele in da celotna postava učinkuje manieristično izumetničeno. Halja, ki se razliva z robom po tleh v nakopičenih gubah, se sicer še ni otresla vseh spominov na začetek stoletja, izgubila pa je čisti zven starejših vzorov. Gube so se zgnetle v nelogične grebene in se ostro lomijo, trde so in prisiljeno urejene. Vojščaki in Judež ne gledajo v Jezusa, ki jim je cilj, ampak v gledalca, saj so s telesi — razen prvega — obrnjeni naravnost naprej. Obrazi so tipizirani in brez sleherne psihološke poživitve. Ne moremo pa prezreti prizadevanja po izčrpni pripovednosti, ki noče izpustiti nobene vsebinske podrobnosti evangeljskega teksta, saj se v gostobesednem pripovedovanju kar prehiteva: ko Kristus še moli in apostoli še spijo (prva scena), vojščaki že lezejo čez plot (druga scena) in segajo po Kristusu (četrta scena), še preden je ta vstal in ga je Judež utegnil poljubiti (izpuščena tretja scena). Trije evangeljski zaporedni prizori so torej zgoščeni v enega samega. Tudi v tej pripovedni zgoščenosti se naznanja že
poznogotski čas s svojim realizmom za vsako ceno. Ob kranjski Oljski gori lahko pomerimo relief enake vsebine, kakršen se nam je ohranil v Mariboru na škofijskem vrtu in pripada še zrelemu mehkemu slogu. Štajerski kipar se je omejil samo na Jezusovo molitev in na speče apostole pod njim in na ta način celotno kompozicijo izpeljal neprisiljeno, mehko, vsebinsko logično in monumentalno. Podobno bi lahko ponovili tudi ob reliefu Oljske gore na zunanjščini ptujske proštijske cerkve, ki datira iz dvajsetih let 15. stoletja; tudi tu prostorne in voluminozne vrednote obvladuje zrelo mojstrstvo, ki se omejuje v narativnosti, tako da na prihod vojščakov še pomisliti ne utegne.
Kranjski relief je torej ujet v nekoliko sterilni razvojni moment med dvema slogoma: tradicije mehkega stila še niso zamrle, nova smer druge polovice 15. stoletja se še ni utegnila uveljaviti, čeprav se že naznanja. Apostoli so še otroci minulega sloga, pri Kristusu pa se jecljavo napoveduje novi, ki bo dozorel okoli leta 1470. Gre za tisti slogovni izraz, ki je raziskovalcem dolgo delal preglavice, ko so njegove kreacije datirali ali prezgodaj ali prepozno. Ob našem reliefu je že dr. F. Stele upravičeno poudaril manieristični značaj, ki se kaže v kopičenju gub. In prav ta manierizem je obenem z zakasnelim idealizmom značilen za umetnost, ki se je komaj dobro izvila — kar za naše dežele še posebno velja! — izpod plemiškega varuštva in prešla v last meščanskega sloja, ki se vedno močneje tako kulturno kot gospodarsko in politično uveljavlja. Pri nas se ta smer in njen razvoj najlepše zrcali v plastikah kiparske delavnice, ki je delovala sredi in v tretji četrtini 15. stoletja v Ljubljani; tudi tu se realistični momenti le stežka uveljavljajo ob vseskozi prevladujočih konservativnih tradicijah idealističnega mehkega sloga.3 V slikarstvu nam nudijo analogno paralelo freske Janeza Ljubljanskega iz štiridesetih in petdesetih let 15. stoletja.4 Razloček med kranjskim reliefom in omenjenimi kipi in freskami je le v močnejšem severnjaškem naglasu, ki ga opazimo v Kranju, medtem ko slutimo pri ljubljanskih mojstrih več mediteranskih črt.
Motivno bi gubanju Kristusove halje lahko našli pravzor, ki bi bil podoben slikovitim, v lepem loku po tleh razprostrtim gubam, kakršne opazimo na primer na Marijinem plašču na reliefu Poklona sv. treh kraljev z velikega oltarja cerkve sv. Martina v bavarskem Landshutu;5 ta relief je nastal leta 1424 v delavnici Hansa Stetheimerja (»mlajšega«). Toda dekorativno elegantni landshutski motiv je pri nas zapadel v suho-
o. d., 147 sl. — 3 E. Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1956, 21 sl. — 4 F. Stele, D er Maler »Johannes concivis in Laybaco«, 900 Jahre Villach -Neue Beitrage zur Stadtgeschichte, Villach 1960, 81 sl. — 5 T. Herzog, Meister Hans von Burghausen genannt Stetheimer, sein Leben und Wirken, Verhandlungen des
parno in prozaično transkripcijo sicer stilno naprednejših, toda neprebavljenih vzorov. Z našimi apostoli bi lahko primerjali sedečo Marijo v omari lesenega oltarja v pustertalskem S. Sigismundu, nastalem med leti 1437 in 1443.6 Najpoučnejša je primerjava s plastično skupino na portalu špitalske cerkve v Meranu. Cerkev je bila končana res šele leta 1481, toda njen portal je starejšega datuma — iz četrtega ali petega desetletja 15. stoletja. V sredini vidimo v čelu portala Prestol milosti: gube plašča Boga Očeta nas spomnijo na oblačila naših apostolov, saj so prav tako ujete še v močne spomine na mehki slog. Na levi (heraldično na desni) kleči donator v obleki, ki je skoraj popolnoma enaka oblačilu našega donatorja; posebej naj opomnim na vrečasta rokava. Grb ob nogah nas pouči, da gre za plemiča iz rodu Hiltprant iz Merana, ki je dal v drugi četrtini 15. stoletja mestu župana. Na drugi strani kleči najbrž županova žena. Gubanje njenega plašča je skoraj identično gubam pri našem Kristusu, le da je nekoliko monumentalneje izpeljano, saj imamo v Meranu opraviti s skoraj polnoplastičnimi skulpturami in ne z reliefom.7 C. Th. M ii 11 e r poudarja ob meranskih plastikah bavarske stilne črte. Je mar ob vsej tej podobnosti nepomembna ugotovitev, da je tudi meranska špitalska cerkev s svojim kiparskim okrasom vred nastala v luči tradicije Hansa iz Burghausena (poprej imenovanega Stetheimerja »starejšega«)? Ob teh analogijah, ki bi jim lahko dodali še novih, pa se tudi nastanek kranjskega reliefa pomakne v čas okoli leta 1440 ali v začetek petega desetletja 15. stoletja.8
Povedal sem že, da kranjski relief ni idealno ohranjen. Propadla mu je skoraj vsa površinska struktura, zato učinkuje v mnogem bolj shematično v detajlih in slikoviteje v celoti. Posebno so prizadete glave vojščakov, ki so se spremenile v mrtve maske; odbite so roke donatorju in prvemu vojščaku; močno je spremenjen Kristusov obraz. Barbarska »šminka« obrazov je zabrisala še zadnje modelacijske značilnosti. Zato je precej težko odgovoriti na prihodnje vprašanje, ki se nam odpira:
Ali je relief na portalu v kakšnem sorodstvu s plastiko na oboku ladje? Preden odgovorimo, se moramo ozreti v stavbno zgodovino cerkvene ladje. Razkrije se nam, da imamo ob današnji stavbi kranjske župne cerkve opraviti (v gotiki) s tremi stavbnimi razdobji. Najstarejši je prezbiterij, ki pripada s svojo dinamično višinsko rastjo še zrelogot-skemu prostorninskemu občutju; zelo verjetno je nastal v času župnika
H-istorischen Vereins fiir Niederbayern 84 (1958), slika 10. — 6 R. S a Ivi ni, Un altare della Pusteria e il suo pošto n el la storia deli’ arte atesina, Le Arti 3 (1940—41), 107 sl.; C. Th. Milil er, Mittelalterliche Plastik Tirols, Berlin 1935, 61 sl. — 7 Prav tam, 74 sl., slika 224—226. — 8 E. C e v c, Srednjeveška plastika . . ., 22. — 9 J.
Slika 2. Čelo portala špitalske cerkve v Meranu
Kolomana de Manswerda, ki je umrl leta 1434. Ta je okoli leta 1426 sezidal novo župnišče, kar bi kazalo na njegovo stavbno vnemo, o njegovem umetnostnem okusu pa pričajo rokopisi Moralij sv. Gregorija Velikega, misala in sv. pisma, ki jih je leta 1412 daroval župni cerkvi. Jakob Chatzpeck, ki je leta 1410 prepisal Moralije, se sam imenuje kot
»član hiše in omizja gospoda Kolomana«, iz česar bi lahko sklepali, da je župnik zbiral okoli sebe kulturno prizadevne ljudi.9 Verjetno je, da je Koloman ob župnišču sklenil postaviti tudi novo župno cerkev, saj je bila njena prednica najbrž še iz romanskega časa. Neznani vzroki so dobro zastavljeno delo pretrgali, tako da je novi »dolgi (meščanski) kor« (prezbiterij) zrasel ob že stoječi stari ladji (ali verjetno bolje: ladjah). Ne začudil bi se, če se bo kdaj izkazalo, da so temu koru botrinih formalno — ne tipološko! — južnočeški vzori. Vsekakor se v njem izraža še pravi gotski duh, še neki daljni odsev tistega kreativnega ognja, ki je gradil katedrale, čeprav je dolgi kor prostorninsko pravo nasprotje katedral! Upoštevati pa moramo ob njegovem zorenju vpliv Svete kapele in meniških korov pridigarskih redov. 2e stavbenik prezbiterija je računal z dvema momentoma: z razmerjem prostora prezbiterija in prostora nove ladje oziroma z njunim sožitjem in zato tudi z merami tlorisa in višine. Urbanistična lega je prav tako narekovala stavbi določene dimenzije, ki jih ni bilo mogoče prekoračiti in morda je njihovo zahodno mejo resnično določala že lega stolpa, predhodnika današnjega. Obenem je tudi bogoslužni namen narekoval že od vsega začetka tisto prostorninsko dvojnost, ki je nato našla tako močan izraz v kontrastu prezbiterija, liturgičnega in reprezentančnega prostora, in prostorninsko široko sproščene ladje, zbirališča vernikov. Novi, psevdogotski slavolok je žal zabrisal nekdanji preliv obeh prostornin, ki bi bil za naše razmišljanje zelo zgovoren.
Zidava nove ladje je torej morala počakati; verjetno se je je lotil šele župnik Matija Kefer. Prav portalni relief, ki smo ga zgoraj spoznali, nam je dober časovni kazalec. Kratko lahko rečemo: okoli leta 1440 so dozidali nov stolp in nove stene ladje. Da je stolp z ladjo res enotnega liva, dokazuje več momentov:
Stolp, ki je v pritličju predrt s štirimi velikimi šilastimi loki, ni nikoli služil kot zunanja vhodna lopa, kajti talni zidec poteka samo po njegovi zunanji strani, znotraj pa njegovih sledov nikjer ne opazimo. In vendar bi bilo malo verjetno, da bi jih tod kasneje odklesali. V primeru, da bi bil stolp starejši od sedanje ladje, bi morala biti tudi starejša ladja enako široka kot današnja, pa tudi enako visoka, kajti tudi v prvem nadstropju ima stolp odprte visoke loke, ki računajo s sedanjo višino ladje, kakor računa z njo tudi okno v zahodni steni stolpa. Bilo bi zelo tvegano prebijati te loke v starejše telo stolpa.
Na ograji pevskega kora srečamo isti ločni ornament kot na zunanjosti stolpa pod večnimi zidci.
Potlačena loka, ki ob stolpu nosita pevski kor, sta organsko povezana s trupom stolpa, kar pomeni, da njune pete in konzole niso vanj vsajene sekundarno. Na nasprotni strani se loka prevešata ob steni ladje prav do tal in prehajata v baze z žlebičastim profilom na vrhu, ki je enak kot pri bazah služnikov in stebrov v ladji.
Ob tolikih zvezah med stolpom in ladjo se bližamo odgovoru na naše vprašanje o morebitni sorodnosti med reliefom v portalu in arhitekturno plastiko v ladji.
Če pogledamo na primer le ležečo starčevsko figuro na zahodni strani kapitela severozahodnega stebra, bomo takoj opazili sorodnost med njeno značilno stilizirano brado, katere pramena se spodaj srčasto stikata, in brado Boga Očeta na portalnem reliefu. To je nekakšna rustificirana »Ven-ceslavova brada« poznega 14. stoletja. Oblačila človeških postav na kapitelu so nagubana enako kot pri apostolih na reliefu. Tudi motivno tako človeške kot živalske figure na obeh zahodnih stebrih izvirajo v precejšnji meri iz parlerjanskega motivnega izročila, pri čemer se spomnimo le konzol s kornega triforija ali kornih opornikov v praški katedrali sv. Vida.10 Seveda pa ti vzori ne morejo premakniti naše datacije, saj je za sredo 15. stoletja prav ta naslon na pobudo iz 14. stoletja mnogokrat celo značilen. — Pri nas so v ptujskem dominikanskem križnem hodniku delovale podobne zakasnele silnice še proti sredi stoletja,11 srečamo jih pa ob istem času tudi v ljubljanski kiparski delavnici.
Obok stolpa na pevskem koru so podpirala rebra v podobi štirikrake zvezde. Žal so se ohranila le okvirna rebra, ostala so uničena. Ta so pali-častega profila (in ne rebrastega kot v ladji), kar spet kaže na nekoliko starejše delo, predvsem pa na delo drugega mojstra. Konzolne maske, iz katerih izhajajo, nam kažejo pošastne spake, ki prav tako ne morejo prikriti zvez s parlerjansko tradicijo. Isto velja za drastične konzolne glave v podkorju. Vse prežema krepka voluminoznost, ki se dobro sklada z žanrskim izrazom. Ne sme nas motiti, da se konzolne glave v stranskih prostorih pod korom stilno ločijo od sklepnikov na oboku v pritličju stolpa in da sta kasnejšega dela tudi obe rozeti na sklepnikih v podkorju. Verjetno je stavbar, ki smo ga doslej spoznali, uporabil reliefni okras v prvi vrsti le za nosilne stavbne člene, za konzole in kapitele, ne pa tudi za sklepnike. Zato kasnejši čas ni nadomestil samo oboka pod stolpom z novimi rebri in s sklepniki, ampak je dodal tudi sklepnika v stranskih prostorih. Sta-
o. d., 139. —10 J. Opit z, Socharstvi v Čechach za doby Lucemburku L, Praha 1935, 43 slika, tab. 24, 28 itd. Lahko bi opomnili tudi na konzole staromestnega stolpa v Pragi ali na konzole v portalu tynske cerkve v Pragi (prav tam, tab. 85, 86, 95—97). — 11 E. C e v c, Parlerjanske maske v Ptuju in okolici, Ptujski zbornik, Ptuj 1953, 51. —
Slika 3. Komolna maska v prvem nadstropju stolpa (na pevskem koru) kranjske župne cerkve
rejši delavnici bi končno 'smeli pripisati tudi obe maski na sklepnikih v temenu oboka nad ograjo pevskega kora, čeprav sta ploskoviteje obdelani, toda po svojem značaju prav tako parlerjansko ubrani. Morda sta delo nekega pomočnika; vsekakor sta sekundarno vključeni v sestav mlajšega oboka, saj se zde celo nastavki reber na njih nekoliko predelani.12
V začetku štiridesetih let je bil položaj v cerkvi verjetno takle: Ko-lomanovemu prezbiteriju je bila prizidana že ladja s stolpom na fasadni strani. Obokano je bilo pritličje in prvo nadstropje stolpa in podkorje. V ladji so stali že stebri in služniki s kapiteli, nad slavolokom sta tičali v steni že obe konzoli s podpornima figurama — manjkal pa je obok ladje. Težko je reči, če ga je začasno nadomestil lesen strop, čeprav se zdi to kaj verjetno. Seveda bi morali v tem primeru provizorično povišati stebre vsaj do vrha oken. V tej višini opazimo na vzhodni steni ladje — nad slavolokom — neko vodoravno črto, ki bi utegnila markirati nivo lesenega stropa.
Kaj je pretrgalo dela na ladji?
Štirideseta leta 15. stoletja so bila za Kranj precej razburljiva. Mesto je bilo zapleteno v boje med Celjani in Friderikom III. Habsburškim. Morda so ti spori zavrli že prvo stavbno akcijo pod Kolomanom, vsekakor pa je zaradi njih ostala nedokončana ladja. Leta 1442 so ponoči vdrle v mesto čete Ulrika II. Celjskega in oplenile tudi cerkev.
Še nekaj nam dovoljuje sklep, da je bila stavba vsaj zasilno končana že pred letom 1445. Tega leta je namreč oglejski patriarh baselske smeri, Lovrenc von Lichtenberg, potrdil novoustanovljeno kaplanijo bratovščine sv. Rešnjega telesa v kranjski župni cerkvi. Listina ne govori samo o ustanovitvi in dotaciji, ampak tudi o postavitvi bratovščinskega oltarja.13 To pomeni, da je bila tedaj ladja v glavnem že pod streho, sicer bi vanjo ne mogli postaviti oltarja; težko si pa zamišljamo nov oltar v cerkvi, ki bi jo nameravali porušiti za zidavo nove. Prav ta ustanova bi utegnila pričati celo o neki resignaciji, da bi cerkev sploh dobila obok, čeprav je bil ta od vsega začetka v načrtu. Oltar, o katerem govorimo, je stal najbrž ob severni strani ladje in sicer v osrednji traveji, kjer obok zaključuje danes sklepnik s Kristusovo glavo.
Pomembno je leto 1452. Tedaj so meščani sklenili porabiti del premoženja starejših bratovščin za obokan je in opremo cerkve.14 Ladja je torej dobila zidan, zvezdastorebrast obok, okrašen s figuralnimi in roset-nimi sklepniki. Takoj nato so ga poslikali še s freskami, ki jih slogovno lahko zvrstimo v čas okoli leta 1460.15 Delo je bilo torej v tem času že končano.
S tem je do popolnosti dozorela arhitektura klasičnega tipa dvoranskega cerkvenega prostora.
Štirje vitki, osmerokotni stebri, postavljeni na močne baze, ne dele prostornine več v tri ladje, ampak samo podpirajo obok in poudarjajo središče prostora. Obok ni več aktiven urejevalec gibanja, ampak stavbno lupino samo višinsko zaključuje in ji daje plastičen, modelacijski poudarek, ki je z rebrastimi zvezdami še slikovito obogaten. Kakor so demateriali-zirani stebri, tako je tudi obok izgubil strogi tektonski smisel, saj rase kakor krošnja palme iznad stebrov in se mirno opira na stene. Vzkipi, toda dinamična rast se mu takoj razvrednoti v igri razgibanih svodnih pol. Rebra niso več funkcionalno okostje in konstruktivna opora oboka, ampak le melodičen okras njegove lupine. Ves prostor svobodno in nemoteno diha; preliva se med stebri kot enovita celota, ki je ne -moti nobena tvarna cezura. Dr. Stele (glej op. 1.) je odlično zarisal glavne smernice, ki so botrovale dvoranskemu prostoru — in kranjskemu še posebej — tako da lahko njegove besede le v malenkostih dopolnimo.
Merski mo-dulus sta narekovala širina prezbiterija in stolpa. Med tema arhitekturnima elementoma se razvija v strogem kvadratu ladja, sestavljena v tlorisu iz devetih kvadratov obočnih pol, od katerih tri osrednje
d e n, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, 131 sl. — 14 J. Ž o n t a r, o. d., 57; F. Stele, Srednjeveška umetnost v Kranju, o. d., 122. — 15 F. Stele, prav tam, 126 sl. — 16 G. Vale, Itine-
podolžne in tri osrednje prečne sestavljajo lik enakokrakega križa. Osrednji kvadrat je tudi presečišče omenjenih kvadratnih nizov, v njegovih oglih pa stoje štirje stebri. Na ta motiv se torej opira vsa arhitektonska in idejna koncepcija stavbe, saj bi z nekaterimi statičnimi retušami lahko v njegovem jedru postavili en sam stebrasti nosilec oboka in s tem dokončno zabrisali vtis treh ladij, ki se zdaj uveljavlja vsaj še v tlorisu. Osrednji baldahin, ki je poudarjen tudi z odprtino v oboku in s slikarijo v poljih svoje zvezde, pomeni torej zgoščeno jedrišče prostora, ki se na ta način, in ob kvadratnem tlorisu, spreminja v neke vrste centralno arhitekturo. V tem baldahinu se umirijo vse prostorninske motorične silnice, tako da je celo liturgično pogojeno podolžno gibanje precej zabrisano. Svoj čas se je ta zaključenost uveljavljala še bolj, ker je zapiral vhod v prezbiterij Marijin oltar, ki je stal pred slavolokom.
Ob jasni preglednosti in zlitosti zadobiva naš prostor že nekaj renesančnega prizvoka, čeprav ga zanika prav dematerializacija stavbnih elementov in višinski sunek stebrov. In vendar je ta izrazito »demokratični« prostor diametralno nasprotje katedrale, ki je zrasla iz duha subordinacije ali zanesenega hrepenenja, ki človeka izniči. Tu je vse uravnovešeno in umirjeno. V trenutku, ko obiskovalec zdrsne skozi ozko podkorje oziroma skozi zvonico stolpa, se mu pogled razširi in na slehernem mestu enakovredno doživlja celotno notranjščino. Celo Križani, čigar mesto je bilo v zrelem srednjem veku nad korno pregrajo ali v slavoloku, se zdaj premakne v sredo ljudstva: visi prav nad vernike izpod odprtine v osrednji zvezdi kot nadomestilo centralnega sklepnika. Ali se ne naznanja v tem premiku že prva ideja protestantske reformacije, ki je dobrih petdeset let kasneje potrkala tudi na vrata kranjske cerkve?
Duh, ki veje iz te arhitekture, nam prav tako razločno kot arhivalni viri izpričuje, da je to stavbo narekovala skupnost meščanov in ne fevdalčeva volja. Meščanska ideja, ki se otresa fevdalne podrejenosti, slavi v njej svojo zmago. Mesta, ki so v tem času izoblikovala že tudi pri nas svojo upravno avtonomijo, jo hočejo doseči tudi v cerkvi. Meščan, ki si je gospodarsko opomogel, je prevzel kulturne in umetnostne pobude odločno v svoje roke: nastajajo nove stanovanjske hiše, nove mestne hiše, predvsem pa nove župne cerkve, ki naj dajo vsemu prizadevanju tudi duhovno potrdilo. Kranj je bil eno najambicioznejših mest na nekdanjem Kranjskem, zato je razumljivo, da je prav med njegovim obzidjem zrasla naša prva dvoranska cerkvena arhitektura, katere začetki segajo v čas okoli leta 1440. Cerkev, ki je pognala iz prebujene meščanske zavesti, je bila tako plemenita v svojih formah, da je leta 1486 celo z italijansko estetiko prevzeti tajnik oglejskega vizitatorja, Paolo Santonino, z navdušenjem zapisal v svoj dnevnik, da je »prekrasno zidana«, da ni najti v
njej nič lessi in dn se bočijo n^d njo visoki obokid^ Lnhko rečemo, da. se v njej zrcali kulturni profil kranjskega mesta sredi 15. stoletja lepše kot v kakršnemkoli pisanem viru.
Tako se je na naših tleh prvikrat uresničil arhitekturni tip, ki je zorel v dolgem razvojnem procesu od gotskih katedral preko dosežkov svabskc arhitekture s stavbarsko družino Parlerjev na čelu — ki so dosegli vrhunec v praškem Sv. Vidu, in katere spomin v Kranju še zveni! — pa do stavbnih rešitev Bavarske, ki jim je osrednja postava mojster Hans iz Burghau-sena, nekoč imenovan Stetheimer.
Tu se ni mogoče ukvarjati s problematiko celotnega kompleksa dvoranskih cerkva na Slovenskem, saj jo je dobro zajel že dr. Stelč. Toda nekatere momente, ki so za naše nadaljnje raziskovanje nepogrešljivi, moram le poudariti. Dr. Stele je pravilno nakazal zvezo med arhitekturami dvoranskih ladij kranjske, škofjeloške in radovljiške župne cerkve in na njihove odmeve v Št. Rupertu na Dolenjskem ter v Cerknici. Pokazal je na njihovo izhodišče v »Stetheimerjevem« stavbarniškem krogu, kateremu pomeni vrhunsko kreacijo špitalska cerkev v Landshutu, začeta leta 1407. Posrednik med Bavarsko in Kranjsko bi utegnila biti freisinška Škofja Loka. Na gorenjskih tleh pa je doživel bavarski arhitekturni vzor pomembno obogatitev v reliefno okrašenih sklepnikih in konzolah. Želja po kamnoseški obogatitvi obokov se je namreč pri nas združila s prizadevanji domačega kamnoseštva, čigar korenine so na Primorskem, kar je rodilo edinstveno sintezo arhitekture in kamnoseštva, ob kateri bi lahko govorili kar o slovenski »posebni gotiki«.
Zveza med ladjama kranjske in škofjeloške župne cerkve se je kar ponujala, ne samo, ker je pri obeh realiziran idealen dvoranski prostor, ampak tudi zaradi njune neposredne geografske bližine in istočasnega nastanka. Vsekakor je bila škofjeloška ladja končana takoj po letu kot priča letnica 1471 na oboku. Toda kljub skupnemu idealu je vendar kranjska arhitektura dosledneje izpeljana, urejena okoli geometričnega središča in na principu kvadratnega tlorisa. V Škofji Loki pa se uveljavlja v tlorisu pravokotnik, sestavljen iz dvanajstih svodnih pol, katerih poudarek ni več v sredini, ampak v tretji poli od vhoda oziroma drugi od slavoloka. In še neki razloček opazimo: kapiteli stebrov niso reliefno okrašeni, pač pa nastopa na oboku večje število figuralnih sklepnikov, na katerih so upodobljene skupine oseb, svetnikov in donatorjev, cehovskih patronov pri obrtniškem delu itd. Toda stilna primerjava teh sklepnikov nam kmalu pokaže, da so istega izvora kot kranjski, čeprav so po na-
rario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485—1487, Roma 1943,
Stanku malo mlajši. Posebno zgovorno je primerjati Marijine sklepnike v Loki in Kranju! Razrahljale so se predvsem konture: te so v Kranju strožje in na sklepniku sv. Janeza Krstnika celo ujete v gotski štirilist, medtem ko se v Loki slikovito sproščajo z razgibanostjo figur ali dekorativnega listovja. Temeljno stilno razpoloženje je še vedno ujeto v kolesnice spominov na mehki stil, čeprav se ti v Loki že nekoliko razveljavljajo. Na splošno še vedno deluje ista slogovna zakonitost, ki smo jo poudarili že ob kranjskem reliefu Oljske gore.
Kratko lahko zaključimo, da je isti mojster obokal kranjsko in škofjeloško ladjo, toda zadnja je približno deset let mlajša.
Toda je mar škofjeloška ladja doživela podobno stavbno zgodovino kot kranjska, to je: ali moramo pri njej prav tako računati z zastojem v zidavi? Na to vprašanje bo najbrž težko kdaj odgovoriti, zdi pa se, da je nastala v enem samem zagonu. Toda na sklepnikih druge zahodne o bočne pole osrednje osi opazimo dva ščitca z mojstrskima znamenjema — nekakima podpisoma stavbenikov. Prvi — na južni strani — je podoben črki »h« z lokom na vrhu navpične črte, drugi pa črki »T«, položeni na vrh pravega kota, čigar levi krak se vodoravno lomi. Da ne gre niti pri prvem niti pri drugem za navadno meščansko hišno znamenje, je gotovo, ker oba srečamo tudi na drugih arhitekturah — torej sta lahko samo mojstrski znamenji. Svoj čas sem domneval, da pomeni prvo znamenje stavbarja, drugo pa kamnoseka, ki je izklesal figuralni okras.17 Danes je jasno, da stavbarja ne moremo ločiti od kamnarja, kajti srednjeveški pojem »Steinmetz« (kamnar, kamnosek) je identičen s pojmom arhitekt! To pomeni, da imamo v Škofji Loki prav tako kot v Kranju opraviti z dvema stavbarjema, ki nista sodelovala drug ob drugem, pač pa sta delo vodila drug za drugim.
Če hočemo prodreti v skrivnost srednjeveškega stavbarstva, se moramo najprej seznaniti z njegovim stavbarskim redom, zato naj na tem mestu v nekaj 'stavkih podam njegove glavne značilnosti.
Srednjeveške stavbarnice — Bauhiitte, kot pravijo Nemci — si ne smemo zamišljati kot krajevno vezano delavniško skupnost, ki bi se podrejala lokalnim faktorjem, mestnim pravilom in deželnim knezom. To ni obrtniško združenje kot na primer cehovska organizacija, ki ima izrazito lokalen in meščanski značaj. Stavbarnica je bila eksteritorialna in podložna lastnemu vodstvu, ki mu je načeloval glavni mojster v Strassburgu, po državljanski črti pa je bila podvržena samo cesarju. Lahko se je neovirano selila iz kraja v kraj, kamor jo je pač poklicalo naročilo k delu ob 183
183. — 17 E. Cevc, Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša, Loški razgledi 1 (1954), 68 sl.; isti, Srednjeveška plastika..., o. d., 29. — 38 F. R ž i h a , Studien iiber die
večji stavbi. Prav v času, ko so nastajale naše cerkvene dvorane, se je zbral leta 1444 v Strassburgu prvi veliki stavbarniški shod (Huttentag), ki so se ga udeležili mojstri iz vseh nemških dežel in na njem obravnavali skupni stavbni red. Drugi tak shod je bil na dan sv. Marka 1459 v Regensburgu in ta pomeni vrhunec stavbarniške organizacije. Vsi stavbarji nemških dežel so se torej povezali v organizirano skupnost, ki je imela skupni sedež v Strassburgu v glavni stavbarnici (Oberbauhiitte), nato pa se je delila v 4 manjša okrožja (Hiittengaue) z višjimi stavbarnicami (Oberbauhiitte) v Strassburgu, Kolnu, Bernu in na Dunaju. Kranjska je spadala pod dunajsko višjo stavbarnico, kajti v letih 1463-69, 1478 in 1472 dopolnjeni stavbni red izrecno pravi, da spadajo k njej »Zgornja in Spodnja Bavarska, dežela ob Ennsu, Češka, Moravska, Štajerska, Koroška in Kranjska .. .«18 Med naštetimi kraji, sedeži stavbarnic, se omenja tudi neki »Lebach«, vendar je vprašanje, ali gre za gornjeavstrijski Lambach ali za Ljubljano.19 Stavbarnica (Hiitte) kot najmanjša organizacijska enota pa obsega kraj ali mesto s političnim ali gospodarskim pomenom, kjer je bila trenutno na delu, pa tudi okolico, v kateri nastajajo manjše stavbe po zgledu one v centru. Mojstru, ki stavbarnico vodi, so podrejeni polirji in pomočniki; voditi mora blagajno, v katero se steka članarina, ki jo mora dajati ustrezni — pri nas dunajski — višji stavbarnici.
Predaleč bi nas zaneslo, če bi hoteli navajati podrobnosti o učni dobi in vseh kvalitetah, ki so bile potrebne za dosego mojstrskega naslova.20 Zato omenjamo samo to, da je učna doba trajala 6, kasneje 5 let, nato je moral pomočnik še za 2 leti na potovanje, pred tem pa so mu ob posebnih zaprisegah podelili znamenje, ki je pomenilo njegovo legitimacijo, podpis in ponos. Spremeniti ga je smel le v primeru, če se je izkazalo, da imata dva enako znamenje. Največja sramota je bila, če so komu pribili znamenje na sramotno desko, kar se je zgodilo, če se je pomočnik ali mojster pregrešil proti stavbarniškim postavam ali če je storil nečastno dejanje. Kjerkoli je delal pomočnik, je smel na kamne, ki jih je odklesal, vdolbsti svoje znamenje, kjer je delal mojster, je smel stavbo opremiti z znamenjem v ščitcu. Polir je v mojstrovi odsotnosti nadzoroval zidanje, sam pa pod nobenim pogojem ni smel prevzeti samostojnega naročila, če ni bil sam tudi mojster. Še v večji meri velja to za pomočnika.
Stavbar - kamnar seveda ni napravil samo načrta za stavbo, ampak je tudi sodeloval na njej kot klesar. Najprej je bilo treba izklesati »Form-werk«, kot so n. pr. profili portalov, krogovičje v oknih, torej kose, ki so jih konstruirali s pomočjo šestila in ravnila. Težje'je bilo deflo na »Laub-
Steinmetz- Zeichen, MDZK NF 7 (1881), 48. — 19 Prav tam, 41. — 20 Prim. E. E g g, Aus der Ceschichte des Bauhandwenks in Tirol, Innsbruck, 1957, 43 sl. —
werku«, listovju, kot so n. pr. križne rože, rastlinsko okrašeni kapiteli itd. Če je našteta dela mojster rad prepustil pomočnikom, je pridržal »Pikhverch« sebi: reliefe v portalih, figuralne sklepnike in podobno, torej kose, ki so terjali ne samo tehnično, ampak že izrazito umetniško spretnost.21
S tem smo se spet približali problemu škofjeloškega oboka. Drugo znamenje ne more pomeniti kiparja, ampak le stavbarja. Po stavbarskem redu razen v izrednih primerih, kjer je bil čas zidave določen na leto in dan ali kjer je šlo z.a majhne stavbe, nista nikoli smela delati dva mojstra na isti stavbi.22 Po smrti vodilnega mojstra ali če je ta zadel na velike ovire, je delo na isti stavbi lahko sprejel vsak drug mojster, toda načrta svojega prednika ni smel spremeniti, razen če je to narekovala velika sila.23 S tem nam postane razumljivo, zakaj se je že v Kranju drugi mojster, naslednik onega iz štiridesetih let, tako zvesto držal prvotnega stavbnega koncepta. V Škofji Loki je med delom najbrž starejši mojster umrl, njegov naslednik, lastnik drugega znamenja, pa je poleg svojega vklesal na ščiteč tudi znamenje moža, ki je vodil zidavo pred njim.
V poznogotskem času je mnogokrat težko z gotovostjo določiti, kdaj so zidali stavbarniško organizirani mojstri in kdaj morda le lokalni obrtniki. Na splošno lahko računamo s prvimi povsod, kjer srečamo kamnarska znamenja. Torej tudi v skupini naših mojstrov.
Ni nujno, da bi bil starejši škofjeloški stavbar identičen s starejšim kranjskim. Kajti začudo in na žalost v Kranju ne poznamo nobenega mojstrskega znamenja. V prid identitete drugega mojstra v Kranju in Loki priča samo stilni značaj sklepnikov. Pomanjkanje figuralnega kamnoseškega okrasa na stebrih v Škofji Loki pa bi celo dopuščalo misel, da začetnika obeh stavb nista bila ista oseba.
Toda nekje je prvi loški mojster vendarle še izpričan s svojim znamenjem: na konzoli pod služnikom severne stene prezbiterija župne cerkve v Mengšu. Ta prezbiterij je razmeroma konservativna stavba, sestavljena iz treh obočnih pol in s trostranskim zaključkom. Na nobenem sklepniku se še ne pojavi figuralni okras, le ščitci nastopajo po konzolah in sklep-nikih.24 Toda ščitek na sklepniku nad velikim oltarjem predstavlja v reliefu belo poševno prepasano rdeče polje — to pa so barve strassburške glavne stavbarnice! Njen popolni grb sestavljajo poleg teh pasov še dve kladivi, šestilo in trikotnik,25 ki pri nas manjkajo, če niso bili seveda
21 Prav tam, 64 sl. — 22 A. L u s c h i n von Ebengreuth, Das Admonter Hiitten-
buch und die Regensburger Stein-metzordnung vom Jabre 1459, MDZK NF 20 (1894),
237; E. E gg, o. d., 24. — 23 F. Rž ih a, o. d., MDZK NF 10 (1884), 170. —
24 F. Stele, Politični okraj Kamnik, Ljubljana 1928 , 427. — 25 E. E gg, o. d., 25,
Slika 4. Mojstrsko znamenje v mengeškem prezbiteriju
kasneje izmiti, ker so bili naslikani pač samo »al secco«. Če bi se ta misel potrdila, bi torej imeli v Mengšu direkten dokaz za povezavo naših mojstrov z veliko stavbarniško organizacijo.
Mengeški prezbiterij in ostenje škofjeloške ladje lahko torej pripišemo istemu mojstru, pa čeprav kaže prvo konservativno, drugo delo pa stilno in prostorninsko napredno pojmovanje. Če upoštevamo še pravilo, da so mojstrska znamenja stavbarjev iz iste družine, včasih pa tudi mojstrov in njihovih učencev, med sdboj zelo sorodna in variirajo le v legi te ali one črte, kot je na vrsti primerkov lepo pokazal Fr. R ž i h a ,26 potem bi smeli domnevati, da je izšel tudi stavbar cerkniške župne cerkve iz našega kroga, kot nas pouči njegovo znamenje na 'konzoli v prezbiteriju. Še bolj mikavno pa je, da nastopa sorodno znamenje tudi na leta 1425 začeti Marijini cerkvi v Ingolstadtu,27 kar bi spet potrjevalo misel dr. Steleta, da moramo izhodišče in vzore naših dvoranskih arhitektur iskati na Nižjem Bavarskem.
Toda starejši kranjski mojster ima še neko indicijo, ki toliko kot njegov arhitekturni koncept dokazuje, da izhaja z Bavarskega. Poudarili smo ob njegovih figuralnih delih momente, 'ki navezujejo na dediščino Petra Parlerja in nas spominja na Prago. Prav za velika dela Hansa iz Burg-hausena — kar je pravo ime za nekdanjega »starejšega Stetheimerja,2S
slika 5. — 26 MDZK NF 9 (1883), tab. 69 (za stavbarski družini Roritzer in B8blin-ger). — 27 Za ta podatek se toplo zahvaljujem mestnemu arhivarju v Landshutu, g. Theu Herzogu. Znamenje je objavljeno v 5. zvezku Sammelblatt des Hist. Vereins fiir Ingolstadt 1880, 237. Sam tega zvezka nisem imel v rokah. - Vredno je opomniti tudi na znamenje Avgusta Hawsteterja, ki je bil leta 1508 sprejet v admontsko stav-barnico, kot priča zapis v adm. »Hiittenbuchu«. (A. L u s c h i n , o. d., 236.) — 28 Pro-
— je W. P a a t z -9 odločno poudaril, da »njegove veličastne stavbe v Landshutu, Straubingu, Salzburgu itd. in pripadajoče arhitekturne skulpture jasno dokazujejo, da je bil Landshut eden najpomembnejših centrov Parlerjevega nasledstva, kar jih je sploh kdaj bilo«.
Odločujočo novost je vnesel v našo arhitekturo drugi kranjski oziroma škofjeloški stavbar, mojster obokov in okrašenih sklepnikov. Tako je dozorela tista sinteza arhitekture in plastike, ki smo jo poudarili že zgoraj in ki se v Mengšu ni še z ničemer napovedovala.30 Na najstarejšem
a	b	c
Slika 5. Mojstrska znamenja: a) na Marijini cerkvi v Ingolstadtu, b) v prezbiteriju župne cerkve v Cerknici, c) Augustina Hamsteterja v admontski stavbarnvski knjigi
spomeniku, ki mu ga lahko pripišemo, na oboku prezbiterija župne cerkve v Radovljici, nastalem okoli leta 1450, je že nastopil z dozorelim programom in stilom. Poleg svetniških in rozetnih sklepnikov, ki jih uokvirja gotski štirilist — kar govori v prid starejše datacije! — opazimo na sklepniku prve traveje ob slavoloku tudi moško poprsje z mojstrskim znamenjem ob strani — torej stavbarjev avtoportret! Žal je sklepnik slabo preslikan, tako da so nadrobne črte obraza zabrisane, vendar lahko prepoznamo krepkega moža v delovni obleki in s klobukom na glavi, ki mu polni obraz obdajajo modno pristriženi lasje; roki ima sklenjeni k molitvi. Ne poznamo sicer mojstrovega imena, toda z dobršno mero samozavesti nam je ohranil svojo podobo.
Tretjič srečamo znamenje drugega mojstra v starem prezbiteriju župne cerkve v Št. Vidu pri Vipavi. Stilna govorica sklepnikov pa kaže nanj tudi v stranski kapeli ob radovljiškem prezbiteriju, na Malenškem vrhu
blem je uspešno razrešil Theo Herzog v delu, ki sem ga citiral v op. 5. — 29 Pro-legomena zu einer Geschichte der deutschen spatgotischen Skulptur im 15. Jahrhundert, Abhandlungen der Hoidelberger Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Jahrgang 1956, 2. Abhandlu-ng, 19. — '"o E. Cevc, Mengeš v luči umetnostne
Slika 6. Portret stavbarja 2 mojstrskim 2namenjem v radovljiškem prezbiteriju
nad Poljansko dolino, v prezbiteriju cerkve sv. Urha v Tolminu, nastalem pred letom 1472 (letnica na freskah) in na Slapu pri Vipavi. Verjetno smemo njegovemu dletu pripisati tudi znamenje nad studencem v Volčah pri Tolminu.31 Vsi zdajle našteti objekti so mlajši od časovnega zaporedja Radovljica — Kranj — Škofja Loka.
Vsaj pri tem mojstru bi morda smeli domnevati, da je bil tudi domačin, teže pa je seveda reči, če je bil slovenske krvi. Vsekakor je vredno omeniti, da nastopa leta 1459 na zboru v Regensburgu med pomočniki tudi neki »Gregorius Windisch,32 ki bi utegnil biti res Slovenec, čeprav ne vemo, iz katerega kraja je bil doma.
Preden končam, naj sprožim še zadnje, ne najmanj mikavno vprašanje: Kako odseva v teh arhitekturah družbena struktura mesta?
Meščanstvo v poznem srednjem veku postaja vedno bolj kulturno in umetnostno aktivno; že od 14. stoletja dalje vedno bolj izpodriva tako plemiškega kot duhovskega umetnostnega naročnika in prevzame v 15. stoletju vse umetnostne pobude v svoje roke. Kakor v gospodarstvu, se zavzema meščan tudi v umetnosti za najbolj napredno in produktivno smer. Seveda si pod tem meščanom ne smemo misliti malega človeka, ampak predvsem mestni patriciat, ki se je okrepil z obrtjo, še bolj pa s trgovino. Z novimi, velikimi župnimi cerkvami noče služiti samo božji, ampak tudi lastni slavi, saj je z njimi zadobilo mesto tako odločujočo urbanistično dominanto kot ponosno umetnino, s katero tekmujejo z ostalimi mesti v deželi. Če smo v Kranju še dovolili možnost, da je izhajala pobuda za novi prezbiterij od župnika Kolomana, moramo misliti ob zidavi ladje v prvi vrsti že na naročnika iz meščanskih vrst, organiziranih
zgodovine, Mengeški zbornik 1 (1954), 63. — 31 E. Cevc, Umetnostnozgodovinsko pričevanje znamenja v Volčah, Varstvo spomenikov 3 (1950), 136 sl. — 32 A. L u -
v cehe in bratovščine in na samo mestno upravo. Ob škofjeloškem prezbiteriju, nastalem v dvajsetih letih 16. stoletja, je videti kako se na njegovem oboku zrcali delež zemljiškega gospoda, freisinškega škofa, predvsem pa delež cehovskih organizacij, katerih znamenja in patroni zavzemajo najodličnejša mesta na oboku in potiskajo v stransko vrsto celo grbe plemičev.33 Podobno velja tudi za sklepnike na oboku škofjeloške ladje. Tu srečamo vedno znova cehovske patrone: čevljarja sv. Krišpina in Krišpinijana, kovača sv. Eligija itd. Ne manjka tudi grb freisinškega škofa.
—	Vse drugače je v Kranju. Res, da so tudi tu posamezni oltarji v cerkvi pripadali obrtniškim bratovščinam, toda cehovska znamenja bi na oboku zaman iskali. Prav tako ne najdemo nobenega plemiškega grba.
Pomanjkanje plemiških grbov je razumljivo. Prav sredi 15. stoletja je Kranj menjaval fevdalnega gospoda — za Ortenburžani so se pulili zanj Celjani in Habsburžani — tako, da mesto samo ni vedelo, kdo bo jutri njegov gospod. V Loki pa je že dolga stoletja trajala freisinška oblast, ki je pospeševala mestno gospodarstvo in sodelovala pri velikih umetnostnih akcijah. Friderik III. Habsburški, ki je imel patronat nad kranjsko župnijo, najbrž ni prispeval veliko k cerkveni zidavi, še manj pa oglejski patriarh kot njen cerkveni knez. Meščani so bili torej prepuščeni lastni skrbi, toda vse kaže, da pri zidavi niso bili cehi tako soudeleženi kot v Škofji Loki, kjer so imeli zaradi gospodarskega interesa zemljiškega gospoda pač večji ugled kot v Kranju. Napis na oboku nam pove, da so del stroškov krile kranjske vdove — »krainburger widpen«. V Škofji Loki se torej uveljavlja predvsem delovni, obrtniški značaj prebivalcev, v Kranju pa celotna, reprezentativna meščanska skupnost, čeprav so cehi prispevali lep del h krepki finančni osnovi, ki je bila za kritje stroškov potrebna.
In končno še zadnje vprašanje: Leta 1452 se omenja beneficij sv. Jurija. Vizitacija oglejskega vikarja, koprskega škofa Jakoba Valaresso, omenja leta 1492 kapelo sv. Jurija v župni cerkvi sv. Kancijana34 in celo »cerkev sv Jurija v Kranju«.35 Čudno je, da tako pomemben svetnik, kot je bil sv. Jurij, na cerkvenem oboku ni našel svojega sklepnika, saj ga imajo poleg Marije vsi drugi oltarni patroni: sv. Nikolaj, sv. Janez Krstnik, sv. Štefan. Leta 1631 je stal Jurijev oltar ob prvem stebru na listni strani36
—	toda ali je bil že od nekdaj na tem mestu? Ali ni bila morda nekoč prizidana na severni strani prezbiterija posebna kapela sv. Jurija? Če se
s c hi n, o. d., 236. — 33 E. Cevc, Kipar HR, Loški razgledi 3 (1956), 161 sl. — 31 J. Gruden, o. d., 143; G. V a 1 e, o. d., 90. — 35 Prav tam, 91, op. 5. — 36 vizi-tacijski zapisnik iz 1. 1631, Škofijski arhiv, Ljubljana; Prim. tudi J. Lavtižar, Zgodovina župnij v dekaniji Kranj, I. Kranj, Ljubljana 1898, 11.
bo ta misel kdaj potrdila, 'bi tvegal še zadnjo hipotezo: ali je morda v stari cerkvi oltar sv. Jurija stal v severni apsidi, v južni pa oltar sv. Janeza Krstnika s krstnim kamnom, ki se je kasneje umaknil na listno stran, kjer vidimo še danes Krstnikov sklepnik? Po tej poti bi se približali že podobi stare kranjske cerkve, ki bi se potemtakem izkazala kot bazilikalna romanska stavba s tremi apsidami. Misel je zapeljiva, toda brez arheoloških posegov jo je za zdaj še težko dokazati.
DIE STADTPFARRKIRCHE
IN KRANJ IM LICHTE DER BAUHOTTENORDNUNG Zusammenfassung
Schon Dr. F. Stele hat in zwei wichtigcn Abhandlungen das Problem der Pfarr-kirche in Kranj (Krairiburg) als eines der hervorragendsten Denkrnaler der spatgotischen Arcbitektur in Slowenien angeschnitten.1 An dieser Stelle versuche ich ihre bauliche Entwidklung noch von anderer Seite aufzuhellen, besonders in bezug auf die Bauhiitten-ordnung.
Den altesten Tell des heutigen Ba-ues stellt das noch durchaus gotisch empfundene Presb/terium vam Typus des burgerlichen Langohors dar. Es ist wahrscheinlich noch zu Lebzeiten des 1434 verstorbenen, kulturbeflissenen Pfarrherrn Koloman de Manswerda entstanden. Erst spater wurde dem Presbyterium das Kirchenschiff angebaut und in dessen westlichen Teil auch der Turm einbezogen. W.ie der Bogenschmuck der Turm-fassade und des Gelanders des Orgelchores in der Kirche, die organischc Verbundenheit der Unterchorbbgen mit der Masse des Turmbaues und jener der Wande des hallen-formigen Schiffes und endlich auch die A rt und Weise zeigt, mit der das ErdgeschoG und der erste Stock des Turmes mit dem Schiffsraum verbunden sind, sind der Turm und die Wande des Schiffes gleichen Alters. Ihre Datierung wird durch den Stil der Reliefdarstellung des Dlberges im spitzbogigen Tympanon des Portales erleichtert. Das Relief lehnt sich teilweise noch an die stark en Traditionen des tveichen Stils an, doch beginnen die Falten der Gewander schon einzuknioken und sich unlogischertveise am Boden anzuhaufen, wah.rend die Darstelkmg eine wortreiche, reaiistisch betonte Erzahlung vorzubringen scheint. Stilistisch darf man das Relief mit den Altarplastiken von St. Sigismund im Pustertal vergleichen,6 die zwischen 1437 und 1443 entstanden sind, noch itberzeugender aber mit dem aus dem vierten oder fiinften Jahrzehnt des 15. Jh. stammenden Portalschmudk der Spitalkirohe in Meran.1 Zeitlich und stilistisch stimmen mit dem Relief auch die Konsolenmasken im Erdgeschofi und im e-rsten Stook des Turmes iiberein, die aus den Traditionen von Parlers Meistefkreis hervorgegangen sind. Dieselbe Arbeit zeigen auch die ebenso parlerisch empfundenen Kapitale der Siulen, die das Schiffsgewblbe tragen (mensehliche und tierische Zerrbiider und Biatterschmudk). Aus alledem laBt sich schlieBen, dafi zu Anfang der vierziger Jahre des 15. Jh. die Wande und die Saulen des Schiffes sow.le der Turm schon erriohtet tvaren, worauf der Bau vermutlich durch die zwischen den Grafen von Celje (Cilli) und den Habs-burger tobenden Kamipfe unterbrochen wurde. Die Kirche wurde 1442 durch Truppch Ulrichs II. von Celje sogar ausgeraubt. Der Bau erhielt damals wahrscheinlich eine nur provisorische holzerne Dečke. Im Jahre 1452 bescblossen nun die Burger, einen Teil des Vermogens der kirchlichen Bruderschaften fiir den Bau eines neuen Decken-
gevvdlbes zu venvenden. Wie s cine Fresiken und d er Stil der figuralen SchluOsteine bewei-sen, wurde dieses Gew6lbe etwa um 1460 fertiggestellt.
So cntstand hier ein sehiines, klassisches Beispiel einer Hallenkirche. Ihr Gewolbe wird von vier olktogonalen Saulen getragen, die zugleich den Mittelpunkt des Baues bilden (Prinzip der raumlichen Zentrierung). Dieser wird iiberdies durch die Fresken des mittleren Sterns des Rippengewdlbes unterstrichen (Baldachin!), in dessen Mine ursprunglioh stan eines SchluBsteines ein Kreuz hing. Der gesamte Raum ist auf quadratischem Grundplan aufgdbaut und aus 9 quadramschen Gewolbefeldern zasammen-gesetzt, die mit Sterngetvdlben uberdedkt sind. Der Bau ist dem eben erwachten biirgerlichcn SelbstibewuBtsein entsprungen, dem ahnliche Kirchensehiffe auch in den Pfartikirchen von Škofja Leka und Radovljica und — auf dem Lande — in St. Rupert in Unter- und Cerknica in Innerkrain zu verdanken sind. Schon Dr. Stele bat auf ihren typo'loigisclen A-us.gangspunkt in der Architektur Ffans von Burghausens hin-gewiesen, der einst Stetheimer genannt wurde und dessen Kunst im bayerischen Landshut ihren sohbnsten Ausdruck gefunden hat; idi Rolle des Vermittlers kbnnte Škofja Loka, der Herrschaft des Freisinger Bischofs, zugeschrieben werden. Der jungere Baumeister, der das Gew6lfoe von Kranj gebaut hat, brachte aber etwas Neues: die figural und mit Rosetten geschmuckten SchluBsteine! Damit reifte in der Synthese des bayerischen Baukonzeptes und der lokalen, besonders im Kustenland verwurzelten Steinmetzkunst eine besondere baukunstlerische Form, die als slowenische Sondergotik bezeichnet zu werden verdient.
Das Schiff der Pfarnkirche in Škofja Loka wurde etwa um 1471 fertiggestellt. Es gehort dbenfalls dem FfaMentypus an, ist aber raumlich nicht so zentriert wie das Schiff in Kranj, da es aus 12 Gewblbefeldern zusammengesetzt ist und daher im GrundriB eine rechteckige Anlage aiufweist. Die SchluBsteine von Kranj und Škofja Loka sind das Wenk eines und desselben Meisters und beide konservativ an die Nachwirkung des weichen Stils gebunden, doch macht sich in Škofja Loka schon cine Lockerung der Linienfuhrung bemerkbar. Da sich aber am Gewolbe von Škofja Loka gleich zwei Meisterzeichen vorfinden, dtirfen wir den Schl-uB ziehen, daB auch hier zwei Baumeister gewirkt haiben, und zwar einer nach dem andern, da die Hiittenordnung die glekhzeirige Arbeit zweier Meister am selben Objekt nicht zulieB, auBer wenn es sich um einen kleineren Bau handelte oder wenn Jahresfrist anberaumt war.22 Dem ersten, wohl vom alteren Meister stammenden Zeichen begegnen wir schon um 1450 an der Konsole des Presbyteriums der Pfarnkirche in Mengeš, einer noch konservativ gehaltenen Architektur mit Kreuzrippengewolbe ohne figuralen Schmudk (Abb. 4). Das Presby-terium von Mengeš ist demnach alter als das Schiff in Škofja Loka. Das Zeichen des zweiten Meisters finden wir an seinem Selbstbildnis am SchluBstein des Presbyteriums der Pfarnkirche in Radovljica (Abb. 6). Der Stil und die konsequente Verwendung des gotischen VierpaBes, der die Figuren der SchluBsteine umrahmt, enlauben den SchluB, daB das Presbyterium von Radovljica wohl von der gleichen Arbeit ist wie die Gewdlbe der Kirchenschiffe in Kranj und Škofja Loka, daB es aber als die alteste dieser drei Bauten anzusehen .ist. Spater, in den sechziger Jahren, begegnen wir dem Meister des Gewdlbes von Kranj bei Arbeiten im slowenischen Kiistenlande: in Št. Vid (Podnanos) bei Vipava, bei St. Ulrich (Sv. Urh) in Tolmin (Presbyterium), in Slap bei Vipava, in Oberkrain dagegen wiederholt in Radovljica (Kapelic am Presbyterium) und am Malenški vrh bei Škofja Loka.
Es steht nun in Frage, ob der altere Meister aus Škofja Loka bzw. Mengeš mit dem Meister identisch ist, der den Bau des Schiffes in Kranj begonnen hat — das Schimucksverk der Kirche erlaubt diesbezuglich keinen zwingenden SchluB. Fur seine Zugehdrigkeit zur Bauhiittenorganisation kbnnte auBer dem Meisterzeichen selbst vielleicht auch das Schildchen in Mengeš Zeugnis aiblegen, das die Farben der StraB-burger Hauptbauhiitte aufweist (rotes Feld mit weiBem Schragbalken), doch fehlen hier die Hammer, der Zirkel und das Dreieck; es kann sein, daB sie bei spateren Obermalungen verschwunden sind. Wenn wir ferner beriicksichtigen, daB man
bel venvandten Formen des Meisterzeichens auf Arbeitsvcrwandtschaft bzw. aucli leibliche Verwandtschaft der Meister schlieBen darf, wie dies Ržiha gezeigt hat,26 durftc man auch den Meister des Presbyteriums in Cerknica mit dem alteren Meister von Škofja Loka in Verbindung setzcn (Abb. 5b). Das Meisterzeichen dieses letzteren ist wieder mit dem Zeichen in der Marienkirche von Ingolstadt verwandt (Abb. 5a).27 Wenn wir schlieBlich in Betracht ziehen, daB wir beim alteren Meister von Kranj sogar Anklange an Parler feststellen konnten, wiirde das bedeuten, daB sowohl der Typus der Hallenkirche in Kranj als auch derjenigen in Škofja Loka tatsachlich aus Bayern staimmt, wo — nach W. Paatz29 — in Landshut in der Spatgotik einer der wichtigsten Mittelpunkte der Parlerschen Nachfolgerschaft enstand.
Zumindest beim Meister der Getvdrbe von Kranj und Škofja Loka diirfte der figuralen SchluBsteine wegen die Vermutung erlaubt sein, daB wir es hier mit einem heimischen Kiinstler zu tun haben, schwieriger ist alber die Frage žu beantworten, ob er slowenischer Henkunft war. 1459 wird auf dem Hiittentag in Regensburg unter den Gehilfcn ein gewisser »Gregorius Windisch« erwahnt,32 doch kdnnen wir ihn naturlich keinem unserer Meister gleiohsetzen. Jedenfalls verzeichnet die Bauhuttenordnung aus den Jabren 1463—1469 das Land Krain ausdrucklich als zum Wirkungsbereich der Wiener Oberbauhiitte gehorig.18
Es sei noch erwahnt, daB am Gewblbe in Škofja Loka ikonographisch v or allem die Patrone der PIandwerkerinnungen (Zeohen) und Innungszeiclien zur Geltung kommen — das Handsverk wurde hier d ure h den Freisinger Bischof als Lehnsherrn nachdrudklich gefdrdert — wahrend das Gewolbe in Kranj einen eher aMgemein burger-lichen Charakter ohne Betcnung des Handsverks und ohne Wappen des Lehnsherrn aufweist. Im algemeinen entspricht aber die Anordnung der SchluBsteine den einzelnen Altaren und ihrer Lage im Kirchenraum.
ARHITEKTURA KRANJSKE ŽUPNE CERKVE
Ivan Komel']
V razvoju gotskega stavbarstva v Sloveniji pomeni gorenjsko gotsko stavbarstvo druge polovice 15. stoletja brez dvoma svojstven višek in hkrati posebno inačico srednjeevropskega poznogotskega stavbarstva. Na Gorenjskem gotsko stavbarstvo ni doživljalo onega mirnega razvoja, ki ga poznamo v ostalih slovenskih pokrajinah. Od sredine 15. stoletja je namreč sunkovito, skoraj brez vsakršne gotske stavbarske tradicije, pognalo tako bujen razcvet, da je na mah pomedlo s starejšim stavbarskim izročilom in ga skoraj povsem izbrisalo. Kot živa gradbena potreba se tedaj pričenja gotski stil še bolj uveljavljati v vsaki stavbi: monumentalni, sakralni in profani, grajski ali meščanski. V svojem dokaj burnem pojavu se tudi na Gorenjskem ni moglo izmakniti onemu značilnemu ritmu stavbnega razvoja, ki teži k enakovredni estetski vskladitvi obeh poglavitnih elementov cerkvene arhitekture: oltarnega prostora s prostorom za vernike, prezbiterija in ladje. Četudi se gotska arhitektura, podobno kot drugod, sprva ne uveljavlja toliko v novih konceptih, temveč v prezidavah, ki nadomeščajo starejše, kratke oltarne prostore z dolgimi, se na Gorenjskem vendarle prej kot drugod pokažejo potrebe, da se v gotskem smislu preoblikuje tudi prostor za vernike. Župna cerkev v Kranju nam dobro pojasnjuje tak razvojni ritem in sploh razvojne tendence v oblikovanju gotskega prostora, ki do neke mere kaže tudi spremenjeni odnos človeka do arhitekture. Župna cerkev v Kranju je hkrati eden prvih takih primerov.
Prvotne cerkvene stavbe, ki je gotovo že stala v 11. stoletju, za sedaj ne poznamo.1 Verjetno navezuje na starejši kultni ali samo pokopališki prostor in je kasneje s cerkvijo, kostnico in župniščem vred predstavljal z zidom obdano gradbeno enoto,2 ki je ostala v veljavi vse do leta 1798. Tedaj so odprli zunaj ožjega mestnega okoliša novo pokopališče.3 Stari pokopališki prostor bržkone tudi ni segal preko (še danes veljavne) gradbene črte razširjene tržne ulice.
1 J. Ž o n t a r , Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 36. — 2 J. Ž o n t a r ,
o. d., 36. — 3 J. 2 o n t a r, o. d., 280. — 1 Dosedanjo literaturo o stavbi glej pred-
Župna cerkev v Kranju, pritličje zvonika s portalom	Foto F. Stele
Sedanja stavba,4 ki se nam je ohranila, je rezultat dveh časovno le malo odmaknjenih, vendar po stilnem izrazu povsem različnih sestavin gotskega stavbarstva: prezbiterija in ladje s kompozicijo zvonika v glavni fasadi. Sedanji tako imenovani dolgi ali meščanski prezbiterij je kot gotsko značilni stavbni tip, ki v splošnem predstavlja do neke mere vse do sredine 15. stoletja poglavitni element v razvoju domačega gotskega stavbarstva, samostojno dopolnil cerkev na vzhodnem delu in v notranjščini ustvaril značilen kontrast v porazdelitvi svetlobe med temotno starejšo ladjo in svetlejšim novim prezbiterijem. Ne samo kot motiv, marveč predvsem kot nov stavbni tip z določeno praktično in estetsko funkcijo je uveljavil gotsko pojmovanje cerkvenega prostora pri meščanski cerkveni arhitekturi. Dvoje razmeroma širokih pol z običajnim gotskim zaključkom oltarnega prostora obsega v tlorisu v izrazito vzdolžno smer usmerjeni
novi prezbiterij. Križnatorebrasti obok v zaključnem delu se dviga iz tal poganjajočih obstenskih služnikov, ki se brez prekinitve in v enaki pro-filaciji nadaljujejo v rebra, medtem ko rebra v ostalem vzdolžnem delu počivajo v konzolah v zgornji polovici stene. V jasni konstrukciji in v poudarjeni napetosti prostora prihaja še posebej do izraza oblikovanje oltarnega prostora v ožjem pomenu besede. Vertikale iz tal poganjajočih in dosledno vegetabilno speljanih, za optični efekt prirejenih obstenskih služnikov, so preračunane za gledalca tako, da okvirno poudarjajo oltarni prostor: grafično začrtana linija napetega šilastega loka se namreč ponovi v motivu profiliranega zunanjega roba, v globino pomaknjene okenske odprtine, in na ta način oblikuje plastičen okvir oltarnemu prostoru z nizko menzo. Četudi je estetski poudarek s svetlobnim efektom vred preračunan na oltarni prostor z menzo, element svetlobe ni več omejen izključno na osnovni vir imaginarne svetlobe v zaključnem delu nad oltarno menzo,5 marveč predvsem resnično osvetljuje notranjščino, ki je z uvedbo ob vzdolžnih stenah postavljenih kornih klopi, dobila novo funkcijo in posredno že služi tudi uveljavljanju meščanskega ugleda.
Pojav dolgega kora, ki sicer temelji v arhitekturi beraških redov 13. stoletja in kasneje postane vzor za arhitekturo mestnih župnih cerkva,6 je v našem primeru gotovo nastal kot rezultat zapletenega zunanjega vpliva. Naš primer ne bi mogel direktno izhajati iz kakega vzora iz bližnje meniške arhitekture, ker take na Gorenjskem v srednjem veku ni, nastal pa je že v času, ko postane dolgi prezbiterij splošna potreba in poglavitni gradbeni program zgodnjih prezidav starejših cerkva, v katerih se najprej uveljavi gotski stil. Dolgi prezbiterij kranjske župne cerkve je najstarejši ohranjeni dolgi prezbiterij na Gorenjskem in ga izrazito gotska strumna napetost, neprikrita vegetabilnost arhitektonskih členov, krasilno poudarjena partija ožjega oltarnega prostora z grafično pojmovanim vmesnim slavolokom, ki skupaj s svetlobnim virom še ne računa na monumen-talnejši oltarni nastavek, opredeljuje na začetek 15. stoletja in je tudi po tej strani eden najlepših v Sloveniji.
Gotsko stilno občutje, ki se je v monumentalni obliki najprej uveljavilo s pojavom tako imenovanega dolgega meščanskega prezbiterija, se še enkrat uveljavi v še bolj monumentalni, po stilnem izrazu popolnoma drugačni obliki. Tokrat se nova ladja kot enakovredni stavbni element
vsem v F. Stele, Srednjeveška umetnost v Kranju v J. 2 o n t a r , o. d. — 5 Tak način osvetljave notranjščine gotskega prezbiterija je tudi značilen za kratke prezbiterije podružničnih cerlkva: svetlobni vir se omejuje na okna v zaključnih stranicah, navadno pa je zaključna stena tudi plastično poudarjena, ker oltarna menza še ni preračunana na oltarni nastavek. — 6 R. K. D o n i n , Die Bettelordenskirchen in Oster-
pridruži prezbiteriju, ki s svojo lupino na zunaj, s kompozicijo zvonika v osi fasade, oblikuje poudarjeno, na monumentalnovizuelni efekt zavestno preračunano urbanistično dopolnilo.
Osnova ladjine talne ploskve je pravokotnik. Po širini obsega tri širine prezbiterija, po dolžini pa približno štiri. Zadnjo travejo pa v prostoru zajema pevski kor z vgrajenim zvonikom v sredi. Na tak način se talna ploskev ladje opira na kvadratično osnovo med prezbiterijem in pevskim korom. Prostorna, povsem koncentrirana stavbna enota, ni več v prostoru poudarjena v vzdolžno smer, marveč je v sebi umirjena, statično uravnovešena. Četudi je razdeljena po stebrih, ni razkosana. Nosilni vitki stebri ne razdeljujejo notranjosti, marveč predvsem nosijo obok. Notranjost je postala enotna prostornina, v kateri se enakovredno uveljavljajo enaki prostorski del in ne več v posamezne ladje omejeni prostori s posebnimi apsidalnimi zaključki. Do kraja speljano integracijo prostora ovira nekoliko le slavoločna odprtina, ki vodi do najbolj poglavitnega dela cerkvene arhitekture: oltarnega prostora. Osredotočena arhitektura predvsem zbira. Dvorana, v kateri nezadržna razvojna tendenca po enotnosti prostora uveljavlja enakovredne prostorninske dele, ki jih kratkomalo eliminira in funkcionalno podčrtava nove praktične in litur-
Župna cerkev v Kranju, obok v ladji
Foto N. Šumi
gične potrebe cerkvenega prostora, ustvari enoten, dvoranski prostor in oblikuje pevski kor kot arhitektonsko enakovredni del stavbe. V zunanjosti pa se manifestira s svojim urbanističnim položajem, ki je že podan, vendar ga sedaj podčrtava nova zasnova arhitekture v prostoru: oblikuje se proti trgu obrnjena glavna fasada, ki z zvonikom postane nosilec estetskih vrednot zunanjosti in hkrati tudi zavestno iskano urbanistično dopolnilo tržne ulice.
Stavba kaže enotno zasnovo, ki zavestno združuje urbanistično uveljavitev z novim demokratiziranim pojmovanjem gotskega cerkvenega prostora. V stavbni gmoti je arhitektura zvonika pretehtana tako, da oblikuje glavno fasado, ki je obrnjena proti trgu. Gmota zvonika izstopa iz fasade približno za nekaj več kot širino lizene ter se nato dvigne nad sleme strme dvokapne strehe. Zvonik zidan na kvadratični osnovi iz rezanih kvadrov konglomerata, v pritličju predrt z nižjimi, v nadstropju pevskega kora z višjimi ločnimi odprtinami, je s konstruktivno pravilno porazdelitvijo gmote preračunan tako, da je njegova zahodna nosilna stena vgrajena v steno ladje tanjša in že od vsega početka s portalom, venčnimi zidci in plastiko določena za to, da oblikuje glavno fasado. V pritličju zvonika je portal, v prvem nadstropju tridelno okno, ki hkrati še z dvema v istem nadstropju cerkvene fasade razsvetljuje pevski kor, ki je vgrajen med ladjini steni in zvonik tako, da konstrukcijsko upošteva razčlenitev obeh vzdolžnih sten ladje z obstenskimi služniki. Pri tem je ločni nosilec pevskega kora razpet med steno zvonika in steno ladje na tak način, da je vgrajen v obstenski služnik, iz katerega se v plitvem loku boči proti zvonikovi steni. Pevski kor je sočasen z zvonikom in zajema sedanjo širino ladje, ki je v talni ploskvi že od vsega početka pretehtana na kvadratične enote posameznih obočnih pol, četudi je talna ploskev zvonika iz razumljivih statičnih razlogov nekoliko širša.7
Gre za enoten koncept cerkve — dvorane, ki ni nastala slučajno iz kompromisne rešitve med obstoječim prezbiterijem in zvonikom, marveč je bil prostor v tej obliki prislonjen k temu nekoliko starejšemu prezbite-
reich, 1935, 209 sl. — 7 Ker se omejujem samo na splošno oznako arhitekture, se v podrobnosti ne spuščam, niti ne v temeljitejše dokazovanje, za kar bi bilo potrebno še posebej izvršiti nekatera sondiranja v sami stavbi. Položaj zvonika v prostoru sicer kaže na nekatere nepravilnosti, prav tako tudi razmerje zvonika do prezbiterija, iz katerih bi lahko izvajali posledice o nesočasnem postanku, vendar je koncepcija prostora tako močna in jasna, da take tehnične napake za pojav stavbe kot take, niti ne prihajajo v poštev. Zanimiva je tudi ugotovitev, da na zidani korni ograji nastopa enak motiv slepih arkad kot na zvoniku, kar bi še bolj potrdilo domnevo o enotnem postanku ^zahodne partije z zvonikom vred, vendar tudi za to dokazilo bi bila zaželena predhodna preisikava materiala, iker so v prejšnjem stoletju izvršene regotizacije svoj posel opravile tako temeljito, da v nekaterih podrobnostih le s težavo ločimo pristno od
Župna cerkev v Kranju, notranjščina proti zahodu
Foto F. Stele
riju. V arhitekturi pa se dopolnjujeta še dva elementa: ideja enotne cerkvene dvorane in motiv s sklepniki obogatenega zvezdastega oboka. Težnjo po poenotenju cerkvenega prostora na naših tleh je sicer opaziti v različnih oblikah, vendar se realizirajo predvsem v najkasnejši dobi gotskega oblikovanja. Gorenjski primeri, ki so precej starejši od ostalih slovenskih, sicer kažejo na določeno smer, četudi ne računajo vselej z enotnimi koncepti, marveč v vsakem primeru po svoje rešujejo problem enotne cerkvene dvorane.8 Med vsemi je kranjska še najbolj enotna in četudi je urbanistično vezana, je v prostoru zavestno komponirana. Poleg realizirane ideje enotne dvoranske prostornine, veže vse tri cerkve v Kranju, Škofji Loki in Radovljici tudi s sklepniki obogaten zvezdasti obok kot nosilec na kvadratični osnovi speljane obočne pole. Brez dvoma impor-tirana ideja dvoranske zasnove se je obogatila z domačim pojmovanjem obočnega sistema, saj pred tem tudi na Gorenjskem stoji že vrsta manjših cerkva, ki poznajo, četudi ne dosledno, s sklepniki speljani zvezdasti obok. Zvezdasti obok v Kranju ne bi bil po tem nobena novost, marveč vidni naslon na domačo oblikovalno tradicijo, ki je šele po prvih desetletjih 15. stoletja začela zamenjavati kratke oltarne prostore z inovacijo dolgega, v večini primerov dosledno zvezdasto obokanega prezbiterija. Tako postane listinsko poročilo iz leta 1452, znano iz zgodovine oltarnega beneficija sv. Jurija še posebej zgovorno, ker je mestni svet dovolil, da se del imovine starejših bratovščin uporabi za obokanje ladij in notranjo cerkveno opremo.9 Dotlej ravno stropana ali pa samo za obokanje pripravljena ladja je dobila nov obok. Vendar pa osmerokotna oblika slopov, tridelno prirezani obstenski služniki ob obeh vzdolžnih stenah ladje, kva-dratična talna ploskev obočne pole kažejo, da je bila že od vsega začetka koncepcija prostora preračunana na bolj komplicirano obočno mrežo in da je rastla iz skupne zamisli importirane ideje dvorane in domačega plastičnega pojmovanja, ki je dobilo v statični uravnovešenosti prostorskega pojmovanja notranjosti adekvaten izraz.
Proučitev stavbe nikakor ne dovoljuje domneve, da so cerkev na novo pozidali šele z uporabo dveh starejših elementov prezbiterija in zvonika, ki sta predisponirala njen obseg. Osnova sedanje cerkve — dvorane je nastala neposredno pred listinskim sporočilom iz leta 1452 in je povsem v smislu naprednih teženj gotske arhitekture zamenjala obstoječo cerkev z novim pojmovanjem prostora. Cerkvena gmota postane prav tako zavestni oblikovalec mestnega obličja. Cerkveni stolp ni potis-
kasnejšega. — 8 O tem prim. predvsem F. Stele, Gotske dvoranske cerkve v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino 15 (1938) z navedbo literature. — 9 Citat povzet po F. Stele, Srednjeveška umetnost v Kranju, 122.
njen ob stran, marveč se je pognal iz razmeroma široke, proti trgu obrnjene glavne fasade, ki jo na ta način oblikuje, hkrati pa s svojo vertikalo monumentalizira cerkveno gmoto. Tako je nastala urbanistična dopolnitev tržne ploskve s premišljeno poanto iz stene zrastlega zvonika. Kranjska župna cerkev je spomenik, ki je nastal iz zavesti uveljavljajočega se kranjskega meščanstva poznega srednjega veka. Tako imenovani dolgi ali meščanski kor, s posebej podčrtanim oltarnim prostorom, sicer predstavlja hišo božjo, vendar služi tudi ugledu meščanov in ga še stopnjuje nova gradbena naloga, ki povsem v duhu demokratiziranega pojmovanja arhitekture ustvari enotno dvoransko, že renesančno premišljeno prostornino. Najstarejši ohranjeni stavbni spomenik Kranja, 'sedanja župna cerkev sv. Kancijana je potemtakem rezultat dveh časovno le malo odmaknjenih, vendar stilno različnih sestavin: dolgega meščanskega prezbiterija in cerkve-dvorane. Prva je zašla morda kot rezultat zapletenejšega, vendar
po vsej verjetnosti že direktnega prenosa iz kakega severnega izhodišča, druga sestavina ladja-dvorana pa je gotovo posledica direktnega prenosa iz matične dežele poznogotskih cerkvenih dvoran Bavarske z očitno ožjim burghausenškim izhodiščem. Kljub različnim stilnim pojavom gre za delno vskladitev obeh sestavin (slavolok je bil kasneje povišan), saj je ideja vzdolžne smeri v tako nastali novi kompoziciji še vedno ohranjena: glavni vhod v osi zvonika vodi izpod pevskega kora direktno v smer oltarnega prostora, četudi le-ta v koncepciji samega dvoranskega prostora ne more biti več bistven. Gotski stil, ki se do tedaj, kolikor ne gre za povsem nove enotne koncepte, uveljavlja predvsem v prezbiterijih, se pričenja utrjevati tudi v prostorih za zbiranje. Prej pri mestnih cerkvah kot vaških podružnicah, ki še dolgo potem, še celo v 16. stoletju tičijo v kompaktnosti romanskega prostorskega občutja in se z okenskimi odprtinami prebita »dematerializirana« kompaktna stena lahko le redko uveljavi celo v gotiki. Razvojni ritem v vskladitvi obeh poglavitnih sestavin gotskega cerkvenega prostora pri kranjski župni cerkvi pa zgovorno kaže na stilne in estetske tokove svoje dobe in se kot rezultat teh tokov uvršča med najpomembnejše stavbne spomenike v Sloveniji in hkrati pomenja izhodišče t. im. »gorenjske posebne gotike«.
VARCHITECTURE DE L’EGLISE PAROISSIALE DE KRANJ R e s u m e
L’a-uteur caracterise 1'architecture de 1’eglise paroissiale de Kranj et precise ses principales parties composantes.
Conformement aux premieres reconstructions gothiques bourgeoises, le long pres-bytere actuel a remplace au dšbut du XVe siecle Panelen choeur plus court d’apres le modele de 1’architecture plus distingue des ordres mendiants. Cependant, la nef actuelle a remplace encore avant la moitie du XVe siecle, la vieille eglise par une eglise-saile, dont Videe est importee de Baviere, et qu>i fusionne avec la tradition plastique du pays un pen plus recente du systeme voute.
Le clocher, bati dans la farade principale, est contemporain avec la nef et, considerant la position de la fapade principale de 1’eglise faisant face a la plače de la vlile, est aussi combine d’apres les plans d’urbanisme.
VLOGA KRANJA V BLAGOVNEM PROMETU V TEKU STOLETIJ (DO 19. VEKA)
Josip Žontar
Med redke kraje na Slovenskem, za katere se d,a dokazati le malo prekinjena naseljenost od starejših dob prazgodovine človeštva preko antike v zgodnji srednji vek, spada tudi Kranj. Vendar je trajalo precej dolgo, preden je dobil ta utrjeni kraj one elemente prebivalstva, ki so značilni in bistveni za meščansko naselbino v pravem pomenu. V njem je bilo nekaj časa tudi upravno in vojaško središče pokrajine, njegovi prebivalci so bili vojaki, kleriki, kmetje in kmetski rokodelci. Zadnji dve skupini prebivalcev sta preskrbovali naselbino z živili in drugimi gospodarskimi potrebščinami. V kraju so bivali predvsem pripadniki fevdalnega razreda; vendar akumulacija fondov, ki so izvirali iz zemljiške rente, ni vedla do nastanka meščanske naselbine. Za to je bil potreben nov življenjski poklic, ki je zrastel ob delitvi dela, t. j. potujoči trgovec, ki je prinašal zaželeno blago iz daljave. Sčasoma je nastajal nov družbeni razred, ki je postal nosilec menjalnega gospodarstva. S tem pa je začela komercializacija zgodnjesrednje-veškega Kranja, ki se da primerjati kvečjemu z industrializacijo, ki se je pričela v 19. stoletju in se je pri nas deloma zakasnila v 20. stoletje.1
Kratice
DAS = Državni arhiv LRS, Ljubljana; MA Lj = Mestni arhiv, Ljubljana; ADvK = Arhiv dvorne komore, Dunaj; DAGr = Deželni arhiv, Graz; DAD = Državni arhiv (Haus-, Hof- und Staatsarchiv), Dunaj; UAD = Upravni arhiv (Verwal-tungsarchiv), Dunaj;
Stan. = Stanovski arhiv; Vic. = Vicedomski arhiv; IOHA = Innerosterreichi-sche Herrschaftsakten; HK = Hofkammer.
Gdb. = Gedenkbuch; fol. = folij; gld. = goldinar(jev); krc. = krajcar(jev); den. = denarič (pfenig).
ZČ = Zgodovinski časopis.
1 O nastanku mest in trgovskega prometa na Slovenskem prim. F. Z wi 11 e r, K predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh, ZČ 6—7 (1952-53), 219; M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, 228 sl.; B. Grafenauer, Zgodo-
Po zemljepisni legi so posredovale slovenske dežele blagovni promet med Italijo, zlasti Benetkami, in Podonavjem ter deloma Južno Nemčijo.
Med prvimi potujočimi trgovci, ki so prihajali iz Italije v alpske pokrajine, najdemo razne orientalce, predvsem židovske trgovce. Toda glavna trgovska pot, ki je vodila iz severne Italije do Donave, se tedaj Kranja ni dotaknila. O njenem poteku priča namreč vrsta »judovskih vasi«, začenši pri Beljaku, Gospe Sveti, Brezah, Judenburgu, Leobnu itd.-Sosednje ogrske in hrvatske dežele do začetka 13. stoletja niso poznale pravih meščanskih naselbin, bile so pa zelo privlačne za trgovino na daljavo kot dobaviteljice raznih surovin in potrošnice luksuznega blaga. Za potovanja v omenjene dežele so potrebovali trgovci primerno valuto, srebrn novec, ki so ga kovali v številnih kovnicah nedaleč od hrvatskih in ogrskih meja: v Beljaku, Brežah, Št. Vidu ob Glini, Gribnju, Velikovcu, Kamniku, Ljubljani, Slovenjem Gradcu, Ptuju, Pilštanju, Brežicah, Raj-henburgu (Brestanici), Kostanjevici in Hrvaškem brodu — Otoku na Krki. Tu so kovali priljubljene breške ali podobne »denariče« (pfenige), ki so jih ponesli potujoči trgovci daleč do Slovaške, Banata, v Slavonijo in severne balkanske dežele.
Tudi z vidika evropskega gospodarstva je moral biti pomen slovenskih alpskih dežel precejšen, ako upoštevamo, da so uredile velike florentinske bančne družbe n. pr. Frescobaldiji, ki so obvladali na Angleškem vso trgovino z volno, svoje podružnice v Ljubljani, Kamniku in Slovenjem Gradcu. V Ljubljano se je priselila iz Gornje Italije znamenita rodbina Porgerjev. V teku 14. stoletja pa so se uveljavili razen v Trstu, Kopru, Piranu, Gorici še v Ljubljani, Celju, Mariboru, Ptuju, Velikovcu, Beljaku in drugih slovenskih mestih židovski menjalci, ki so se žilavo držali do prisilne izselitve iz Štajerske, Koroške in Kranjske v letih 1495 oziroma 1515. Tedaj so se morali umakniti na Goriško oziroma v Dolnjo Avstrijo, zlasti v Marchegg.3
Kranj pa ni imel kovnice novcev, v njem ni bilo menjalnice florentinskih trgovcev oziroma Lombardov, tudi ne židovskega geta. Zastaviti si moramo vprašanje, kako je razložiti ta dejstva. Iz ohranjenih virov sicer ne moremo ničesar posneti o združitvi potujočih trgovcev in kvalificiranih rokodelcev v enoten meščanski razred. Kljub temu smemo upravičeno trditi, da je zrastel v Kranju pod zaščito deželnega kneza
vina slovenskega naroda 2, Ljubljana 1955, 151 sl., 165 sl. — - F. Popelka, Zur Entstehung der osterr. Stadte und Madue, Bericht liber den 2. osterr. Historikertag in Linz, Wien 1952, 61. — 3 J. Žontar, Banke in bankirji v mestih srednjeveške Slovenije; Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 13 (1932), 21—35; M. Kos, Una lettera in volgare spedita verso il 1320 da Lubiana a Cividale, Ce Fastu? 32 (1956), n. 1—6; M. Kos, O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku, ZČ 10—11 (1956-57),
naselbinsko in gospodarsko trg s ponavljajočimi se tedenskimi in letnimi sejmi. Vendar trgovina ali obrt kot taka nista bila gospodarski kriterij za nastanek mesta. Že v predhodni dobi so trgovali potujoči trgovci. Tudi prejšnje naselbine Kranja so imele rokodelce kot prebivalce. Odločilno je postalo delovanje Kranja kot aktivnega gospodarskega središča zaledja. To pa se je kazalo v redni blagovni izmenjavi med mestom in podeželjem, predvsem na tedenskih sejmih, kar je bil najbolj zanesljiv znak, da je zrastla naselbina s širokim območjem.
Glede trgovine v daljavo pa pričajo ravno viri iz gornjeitalijanskih arhivov, da preko Kranja dlje časa ni vodila pomembnejša trgovska pot. Ena je šla zahodno od tod skozi Kanalsko dolino, ob spodnji Zilji, preko Beljaka, Judenburga in prelaza Semmeringa na Dunaj. Druga je vodila vzhodno od tod z Ogrskega in iz Slavonije preko Ptuja, Celja, Vranskega, Kamnika in Ljubljane ter se nadaljevala v »kraški cesti« preko Postojne do Trsta, Reke ali mest beneške Istre (Kopra, Pirana). Del prometa se je odcepil proti Gorici in zavil v furlanski Videm (Udine) ter v Benetke. Od opisane ogrske trgovske poti pa je šel dokaj živahen blagovni promet preko Vranskega in Kamnika proti jugozahodu, prestopil pod Šmarno goro na brodu Savo ter zavil preko Škofje Loke, po dolini Sore na Bačo, Šent Maver v Čedad, Videm in Benetke. Najbrž ostanek rimske poti, ki se omenja 973 in 989 pod imenom »via Chreinariorum«, kar utegne pomeniti »pot Kranjčanov«, je povezoval kraj Kranj preko Sorškega polja z Ljubljano.4
Sprva je imel Kranj torej pretežno pomen kot tržišče za Gorenjsko. Prebivalci gospodarskega območja so prodajali tu previške svojih pridelkov in izdelkov ter nakupovali svoje potrebščine. Tedenski sejmi so bili najbrž od vsega početka ob ponedeljkih. Letna sejma pa sta bila pomladanski Markov sejem (12. aprila) in jesenski Tilnov sejem (1. septembra). »Knežje svoboščine« sta prejela oba sejma šele 1493 in sta trajala odslej po 14 dni. Zato so prav slovesno z zvonjenjem oznanili začetek in zaključek sejma.5 Na zahtevo Ljubljančanov so preložili Kranjčani od leta 1566 dalje jesenski sejem na nedeljo po sv. Mateju (21. septembra).6 Sredi 17. stoletja so dobili še tretji letni sejem, ki je bil namenjen zlasti trgovini z živino, na nedeljo po sv. Martinu (11. novembra). Ta pa je bil povezan s proščenjem kapucinske cerkve v predmestju.
Kakšen sloves so uživali kranjski letni sejmi, dokazuje med drugim pritožba višjega nakladniškega urada v Gorici iz leta 1637, ki sporoča,
13—16. — 4 M. Kos, »Cesta« na Slovenskem v starem in srednjem veku, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinSku 56—59/a (1954—1957), 170. — 5 1493, 20. IV., Vic. 72, DAS. — 6 1565 29. VIII., listina nekdaj v Mestnem arhivu, Kranj. — 7 1650,
v kako težavnem položaju je mitničar na soškem mostu pri Šent Mavru vsako leto ob času kranjskih letnih sejmov. Takrat prispejo Benečani z velikim številom tovornih konj, ki so jim naložili do 3 in pol centov blaga, ter skušajo celo nasilno priti preko Soče, ne da bi plačali predpisano mitnino. Mitničar v Šent Mavru je moral naprošati kmete iz sosednih vasi, zlasti iz Modreje, da so prišli oboroženi stražit in mu pomagali vzdrževati red.7
Cene, ki so bile dosežene na letnih sejmih v Kranju, so postale odločilne zlasti pri žitaricah za vso Gorenjsko. Zemljiška gospostva so se stalno zanimala za gibanje cen na kranjskih sejmih ter se ravnala po njih v svojih obračunih.
Na tedenskih in letnih sejmih v Kranju so pobirali tržnino ali tržno mitnino od glavnih predmetov prometa (žita, živine, sukna, platna in lodna, soli, kramarije in ostalega drobnega blaga). Podrobnosti so razvidne iz tarife, ki je ohranjena iz leta 1569:8
I.	skupina
Od polovnika žita, ki ga kupi tujec, plača 1 črni denarič, meščan polovico
Od starja žita, ki ga proda kmet, plača 2 črna denariča, meščan, ki ga proda ali kupi, 1 črni denarič
Od polovnika boba, leče, graha, čičerke, lanenega oziroma konopljinega semena, tuji kupec ali prodajalec 2 črna denariča Od centa lanu — 8 črnih denaričev
II.	skupina
Od domačega konja kupec in prodajalec po 2 črna denariča, od tujih konj vsak po 4 denariče
Od domačih volov — 2 črna denariča, od tujih 4 denariče Od prašiča, ki ga tujec kupi, 4 črne denariče Od ovce ali koze — 1 črni denarič
Od prekajene svinine, ki jo proda ali kupi meščan, 2 črna denariča, če pa kmet, 4 črne denariče
Od tovora vina tuji prodajalec — 2 črna denariča Od tovora žganja — 8 črnih denaričev Od hleba svinjske masti — 2 črna denariča Od čebrička stopljenega masla — 2 črna denariča Od tovora olja — 8 črnih denaričev Od škafa medu — 1 črni denarič 21
21. VI., UAD 57 (379—382); HK 1637—VI—91, DAGr. — 8 Mitteilungen des Mu-
Trgovska pot iz Ljubljane v Trst, Koper in Benetke (po karti kranjskih deželnih
stanov iz leta 1529)
III.	skupina
Od vatla platna tuji kupec in prodajalec po 1 črni denarič, meščan polovico
Od vatla lodna tuji kupec in prodajalec po 2 črna denariča, meščan polovico
Od vatla sukna, žameta, tafta, harasa, barhanta in drugih tkanin iz suknarske prodajalne po 1 črni denarič
Od kosa finega sukna — 8 črnih denaričev Od konjske odeje — 1 črni denarič Od tovora konjskih odej — 8 črnih denaričev
IV.	skupina
Od tovora soli, ki je bil kupljen v Kranju in se pelje dalje, tuji kupec 2 črna denariča, meščan, ki ga kupi, 1 črni denarič
V.	skupina
Od centa železa ali jekla — 2 črna denariča Od tovora žebljev — 2 črna denariča Od kotla — 2 črna denariča Od tovora kož — 24 črnih denaričev Od volovske kože — 2 črna denariča
Od krzna raznih vrst — od 1 goldinarja vrednosti blaga po 3 črne denariče
Od kožuhovinaste posteljne odeje — 2 črna denariča Od centa perja — 8 črnih denaričev Od centa žime — 8 črnih denaričev
Od kramarije (zlasti začimb in dišav) od 1 goldinarja vrednosti blaga po 3 črne denariče
Od lesene kadi, kopalne banje in soda tuji kupec in prodajalec po 2 črna denariča, meščan nič
Od tovora lesenih skled — 2 črna denariča Od škafa tujec pol črnega denariča, meščan nič Od tovora škafov za vodo prodajalec 2 črna denariča Od čebra za pranje — 1 črni denarič Od nečic — 1 črni denarič
Od voza ali tovora raznega sadja — 2 črna denariča Od voza ali tovora čebule — 2 črna denariča Od tovora kostanja — 4 črne denariče
Merjenje in tehtanje blaga n.a sejmih in pobiranje tržnine je mesto navadno oddajalo po posameznih skupinah v zakup najvišjim ponudnikom za nekaj let.9 Ako pa so opravljali te naloge mestni uslužbenci, je veljala tudi za kranjskega merilca podobna obveznost, ki jo navaja tako značilno v jeziku 16. stoletja ljubljanski prisežni obrazec: da bo »zvest inu pokorn merčun ... vsakaterimu pernareden, timu bogatimu koker timu ubozimu .. . edno glih mero .. . meril, na denarie inu noter perhodiše (= dohodke) eno gori gledanje (= pazljivost) imel, da tolsto vse noter vu ta pukša (= pušica) pride in bode položeno.«10
Prvotno gospodarsko območje kranjskega tržišča je bilo nekoliko okrnjeno, ko so Ortenburžani odtrgali Radovljico od Kranja in tam ustanovili konkurenčni trg.11 Enako je škodovala Kranju obrt in trgovina, ki je pričela naraščati proti koncu srednjega veka v podeželju. Zato ne bi smel v razdalji ene milje okrog mesta izvrševati obrti več ko en kovač, en čevljar in en krčmar. Tudi se ne bi smeli shajati v podeželju na tedenskih sejmih, marveč le ob proščenjih.12 Toda ž,al niso spadale vasi onstran Kokre (Primskovo, Klanc, Huje in Čirče) pod kranjsko, marveč pod kamniško deželsko sodišče. Zato so prosili Kranjčani v začetku 16. stoletja Maksimilijana L, naj priključi del kamniškega okoliša h kranjskemu tako, da bi potekala meja kranjskega deželskega sodišča od vasi Kokra na Možjanco—Olševek—Luže—Šenčur—Voklo—Trboje čez Savo na Orehek—Lahore—Sv. Jošt—Jamnik—potok Lipnico—Tržiško Bistrico. Potem bi mogli preprečiti podjetnim kmetom v bližini mesta, da točijo vino, prodajajo olje in trgujejo z živino, platnom in krznom.13 Svojega namena sicer takrat niso dosegli, vendar so vztrajali v svojih težnjah. Ob pogajanjih za policijski red so ponovno zagovarjali potrebo po razširitvi svojega gospodarskega območja ter predlagali leta 1550 naslednje meje: Tržiška Bistrica—Križe—Preddvor—Velesovo—Trboje—Mavčiče—meja loškega gospostva—Gornja Besnica.14
Hitrejši gospodarski razvoj Kranja, njegovo vključitev in tesnejšo povezavo z velikim blagovnim prometom Srednje in Južne Evrope je pripisati razmahu rudarstva in fužinarstva na Gorenjskem in Koroškem. Zaradi tega je porastel tranzitni promet, obenem se je tudi
sealvereins f. Krain 3 (1890), 49; 1569, 13. VIII., Vic 72, DAS. — 9 Prim. 1599, 25. X., Vic. 72, DAS; s. d. (17. stol), nekdaj v Mestnem a-rhivu, Kranj — 30 V. Oblak, Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja, Letopis Matice Slovenske 1887, 281. — 11 L. Hauptmann, Razvoj družabnih razmer v Radovljiškem kotu do krize petnajstega stoletja, ZČ 6—7 (1952-53), 278 sl, 280. — 32 1433 13. II., Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku 3, Ljubljana 1958, 47; 1492, 23. III., Jahresbericfn d. Oberrealschule Laibach 1903/04, Ljubljana 1904, 34. — 33 S. d.
močno povečalo povpraševanje po živilih in obrtniških izdelkih.15 Predvsem je krepko narastel blagovni promet po prečnih poteh, ki so vezala dolino Drave in Save ter vodila čez Ljubelj in Jezerski vrh ter skozi dolino Kokre. Zanju je bil Kranj naravno izhodišče od juga in prva pomembnejša postaja za tovornika in trgovca, ki je dospel s Koroškega. Da sta postali navedeni poti življenjski žili blagovnega prometa za našo mestno naselbino, dokazuje dejstvo, da so se Kranjčani od 14. stoletja dalje stalno potegovali pri vladarjih za svoboščine glede mitnice in skladiščne pravice v Št. Vidu ob Glini in Velikovcu, kjer sta bili glavni tržišči za koroško železo. Kadarkoli so si dali meščani Kranja potrditi svoje privilegije, niso pozabili uvrstiti tudi teh prednostnih pravic.16 Sredi 15. stoletja so vladarji naravnost predpisali omenjeno pot za izvoz koroškega železa preko Št. Vida in Velikovca na Kranjsko.17
Živahnejši blagovni promet preko Kranja pa je terjal za neovirani prehod čez Kokro in Savo mostove. Ob nizkem stanju vode so mogli sicer tovorniki na konjih prebresti reki, ob višji vodi pa so se morali posluževati čolnov. Freisinški oskrbnik je poveril podložniku na Gorenji Savi nalogo, da prevaža ljudi loškega gospostva čez Savo. Leta 1291 pa so zapisali v loški urbar, d,n omenjeni podložnik ni več oproščen običajnih dajatev zemljiškemu gospodu, ker že stoji leseni most pri Kranju.18 Gotovo je obstajal tedaj tudi že most čez Kokro pod Hujami, saj v tehničnem pogledu ni povzročal toliko težav kakor savski. Značilno je, da so najbrž kmalu po postavitvi omenjenega mostu začeli kmetski podložniki tja do Štefanje gore, Možjanice, Velesovega, Vogelj, Vodic, Kaplje vasi, Repenj in Trboj dajati vsako leto po eno mero ajde ali ovsa mestu Kranju za pravico brezplačne uporabe kokrškega mostu.19
Po poročilih iz 18. stoletja je bil most čez Savo okoli 120 sežnjev (= 227 m) dolg in je stal na 28—29 kobilah. Njegovo vzdrževanje in obnavljanje je bilo dokaj težko breme, ker je reka pogosto, celo večkrat na leto močno narasla, trgala mostno stebrovje ali odnesla dele mostu.20 Za takšne primere si je izgovoril leta 1423 znani kranjski župnik Cho-
(16. stol.), Vic. 95, DAS. — 11 ZC 10—11 (1956-57), 91. — 13 Prim. 1561, 17. III., Vizedomverhore 1561, 87, DAS; HK 1573—X—62, DAGr; A. Miillner, Geschichte des Eisens in Krain, Wien 1909, 701. — l® 1366 17. V., 1396 9. XI., 1414 8. III., 1503 14. VIII., zbirka listin DAS; 1504 16. L, HK 1724—I.—137, DAGr; Klun, Diplom. Labacense 53 št. 81, 55 sl., št. 84. — Rkp. 43 fol. 65, ADvK; F. T r e m e 1 , Der Friihkapitalismus in Innerosterreich, Graz 1954, 59. — 18 P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju, Razprave SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede 2 (1953), 210. — lti HK 1640—1.—10, 1641—IV—29, 1668— VIII—51, 1669—1—49, 1672—1—74, DAGr. — 20 N. pr. 1. 1611, 1615, 1625, 1628, 1637, 1640, 1648, 1667 itd.; prim. HK 1628—VIII—26, 1637—VIII—54, 1648—IV—68,
loman de Manswerd v neki poravnavi z meščani, da bodo brezplačno prepeljevali njegovo služinčad na mestnih čolnih čez Savo, ako ne bi bilo mogoče s konji jahati čezenj.21
Iz skromnih ohranjenih virov moremo le deloma ugotoviti, kako so iskali Kranjčani dohodkov za popravila mostu, oziroma kje so dobili za
vrt hs&Uina. ^	Vo:
fin / a[ -j. tto.	£
j-	Jrn e	vn
&£ Jru^ jpibr-oK Tnn> JnAt-i	S~y
^/vI^vtva-	Jrčo-^
UVLO-M^
G^r ^^Ln
„& {^au t ^ ^-£J:
f^' .,16*/' /“j1,	a. sta,
jZ k ftJ-j , a/:	dk^6.z.
<MnAi a-&liA 'n \
0. Sfrl	e) y(yu^r-j
JrU.
//«/
UU-r/TU)
Dve menici ljubljanskega veletrgovca Jakoba Scbella za Adama Dinzla s Turna pri Preddvoru z -z/ne /6. 9. 7692
to potreben les. Leta 1364 so kupili kmetijo v Šenčurju in namenili njen donos za ta namen.22 Enako so ravnali z dohodkom od mlina na Kokri pod meščanskim špitalom, ki so ga dobili leta 1426 v fevd.23 Koristno delo je želel podpreti tudi oglejski patriarh in je dal leta 1454 po običaju časa poseben odpustek vsem, ki bi prispevali sredstva za obnovo savskega
1668—VIII—51, DAGr. — 21 1423 30. XI., zbirka listin DAS. — 22 1364 18. VI., F. K o m a t a r , Kranjski mestni arhiv, Jahresbericht kranjske gimnazije 1913, 8, št. 3. — 23 1426 17. VIL, listina v DAD. — 24 1454 p UL, zbirka listin DAS. —
mostu.24 Od leta 1396 dalje so smeli jemati meščani z dovoljenjem deželnega kneza hrastov les iz »Udnega boršta«.25 Še laže je bilo, odkar jim je prepustil Friderik III. upravo omenjenega velikega gozda.26 Toda v 16. stoletju niso več uživali te prednostne pravice. Za vsak primer posebej so morali prositi dvorno komoro, da jim odkaže določeno število debel, ali pa so kupili les pod gorami oziroma v Bohinju ter ga plavili po vodi do Kranja.27
Tekoče dohodke za vzdrževanje savskega mostu je dobilo mesto šele leta 1487, ko je predpisal Friderik III. tarifo za savsko mostno m i t -n i n o od vsega blaga, ki se vozi ali tovori čezenj in dovolil, da pripade polovica donosa mestu za omenjeni namen.28 Le kranjski meščani in kmetje iz Klanca, Huj, Čirčič in Podreče so bili oproščeni mostne mitnine. Zato pa so morali kmetje po potrebi brezplačno voziti les za popravilo mostu.29
Mostna mitnina je služila finančnim interesom vladarja. Postala pa je tudi eno izmed sredstev v trgovsko-političnih stremljenjih kranjskih meščanov, da bi čimbolj obvladali blagovni promet v Gorenjski kotlini. Pri tem so se mogli opreti na ukaze Friderika III. in Maksimilijana I. iz let 1483, 1493 in 1494, naj pazijo, da bo šlo vse blago, ki prihaja čez Ljubelj ali skozi Kokro na Kranjsko in je namenjeno za izvoz na Laško ali ga tovorijo v obratni smeri preko Kranjske na Koroško, skozi Kranj in ne po stranskih poteh mimo mesta. Takšen ukaz je mogel biti pred letom 1487 zgolj predpis določene trgovske poti, ki pa ni bil dovolj učinkovit, ker Kranj ni imel »skladiščne pravice«, po kateri bi se morali trgovci z blagom ustaviti v Kranju ter ga ponuditi meščanom na prodaj. Po ureditvi mostne mitnice v Kranju pa je veljalo vsako izogibanje Kranju in potovanje po stranskih poteh za namerno tihotapstvo, ki so ga kaznovali z zaplembo blaga.30
Savski most je postal še pomembnejši za blagovni promet, ko so leta 1499 semkaj premestili še deželnoknežji nakladniški urad, ki je predvsem pobiral zvišano mitnino na blago, ki so ga izvažali na Laško. Do tedaj je bil ta urad v Škofji Loki, kjer je precej učinkovito zajel blagovni promet, zlasti trgovino z živino, ki so jo prignali s Štajerskega. Kmetje in trgovci Loke in njene okolice so jo spravljali čez gore v dolino Bače in Soče. Kot glavni vzrok premestitve nakladniškega urada navaja
25 1396 11. XI., 1414 10. III., listini nekdaj v Mestnem arhivu, Kranj. — 20 1493
19. IV., listina nekdaj v Mestnem arhivu, Kranj. — 27 Prim. knjižico izdatkov za
mostove 1560—1563, Vic. 72, DAS; HK 1570—11—118, 1640—VII—77, DAGr. —
28 1487, 26. L, Vic. 72; 1494, 17. L, 1524, 11. IV., Vic. 95, DAS; Gub 232/1794/,DAS;
Gdb. 2 b, fol. 78’—79, fol. 79—80, ADvK. — 29 1 5 69, 14. VIL, Vic. 72, DAS. —
30 1 48 3, 26. III., HK 1730—VIII—44, DAGr; 1493, 3. IV., 1494, 20. L, Vic. 72, DAS;
poročilo iz leta 1524 »nepokorščino v loški gosposki«. Morda ni bilo pravega soglasja med deželnoknežjimi uradniki in funkcionarji freisin-škega gospostva. Za stremljenja Kranjčanov pa je bilo ugodno, ker jim je poverila komisija za reformo uprave leta 1499 poleg pobiranja mostne mitnine še vodstvo nakladniškega urada. Mestni sodnik in svet naj bi postavljala ne le mostnega mitničarja, marveč tudi nakladničarja in mit-niškega pisarja (»protipisarja«).31
Nov korak naprej v trgovsko-političnih prizadevanjih Kranjčanov je pomenila postavitev lesenega mostu ob izlivu Sore v Savo. Leta 1491 je dovolil vladar Kranjčanom, da ga zgrade in porabijo v ta namen gilto nekega svojega meščana. Po poročilih iz 18. stoletja je bil okoli 65 sežnjev (= 123 m) dolg in je stal na 12—14 kobilah. Blagovni promet iz Loke in obeh dolin je dotlej potekal proti vzhodu, ne da bi imeli od tega Kranjčani kakšno korist. Tudi oskrbniku v Smledniku so naročili, da ne sme dovoliti ljudem, ki priženejo živino iz Ptuja, da bi jo pre-peljavali na obeh brodeh pod gradom čez Savo. Ta promet je treba usmeriti na Kranj. Zato naj pošlje kranjski nakladničar paznika v Moste pri Kamniku, ki naj prisili trgovce in goniče, da ženejo črede živine proti Kranju. V loškem gospostvu je bil preživahen promet z živino sumljiv. Kmetje so prodajali ne le živino, ki so jo zredili doma, marveč so prignali s Štajerskega vsako leto po več 100 volov in konj na videz za domače potrebe in za poljska dela, dejansko pa za kupčijo, ker so jih kaj kmalu spravili čez gore na Laško. Menda je prišlo na vsako hubo v loškem gospostvu letnega prometa 10—12 voličkov in 3—4 konji. Od vsega tega bi morali kmetje plačati naklado v Kranju in vzeti tam boleto (= potrdilo o plačilu).
Enako so menili v Kranju, da bi bilo potrebno postaviti paznike v Kokro in pri Tržiču, da preprečijo tihotapstvo. Čez gore so prignali s Koroškega mnogo živine, v nasprotno smer pa so izvažali razno krzno. Zato naj bi gledal paznik v Kokri, da bodo imeli tovorniki bolete, sicer naj zapleni njihovo blago. Posvari naj tudi trgovce in tovornike, da naj ne ženejo živine preko ozemlja kamniškega deželskega sodišča proti Smledniku, marveč naravnost proti Kranju. Podobno so mislili, da so potrebni ukrepi proti uporabi poti skozi Bohinj za splošni blagovni promet. Le kmečki prebivalci blejskega in bohinjskega kota bi smeli tovoriti s svojimi pridelki po omenjenih poteh na Laško. Jeseniške železne izdelke in živino, ki jo prirede med Radovljico in Podkorenom, bi bilo izjemoma dovoljeno izvažati v smeri proti Trbižu.32
IGHA K 2/12, ADvK. — 31 1499, 21. L, Vic. 72, DAS; 1524, 26. II., Vic. 80, DAS. — 32 1491, 10. V., RKp. 44, fol. 276, ADvK; 1524, 26. II., Vic. 80, DAS. —
Opisanemu stremljenju Kranjčanov bi izredno koristilo uresničenje velikih načrtov, ki jih je predložil za časa beneške vojne (1508—1518) tržaški stavbenik Jeronim D e c i o Maksimilijanu I. Šlo je za usmeritev trgovine avstrijskih in dela ogrskih dežel v pristanišči Trst in Reko namesto dotedanjega prometa z Benetkami. Na vladarjevo željo je narisal Decio glavna trgovska pota v alpskih deželah in dokazoval, da sloni vsa gospodarska moč Benetk na strogem izvajanju trgovsko-političnih predpisov. Tako mora priti trgovsko blago, zlasti železnina, preko Furlanije do mesta Portogruaro, kjer ga vskladiščijo v »Fondaco«, od tod ga prepeljejo na ladjah v Benetke. Kdor bi tovoril ali vozil blago po drugih poteh, mu ga zaplenijo nadzorni organi. Po Deciovem načrtu naj bi prenesli ves trgovski promet od omenjene poti po Furlaniji na cesto s Koroškega » p e r Cancaram« t. j. skozi dolino Kokre na Kranj, Ljubljano in po »kraški poti« na Trst ali Reko. Seveda bi morali preurediti slabo tovorniško pot skozi Kokro, da bi bila uporabna tudi za vozove. Decio je bil mnenja, da bi zadoščalo za ta dela 2000 dukatov, ki bi jih posodili trgovci. Zato je stopil tudi v stik z vodilnimi trgovci iz neapelj-sko-sicilskega kraljestva in iz južne Nemčije, ki so menda izjavili, da bodo po zgraditvi obeh voznih cest raje prihajali s svojim kupčijskim blagom v Trst oziroma na Reko, kakor pa v Benetke.
Decio, ki je postal kraljevi arhitekt, je odpotoval po smrti Maksimilijana I. na nasvet tržaškega škofa Bonoma aprila 1519 v Barcelono ter predložil svoje načrte novemu vladarju Karlu V. Ta ga je napotil do komisarjev v Augsburgu. Ko pa je prevzel leta 1522 Karlov brat Ferdinand avstrijske dežele, se mu je predstavil Decio v Linzu. Pridobil ga je zase tako, da je Ferdinand potrdil Decia za kraljevega arhitekta in mu nakazal redno plačo iz kranjskega vicedomskega urada.33 Deciovo spomenico pa je izročil dvorni komori v presojo. Ker pa je tedaj vedno bolj grozila turška nevarnost, mu je poveril naslednje leto nujno nalogo, da poskrbi za utrditev Trsta, Gorice, Gradiške, Kostanjevice, Brežic in Metlike. V ta namen je smel povsod sekati les, žgati apno in lomiti kamen. Pri utrjevalnih delih bi morali pomagati tudi kmetski podložniki. Vicedom pa naj bi dal iz dohodkov idrijskega rudnika do 4000 goldinarjev na razpolago.34
Medtem je snoval Decio še nadaljnji načrt, kako bi vzeli Benečanom tudi monopol trgovine z morsko soljo, ki naj bi jo uvažali iz Apulije in ne več iz beneških krajev. Ker so Benečani imeli Jadransko
33 IOHA F 1/19, Gdb. 19, fol. 44, ADvK. — 34 Gib. 19, fol. 187’—188, 197, 296’—297,
.{inv ) Vri (g Al
)Č\o»ieKJ —	—
j?U mn
ofrV^c^fjajSŽt t*

‘O
Beneške uzance za dospelost menic
(fnl. 91 trgovske računice loškega trgovca Franca Oblaka-Wolkensperga z dne 12. 8. 1677)
morje za svoje področje, so preprečevali s stražnimi ladjami, da bi prišla v avstrijska pristanišča tuja morska sol. Zato je želel Decio poizvedeti na kraju samem, kako in za kakšno ceno bi se dala dobiti sol iz Apulije, ali res beneške stražne ladje od septembra do niarca zaradi mraza in viharjev ne morejo uspešno nadzirati pomorskega prometa na Jadranu, ali bi mogli prevažati apulsko morsko sol na manjših ladjah, kjer bi prekrili sol s pšenico ali z ječmenom, ali pa bi podkupili beneškega kapitana.
ki poveljuje stražnim ladjam.35 Zato ga je poslal nadvojvoda Ferdinand pozimi leta 1523 v Rimsko Marko in neapeljsko kraljestvo ter mu odobril potreben denar pri vicedomu v Ljubljani. Najbrž so bile informacije, ki jih je prinesel Decio s potovanja, dokaj ugodne, ker je obljubila dvorna komora znižati mitnino in »Quarentes« v Trstu in na Reki skupini italijanskih trgovcev, ki so dotlej trgovali preko Savojske in Francoske v Anvers (Antwerpen), ako bodo vozili svoje blago iz Ancone oziroma Pesara čez morje v Trst ali na Reko in od tod po »kraški cesti« na Ljubljano, Kranj, Beljak ter od tod ubrali najbližjo pot na Fiolandsko.36
Ker je dolnjeavstrijska komora še vedno odlašala z odgovorom na Dedovo spomenico, je sodeloval Decio pri utrjevalnih delih na Dunaju in v Dunajskem Novem mestu (1529).37 Tudi kranjskim odposlancem, ki so prosili vladarja za pomoč pri utrditvi Ljubljane, je naročil nadvojvoda Ferdinand, naj pritegnejo arhitekta Decia, da jim napravi načrte za nujna dela in proračune. Na komisijskem ogledu, ki sta se ga udeležila deželni glavar Janž Kacijanar in vicedom Erazem Braunwart, so sklenili (1530) tudi na Deciov nasvet, da bodo podrli lesene in s slamo krite hišice v ljubljanskih predmestjih, prebivalce pa preselili v mesto, da Turki ob četovanju ne bi zažgali omenjenih hišic, od koder bi veter utegnil prenesti ogenj v notranjost mesta, koder so stale s škodi jami krite hiše deloma niže. Enako so soglašali, da je potrebno odstraniti tri kapele v neposredni bližini obzidja, da ne bi služile sovražniku kot bastije.38
Šele leta 1533 je podala dolnjeavstrijska komora svoje mnenje o Dedovih načrtih. Kakor bi bilo sicer zaželeno, da preide veliki srednje-evropsko-italijanski blagovni promet na avstrijska tla z gradnjo vozne ceste skozi Kokro, vendar tega ne bi bilo mogoče izvesti z 2000 dukati. Zaradi turških napadov pa država nima zadostnih finančnih sredstev za omenjena tehnična dela. Predlaganemu uvozu apulske soli pa je komora načelno nasprotovala, ker je obstajala pogodba Ferdinanda L z Benečani o nakupu njihove morske soli, s katero so na Kranjskem v veliki meri barantali. Tovorili so jo daleč v notranje-avstrijske dežele prav do Drave in celo do Zagreba.39
ADvK. — 35 Gdb. 20, fol. 364’, 394’—395; IDHA F 1/19, ADvK. — 36 Gdb. 27, fol. 224’—225, ADvK; »Quarentes« je bila carina v višini 40. dela vrednosti trgovskega blaga, prim. Z. Berkov, Grada za finaneijsko-pravni rječnik fevdalne epohe Hrvat-ske 2, Zagreb 1956, 314; Gdb. 21, fol 306’—307; Gdb. 28, fol. 392—392’, ADvK. —
37	Gdb. 32, fol. 133, Odlb. 35, fol. 38’, NO Kammeraikten 3/349, ADvK. —
38	M. Kos, Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana 1955, 35 sl; 1530, 23. V., IOHA L 3 (Laibach) fol. 23—26’, ADvK; 1530, 6. IV. Stan. brez štev. (Stare listine 1421—1530), DAS. — 39 IDHA F 1/19, ADvK; F. Tremel, o. d., 113. — 40 Exemptbuch
Ker je začasno propadel načrt gradnje kokrške ceste, je Decio nadaljeval dela pri utrjevanju mest. Leta 1537 ga je vladar postavil spet za deželnoknežjega arhitekta na Kranjskem ter mu določil plačo iz tržaškega mitniškega urada. Po naročilu komore oziroma vicedoma naj bi izdelal Decio proračune za utrdbe in gradbena dela.40 Leta 1541 so zopet sprožili kranjski odposlanci na sestanku zastopnikov dolnjeavstrijskih dežel vprašanje vozne ceste skozi dolino Kokre, ki naj bi služila blagovnemu prometu med Nemčijo in neapeljsko kraljevino.41 Vladar je obljubil izpolniti prošnjo in tudi pozval mesto Kranj, naj skrbno pazi, da bo prihajalo vse blago in živina, ki jo izvažajo s Koroškega čez Ljubelj in Jezerski vrh na Kranjsko in je namenjeno na Laško, po pravi poti naravnost na Kranj. Kršiteljem tega predpisa naj zaplenijo blago.42 Že leta 1540 so prepovedali fužinarjem v Kropi, Kamni gorici in Kovnici ter Tržičanom, da bi uporabljali še nadalje pot ob selški Sori preko Petrovega brda na Bačo. Ukazali so jim, da morajo svoje izdelke izvažati preko Kranja.43 Iz te dobe (1544) je ohranjen drobec ljubljanskega mitniškega registra, na podlagi katerega se da s precejšnjo verjetnostjo preračunati letna količina železnine, ki so jo tedaj z Gorenjskega in s Koroškega tovorili preko Kranja v Ljubljano: 14.947 centov ali nekako 4980 tovorov (od tega 6562 centov kranjskega, 7190 centov koroškega železa in 1196 centov izdelkov iz železa (žebljev, sekir, kos, podkev in narb). Nekako deset let prej je moral biti izvoz koroškega železa na Kranjsko še obsežnejši. Leta 1532 je znašal donos mitnine na železo, ki so ga tovorili iz Št. Vida ob Glini proti Trbižu in dalje po Kanalski dolini v Italijo 734 funtov 2 šilinga 14 denaričev, za železo, ki pa je šlo iz Velikovca na Kranjsko, isto leto 468 funtov 5 šilingov 3 denariče. Razmerje je bilo torej nekako 2 : l.41
Do temeljite izboljšave kokrške ceste za sedaj še ni prišlo, ker se v naslednjem desetletju množe poročila o obupnem položaju, v katerega pridejo tovorniki v dolini Kokre med vodo in gorami, da ne morejo niti naprej niti nazaj. Ob dlje trajajočih nevihtah so menda tovorniki raje
1535—1542, fol. 96’—97', DAGr; Gdb. 45, fol. 123, Gdb. 46, fol. 204—204’, Gdb. 42, fol. 255’, ADvK. — 41 1541, dkt., Sta-n. 95, 1542, 28. IV., Stan. 101 a, DAS; Mittei-lungen d. histor. Vereins f. Krain 1864, 89. — 42 1545, 19. XII., Vic. 72, DAS. — 43 A. Muli n er, o. d., 710. — 44 NDHA M 54, ADvK. Mi miški register obsega dobo od 15. IV. do 31. VIII. 1544, torej A'h mesece. V tem času je prišlo na nakladniški urad v Ljubljani 2460,9 centov kranjskega, 2696,08 centov koroškega železa in 448,38 centov železnih izdelkov. Mesečno povprečje znaša 546,87 centov, 599,13 centov in 99,64 centov. Z 12 pomnoženo se dobi navedene zneske, ki nekako odgovarjajo dejanskemu blagovnemu prometu, ker so podatki mitniškega registra iz poletnih mesecev, ko je bil tovomiški promet nekoliko manjši, ker so takrat potrebovali živino pri polj-
Poslovanje trgovcev in trgovskih družb v 16. stoletju (po lesorezu Jošta Ammana [ H39—159! I)
pustili železo in drugo blago na Jezerskem ter se prazni vračali domov.45 Vedno znova se je pojavila zahteva po gradnji vozne ceste skozi Kokro ali preko Ljubelja. Poleg Kranjčanov so se potegovali za to tudi Ljubljančani, Tržačani in Rečani. V posebni spomenici so opozorili Ferdinanda L na veliko škodo, ki jo trpi vladar pri mitninah in podobnih dohodkih zlasti zaradi slabih potov skozi Kokro in preko Ljubelja. Železo in železne izdelke, ki jih vozijo iz Št. Vida ob Glini, so prihajali doslej čez Ljubelj, iz Velikovca pa so jih tovorili čez Jezerski vrh in skozi Kokro na Kranjsko. Zaradi težavnih potov čez oba prelaza pa gre železo vedno bolj preko Beljaka in Kanalske doline v Italijo. To postaja še bolj nevarno, odkar je prestavila svoj sedež v Furlanijo velika italijansko-fran-coska trgovska družba »Terceria«, ki je doslej nakupovala železnino na Jesenicah, v Kranju in Ljubljani ter z njo zalagala neapeljsko-sicilsko kraljevino. Njeni faktorji prevzemajo železo, ki ga pripeljejo po Kanalski dolini s Koroškega. Šele leta 1560 je bilo odločeno v korist Ljubelju in ne poti skozi Kokro. Glavno pobudo so dali koroški stanovi. Pričela so se dela na ljubeljski cesti, ki so trajala do leta 1575.46
Kranjski meščani pa so še dalje vztrajali v prizadevanjih, da bi obvladali blagovni promet Gorenjske. Iz osnovnega privilegija Friderika III. iz leta 1483, ki je določal, naj mesto skrbi, da bodo trgovci in tovorniki poravnali mitnino v Kranju, so izvajali meščani s precej široko razlago neko pravico, da ustanove podružnice kranjske mitnice tam, kjer je obstajala resnejša nevarnost, da se izognejo ljudje plačilu omenjene mitnine. V ta namen so postavili mitničarja v Kokri. Ko pa so začeli še deželni stanovi tam pobirati svojo posebno mitnino in trošarino, se jim je moral kranjski mitničar umakniti. Še večje težave so čakale Kranjčane, ko so začeli pobirati mostno mitnino v Medvodah po kranjski tarifi. Enega mitničarja, ki so ga poslali Kranjčani, so goričanski in loški kmetje ubili, drugemu so odsekali desnico, tretjega so pregnali.47
Vendar Kranjčani niso odnehali. Skušali so dobiti od vladarja privilegij za nekakšno deželskosodno mitnino, kakor jo je pobirala loška gosposka na svojem okolišu. V začetku 17. stoletja pa so se potegovali za tranzitno pristojbino, ki bi jo dobivali od blaga, kadar se pelje ali tovori skozi mesto. Zadevo so obravnavali tudi v stanovskem deželnem zboru, kjer je prišla plemiška opozicija do besede.
skem delu. Za 1. 1532 gl. IOHA V 1/12 (Volkermarkt), ADvK. —	1551, 26. IV.,
1557, 23. VIII., Vic. 137, DAS; o vzdrževanju cest prim. splošno L. M. Goli a, Razvoj cestnega omrežja na Kranjskem in Primorskem v 16. in 17. stoletju, ZČ 6—7 (1952-53), 612—617. — 46 W. S m i d , Der LoibelpaB, Carniola 2 (1909), 160—162. — 47 S. d. (16. stol.), Vic. 95, DAS; 1573, 1. VIL, Stan. 368, DAS. — « 1600, 27. X.,
Trdili so, da gre pri tem za novo mestno mitnino, kar bo škodovalo deželnemu gospodarstvu. Nova dajatev ne bi smela zadeti kmetskih podložnikov in zemljiških gospodov, niti obremeniti njihovega prometa na kranjskih sejmih. Leta 1609 je odobril nadvojvoda Ferdinand tranzitno mitnino od voza en petak, od tovora 2 črna denariča, ki bi jo smeli pobirati Kranjčani samo od tujih trgovcev.48 Vendar se ne vol ja deželnih stanov dolgo ni hotela poleči. Leta 1620 so obdolžili Kranjčane, da pobirajo dvojno mitnino. Podobno so trdili zopet leta 1625. Meščani so morali vedno znova pojasnjevati, da je treba razlikovati med staro mestno mitnino iz srednjega veka in novo tranzitno mitnino iz leta 1609. Vladar jim je potrdil privilegij, dovolil leta 1637 zaradi nazadujoče vrednosti denarja, da jemljejo dvojno dajatev tranzitne mitnine. Leta 1639 jim je prepustil tudi drugo polovico donosa stare mostne mitnine na Savi. Zdaj so uredili Kranjčani še pri zgornjih in spodnjih mestnih vratih posebne mitnice.49
Proti koncu 17. stoletja so meščani obnovili tudi vprašanje podružničnih mitnic v Kokri in Medvodah.50 V več spomenicah so prikazovali potrdbo, da postavijo mitničarja v Kokro, ker se sicer tovorniki ne bodo držali redne ceste in ne bodo prišli do mitnice v Kranju. Enako naj dovoli vlada, da pobirajo mostnino v Medvodah za vzdrževanje ta-mošnjega mostu od prebivalcev Selške doline, Železnikov, Poljan in Žirov, ki gredo preko mosta z blagom, ne da bi imeli boleto urada v Kranju. Enako so se trudili kranjski nakladničarji, da bi onemogočili Tržačanom uporabo poti preko Podbrezij, Selc, Železnikov, Bače, mostu pri Št. Mavru in Gorice v furlanski Videm (Udine). Trdili so, da morajo Tržačani, ki peljejo svoje izdelke (platno, dvonitnik, mezlan, fino usnje, železnino) na sejem v Gorico ali Furlanijo, najprej poravnati naklado v Kranju in tu vzeti boleto.51 Najbolje je povzel bistvo trgovske politike Kranjčanov vodja višjega nakladniškega urada v Ljubljani leta 1679 v nekem uradnem poročilu: Celokupno gorenjsko in koroško železo, jeklo, žeblji in žica, ki se prodajo v Italijo ali drugod v deželi, se morajo peljati preko Kranj a.52
S spretnimi pogajanji so želi Kranjčani v opisanih gospodarsko-političnih prizadevanjih še enkrat uspeh. Leta 1703 jim je odobrila vlada pobiranje deželskosodne mitnine v Kokri in na Kokrici ter mostne
23. XI., 1603, 9. V, 1604, 20. VIL, 10. VIII., 1605, 14. V., 1609, 5. IX., Vic. 72, DAS; Landtags - und Verordneten Ausschussprotoikoll 8, fol. 285, DAS. — 49 1625, 23. IX., 1637, 16. XII., Vic. 72, DAS; HK 1637—XII—117, 1639—IV—7, 1639—VIII—72, 1668—VIII—58, DAGr. — 50 1 600, 27. X., 23. XI., 1688, 9. XII., Vic. 97; s. d. (po 1668), Vic. 72, DAS; HK 1660—III—17, DAGr. — sa HK 1685—XII—24, DAGr. — 52 HK 1679—X—25, DAGr. — 53 1703, 28. VIII., listina
mitnine v Medvodah. Trgovci, ki bi se izognili kranjskemu mostu, naj 'bi plačali v Medvodah mostno mitnino po kranjski tarifi. Oni pa, ki so poravnali svoje obveznosti že v Kranju, naj se izkažejo z boleto in ne plačajo v Medvodah ničesar. Da bi prihranili večje stroške za postavitev mirniške hiše v Kokri, so prosili Kranjčani za dovoljenje, da bi pobiral kameralni mitničar proti nagradi še kranjsko mitnino od trgovcev, ki niso prišli čez savski most v Kranju. Novico, da so raztegnili kranjski meščani svojo mestno in mostno mitnino tudi v Kokro, do kamor je segalo njihovo deželsko sodišče, so prinesli tovorniki, ki so prevažali koroško železo proti jugu in morsko sol proti severu, v Železno Kaplo. Nekaj tovornikov s Koroškega se je branilo plačati novo dajatev. Zato so poslali Kranjčani četo oborožencev, ki je zaplenila tovor jekla in ga pripeljala v Kranj, da s tem prisilijo trgovce k rednemu plačevanju mitnine.53
Toda že se je krhal stari sistem mestne gospodarske politike. Pod vplivom merkantilističnih idej so začeli delati boljše in širše komercialne ceste, tudi čez Ljubelj. Po njih so spravljali vozarji gorenjsko in koroško železo in jeklo privilegirani orientalni kompaniji in ljubljanskim veletrgovcem Codelliju in Zoisu do Trsta, od koder so sedaj ladje svobodno prevažale blago v neapeljsko-sicilsko državo, dokler se ni pojavila švedska in ruska konkurenca.54 Prej so potrebovali z Jesenic do Ljubljane 4 dni, odslej samo 2; prej je privlekel konj le en tovor olja, sedaj so naložili na voz 4 tovore.55 Vlada pa je pričela polagoma odpravljati o m r e ž je mitnic, ki je oviralo blagovni promet, ter je končno prestavila mitnice na državne meje.50
Gospodarsko-politična prizadevanja Kranjčanov bi prišla še bolj do izraza, če bi navedel statistiko blaga in donosa mitnic v Kranju, Medvodah, v Kokri in na Kokrici. Žal ni ohranjen niti drobec teh mit-niških registrov. Le mitniške tarife za mostno mitnino iz leta 1487, 1494, 1569 in 1703, za nakladniški urad v Kranju iz leta 1499 in nedatiran iz 16. stoletja, za mitnino v Kokri in na Kokrici iz leta 1703 in 1730, za nakladniški urad na Ljubelju iz leta 1523 in mitnice v Železni Kapli iz leta 1668 so na razpolago.57
ndkdaj v Mestnem arhivu, Kranj; HK 1703—XI—6, 1730—VIII—44, DAGr; 1728, 3. II., Vic. 72, DAS. —-	HK 1725—VII—32, DAGr; J. Ivanič, Das StraGenwesen
in Krain im 18. Jahrhundert, Carniola 1 (1908), 150—187; J. Šorn, Trst in njegovo neposredno zaledje v prvih treh desetletjih 18. stol., Kronika 7 (1959), 151 sl. — 53 Ok. 1723, Gallenbergov arhiv VIII., DAS. — 50 A. B e e r, Die Zollpolitik und die Schaffung eines einheitlichen Zollgebietcs unter Maria Theresia, Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung 14 (1893), 251 sl. — 57 1 487, 26. I., Gdb. 2 b, fol. 79—80, 1494, 17. I., Gdb. 2 b, fol. 78’—79, ADvK; Stan. 291 b, DAS; Vic. 95, DAS; 1569, 1499, 21. I. in s. d. (16. stol.), Vic. 72, DAS; ID Hofkammer, Sachabteilung, 125/6, DAGr; 1703, 28. VIII., Vic. 72, DAS; 1730, 19. VIL, HK 1730—VIII—44,
Da bi podrobno pojasnil blagovni promet, ki je šel v teku stoletij preko Kranja, bi bila potrebna obsežnejša študija. Opozoril bi le na nekaj posebnosti za starejšo dobo 16. in 17. stoletja. Količina blaga v prometu se je od leta do leta močno izpreminjala. Pri poljskih pridelkih je bilo to odvisno od letine. Bili so časi, ko so prepovedali izvoz žita, živine in drugega, pa zopet dobe, ko so imele določene osebe ali podjetja izključno pravico (apalt), da nakupujejo in izvažajo ali uvažajo kako vrsto blaga n. pr. pitane vole, med, platno, olje, vosek in drugo. Glavni predmeti blagovnega prometa so bili:
1.	Kovine in rudnine: železo, jeklo, žeblji, kose, srpi, sekire, podkve, kopače, črtala, žica; morska sol. V nekoliko manjši meri: svinec, baker, živo srebro. Leta 1538 je izjemoma dovolila dvorna komora beneškemu dožu, da izvozi 2000 centov železa s Kranjskega preko Trbiža in Kanalske doline namesto po predpisani poti čez Kranj, Ljubljano in Gorico. Tedaj so rabili Benečani železo prav nujno za vlivanje krogel za puške, sider in drugih ladijskih ter vojnih potrebščin za boj zoper Turke.58 Svinec so imeli na Kranjskem na razpolago iz litijskih rudnikov. Vojna krajina ga je naročala s Koroškega.59 Baker za vlivanje topov so mogli tovoriti iz Samobora, boljši pa je bil iz Tirolskega ali z Ogrskega.60 Idrijski podjetniki 16. stoletja so imeli skladišče živega srebra in cinobra tudi v Kranju. Pod kameralno upravo je moral nekaj časa tudi kranjski nakladničar odpremljati pošiljke preko Kranja v Beljak. Za idrijski rudnik je preskrbel iz Ljubnega posebne vrče, v katerih so žgali živosrebrno rudo.61 Morske soli so slovenske dežele potrošile zelo mnogo. Po mitniškem registru za Vransko (od 1. maja 1584 do 30. aprila 1585) je šlo preko tega urada v enem letu 7117 3/4 tovorov, kar ustreza nekako 24.912 centom. Menim, da količina soli, ki so jo tovorili preko Kranja na Koroško in Gorenjsko, ni bila dosti manjša.
2.	Živina: 'konji, domači in ogrski voli, biki, koštruni, pitani prašiči. Živalski produkti: loj, mast, kuhano maslo, sir, prekajeno meso in slanina.
Posebno čislani so bili ogrski voli, prašiči in koštruni. Prignali so jih z Ogrskega, kjer je bil v 16. stoletju Szekesfehervar eno glavnih tržišč zanje, ali iz Slavonije preko Ptuja.62 Transport so opravljali v čredah, n. pr. leta 1530 se omenjajo črede po 300 ogrskih volov in 600 do 700
DAGr; 1668, 18. V., arhiv graščine Turn pri Preddvoru, DAS. — 58 15.38, 26. VII., Hofkammerregistraturbuch 1538, fol. 82, DAGr. — 511 1742, 19. VI., Vic. 72, DAS. — 60 F. Tre m el, o. d., 68 sl.; G. Probszt, Absatzmarkte und Verkehrswege der niederungarischen Bergstadte, Zeitschrift fiir Ostforschung 3 (1954), 541 sl. — 61 1609, 7. VIII., 1611, 8. II., Vic. 68, DAS. — 02 T. K., Marhakivitelunk Velenczebe 1514 -ben, Gazdasag torteneti Szemle 1899, 144 sl. Za pomoč pri študiju madžarskih razprav
prašičev. Nakladniški urad v Kranju je bil upravičen odobriti trgovcem za vsakih 100 glav primeren popust pri mitnini. Pomen trgovine z ogrskimi voli za Kranjsko je razviden že iz dejstva, da je imel kranjski deželni glavar staro pravico zahtevati vsakega stotega vola, ki so ga prignali trgovci skozi Ljubljano, zase.63 Leta 1518 je izvozil n. pr. samo ljubljanski trgovec Peter Samardo 3000 volov preko Ljubljane na Laško.64 Mitniški register za Vransko iz leta 1584/85 navaja 8285 volov, ki so jih gnali mimo mitnice na Kranjsko.65 Ker so bili zlasti rudniški kraji veliki potrošniki mesa in mesnih izdelkov, menim, da so gnali na leto okoli 10.000 glav živine na Gorenjsko na prodaj.
3.	Kože: volovske, kravje, telečje in druge, usnje, krzno. Mitniške tarife navajajo: hermelina, sobola, risa, kuno, lisico, jazbeca, polha, kunca, dalje žimo, perje, sita, čevlje, škornje, mestve (staro kmetsko obuvalo s trakovi).
4.	Platno: grobo ali hodnično, srednje in fino, dalje mezlan in loden. Laneno in konopneno prejo so močno uvažali s Koroškega.66
5.	Žito. Mnogo so ga potrebovali rudarski kraji in Vojna krajina. Pogosto so ga kupovali v celjski četrti.
6.	Vino: Omenjajo se vipavsko, proseško vino, rebula, teran, črnikalec, briško, dolenjsko vino, dalje sladka vina z juga: malvazija, rožaško. Vipavsko vino so pošiljali v 16. stoletju nekaj časa tudi na Angleško.
7.	M e d in vosek: Med so tovorili preko Kranja z Dolenjskega ali Hrvatskega na Koroško in v južno Nemčijo.
8.	»Beneško blago« (beschlagen gut):67 fine tkanine in dražje špecerije, dalje navadne špecerije, kramarija. V ljubljanski tarifi iz leta 1513 nastopa pod gornjim imenom v balah zavito, z vrvmi povezano ali v skrinjah zaprto dražje »beneško blago«: svilene tkanine: žamet, atlas, damast, dalje muškatov cvet in orešek, nageljnove žbice, poper, žafran, ingver, cimet, trsni sladkor.68 V kranjskih tarifah ne najdemo te skupine. Menim, da tu ni bilo posebnega prometa v takšnem blagu. Navedeno pa je beneško, veronsko, angleško (zlasti karisey), češko in nemško tekstilno blago. »Kramarija« pa obsega tudi norimberško blago.69
dolgujem iskreno zahvalo tov. doc. dr. V. N o v a k u (Ljubljana). — 63 S. d. (ok. 1530), Acta mag. 6, MA Lj; B 53, fol. 140’, DAD; IOHA G 2 (1517, 9. V.), ADvK; Carniola 1 (1908), 148 sl. — 64 Gdb. 28, fol. 262 (1528, 21. III.), ADvK. — 65 Altes Land-schaftsarchiv, Mauten u. Zolle, Mautort:	Franz (Vransko), DAGr. —	68 HK
1660—III.—17, DAGr. — 67 Ta izraz se prvič omenja 1389, 9. XI., gl. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku 3, 19. — 68 1513, 4. VIII., Reg. L, fasc. 30, MALj. — 69 Za ves pregled prim. zlasti Hofkammer, Sachabteilung 121/1, DAGr; o tkaninah gl. S. Vilfan, Predpisi o obleki in blagu v policijskih redih 16. stoletja,
Na trgovskih poteh mimo Kranja srečamo v teku stoletij najrazličnejše tipe trgovcev. Najbolj številni so navadni tovorniki, poleg njih so bili zastopani tako imenovani to v o r n i š k i trgovci. Najdemo pa tudi trgovce, ki so bili na poslovnih potovanjih, zlasti na s e j m e n. pr. v Trst, na Reko, v Bakar, Božen, (Bolzano), Linz, Udine, Sinigalijo ali navadno v Benetke. Naša trgovina je bila tedaj močno vezana na Benetke. Od 16. stoletja dalje so uporabljali na svojih potovanjih menice; prim. dve menici Jakoba Schella pl. Schellenburga, ljubljanskega veletrgovca in bankirja, z dne 16. septembra 1692 ddo. Ljubljana za Adama Dinzla s Turna pri Preddvoru, ki je nakazal 50 oziroma 150 skudov v Sieno oziroma Rim.70 Vsi boljši trgovci so vodili trgovske knjige, vsaj »journal«. Računanje tedaj ni bila lahka stvar. Saj je obstajala dolga vrsta novcev, njihova valvacija se je menjavala. Razlike v merah so bile tudi občutne. Trgovske družine so skrbele, da je pridobil mlajši rod teoretsko in praktično solidno znanje v t r g o v s k i h vedah, najbolje v Benetkah; prim. Abaco di Conti mercantili loškega trgovca iz leta 1677, ki se je učil v Benetkah. Gre za kombinacijo trgovske aritmetike in priročnika za trgovino.71
LE ROLE DE LA VILLE DE KRANJ DANS LE COMMERCE DES MARCHANDISES A TRAVERS LES SIECLES (JUSQU’AU 19e-SIECLE)
R e s u m £
L’auter decrit la politique commerciale de la ville de Kranj a partir du 15e-jusqu'au debut du 19e-siecle, la tendance des bourgeois de dominer le plus posslble par un reseau de douanes a Kranj, Medvode, Kokra et Kokrica, le Commerce des marchandises en Haute-Carniole et d'une partie de la Carinthie. La realisation des grands plans de 1’architecte royal Jerome Deoio, qui voulait diriger le Commerce des marchandises entre Europe centrale et 1’Italie, specialement le royaume de Naples, par la route de Kokra et le Karst a Trieste et a Rijeka en remplagant Venise, aurait aide la politique commerciale de la ville de Kranj.
Slov. Etnograf 2 (1949), 28, 30 sl. — 70 Arhiv gradu Turn pri Preddvoru, DAS. — 71 A. F a n f a n i, La preparation intellectuelle et professionelle a 1’activite economique en Italie du XIVe au XVIe siecle, Le moyen age 1951, 327—346, zlasti 334.
POGLAVITNE ČRTE URBANISTIČNEGA RAZVOJA STAREGA KRANJA
Cene Avguštin
Naselbinska kontinuiteta
Ugoden geografski položaj Kranja na pomolu ob sotočju Save in Kokre in ob stikališčih starih prometnih poti je že zgodaj ustvaril primerne pogoje za naselitev.
Prvo naselje, ki nam je po najdbah zanesljivo izpričano, je nastalo v starejši železni dobi. Bogate grobne najdbe na periferiji mesta govorijo za večjo ilirsko naselbino, katere središče je moralo biti nekje v bližini današnje župne cerkve. Tu so bili leta 1953 odkriti številni ostanki hišne keramike iz ilovnatega stenskega ometa. Kontinuiteta naselja traja vso železno dobo (nekropola v Lajhu). Manj jasen je njegov položaj v rimski dobi. Sporočeno ime Carnium govori za navzočnost keltskega etničnega elementa. Oblika in obseg naselbine v tem času sta ob pomanjkanju najdb za zdaj uganka. Njena lega se verjetno ni premaknila s sredine pomola, zakaj njegov skrajni jugovzhodni del, današnji Pungert, kljub idealnim obrambnim pogojem ne kaže sledov naseljenosti.1 Zaradi odmaknjenosti od komunikacije, ki ga preči, pomol ni oživel niti v času ostrogotske in langobardske naselitve.
Pomen in obseg naselja v staroslovanski dobi nam vsaj deloma pojasnjuje veliko grobišče na današnjem Titovem trgu. Zanimivo je, da se meje te nekropole, ki je bila verjetno že v tem času tudi jedro naselbine, ujemajo z mejami kasnejšega srednjeveškega pokopališča.2
Prvotna srednjeveška naselbina
Skoraj nedvomno je že kmalu po pokristjanjenju stala na mestu današnje farne cerkve njena starejša prednica. E. Klebel3 jo postavlja v 10. stoletje. Njen obstoj pa nam potrjuje tudi kontinuiteta staroslovan-
1 Arheološko sondiranje terena leta 1953.	— 2 Temelje jugovzhodnega dela
pokopališkega zidu so našli ob arheoloških izkopavanjih leta 1953. — 3 E. Klebel,
Zur Geschichte der Pfarrcn und Kirchen Karntens, Carinthia I 116 (1926) 105. —
o\
«'
-s.
1
tti
I
K.
i
u
I
I
I
I

i
9
■ S
t,
I
K
•S
i=
»
'e1
Slika Kranja iz leta 1826 (zbirka Kummer, Kranj)
skega in kasnejšega srednjeveškega pokopališča, dalje obseg naselbine in naposled njena vloga in pomen pri organizaciji cerkvene uprave na tem območju (sedež prafare).
Pokopališče, cerkev in njej pripadajoča poslopja (župnišče, kostnico in drugo) so verjetno že zgodaj obdali z zidom,4 kar je rodilo tisto sožitje, ki ga E. Klebel5 imenuje pravi characteristicum za razvoj mestnih naselij v vsem vzhodnoalpskem prostoru. Podobna utrjena cerkvena naselja, ki se jim je največkrat pridružil tudi grad, so od karolinških časov pa do 11. stoletja nastajala na celotnem obmejnem območju frankovske države.
Medtem ko se meje prvotnega cerkvenega naselja vsaj na jugovzhodu nekako ujemajo z mejami v 18. stoletju opuščenega farnega pokopališča,6 je lokacija gradu kranjskega krajišnika, katerega obstoj nam dokazuje že končnica nemške označbe za naselje (Krainburg), mnogo bolj problematična. Mikavna bi bila misel, iskati njegovo lego na mestu stavbe št. 33 v Tavčarjevi ulici z značilnim imenom Podrtina. Zaradi bližine cerkvenega kompleksa bi mogel biti tako grad vključen v njegov arhitekturni sestav. Grad, ki so ga kasneje, v 13. stoletju, zgradili Ortenburžani, je stal na odmaknjeni savski strani pomola, od koder je sicer lahko uspešno branil in nadziral prehod čez reko, pri formalnem razvoju naselja pa ni imel vloge.
Ob naselbinskem jedru, ki ga pomeni cerkveno-grajski kompleks, se je grupiralo ostalo naselje, katerega obsega in oblike pa do danes žal
4 Prim. opombo st. 2. — ^ E. Klebel, 700 Jahte Stadt Villach, Villach 1940.
— 6 Prim. opombo št. 2. — 7 A. K 1 a a r, Die Siedlungsformen der Altstadt von
še ni bilo mogoče natančneje določiti. Kranj je bil od 11. stoletja sedež mejnega grofa Kranjske in kot tak najpomembnejši kraj v deželi. Upravičeno zato domnevamo, da je v tem času obstajalo na pomolu večje naselje, v okviru katerega se je zaradi ugodne prometne lege kmalu izoblikovalo tudi tržišče z naselbino trgovcev in obrtnikov. To je primer, ki ga pozna zgodovina urbanističnega razvoja večine starejših evropskih mest. Vendar moramo poudariti, da se to prvotno srednjeveško tržno naselje tako pp svojem družbeno-pravnem kot naselbinsko-oblikovnem značaju še ne more primerjati s kasnejšo meščansko naselbino, ki se je v Kranju razvila v 1. polovici 13. stoletja.
Glede lege in oblike prvotnega tržnega prostora se opiramo le na domneve. Vsekakor moramo iskati tržni prostor nekje v bližini cerkveno-grajskega naselja in po pomolu potekajoče komunikacije, na prostoru, ki je med procesom kasnejše kolonizacije in nastajanja mestnega tlorisa že zaradi svoje takrat še žive funkcije moral ostati neposeljen. V poštev prihajata le dva večja zemljiška kompleksa, ki ju tudi v kasnejšem stavbnem razvoju niso v celoti pozidali. To je prostor med cerkvijo in današnjo hišo št. 9 v Cankarjevi ulici in kraj med cerkvijo in današnjim poslopjem hotela Evrope v Poštni ulici. Prvo možnost moramo zavreči,
Pogled na del Kranja z mestnim trgom in Prešernovo ulico z juga po letu 1920
ker je več kot tretjino razpoložljivega prostora na južni strani cerkve zavzemalo pokopališče, drugo tretjino pa župnijski vrt, ki je bil, kot se zdi, že od nekdaj nedotakljiv in tudi nova parcelacija v začetku 13. stoletja ni uspela zmanjšati njegove površine, tako da so hiše, ki mejijo nanj, morale ostati skoraj brez dvorišč in vrtov. Mnogo bolj sprejemljiva je druga varianta. Meje tega prostora, ki ima obliko pravokotnika, določa na eni strani cerkev, na drugi domnevno grajsko poslopje (današnja Podrtina) z vrsto hiš nad Kokro (med njimi Štirnova hiša, ki sodi med najstarejše ohranjene stavbe v Kranju), s tretje strani meji nanj skupina hiš med Prešernovo in Tavčarjevo ulico, medtem ko se proti jugu naslanja na prometno žilo, ki je speljana preko pomola. Ta prostor, ki ga, kot smo videli, razen osrednje komunikacije omejujejo najvažnejše stavbe naselbinskega jedra, je lahko odlično služil tržnim potrebam. Prav zaradi njegove ugodne lege se ga tudi nova razdelitev zemljišč v 13. stoletju ni dotaknila, temveč je ostal rezerviran za posebne potrebe mesta. Tako je kmalu na njegovih tleh zrastla mestna hiša, njej pa se je kasneje pridružil še dvorec Turjaških oziroma baronov Egkhov.
Nastanek mesta in razvoj mestnega tlorisa
Gospodarski razvoj, ki se je konec 11. stoletja začel uveljavljati v zahodni Evropi in je v 12. stoletju zajel Vzhodne Alpe in z njimi tudi slovensko ozemlje, je privedel do nastanka mest in meščanstva.
Kranj se omenja kot mesto v 1. polovici 13. stoletja. S prihodom naseljencev in z novo razdelitvijo zemljišč je začela rasti mestna naselbina.
Središče gospodarskega življenja mesta in resnična hrbtenica celotnega naselja je bil novi tržni prostor; izoblikoval se je ob osrednji prometni žili, ki teče po pomolu. Njegova tlorisna oblika je v bistvu pravokotnik, ki se proti jugu lijakasto zožuje. Zahodna stranica trga poteka v enotni, skoraj ravni črti, medtem ko je nasprotna stran na več mestih pretrgana zaradi širokih prehodov, ki vodijo skozi njegovo ostenje in ki so posledica starejše in oblikovno povsem drugače zasnovane naselbine. Na trg vodi dvoje dohodnih cest, današnja Prešernova in Cankarjeva ulica, ki sta le nadaljevanje sredi pomola razširjene magistrale, ki preči pomol. Magistralo spremlja na vsaki strani po ena vzporedna cesta, ki v svojem teku ponovi obrisno linijo pripadajoče pomolove stranice. Obe sta se razvili iz nekdanjih gospodarskih poti, ki sta povezovali dvorišča meščanskih hiš, katerih čela so mejila na trg oziroma na dohodno cesto. S tržnim prostorom oziroma magistralo ju veže vrsta v ravni črti potekajočih prehodov, izmed katerih so pozneje nekateri, ko se je njihovo ostenje
' »-
Mestni trg z vodnjakom pred prvo svetovno vojno
napolnilo z novo nastalimi hišami, dobili značaj prečnih ulic (Jenkova ulica, Reginčeva ulica itd.).
Pri časovni opredelitvi nastanka kranjskega tržnega prostora se moremo zaradi pomanjkanja zgodovinskih podatkov opirati le na njegovo obliko. Omenili smo že, da kaže njegova stavbna linija težnjo po izoblikovanju pravokotne talne ploskve, dalje da poteka zahodna stranica trga, ki je rezultat nove razdelitve zemljišč ob nastanku mesta, v povsem ravni črti, in naposled, da se iztekajo prečne ulice oziroma prehodi pravokotno na smer osrednje ceste. Ta oblika trgov se je v vzhodnoalpskem prostoru pojavila kmalu po letu 1200 in zamenjala starejšo obliko, pri kateri še ni opaziti teženj po pravokotnem oblikovanju talne ploskve, nasprotno, njihova izbočena stavbna črta kaže še očiten izvor v razširjeni komunikaciji, ki poteka skozi naselje. Linija prečnih ulic, ki se iztekajo na trg, je rebrasto usločena. Predstavnik te starejše oblike tržnega prostora v naši neposredni bližini je trg v Beljaku, katerega nastanek postavlja A. Klaar7 v zadnjo tretjino 12. stoletja. Na podlagi primerjav z drugimi mesti obenem ugotavlja, da je ta tip zakrnel v začetku 13. stoletja, ko ga je zamenjal drugi, kakršnega smo ugotovili tudi za Kranj.
Villach, 900 Jahre Villach, Villach 1960, 33 sl.
8
Franciscejska katastrska
Časa nastanka mestnega obzidja za zdaj ni mogoče natančneje opredeliti. Skoraj gotovo je bil Kranj kolikor toliko utrjen že zgodaj, vendar so danes ohranjene obrambne naprave mogle nastati šele v kasnem srednjem veku. To domnevo podpira njihova vojno-tehnično že zelo izdelana oblika, predvsem pa tloris stolpov, ki je okrogel; tak ni mogel nastati dosti pred 15. stoletjem. Prav v tem stoletju so zaradi turške nevarnosti kranjska mesta načrtno utrjevali, dotedanje obrambne naprave pa modernizirali.
Linija obzidja se skoraj dosledno prilagaja robu pomola. Bolj svobodno se obrambni zid oblikuje na severni strani naselja, kjer so tako imenovana Gornja vrata zapirala dostop v mesto s kranjske ravnine in kjer se je črta obzidja mogla formirati neodvisno od oblike terena. Notranjo stran mestnih zidov je spremljala komunikacija, ki je skrbela za neoviran dostop do obrambnih naprav.
V severozahodnem delu mesta, ki meji na Kranjsko polje, se je vsaj že konec 14. stoletja razvil manjši trg nepravilne poligonalne oblike, ki je razbremenjeval osrednji tržni prostor. Njegovo severno ostenje je izpopolnjevalo poslopje danes že porušenega meščanskega spitala in špi-
Spodnji del mestnega trga po prvi ‘svetovni vojni
Kranj sredi 19. stoletja
talske cerkve, ki jo viri omenjajo od začetka 15. stoletja dalje. Opisani kranjski »novi trg« (današnji Maistrov trg) pomeni zadnjo razširitev srednjeveškega mestnega tlorisa, katerega obseg se bistveno ni spremenil do konca 18. stoletja. V času neposredne turške nevarnosti so novi mestni del vključili v okvir starega mestnega obzidja, pri čemer je v njegovi prvotno skoraj ravno potekajoči črti nastalo veliko koleno, ki ga je zaradi izpostavljenosti razen utrjenih zgornjih vrat ščitil močan špitalski stolp nad Kokro.
Med magistralo, ki razpolavlja pomol, in obzidjem se nizajo ozki pasovi stavbnih zemljišč, ki jih sekata obe vzporedni ulici. Prvotne parcele so bile večje. Kasnejši stavbni razvoj jih je zožil, pogosto celo razdelil na dvoje. Ta drobitev zemljišč je posebno vidna na prostoru med Prešernovo, Tavčarjevo in Poštno ulico in na obrobju obeh prečnih ulic — Reginčeve in Jenkove. Z opustitvijo obrambnih naprav so novo nastale hiše izpolnile mnoge prazne površine ob mestnem obzidju oziroma robu pomola. Tako je nastala severna stran Reginčeve ulice, del vzhodnega ostenja Maistrovega trga in vrsta stavb na robu kokrške -globeli.
Medtem ko so stavbne površine v bližini tržnega prostora do skrajnosti izkoriščene, je ostal mestni del na Pungertu zaradi odmaknjenosti od prometa dolgo nepozidan. Nekoliko večji pomen mu je dala ob koncu 15. stoletja sezidana cerkev Zaščitnikov proti kugi. Vendar se zdi, da se je na Pungertu naseljeval v pretežni meri ekonomsko slabše
Nekdanje Kokrsko predmestje s »Staro pošto« okoli leta 1900
situirani sloj meščanov. Še v 1. polovici 19. stoletja je bil v nasprotju z ostalim mestom večji del hiš na obeh straneh pungerške ceste lesenih.8 Izginile so šele po sredi stoletja zaradi strožjih požarno-obrambnih predpisov, vendar so jih nadomestile prav tako skromne, čeprav zidane naslednice. Uglednejše lice je začel dobivati ta mestni del šele po letu 1900 z zidavo nekaterih večjih obrtniških in drugih hiš (n. pr. današnja glasbena šola).
Razvoj mestnega telesa
Osnovna celica stavbnega organizma mesta je hiša. Hiše se združujejo v skupine — hišne bloke, ki jih omejujejo ulice, trgi in večji prehodi.
Prvotne stavbe so bile pretežno lesene. To velja tako za staro tržno naselje v bližini cerkve kakor tudi za prvo meščansko naselbino v 13. stoletju. Zaradi večje varnosti pred ognjem je dobil kamnito ostenje najprej ognjiščni prostor, kasneje ostalo pritličje, medtem ko je ostalo nadstropje še dolgo leseno. Številni požari so sčasoma zahtevali bolj radikalne požarno-obrambne ukrepe. Od 1. polovice 15. stoletja so se čedalje pogosteje pojavljali ukazi o postavljanju zidanih hiš. V Santoninovem potopisu iz leta 14869 že beremo o številnih zidanih stavbah v Kranju.
mapa iz leta 1826 za katastrsko občino Kranj, v Državnem arhivu LRS (Ljubljana). — 9 Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485—1487,
Fasada gledališča s Prešernovim spomenikom (arh. J. Plečnik)	Foto C. Avguštin
Ti odloki so bili realizirani predvsem v strogem središču, medtem ko je obrobje mesta ostalo še v 18. stoletju posuto z lesenimi in na pol zidanimi stavbami.
Proti cesti oziroma trgu so bile hiše prvotno obrnjene s čeli. Ostenje ulic je bilo tako sestavljeno iz številnih samostojnih stavbnih celic, ki so bile med seboj ločene z ozkimi prehodi. Prva znamenja združevanja stavb v kompaktnejše skupine so se pojavila pod vplivom renesanse v 16. stoletju. Strehe so se s kapmi obrnile proti ulici, zato so izginili prehodi, ki so dajali stavbam izrazit individualen značaj. Na Merianovi in Valvasorjevi sliki Kranja je ta faza razvoja že dobro vidna. Tudi ostali renesančni10 stavbni elementi, kot n. pr. čez vso steno potegnjeni nadstropni	pomoli, zidci	in	strešni venci, ustvarjajo s horizontalno	smerjo
težnjo	po povezavi	z	arhitekturnim sosedstvom. Barok je ta	razvoj
zaključil s tem, da je ob spremenjenih lastniških odnosih povezal mnoge nekdaj	ločene stavbe	v	trdno celoto in jim ustvaril oblikovno	enotno
fasado.	Ulice in trgi	so	tako dobili nepretrgano ostenje, s čimer se je
njihov piostorninski vtis zelo povečal. To velja predvsem za današnjo Prešernovo ulico, obe vzporedni ulici, Maistrov trg m za za.hodno stran
Rim. — 10 Prim. K. D o n i n, Das Biirgerhaus der Rcnaissance in Niederdonau, Dunaj 1944.
Titovega trga. Manj enotno je vzhodno ostenje glavnega trga, ki ga sestavljajo župna cerkev, mestna hiša in med njimi stoječa nekdanja plemiška hiša baronov Egkhov. Arhitekturna neenotnost te strani trga je logična posledica funkcionalne neenotnosti vanjo vgrajenih stavb.
Osnovni kubus mestnega telesa sestavljajo pritlične stavbe, ki se razporejajo predvsem ob komunikacijah v obrobju mesta: na Pungertu, v Tavčarjevi in Tomšičevi ulici.
Hiše, ki mejijo na Titov trg, to je nekdanji tržni prostor, so bile prvotno enonadstropne. V času gospodarske blaginje so jih posamezni lastniki zvišali za nadstropje in s tem povzročili, da je dobila enotna linija slemen skokovito obliko. Prve primere tega razvoja v višino poznamo iz 1. polovice 16. stoletja (n. pr. Pavšlarjeva hiša). Kasneje se je tako preoblikoval ves zgornji del trga, medtem ko so ohranile obrtniške hišice na spodnji strani tržnega prostora še naprej prvotno višino.
Nad to v vertikalnem razvoju zakrnelo gmoto meščanskih hiš se dvigajo po vsem mestnem prostoru smiselno razporejene arhitekturne dominante. Tako obvladuje župna cerkev tržni prostor, cerkev na Pun-
Del Stopnišča na Savskem bregu (arh. J. Plečnik)
Foto C. Avguštin
gertu jugovzhodni rob pomola, roženvenska cerkev predel ob Spodnjih, špitalska pa trg ob Zgornjih vratih. Nekako brez pravega »podnožja« je kapucinska cerkev; ima pa pomembno vlogo kot pendant pungerške cerkve pri oblikovanju velike piramide, ki se razrašča nad mestom in ki jo sestavljajo stopnjevane vertikale cerkvenih zvonikov. Silhueta Kranja kot izraz pretehtane razporeditve dominantnih točk po mestnem prostoru je bila močno okrnjena, ko so odstranili špitalski zvonik in odprte line na strehi kapucinske cerkve ter porušili številne obrambne stolpe ter večji del obzidja, ki je oklepalo mesto v trden okvir in veliko prispevalo k estetski podobi njegove zunanjosti.
Razvoj mesta zunaj obzidja
Do 18. stoletja se je Kranj razvijal v mejah, ki sta mu jih vtisnila izolirani položaj na pomolu in ob njegovem robu potekajoče obzidje. Zunaj mestnih vrat se je arhitekturna dejavnost omejila na gradnjo hiš in delavnic obrtnikov; ti so bili pri delu vezani na vodo ali na promet, ki se je usmerjal skozi mesto. Tako je že zgodaj nastalo ob Savi in na prostoru med mostom in Spodnjimi vrati naselje usnjarjev, barvarjev, mlinarjev, kovačev in drugih rokodelcev. Onstran mestnega jarka na pragu Kranjskega polja so stale večidel lesene pristave kranjskih meščanov. Prvi pomembnejši arhitekturni objekt na tem območju je v letih 1641 do 1648 sezidani kapucinski samostan s cerkvijo. Leta 1770 se mu je pridružila zgradba »Stare pošte«, v 19. stoletju pa vrsta stanovanjskih in poslovnih stavb ob cesti proti Zlatemu polju. Konec 19. stoletja je zrastlo na tem prostoru veliko poslopje kranjske gimnazije. V letih 1922 do 1924 so zgradili po načrtih arhitekta Ivana Vurnika Narodni dom. Z njim je dobil Kranj tudi prvi park. Zaradi spreminjanja stanovanjskih prostorov v starem delu mesta v poslovne je pospeševala kranjska občina med obema vojnama gradnjo stanovanjskih hiš na mestnem obrobju. Izbira lokacij za nove stavbe pa je bila nenačrtna, tako kot je povsod že od nekdaj nenačrten ves stavbni razvoj zunaj starih mestnih vrat. Smotrna ureditev perifernega območja mesta je še danes urbanističen problem prve vrste. Ob rastoči industrializaciji med obema vojnama so se čedalje bolj polnila tudi prazna zemljišča v savski globeli pod mestom.
Močan ekonomski in z njim tudi stavbni razvoj je doživel Kranj po osvoboditvi. S povečanjem števila prebivalstva so zrastla obširna stanovanjska naselja na Zlatem polju, na Planini, v Stražišču in drugod. Meje
Nekdanji hotel »Stara posta« (arh. H. Hus) in novi prizidek »Merkurja« (arh. M. Šorli)
Foto F. Perdan
mesta so se strnile z mejami nekdanjih okoliških naselij. Novi urbanistični koncepti poskušajo uvesti red v zmedo predvojne gradnje. Novi Kranj nezadržno raste in morda ni daleč čas, ko bo po urbanističnem in arhitekturnem izrazu postal enakovreden tekmec staremu delu mesta.
DIE HAUPTZUGE DER URBANISTISCHEN ENTWICKLUNG DES ALTEN KRANJ
Zusammenfassung
Wie wir gesehen haben, zabit Kranj in Hinsicht der Kontinuitat dcr Besiedlung zu den altesten Siedlungen auf slowenischem Boden. Die rciche historische Enrsvicklung war bedmgt durch die giinstige geographische und den Forderungen einer Verteidigung entsprechende, gut angepasste Lage auf dem Vorsprungsgelande des Zusammenflusses der Save und der Kokra am Rande der Kranjer Bbene.- Hier kreuzten sich seit den altesten Zeitcn die Venkehrsvvege, die vom Norden iiber dife Karawankenpasse fiihrten und sich dann am Ubergang iiber die Save gegen Siiden und Ostcn wendeten. Die Anfange der spateren Stadtsiedlung reichen ins 11. und 12. Jahrhundert zuriick, als Kranj der Sitz des Markgrafen war und als sich in der Nahe der Kirche, dem Mittel-punkt der Urpfarrei, allmahlich der erste Handelsplatz mit der Siedlung von Kauf- und
Gewerbsleuten herauszubilden begann. Nach der Kolonisation und der Griindung der Stadt bat sich zu Anfang des 13. Jahrhunderts langs der breker gewordenen Strasse, die der Lange nach iiber das Vorsprungsgelande fiihrte, ein groiser quadratformiger Manktplatz etwickelt. Die Randzone der beiden Kommunikationen der Wirtschaft, die den Zugang zu den Hinterhofen der am Mankte stehenden Hauser ermoglichten, wurde seit der zweiten Hiilfte des 15. Jahrhunderts mit neuentstandenen Hausern bebaut, wodurch sich zwei Parallelgassen herausgeibildet haben, die heutige Tavčarjeva ulica und Tomšičeva ulica. Heute verbindet sie mit dem Marktplatz eine Reihe von Quergassen und kleineren Obergangen. Zur Entlastung des Hauptplatzes diente der kleine Markt, der heutige Majstrov trg, welcher sich am Ausgang der zum Marktplatz fiihrenden Prešernova ulica und ihrer Parallelgasse oberhalb des Kokra-Engtales entwickelt hat. Durch die piramidal gruppierten Vertikalen der Kirchen der Stadt Kranj mit Stadt-mauern, Wehrtiinmen und mit den Kulissen der Gfibirgskette im Hintergrund hat sich eine der schbnsten Stadtsilhuetten, die das mitteleuropaische Material je gekannt hat, herausgebildet. — Nach der Schleifung der Wehranlagen wurde die Lučke des leerste-henden Terrains an der Stadtmauer zunachst durch neuentstandene Hauser ausgefiillt, dann ging aber die Bauentwiciklung in der Richtung nach der Kranjer Ebene und nach dem Savegelande, wo jetzt unaufhaltsam das neuc Kranj, mit ihm aber ein neues Stadt-zentrum entsteht.
Novi prizidek nekdanjega poslopja Pokojninskega zavoda in del stavbe OLO
(arh. E. Ravnikar)
NASTANEK IN RAZVOJ MEŠČANSKE HIŠE V KRANJU
Nace Šmni
Slovenska umetnostna zgodovina se je doslej ukvarjala zlasti s tako imenovano »visoko« umetnostjo, s pojavi, ki izkazujejo nadpovprečno kvaliteto in jih je mogoče uspešno primerjati z vodilnimi evropskimi oz. srednjeevropskimi tokovi. S takim primerjanjem se je dokopala do okvirnih ugotovitev o položaju slovenskega gradiva v širšem mozaiku soseščine. Poleg takih ključnih ugotovitev 'se je pri posameznih temah uspešno poglobila tudi do kvalitetno nižjih pojavov, ki v svoji razširjenosti predstavljajo povprečje umetnostne ustvarjalnosti pri nas. Vendar pa bi nekaterim nalogam veljalo posvetiti več pozornosti. Med njimi je tudi meščanska hiša. Študij te stavbne naloge je danes še posebej aktualen, ker doživljamo prve poskuse sistematične regeneracije starih mestnih jeder. Pri tem se srečamo s pojavom meščanske hiše in vsiljuje se nam vprašanje o njenem funkcionalnem sestavu za zaveso številnih novejših prezidav, sprememb in dodatkov, poleg vprašanja o njeni estetski vrednosti. Od odgovora na ti dve vprašanji, ki vključujeta popolno evidenco gradiva in njegovega vsestranskega vrednotenja, je odvisna prihodnost tega stavbnega tipa in s tem večji del zgodovinskega pomena naših starih mest. Treba jih je dovolj energično, hkrati pa skrajno obzirno vključiti v organizem razširjenih urbanih naselij. Prvi koraki za regeneracijo te dediščine so zajeli tudi Kranj. Nekateri so zadovoljivi, drugi pa kažejo na pomanjkljivo razumevanje naloge. Največja težava je v tem, da ni izčrpnega pregleda prizadetega gradiva, zaradi česar so merila regeneracije slučajna, brez utemeljene perspektive in odvisna le od razumevanja investitorja in arhitekta; ta dva faktorja pa brez jasnega pregleda nad gradivom ne moreta zadovoljivo oceniti pomena sestavin, ki jih je treba spoštovati ali morda spremeniti.
V tem sestavku ni mogoče podati takega pregleda in tudi ne določiti tistega »železnega« seznama vrednot, ki naj našim potomcem pričajo o meščanski kulturi starega Kranja. Omejiti se mdram na skromno opozorilo, ki bo morda prispevalo k večjemu razumevanju in mogoče naklonilo odgovorne organe, da bi razmislili tudi o morebitni publikaciji; tako bi bila najširša javnost seznanjena z vrednotami starega Kranja, ki
za novejšimi lici stavb pogosto skriva ohranitve in nege vredne starejše sestavine. Taka prezentacija gradiva se ne bi smela omejevati samo na estetsko posebej dragocene primerke, marveč bi morala zajeti tudi skromne, a danes že redke in miljejsko značilne prvine. Sodobna načela regeneracije namreč ohranitev in nego takih elementov predpostavljajo in omogočajo poleg uveljavljanja modernih stanovanjsko-tehničnih dosežkov. Smisel predlaganega študija naj bi bil: spoznati in popularizirati stanovanjsko kulturo preteklih stoletij, ki nikakor ni bila tako nizka, kakor jo navadno sugerira prizvok denimo »srednjeveškega« porekla. Kjerkoli so bile take študije doslej uresničene, povsod so pokazale, da je mogoče z vgraditvijo sodobnih, zlasti sanitarnih naprav ob prodiranju do prvotnih ali prvotnej-ših sestavin doseči kulturna stanovanja in porabne prostore ter zagotoviti obstoj spomeniške dediščine.
Hiše v mestu bi lahko razdelili v tri skupine: prvič imamo posamezne stavbe, ki se po dispoziciji sploh ne ločijo od kmečkih hiš; drugič največjo skupino objektov, ki bi jih mogli imenovati klasične meščanske hiše; tretjič pa stavbe, ki izvirajo iz novejše dobe in nimajo s pojmom meščanske (klasične) hiše skupnega nič drugega kakor ime.
Da so v Kranju, prav v starem jedru, tipične kmečke hiše, se zdi morda na prvi pogled presenetljivo. V zunanji podobi se namreč ne razlikujejo od množice »pravih« meščanskih hiš. Vendar nam ta pojav postane razumljiv, če pogledamo, kje so mogle nastati in se obdržati. Vsi redki ohranjeni ali po tradiciji znani primeri so nastali izven ožjega tržnega prostora, v stranskih ulicah in na Pungartu (na primer Trubarjev trg 4, Tomšičeva ulica 10). Hiša na Pungartu je bila sicer postavljena leta 1811 na pogorišču, vendar je obdržala kmečko zasnovo; hiša v Tomšičevi ulici pa je bila pred časom prezidana, vendar kaže enako dispozicijo. Znano je, v čem je bistvo take zasnove: vhodni prostor, veža, se zaključuje s kuhinjo, veža ni v vsej širini prehodna. Ker je jasno, da se je meščanska hiša razvila zl.asti iz lokalne kmečke hiše, nas zasnova meščanske hiše spričo svoje lokacije v strnjeni vrsti okrog tržnega prostora sama po sebi opozarja, kje je treba iskati temeljno spremembo v njeni zasnovi v primeri s kmečko hišo: veža je tu v vsej širini, ki zavzema navadno dobro tretjino ozke parcele, prehodna s ceste na dvorišče. Kuhinja se zato umakne iz veže ob stran, medtem ko se obcestni prostor porabi za trgovski lokal ali delavnico. Tipičen primer take meščanske hiše, katere starost je dokumentirana z motivi okoli leta 1500, je hiša na
Titovem trgu 11; v jedru je bila zasnova vseh pritličij podobna, medtem ko se stanovanje umakne v celoti v nadstropje, vsaj na trgu. Stopnice vodijo — prvotno nedvomno lesene — iz veže v nadstropje, kjer je iz predprostora vhod v sobe in na lesen hodnik. Kakor kažejo redki ohranjeni primeri fasad (najlepši Tavčarjeva 34), je bilo nadstropje najprej v leseni, potem tudi v zidani izvedbi pomaknjeno rahlo na cesto. To so temeljni elementi, ki jih spoznamo v kranjski meščanski hiši, kakor je izpričana okoli leta 1500. Morda bi smeli vrsto sestavin datirati tudi še kako desetletje nazaj. Tu mislim na redke zidane prvine (obok v »Prešernovi« hiši). V tem času so prodrli v hiše tudi že arkadni hodniki in obokani prostori, zlasti veže, skoraj vedno »črne kuhinje«, kjer srečamo banjaste oboke in posamezni drugi prostori z oboki. Arkadni hodniki (lep primer v Pavšlarjevi hiši) so bili v tej dobi še redki. V naslednjem obdobju pa tja do srede prejšnjega stoletja, pa so postali obvezni motivi in kažejo željo meščanov, da svoj dom približajo idealu plemiškega pa-lazza. Na splošno lahko rečemo, da se je meščanska hiša v Kranju v doslej najstarejši znani obliki in klasični razporeditvi oblikovala v drugi po-
Arkadno dvorišče hiše št. 18 na Titovem trgu
Foto š. Eržen
lovici 15. stoletja ter v izbranih primerih vsaj okrog leta 1500 dobila vse temeljne značilnosti. Ves kasnejši razvoj je samo obdelava v tej dobi formulirane stavbne naloge in obsega drugotne značilnosti.
Te spremembe obsegajo obočne sisteme, fasade in dvorišča. Plastične »poznogotske« oboke (ali bolje že renesančne), kakršni so na primer ohranjeni v Tomšičevi ulici 15, zamenjajo baročni, potem klasicistične češke kape, ki plitvo vise nad prostori in se na hodnikih nizajo v obliki baldahinov; na fasadah se zamenjujejo portali, ki dožive nov razcvet v začetku
19.	stoletja, ko so odstranili skoraj vse starejše. Okna se, prvotno majhna, kakršna so ohranjena danes zlasti v notranjščinah, razširijo do večjih pravokotnih odprtin, obdanih s profilnimi okviri; fasade se okrog leta 1800 začno prepredati s horizontalnimi venci in štukaturami, s čimer se prvotna, razmeroma sklenjena masa, predrta z okenci, razrahlja. Na dvoriščih prevladajo najprej stebriščne, nato slopne arkade, ki so ohranjene za vse stilne dobe in v tolikšni množini, da v tem pogledu prekaša Kranj
le Ljubljana. Zanimivo je, da kake izrazite celotne baročne meščanske hiše Kranj sploh ne pozna. Oba kvalitetna primera profanega baročnega stavbarstva sta nastala izven okvira meščanske hiše. Današnji rotovž, kot vsestransko pomembni primer severnorenesančne oziroma zgodnjebaročne stavbe, je bil plemiški dvorec. Poznobaročna palača je zastopana v stavbi bivšega župnišča. Poleg neugodnih razmer v lokaciji meščanskih his v vrsti je tudi problematični standard srednjega sloja povzročil, da je meščanstvo le s privzemanjem posameznih motivov spremljalo arhitekturne tokove teh stoletij. Njegova moč je tedaj vidno usihala. Nekatere stavbe, ki predstavljajo v klasicistični obleki tradicijo baročnih palač, so priča redkih izjem (posebej Titov trg 3 in Prešernova 10), medtem ko predstavlja višek biedermajerske meščanske hiše, naslonjene na tradicionalni tip, Layerjeva hiša v Tomšičevi ulici.
V tem času se naglo ruši življenjsko ozadje meščanske hiše, združitev skromne obrtne ali trgovske dejavnosti s stanovanjem. Diferenciacija, ki se je popolnoma uveljavila v desetletjih po letu 1900, ko nastanejo
specializirane uradniške in trgovske hiše v mestu, tovarne v okolici in stanovanjske vile in hiše zunaj mesta, je radikalna, splošno znana posledica že prej nakazanega razkroja klasične meščanske hiše kot obratne stanovanjske skupnosti, podedovane iz cehovskih časov. Prav zato se mi zdi, da je treba pojem meščanske hiše omejiti na stoletja do takih pojavov, na čas cehovskega življenja in njegove trdožive tradicije, zakaj v 19. stoletju je z družbeno diferenciacijo, ki so jo povzročili novi proizvodni okviri, ta stavbni tip izgubil svojo organičnost in življenjska tla.
Zdaj, ko se je Kranj od prvotnega srednjeveškega mesta že razširil v okolico in ob novih industrijskih objektih nastajajo nove stanovanjske soseske, stari Kranj nikakor ni izgubil svoje upravičenosti v razširjenem organizmu mesta. Čas je, da skušamo najti zanj najustreznejšo funkcijo oziroma spremembe, da bo ta del mesta ohranil polno življenjsko silo. Biti mora ekonomsko rentabilen predel, zahteva pa tudi skrbno kulturno nego, saj bo ostal kulturno središče mesta. Dejavnost, ki jo je zadnja leta opaziti v starem mestu, razločno kaže tako skrb. Ob nekaterih posegih pa se upravičeno sprašujemo, zakaj niso bolj dognani. Čeprav bo začeta regeneracija dolg proces, ne bo mogoče brez jasnih načrtov in meril ozdraviti starega jedra, ki je večkrat občutljiv v navidez nepomembnih nadrobnostih.
DAS BORGERHAUS IN KRANJ Zusammenfassung
Das Biirgerhaus hat in unserer Literatur noch keine erwahnenswerte Behandlung erlebt. Mit Bezug auf die begonnene Regeneration der aken Stadtkerne fordert diese Prage eine dringende Anttvort auch in Kranj. In diesem Aufsatz war es nur mdglich einige Besonderheiten des Biirgerhauses in Kranj hervorzuheben.
Alle profanen Bauten in der Stadt 'kbnnen in drei Gruppen eingeteilt verden:
In der ersten Gruppe haben wir mit den wenigen Hausern zu tun, die die Anlage eines Bauernhauses mit Vorhaus (Hausflur) und Kiiche rechnvinklig zur Strasse ver-laufend, zeigen. Sie sin d noch in den einstigen Wirtschaftsgassen und auf dem Pungert zu finden.
Die ztveite Gruppe umfasst das Biirgerhaus im engeren Sinne. Die heute noch erhaltenen Beispiele reichen ungefahr zum Jahre 1500 zuriick, viclleicht sind sie einige Jahrzehnte alter. Im Vergleich zu dem Bauernhaus unseres Gebietes zeigt das Biirgerhaus entsprechende funktionale Veranderungen, welche die Lokation als Gartenhauser auf den engen Parzellen um den Marktplatz verlangt hat. Der Hausflur verliiuft durch das ganze Haus, die Kiiche ist zur Seite gedrangt worden, wahrend die an der Strasse gelegenen Raume fiir Laden beziehungstveise Werkstatten bestimmt tvurden. An der Hofseite hatte dieses spatmittelalterliche Haus einen Holzgang; doch sind schon um das Jahr 1500 einige Arkadenmotive zu finden. Das Haus ist bereits gewolbt. Der
Fassadenteil ist bei den altesten besser erhaltenen Hausern so geformt, dass das Stockwerk auf Konsolenbogen, auf die Strasse geriickt ist. Dieser Typus des biirgerlkhen Hauses der einen Betrieb (Handel, Gewerbe) im Erdgeschoss und die Wohnung im Stockwerk vefbindet, Hat sich bis zur zweiten Halfte des XIX. Jahrhunderts nicht wesentlich geandert. Neue Stilmomente haben mir der Zeit entsprechend die um 1500 zur Geltung gSkommenen Formen verandert; zur vollen Entfaltung gelangte der Bau von Hof-arikaden, die gescblossen bis zur Mine des XIX. Jahrhunderts in grosser ZahI auftreten. Das Bogensystem ist liber den Barodk zum klassizistischen Typ der flachen Baldachinc ubergegangen. An der Vorderfront haben die Fenster, im Vergleich zu den urspriinglichen bescheidenen Massen, an Breite zugenommen; besonders zu Beginn des XIX. Jahrhunderts machten sich die Stukkaturverzierungen geltend. Am Ende des XIX. Jahrhunderts, als die Daseinswurzeln dieses »ziinftigen«, klassischen Biirgerhauses untergraben sind, zeigt sich diese Aufldsung des einstigen Organismus in der Verteilung der Geschafts- und Beamtenhauser auf einer Seite, der Fabriksbetriebe und der Wohnungs-hauser in selbstandige Einheiten auf der anderen Seite. Von einem Burgerhaus im dbenersvahnten Sinne des Wortes kann iiberhaupt nicht mehr gesprochen werden. Die Beispiele von Hausbauten in Kranj, welche behandelt wurden, sind ausserordentlich wertvolI gerade wegen des lebenskriiftigen Konzeptes, welcher im spaten Mittelalter entstanden war.
KRANJSKA REZBARSKA DELAVNICA DRUGE POLOVICE
17.	STOLETJA
Milan Železnik
Pri raziskovanju rezbarstva in podobarstva 17. stoletja na Gorenjskem, so se v množini ohranjenega gradiva zlasti vidno izoblikovale tri skupine rezbarskih del: ena iz okolice Bohinja in Bleda, druga iz okolice Kranja, številčno najmočnejša skupina pa s škofjeloškega ozemlja. Vse tri, zaradi svojskega stilnega izraza, geografske strnjenosti nahajališč in organske povezanosti, preglasijo posamezne kvalitetne pa tudi razvojno značilnejše primere. Medtem ko se za prvo delavniško grupo šele ponuja ime, na katero bi lahko navezali rezbarsko dejavnost prve polovice 17. stoletja v blejsko-bohinjskem kotu, je za tretjo že povsem jasno, da jo smemo povezati z delovanjem rezbarsko podobarske in slikarske delavnice Jamškov iz Škofje Loke. Jedro skupine moremo pripisati Janezu Jamšku, ki je na rezbarije na Suhi začrtal svoj podpis. Kranjska skupina se arhivskemu krstu še izmika, zato pa je tembolj zgovorna njena likovna govorica, ki ji mora predvsem prisluhniti umetnostni zgodovinar.
Spomeniki rezbarstva in podobarstva so se v 17. stoletju pri nas ohranili zlasti kot rezljana vrata, stropi, skrinje, omare, stoli in podobno po meščanskih in bogatejših kmečkih hišah in po gradovih, in kot antependiji, leče, vrata, stropi, svečniki, klopi in oltarji, predvsem v podružničnih cerkvah. Od vseh raznovrstnih predmetov je ostalo največ rezbarij v podružnicah in še tam največ oltarni nastavki, ki jih je ljudstvo poimenovalo kar »zlati oltarji«. Ime na svojski način izraža tudi likovno bogastvo teh stvaritev in zanje v drugih deželah nimajo primernejšega imena, čeprav se je tovrstna umetnost razširila po vsem zapadnem kulturnem svetu, tudi v Ameriki. Dela kranjske skupine pripadajo vrsti zlatih oltarjev, ki so postali sinonim za rezbarsko produkcijo 17. stoletja na Slovenskem. Ta njihova vloga je pogojena tudi globlje umetnostno in ni zgolj slučajna, v veliki meri pa je odraz družbenih, gospodarskih in socialnih silnic tedanjega časa.
Naročniki rezbarij so bili plemiči, meščani, cerkev in kmetje. Za nas so pomembne predvsem tiste rezbarije, ki so nastale na naših tleh in tiste, kjer je pri naročanju odločalo tudi ljudstvo. Pri takem aspektu so manj
zgovorni oni premični spomeniki, ki so lahko uvoz, zlasti če je naročnik plemstvo, čeprav so največkrat zelo kvalitetni. Zato pa so predvsem mikavne rezbarije, ki so nastajale in se prebile v naš čas na deželi, v zaledju domovine, izrezljane največkrat v lokalnih delavnicah za preprostega človeka. Umetnine, ki so se med ljudstvom najbolj razširile, so lahko zrasle tudi najgloblje iz ljudstva in najčisteje razodevajo njegovo likovno razpoloženje, oblikovalno voljo in njegovo ožjo likovno usmerjenost.
To so le nekateri izmed vidikov, ki dajejo temu gradivu posebno ceno. Osnovno pomemben pa je umetnostni kriterij, ki daje prednost tistemu gradivu, na katerem se je posamezna likovna zvrst lahko najbolj neovirano izrazila. Podobno, kot sledimo razvoj arhitekture oziroma prostora najlaže v vrsti sakralnih stavb, ki v toku stoletij niso bistveno spreminjale svoje funkcije,1 nam razvoj rezbarstva in plastik na Slovenskem tudi v 17. stoletju najčisteje pokaže oltarni nastavek. To je kos opreme, pri katerem se naloge niso odločilno spreminjale in mu funkcija ni nalagala zgolj uporabnih rešitev (stol, klop, vrata, svečnik). Čista umetnostna komponenta je na teh stvaritvah našla dovolj možnosti, da se je jasno odrazila. Ta izraz, njegov oblikovni razvoj in njegova pogojenost v času, v prostoru, v ljudeh in kulturni dediščini je za nas še posebej dragocena. Veliko število ohranjenih spomenikov, ki so razmeroma enakomerno razsejani po deželi, seveda še poveča vrednost gradiva, ki se nam razkriva v vseh niansah stilnega razvoja in krajevnih posebnostih, večkrat pa tudi z značilnim in še posebej zgovornim položajem na meji med tako imenovano »visoko« in ljudsko umetnostjo. Širšo tendenco stilnega razvoja, tipiko in lastni domači izraz pokaže pač predvsem številčno bogato gradivo s kvalitetnimi viški. Tak kvalitetni višek predstavljajo v kranjskem okolišu oltarni nastavki z Brega pri Preddvoru, s Suhe pri Predosljah in s čirčič, izdelek istih rok pa je ohranjen tudi v podružnici sv. Lovrenca na Breznici nad Škofjo Loko. Slednja hrani edino delo te skupine v neposredni bližini drugega večjega rezbarsko-podobarskega
1 I. Komel j, Gotska arhitektura v Sloveniji, Kronika 7 (1959), št. 3, 139. —
središča, obenem pa ne leži dosti dalj od Kranja, kakor najbolj severno ležeči Breg. Vseh pet primerov sestavlja stilno in likovno-izrazno organsko zaokroženo skupino. Nedvomno jih lahko prisodimo isti delavnici oziroma mojstru, ki ga bomo imenovali kar kranjski rezbar druge polovice 17. stoletja.
Skupni izvor rezbarij potrjuje vrsta osnovnih značilnosti in sorodnih podrobnosti. Nekoliko okrnjen je sicer nastavek z Breznice, manjkajo mu krila, pristrešniki in polnila, ima pa še vedno dovolj znakov delavnice, ki jih predelava leta 1830 ni mogla zabrisati. Vsi trije veliki oltarji so že po tipu in kompoziciji skoraj enaki, stranska oltarja z Brega pa sta sploh dvojčka. Druži jih tudi vrsta podrobnosti. Vsi imajo enake kapitele s širokimi, pahljačasto razporejenimi listi (slika 1). Skoraj enaka so predrto rezljana krila z ornamentiko pleteničja, ki ima na robovih obilo jagodja (slika 2). Trebušaste preklade so si podobne, povsod so lupinaste, torej votle oziroma predrto rezljane. Značilne so skupine treh angelskih glavic nad osrednjimi nišami ter volute, na katerih počivajo stebri, ki nosijo malo ogredje.2 Ornamentika lupinastih stebrov se šablonsko ponavlja, kartuše na predelah so si sorodne, enake so kapljičaste rozete, popolnoma pa se ponavljajo tudi vsi motivi z mejnih in venčnih profilov. Pri dvojčkih .na Bregu je sicer kompozicija drugačna, vendar le toliko, da nimata malega ogredja, ker prostor ob slavoloku verjetno ni dopuščal razvoja v širino. Zato pa segata prav do ravno kritega stropa, ki je bil tudi rezljan v 17. stoletju.
Enotnost vseh oltarnih nastavkov v zasnovi kompozicije predvsem pa v ponavljajočih se podrobnostih, ki združene vedno predstavljajo variacijo na isto temo, je v resnici presenetljiva. Datirana sta dva primera: levi dvojček na Bregu z letnico 1675, z letnico 1679 pa oni v Čirčičah. Desnega dvojčka na Bregu lahko postavimo v bližino leta 1675, morda celo nekoliko nazaj, medtem ko so rezbarije na Breznici nastale verjetno pozneje. Veliki oltar s Suhe spada prav gotovo na konec kronološke vrste.
2 Take volute je pred predelavo imel tudi oltar na Suhi pri Predosljah, ki je ob zadnji, v glavnem uspešni restavraciji, dobil na isto mesto angelske glavice, ker so originalne konzole ob požaru na podstrešju zgorele. — 3 F. Stele, Umetnost v Primorju,
Foto M. 2.
Likovni, estetski, stilno izrazni in rezbarsko tehnični višek v ohranjenih delih kranjskega mojstra predstavljata oba velika oltarja v čirčičah in na Suhi. Izreden vtis napravi na obiskovalca bogastvo pozlate, ki je prekrila vse ornamentirane dele, tako da se površina leskeče in ustvarja videz žive materije. Tej prvi refleksiji sledijo druge, pri katerih opazovalec izmenoma zaznava slikovitost ornamentalnih motivov, predrto rezljanih kril in polnil ter izredno plastičnost celote in ornamentalnih detajlov, ki jim daje zlato živahne svetlobne poudarke. Pri tem je ustvarjena iluzija, da so rezbarije del nekega vizionarnega sveta, polne bogastva fantazijskih oblik, ki se prepletajo na realno dani površini, izžarevajo pa svojo izrazno moč preko teh meja v svet optičnega videza. Oko, ki ga umetnina zvablja, da vsaj bežno otiplje vsak del bogatih rezbarij, se med procesom likovnega doživljanja vedno znova povrača v središče organizma, k osrednji niši.
Če si hočemo to razložiti z analizo umetnine, moramo pač pregledati vrsto podrobnosti, njihova medsebojna razmerja in odnose do celote. Opazovanja bomo osredotočili na oltar s Suhe pri Predosljah (slika 3). Ves nastavek sestavljajo: arhitekturno ogrodje in motivika hrustancev ja oziroma pleteničja in plastike. Vtis, da je les oživel, daje predvsem predrto
rezljana in živahno prepletajoča se ornamentika, ki je prekrila domala vso površino arhitekturnega ogrodja. Stopnjuje ga še pozlata, saj rezbarije zaradi plastične obdelave površine intenzivno lovijo in odbijajo svetlobo. Ornamentika arhitekture ni le prekrila, ampak se je celo sama spremenila vanjo, saj so vsi stebri predrto rezljani, torej votli, s tem pa zanikajo svojo
osnovno funkcijo, moč nošenja. Isto se je zgodilo s trebušastimi prekladami: pristrešniki so se spremenili v zavite volute, ki lebdijo na vogalih ogredja, konzole na predeli, ki nosijo stranski del, pa je zakril nemirni preplet pleteničja. Vsa krila in polnila med malim in velikim ogredjem ter v atiki, so predrta, tako da seva skoznje svetloba, ki se odbija z zadnje stene prostora. Arhitekturna gmota, ki je vsa odeta v bogat plašč ornamentalnih motivov, se na straneh izgublja v čipkasti obris celote, predrto rezljana ornamentika na njej pa posreduje optično zasnovan prehod v ospredje.
V kompoziciji so poudarjene predvsem vertikale, torej stebri. Ta poudarek ni dosežen neposredno z ojačenjem stebrov, ampak posredno, tako da je ogredje izgubilo značaj toge vodoravne preklade, ki ločuje glavni del od atike. Stebri nosijo pravzaprav le ostanke ogredja, saj trebušasta preklada nad glavno nišo izgine, od vseh delov ogredja pa le krilna plošča poteka neprekinjeno v vsej širini glavnine. In vendar je v kompoziciji in posredno v odnosih med nosilnimi in nošenimi deli ustvarjeno posebno ravnovesje, ki je doseženo z načelom podrejenosti. Osrednja niša je največja, ima največjo in najmočneje osvetljeno plastiko, zunanji okvir pa ji daje veliko ogredje z velikimi stebri na podstavkih, ki segajo do menze. Stranski niši sta manjši, imata manjši plastiki in manjša stebra, ki počivata na konzolnem delu in nosita malo ogredje. V skrčeni in pomanjšani obliki se vsi kompozicijski elementi ponovijo tudi v atiki. Značilna je preračunana lega stebrov in posebna oblika preklade. Velika stebra sta postavljena v osi stranskih atičnih niš, s čimer je ustvarjeno ravnovesje vertikal v odnosu med nosilci glavnega dela in nosilci v atiki. Tudi stebra v stranskem delu, ki nista občutneje obtežena, svojo nosilno moč zaradi živahno ornamentirane površine, ki se optično združuje z ostalo ornamentiko, izžarevata tudi na krilo, ki sicer visi ob glavnem delu. Preklada je trebušasto nabreknila, kar nakazuje njeno šibkost, istočasno pa izraža njeno moč, saj je pritisk zdržala, čeprav je vsa votla, predrto
Slika 5. Suha pri Predosljah, skica čelnega pogleda na veliki oltar Skica arh. š. Valentinčič
rezljana. Tudi votli, lupinasti stebri zanikajo dobršen del svoje nosilne moči, kar je v sorazmerju s pomanjkanjem krepkejših vodoravnih delov.
Na poseben način se v kompoziciji izraža plastičnost. Nazorno predstavo o tem nudi tloris ter čelni in stranski pogled (slika 4 in 5). Iz tlorisa vidimo, da sta stranska dela pomaknjena rahlo naprej, zajela sta torej prostor pred seboj. Pri tem skrajni zunanji steber, ki nosi malo ogredje, ne dosega prednje ravnine velikih stebrov, ki so glavni nosilci. Stranski del je torej prostor zajel le toliko, da je dobila celota bolj plastičen videz. Če potegnemo na tlorisu črto od krila do malega stebra, od tam na veliki steber in enako na drugi simetrični polovici, dobimo krožno črto, ki dobi svoje dopolnilo v podobni krožni črti, ki poteka od krila na stranske niše in od njih na oblake glavne dolbine ter preko druge stranske niše do izhodiščne točke. Krožni oziroma plastični princip oblikovanja pokažeta tudi stranski pogled in obris, pri katerem konzolni del predele omili rezki prehod k osnovi in nakaže z globinsko voluto tudi plastični zaključek v ospredje (slika 5). Gmota oltarja se razvija v elipsastem bloku, ki ima obliko ploščatega zlizanega kamna z rečnega proda. Najbolj je rafinirano to, da vidi opazovalec pravzaprav notranjost tega lika, a si na prvi pogled ne ve razložiti, od kod dojem plastičnosti.
Slika 6. Suha pri Predosljah, krilo oltarnega
nastavka	Foto M. 2.
Mnogo pripomore k temu načelo podrejenosti posameznih delov izraženo v odnosih: glavni del — atika, srednja niša — stranske niše, veliki stebri — mali stebri, veliko ogredje — malo ogredje, velike plastike — male plastike, močneje osvetljeni deli — slabše osvetljeni deli, globoke niše — plitve niše, masivnejša ornamentika — drobnejši prepleti. Ti odnosi kažejo podrejenost, ki je vezana v kanon enakomerno stopnjevanega organizma.
Posebno zaznavo tipskega daje tudi obdelava ornamentike. Vsi deli hrustančaste motivike, ki je v načelu plastična, čeprav si je z obliko ple-teničja nadela tudi slikoviti videz, so namreč mehko zaobljeni. S tipsko občutenimi prehodi se oblike prelivajo druga v drugo, virtuoznost kranjskega mojstra pa jim daje nadih posebne gracilnosti. To plastično oblikovno voljo nazorno izraža na primer krilo (slika 6). Plastično snujoča rezbarjeva fantazija se je značilno uveljavila pri motivu jagodja na robovih. Posamezne jagode so kot kroglice, ki se mehko zlivajo z osnovo. Kartuša na predeli (slika 7) kaže z motivom pleteničja v zaobljenih jer-menastih izrastkih in organski rasti motiva, podoben plastični značaj.
Razen tega je s predrtim rezljanjem, s fantastičnim prepletanjem ornamentike in z dekorativnim načinom stilizacije dosežena izredna slikovitost, ki sicer ne uničuje plastične enotnosti zasnove in detajla, daje pa skupaj s pozlato izrazu umetnine osnovni pečat. Slikovitost je pogojena predvsem optično in ustvarja del tistega razpoloženja, ki daje celoti vizionarni značaj.
Vse oblikovne značilnosti so se namreč v skupnem izrazu združile v prepričljivo celoto, ki posreduje iluzijo nekega fantazijskega sveta, od-
maknjenega od resničnosti. Ta pojav lahko označimo kot rez-barski iluzionizem 17. stoletja in ga je kot iluzionistični pojav mogoče primerjati tudi z baročnim slikarskim iluzionizmom. V obeh primerih je z likovnimi sredstvi doseženo zanikanje arhitekture kot nosilke slikarije ali rezbarije. Tako, kot je pri baročnem stropnem iluzionizmu doživela realna arhitektura podaljšek v slikani arhitekturi in nato optično izničenje, da je lahko odprla nov svet, podobno je tudi pri rezbarskem iluzionizmu ornamentika arhitekturo popolnoma podredila. Ustvarila je s tem iz arhitekturnega ogrodja nosilca optične vizije bogastva in likovne nasičenosti. Podaljšala je njegovo tipsko zaznavno resničnost v sfero izžarevanja nekega vizionarnega sveta, zabrisala je mejo med tipsko realnim in optično varljivim. Temu služi čipkasti obris celote, predrto rezljana ornamentika, slikovita polnila, migljajoča luč pozlate, prepletajoči se motivi in rafinirana razsvetljava, saj je ozadje glavne niše zastekleno z rumenim steklom, da sveti luč za plastiko proti gledalcu. Prav v iluzionističnem svetu lahko tudi nastopi kot redni atribut tako atektonska tvorba kakor lupinasti steber
Slika 8. čirčiče, steber z oltarnega nastavka v podružnici	Foto M. ž.
ali lupinasta preklada. To je hkrati tisti svet, v katerem je zaživel teater-ski element. Plastiko v glavni hiši je obkrožila vrsta rezljanih oblakov, ki jih je pobarvala rumena luč. Ta je prodrla skozi stranska okenca dolbine na zadnji strani in je le del preračunane razsvetljave domiselnega režiserja, ki je bil rezbar, lučni mojster in mojster kulis, ter je moral skrbeti za igralce-plastike pogosto pa tudi za maskerja-slikarja. Kulisno razporejeni oblaki so le del optične poglobitve. Ta je izvedena že v kompozicijski razdelitvi nosilcev in ogredij. V prvem planu so veliki stebri z velikim ogredjem, ki se boči nad osrednjim prizorom. V drugem planu sta manjša stebra stranskih delov na konzoli, v tretjem planu spet nekoliko manjša stebra z ozkimi podstavki, ki segajo do menze in z ogredjem, ki nosi skupno z dvema pilastroma lok nad nišo. Perspektivična pomagala se nato razvrste v obliki oblakov v notranjost dolbine, prostor pa se prelije skozi okno v ozadju. Treba je naglasiti, da ima rumeno steklo le funkcijo barvnega filtra, ki naj posreduje vizionarno luč, ne predstavlja pa omejitve prostora. Pri tako dosledni optično preračunani postavitvi celote lahko rečemo, da gre za pravo uhajanje prostora, kot ga pozna manierizem.
Kaj nam torej v celoti povedo rezbarije kranjskega mojstra in poseben tip, ki ga je najpopol-neje razvil z nastavkom v Čir-čičah in na Suhi?
1.	Rezbarije kranjskega rezbarja so umetnostnogeograf-sko zanimive, ker z uporabo dosledno izvedene hrustančaste ornamentike, krilnih niš in odprtih ozadij ob istočasnem prizadevanju zajeti prostor, kažejo mešanje severnih in južnih vplivov. Isto leto kot oltar v Čir-cicah je bil nedaleč proč, na Trati pri Velesovem, postavljen oltar, ki popolnoma ustreza baročnim stremljenjem. Globoko
Slika 9. čirčiče, del stebra z oltarnega nastavka	Foto M. ž.
je zajel prostor pred seboj in pokrila ga je ornamentika baročnega akanta, ki je že v osnovi slikovita. Celo desetletje, po enotnosti zasnove pa še dalj, je to popolnoma osamljen primer v tem okolišu, vendar priča o vplivih, morda celo neposredno z juga. V nastavkih kranjske delavnice si z njimi lahko razlagamo tudi splošno nagnjenje — zajeti prostor, čeprav ostajajo v okvirih severnih vplivov.
2.	Dela kranjskega mojstra so odraz stilnega hotenja domačega človeka. Lahko jih označimo kot domačo inačico severnega tipa, pri čemer je treba še posebej naglasiti njihov slikoviti splošni izraz. Kot ugotavlja Fr. Stele,3 smo Slovenci slikovito razpoložen narod, kar velja še v posebni meri za Gorenjce. Gorenjski ornamentiki pripisuje nagnjenje k slikovitosti tudi S. Vurnik.4 K fantastiki nagnjena severna ornamentalna motivika je dobila pri nas plodna tla, se še bolj razrasla in doživela svoj največji razcvet prav v času, ko bodisi neposredno z juga ali posredno s severa prodira k nam nov, k slikovitosti nagnjen
1940, 30. — 4 S. V u r n i k , Slovenska peča. Etnolog 2 (1928), 1—25.	—
Slika 10. Suha pri Predosljah, steber z oltarnega nastavka	Foto M. ž.
baročni stil. Glede na to so značilni poleg splošnega slikovitega izraza kranjskih rezbarij tudi nekateri detajli. Zaviti steber v Čirčičah, s trto, ki se ovija in razrašča po globinah, je prav rafinirano dekorativen in v izrazu slikovit (slika 8). Široki stilizirani listi, ki skupaj z grozdi in vitico pokrivajo ves steber, so skoraj bolj primerni za motive na malem kruhku. Zlasti zavite preplete vitice bi prej pripisali izdelku domačega lectarja, ki skozi tubo iztiska mehko gmoto ter z njo piše in riše zavoje in drzne preplete po lectu (slika 9). Listi na kapitelu tega stebra so se značilno zavrteli. Slikovit vtis ustvarja tudi predrto rezljanje lupinastih stebrov in polnil ter kril.
3.	Rezbarije so pomembne tudi kot delo zrelega mojstra. Izpričujejo veliko delavnost in stilno disciplino, izredno rezbarsko zmogljivost in rutino. Rezbar obvlada material do take popolnosti, da ne predstavlja zanj izdelava lupinastih, predrto rezljanih stebrov nobenega problema. Ornamentiko rezlja t.ako virtuozno, da prehaja že v maniro, v čisto veselje nad fantastičnim prepletanjem in lahkotnostjo ter nad popolnim obvladanjem gmote.
4.	Učinkovita likovno izrazna celota nastavka s Suhe z optično razdrobljeno površino arhitekturnega ogrodja, s posebno osvetljavo in teaterskimi efekti, ki smo jo označili za rezbarski iluzionizem 17. stoletja, je hkrati pokazala, da noben globlji stilni pojav ne more biti omejen le na eno stroko, če le ni posamezna zvrst v osnovnem nasprotju z možnostjo realizacije takega pojava. Pokazala je ponovno tudi načelno enotnost likovnega sveta, ki ima skupne podlage v svetu likovnih predstav. Zato se kar ponuja vprašanje ali je iluzionizem, kot globlji stilni pojav, zajel tudi arhitekturo, še posebej, ker smo v domači literaturi uporabljali ob iluzionističnih stvaritvah neposredno oznako kot termin predvsem za slikarstvo. Po analogiji bi morala arhitektura v tem primeru zanikovati nosilca svoje tipske resničnosti, to je ostenje, in vključiti prostorske poglobitve ob istočasni vsebinsko izrazni uporabi svetlobe kot nosilke vizionarnega naglasa. Taki oznaki odlično ustreza opis in analiza arhitekture na Limbarski gori, ki jo je posredoval N. Šumi.5 Takole pravi med drugim: »Ob tej . .. edinstveni sintezi Mačkove dobe se nehote vsiljuje primerjava s Pozzovo ljubljansko stolnico, kjer so perspektivni pogledi navidezni, izvedeni s sli-
5 Citata sta vzeta iz knjige: N. Š u m i , Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt, 1958, 39 in iz članka: N. Šumi, Gorenjsko stavbarstvo v baročni dobi, Gorenjska 1957—58, št. 4—6, 177. V tej zvezi je treba omeniti še pretehtan opis arhitekture z Limbarske gore v monografiji o Mačku na $tr. 35 in nekatere ugotovitve v članku: N. Šumi, Pregled cerkvenega baročnega stavbarstva v loškem območju, Loški razgledi 4 (1957), 57—68.
karskimi sredstvi; tu pa imamo namesto iluzornega prizorišča dejanske poglobitve s prav teaterskim učinkom. ... pojavljajo se številne niše in emporne odprtine, ki stene sicer ne spreminjajo v lahkotno ali celo gibljivo kuliso, vendar jo tako razkroje, da jo občutimo kot amorfno maso. Kjer so te odprtine sistematično razdrle nekonstruktivno »meso« in so hkrati svetlobni viri, je občutek teže in mase zamenjalo doživetje spreminjaste svetlobne zavese.«
Čeprav se zdi uporaba izraza stavbni iluzionizem za arhitekturo na prvi pogled protislovna, pa vendarle ustreza, če upoštevamo celostni potencial iluzionizma.
5.	Svoj posebni pomen pa ima tip oltarja, ki ga je razvil kranjski mojster in sočasno po Sloveniji vrsta rezbarjev, tudi kot zrela razvojna stopnja in kulminacija nekega stilno zaokroženega prizadevanja, ki se kaže v razvoju zlatega oltarja pri nas. Gradivo, ki je v odnosu do naslednje stilne stopnje tako različno, da se formira v samostojno, organsko zaključeno skupino, pač zasluži svojo oznako, ki naj zajame bistvo njegovega izraza. Postavlja se vprašanje: ali je verjetno, da je rezbarstvo 17. stoletja pri nas le skromni začetni pripravljalni del organskega, konkretno baročnega cikla? Pravilneje bi ga označili kot samostojno stilno razdobje, ki je v odnosu do naslednje dobe tudi pripravljalna doba, kot pač vsako stilno razdobje pripravlja pot naslednjemu. V našem primeru je seveda še posebej organsko vključen med dvoje stilnih grup. To je prehodni stil z manierističnimi znaki. Tak zaključek več opažanj opravičuje.
V osnovi manieristična je že ornamentika hrustančevja in kasneje zlasti pleteničje, ki je zrela manieristična stopnja te motivike. Če ima masivno hrustančevje svojo naturalistično osnovo v posnemanju naravnega elementa, hrustanca, manieristično pa v nenavadnosti motivnega izbora in v kasnejših izpeljankah, pa se je pri pleteničju naturalistični element že popolnoma izgubil. Jermenasti izrastki so se podaljšali in se začeli manieristično prepletati.
S tem, da je ornamentika prepredla, lahko bi rekli, domala vse arhitekturno ogrodje, je nujno dala manieristični pečat tudi celoti. Vtis je stopnjevan še z nekaterimi značilnimi manierističnimi potezami, od katerih smo že omenili uhajanje prostora v iluzionistično aranžiranih ansamblih, kar zasledimo predvsem pri krilnih nišah in ga dosledno uporablja tudi kranjski mojster. Sem lahko prištejemo tudi pojav lupinastih nosilnih in nošenih delov (slika 10 in 11) kot stilno značilnost in ne zgolj optično zasnovano razdrobitev površine zaradi iluzionističnih učinkov. Tudi iskrivo, nemirno pobliskavanje pozlate ima manieristični značaj.
Upoštevati pa je treba, da ima manierizem v rezbarstvu 17. stoletja pri nas dva predznaka: renesančnega na začetku in baročnega ob koncu organsko zaključenega razvoja. Zato naj nas ne motijo pri pravilni oceni elementi, ki so globlji znak prehodnosti stila. Začetni razvoj je pri tem videti mnogo bolj klasično manierističen, saj ga spremljajo nekateri vidnejši atributi manierizma: razpotegnjenost v višino, sloke figure z malimi glavami, značilne visoke piramide na ogredjih in vrsta podrobnosti, ki razodevajo predvsem alpski manierizem. Manieristični izraz zrele stopnje z baročnim predznakom pa je zato dosledneje izpeljan in doseže množično kvaliteto. S kulminacijo na tretji razvojni stopnji v drugi polovici 17. stoletja manierizem kot stilni pojav v rezbarstvu pri nas odmira, v razvoju oltarnega nastavka pa prehaja likovno izrazni potencial na nove stilne pozicije, ki doživljajo svoj razcvet v 18. stoletju. Prehod je organski, zasnovan na akciji in reakciji stilnih osnov in nakazuje znake cikličnega ponavljanja.
Dela kranjskega mojstra so se torej izkazala kot poučen umetnostno-geografski odsev stilnih tokov, kot nosilec posebnega domačega izraza in kot primer kvalitetnih rezbarij, ki so množično zajele tudi podeželje. Poleg tega predstavljajo iluzionistično stvaritev rezbarstva v 17. stoletju in kulminacijo razvoja zlatega oltarja na stilni stopnji manierizma z baročnim predznakom. To pa jim daje tudi širši pomen.
Slika 11. Suha pri Predosljah, del stebra z oltarnega nastavka	Foto M. Ž.
DIE SCHNITZEREIWERKSTATTE DER ZWEITEN HALFTE DES XVII. JAHRHUNDERTS VON KRANJ
Zusammenfassung
Die Werke der Holzschnitzerei- und Bildnenkunst des XVII. Jahrhunderts haben sich in Slowenien, besonders ais geschnitzte Turen, Zimmerdecken, Truhen und Schreine, Kasten, Stiihle usw. in Burger- und reichen Bauernhausern, ferner in Schlossern, vor allem aber als Antependien, Kanzeln, Kirchentorc, Kirchendecken, Leuchter und Altare in den Filialkirchen erhalten. Von allen dlesen verschiedcnartigen Gegenstanden si n d die Schnitzwenke meistens in den Filialkirchen geblieben und auch dort vorwiegend die Altaraufsatze, svelohe vom Volke, der reichen .plastischen Erscheinung und Vergoldung wegen, 'kurzwegs »goldene Altare« genannt wurden.
Eine besondere Gruppe bilden in Oberkrain die Holzbildwer‘ke eines bis jetzt unbekannten Schnitzers, den wir einfach den Schnitzer von Kranj aus der zweiten Hiilfte des XVII. Jahrhunderts nennen wollen, denn die einzelnen Fundstatten dieser Holzlbildwetlke oder Schnitzereien sind der Reihe nach in der Umgebung von Kranj zu finden. Den gemeinsamen Ursprung dieser Schnitzereien bestatigt eine Reihe von Grundcharakteristiken und verwandter Einzelheiten.
Wenn wir mit der Analyse dieser Kunstverke die erlebten Eindriioke erklaren versuchen, geht daraus hervor, dass sowohl das Ganze als auch die Details plastisch sind und dass zwischen den einzelnen Teilen des regelmassig in Stufen eingeteilten Organismus ein Gleichgewicht erzielt worden ist. Dabei kann man von einem malerischen Effekt der Schnitzwefke sprechen; das Ganze vermittelt aber einen visionaren Charakter. Alle formalen Eigentiimlichkeiten haben sich im gemeinsamen Endausdrucke zu einem iiberzeugenden Ganzen vereinigt, velches die Illusion der Welt der Phantasie vermittelt, abgeriidkt von der Winklichkeit. Stilistisch kann diese Erscheinung auch als Illusio-nismus der Kunstschnitzerei des 17. Jahrhunderts bezeichnet sverden und sle kann wohl einen Vergleich mit dem Illusionismus der Barockmalerei aushalten. In beiden Fallen wird mit den Mitteln der Plastik eine Verneinung der Architdktur als Tragerin der Malerei oder der Schnitzerei erreicht. Wie die reale Architektur beim Illusionismus der Barocbdedkenmalerei eine Verlangerung in der gemalten Architektur und spater eine optische Vernichtung gefunden hat, um die Auferstehung einer neuen Wclt erzielen zu konnen, so hat auch die Ornamentik beim Illusionismus der Kunstschnitzerei die Architektur ganzlich untergeordnet. Damit hat sie aus dem architektonischen Geriist den Trager einer optischen Vision von Reichtum und plastischer Fulle gestaltet, seine durch Tastsinne svahrnehmbare Wirklichkeit in die Sphare der Ausstrahlung einer visionaren Welt verlangert und damit die Grenze zwischen dem tastbar Realem und dem optisch Triigerischen versvischt.
Die Schnitzereien des Meisters von Kranj als auch der besondere Typ des Altars, svelchen er mit einem Altaraufsatz in čirčiče und Suha schuf, sind von Bedeutung aus mehreren Griinden:
1.	Kunstletisch geographisch zeigen sie die charakteristische Mischung der nbrd-liohen und sudlichen Einfliisse, was auf die besondere Lage Obetkrains als eines geographisch geschlossenen Schauplatzes der Mischung und Kreuzung beider Stromungen weist.
2.	Die Werke des Meisters von Kranj sind gleichzeitig der Ausdruck der Stil-bestrebungen eines einheimischen Kiinstlers. Wir kbnnten sie eine Variante des ndrdlichen Typus nennen, wobei man ihren allgemeinen malerischen Ausdruck betonen muss. Eine solche Art ist aiber auch unserem Volke eigen; die Slosvenen haben wohl eine fiir das Malerische eingenommene Neigung, was noch ganz besonders fiir die Ober-krainer gilt (Anm. 3, 4). Die nbrdliche, zum Phantastischen gerichtete Ornamentik hat bei uns fruchtbaren Boden gefunden, sich ausgebreitet und die grosste Entfaltung gerade in der Zeit erlebt, als, entweder unmittelbar vom Siiden oder vielleicht mitelbar
wieder vom Norden her auch der z um Malerischen neigende Barockstil zu uns gedrungen war.
3.	Auch als das Vei^k eines reifen Meisters sind diese Holzbildwerke ibemerkens-wert. Sie deuten auf eiae starke Arbeits- und Stildisziplin, gleichzeitig aiber auf eine ausserordentliche Leistungsfahigkeit und Routine in der Holzscbnitzereikunst.
4.	Die wii'kungsvolle plastische Ausdruoksfahigkeit der Gesamtheit des Altars von Suha mit der optisch versplitterten Oberflache des architektonischen Geriistes mit der besonderen Beleuchtung und den theatralischen Effekten, die wir als Illusionismus der Kunstscbnitzerei des XVII. Jahrhunderts bezeichnet haben, bewies zur gleichen Zeit, dass .keine tiefere Stilerscheinung nur auf ein Fach begrenzt werden kann, vorausgesetzt, dass die einzelne Abart nicht in einem Grundgegensatz zur Mbglichkeit einer Ver-wirklichung einer solchen Erscheinung steht. Sie hat wiederum auch die prinzipieile Einheidichkeit der plastischen Welt gezeigt, die gemeinsame Grundlagen in der Welt der plastischen Vorstell-ung hat. Darum drangt sich wohl die Prage auf, ob der Illusionismus als tiefere Stilerscheinung auch die Architelktur in Slowenien erfasst hat. Nach der Analogie musste die Architektur, in diesem Falle, den Trager ihrer Wirklichikeit des Typus verleugnen, das heisst, die Raumwande und die Raumvertiefungen bei gleich-zeitiger inhaltlich ausdruoksvoller Lichtanwendung, als Trager des visionaren Ausdrucks einschliessen. Es scheint, dass einer solchen Kennzeichnung nicht nur die Beschreibung sondern auch die Analyse der Architektur auf der Limbarska gora entspricht, ein Werk des Gregor Maček, welches N. Šumi bearbeitet hat (Anm. 5).
5.	Die Altarart, wie sie der Meister aus Kranj und gleichzeitig eine Reihe von Schnitzern in Slowenien entwickelt haben, hat wohl ihre Bedeutung auch als eine reife Entwicklungsstufe eines in der Entwicklung des goldenen Altars stilistisch abgerundeten Bestrebens. Das ist der Manierismus, ein Obergangstil, der in der Holzschnitzereikunst des XVII. Jahrhunderts in Slowenien zwei Kennzeichen hat: der Renaissance am Anfang und des Barodks am Ende der organisch abgeschlossenen Entwioklung. Dabei diirfen Elemente, die dem manieristischen Auffassungsvermogen nur untergelegt sind und ein tieferef Zeichen des Stiluberganges sind, nicht stbren. Mit der Kulminatkm in der dritten Entvicklungsstufe in der zweiten Halfte des XVII. Jahrhunderts stirbt der Manierismus in der Holzschnitzereikunst in Slowenien langsam ab, in der Entwicklung des Altarauf-satzes geht aber das plastische Ausdrucksvermdgen auf neue Stilformen oder Stilposi-tionen iiber, welche zur vollsten Entfaltung im XVIII. Jahrhundert gelangen. Der Obergang ist organisch, auf der Aktion und Reaktion der Stilgrundlagen begriindet und weist auf zyklische Wiederholung hin.
RAZVOJ UPRAVE IN SODSTVA NA OBMOČJU KRANJA OD SREDE 18. DO SREDE 19. STOLETJA
Jože Žontar
Reforme v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja so priredile zahtevam absolutistične države tudi upravo in sodstvo. Nižji upravni in sodni organi so prihajali čedalje bolj pod državni nadzor, dokler niso postali državni. Druga značilnost ustroja tega obdobja pa je bila v tem, da je omejeval samoupravo na najmanjšo mero, zaradi česar se ni mogla razviti občinska ureditev. Posebno izjemo pomeni v tem času kratka vmesna doba francoske upravne in sodne organizacije med leti 1812 in 1814, ko je bila prvič — sicer za prav kratek čas — ustvarjena nižja uprava in sodstvo brez kakršnega koli patrimonialnega obeležja. Leto 1848 pa je dokončno položilo temelj ustroju uprave in sodstva, ki je ustrezal novo nastalim ustavnim spremembam.
V tem sestavku želim prikazati razvoj nižjih upravnih in sodnih organov od srede 18. do srede 19. stoletja na območju Kranja in njegove okolice. Pri tem sem upošteval nekako teritorij, ki ga zavzema današnja občina Kranj.
Pri pregledu nižjih organov uprave in sodstva sredi 18. stoletja se moramo ustaviti pri deželskih sodiščih, zemljiških gosposkah in mestih.
Deželska sodišča so bili uradi s sodnimi pa tudi določenimi upravnimi pristojnostmi. Obsegala so zaključen teritorij. Deželsko sodišče, ki ga je imelo mesto Kranj, je mejilo na Tržiško Bistrico, Savo in Kokro, medtem ko je na sever segalo do gora. Kraji na levem bregu Kokre pa so spadali pod deželsko sodišče Križ-Stari grad (Kamnik). Ozemlje na desnem bregu Save (Besnica, Stražišče) in Sorško polje pa so spadali pod loško deželsko sodišče.1 Zaradi podelitev ali prisvojitev eksempcij pa so bili v marsičem izvzeti iz območja deželskih sodišč celi kraji (t. im. Burgfrid), kjer deželski sodnik ni smel izvajati določenih pravic, ki so si jih pridobile posamezne zemljiške gosposke ali pa mesta ne glede na to, kateremu zemljiškemu gospodu so pripadali tamkajšnji podložniki. Tako je imelo
1 Erlauterungen zum historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander 1/4, Du-
n. pr. zemljiško gospostvo Brdo pri Kranju na podlagi podelitve Maksimiljana I. iz leta 1500 zaščito in pravico pobirati štantnino in jezike zaklanih govedi na letnih sejmih v Spodnji Kokri, Srednji Beli, na Visokem in v Šmartnem pri Cerkljah.2 Le izvajanje kriminalnega (malefičnega) sodstva se ni drobilo in je ostalo sredi 18. stoletja deželskim sodiščem v glavnem le še kriminalno sodstvo.
Civilno sodstvo in upravo so izvajala na območju Kranjske ravnine tako kot drugod na Kranjskem posamezna zemljiška gospostva za svoje kmetske podložnike oziroma mesto Kranj za mestne prebivalce. Območja jurisdikcij zemljiških gospostev so obsegala redkokdaj cele vasi ter so bila v večini primerov silno razbita. Kranjska okolica je glede tega prav značilna. Tu je imelo podložnike okoli trideset zemljiških gospodov (gospostev, graščin, dvorcev, samostanov, župnij, podružničnih cerkva in drugih), in to po številnih med seboj raztresenih vaseh, oddaljenih tudi po več ur hoda od sedeža gospostva. Tako nahajamo na območju Kranja le prav redke primere, ko je vsa vas spadala samo pod enega zemljiškega gospoda (n. pr. Preddvor, Nova vas, Srednja Bela, Potoče, Mače, Babni vrt). Na drugi strani pa je imelo n. pr. v Drulovki podložnike kar 11, v Zgornji Besnici pa 10 zemljiških gospodov.3
Pri večjih gosposkah je vršil upravne in sodne posle graščinski uradnik (oskrbnik, upravnik). Kot svoje pomožne upravne organe pa so postavljale zemljiške gosposke za svoje podložnike iz več sosednih vasi skupaj župana, to je enega izmed tamkajšnjih podložnikov. Vsaj ponekod je bil običaj, da so smeli gosposki predlagati župane podložniki sami. Gospostvo Brdo pri Kranju je imelo župe Naklo, Strahinj, Suha, Bela, Srednja vas, Predoslje, Kokrica, Primskovo, Kokra, Šmartno pri Cerkljah in Nasoviče. Kot nagrado za opravljanje svoje službe so uživali župani določene ugodnosti glede obveznosti do svoje zemljiške gosposke.4
Vaške skupnosti (občine), imenovane soseske ali srenje, niso bile vključene v patrimonialno upravo in sodstvo. V kranjski okolici so bile soseske močno razširjene. Viri omenjajo soseske Predoslje, Suha, Bobovek, Bela, Kokrica, Šenčur, Primskovo, Dvor je, Grad, Cerklje in druge. Navadno nastopajo kot lastniki skupnih pašnikov (gmajn) oziroma v hribovitih krajih kot lastniki planin.5 V Zasipu se omenja leta 1793 kot soseskin organ župan. Značilno pa je, da je mogel sosesko v premo-
naj 1929, 456. sl. — 2 Privilegij Maksimilijana I. z dne 30. 7. 1500 je omenjen v poročilu okrožnega glavarja Gorenjske, arh. reprez. in komore M—2—1, DAS. — 3 Popis prebivalstva po župnijah 1. 1754 v Kapiteljskem arh. v Lj. — 4 Pogodbe glede tlake in računske knjige, spisi M. Urbančiča, grašč. arh. Turn pod Novim gradom, DAS; J. Polec, »Župan« in »občina« v novejšem slovenskem izrazoslovju, Zgod. časopis 5 (1951) 222 sl. — 5 Jožefinski kataster — davčne občine v kranjski okolici, DAS. —
ženjsko-pravnih zadevah zastopati le odbor več mož, ki ga je morala za vsak primer posebej pooblastiti vsa soseska.6
Docela drugačen upravni in sodni ustroj, kot je bil na podeželju, so poznala mesta. Upravna organizacija je bila sorazmerno dobro razvita. V Kranju so n. pr. poleg mestnega sodnika obstajali še drugi upravni funkcionarji, ki so jih volili meščani izmed članov mestnih svetov: mestni blagajnik, špitalski mojster in drugi. Mestno sodišče je bilo kolektiven organ. Njegove prisednike so prav tako izbirali izmed članov mestnega sveta. Zgolj uradnik je bil le mestni pisar.7
Država prosvetljenega absolutizma je začela posegati tudi v nižjo upravo in sodstvo. Sredi 18. stoletja se pojavljajo prva znamenja te vrste. Leta 1748 ustanovljeni okrožni uradi — okrožni urad za Gorenjsko je imel sedež v Ljubljani — so dobili pravico nadzirati poslovanje gosposk in mest. Značilno za to obdobje so predpisi, ki so prepovedovali nepravilnosti in zlorabe v upravi in sodstvu. Leta 1750 je izšla celo posebna instrukcija reprezentacije in komore, ki je urejevala poslovanje mestnih organov. Razen teh predpisov, ki naj bi bili odločilni za poslovanje, odpravili pojave familiarnosti in dali videz uradnega poslovanja, pa je značilno, da se je delovno področje politične uprave čedalje bolj širilo. Ogromno število uredb in predpisov, ki nima primere z dotedanjim, je urejalo čedalje več upravnih panog. Za številne zadeve, ki so jih reševale prej gosposke, mesta ali soseske same, so postali pristojni okrožni uradi.8
Poglavitno obeležje naslednjega obdobja pa je težnja, ki se .je okoli leta 1770 že začela uveljavljati, po kateri naj bi bili graščinski uradniki (upravniki, oskrbniki) dejansko organi okrožnega urada, kadar je šlo za izvajanje uprave, in ne več toliko organi zemljiškega gospoda. Zemljiški gospodje so jih bili sicer dolžni plačevati tudi z.a opravljanje te službe ter nositi vse ostale stroške uprave.9 Pojavil pa se je še en problem. Ko so poverili leta 1777 vodstvo vojaške konskripcije zemljiškim gospo-skam, je nastopila težava, ker zemljiška gospostva niso obsegala zaključenega ozemlja, kar je pri štetju in evidenci osnovni pogoj.10 Sicer so zaceli leta 1775 s poskusom, da bi odpravili to raztresenost posesti zemljiških gospostev na podlagi koncentracije (zložitve) gosposk in pod-lozniskih kmetij, in sicer na podlagi predkupne (retraktivne) pravice pri
ti Arh. Ij. kresije, fasc. III. Publ.-Polit., Gemeindeprozesse. — 7 J. 2 o n t a r, Zgodovina mesta Kranja, Lj. 1939, 48 sl., 95 sl. — 8 Instrukcija z dne 13. 5. 1750, arh. reprez. -in komore, fasc. XLII, DAS. — 9I. Beidtel-A. Huber, Geschichte der Osterreichischen Staatsverwaltung 1740—1848, I (1896) 161 sl. — 10 26. 5. 1777, arh.
prodajah.11 Uredba pa se je izkazala za neizvedljivo kljub temu, da se je za njeno izvedbo zavzemala tudi leta 1767 ustanovljena Kranjska kmetijska družba. Še leta 1782 so močno poudarjali, da je treba izvesti koncentracijo podložniških kmetij. Okrožni uradi so zastavili tedaj gosposkam vprašanja v obliki ankete, zakaj ni prišlo do zaželenih uspehov. Martin Urbančič, upravnik gospostva Žige Zoisa, Brdo pri Kranju, je upravičeno iskal krivdo za neuspeh v tem, da ni bilo predpisov, ki bi neposredno ukazovali zamenjavo zemljišč oziroma njihovo odprodajo, ter v tem, da ni bilo predpisanega načina, kako in po kakšni cenitvi naj bi se vršila odprodaja. Nakupi in prodaje zemljišč pa so bili redki.12
Da bi mogli začeti s konskripcijo, je bilo potrebno naglo in uspešno premagati to oviro. Tako so leta 1780 izbrali le večja zemljiška gospostva, ki so imela upravne uradnike, pa tudi nekatera mesta, in jim poverili okoliški teritorij — imenovan politični naborni okraj. Pri sestavljanju teh okrajev so se oprli na teritorije župnij. Naborni okraj gospostva Tržič je obsegal župnije Tržič, Kovor, Križe, Preddvor, Jezersko, Šenčur, Šmartno pri Kranju in Naklo. V tem obsežnem okraju je bila enklava kranjska mestna župnija, ki je tvorila skupaj z župnijami Smlednik, Šmartno pod Šmarno goro, Šentvid pri Ljubljani, Šempeter pri Ljubljani in Lipoglav podolgovat, raztegnjen naborni okraj gospostva Brdo pri Kranju, ki niti ni imelo sedeža v lastnem okraju. Politični naborni okraj gospostva Velesovo je obsegal takratne župnije Velesovo, Cerklje, Vodice, Komenda in Mengeš.13
Leta 1782 so izdelali novo razdelitev vojaških nabornih okrajev. Ker se je pokazalo, da se v mnogih primerih razdelitev vojaških nabornih okrajev ni ujemala z območji političnih nabornih okrajev, je bilo nujno izdelati novo razdelitev političnih nabornih okrajev. Pokazalo se je, da so mnogi okraji preveliki, zato so sestavili sedaj manjše okraje. Mesto Kranj kot politična nabornookrajna gosposka je dobilo območje župnij Kranj, Naklo in Šenčur, naborno gospostvo Brdo pri Kranju območje župnij Preddvor, Velesovo, Jezersko in Cerklje. Župnija Šmartno pri Kranju je prišla v sklop političnega nabornega okraja Škofja Loka. Samostana Velesovo leta 1782 niso upoštevali kot nabornookrajne gosposke.14 Že leta 1785 je prosilo mesto Kranj, naj mu omeje teritorij okraja le na župnijo Kranj. Po sklepu gubernija pa so mesto vobče oprostili
dež. glavarstva, Militare C-4, DAS. — 11 Patent 17. 3. 1775; J. Polec, Svcbodniki na Kranjskem, Glasnik Muzej, društva za Slov. 17 (1936) 60 sl. — 12 M. Urbančič 2. Zoisu 17. 9. 1782, spisi M. Urbančiča, grašč. arh. Turn pod Novim gradom, DAS. — 13 M. Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave, Glasnik Muzej, društva za Slov. 25/26 (1941—1945) 34 sl. — 14 Zbirka nor-
vodstva nabornega okraja. Politični naborni okraj Brdo je obsegal odslej župnije Naklo, Preddvor in Kranj, okraj Velesovo pa župnije Cerklje, Velesovo in Šenčur.15
Prednost političnih nabornih okrajev za upravo se je kmalu pokazala ne le v konskripcijskih zadevah, temveč tudi na ostalih področjih uprave, tako da so okrožni uradi čedalje bolj izvajali upravo le po naborno-okrajnih komisarjih, uradnikih, ki so jih morale postaviti nabornookrajne gosposke.16
Vodstvo političnega nabornega okraja je bilo zvezano s številnimi obveznostmi in stroški. Zato je prosil — vendar zaman — leta 1780 Martin Urbančič, naj bi mu dodelili nekaj uradnikov bližnjih gospostev v pomoč.17 Politični nabornookrajni komisar gospostva Tržič pa je tako zanemarjal konskripcijska opravila, da je leta 1782 poslal ljubljanski okrožni urad na njegove stroške kazenskega sla, ki je moral biti toliko časa na graščini, dokler ni opravil komisar predpisane naloge.18
Nabornookrajni komisarji so morali postaviti že leta 1780 v vsakem naselju (vasi) izmed tamkajšnjih prebivalcev, ne glede na to, pod katerega zemljiškega gospoda so spadali podložniki, svoje pomožne organe.19 Leta 1785 je pozval okrožni urad, da morajo vaške skupnosti (krajevne občine) takoj izvoliti svojega predstojnika in dva zaprisežena moža v krajih, kjer jih nimajo in ki bodo v pomoč nabornookrajnemu komisarju.20 Te predstojnike imenujejo predpisi po nazivu, ki je bil zanje v uporabi v nemških avstrijskih deželah, »rihtar«, (Richter, Gemeinderichter, Ortsrichter, Dorf-richter), najdemo pa v spisih zanje tudi domač naziv župan.21 Leta 1787 je zapazil ljubljanski okrožni glavar ob vizitaciji okrožja, da še vedno niso v vseh krajih izvolili rihtarjev. Ukazal je, da to nemudoma store.22 Rihtarja so izbrali navadno izmed najpremožnejših kmetov. Rihtar v Naklem, Peter Fister, je bil obenem tudi brdski župan.23
Nedolgo za tem so dozorele tudi potrebe po izvedbi reform v sodstvu. Sodstvo naj bi izvajale namreč le osebe, ki bi imele pravne študije ali pa vsaj določeno strokovno izobrazbo. To ni bilo le formalno dejanje, temveč temeljit poseg v ustroj sodstva.24 Posebno se je to pokazalo pri mestnih
malij 1780/1781, št. 28, DAS. — 15 Repertorij gubernijake registrature za bankalne, vojaške, šolske in študijske zadeve za leta 1784, 1785 in 1786, DAS. Pripadajoči spisi niso ohranjeni. V seznamu nabornooikrajnih gosposk 1. 1787 se Kranj ne omenja (M. M i -k 1 a v č i č, o. d., 39 sl.). — 18 Gl. zbirke okrožnic v grašč. arh., DAS. — 17 16. 2. 1781, Blagajev! referati V., št. 372, DAS. — 18 18. 1. 1782, Blagajev! referati V., št. 24, DAS. — 19 Patent z dne 22. 4. 1780, zbirka patentov, DAS. — 20 Patent z dne 20. 4. 1784, zbirka patentov, DAS. — 21 Grašč. arh. Ribnica, fasc. 54 (naborni okraj). -—. 22 Okrožnica 4. 12. 1787, zbirka dež. knežjih ukazov graščine Tum pri Lj. — 23 Ra„ čunske knjige, grašč. arh. Turn pod Novim gradom. — 24I. Beidtel-A. Huber,
sodiščih. Z dvornim dekretom z dne 9. decembra 1785 so ukinili v vseh mestih, ki so imela lastno sodstvo, mestne svete ter predpisali ustanovitev magistratov. To je pomenilo ukinitev stare mestne ustave. Magistrat naj bi bil sodni organ, razen tega p,a naj bi vršil tudi upravo in oskrboval mestno gospodarstvo. Kjer pa je bilo poslovanje mestnega sodnika tako
Podbrezje!
Žttpnije, iz katerih so bili sestavljeni politični naborni okraji na območju Kranja
(1780—1812)
majhnega obsega in nepomembno, da ne bi bilo vredno postaviti magistrat, ali pa mesto ni imelo letnega sklada 450 gld., kolikor so bili preračunani najmanjši letni stroški za vzdrževanje magistrata, pa naj bi sodilo meščanom bližnje zemljiškogosposko sodišče. Magistrat je obstajal iz župana (sodnega predstojnika) ter nekaj svetovalcev, od katerih je imel poseben položaj sindik. Sindik je moral imeti uspešno opravljene izpite pred apelacijskim sodiščem ter kvalifikacijski dekret. Kot kandidati za magistralne svetnike ter za župana so prišli v poštev primerni meščani. Izvolil
jih je odbor 20 meščanov. Poslovna doba župana je znašala 4 leta; mogel pa je biti ponovno izvoljen. Svetovalci so bili izbrani za stalno.25
Pri pregledu kranjskih mestnih financ, če zadoščajo za postavitev magistrata, je ugotovil okrožni urad, da izkazujejo mestni računi še vedno primanjkljaj. Tudi mestni dolgovi še niso bili poplačani. Zaradi tega neurejenega finančnega stanja je prišla municipalizacija, to je podreditev mesta kaki bližnji zemljiški gosposki, večkrat v obravnavo. Kameralno knjigovodstvo, ki je kontroliralo kranjske mestne račune, je nastopilo proti tej nameri, češ, da bi bilo res škoda municipalizirati tako mesto, ki bi se mu dalo s primerno ureditvijo pomagati.26
Mestu je leta 1787 uspelo, da je nastavilo plačanega sindika, ki je vodil mestno sodišče (leta 1787 Gašp. L. Feichtinger, od leta 1789 Ign. Škarja). Vendar v Kranju niso mogli organizirati predpisanega magistrata. O mestnem svetu pa odslej ni več govora.27
Leta 1786 so začeli urejati tudi sodišča za zemljiškogosposke podložnike. Formirala so se kot samostojni uradi z uradnikom, pri čemer so morale gosposke še naprej nositi vse stroške sodne uprave.28 S patentom z dne 13. julija 1786 je bilo predpisano, da morajo imeti sodniki krajevnih sodišč pravniške kvalifikacije, ki jih pridobijo na podlagi izpita. Gosposke so morale skrbeti za njihovo plačo ter jamčiti za njihovo poslovanje. Naslednje leto so dovolili, da si more več gospostev izbrati istega izprašanega sodnika (krajevnega sodnika, justiciarja). Ako pa ne bi šlo tudi to, pa more delegirati domini j sodstvo sosednjemu magistratu proti prepustitvi sodnih taks.29
Lastne izprašane sodnike so mogle imeti le večje gosposke; imele so sposobne uradnike, ki so opravili izpite, ali pa so najele odvetnike. Tako je med drugimi leta 1788 tudi brdski upravnik Martin Urbančič napravil pred ljubljanskim magistratom izpit za krajevnega sodnika.30
S tem pa cilj reformatorjev še ni bil dosežen. Načeloma so ločili pristojnost za sporno sodstvo od ostalega. Krajevna sodišča so postala pristojna le za izvajanje prvega, graščinskemu upravnemu uradu (Wirt-schaftsamt) pa so ostali poskusi poravnave, zemljiškoknjižna, varuštvene in zapuščinske zadeve, tožbe glede nespornih dolgov, izvršbe ter tožbe zaradi žalitev. S to delitvijo je bila dana podlaga za novo organizacijo krajevnih sodisc. Predvsem so želeli, naj bi imela krajevna sodišča zaključen teritorij. Po predpisih dvornega dekreta z dne 21. avgusta 1788 bi moral prenehati v krajih s podložniki različnih zemljiških gosposk vsak
o. d., 171 sl. — 20 Gesetze und Verfassungen im Justizfache Josephs II. (1785) 27 sl.
—	26 J. Ž o n t a r, o. d., 240. — 27 J. Ž o n t a r , o. d., 239/240. — 28 j B e i d t e 1
-	A. Hub er, o. d., 171 sl. — 29 Zbirka normali), DAS. — 30 Spisi M. Urbančiča
dominij izvajati sporno sodstvo za lastne podložnike. Za vsak kraj naj bi bilo pristojno le eno krajevno sodišče, in sicer tistega domini ja, ki bi imel justiciarja v kraju samem ali pa bi bil temu kraju najbliže. V krajih, kjer ne bi hotel noben dominij prevzeti sodne uprave, pa bi delegirali krajevno sodstvo bližnjemu v redu organiziranemu magistratu. Delegiranje sodstva kakemu drugemu krajevnemu sodišču ni bilo več dovoljeno.31
V	pripravah za izvedbo nove ureditve sodišč je zahteval okrožni urad od gosposk izjave, ali bodo nastavile justiciarja same, v nasprotnem primeru pa, koliko so pripravljene prispevati za vzdrževanje drugega sodišča. Graščina Turn pod Novim gradom je sporočila, da bi mogel opravljati sodstvo za njegove podložnike skupaj s podložniki graščin Hrib in Preddvor izprašani krajevni sodnik Peter Kumerdej. To pa ni bilo v skladu s predpisi. 8. februarja 1790 je graščina Turn pod Novim gradom odgovorila, da se odpoveduje izvajanju sodstva, če je neposredno zvezano z vzdrževanjem lastnega justiciarja. Tudi ni bila pripravljena obljubiti kak prispevek razen sodnih taks.32
Regulacija magistratov je dala osnovo tudi za ureditev kazenskega sodstva. Po organizacijskem patentu iz leta 1787 bi imela prenehati vsa deželska sodišča. Ze so preračunavali znesek, ki bi ga moralo prispevati mesto po večletnem povprečku deželskosodnih stroškov za kriminalno sodstvo, ki bi ga prevzel edini organizirani magistrat dežele v Ljubljani za vso Kranjsko.33
V	odločilnih krogih je že dalj časa prevladovala misel, da je celotna, torej tudi nižja uprava in sodstvo, le zadeva države. Zato naj bi izvajali upravo in pravosodje le državni uradniki. Nastale pa so velike težave, predvsem finančne, pri uresničevanju teh načel. Načrt so izvedli prvič leta 1789 pri ureditvi davčne uprave za pobiranje vpeljanega zemljiškega davka.34 Osnovali so deželnoknežje urade davčnih prejemnikov, in sicer na Gorenjskem s sedežem v Kranju, na Jesenicah, v Radovljici in Škofji Loki. Davčni okraj (Steuereinnahmsbezirk) Kranj je obsegal, kolikor je mogoče na podlagi ohranjenih virov ugotoviti, na zahodu še davčno občino Zadrago, medtem ko je katastrska občina Goriče pripadala jeseniškemu davčnemu okraju; na vzhodu so spadale h kranjskemu davčnemu okraju še katastrske občine Šmartno, Brniki, Voglje in Hrastje. Iz tega se vidi, da se pri ureditvi davčnih okrajev niso ozirali na obstoječo razdelitev na politične naborne okraje, čeprav so nabornookrajne gosposke vodile
grašč. arh. Turn pod Novim gradom, DAS. —	31 Zbirka normali], DAS. —
32 21. 1. 1790 in 8. 2. 1790, grašč. arh. Turn pod Novim gradom, DAS. — 33 J. Ž o n -tar, o. d., 241. — 34 I. B e i d t e 1 - A. H u b e r , o. d., 367 sl. — 35 Popolne ure-
davčno regulacijo v letih 1784—1789.35 Pri tem naj omenim, da se teritorij, kjer je vodila politična nabornookrajna gosposka davčno regulacijo, ni vedno docela ujemal s teritorijem lastnega političnega nabornega okraja. Tako je pripadala davčna občina Goriče pri davčni regulaciji pod nabornookrajno gosposko Tržič, občina Tenetiše pa nabornookrajni gosposki Velesovo, čeprav sta bili obe občini glede na svojo pripadnost župniji v območju nabornega okraja Brdo pri Kranju.36
Davčni okraji so bili sestavljeni iz teritorijev celih davčnih (katastrskih) občin, nastalih ob davčni regulaciji. Jožefinske davčne občine v kranjski okolici so bile precej velike. Združevale so po več krajevnih občin. Poimenovali so jih po največjem naselju.37 Ob istem času, ko so popisovali zemljišča za kataster, so v okolici Kranja opravljali oficirji tudi meritve za prve vojaške karte našega ozemlja.
Davek so pobirali okrajni davčni prejemniki. Od države jim je pripadala stalna plača. Niso pa smeli biti niti posredno niti neposredno v službi kake gosposke, niti niso smeli stanovati v graščini.38 Novi davčni uradi so začeli poslovati 1. novembra 1789, ko so začeli pobirati zemljiški davek za prvo četrtletje novega davčnega leta. Posestniki davčnih občin so morali pred tem na novo izvoliti za vsako davčno občino enega rihtarja. Ta je moral zbrati davek od posestnikov in ga izročiti okrajnemu davčnemu prejemniku.39
Zunanji in notranji položaj je prisilil Leopolda II., da je takoj ob začetku vladanja (1790) odložil nadaljnje izvajanje reform v upravi in sodstvu. Popustil je močnemu odporu fevdalnega družbenega razreda, ki je občutil reforme kot kršenje svojih pravic. Posledica tega je bila, da so opustili izvedbo koncentracije krajevnih sodišč in ukinili novi zemljiški davek. S tem so prenehali poslovati tudi uradi davčnih prejemnikov, neposredni davek pa so pobirale zopet zemljiške gosposke in mesta. Tudi ureditve sodišč za kriminalno sodstvo niso izvedli. V ostalem pa do bistvenejših sprememb — kljub peticijam deželnih stanov — ni prišlo.40
S tem so bili položeni tudi temelji nižje upravne in sodne organizacije za naslednji dve desetletji (1790 do 1809). Pod vtisom francoskih vojn ni bilo mogoče misliti na obsežnejše reforme. Značilno je, da so okrožni
ditve davčnih okrajev ni 'bilo mogoče najti. Podatki so po davčnih napovedih za podložnike graščine Rucno, priloženi davčni občini Besnica v jožefinskem katastru, DAS. — 36 m. Miklavčič, o. d., 39 sl. in jožefinsiki kataster v DAS. — 37 Jožefinski 'kataster, DAS. — 38 Okrožnica z dne 16. 10. 1789, zbirka predpisov nabornega okraja Brdo pri Kranju, grašč. arh. Turn pod Novim gradom, DAS. — 30 Okrožnica 20. 10. 1789, Zbirka predpisov nabornega okraja Brdo pri Kranju, grašč. arh. Turn pod Novim gradom, DAS. — 40 Razglas Ij. okrožnega urada 29. 3. 1790, normalije, DAS. — 41 Zbirka
uradi izvajali svoje ukrepe vedno bolj preko nabornookrajnih gosposk in ne več preko posameznih zemljiških gosposk in mest.41 Leta 1795 se omenja med političnimi nabornimi okraji zopet mesto Kranj. Kaže, da je obsegal njegov teritorij samo župnijo Kranj.42
Večje spremembe je prinesla tretja francoska zasedba naših krajev. S schdnbrunnskim mirom z dne 10. oktobra 1809 so pripadli francoski državi. Politični naborni okraji so poslovali pod nazivom okrajni komisariati (1 autorite locale) še nadalje. S 1. novembrom 1810 so vpeljali zemljiški davek na osnovi jožefinskega katastra, pri čemer pa so napravili nekaj sprememb. Postavili so zopet urade davčnih prejemnikov z davčnimi prejemniki (percepteurs), kot so obstajali leta 1789/90.43 V začetku leta 1812 so vpeljali v Ilirskih provincah upravni in sodni ustroj po vzoru sodstva in uprave v Franciji. Nova organizacija je docela prekinila z dotedanjim sistemom. Ukinili so deželska sodišča, s tem tudi kranjsko, odpravili so vso sodno oblast zemljiških gospodov (krajevnih sodišč) in mest ter ukinili tudi okrajne komisariate. Ustanovili so kot osnovne upravne enote politične občine (arrondissement communal ali mairie).44 Pri tvorbi njihovih teritorijev so meje političnih nabornih okrajev upoštevali le deloma (n. pr. teritorij kranjske merije na desnem bregu Save). Enako se tudi niso ozirali na meje jozefinskih davčnih občin in je meja merije v nekaj primerih delila davčne občine.45
Ustroj občin je bil predpisan po določilih francoskega občinskega zakona z dne 16. februarja 1794. Merijo je upravljal predstojnik občine (mer) z adjunkti (pristavi) in municipalnim svetom. Kranjska merija, ki je štela 7351 prebivalcev in je bila za ljubljansko najmočnejša glede na število prebivalcev na Kranjskem, je imela 2 pristava in 12 svetnikov. Mer, pristavi in člani municipalnih svetov so bili imenovani izmed uglednih in najpremožnejših občanov. Za kranjskega mera je bil postavljen Natalis Pagliaruzzi. Občinski ustroj ni poznal razlik med mestnimi in podeželskimi občinami.46
Rihtarji v krajevnih občinah (naseljih) so postali pomožni organi merov. Cesto so jih klicali na odgovor za prestopke občine.47
okrožnic kresij v grašč. arh., DAS. — « Deželni šematizem 1795. — « Okrožnica 1. 2. 1811, zbirka francoskih aktov, fasc. 3, DAS. — « B. Vošnjak, Ustava in uprava ilirskih -dežel (1809-1813), Lj. 1910, 130 sl.; S. Puchleitner, Die Terri-tonaleinteilung der Illyrischen Provinz Krain unter fra-nzdsischer Verwaltung, Mitteilun-gen d Musealvereins f. Krain 15 (1902) 103 sl. — « pr;m. jožefinski kataster in navedbe krajev v Telegraphe -oficiel 1811 št. 100 (Lj. 14. 12. 1811). — 40 B. V o š n j a k , o. d., 130 sl. 4| Protokoli ljubljanskega tribunala I. stopnje v gozdnih zadevah, 1812.
Po vzoru pravosodne organizacije v Franciji so uredili tudi nova sodišča. Za več merij skupaj — to je za kanton — so ustanovili mirovno sodišče. Kranjski kanton je obsegal merije Kranj, Naklo, Smlednik, Šenčur, Vodice, Cerklje, Preddvor, Tržič in Loka pri Tržiču.48 Značilno je torej, da sta bili uprava in sodstvo docela ločeni.
S 1. januarjem leta 1812, ko so začeli poslovati novi uradi, je dobila veljavo tudi večina francoske zakonodaje.49 Videti je, da so novi uradi kolikor toliko uspešno delovali, kljub temu, da je pomenila nova organizacija popoln prelom z dotedanjim upravnim in sodnim sistemom. Kmalu pa so se pokazale potrebe po upravnih spremembah. Sredi leta 1812 so ustanovili Francozi samostojen distrikt (okrožje) za Gorenjsko s sedežem v Kranju.50 Predvidevali so, da bo potrebno popraviti tudi razdelitev merij. Zato je poslala tudi kranjska subdelegacija spomladi leta 1813 poziv vsem merom, da sporočijo svoje pripombe in želje k upravni razdelitvi merij.51 Izvedbo predlogov pa so prehiteli vojni dogodki. Septembra tega leta so avstrijske čete zopet zasedle Kranj.
Avstrijske oblasti so odločile, da bodo popolnoma odpravili francoski upravni in sodni ustroj in vpeljali takega kot je bil pred letom 1812 v provinci oziroma, ki je obstajal v nezasedenih avstrijskih deželah. Vendar pa so menili, da je nastopil sedaj primeren čas, ko bi mogli izvesti nekatere reforme v upravi in sodstvu, ki so jih odlašali že od leta 1790. Začasno pa so morali poslovati francoski uradi še dalje. Le subdelegacije v Kranju, ki je po odhodu intendanta (subdelegueja) prenehala poslovati, niso več obnovili, marveč so priključili Gorenjsko zopet ljubljanskemu okrožju.52
V organizaciji uprave glede na stanje pred francosko dobo ni prišlo do bistvenejših reform. Pri provizorični ureditvi okrajev in pri postavitvi okrajnih gosposk so sicer menili, naj bi se kolikor mogoče držali prejšnje razdelitve na politične naborne okraje, vendar so v praksi od tega često odstopili. Okraje so morali namreč sestaviti iz teritorijev nedeljenih merij, ker naj bi okrajne gosposke prevzele tudi pobiranje davkov. Zato ni bilo mogoče razdeliti francoskih merij, da ne bi s tem povzročili zmešnjave v matrikah direktnih davkov in v davčni upravi sploh.53 Okrajni gosposki Brdo pri Kranju so dodelili teritorij merij Kranj in Naklo.54
— '48 S. P u c h 1 ei.tn e r, o. d., 141. — 49 B. Vošnjaik, o. d., 130 sl. — ?0 J. Ž o n t a r, o. d., 284. — 51 Ljubljanska subdelegacija je izdala okrožnico 13. 4. 1813, arh. Ij. subdelegacije, DAS. — 52 J. P o 1 e c, Kraljestvo Ilirija, Lj. 1925, 1 sl. — 53 J. P o 1 e c , Kraljestvo Ilirija, 127 sl. — 54 J. 2 o n t a r , o. d., 292. —
Teritoriji merij so postali tako imenovane glavne občine. Ostale so še nadalje krajevne občine, ki jih je tvorilo eno ali več manjših naselij. Zaradi boljšega razlikovanja od glavnih občin so uporabljali zanje tudi naziv podobčine. Občine so dobile svoje premoženje (skupne pašnike itd.) spet nazaj. Že uredba ljubljanskega gubernija z dne 2. julija 1814 je predvidevala potrebo, da se prevelike podobčine razdelijo, premajhne pa združijo ali pa pridružijo sosednji večji občini, kar pa tedaj mi bilo mogoče izvesti.55 Ob izdelavi novega (t. im. stabilnega ali franciscejskega katastra)
Preddvor
M eri je na območju Kranja (1812—1814)
so postale podobčine tudi katastrske občine.56 Okrajne gosposke so morale postaviti v občinah občinske predstojnike, ki so se imenovali v glavnih občinah višji rihtarji, v podobčinah pa rihtarji ali nižji rihtarji.57
55 J. P o 1 e c, o. d., 127 sl. — 56 Haupt - Ausweis liber die Einteilung des Laibacher
Gouvernement Gebietes in Provinzen, Kreise, Sectionen, Bezirksobrigkeiten, Haupt-
gemeinden und Ortschaften, 1817; Alfabetisches VerzeichniB aller Ortschaften— und SchlbBer — Namen des Herzogthums Krain (H. Freyer), 1846. — 57 J. Polec,
Okrajne gosposke so morale začeti s poslovanjem 1. avgusta 1814. Tega dne je pričela veljati tudi avstrijska zakonodaja. Poverili pa jim niso le uprave, temveč tudi pobiranje davkov in civilno sodstvo. Zemljiškim gosposkam in mestnim dominijem je ostalo le vodstvo zemljiške knjige.58
Poslovanje je povzročalo okrajnim gosposkam mnogo stroškov. Baron Karel Zois, lastnik brdskega gospostva, je takoj zaprosil, da ga oproste vodstva okrajne gosposke. Ponudil se je Natalis Pagliaruzzi, lastnik Kieselsteina, in dobil leta 1815 okrajno gosposko. Toda kaj kmalu se je prepričal, da dohodki ne krijejo stroškov uprave in se je želel znebiti prostovoljno prevzetega bremena. Sicer je hotel mestni dominij prevzeti upravo okrajne gosposke, vendar je stavil nesprejemljive pogoje. Vele-sovski okrajni komisar Višnar je predlagal, naj se združita kranjski in velesovski okraj in postavi sedež skupne uprave v Kranju. Ko se je 1. 1824 Pagliaruzzi že sedmič odpovedal upravi okraja, so jo ponudili baronu Josipu Dietrichu, novemu lastniku tržiškega dominija, ki jo je pa odklonil. Naposled so dovolili združitev kranjske in velesovske okrajne gosposke s sedežem v Kranju. S 1. novembrom 1826 je začela uradovati »Združena velesovska okrajna gosposka v Kranju«. Uradna opravila v obsežnem okraju so hitro naraščala. Zato je prosil okrajni komisar leta 1841 za pomnožitev osebja, toda verski zaklad, ki je bil lastnik velesovskega samostana, ni pristal na to, marveč se je odpovedal upravi. Nato so morali ustanoviti s 1. 11. 1844 dva državna okrajna komisariata v Kranju in v Velesovem ali v Olševku. Dokler ne bi za slednjega določili uradnega sedeža, je za oba vodil opravila deželnoknežji okrajni komisariat v Kranju. Istočasno je prišla občina Pšata, nekdanja enklava, v teritorij kranjskega okrajnega urada.59
Z marčno revolucijo so prodrla nova načela v upravi in sodstvu. V začetku leta 1849 so odredili preosnovo vsega pravosodja in uprave. Ustava z dne 4. marca 1849 je ločila politično upravo od sodstva.60 S 1. januarjem 1850 bi morala začeti s poslovanjem nova okrajna glavarstva, prenehati pa odpravljeni okrajni komisariati. Ker pa do tega časa še ni bil končan reklamacijski postopek glede predlagane nove upravne in sodne razdelitve, objavljene dne 31. oktobra 1849, so začasno sestavili kranjski okraj iz teritorijev dotedanjih okrajnih komisariatov Kranj-Velesovo, Škofja Loka, Tržič in Smlednik. Kot sodni okraji pa so le-ti obstajali še naprej.61 8. marca 1850 je objavilo namestništvo za Kranjsko
o. d., 163. — 58 J. Polec, o. d., 165. — 59 J. Ž o n t a r, o. d., 293 sl. — 60 J. Ž o n t a r, o. d. 249. — 61 Objava deželne organizacijske komisije 23. 12. 1849,
že dokončno upravno razdelitev. Kranjsko okrajno glavarstvo je obsegalo okoliše novih sodnih okrajev Kranj, Škofja Loka in Tržič. Ob tej teritorialni razdelitvi se je povečal teritorij sodnega okraja Kranj za občino Smlednik (k. o. Smlednik, Hraše, Moše, Trboje in Zapoge) iz ukinjenega sodnega okraja Smlednik.62
Največjega pomena je bila uvedba samoupravne krajevne občine z lastnim in prenesenim delovnim področjem na podlagi provizoričnega zakona z dne 17. marca 1849.63 Za urejanje občin je bilo postavljeno načelo, naj bo krajevna občina praviloma kot samostojna celota posamezna katastrska ali davčna občina. S tem je dobila občina zaključeno, natančno razmejeno ozemlje. Poleg tega se je s tem ohranil dejanski obstoj in uveljavila pravica obstoječih krajevnih občin (podobčin), da ostanejo še nadalje. Do oktobra meseca tega leta so okrožni uradi že dokončali urejanje občin. Ker pa je bilo z deželno organizacijo obilo dela, so po naredbi z dne 29. 10. 1849 do vzpostavitve novih oblasti odložili ureditev občin. Z naredbo z dne 4. februarja 1850 je prešla ta naloga na okrajna glavarstva. Do začetka meseca junija so že povsod na novo sestavili občine.64 V okolišu okrajnega sodišča Kranj so sestavili iz 118 katastrskih občin s skupno 56.764 prebivalci 37 občin. Kranjski okrajni glavar Tomaž Pauker si je prizadeval, da bi sestavil dosledno večje občine, pa se je dostikrat vdal nasprotnim zahtevam občanov; velik del dotedanjih občin-se je namreč izjavil za samostojnost. Kranjska občina je štela skupaj 2019 prebivalcev, največja, Cerklje, 3492, najmanjša Hrastje, 513 ljudi.60 Občinska uprava je imela župana, število odbornikov se je pa ravnalo po velikosti občine. Med župani mnogi niso znali ne brati ne pisati. Volitve novega občinskega zastopa v Kranju so bile dne 2. avgusta 1850.66
DIE ENTWICKLUNG DER VERWALTUNG UND DES GERICHTSWESENS IM BEREICHE VON KRANJ VON DER MITTE DES 18. BIS ZUR MITTE DES 19. JAHRHUNDERTS
Zusammenfassung
Zufolge der Reformen in der zweiten Halfte des 18. und der ersten Halfte des 19. Jahrhundcrts gelangten die niederen Venvaltungs- und Gerichtsorgane immer mehr
deželni zakonik za Kranjsko 1849 št. 26 str. 16 in 17. — 02 Objava deželnega namestništva za Kranjsko 8. 3. 1850, deželni zakonik za Kranjsko 1850 št. 92. — 63 J. Polec, Uvedba občin na Kranjskem 1. 1849—1850, Zgodovinski časopis 6—7 (1952—1953) 689. — 64 J. Polec, Uvedba občin, 689 sl. — 65 Arhiv namestništva za Kranjsko, fasc. 7—2, akt št. 8357/1851. — 66 J. Ž o n t a r, o. d., 313.
unter staatliche Aufsicht. Dies zeigte sich zunachst in der Beaufsichtigung der grund-herrschaftlichen und stadtischen Gebarung. Um 1770 aber machte sich das Bestreben geltend, die grundherrschaftlichen Beamten nicht mehr als Organe der Grundherrschaft, sondern faiktisch als Organe des Kreisamts zu behandeln, soweit es um die Verwal-tungstatigkeit ging. Dieses Bestreben erhielt seinen ausseren Ausdruck in der Schaffung der politischen Werbbezirkskommissariatc.
Nicht viel spater begann man mit Reformen auf dem Gebiete des Gerichtswesens. Die Grundherrschaften mussten gepriifte Richter anstellen oder die gerichtliche Tatigkeit dem nachstliegenden Magistrat uberlassen. Auf Grund des Patents vom Jahre 1785 wiinschte man in den Stadten Magistrate zu organisieren, doch konnte man in Kranj wegen ungeordneter finanzieller Verhaltnisse nur einen Syndikus anstellen. Der Versuch, staatliche Bezirkssteueramter in den Jahren 1789/90 zu schaffen, war nur von kurzer Dauer. Der Tod Josefs II. untertjrach die weitere Reformtatigkeit. Eine ausnehmende Bedeutung hatte die franzosische Verwaltungs- und Gerichtsorganisation in der Zeit ztvischen 1812 und 1814. Im Jahre 1814 ubertrug man den Bezirksobrigkeiten auch das Gerichtswesen. Erst die Ereignisse des Jahres 1848 legten endgultig die Grundlage zur Einrichtung der Gemeinden.
DONESEK K ZGODOVINI MATERIALNE KULTURE KRANJSKE OKOLICE
Anka Novak
Zadnja štiri desetletja doživlja Kranj ob industrializaciji spremembe, ki mu zlasti v letih po II. svetovni vojni klešejo povsem novo podobo. Valovi naglega razvoja pa se niso omejili na mesto samo, temveč so se razlili tudi na njegovo ožjo okolico, ki je imela vse do zadnjih desetih let povsem kmetski značaj. Najnovejši čas briše zadnje ostanke patriarhalnosti v življenju kmeta v ožji okolici mesta in vliva v to življenje novega duha in nove oblike. Prvotna podoba vasi izginja, utaplja se v valovih mesta, ki se prav v zadnjih letih širi na kmetska naselja. Te spremembe so na zunaj dobile svoj izraz z razširitvijo urbanističnega območja na okoliške vasi.
Naselja ob sotočju Save in Kokre so strnjena, delno gručastega, delno obcestnega tipa. V zemljiški ureditvi se nepravi delci mešajo s pravokotnimi grudami.
Kmetski domovi so po obliki prav raznovrstni. Zelo številni so domovi v ključu ali »v kluko«, pri katerih se gospodarsko poslopje priključuje na hišo v pravem kotu. Domovi »v kluko« imajo prostore razporejene po naslednjem pravilu: na hišo kot stanovanjski del doma se naslanja hlev — »štala«, poleg nje je odprt prostor »šupa za stelo«, nato »pod«, včasih se mu pridruži še drug odprt prostor — »šupa za voze«.
Pravih stegnjenih domov, to je domov, ki združujejo v ravni črti pod isto streho vse stanovanjsko in gospodarsko poslopje, bomo v okolici Kranja srečali bolj malo (na Drulovki, v Stražišču), čeprav je iz map franciscejskega katastra (1. 1826) očitno, da je bila ta oblika doma
Uporabljeni viri in literatura: Franciscejski kataster, katastrske občine Stražišče, čirčiče, Huje, Klanec, Primskovo, Rupa (v DAS v Ljubljani). — S. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, SAZU, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 2 (1950). — S. Vurnik, Kmečka hiša Slovencev na jugovzhodnem pobočju Alp, Etnolog 4 (1930), 30—87. — A. Melik, Kozolec na Slovenskem, Ljubljana 1931. — J. Žont ar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939. — J. Jovan, Domače obrti na Kranjskem, Dom in svet 1903, 611 sl.
nekoč dovolj pogosta. Razporeditev prostorov je podobna prejšnji, le da se »stala« priključuje na hišo v ravni črti. V hlev vodijo vrata z dvorišča, le v nekaj primerih — nam ve ustno izročilo povedati — so po alpski šegi vodila vrata v hlev tudi iz veže (na primer v Čirčičah). Zelo številni so domovi, ki v ravni črti združujejo pod isto streho le hlev in »šupo za stelo«, medtem ko stoji »pod« s »šupo za vozove« samostojno.
Pogosta je vzporedna razporeditev doma, kjer stoji gospodarsko poslopje vzporedno s hišo, ki predstavlja samostojno stanovanjsko zgradbo. V zadnjem času so začeli oba dela, stanovanjskega in gospodarskega, povezovati z vmesno streho, ki pokriva odprt prostor »wopo« za vozove in drugo gospodarsko orodje.
Tudi dom v gruči, pri katerem stoji poslopje brez pravega reda med seboj, je precej pogost.
Kmetska hiša v kranjski okolici pripada varianti alpske hiše, ki je značilna za ves ravninski pas med Kranjem, Škofjo Loko in Cerkljami. Najstarejše hiše so ne glede na gradbeni material (les, kamen) pritlične, v nekaj primerih (Huje, Klanec) srečamo sicer tudi kmetske domove z nadstropnimi hišami, katerih nastanek je mogoče postaviti že v 18. stoletje. Treba pa je poudariti, da gre v teh primerih za izredno gospodarsko vlogo in moč, ki so jo imeli njihovi prejšnji gospodarji (pri Božiču na Hujah in pri Kranjcu na Klancu, kjer so bile furmanske gostilne ob stari cesti). Šele v začetku našega stoletja se čuti težnja po razvoju stanovanjskega dela doma v nadstropnost. Tako moremo nadstropne hiše, ki jih v kranjski okolici srečujemo, prisoditi v najboljšem primeru zadnjim šestdesetim letom (Rupa). Pri tem spreminjanju je odločilnega pomena socialni element; čim trdnejši je kmet, tem več ima možnosti pa tudi hotenja, da si poslopje zboljša in dom udobno in lepo uredi. S tega gledišča bomo bolje razumeli tudi to, da so kmetske hiše na Klancu, ki je bogatel ob cesti, v prvi polovici 19. stoletja, povečini že zidane, medtem ko so drugod lesene hiše, če ne v premoči (Gorenje), pa vsaj številne (Primskovo). Sitarsko naselje v Stražišču nam na drugi strani s svojim lesenim stavbarstvom še v današnji čas govori o gospodarski šibkosti vaščanov. Zanimivo je — kar nam kaže franciscejski kataster, — da so najbolj strnjene lesene hiše ob robu naselij. Ker teh hiš ne spremlja gospodarsko poslopje, je jasno, da gre za domove bajtarjev. Razen tega so imeli tudi mnogi kmetje poleg hiše tudi »bajto«,, kjer so gostovali revni ljudje (gostači), ki so pomenili gospodarjem stalno delovno silo.
Posebnost so hiše stražiških sirarjev, v katerih sta pod isto streho živela dva gospodarja, vsak na enem koncu. Hiše so imele skupno vežo z dvema ognjiščema (pri Luku v Stražišču).
Stražišče, sitarska hiša, kjer je na vsakem koncu živel drug gospodar
Če odštejemo nadstropnost, visoka, daleč preko sten pomaknjena ostrešja, ki jih v višjih alpskih območjih narekujejo posebne klimatične razmere, ima kmetska hiša v kranjski okolici še vrsto značilnosti naše alpske ljudske arhitekture, ki pa seveda v tem obrobnem pasu alpskega kulturnega območja v posameznih elementih že bledi. Tako na primer leseni zatrepi z zaprtimi »ganki« in izrezljano »lino« še zdaleč ne vzbujajo tiste estetske ubranosti, ki jo razodeva alpska hiša više gori. »Line« so izrezane brez večjega estetskega hotenja. Fresk na zunanjih stenah hiš danes ne najdemo več (razen pri Božiču na Hujah in pri Drakslerju na Laborah), dasi vemo iz ustnih virov, da je bila ta zvrst ljudskega umetnostnega udejstvovanja znana tudi tod. Pri zidanih hišah ne najdemo več lesenih »pažev« in »gankov«, zatrepi so zidani.
Okna lesenih hiš so zelo majhna, to so v obsegu 25 X 25 cm velike line, izžagane iz brun. Zapirajo se na »zapahnice« — okno je ujeto v okvir, po katerem je moč potiskati na desno in na levo in tako zapirati oziroma odpirati (v Stražišču pri Luku). Za varstvo šip imajo v bruna zabite železne »gavtre na križ«. Ob koncu 19. stoletja dobijo lesene hiše večja okna. Tudi okna zidanih hiš, ki jih poznamo iz 18. stoletja, niso bila posebno velika. Imajo kamnite, baročno profilirane okvire, v katere so vdelani lepo oblikovani železni »gavtri«. Po okviru pa je mogoče okna potiskati na desno in levo ter tako zapirati. Ob koncu 19. stoletja začno izginevati kamniti okvirji, »gavtri« pa dobivajo vedno enostavnejše oblike. Okrasno vlogo »gavtrov« nadomešča vaški arhitekt v začetku
20.	stoletja z novimi elementi, ki se razvijejo na stenah ob oknih, pri tem pa se zgleduje v visoki arhitekturi tistega časa in jo po svoje oblikuje.
Značilna za gorenjsko hišo so vrata s kamnitimi »bangerji« na lok, ki so ohranjeni iz 18. stoletja. Obilica vrat s takimi okvirji, ki so nastali sicer že v 19. stoletju in niso več kamniti, ampak cementni, kaže, da se je ta tradicija živo udomačila in se v degenerirani obliki izživlja še v 2. polovici 19. stoletja. S hišo vred so bila seveda tudi vrata deležna sprememb.
Talni načrt starih lesenih hiš je povečini troceličen: na prednjem koncu je glavni družinski prostor — »hiša«, v globino ji sledi »veža«, ki je obenem tudi kuhinja, in nato še »hram« ali »kewdor«. Lesena je le še hiša, medtem ko sta »veža« in »ketvdor« zidana, prav tako je zidana tudi »štala«, ki se pri stegnjenih domovih in pri domovih »v kluko« naslanja na »kewdor«. Pri zidanih hišah so že nastopile spremembe v talnem načrtu. Prostori se raztegnejo v dimenzijah, ob hiši se pojavi nov prostor »kamra« — spalnica zakoncev, na nasprotni strani veže pa se vsaj od začetka 20. stoletja »ketvdor« s podolžno steno razdeli v dva nova prostora, od katerih služi prvi za shrambo, drugi pa za prebivališče.
Osrednji prostor je »veža«. V prvotni, nepredelani obliki je hkrati tudi kuhinja, ki je včasih prehodna, včasih neprehodna — se pravi, da ima ena sama vrata. V kotu ob steni, ki loči »vežo« od »hiše«, je ognjišče z odprtino »mostejami«, skozi katere kurijo hišno peč. Tla v vežah so bila prvotno iz zbite zemlje. Na Primskovem pri Košmelju so tlakovana z lesenimi bruni. Dim se zbira pod velbom in odhaja skozi odprtino prosto na podstrešje (pri Košmelju na Primskovem), drugod pa se zbira v dimniku. V velbu so obešene lesene palice »rajžalni« za sušenje mesa. V začetku 20. stoletja nekako se začenja s steno odločevati od veže kuhinja, v kateri zamenja ognjišče štedilnik. Z belimi kuhinjami izgine velb in z njim »rajžalni«, namesto tega pa se na podstrešju ob dimniku pojavi nov majhen prostor za sušenje mesa »dimna kamra«.
»Hiša« združuje funkcijo dnevnega prostora in spalnice. Stare hiše imajo lesen strop, ki ga nosi osrednji tram, ki je — kot deske stropa — obrezan na ajdovo zrno. Iz hiše vodijo vrata v »kamro«.
»Hram« ali »kewdar« je prvotno združeval funkcijo spalnice in shrambe. Tu so nekdaj poleg »košt« in skrinj za žito, poleg »lese« za kruh, ki visi izpod stropa, stale tudi postelje, kjer so navadno spale odrasle hčere in dekle. Šele v zadnjih šestdesetih letih se s steno odloči od »hrama« nov stanovanjski prostor.
Stanovanjski prostori pod streho — »na vrh« so produkt zadnjih desetletij. Vse dotlej pa je bilo tu mesto le za skrinje, v katerih so shranjevali žito. Zaradi utesnjenosti stanovanjskih prostorov so večje družine reševale stanovanjsko stisko z gospodarskim poslopjem. Poletje so domači sinovi in hlapci prespali na senu v podu, pozimi pa so se zatekali v tople hleve, kjer so si postavili preproste, iz desk zbite postelje.
Za razsvetljavo so pred petrolejko služile železne, kovane posodice »lešerbe«, v katerih je gorelo olje, in sveče, ki so jih iz domačega loja delali svečarji v Kranju. V črnih kuhinjah so si gospodinje svetile s suhimi brezovimi trskami. Te so zatikale v železne »kleše«, ki so bile vzidane ob ognjišču.
Najpomembnejše gospodarsko poslopje je š t a 1 a, ki je vedno zidana. Na splošno lahko ugotovimo, da so hlevi, ki se naslanjajo na hišo, manjši kot tisti, ki so od hiše odločeni. Ob hlevu je redno še odprt prostor »šupa za stelo«. Novejše »štale« imajo na zatrepni strani, podobno kot zidani podi, velika okna; te zapira opeka, ki je zložena v obliki različnih ornamentov. V starih »štalah« so tla iz zbite zemlje. Za pokladanje živinske krme služijo »wojtre« in »jasli«, ki so pritrjene na podolžnih stenah hleva.
Veliko število lesenih »podov«, ohranjenih do danes, prepričuje, da je zidan pod posebnost zadnjih 50 let. V notranjosti je s prečno steno odločen od poda poseben prostor »svislo«, določen za shranjevanje slame. Prostor pod streho se imenuje »na podu« ali »na odrih«.
Pomembna gospodarska zgradba je kozolec, in sicer srečujemo kozolec stegnjenega tipa. Kot pri vseh sklenjenih naseljih na Gorenjskem, stoji tudi v kranjski okolici nekoliko proč od doma, vendar ne predaleč. Kozolci so povečini precej dolgi, saj se često dvigne število »štantov« nad dvajset. Za gradivo so uporabljali do druge svetovne vojne samo les, poslej pa so začeli lesene »stebre« nadomeščati z zidanimi — betonskimi, v čemer je treba iskati vpliv od zahoda, iz Poljanske in Selške doline. Z betonskimi stebri izgublja kozolec lesene opore »šprajce«, ki podpirajo lesene stebre, sami pa se često opirajo na večje ali manjše lesene stebre, zabite v zemljo, imenovane »babe«. Kot vse ostale zgradbe, so tudi kozolci prvotno kriti s slamo, pozneje jih začno pokrivati z »dilami«, ki jih v zadnjem času že izpodriva opeka.
V gospodarstvu kmetskih naselij v kranjski okolici je od začetka 20. stoletja sem zasledovati dvoje poglavitnih lastnosti. Na eni strani se v okviru osnovne gospodarske veje —• kmetijstva čuti odmik od starih, v tradicijah zakoreninjenih oblik, na drugi strani pa se (zlasti v zadnjih desetih letih) začne ob mestni industriji v temeljih spreminjati gospodarski in s tem socialni značaj kmetskega zaledja. Z industrijo se ni rešil samo problem vaškega revnega človeka, vedno pogosteje iščejo
IFF*!8 S
Stražiiče, okenska mreža
k njej poti tudi gruntarski gospodarji, tako da dobivajo prvotno čisto kmetska naselja proletarski in polproletarski značaj. Vendar nas zanima človek in njegovo gmotno življenje, ki ga živi, ali ga je živel pred srečanjem z industrijo.
Poljedelstvo si z živinorejo deli vodilno mesto v kmetijstvu kranjskih okoličanov. Na prhki zemlji dobro obrodijo krompir, žito in sadeži, ki služijo z,a krmo živini. V preteklosti je bil največji pridelek žito, po prvi svetovni vojni, zlasti pa še po drugi, pa je žito izpodrinil krompir, ki so ga nekdaj pridelali le za domačo uporabo. Po pripovedovanju domačinov so dobri kmetje pridelali 60 do 80 mernikov pšenice, po 50 do 60 mernikov ajde, okrog 30 mernikov rži in po 20 mernikov prosa. Najslabši je bil pridelek koruze »turšce«, ki so jo prav iz tega vzroka v zadnjem času že močno opustili. Žito so prodajali kmetje ob semanjih dnevih na trgu v Kranju. Tu je bilo zelo znano tržišče za žito, kamor so prihajali kupovat tudi od daleč. Poleg pšenice (mernik je vrgel okoli 1. 1900 okrog 2 goldinarja) se je dobro prodalo proso, ki so ga mlinarji predelovali v kašo. Rž in ajda sta se porabili za domačo prehrano, z ajdo so krmili tudi prašiče. Za obdelovanje polja so mnogi še po prvi svetovni vojni uporabljali lesen plug »drevo«. Vse so orali na »kraje« ali »lehe«. Pri takem oranju so uporabljali dve vrsti plugov: »same« in »toplar«. S »samcem« — enojnim plugom so zemljo narezali, s toplarjem pa so »razor ven vrgli«. Danes orjejo na ta način le še njive
Drulovka, hišni portal iz 17. stoletja
za okopavine (krompir, peso, korenje), sicer pa orjejo vse »na ploh«. Dokler so orali »na kraje«, so gnojili vsak »razor« posebej, sedaj pa razmečejo gnoj po vsej njivi.
Na njivah, ki so bile zorane na »kraje«, so želi vzdolž vse njive, vsaka žanjica je žela dva »kraja«, danes pa žanjejo le počez. Z žetvijo je bilo združeno trdo delo, ki je spremljalo kmetice tja do jeseni, ko so padli pod srpom zadnji snopi ajde. Veljala je vraža, da mora ženska na »Svet Teles« odpuliti pest rastoče rži in si jo privezati okoli pasu, da jo potem v žetvi ne boli križ. V zvezi z žetvijo so bile tudi druge navade. Če žanjice — »žnice« niso požele vsega žita pred nočjo, so na njivi, na mestu, kjer so nehale, vrgle dve pesti odžetega žita navzkriž. Ko se je delo nagibalo h koncu, so posebno hitele, ker je veljala vera, da bo tista, ki bo odžela zadnji snop, prva povila otroka. Žanjice so bile plačane okoli 1. 1900 po 40 do 50 krajcarjev na dan. Ko je bilo žito požeto, je gospodinja napravila »poženko«. Na nedeljo je povabila žanjice h kosilu, ocvrla flancate in preskrbela pijačo. Domače hčere in dekle so »za poženko« dobile v dar tudi kakšno ruto ali obleko. Ob vseh svetih pa je vsaka žanjica dobila od gospodinje še »prešco«; če je žela vse leto od ječmena do ajde, pšenično, če je žela samo proso, ajdo in oves, pa črno »prešco« (iz ržene in ajdove moke). Danes žanjejo s srpi le izjemoma. Povečini imajo že kosilne stroje ali pa kosijo žito moški s posebnimi kosami z locnjem, na katerem je napeto platno.
Še po prvi svetovni vojni so kmetje povečini mlatili s cepmi, le nekateri gospodarji so si ob začetku stoletja lajšali to težaško delo z mlatilnicami »na gepelj«, ki ga je gonila živina. Delo s cepmi ni bilo samo naporno, ampak tudi zelo zamudno, saj so pri večjih kmetih peli cepci od ranega jutra do trde noči po ves mesec. Na podih je utihnilo šele potem, ko so omlatili ajdo, ki je prišla na vrsto šele pred božičem. Mla-tiči so žito zložili v dveh vrstah v »nasad«, in sicer tako, da je klasje prišlo na sredo »nasada«, ob straneh pa odžeti del snopa »ritna«. Največkrat so mlatili v štirih — na vsakem koncu »nasada« po dva mlatiča. Dobri mlatiči so si »stregli«, se pravi, da je pesem cepcev spominjala na zvonjenje. V »nasad« so zložili 16 do 18 parov snopov. Omlačene snope so z rženimi »preveswi« povezovali v »otepe«, ki so jih zmetali na odre. Vsak »nasad« je dal štiri otepe. Rrži niso mlatili s cepmi, ampak so jo otepali, da se slama ni preveč zlomila in zmedla, ker so iz ržene slame delali »škopneke«.
Kako pazljivo so ljudje spremljali rast in zorenje posevkov, nam pripoveduje vrsta ljudskih verovanj in modrovanj. Tako so menili, da proso «dober grata«, če na »sv. Pau« (25. januarja) sonce samo toliko posveti, »da sv. Jurij s kona na kona poskoč«. Vedeli so tudi, da sta Aleseva ajda (17. julija) in Ožboltova repa (15. avgusta) malo prida in da je najboljša ajdova setev na dan pred Marijo Magdaleno in dan po njej. Če ajda do sv. Mihaela (29. septembra) ni zrela, so rekli, »da ji druz’ga ne manka kat ena swana«. V zvezi s pospravljanjem zadnjih poljskih pridelkov (repe, pese, korenja), so vedeli, da »kdor po vsah svetah obrezuje, prste oblizuje«. Te pridelke shranijo čez zimo največ v posebnih jamah — »podslpnicah«; nanje spominja tudi pregovor: »svet’ Luka repo puka, sveta Uršla jamo dol’ zaliišla«.
Živinoreja sloni na govedoreji; ovčereja in kozjereja sta bili dokončno opuščeni ob koncu 19. stoletja z razdelitvijo gmajnskih pašnikov. Konji danes v gospodarstvu še zdaleč nimajo takega pomena, kot so ga imeli nekoč, v času starega cestnega prometa.
Paša je glavna značilnost kranjske živinoreje vse do povojnih let, ko so jo dokončno opustili. Močno je bila okrnjena že z razdelitvijo skupne »gmajne«, tako da so v zadnjem času pasli le še na travnatih pasovih med njivami, jeseni pa tudi na pokošenih travnikih in »dete-Ijiščih«. Pasli so domači otroci ali pa udinjani pastirji, ki so prihajali iz vrst gostaških otrok. Ob »smna« so med seboj tekmovali, kdo bo prvi pripeljal na pašo; svoje zaspane tovariše so zmerjali z glodavsi: »Godaus, godaus, pominek pogodau, godaus!« »Klajo«, krmo polagajo živini v wojtre« in »jasli« pod njimi. Razen s senom, otavo in deteljo krmijo živino tudi s slamo — »skopo«, ki jo zrežejo in pomešajo z drugo »klajo«.
Za rezanje slame so nekoč rabili preprosto napravo »škuporezno trugo«, ki so jo izdelovali vaški kolarji »bognarji«.
Trgovina z živino je bila od nekdaj živahna, zlasti s konji. Znan je bil letni sejm za konje v Kranju.
Gozdarstvo ni imelo večjega pomena v gospodarstvu kranjskih okoličanov. Izraba gozda je le malo presegala okvir domačih potreb. Pač pa so si iskali ljudje zaslužka više gori, na Jezerskem, kjer so se nekateri zaposlili kot drvarji, nekateri pa kot furmani, ki so vozili les Jezerjanov na žage ob Kokri in Savi.
Sploh so si domačini, ki jim je zemlja prinašala bolj skromne dohodke, pomagali do boljšega kosa kruha z raznimi postranskimi zaslužki. Če niso našli kot »taberharji« zaposlitve pri domačih gospodarjih, so se odpravili tudi na daljšo pot za kruhom. Moški so v skupinah odhajali ob košnji ali mlačvi na Koroško kot sezonski delavci, podobno so vsako leto znova odhajale tja tudi ženske, brž ko se je pričela žetev, in se vračale domov šele v jeseni. Tako so si pomagali bajtarji in gostači. Tisti, ki so imeli konje, so dopolnjevali dohodke svojega grunta s prevozništvom, ki je v času starega cestnega prometa prinašalo res lepe denarce. Med drugim so vozili tudi robo kranjskih kramarjev po vseh sej-
mih na Kranjskem. Mnogi so bogateli z živinskim »barantanjem«. Znani so bili v teh vaseh trgovci s konji. Hodili so po vsej Gorenjski, kupovali konje in jih potem prodajali celo v oddaljene kraje na Laško in Koroško. Da so imeli ljudje tod okoli mnogo trgovskega daru, nam potrjuje tudi zgodovina. Že v srednjem veku so kmetje iz kranjske okolice spretno obšli vse zapreke kranjskih meščanov, ki so si lastili monopol nad trgovino, in živahno trgovali celo na velike razdalje.
Z domačo obrtjo si kranjski okoličani niso posebno pomagali. Mesto je v strahu pred konkurenco vseskozi zavestno in načrtno pazilo, da si obdrži lastninsko pr.avico tudi nad obrtjo; zato je bil vsak poskus kmeta, da bi si pomagal s to ali ono obrtjo, zvezan z velikimi težkočami. Celo za poklicne obrtnike so veljale omejitve. Med stare domače obrti v okolici Kranja spada sirarstvo, ki se je udomačilo najbrž že v 16. stoletju na ozemlju freisinških škofov med Škofjo Loko in Kranjem. Za središče sitarske obrti velja Stražišče. Glede izvora zagovarjajo nekateri misel, da je obrt prišla k nam z nemškimi kolonisti, ki so jih freisinški gospodje naseljevali na svoji posesti, drugi pa bolj zagovarjajo avtohtonost obrti, ki naj bi bila tu že pred prihodom Nemcev. S sirarstvom so se ubadali v glavnem bajtarji in gostači, ki jim je obrt prinašala glavne dohodke. Pozimi pa so si ob statvah služili denar tudi kmetje.
Po svojem značaju je bilo sirarstvo založniška obrt. Založniki so bili trgovci, ki so sirarje oskrbovali z žimo in prevzemali od njih izgotovljene izdelke. V zadnjem času so bili v Stražišču trije taki trgovci: pri Matajc, pri Bajželjnu in pri Benedku. Ob sobotah so prinašali sirarji izgotovljene izdelke, prejemali zaslužek in nova naročila. Za svoje delo so bili sirarji zelo slabo plačani. Žimo so kupovali trgovci doma, v velikih množinah so jo dobivali tudi iz Rusije, Avstrije, Francije in Holandske. Za najboljšo je veljala ruska žima. Zimo je bilo treba najprej oprati. Namočili so jo v velikih sodih, potem pa jo odpeljali v pletenih koših na Savo prat. Na posebnih lesenih stolih so žimo z lesenim kladivom tolkli in izpirali. Delo je bilo naporno, zato so ga opravljali le moški. Oprano žimo so sušili doma na drogovih na prostem, pozimi pa na podstrešju. Zimo so barvali v posebnih železnih kotlih. Posušeno so »zmikali« na »grebenu«. Žimi, ki je ostala na grebenu, so rekli »zmedenca«, to so popredli in jo prodajali za blazine. Počesano žimo pa so z vrvico povezali v dolg »rep«, repe so dajali ženskam na dom, da so jih »runale«, razvrstile so žimo po barvah in jo povezale v manjše šope »knofe«. Tako pripravljeno žimo je potem trgovec razdelil med sitarje.
Za izdelovanje sit imajo posebne statve. Ustni viri povedo, da so še pred prvo svetovno vojno tkali v Stražišču na 500 statvah, saj so pri
nekaterih hišah tkali kar na petih statvah. Tkale so ženske in moški, vendar so bila moška sita finejša, ženska pa slabša, bolj redka.
Trgovina s siti je imela zelo široke meje. Največ so jih prodali v Italijo, Romunijo, na Ogrsko, v Nemčijo in Francijo.
Sitarska obrt je začela zamirati po prvi svetovni vojni, do zadnjega časa je tkala v Stražišču še ena sama ženska.
i
LA CULTURE MATERIELLE DES VILLAGES AUX PROCHES ENVIRONS
DE KRANJ
R e s u m e
L’auteur traite de la culture materielle des villages aux proches environs de Kranj. Ces villages appartiennent a la zone limitrophe du territoire culturel des Alpes et sont en partie du type d’agglomeration, en partie du type d’alignement.
La maison rurale des environs de Kranj appartient žt une variante de la maison alpestre avec beaucoup de particularilds de 1’architecture alpestre. Les maisons en bois sont aujourd’hui deja peu nombreuses, ce sont pour la plupart les domiciles des paysans sans terres. La maison batie apparalt deji au 17e sižcle. Ce sont des maisons basses avec, au debut, trois pieces: la chambre (»hiša«), 1’entree qui est aussi cuisine (»veža«) et le garde-manger ou la cave (»hram« ou »kewder«). Plus tard, de nouvelles pižces s’ajoutent.
La maison est batie isolement ou avec le batiment d’exploitation sous toit commun. Dans ce dernier cas, le batiment d’exploitation s’adosse a la maison pour la plupart sous angle de 45°, mais il y avait nombreux exemples od le batiment d’exploitation s’adossa d la maison en ligne droite.
Le batiment d’exploitation le plus important est 1’etable (»stala«), qui est toujours bati. A c Ste de lui est toujours un appentis ouvert pour la litiere (»šupa za steljo«). La grange (»pod«), le batiment pour le fourrage, est en bois, en temps plus recent aussi bati. Pour secher le ble et le fourrage, il y a le sechoir a foin (»kozolec«) du typc allonge.
L’agriculture et 1'elevage du betail jouent un role important dans la vie<5conomique; le transport des marchandises, florissant au temps du trafic par les routes, avait au passe donne aux gens de bons revenus. La tamiserie est une vieille Industrie i domicile, la source principale des revenus des paysans pauvres dans quelques village entre Škofja Loka et Kranj. Le centre de la tamiserie est a Stražišče.
PROBLEM KATARZE V PREŠERNOVEM »PEVCU
Boris Paternu

j t
To študijo o Prešernovi veri v življenje posvečam partizanki Janini, ki je v mračnih dneh okupacije nam najmlajšim dajala toliko luči in prave vere. Naj bo v spomin njene mučeniške smrti pred petnajstimi leti.

Jr.cL^ X ti a- jr
JicLfi ve
.hetjUjar Upti. ,	/L*.	V6tc/
Jel iotci. dn -rrvtadia, , co/ ■rrjLd.JiA. c/e o/\t_

a L^LOL
z ?}CornA-rQ<»-' rre/id/j^^ c/nj e*yQ>iri'l\od-nrjl/C,	oc/usziiC -jjated ecz.
occeu-e/l \s/cj%ntX*- jitl Z.d<ijn.tr>
rrx VtX-
l / Z
(fb/t ecev	y3»cX f en. 7t pi-ceZtJ J_a
j* P	rvO^jT ^ JlJtU/ jfnU* >
r
^77"	/tjx ^
z
rn.-i.Lcc.
Faksimile »Pevca« iz drugega cenzurnega rokopisa Poezij
Težko bi v slovenski in morda celo v svetovni literaturi našli pesem, v kateri bi tako pomebno spoznanje o globljem življenjskem smislu poezije in pesniškega poklica dozorelo v tako lapidarno in dognano umetnino. In tudi med Prešernovimi pesmimi skoroda ni dela, ki bi nam nudilo več oporišč za prodor v notranje središče njegovega človeškega ter umetniškega problema. Pesem Pevcu predstavlja ključni tekst, iz katerega se odpro razgledi nazaj in naprej, preko vseh bistvenih postaj v razvojnem loku Prešernove zavesti pa tudi izrazne zmogljivosti. Zato se bo naša literarna zgodovina najbrž vedno znova vračala k pozornejšemu študiju tega njegovega dela.*
Kaj je v Prešernu prav leta 1838, kamor sodi nastanek Pevca, vzbudilo tako močna razmišljanja o smislu pesniškega poklica in poezije sploh?
Okoliščine, sredi katerih je pesnik živel in moral živeti že celo vrsto let, so postajale vse manj in manj spodbudne. Same po sebi niso obetale svetlih perspektiv v nobeno smer.
»V nobeni deželi hudournik revolucije in trije Napoleonovi navali niso prešli tako brez sledu kakor v Avstriji... V nobeni deželi se fevdalizem, patriarhalnost in hlapčevsko filistrstvo niso pod očetovim va-ruštvom palice obvarovali v tolikanj nedotaknjeni, popolni obliki kakor v Avstriji.« Tako je karakteriziral Engels družbene razmere in čas, ki je nam Slovencem dal Prešerna. Dežela Kranjska, pesnikov realni svet, je bila povrhu tega provinca zaostale avstrijske fevdalne monarhije, provinca province, zatohli svet nekje na robu Evrope. Prešeren je sprejel nase usodo pripadnika in pesnika majhnega, nesvobodnega, nepoznanega ter nepriznanega naroda sredi prav teh in takšnih razmer.
In kar je bilo zanj še teže, kljub mladostni nedoraslosti tudi že načetega »naroda«. Borna slovenska malomeščanska ter intelektualna plast, ki je komajda pognala iz ljudstva tlačanov, »miroljubnih poljedelcev«, bi dejal Kopitar, je že postajala bolj ovira kot opora resničnega napredka, bolj strah kot up vsakršne globlje kulturne tvornosti.
* Prim.: I. Prijatelj, Drama Prešernovega duševnega življenja, Naši zapiski 1905; Izbrani eseji in razprave I. Prijatelja, 1952, 342—347. — I. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljanski Zvon 1921; Izbrani eseji in razprave, 247—309. — J. Puntar, Prešeren in antika, Čas 1911, 269—85. — A. Žigon, Francf Prešeren, poet in umetnik, 1914, XCVII—CXXV. — F. Kidrič, Prešeren 1800-1838, 1938, CCCLXXXIV—CCCLXXXVI. — E. K a r d e 1 j, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1939,1 1957,2 185—190, 225—226. — A. Slodnjak, Poezije doktorja Franceta Prešerna, 1946, 84. — B. Ziherl, France Prešeren, pesnik in mislec, 1949, 3—71. — M. Boršnik, Franc Celestin, 1951, 11—13. — J. Vidmar, Dr. France Prešeren, 1954, 40—41. — B. P., Petrarca pri Slovencih, Naši razgledi 1955, št. 10. — J. Toporišič, Prešernova »Pevcu«, Jezik in slovstvo 1958/59, št. 5, 135—137. — F. Trdina, Besedna umetnost 2, 958, 41—42.
Prešeren je kljub vsemu vztrajal na svoji poti. S Čopovo informa-torsko pomočjo mu je tja do srede tridesetih let uspelo opraviti nenavadno, v polnem pomenu besede genialno dejanje. Premagal je stoletno zaostalost slovenske jezikovne, literarne in duhovne kulture: v nekaj letih je mojstrsko obvladal celo vrsto najbolj markantnih pesniških oblik orientalske, antične, renesančne in novejše poezije ter ujel korak s sodobno Evropo. S temi dejanji je v resnici dosegel kulturno in humanistično osvoboditev slovenskega naroda, njegovo notranjo, idejno emancipacijo.
Toda ta veliki akt, ki ga je razmeroma lahko pretehtati danes, je v pesnikovem času ostal brez pravega zaledja ali odmeva. Neosveščeno ljudstvo je tičalo pod bremeni fevdalizma. Slovenski malomeščan je že tičal v kolesju prvotne kapitalistične akumulacije in se je moral za svoj gmotni obstoj boriti proti konkurenci rojaka, a še bolj Nemca. Bil je mnogo prešibak, da bi prerasel primitivno, kramarsko pridobitniško miselnost, ki je vselej bila in bo brez posluha za ideje ter vrednote, kakršnih ni moč pretehtati z denarjem. Tudi narodno prebujeni del povprečnih izobražencev duhovskega ali uradniškega stanu je bil idejno premalo zrel, da bi lahko dojel globljo resnico ali vrednost Prešernove poezije in ostal neomahljiv, ko se je srečal z janzenistično birokratsko gonjo proti pesniku, ki je prihajala naravnost iz cerkvenih in političnih vrhov. Čim višji položaj je imel domači intelektualec, tem vidneje se je po navadi moral vdinjati režimu Metternichovega absolutizma, opirajočega se na armado, birokracijo ter preizkušeni sistem ovaduštva. Redke izjeme so bile samo izjeme. Tisto, kar je Prešerna trdo prizadelo, je bilo prav dejstvo, da je celo Kopitar, eden izmed literarno najbolj izobraženih ter vplivnih Slovencev, brezobzirno stopil na stran nasprotnikov. Prav on je pesnikova pomembna, v najbolj plemeniti veri spočeta pesniška prizadevanja sprevrgel v banalno »svinjanje«, in to celo z uradnim aktom. Ni čudno, da je Prešeren to svoje spoznanje o tragičnem absurdu lastnih prizadevanj med Slovenci in zanje, spoznanje, da »le zavist, sovraštvo mu je plača«, izpovedal leta 1833 v nemško pisanih Pevčevih tožbah (Des Sangers Klage). Ta sonetni cikel sodi med najbolj mračne dokumente naše kulturne zgodovine. S Čopom sta sicer ob abecednem boju dosegla blestečo zmago nad »vseh Slovanov patriarhom« in njegovemu samoljubnemu avtokratizmu prepričljivo dokazala, da »zveličanje ni samo v enem imenu«, kot pravi Prešeren v pismu Čelakovskemu 22. avgusta 1836, temveč »je apostolov več«. Vendar sta s Čopom v vsem bistvenem ostala sama, z zelo skromnim ter ustvarjalno nepomembnim krogom prijateljev. Že samo to, da je leta 1835 Čbelica prenehala izhajati, kaže, kako je širša literarna dejavnost začela plahneti in kako se je začel še bolj krčiti ter otopevati resonančni prostor Prešernove poezije.
Julija 1835 je prišel še nov, usodni udarec. Umrl je Čop, ki je na Slovenskem edini do kraja razumel in cenil pesnikovo delo ter stal v popolni bojni harmoniji z njegovo ogroženo tvornostjo. Teža dogodka je v Prešernovem življenju in delu pustila neizbrisno sled, ki ne potrebuje komentarja, če preberemo njegove pesmi umrlemu prijatelju. Zbral je vse svoje energije in se reševal v delo, napisal svoj največji opus, Krst pri Savici. A vse to mu ni nudilo prave utehe, ne odvrnilo pogledov od stvarnosti. Najširši krog bralcev, takratna duhovščina, je delo sprejela celo ugodno. Toda avtorju to ni dosti pomenilo. Vedel je, da gre spet za nesporazum, čeprav tokrat v njegovo praktično korist. Dojeli so samo zgodovinsko metaforo pesnitve, njenega bistva ne. Prezrli so dejstvo, da se je v uvodnem sonetu definitivno poslovil od religiozne iluzije enostranske sreče, od tolažbe ponižanih in zatiranih, poslovil z rahlo elegičnim občutkom, kot nekoč od idilične Vrbe in Marka. Izvode Krsta, namenjene prijatelju Čelakovskemu, so v priloženem pismu z dne 22. avgusta 1836 spremljale tele misli o položaju slovenske književnosti in pesnikovem počutju sredi nje: »Vzrok, zakaj Vam doslej nisem pisal, ni toliko v moji lenobi, ki mi jo po navadi očitajo, kolikor v tem, da Vam nisem imel nič zanimivega sporočiti in celo od zanimivega nič razveseljivega. Še zmerom smo tam, kjer nas je našla Kollarjeva muza. Prazne tablice še zmerom čakajo pisala; zase se bojim, da se nam ne bi zgodilo kakor babilonskemu kralju: če naj bi nas tehtali in šteli, bi nas utegnili najti prelahke. Kastelic je skusil, da mu žive čebele več neso ko literarna čebelica; zato mu ni zameriti, da se rajši ukvarja s kupčijo s čebelami in medom, ko z urejanjem Čebelice. Čop, ki bi ga bilo obilje njegovega znanja naposled le prisililo, da bi bil dal iz sebe del svojih zakladov, nam je bil na žalost iztrgan, preden je prišla ura poroda. Jaz kot naj-omahljivejši trs v puščavi kranjske literature bi kakor drugi Janez povzdignil glas in oznanjal mesijo, toda farizeji in pismouki mi ne dado do besede ...« Slabo leto zatem, 5. julija 1837 sporoča Vrazu: »Čebelica po mojem mnenju ne bo nikoli več izletela.« Proti koncu istega leta ga je zapustil tudi Vraz, ki je, kot pravi v pismu Prešernu, »opravil s Slovenijo« in prešel v »ilirsko« jezikovno ter kulturno območje. Pesnikova osamljenost je postajala tragična. Postopoma je v njem, kljub spodbudnemu delovnemu intermezzu s Korytkom in Smoletom (1837—1840), rasla zavest, ki jo je izpovedal leta 1843 ob izidu Blehveisovih Novic: »Moje ime je v slovenskem svetu izzvenelo.«
Tudi Prešernovo zasebno življenje se je v drugi polovici tridesetih let začelo mučno zapletati. Za seboj je imel že dve odklonjeni prošnji za advokaturo in tudi v tem obdobju ni bilo nikakršnih obetov za poklicno
osamosvojitev. K vsemu naštetemu je med leti 1836 in 1837 moral sprejeti še spoznanje, da je Julija zanj dokončno izgubljena. Odločila se je oziroma odločili so jo za družbeno uglednejšega človeka. Dolgo vrsto let je pesniku pomenila živ ogenj ustvarjalnega navdiha, pa tudi medij nenavadno globoke erotične kompenzacije. Skratka, tudi pot v zasebno srečo ali vsaj smiselno sožitje z življenjskim tovarišem je bila pred njim zaprta. Mladostni vitalizem Ane Jelovškove, petnajstletne hišne pomočnice, s katero se je začel srečavati 1837—38, ga je ogrel, a mu ni obetal kaj več kot senzualno zadostitev. To srečanje je pomenilo usodno slovo od človeško celovite in smiselne, čeprav nerealizirane ljubezni do Julije in korak v novo, za obe strani, Prešernovo in Anino, okrnjeno in v bistvu uničujočo, četudi realizirano ljubezen. V ljubezen, ki je pomenila odtujevanje lastnega, polnega erosa, česar se je sam dodobra zavedal in si s to zavestjo okrnil še tisto skromno, trenutno srečo uspavajoče omame. Ni naključje, da si je v začetku 1837 izbral iz Mickiesvicza za svoj nemški prevod prav erotično Resignacijo, ki se je v J. Glazarjevem slovenskem besedilu zaključuje:
Spomina strup mu brani, da razkošje uživa,
če izzivalnih vnema ga oči grehota;
Naj li prezira druge, naj li sebe graja?
Boji boginje se, umika zemlje hčeri in za obema zroč, brez upa sam ostaja.
Srce mu je svetišče prazno, samujoče, ki so razdjali ga viharji mnogoteri: ljudje v njem bivati ne smejo, bogstvo noče.
Podobno zavest ljubezenske razdvojenosti, ki pesniku zapira pot na obe strani, najdemo v Ribiču, nastalem v začetku 1838:
Fant s celo močjo se v veslo upre, ni mar skalovja mu, viharjev ne, nič več se na zvezdo ne ozre.
Naprej brez miru svoj čoln drvi; al’ tak’ za pevkami ribič hiti, kdo ve, al’ sam pred seboj beži.
Zgubljen je, utopljen, se bojim; kdor ljubi brez upa, ga svarim, nikar naj ne vesla za njim! —
Psihološko docela razumljiv izid te mučne drame v najbolj intimnem delu Prešernove osebnosti je bilo stanje notranje omrtvičenosti, praznote, katere zrcalo je Prosto srce:
Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.
Prešernova notranja kriza oziroma stagnacija je tu dosegla svojo skrajno mejo. Citirana izpoved je izšla v Ilirskem listu 26. maja 1838, torej štirinajst dni pred Pevcem, in predstavlja najbolj neposreden in avtentičen dokument o takratnem stanju Prešernove zavesti.
Pesnik je torej v letih 1835 do 1838 postopoma izgubljal vse tiste zunanje in notranje opore, ki normalnemu osveščenemu človeku dajejo vero v smiselnost in znosnost bivanja. Mračna resnica o politični, kulturni in moralni fiziognomiji družbe mu ni dajala pozitivnih obetov. Nasproti njej je ostajal v glavnem sam, sam in nerazumljen ali pomilovan ali celo osovražen. Pa tudi v zasebnem življenju je ravno v tem obdobju doživljal usodne udarce in poraze. Kljub nadpovprečni intelektualni in etični zmogljivosti se mu je možnost samostojne pravniške službe brezupno odmikala. Kljub svoji veliki ljubezenski predanosti, ki je šla v nenavadne erotične dimenzije, je na tem področju prav tako moral sprejeti popoln neuspeh. In končno je v tem obdobju definitivno izpovedal tudi slovo od tradicionalne »vere staršev«, od religiozne iluzije, ki se je njegova stopnjevana zavest ni mogla več okleniti kot neke rešitve pred bedno življenjsko styarnostjo. Skratka, v letih 1835—38 se je v njegovem življenju zvrstila vrsta doživetij, ki so pretresla in razmajala njegovo celotno osebnost, ogrozila njegovo eksistenčno jedro na vseh najbolj bistvenih mestih.
Izgubil je tako rekoč vse, kar bi mu moglo biti v takratnih okoliščinah realno ali imaginarno netivo življenjske volje in vere. Pot v obup take ali drugačne vrste se je pred njim odprla na stežaj. Odprla toliko bolj, ker je bil človek izredno širokih možnosti reagiranja. Iz njegovih trenutnih reakcij na hujše življenjske poraze vemo, da mu nista bila docela tuja niti brezciljni hedonizem niti anarhična revolta, ne vinška omama in ne stoična resignacija, pa tudi resna misel na samomor ne. Toda če upoštevamo osrednjo črto njegovih obvladanj življenjskih porazov ter protislovij, lahko vendarle opazimo, da našteti ambivalentni pojavi pomenijo bolj zastranitve kot tipiko, bolj periferijo kot center Prešernove osebnosti. In to središče pesnikove narave se je moralo nazorno pokazati takrat, ko je prvič izgubil največ in ko je bil postavljen v ekstremno,
idejno ogroženo situacijo. Izgubil je toliko, da je mimo vsega moral iskati potrdila za ta svet v samem sebi. Ali pa se umakniti pod težo objektivnih življenjskih nesmislov.
Taka je bila dilema, sredi katere se je pesnik znašel leta 1838.
Rahel zarodek te notranje dileme med podleganjem življenjski danosti in uporom zoper njo živi že v zaključku Ribiča, le da je omejen še na ožji, erotični krog doživljanja. Izrazitejši je v Prostem srcu. Duhovna kriza je tu, kot rečeno, res dosegla neko skrajno stopnjo, prišla je do stanja notranje praznote, omrtvičenosti. Toda zadnji verz (»nazaj si up in strah želi«) kaže že nekaj bistveno novega, kaže začetek hotene negacije tega stanja. Nenavadno močna Prešernova zavest se ni izenačila ali zlila z ubijajočo emocionalno negibnostjo lastne osebnosti. Uporno je zahotela nazaj oziroma naprej v nemirno in bolečo, a zanj edino živo ter tvorno dinamiko življenja. Iz mirujočega, praznega in »prostega srca« je težil v novo razpetost upa in strahu, dveh ekstremnih ter najbolj intenzivnih stanj v človekovem doživljanju sveta, ljudi in samega sebe. Vendar je bila vse to samo volja po rešitvi, živo hotenje, ki še ni našlo kake realne vsebine ali opore za svoj upor zoper brezupno resničnost.
Pesem Pevcu predstavlja stopnjevano in docela razvito obliko Prešernove notranje dileme iz leta 1838. Njene razsežnosti so prestopile osebno erotični problem, zajele vse plasti pesnikove idejnosti in tudi v intenzivnosti dosegle vrh ter razrešitev.
Delo je po svoji zunanji kompoziciji zgrajeno nenavadno disciplinirano in urejeno. Nič čudnega ni, da so nekateri literarni zgodovinarji našli v njej potrdilo za svoje teze o matematično natančni in simetrični arhitektoniki Prešernove poezije. Vendar nam pozorna idejna analiza pokaže izredno dinamiko ter naravnost dramatično napetost njene miselne in doživljajske strukture.
Pesem sodi v zvrst izrazito miselne lirike. Zato jo pri idejni interpretaciji lahko razstavimo na njene miselne sestavine in po poteh logike ugotavljamo njih medsebojna razmerja, čeprav pri tem umetnino raz-deremo, bolj točno, iztrgamo iz nje en sam element, njeno idejno ogrodje.
Pesem je izrazito dvodelna. Prve tri kitice predstavljajo neko kompleksno idejno enoto, katere miselni tok je kljub notranji razgibanosti premočrten in se šele kasneje zaobrne v drugo smer. Temeljna idejna struktura vsake izmed teh treh kitic je v bistvu enaka. Vsakokrat gre za sorodno, čeprav variirano tezo, ki bi se v preprosti parafrazi glasile nekako takole:
a)	pesnik je tisti, ki zmore premagati duhovno bedo resničnosti;
b)	pesnik je tisti, ki zmore pomiriti čustveno depresijo vsakdanjosti;
c)	pesnik je tisti,ki zmore odgnati mračno preteklost, prazno sedanjost, brezupno prihodnost.
Skratka, pesnik je tisti, ki zmore premagati mizerijo zunanje in notranje življenjske danosti.
Toda znotraj te odločne, vsakomur že na prvi pogled vidne in premočrtne teze o pesnikovem zmagovitem odnosu do neljube resničnosti, hkrati intenzivno živi tudi drugačno, močno nasprotno Prešernovo spoznanje. Pesnik je res v pozitivno dejavnem razmerju do mračne življenjske danosti. Toda ona sama prav tako ni v nič manj aktivnem, uničujoče aktivnem razmerju do njega. Še več. Pesnikovo obvladanje vsega hudega je samo veliko hotenje, je vera v možnost, medtem ko je ono drugo trdno, trajajoče, realno stanje. To nasprotje je zelo nazorno v glagolskih oblikah, ki jih je Prešeren izbral za oznako ene in druge aktivitete. Poetovo dejavnost, njegove zmage nad pezo življenja je izrazil s samimi trenutnimi, dovršnimi oblikami, toda abstraktnimi v nedoločno, infinitivno možnost (zna razjasnit’, ve odgnati, uči izbrisat’ — odvzet’ — ubežati). Aktivnost ubijajoče resničnosti pa je postavil v oblike trajajoče sedanjosti (tare duha, kljuje srce, mori). Tudi inverzije, preobrati v stavčni skladnji kažejo, kako se je avtorjevi svetli tezi nemudoma in v naglejšem zaporedju, kot bi bilo v običajnem, slovnično normativnem sporočanju, pridružila temna antiteza. Primer: Kdo zna razjasnit’ temno noč (običajno sporočanje) — Kdo zna noč temno razjasnit’ (Prešernova inverzija) itd. Tako srečujemo besedne inverzije najčešče na tistih mestih, koder izza teze nastopi njen kontrast, negativno stanje, pri katerem je preobrat take narave, da so v afektivno ospredje postavljeni substantivi, dejstva: noč, kragulj, brezup, praznoti. Vse to so dejstva, ki pričajo, kako močno je skozi vse tri kitice poleg pozitivne teze živo prisotna tudi nje negacija, antiteza.
Toda če bi šlo v obravnavanem kompleksu pesmi zgolj za trikratno ponavljanje ali variiranje istega, četudi notranje antitetičnega stanja, bi učinek izpovedi ostajal na isti ravnini ali bi celo padal. V resnici pa raste. Med vsebinami prvih treh kitic torej le morajo biti neke močnejše razlike, in sicer take, ki intenzivirajo našo pozornost, stopnjujejo naše doživljanje pesnikove izpovedi.
Te razlike se pokažejo pri pozornejšem opazovanju notranjega razvoja vsake posebej izmed obeh delujočih sil.
Pesnikovo aktiviteto označuje Prešeren s temile izrazi: Kdo zna, Kdo ve, Kdo uči. Vsi trije glagoli pomenijo v tem primeru obvladanje neke danosti. A vsak pomeni neko višjo, intenzivnejšo stopnjo obvladanja (znati, vedeti, učiti). Tudi drugi glagol, ki konkretneje določa način obvladanja negativnih sil, pridobiva na ostrini in absolutnosti (razjasnit’,
odgnati, izbrisat’, odvzet’, ubežati). Pesnikov upor in hotenje se torej stopnjujeta, opazno naraščata ter pridobivata na svoji sugestivni moči. Njegov osamljeni, heroični upor je prikazan tudi optično. Saj je aktivi-teta subjekta oziroma njegovo hotenje takoj na začetku vsake kitice tudi grafično ločeno od nadaljnjih verzov.
Toda vzporedno s pesnikovo pozitivno voljo narašča akcija brezupne življenjske danosti. Najprej njene mračne sile zajamejo pesnikovo duhovnost, v drugi kitici čustvo, »srce«, nato posežejo po celotnem življenju, zajamejo preteklost, sedanjost in prihodnost. Najbolj boleč je njihov poseg po bodočnosti, saj je človekov obup nad prihodnostjo obup najhujše vrste. Ni naključje, da stoji ravno verz o »brezupu prihodnjih dni« v popolnem središču pesmi. Rast te pesimistične idejne plasti se kaže tudi v njenem kvantitativnem naraščanju, v njeni atributivni ekspanziji (noč temna, ki tare duha — kragulj, ki kljuje srce od zora do mraka od mraka do dne — spomin nekdanjih dni, brezup prihodnjih, praznota, ki zdanje mori). In prav tako v njeni metaforiki (noč temna — kragulj, ki kljuje srce), ki pa se v tretji kitici spreminja že v golo bistvo pojmov (brezup — praznota morilka). Teža mračnega življenja postaja vse težja in kljub pesnikovemu zavestnemu hotenju in teznemu zmagovanju nad njo ostaja v njegovem doživetju trdno, neizbežno prisotna.
Obe sili, volja k zmagi in zavest o nepremagljivosti resnične danosti, sta dramatično stopnjevani do zadnjih možnosti. Po ekstenziteti in intenziteti se dejanska zmaga preveša celo na stran obupa.
Da je bila teža pesimistične zavesti pretežka in da je že skoraj tri-umfirala ali vsaj resno ogrožala pesnikovo voljo po zmagi nad stvarnostjo, je razvidno iz naslednje, četrte kitice:
Kako
bit' hočeš poet in ti pretežko je v prsih nosit’ al’ pekel al’ nebo!
Prešeren s to kitico nenadoma prekine dramatično napetost prejšnje teze in antiteze. V njem še vedno močno odmeva vihar spopada obeh sil, toda njegova zavest je že nekje drugje. Od svojega lastnega jaza, ki se je opotekal med zanosom upora in obsojenostjo v brezizgledno resničnost, se nenadoma odvrne in se v intimnem, a resnobno ukazujočem notranjem dialogu obrne nanj z novim, globljim, čeprav utišano povedanim spoznanjem. S spoznanjem, da je treba sprejeti oboje, pekel in nebo življenja. Ta nova in višja zavest o nujnosti, da umetnik sprejme nase težo življenjske danosti v vseh njenih razsežnostih — k takemu
spoznanju je težil že v Prostem srcu —, je v zadnji kitici dobila docela umirjeno obliko:
Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru! —
Prešernovi doživljajski poti iz dramatično stopnjevane napetosti v odrešujočo pomiritev, iz antiteze v sintezo, lahko sledimo tudi v osrednji ritmični liniji pesmi. Odkrijemo jo na tistem stilnem pojavu, ki miselno izpoved prenaša tudi v naše čutne ter podzavestne plasti dojemanja.
Prvo, kar opazimo, je izrazita dvodelnost pesmi v tonski intenziteti. Pravilno in smiselno branje Pevca bo vselej tako, da bodo prve tri kitice kot celota, kljub notranjim padcem in stopnjevanjem, na višji tonski višini kot zadnji dve. Saj se avtor v prvem delu tezno obrača navzven, pobija ugovore grozeče resničnosti, medtem ko v drugem delu bolj zamišljeno ter intimno spregovori s svojim uporom in samim seboj. Osrednja linija tonske intenzitete (potekajoča po besedah Kdo zna, Kdo ve, Kdo uči, Kako, Stanu), kljub naraščanju v prvem delu, nato pade. Kot celota se v loku umirja, je padajoča. Če bi pri branju ali recitiranju to razmerje obrnili in dali zadnjima dvema kiticama višjo tonsko lego, potem bi vanju vnašali patetiko, ki je ne preneseta. Spremenili bi ju v nekaj, kar globine ne poglablja, temveč poplitvi. Vendar lahko znotraj kitic, če jih primerjamo, odkrijemo neke bistvene razlike. V prvih treh so najbolj poudarjena mesta vsakokrat na prvem zlogu (Kdo zna, Kdo ve, Kdo uči), nakar intenziteta takoj pade in se v isti kitici več ne dvigne do tolikšne višine. Gre torej za padanje intonacijske črte. Prešernova grafična akcentuacija prvih dveh besed Kdo zna seveda ni pomenila premik teže poudarka iz prve besede na drugo, temveč je z njo hotel označiti nekoliko podaljšan vokal a. To grafično dejstvo je razložljivo samo tako in v ničemer ne spremeni izrazito padajoče intonacijske linije znotraj vsake izmed prvih treh kitic. V zadnjih dveh pa je nekoliko drugače. Začetek je vsakokrat nekoliko nižji, nakar šele sledi osrednji poudarek oziroma najvišja tonska lega (Kako, Stanu). In znotraj obeh kitic se poudarek še nekajkrat občutno okrepi (poet, pretežko, pekel, nebo, trpi). V drugem delu pesmi se torej intenziteta glede na prvi del zniža in umiri, toda znotraj dveh kitic so občutno zaživela valovanja navzgor. V zaključnem verzu (se svojega spomni, trpi brez miru) se vidno zmanjša število nepoudarjenih zlogov in vse tri zadnje besede nosijo težo polnega akcenta, vsakokrat z enim samim vmesnim nepo-udarjenim zlogom. Ritmični tok zaključka izgublja nepoudarjene zloge, se umirja, ustavlja, retardira, a pridobiva na vztrajanju v višji ravnini.
Opisana ritmika, ki je m nakazana samo v poglavitnih obrisih, docela ustreza doživljajski vsebini pesmi: od napetosti v pomiritev, od upora in podleganja v odrešujoče spoznanje.
Pozitivna stran analitične interpretacije je po navadi v tem, da s tovrstnimi postopki izluščimo celo vrsto sestavin, ki nam odpro razglede v notranjo zapletenost in protislovja pesniškega dela. Njena slabost pa je, da nam umetniški organizem razbije na vrsto resničnih, toda amorfnih delov, iz katerih celota ter njen bistveni obraz nista več jasno vidna. Analitični mozaik pesnikovih misli in nasprotnih misli je treba znova zliti v organsko, pregledno in sintetično podobo.
Kje je problemsko jedro Prešernovega Pevca, ni težko uganiti. Iskati ga je treba v tisti kitici, ki je po svoji idejni vsebini najbolj razsežna, ki torej vsebuje največ elementov celote; in ki je hkrati tudi najbolj samostojna ter neodvisna od drugih.
Brez dvoma je to četrta kitica:
Kako
bit’ hočeš poet in ti pretežko je v prsih nosit al’ pekel al’ nebo!
Že iz razčlembe je bilo razvidno, da ta kitica vsebinsko posega na področje prvih treh kitic, saj je v njej živ še močan odmev dramatičnega spopada med tezo in antitezo. Prav tako pa pomeni odločen preokret k novi pesnikovi zavesti, k spoznanju nujnosti, da mora sprejeti oba pola svoje življenjske usode. Citirani verzi predstavljajo idejno žarišče, v katerem se začne stapljati antitetični kompleks prvega dela s sintetičnim, urejajočim zadnjega. Ugotovimo lahko tudi, da ta kitica edina izmed vseh lahko živi sama, iztrgana iz celote. Pri nobeni drugi to ni mogoče.
Posreden dokaz o središčni idejni funkciji tega mesta lahko najdemo tudi s pomočjo tekstne kritike. V avtorjevem najzgodnejšem rokopisnem tekstu pesmi, ohranjenem v Korytkovem zborniku (NUK, Rkp. 455, s. 41), je bila stava ločil, interpurikcija, precej drugačna kot v prvi objavi. Vse prve tri kitice so se zaključevale še z vprašaji, medtem ko sta četrta in peta že tedaj imeli na koncu klicaje. To pomeni, da je bila četrta kitica oziroma njena ideja v pesniku že tedaj toliko intenzivna, da jo je izpovedal v imperativni obliki, medtem ko je prve tri kitice pustil še v vprašalni in jih šele kasneje spremenil v imperativne. Še bolj nazoren dokaz o idejni teži teh verzov pa je dejstvo, da je pesnik sam v isti najzgodnejši varianti podčrtal besedi pekel in nebo. S tem je jasno označil problemsko žarišče svoje izpovedi.
M. Kozel), Dr. France Prešeren, 1862
Če začnemo graditi idejno zgradbo iz tega miselnega jedra, vidimo, da obstaja med zadnjim, katarzičnim in prvim, antitetičnim delom pesmi globoka vzročna zveza, ki pomeni osrednjo idejno os celote.
To idejno črto bi mogli karakterizirati takole:
V pesniku vidi Prešeren človeka, ki ustvarja iz svoje notranje doživljajske dinamike, iz prometejsko mučne razpetosti med življenjskim »peklom« in »nebom«, to je med svetom mizerne resničnosti in svetom pomembnih človeških vrednot. V poeziji spozna orfejsko moč, ki človeka ohranja, ga osvobaja iz duhovno praznega vegetiranja ter ga dviga v svet duhovnega bogastva, lepote in prostosti. Zato odkrije v pesniškem delu smisel svojega trpljenja. V tem spoznanju so dramatično napeta in nevzdržna protislovja njegove zavesti našla rešitev, očiščenje, katarzo.
Poglavitna smer in rezultat tega procesa osveščanja sta pri njem dobila oznako, ki jo je postavil na čelo pesmi, ko jo je prvič objavil v Ilirskem listu 9. junija 1838: Osrčenje.
Vendar se je dodobra zavedal tudi drugega, pesimističnega pola te svoje notranje drame. Zato je pomislil celo na to, da bi pesmi, že po objavi v Ilirskem listu, dal naslov Pevca tožba, kar priča njegov zapis pesmi na obratni strani Zapušene (NUK, Rkp. 471, s. 7). Toda to oznako je prečrtal in končno našel rešitev, ki ni poudarjala ne ene ne druge strani dileme, temveč zastrla in hkrati združila oboje: Pevcu. V tem izrazu je bilo vse.
Prešernova miselna razrešitev protislovij njegove človeške in pesniške eksistence je jasna. Toda človek, in morda še bolj pesnik, se do sveta opredeljuje tudi čustveno. In tudi po tej poti življenju podlega, se mu upira ali zmaguje nad njim.
Kolikšna in kakšna je emocionalna spremljava Prešernove izpovedi?
Vsak dojemljiv bralec gotovo občuti čustveno prizadetost, ki spremlja pesnikova razumska spoznanja. Literarni zgodovinar pa je poleg tega dolžan, da svoje subjektivne vtise preveri, izmeri in dokumentira ob dejanskem gradivu, ki ga nudi avtorjev tekst. Možni so različni »notranji pristopi«, kot te postopke imenuje sodobna literarna veda. Bistveno je, da vodijo k čimbolj objektivni in splošno sprejemljivi podobi tega, subjektivnemu impresioniranju ter razpoloženjskemu odsevanju najbolj izpostavljenega področja.
Eno izmed dokaj zanesljivih, čeprav ne absolutnih znamenj pesnikove zavestne ali nezavedne, racionalne ali iracionalne, logične ali asociativne udeležbe v oblikovanju izpovedi, je na primer struktura stavčnih zvez. Podredne zveze z odvisniki ali hipotakso so po navadi nosilke racionalno in logično bolj določenih razmerij stvari, pojmov, pojavov, procesov
življenja. Priredne zveze ali paralakse pa po navadi kažejo racionalno manj določena razmerja in bolj omogočajo svobodno, razumsko nevezano, lirsko vibriranje čustva nad stvarmi ter njihovimi odnosi. Oglejmo si en sam primer emocionalno in asociativno svobodne lirske paratakse pri Kosovelu.
Polja.
Podrtija ob cesti.
Tema.
Tišina bolesti.
V dalji okno svetlo.
Kdo?
Senca na njem.
Nekdo gleda za menoj, z menoj nepokoj in slutnja smrti.
Ni naključje, da pesem nosi naslov Slutnja, torej doživetja ali stanja, ki je mnogo bolj čustveno razpoloženjsko ter intuitivno kot miselno vrtajoče in opredeljujoče. Razmerja med stvarmi so bolj asociativna kot vzročno precizirana. Pesem je brez odvisnih veznikov, brez podredij.
V Prešernovem Pevcu so stvari čisto drugačne. Prevladujejo izrazito hipotaktične zveze, čeprav so proti koncu že vidni premiki. V vseh treh prvih kiticah so zadnji stavki odvisniki z veznikom, ki vsakokrat predstavlja racionalno formulacijo nekih razmerij ali pojavov. V četrti kitici (Kako bit’ hočeš poet in ti pretežko . ..) gre za veznik in, ki daje videz paratakse. Toda njegova resnična funkcija je protivna oziroma pogojna, saj bi namesto njega prav lahko stal veznik a, če upoštevamo samo pomen, ne estetskega učinka. Šele v zadnji kitici srečamo čisto obliko paratakse, čeprav je notranja odvisnost stavkov v resnici še vedno logično posledična in bi nepesnik mednju postavil veznik zato. Konstrukcije stavkov so torej racionalne, četudi se v zadnjem, intimnejšem delu iztečejo v bolj lirski, bolj emocionalni način izražanja.
Vendar navedene ugotovitve same po sebi ne povedo več kot to, da gre za tip pesmi, v kateri je bila avtorjeva miselna udeležba zelo močna, kar je sploh značilno za Prešernovo ustvarjanje. Nikakor pa to še ni dokaz, ki bi pričal za okrnjenost emocionalnih plasti umetnine.
K dokazom čustvene oziroma afektivne intenzitete, ki jo ob Pevcu dobro čutimo, nam odpira pot že neko čisto zunanje znamenje. To je interpunkcija. Vsi stavki brez izjeme imajo imperativno obliko in se končujejo s klicaji, zadnjemu sledi še pomišljaj. Kot rečeno, v najzgodnejši ohranjeni varianti so se prve tri kitice končavale z vprašanjem, toda tudi taka interpunkcija zaključkov je sodila med afektivno močnejše. Seveda bi nas dokazi te vrste pri slabem pesniku, n. pr. pri Koseskem, pustili na cedilu.
Stopnjo afekta zanesljiveje kaže jezikovni način izražanja, stil v ožjem pomenu besede.
Svoj osrednji subjekt, glavnega človeka pesmi — pevca, v vseh prvih treh kiticah postavlja na najvidnejše, idejno, akcentuacijsko in optično najbolj izpostavljeno mesto (Kdo, Kdo, Kdo). Toda moče ga imenovati s pravim imenom, s točnim izrazom (Pevec, poet). Niti z določnim osebnim zaimkom (On), temveč z nedoločnim Kdo. Prav s tem nakazovanjem ustvarja neko praznino napetega pričakovanja, zakaj nakazano pritegne našo pozornost često bolj kot do kraja povedano. Sklepati smemo, da je tak postopek rezultat podobne napetosti v pesniku samem, ne samo premisleka. V tekstu je z dokončno in nedvoumno besedo »poet« prišel na dan šele v drugem, umirjajočem se delu izpovedi.
Izraz stopnjevanega afekta je tudi struktura imperativov v prvih treh kiticah. Ti imperativi po svoji zunanji obliki niso direktni, trdilni, temveč vprašalni (Kdo zna! Kdo ve! Kdo uči!), čeprav so po svoji notranji vsebini izrazito trdilni. Prav ta razlika med pomanjševalno, litotično obliko in močnejšo vsebino stopnjuje učinek ter gotovost imperativnega vzklika. Stara poetika je take imperative imenovala retorična vprašanja. Opazimo pa lahko, da to izrazno sredstvo v zadnji kitici, kjer se pesnikova dilema umiri in čustvena napetost uravnovesi, izgine. V zadnjem imperativu se vsebina in zunanja oblika imperativa uravnata in docela pokrijeta (Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!—).
Stanju in valovanju razpoloženjske linije bi mogli slediti tudi v samem izrazju. V prvih treh kiticah naletimo na primer na vrsto ostrih, absolutno perfektivnih glagolskih oblik, kot so: razjasnit’, odgnati, izbrisat’, odvzet. Iz idejne analize vemo, da je tu šlo za intenzivno hotenje, za trajno ponavljanje, ne za dokončno izvršeno ali opravljeno, zaključeno aktiviteto. Psihološko nujno je, da tako hotenje spremlja emocionalni afekt. Učinek branja nas o tem ne pusti dvomiti. Toda značilno je, da tovrstne, ekstremne glagolske oblike v katarzičnem delu izginejo.
Moč pesnikove emocionalne udeležbe bi mogli preverjati še na druge načine. Toda intenziteta čustva sama po sebi morda niti ni toliko važna
kot nje vrsta, nje narava. Ta predstavlja neprimerno pomembnejše dopolnilo idejne plasti umetnine.
Prešernovo odrešilno spoznanje o prometejskem smislu pesnikove razpetosti med »pekel« in »nebo« bi, vzeto teoretično, lahko spremljalo različno razpoloženje: vedro, radoživo, stoično resnobno, trpko itd.
Najvidnejša tezna plast pesmi je sama po sebi, ne glede na notranja nasprotja, pozitivna, res globoko osrčujoča. Vendar bo vsak dojemljivejši bralec priznal, da je čustvena atmosfera, ki spremlja Prešernovo izpoved, bolj temačna kot svetla. Resnobno mračni toni so otipljivi že v sami metaforiki in epitetonezi:
noč temna kragulj, ki kljuje praznota, ki mori pekel nebo
Šele v zadnjem delu nastopi svetlejše nebo. Razpoloženjski register dobi z njim novo noto. Toda toliko močna ta vedra, a vendar skrajno resna nota ni, da bi pomenila popoln, kvalitetni preskok emocije, temveč vnaša vanjo le uravnovešujočo, bolj umirjeno, svetlejšo luč. Trpi brez miru — je zadnja misel pesnikovega monologa in njen razpoloženjski akord je kljub vsemu vse prej kot veder. Emotivna spremljava je tudi v katarzičnem delu ostala elegična.
Razpoloženjsko vzdušje ustvarja tudi zvočna spremljava izpovedi, njena muzikalna zavesa, ki je prav v tej pesmi zelo učinkovita. Kljub temu, da se ne končuje z rimami, ki bi bile večzložne in vidne na prvi pogled, je glasovno barvanje do skrajnosti virtuozno in ekspresivno. Raziskava vokalnih in konzonantskih kakovosti ter njih kompozicije bi bila zanimiva, a zanjo tu ni prostora. Opozoriti kaže samo na dva bistvena pojava.
Pri smiselno pravilnem branju pesmi so tonsko najbolj poudarjena mesta na prvi besedi vsake kitice (Kdo, Kdo, Kdo, Kako, Stanu). Akcentuacijski vrhovi so na vokalih: o-o-o-o-u. Po njih teče osrednja, muzikalno najbolj poudarjena linija pesmi. Ta, akustično najbolj zaznavna črta, razpeta iz o-ja v u, je vse prej kot lahkotna ali svetla. Čeprav bi vokala, iztrgana iz teksta, sama po sebi ali v drugačnem besedilu, lahko kljub svoji temni barvi sporočala tudi kako drugo, čisto drugačno razpoloženjsko vsebino. V zvezi s prav tem tekstom pa pesnikov glasovni refren poudarja elegično nastrojenje izpovedi, elegično do zadnjega verza.
Drugi najvidnejši pojav muzikalne ekspresije je zapovrstje zaključnih vokalov, o čemer je naša literarna zgodovina že marsikaj napisala in
pojav razlagala na različne načine. Zapovrstje zaključnih samoglasnikov je takole:
a-a/e-e-e/i-i-i-i/o-o-o/u-u.
Zaporednost a-e-i-o-u, ki jo poznamo iz šolskih abecednikov, bi kot tako lahko pomenilo zgolj artistično spretnost ali igrivost, kakršno kasneje lahko srečamo pri manj pomembnih verzifikatorjih, n. pr. pri Tomanu ali Cegnarju. Toda če pojava ne gledamo izolirano, temveč ga opazujemo v zvezi s celotnim kontekstom, idejnim in glasbenim, se nam šele odkrije njegova prava funkcija.
V prvih treh kiticah se a - e - i pojavijo najprej in najbolj poudarjeno na tistih besedah, ki so nosilke pesnikove zmagovite aktivitete: zna - ve -uči. Ti glagoli predstavljajo pozitivno nasprotje mučnemu življenjskemu stanju njegove osebnosti, njegovega subjekta, označenega z besedo: Kdo. Zato je barva teh glagoskih vokalov v nasprotju s statično mračno o-jev-sko barvo subjektov (Kdo - Kdo - Kdo), po katerih poteka najbolj zaznavni glasbeni tok izpovedi. Oba tokova, glavni o-jevski in stranski aei-jevski, sta si v podobnem nasprotju kot notranja idejna dilema prvih treh kitic. In kot se ta idejna dilema stopnjuje, tako se stopnjuje tudi razdalja glasov med obema vokalnima linijama. V prvi kitici gre za razdaljo a - a, v drugi že za večjo o - e, v tretji pa že za močno stopnjevani razmak o - i. Distribucija ostalih zaključnih vokalov a - e - i je bila posledica te izhodiščne glasbene dileme v prvih verzih.
In kako je s temi razmerji v katarzičnem delu, kjer se osnovna idejna dilema uravnoveša in uravnovesi? Opazimo lahko, da akustična diferenca med osrednjo in stransko muzikalno črto izginja ter izgine. V tretji kitici na obeh straneh najdemo o - o, čeprav so znotraj verzov še močno poudarjeni e, i, e (poet nosit’, pekel); toda ti so naravnost obkoljeni s poudarjenimi o-ji (hočeš, pretežko, nebo). V zadnji kitici pa gre za zlitje obeh glasovnih črt v enotni, mračno resni u (Stanu, miru). Še nekaj daje sekundarni glasbeni črti a-e-i-o-u neko posebno, enotno funkcijo. Ta artikulacijdka črta glasov, potekajoča odznotraj navzven, ustvarja vtis napetega, a hkrati skrajno premočrtnega fiziološko akustičnega procesa, ki teče skozi vse osrednje vokalne baze, a vendar tako, da se glavno artikulacijsko mesto premika iz skrajnega ozadja (a) do skrajnega ospredja ustnične lege (u). Opisani fiziološki akt ustreza vsebini in razpoloženju totalne izpovedi.
Glasovno barvanje je bilo pri Prešernu docela zavedno. Sam ali s pomočjo prijatelja Čopa je ta pojav spoznal lahko v starejših in novejših zahodnoevropskih literaturah, romanskih in germanskih. O njem je teoretiziral Klopstock, Bernhardi in A. W. Schlegel v svoji »sivi teoriji«, na
kar je literarna zgodovina že opozorila. Toda bistveno je, da je teorijo glasovnega barvanja Prešeren uporabil zelo funkcionalno, ne formalistično. S tem postopkom ni storil nič drugega, kot da je prenesel osrednje doživetje in njega dinamiko v muzikalno spremljavo, ki bralca nevidno pritegne v svoj magični, emocionalno subtilni krog. Z vokalnim slikanjem je poudaril vse bistvene idejne sestavine svoje pesmi, a najbolj njen vodilni elegični ton. Ta ton je pomenil celo razširitev idejne vsebine Pevca. Pove nam, da je Prešeren svojo prometejsko usodo kljub spoznanju o njenem smislu sprejel s trpkim, bolj otožnim kot svetlim čustvom. Če bi Pevcu izbirali ustrezno glasbeno spremljavo, bi brez zmote lahko posegli po Beethovnu. Prešeren je bil kljub svoji kompliciranosti in globoki duhovnosti preveč poln, zdrav in zemeljski človek, da bi ga izguba realnih življenjskih vrednot in lepot ne bolela. V že citiranem pismu Čelakov-skemu iz leta 1836 je z nekoliko šegavo kretnjo okarakteriziral svoj odpor do življenjske in morda tudi literarne askeze, poudarjajoč, da je človek, ki mu »koreninice in kobilice ne teknejo«.
S tem smo izčrpali poglavitno miselno in razpoloženjsko vsebino Pevca, iščoč potrdila zanjo v estetsko stilni strukturi dela. To se pravi v tistih sestavinah njegove pomembne izpovedi, ki iz nje šele konstituirajo literarno umetnino. Kajti stil je tisto, kar predstavlja način obstajanja oziroma življenja umetnine, kot ugotavlja sodobna literarna veda. In stil je hkrati tisto, preko česar je moč prodreti v najbolj subtilno doživljajsko, idejno vsebino. Oboje je rezultat sočasnega življenjskega in ustvarjalnega procesa; izraz in vsebino loči samo analiza, naše doživetje ne.
Pesem Pevcu je po svoji globini spoznanja in umetniškem izrazu toliko močna, da ne presune le današnjega razumnega bralca, temveč vzbudi pozornost in občudovanje tudi pri zahtevnejšem poznavalcu književnosti. Vendar je res, da taka, kakršna je, danes ne bi mogla nastati in je zgodovinski pojav. Nastane vprašanje, kako naj zgodovinsko okarakterizi-ramo njeno idejnost in njen stil.
Vemo, da literarna zgodovina uvršča Prešerna med romantike. Izraz romantika pa je seveda izredno širok pojem, v katerem je prostora za zelo daljnosežen razpon različnih idejnih ter stilnih pojavov. Zato je pri vsaki nacionalni literaturi treba paziti na specifičnost pojavov. In prav tako pri vsakem avtorju ter delu.
Katere sestavine lahko pri Prešernu uvrstimo v romantiko?
Nedvomno sodi sem razkol med objektivno življenjsko stvarnostjo tistega časa in pesnikovimi ideali o njej. Prešernovi družbeni, moralni in erotični vzori so bili v tistem času in v danih razmerah, pa tudi v daljni bodočnosti kot splošni življenjski princip neuresničljivi. Bili so
v bistvu absolutni im so v vsakdanji življenjski praksi morali naleteti na negacijo. Ker je resničnost presojal in ne samo presojal, temveč tudi intimno doživljal skozi ta svet absolutnih vrednot, je prišel do nepomirljivega konflikta z njo. Življenjska stvarnost je grobo zavračala njegovo hierarhijo življenjskih vrednot, od katerih v svojem notranjem bistvu ni odstopil vse življenje; čeprav ga je realno bivanje kot vsakega človeka postavljalo v protislovna dejanja, ki mnogokdaj niso ustrezala njegovi globlji zavesti. Vendar mu ta protislovja realne ekstistence niso zmaličila jedra njegovega odnosa do sveta. V vsakdanji resničnosti ni našel stvarnega, otipljivega potrdila za smisel svojega bivanja, a bil je človeško premočan, da bi se mogel sprijazniti z nesmislom. In iskal je izhoda tudi izven resničnosti. Leta 1838 ga je našel v pesniškem ustvarjanju kot dejanju, ki spreminja resnično podobo stvari v višjo, popolnejšo, bolj človeško. Tako mu je poezija postala vseosmisljujoči princip življenja, nadomestilo vere. Ta katarzična rešitev protislovij je bila izrazito romantična.
Vendar so v Prešernovem odnosu do sveta tudi sestavine, ki ga močno odtegujejo skrajnemu romantičnemu idealizmu in subjektivizmu.
Mračna podoba stvarnosti ima pri njem romantično intenziteto, toda v njegovi zavesti in izpovedih srečujemo zelo realne vzroke in utemeljitve za tak odnos do resničnosti. Prešeren je jasno povedal, da družba človeka sodi in vrednoti po imetju ter denarni veljavi, ne pa po resničnih človeških vrednotah. Da torej prestavlja življenjske kriterije in merila daleč izven človeka. In prav tako merila umetnosti, ki je prav zato ne more razumeti ne ceniti, oziroma je dostopna zanjo le takrat, če tudi ona služi pridobitništvu take ali drugačne vrste, s čimer pa seveda preneha biti umetnost. Tu so bili poglavitni in zelo realni vzroki njegove osamljene ter težke življenjske usode, tako v družbi kot v literaturi in erotiki. Vse to je pred Pevcem povedal dokaj jasno.
Prešernovi ideali, ki jih je vzdrževal nasproti življenju, so bili res absolutni, a vendar ne toliko abstraktni, da postopoma ne bi mogli najti poti v srca in glave normalnih ljudi. Bili so: razum in etc-, človeški ponos in čast, svobodnost in demokratizem, čut za resnico in lepoto. To so bila merila, s katerimi je doživljal odnose med ljudmi, tako v najširših družbenih kot v intimno erotičnih rečeh. Pesnikovo hrepenenje ni šlo v nadčloveške, mistične ali metafizične sfere, temveč je ostalo v mejah humanizma. Dokaz za to je tudi preprosta resnica, da so vse progresivne sile in ideologije, ki so sledile Prešernovemu času, od Levstika in Trdine, preko Cankarja in socialistične revolucije, našle izredno moč in realno oporo prav v Prešernu. Pesnik Pevca in Zdravljice je bil utopist, toda hkrati realen utopist in radikalen kritik.
Prešernova disharmonija med idealom in stvarnostjo je bila romantična po svoji intenziteti. Toda šla ni tako daleč, da bi se notranja vez med življenjsko stvarnostjo in njegovim hrepenenjem, med resničnostjo in vizijo docela pretrgala. Oba pola, pekel stvarnosti ter vizija neba, sta ostala v njem trajno prisotna, intenzivna in prav zato živa v obeh protislovnih polih. To razpetost je na eni izmed najvišjih točk svoje življenjske preizkušnje, leta 1838, sprejel kot nujnost, kot neizogibno izhodišče svojega ustvarjanja. To v resnici ni bil beg v drugi svet, temveč nenehen boj z resničnostjo, boj, kakršnega so okoliščine omogočale. Pa ne samo boj z njo, temveč tudi nenehno zmagovanje in ohranjanje človečnosti v umetniško ustvarjalnem aktu.
Obvladanje življenjskih protislovij, njih katarzo, je Prešeren leta 1838 res postavil iz realnega v nadrealni svet, iz družbe v poezijo. V tem je bil romantik. Vendar je imela ta rešitev v sebi mnogo realistične zavesti. Saj je praktično pomenila nenehno reševanje v trdo pesniško delo. In to v delo, ki po svoji vsebini in pomenu ni bilo zgolj Prešernova subjektivna zadeva, temveč je v poeziji videl tudi orfejsko, preobražujočo moč navzven. Moč, ki bo iz navznotraj še nerazvitega in na zunaj nepriznanega ljudstva ustvarjala osveščene ljudi in kulturni narod. Ta, zavestni in odgovorni komunikativni princip, ki ga zasledimo v mnogih njegovih pesmih in izjavah, mu je preprečeval pohod v ekstremne romantične dimenzije, od katerih ga je odvračal tudi Čop. O Prešernovi veri v delo za človeštvo kot najvišji vrednoti, ki daje človekovemu delu trden in realen smisel, pa najbolj neposredno priča nagrobni napis prijatelju Korytku, ki ga je izgubil leta 1839:
Der Mensch muss untergehen;
Die Menschheit bleibt, fortan Wird mit ihr das bestehen,
Was er fiir sie getan.
Človeka smrt požanje, človeštva ne; naprej z njim, kar je storil zanje,
živelo bo vselej.	(J. Glazer)
Da je katarzo Pevca spremljalo elegično razpoloženje, bi lahko šteli za romantični pojav, ki kaže v neko usodno, nepremagljivo in nedojemljivo neskončnost. Vendar pa prav ta idejno emocionalni moment kaže pesnikovo zavest o nezaključenosti boja, o nujnosti nenehnega nadaljevanja boja z resničnostjo. Zakaj katarza, ki bi bila do kraja izpolnjena in
zaključena, bi pomenila pristanek na absolutno ter trajno likvidacijo protislovij, pristanek na statiko, na zaprtost pred realnim življenjem. Prešernova zavest je bila premočna in vse preveč realna, da bi se ogradila pred življenjsko stvarnostjo, pred nenehnimi porazi in zmagami.
Če bi zasledovali, v katerih smereh je pesnik iskal rešitve svoji osrednji dilemi po letu 1838, bi ugotovili, da se je, kljub nekaterim zastranitvam, obračal k realnosti. Vrh teh iskanj predstavlja Zdravljica iz leta 1844, kjer je njegova katarza postavljena v družbo ter njeno revolucionarno preobrazbo. Ideali Zdravljice so bili absolutni in so še danes neuresničeni. Vendar so postali ne le idejni, temveč tudi že politični program vseh naprednih sil današnjega sveta, ki prihaja na rob svoje skrajne preizkušnje.
Bistvena značilnost notranje idejne strukture Pevca je torej kljub romantičnim skrajnostim v protislovjih in kljub ambivalentni razpetosti doživljanja vendarle urejajoča zavest. Prepad med pesnikom in družbo je grozljiv, prav tako med čustvom in mislijo, med mislijo ter dejanjem, med smislom in nesmislom bivanja. Pesnikova zavest življenja v ničemer ne zožuje, sprejema ga do skrajnih polaritet. Toda hkrati ga katarzično obvlada in razumno zmaguje nad njim in njegovo pojavno absurdnostjo. Iz kaosa in paradoksa ustvarja red in smisel, iz porazov zmage.
V tem je humanistična in orfejska moč Prešernove osebnosti ter umetnosti, ki se je je pesnik 1838 zavedel. V tem je njegovo poslanstvo, ki nam je potrebno tudi danes. In morda zelo potrebno.
Idejna struktura je pesmi določala tudi obliko in stil.
Njeni poglavitni konstitutivni elementi, razum, čustvo in fantazija, so kljub veliki intenziteti in raznihanosti ostali v notranje skladnem, uravnovešenem, medsebojno funkcionalnem, skratka integriranem razmerju. Podobno uravnovešenost lahko najdemo v jezikovnem izrazu. Nominalne in glagolske oblike si slede v skoroda enakomernem valovanju. Fantazijsko močni metaforiki sledi vrsta neposrednih, racionalno pojmovnih izrazov. In končno se tudi muzikalna spremljava kljub svoji virtuoznosti ni nikjer osamosvojila v glasbeni artizem ali v razpuščeno, lirsko muzikalno, nezavedno dojemanje sveta. Ostala je v službi pesnikove ideje in zavestnega, čeprav emocionalno do kraja pristnega ter intenzivnega doživljanja. Najbolj otipljiv dokaz urejevalne sile, ki je delovala nad notranjimi disonancami, pa je zunanja kompozicija Pevca. Kitice so urejene skrajno domišljeno, strogo piramidalno (2 — 3 — 4 — 3 — 2). Literarna zgodovina je ugotovila, da je pobudo za tako, simetrično anti-tetično kompozicijo pesnik našel v Langejevi in Gottholdovi metriki, in sicer v njunem popisu aleksandrijskih metričnih igrač (carmen figuratum),
s katerimi so pesniki hoteli dati tudi optične predstave opevanega predmeta, n. pr. piščalke, sekire, žrtvenika, lastavičjega jajca itd. Toda bistveno je, da je Prešeren tak tip zunanje zgradbe docela podredil lastni izpovedi in ga uporabil za ponazoritev svoje osrednje življenjske bolečine in rešitve, napetosti in pomiritve. Skratka, med osrednjo idejnostjo pesmi in njenim izrazom ter obliko je zavladalo funkcionalno skladno razmerje. Vsebinski, optični in slušni učinki so stopnjevani do nenavadne, takrat skrajne možne stopnje, a vendar se nobeden izmed njih ne osamosvoji, temveč ohranja funkcionalno vez z izpovednim jedrom pesmi.
Urejajoča zavest, ki je obdržala romantično disharmonijo doživljanja v notranjem ravnotežju in jo zmogla privesti do katarze, je tudi na področju oblike ter izraza povzročila integritetno, skladno razmerje sestavin. Razmerje, ki je bistveno znamenje klasične umetnosti in njenih estetsko oblikovanih principov. Seveda se je ta klasična sinteza izraznih prvin pri Prešernu zgodila na zgodovinsko višji, takrat sodobni stopnji družbenega, spoznavnega in literarno stilnega razvoja. Zgodila se je na stopnji in v okviru tiste literarno stilne formacije, ki jo imenujemo romantiko. Pojav kot tak ni bil nekaj docela izjemnega. Podobne primere bi lahko našli zlasti v slovanskih, pa tudi zahodnoevropskih literaturah. Posebno vztrajnega teoretičnega zagovornika je našel med mladoheglov-skimi literarnimi teoretiki in esteti v 50. letih prejšnjega stoletja, ki so zagovarjali tezo o poeziji, ki bi bila »romantična po vsebini, a klasična po obliki«. Seveda je bilo to le abstraktno geslo, ki pojava ni izčrpalo v celoti.
Ostaja še vprašanje, od kod pri Prešernu moč, da je spričo tolikih izgub realnih življenjskih opor vendarle našel vero v življenje in smisel dela.
Za seboj je imel veliki umetniški opus, katerega cene se je spričo usihanja domačega literarnega življenja začel toliko bolj zavedati. In komaj pred dvema letoma je izdal Krst pri Savici, ki je pomenil zelo realno zmago v tistem trenutku, ko so ga udarci življenja skoroda podrli. Pa tudi v samem sebi je kljub komplicirani raznihanosti svojega značaja in temperamenta nosil izredno moč volje, upora ter ponosa. Poleg elegične in fatalistične note bi lahko v celi vrsti njegovih reagiranj na življenjske poraze odkrili zdravo življenjsko filozofijo vztrajanja. Naj tu opozorim samo na dva primera. Kot 24-letni dunajski študent prava, ko je imel za seboj že mučna erotična in druga spoznanja o življenju v velikem mestu, povrhu vsega pa poln domotožja, piše staršem: »Sramota, zgubleni čas, zgubleni perjatli, nova zamera mi branjo v Teologio nazaj jiti, in jest Vam odkritoserčno povem, da sim terdno sklenil velike težave raj prestati, in vsako reč pred skusiti, koker ta stan, v katerga sim se podal, zapustiti...«
Ali pa tisto pismo ilircu Vrazu iz leta 1837: »Vendar je tudi napačno prizadevanje boljše kot apatija...« Celo v Sonetih nesreče, kjer je pesnikova depresivna reakcija dosegla katastrofalno mejo, zaključni verzi (naprej me sreča gladi ali tepi, me tnalo našla boš neobčutljivo) kažejo neko uporno kljubovalnost.
Moč pa seveda ni bila samo zadeva njegovega karakterja in temperamenta. Izza nje so delovale tudi določene idejne sile. Prešeren in njegov ožji krog je bil osamljen, a duhovno le povezan z meščansko demokratičnim in nacionalno osvobodilnim gibanjem, ki je spodjedalo fevdalno absolutistične sisteme tedanje Evrope z Metternichovo Avstrijo vred, čeprav so prav tu šle stvari zelo počasi in skoraj nevidno svojo pot. Iz Prešerna, ki so mu vladajoči »farizeji in pismouki« v javnosti preprečili svobodno besedo, je njegova vera v prepovedana gesla revolucije, vera v ideale enakosti, svobode in bratstva, nezadržano privrela na dan v Zdravljici leta 1844, a tudi tedaj delo ni smelo v javnost. Razumljivo je, da so se pesnikova napredna prizadevanja v tridesetih letih morala omejiti na še bolj literarno področje, če so sploh hotela v svet. Omejila so se na ustvarjanje umetniške poezije v narodnem jeziku. Narodna literatura je bila Metternichu prav tako neljubo dejstvo, zakaj »lomila je absolutistični birokratski centralizem in uvrščala narodne tokove v splošna demokratična gibanja«, bila je »važna rezerva revolucionarne demokracije« (E. Kardelj).
In če je Prešeren leta 1838 našel osrednji smisel svojega življenja v pesniškem ustvarjanju, to ni bila samo romantična, osebna katarza izmučenega in osamljenega umetnika, ki se je zatekel v lepoto poetične preobrazbe sveta. S poezijo je ohranjal in poglabljal tudi obstoj svojega ljudstva ter naroda.
DAS PROBLEM DER KATHARSIS IN DEM GEDICHT »AN DEN DICHTER« VON PREŠEREN
Zusammenfassung
Prešerens Gedicht »An den Dichter« aus dem Jahre 1838 ist ein kunstlerisches Meisterstuck auf d as Thema vom Sinn der Poesie und des dichterischen Berufes. Dieses Gedicht bildet den Schlusseltext, von ihm aus bietet sich der Ausblick auf das Zentrum der Lebensphilosophie und auf die gestaltenden Kunstgriffe des grossten slo-wenischen Dichters. Es ist den realen Umstanden seines Lebens entsprossen. In den Jahren 1835 und 1838 erschiitterte und zerriittelte eine Reihe von qualenreichen Erleb-nissen des Dichters ganze Persdnlichkeit und gefahrdete an allen kritischen Pumkten den Kern ihrer Existenz. Als Mensch verlor er sozusagen alles, was ihm ein reales oder imaginares Zundmittel des Lebenswillens sein konnte. Er hatte soviel verloren, dass er
entweder sich selbst flnden oder aber dem Absurd der Sachlichkeit des Lebens unter-liegen musste, die sich iiber seinem Haupte zusammengeballt hatte. Das besprochene Gedicht ist das Ergebnis der hdchsten Gesteigertheit seines innerlichen Dilemmas und das Resultat der Losung desselben. Prešeren hatte im Dichter den Menschen enkannt, der Wer'ke gestaltet aus der inneren Dpnamik des Erlebnisses und aus dem prometheischen Schweben zwischen »Himmel« und »Holie« des Lebens, das heisst zwischen der Welt der erbarmlichen Sachlichkeit und der Welt der hdchsten menschlichen Werte. Er hatte in der Poesie die orpheische Kraft erkannt, die dem Menschen das Leben erhalt, ihn von dem geistlosen Vegetieren befreit und ihn in die Sphare des geistigen Reichtums, der Schdnheit und der Freiheit erhebt. Er entdeckte in dem dichterischen Schaffen das Prinzip, das allem den wahren Sinn gibt, die Zweokmassigkeit seines Lebens und Lei-dens. Und gerade diese Erkenntnis brachte den dramatisch gespannten und unaufhaltsa-men Gegensatzen seines Innern die endgiiltige Losung, Reinigung, Katharsis. Die Katharsis jedoch, begleitet und beunruhigt von der elegischen Stimmung, dem Ergebnis des Besvusstseins von der Nonvendigkeit eines tveiteren Kampfes mit der aussichtslosen Winklich.keit. Das wesentliche Merkmal der inneren Struktur der Idee des Gedichtes »An den Singer« ist — trotz der romantischen Extreme von Dissonanzen des Erlebnisses und trotz der ausgesprochen ambivalenten Auffassung der Welt — das ordnende Bewusstsein. Das Bewusstsein, svelches das Leben in keinem Punkt einengt, sondern es bi s zu den aussersten Polaritaten entgegennimmt, es aber troezdem beherrscht und iiber dasselbe und iiber die Absurditat der Erscheinungen die Oberhand behalt. Prešeren gestaltet aus dem Chaos und Paradox die Ordnung, den Sinn, aus den Niederlagen — Siege. Eine solche Struktur der Idee bestimmte dem behandelten Werk auch seine Gestalt und den Stil. Die svesentlichen Aufbauelemente (Verstand, Gefiihl, Phantasie, sprachliche Figurativitat und lautliche Musikalitat) blieben jedoch, trotz der unge-w6hnlichen Intensitat, in einem innerlich harmonisierenden, integrierenden Verhaltnis. Keiner von diesen Bestandteilen ist im einzelnen ganz selbstandig, sondern in Hinsicht des Inhaltes funktionell, dem Grunderlebnis und der Idee dienend. Der am meisten greifbare Beweis seiner ordnenden Kraft ist aber die streng symmetrische, pyramidale Komposition der Ganeheit. Eine solche, im svesentlichen klassische Synthese von aussagenden Elementen konnte Prešeren nur auf einer hoheren, gleichzeitigen Ent-wioklungsstufe der Gesellschaft, der Erkenntnis und der Literatur verwirklichen, das heisst im Rahmen einer Stilformation, die wir Romantik nennen. Seine Romantik war jedoch in bezug auf die Gesellschaft ausgesprochen fortschrittlich und aktuell. Prešerns Poesie wuchs in der Zeit des Metternichschen Absolutismus; in den gegebenen Umstanden war die Nationalliteratur fiir die unfreie und noch nicht anerkannte Nation der Slo-wenen das einzige Bereich, in svelchem die Bestrebungen nach der Volksbefreiung und der Demokratie svenigstens indirekt zur Geltung kommen konnten. Und wenn der vereinsamte Dichter Prešeren im Jahre 1838 den zentralen Sinn seines Lebens im dichterischen Schaffen fand, war das mehr als nur die romantische oder personliche Katharsis des abgequalten Dichters, der in die Schdnheit der poetischen Umformung der Welt fliichtete. Er bat mit der Poesie auch den standigen Beweis der Existenz seines Volkes und seiner Nation gefiihrt, er hat sie mit der Poesie besvahrt und vertieft. Seine Lebensphilosolphie des Ausharrens fand aber ihr optimistisches Hinterland in seiner tiefen geistigen Verbundenheit mit der revolutionar demokratischen Stromung, die veruršachte, dass der Grundbau der slawischen und svesteuropaischen Festung des feudalen Monarchismus ins Wanken geriet.
M eine Studie stellt in methodologischer Hinsicht den Versuch einer synthetischen Koordinierung der soziologischen, biographischpsychologischen, auf die Idee bezogenen und der esthetisch-stilistischen Interpretation des dichterischen Kunstwerkes dar, den Versuch einer Methode, die zu den Hauptproblemen unserer Literat ur wissenschaft aber auch der gegentvartigen padagogischen Praxis gehort.
PREŠERNOVA HIŠA V KRANJU
Cene Avguštin
V velikem, koničasto oblikovanem bloku poslopij med Prešernovo in Tavčarjevo ulico predstavlja Prešernova hiša enega najmanjših stavbnih organizmov. Večina okoliških zgradb je v zadnjih dveh stoletjih doživela vrsto prezidav, ki so spremenile njihovo prvotno podobo posebno glede višine in širine. Prešernova hiša v svojem vertikalnem in horizontalnem razvoju do danes ni utrpela vidnejših sprememb, bistveno pa je vplival na njeno podobo razvojni proces, ki se je v obliki številnih gradbenih posegov razvijal v globino njenega stavbnega prostora.
Stavbna parcela, na kateri hiša stoji, ima ozko pravokotno obliko. Sestavljena je iz dveh, prvotno v lastniškem pogledu ločenih zemljišč, podobno kot večina parcel med Prešernovo in Tavčarjevo ulico. Tudi stavbni razvoj hiše same potrjuje našo trditev.
Enonadstropna stavba ima dva vhoda, enega s Prešernove, drugega s Tavčarjeve ulice. Prvi nas pripelje v velik, kupolasto obokan prostor — nekdanji gostinski oziroma trgovski lokal, ki izpolnjuje vso širino hiše. Pod njim so kletni prostori. S prehodom v zidu je lokal zvezan z nekdanjim skladiščem, iz katerega vodijo vrata na dvorišče. Skozi portal v Tavčarjevi ulici stopimo najprej v vežo, od koder vodijo stopnice v I. nadstropje. Na levi je vhod v nizko, obokano sobo, nekdanjo delavnico. V nadstropju se tloris prostorov, ki gledajo na Tavčarjevo ulico, ponovi, i i sicer tako, da prostor nad vežo zavzema kamra, prostor nad delavnico pa z lesenim stropom prekrita izba. Drugače so razdeljeni prostori na - lasprotni strani. Enotna talna ploskev pritličja se v I. nadstropju razdeli f dva neenaka dela — v ozko kamro in veliko sobo.
Oba dela stavbe veže arkadni hodnik z loki, ki jih opirajo zidani in iz kamna klesani stebriči. Kot bomo kasneje videli, je ta povezava plod kasnejšega razvoja. Na dandanes enotni stavbni parceli sta prvotno stali dve poslopji, ločeni med seboj z dvoriščem.
Pri preureditvenih delih leta 1953 je bil v pritličju ob prehodu iz nekdanje trgovine v skladišče izluščen izpod ometa gotski portal s polkrožnim zaključkom in prirezanimi robovi. Prislonjen ob severno steno
Arkadna oboka v kleti Prešernove hiše
Foto Š. Eržen
hiše je služil kot izhod nekemu prostoru, ki po analogiji z drugimi meščanskimi stavbami tega tipa ni mogel biti drugo kot veža. Njen južni in obenem mejni zid v odnosu do sosednjega prostora, nekdanje trgovine oziroma delavnice, za sedaj ni bil ugotovljen, vendar nam njegov obstoj dokazujeta oporna loka, odkrita v kleti, na katere je bil oprt. Kot pri vseh hišah s prehodno vežo je bil tudi v našem primeru glavni vhod pomaknjen na stran in ga je šele kasnejša doba prestavila na sredo fasade. Veža je tako posredovala zvezo med cesto in trgovskim oziroma obrtniškim lokalom, ki so mu stik z ulico ohranjevala le okna. S poklopnimi vrati in stopnicami, ki so deloma še ohranjene, je bil lokal zvezan s kletjo, vsekano v konglomeratno podlago. Loka, ki ju nosi slop kvadratnega tlorisa, delita kletni prostor v dva neenaka dela, v večjega, ki je bil nekdaj prekrit z lesenim svodom in ki ga je v 19..stoletju nadomestil zid, ter v manjšega, pod tlemi nekdanje veže, ki je ohranil še originalen banjast svod iz lehnjaka. Klet je najstarejši del stavbe. Za časovno opredelitev nam dobro služita oba loka, od katerih je eden rahlo šilast, drugi pa na
poznogotski način polkrožno oblikovan. Prepletanje obeh oblik je pri naši meščanski arhitekturi značilno za dobo od druge polovice 15. stoletja do začetkov 16. stoletja. S to datacijo nam je dan časovni okvir tudi za ohranjeni portal v veži, zaradi katere sta arkadi, ki nosita vso težo njene južne stene, pravzaprav nastali.
V	I. nadstropju se prvotni tloris pritličja ponovi: nad nekdanjo vežo se oblikuje podolgovat ozek prostor, verjetno kuhinja s shrambo, nad trgovskim lokalom pa večji stanovanjski prostor. Za razliko od kuhinje in pritličnih prostorov, ki so bili skoraj gotovo obokani, je bil strop tu lesen in oprt na profiliran nosilni tram. Podobni primeri so nam znani n. pr. iz Radovljice.
Na ulico je bila stavba prvotno obrnjena s čelom, podobno kot večina hiš v naših srednjeveških mestih. Varčevanje s prostorom, predvsem pa nove arhitekturne težnje, ki jih je uveljavila renesansa, so bile vzrok, da se je kasneje streha s kapjo obrnila proti cesti. Fasada je razdeljena na tri dele. To triosnost simbolizirajo po pročelju razporejena okna oziroma vrata, po katerih lahko spoznamo tudi razporeditev prostorov v notranjščini.
Del hiše z vhodom na Tavčarjevo ulico je po svojem tlorisnem sestavu ohranil tipično poznogotsko obliko. V nasprotju z zgoraj opisano stavbo se je tu ohranila tudi prvotna, banjasto obokana veža z vhodom v nekdanji delavniški prostor. V nadstropju se tloris pritličja ponovi: nad delavnico je stanovanjski prostor, nad vežo pa kuhinja, ki je bila kasneje spremenjena v kamro. Stanovanjski prostor je ohranil lesen strop, ki je bržkone mlajši, v formalnem pogledu pa kaže še tipične poznogotske poteze. Oporo za točnejšo časovno opredelitev nam daje obok delavniškega prostora s svojimi šilasto zaključenimi lunetami, s svojo težo in grobo obdelavo površine. Izvira gotovo iz 15. stoletja, to je iz dobe, ko v naši meščanski hiši prevladuje še gola funkcionalnost in še ni opaziti teženj po bolj estetskem in lahkotnejšem oblikovanju arhitektur, ki se pod vplivom novih renesančnih pogledov na stanovanjsko kulturo pojavijo v naslednjem stoletju.
V	17. stoletju prvič opazimo težnje po povezavi obeh hiš v novo arhitekturno celoto. Prvi korak pomeni dozidava skladiščnega prostora pri hiši, ki meji na Prešernovo ulico, in podaljšanje veže v smeri dvorišča. S tem se poveča stanovanjska površina tudi v I. nadstropju. Nad podaljškom veže se pojavi kuhinja, nad skladiščem pa nov stanovanjski prostor. V primerjavi s staro stavbo je gradnja prizidka izvršena na
mnogo lažji način in se ne more primerjati z masivnostjo in debelino zidov prvotne stavbe. Hkrati se pojavi lesen hodnik, ki povezuje obe stavbi. Edina sled, ki se nam je od njega ohranila, je plitva segmentna konzola, vzidana v steno nad vhodom v podaljšano vežo. Njena oblika govori za nastanek v 17. stoletju, s čimer bi bil podan časovni okvir tudi za gradnjo prizidka. Z novim hodnikom je dobilo nadstropje hiše na Tavčarjevo ulico dohod iz prve hiše in je s tem odpadlo stopnišče v veži, ki jo je utesnjevalo.
V začetku 19. stoletja zamenja lesen balkon, ki povezuje obe stavbi, arkadni hodnik, oprt v pritličju na masivne slope, zvezane z lokom. V I. nadstropju počivajo loki na grobo izdelanih zidanih stebričih. Le en steber je kamnit (zeleni tuf) in skrbneje obdelan. Njihova oblika in oblika svoda, ki ga sestavljajo plitva kupolasta polja, ločena s širokimi oprogami, govorijo za nastanek kmalu po letu 1800.
Z dograditvijo zidanega hodnika je stavbni razvoj Prešernove hiše v glavnem zaključen. Kasnejše spremembe se omejujejo le na predelavo stropa v I. nadstropju in pritličju hiše na Prešernovo ulico.
Srednjeveški obok v pritličju Prešernove hiše
Foto S. Eržen
Prešernova hiša je torej sestavljena iz dveh, nekdaj samostojno stoječih stavb. Obe hiši spadata med najzgodnejše in tipične primere zidane meščanske arhitekture v Kranju. Vsaka zase predstavlja štiricelični organizem, ki ga sestavljajo: prehodna veža, delavniški in stanovanjski prostor ter kuhinja s shrambo. Kasnejša doba je precej zabrisala prvotno stanje, vendar je s srečno povezavo obeh stavb ustvarila enoten organizem, ki po svojem arhitekturnem izrazu ni nič manj mikaven kot njegovi predhodnici pred 500 leti.
LA MAISON DE PREŠEREN A KRANJ R e s u m e
L’auteur constate que la maison actuelle de Prešeren a Kranj est composee de deux petites maisons bourgeoises a quatre pieces de la fin du gothique. L’union des deux maisons en nouvelle unite architecturale commence au 17e siecle. La maison de Prešeren ne regoit son aspect actuel qu’au debut du 19= siecle, quand la vieille galerie en bois fut remplacee par une galerie a arcades batie et 1'entree prinoipale transferee au milieu de la fafade.
JENKOV PROBLEM
Jože Pogačnik
V slovenski poeziji med romantiko in simbolizmom zavzema Jenkova knjiga lirike (Pesmi 1864, z letnico 1865) po doživljajski in izrazni plati najpomembnejše mesto. S svojo čisto izpovednostjo in nepotvorjenim lirskim glasom je močno izstopala iz sodobne književne dejavnosti. Emocionalno neposredna lirika, ki ni vsebovala kakšnega splošnega jedra ter ni opevala trajnih vzorov in ciljev mladoslovenske generacije, marveč se izgubljala v subjektivno pomembnih prigodkih in čustvenih ali miselnih prehodih, je motila programsko veljavni književni tok, ki je osebno podredil splošnemu in to splošno prilagodil razmeroma ozko pojmovanim načelom narodnega in družbenega preroda.
Neposredno po izidu Jenkovih pesmi so nastali odmevi, ki pričajo, da je pesnikov čas na to liriko gledal vsaj s treh važnejših vidikov. Ti vidiki se v nekaterih izrazih strinjajo, vendar pa je med vsemi oster razloček, ki izvira iz različnih načelnih odnosov do književnosti. Zato je pregled teh odmevov hkrati tudi problem različnih zamisli slovenske književnosti v realističnem slogovnem obdobju.
Bleiweisove Novice so prinesle oceno Luke Svetca. Po njegovi sodbi spada Jenko »ne le med poklicane, ampak med izvoljene pevce«. Poudaril je čustveno osnovo njegove poezije, njeno izrazno bogastvo, odvisnost od ljudske pesmi, smiselno notranjo zgradbo in sodoben jezikovni čut. To je načelni odnos, ki ga pa Svetec v nadaljnjem razpravljanju popravlja. Postavil se je namreč v vlogo človeka, ki sme umetnosti predpisovati pravo pot, in to pot, »po kterej se narod k luči vodi, blaži, za resnico, pravico, krepost navdušuje«. Za temi pojmi pa niso prvobitne estetske intenci je, marveč narodnoutilitaristični in moralni kriteriji, kakršne je gojil noviški krog. Lepo je samo tisto pesništvo, ki opeva vzore. Vzorna pa je le »čista in zvesta ljubezen«, ki edina prihaja v poštev kot inspirativni vzgib. »V kar se pa vmeša človeška slabost, pohotnost, sebičnost, hinavščina, — od tega se pevska vila stran obrne.« Zato v Jenkovih ljubezenskih pesmih (Slabo sveča je brlela, Za slovo, Vabilo, Po se vpraša) »izraz in njih obleka nista srečna«.
Pri refleksivnih pesmih je bil Svetec še bolj odkrit. Izrekel se je zoper takšne, »ki dišejo tisto malodušnost, tisto obupnost, kakor je bila zadnja
leta nekim bolehnim in nevernim nemškim pesnikom v navadi, kteri... po svetu ne vidijo druzega neg bolečine, trohljivost, smrt; ter jih v svojih pesmih ni druzega neg tožba, satira ali pa kvanta«. Zoper taka razpoloženja postavlja vero, ki omogoča »da pravi možak nikoli ne izgubi srca, čeravno ga bije nesreča«.
K tretji skupini Jenkove poezije, k njegovi rodoljubni liriki, ima reči samo to, da je lažna. Dokazov za to trditev ne navaja, marveč se zadovolji s splošno ugotovitvijo, da je mnogo narodnih »del pod tujim imenom skritih« ter pri tem ponovi tolažbo o Slovencih kot delu slovanstva. Zato so Jenkove misli v pesmih Ptici, Ko je sonce vstalo, Zelen mah obrasča, posebno pa v Slovenski zgodovini »gotovo prepohlevne«.1
Svetčeve misli o Jenkovi refleksivni poeziji je brez idealističnega zaključka posplošil na vsega pesnika — Fran Levstik. V letu 1865 nastali, a tri leta kasneje v Mladiki objavljeni sonet Pesniku (pozneje Simonu Jenku) ima zelo zanimivo misel, ki avtorju po njegovi sodbi daje pravico do pretežno odklonilnega vrednotenja. Ako razrešimo svetopisemsko parabolo (Mojzesova knjiga I, 6. poglavje) o božjih sinovih, ki so se hodili ljubit s človeškimi hčerami in porajali z njimi velikane, spoznamo jedro Levstikovega odnosa do Jenka. Avtorju soneta je poezija nebeška hči, ki je osrečila Jenka, toda ta sreča je po Levstiku rodila zlo;
Al Jenko, iz nebeške te device
le nekaj sinov imaš velikanskih,
ker zatopljen si v cvet lepot germanskih.
Tam dal najboljšo kri za bledo lice lažnivih čarodejk si brez poroke, ki ti rodile bolne so otroke.
Ta odpor zoper nemško literaturo je načelnega značaja in ni vezan samo na razmerje Jenko-Heine.2 Korenine so mu stare, saj se kot sistem javljajo neposredno po letu 1848. Novice govore 1852 o odporu do »za-padne izobraženosti, ki meša pamet, kvari srce in nam ubija življenje« in, kar je glavno, »nam še to malo narodnega značaja ubija«.3 Istega leta se je Slovenska Bčela uprla branju »pokažljivih nemških romanov, s katerimi je že skoraj celo slovanstvo poplaveno.«4 Drobničeva Slovenska Čbela je averzijo prenesla v zoprvanje do »francoske pokvarjenosti«.5
1 Novice 1865, št. 1. — 2 A. Slodnjak, ZD II., 428. — 3 Slovenski popot-
nik, Novice 14. jan. 1852, 14. — 4 Prijateljski dopis iz zlatne Prage, Slovenska Bčela
avg. 1850, 64; Ajdnja, Slovenska Bčela 25. marca 1852, 101. — 5 Nočni lovec, Sloven-
ska Čbela 3. jan. 1850, 7; zlasti pa Voltairova smrt, Slovenska Čbela 22. jul. 1850, 133.
Edino Janežič je hotel napraviti nekako zvezo med zahodnoevropsko književnostjo svojega časa in domačo tradicijo, pišoč, da je se je treba pri »hrepenenju po zapadno evropejski izobraženosti živo poprijeti nabiranja narodnih pesem«.6 Cegnar pa je to drugo sestavino še bolj določno izrazil. Nasvetoval je mladim pesnikom, ki so dali slovo »zahodni in posebno nemški že čez in čez dognani poeziji« srbske ljudske pesmi kot estetski vzor.7 Podobno orientacijo je kazal tudi Trdina, ki je z nestrpnim aprio-rizmom zavračal pobude zahodnoevropskih lepih umetnosti.8 Odkrito nasprotovanje te vrste se vleče prav do osemdesetih let in Levstik je zadnji, ki se še 1878 v pismu Josipu Stritarju (20. decembra) izreka zoper slovensko leposlovje, kakršno se je ob sožitju z evropskimi literarnimi trenji vse bolj javljalo tudi pri nas.
Že ta Levstikov napor, da slovensko književnost izključi iz vplivnega območja zahodne Evrope pa vzbuja sum, da je sestavek Pisma (Spisal Valentin Kinraz), ki se mu pripisuje, res njegov.9 V tem sestavku, ki je nastal v drugi polovici 1865. leta, je podana samo pozitivna estetska in zgodovinska ocena Jenkove poezije z nekaterimi duhovitimi izpadi zoper Svetčevo kritiko in trojico psevdoreligioznih verzokovcev (Krek, Bilc in Umek). Levstik kot popravljavec Jenkovih pesmi,10 pisec navedenega soneta in nasprotnik sodobne realistične evropske književnosti ne bi mogel v istem času govoriti o pesnikovi živi, izvirni domišljiji, krepki in plemeniti besedi, gorkem srcu, izobraženosti in izbornem okusu ter obilnem poznanju človeških razmer in čutov in ne bi nikdar poudarjal ubranih misli, čiste in jasne godbe, ki da je polna občutkov in lepo soglasno zvezanih misli. Prav tako ne bi govoril o »krivični, slepi kritiki« Luke Svetca, saj se je z njo — z izjemo krščanstva — strinjal. Levstik v svoji doslednosti ni mogel pristajati na evropsko stališče Pavla Turnerja,11 kakršno se v tem sestavku poudarja, ker bi s tem zanikal svoj »slovanski realizem«. Avtor Pisem namreč pripoveduje, kako je Turnerju »zelo hvaležen ... za ta svet, kajti gotovo je dober in pošten«. Na koncu pa tudi nima pravega smisla, zakaj naj bi bil Levstik uporabil anagram Valentina Zarnika. Če k tem pomislekom idejnega značaja dodamo še bistveno drugačen slog in skladnjo od tistih, kakršne je uporabljal v tem času Levstik, potem gre pri obravnavanem sestavku za drugega avtorja, čigar spis je ohranjen v nepopolnem zapisu njegove roke. Mogoče celo Levstikove opazke (»To se kar tako črčka v božjem strahu«) ni vzeti kot
— 6 Narodno pesništvo, Slovenska Bčela jul. 1850, 29. — 7 Kosovska deklica, Slovenija 7. jul. 1848, 7. — 8 B. Paternu, Slovenska literarna kritika pred Levstikom, 1960, 143. — 9 Prim. ZD IV., 83—90 in 510—513. — i« Prim. J. G Ion ar, Simona Jenka Zbrani spisi, 1921, XXV, XXXII. —	11 Novice 22. nov. 1865, 328.	—
»resignirano opazko«, 12 marveč -kot rahlo kritično razpoloženje. Največ momentov govori za avtorstvo Valentina Zarnika samega, ki je prav tako imel težave s tiskovnim zakonom.13 Njegovo takratno bivanje v Zagrebu ni nasproten dokaz, saj je iz razdalje lahko globlje in pravilneje dojel literarni pojav v slovenskem svetu, kar dokazujejo humoristični in satirični spisi tistega časa (Originali iz domačega življenja, 1862; Don Qui-xotte dela Blatna vas, 1862 in Slovenski Nikodem, 1867).
Ta ocena Jenkove poezije se je rešila raznih drugotnih vidikov in upoštevala samo zgodovinske ter estetske kriterije. V skladu s pripovedno in feljtonistiono zasnovo pa je ostala na ravni bistrih zapažanj. Sistem in osrednje izvire Jenkove poezije pa je prvi podal Josip Stritar leta 1870, ko je med Pogovore14 uvrstil tudi esej o Jenku. Po načelni ugotovitvi, da je Jenko pravi pesnik, se je vprašal po inspirativnih vzgibih in jih našel v intelektualni, moralni, čustveni, socialni in družbeni vezanosti, kakor jo izpoveduje pesem Trojno gorje. Po ugotovitvi vsebinskih lastnosti je s kategorijami naravnosti, preprostosti, jasnosti in narodnosti naštel njene osnovne slogovne značilnosti.
Na tej osnovi je zgradil drugi del, ki je za poznavalca razmer imel polemično in kritično ost. V njem je najprej odkril gldblji vzrok Jenkovega čustvenega nemira, ki ga je našel v »sadu spoznanja«. Spoznanje odvaja »človeštvo od prvotnega, naravnega, nepopačenega stanja«, v katerega pa se stalno vrača čustvo, ki si želi »nazaj naravi v naročje, kjer je njegov pravi dom«. Primera nemške lirike in francoskega pesnika Be-rangera kot potrdil sta bila v močnem nasprotju s slovenskim odporom do zahodnoevropskih literatur. Še večje nasprotje pa razodeva izbor obravnavanih pesmi. Stritar navaja predvsem tisto Jenkovo poezijo kot najboljšo, ki jo je noviška ocena grajala za nezdravo in svetovnonazorsko neprimerno. Ob tem je načel za svoj čas nadvse aktualno vprašanje odnosa med moralo in umetnostjo ter ga rešil v smislu, kakor se je to posrečilo mnogo kasneje šele modernistom. Po njegovem je prava poezija moralna že sama po sebi. Po aristotelovski definiciji umetnostne morale kot katarzičnega učinka je v pismu bratu Andreju (18. aprila 1866) dostavil: »Samo da dela to umetnost po svoje, ne tako kakor vera, in kar se nje drži«. Zato je tudi Jenkova satirična Naš maček je ljubco imel izvrstno osme-šenje nemoralne reči, ker s prikazovanjem greha dosega učinek odvračanja od njega.
V teh mislih je bil odgovor Svetcu in Levstiku. Stritar jim je za zaključek dodal samo še trditev o Jenkovi zdravi in zreli življenjski filo-
12 ZD IV., 510. — 13 ZD IV., 511. — i* ZD VI., 97 -102. — ^ Prim. E.Maren-
z e 11 er, Normalien fiir die Gymnasien und Realschulen in Oesterreich, I. Gymnasien,
"Nagrobni spomenik pesnika Simona Jenka na nekdanjem mestnem pokopailisču v Kranju
Foto J. Kramar
zofiji, kar je strnil v vzklik: »Vidi reči, kakor so«. Ob teh besedah pa se odpira osrednji Jenkov problem, problem njegovega odnosa do sveta, na katerega nam je treba odgovoriti prej, preden je mogoče kritično ovrednotiti navedene odmeve in jih zgodovinsko funkcionalno postaviti na pravo mesto.
Jenkova lirska pesem se plete okoli štirih motivnih ciklov, ki so: erotika, narava, osebna izpoved v ožjem pomenu besede in domoljubje. Pregled doživljajskih prvin posameznega območja je nujen, saj drugače ni mogoče priti do osnovnih resnic o zgradbi Jenkove duševnosti in o značaju njegovega odnosa do sveta.
Jasno je, da se je v erotični pesmi Jenko razvijal. Vendar je to vprašanje za naš namen manj važno, ker gre prvenstveno za določitev tistih posebnosti, ki so skupni imenovalec tega procesa. Osrednja pesem te vrste
so Obujenke z verzi: »Vstanejo nekdanje sanje / in spomin skelečih ran; / moč ljubezni se nekdanje / spet prikaže mi na dan«. Na prvi pogled gre samo za problem pozabe in spomina, vendar ni tako. Nadaljnji stihi govore o sreči nekdanjih dni in o tem, kako »srce vedno le priganja / ponoviti blage dni«. Jenko je torej nagnjen k čustveni iluziji, ki mu slika lepoto in višjo vrednost prejšnjega ali prihodnjega stanja. Toda ta iluzija je samo prigodnost v njegovem razpoloženju, ki jo takoj nadvlada močan razumski dvom. Ta dvom je nasledek objektivnih spoznanj, ki ne dovoljujejo stalnosti v razpoloženju, marveč odpirajo vrata begotnim in nasprotujočim si čustvenim prvinam, človek takšne duševne zgradbe ne najde v zunanjem svetu potrdila zase in ne spozna moči družbenega ravnotežja. Zato se v njem poveča vloga subjektivne cene, ker je edino on sam merilo zase in za svet. Takšen egocentrizem je Jenku svojstven. Pojavlja se kot zavest o večji vrednosti lastnega čustva do ženske (pesmi Prošnja in To se vpraša) ali kot prizadetost, ki se s samovšečno užaljenostjo sprašuje, zakaj mu dekle ne vrača čustev {Zakaj me ne ljubiš?). Pri Jenku pa je vsa zadeva še bolj zapletena. Pesem Pred durmi pripoveduje o prevzetosti od dekliškega petja, zraven pa postavlja boječnost, ki se ne upa približati predmetu svojega hrepenenja. Razkol med čustveno zavzetostjo in nezmožnostjo uresničitve zaradi bojazni povzroča v Jenku melanholijo (»Solza je padala, / lice namakala, / nisi je videla, / lite zastonj«). Življenjepisci poročajo, da je bil Jenko šibkega telesa in duševno zelo občutljiv. Zasmeha ali sramote ni mogel prenašati. V skladu z opisanim načinom doživljanja je torej razumljivo, zakaj se v tolikih njegovih pesmih pojavljajo izrazi tesnobe in negotovosti {Naj bo, Tesnoba, Korak v življenje), kar je posledica osrednjega pesnikovega življenjskega občutja — osamljenosti {Meglenica).
Zato so lastnosti Jenkove erotike osredinjene okoli osnovnega vprašanja: kaj v ženski išče in kaj mu intimno doživetje v resnici daje. Iluzija mu prinaša ljubezenske sanje. Vzbuja mu predstavo o moči in pomenu erotičnega čustva za človekovo uravnovešenost ter ga zavaja v Prešernov pojem orfičnosti (v ironični Rodoljubki in drugod) ali pa v panerotizem {Pomlad, Grlice). Hkrati pa je na žensko vezan čutno. V njej vidi erotičnemu nagonu predano bitje, katerega ne obožuje, niti mu ne pomeni vzor popolnosti {Za slovo). Tu se podaljšuje Jenkova misel še dalje v obsodbo egoistično preračunane ljubezni {Zbogom), v čemer nadaljuje Prešerna {Zarjavela devičica. Slovo od mladosti). V Jenku torej živita hkrati duhovni in čutni princip, toda ne v smislu dialektične enotnosti protislovij, marveč kot dvoje med sabo nepomirljivih nasprotij. Prava ljubezen pa je hkrati duhovno in čutno tovarištvo, njen temelj pa visoko razvit osebni etos. Jenko je bil na tem področju žrtev svojega doživljanja, ki je
tipično tudi za ostale motivne cikle, doživljanja, kateremu je osnova disonanca med iluzijo in skepso.
Jenkova poezija o naravi prinaša nekaj novih lastnosti njegovega odnosa do sveta. Treba pa je v njej razločevati objektivni pogled na naravo od razpoloženj, ki jih ta vzbuja v pesniku. Za prvo je značilna dvojnost. V Obrazih so verzi, ki razodevajo romantično-panteistično dojemanje narave (»Šepetanje tajno / nosi zrak čez njivo, / sluhu nerazumno, / srcu razumljivo«). V istem ciklu pa so tudi odmevi realističnega pozitivizma, kakršen se je začel širiti v drugi polovici devetnajstega stoletja pod neposrednim vplivom filozorfskih idej A. Conta in njegovega sistema. Nova filozofija je zavračala vsako metafiziko in se oprla na to, kar je dano, konkretno in dokazljivo. V svetu dejstev in pojavov je zagovarjala načela otipljivega, dejanskega in neosebnega. Jenka je že šola nagibala v to smer, ker je po letu marčne revolucije v večji meri upoštevala naravoslovne znanosti. Tu so korenine njegove objektivizacije narave (prim. 6. in 11. Obraz). Človek je v kozmosu osamljen in prehoden pojav; njegova zazrtost v vesolje pa pri Jenku dobiva rahle kozmične poteze. Vsa ta problematika je najbolj očitna v pogosti uporabi zvezd, ki nastopajo v posebni stilistični funkciji. Gre za ponavljajoče se predstave in misli, ki so kot nekak vodilni motiv vpletene v kompozicijske namene. Sedaj so zvezde samo metafora, ki ima afektivno ali sugestivno vrednost v tem, da slogovno barva Jenkov izraz (Pozabi, Korak v življenje). Potem so priče njegove sreče in nesreče (Jetnik, Pred odhodom) ali imajo razpoloženjsko vlogo, ki naj s podobo prikliče ustrezen doživljajski odmev (Slika). Postanejo pa mu tudi slogovno sredstvo, da lahko izrazi svoj nazor o objektivizaciji narave. V Obrazih se razpoloženjska vloga druži z ob-jektivizacijsko, ki gleda stvari take kot so. Nadaljnja stopnja je v Jenkovi prozi. V Spominih so zvezde kompozicijski in razpoloženjski problem, ki v zgradbi napoveduje in v vsebini pripravlja tragične dogodke. V Tilki pa je zvezdnato nebo nasprotje, ki se hudomušno roga junakovi iluzionistični zasanjanosti. Podobni primer je v Jeprškem učitelju: Jera tesnobno pričakuje gospodarja, medtem ko zvezde veselo gledajo izza oblakov. Z vsebinsko in idejno vlogo tega stilnega sredstva se torej druži njegov lirsko-muzikalni pomen. Zvezde povzročajo ali soustvarjajo neko občutje. Njihov učinek je emocionalno uravnan, zaradi česar je prav to ena najvažnejših ponavljajočih se lirskih prvin v Jenkovem književnem delu.
Ta ekskurz podaja skalo Jenkovih odnosov do narave. Podrejanju zunanjega sveta subjektivnim občutkom sledi faza, ko mu je narava sredstvo za nazornost doživetij. Pravi inspirativni vzgib je pravzaprav redko, saj se javlja v taki obliki samo v pesmih, ki so zvezane z občutkom domotožja in hrepenenja po detinstvu (Na Sorskem polju, Zimski dan). Pravi
Jenkov izraz pa je narava kot v sebi zaključena enota, v kateri je človek samo njen minljivi del. Narava kot edina realnost in relativna stalnost postane prvina pesnikovega odnosa do sveta. Ob tem doživetju rasto najboljše pesmi na to temo {Obrazi).
Ciklus osebnoizpovednih pesmi v ožjem smislu dopolnjuje dosedanji razbor sestavin Jenkovega odnosa do sveta. Osnovno razpoloženje izhaja iz že spoznanih temeljev, vendar je treba upoštevati še nove momente. Predvsem so to nekateri dogodki časa. Kot mladostnik je pesnik doživel zanos revolucije leta 1848 in razočaranje Bachovega absolutizma. Iluzije so se razbijale in v Jenku, ki je. bil po pričevanju sodobnikov zgodaj zrel, narodno zaveden in samostojen, razvijale nasprotno plat — realno dojemanje sveta z elegičnimi in pesimističnimi primesmi. Drugo razočaranje je bilo vezano na šolo. Od jeseni 1849 je bil uveden osemrazredni tip gimnazije s poudarjenimi ideološkimi cilji. Verski duh in krščanska misel naj prežemata delo po učnih zavodih. Veronauk je postal osnova vzgoje, učitelji pa naj tudi pri drugih predmetih bude versko nravnost in omogočijo resnično krščansko vzgojo. Po ministrskem ukazu z dne 16. januarja 185415 so kateheti dobili vse niti vzgoje v roke; že od 1822. leta pa je imel škof pravico osebno ali po zastopniku nadzorovati šolski pouk. Nasledek tega je bil, da je od 266 ravnateljev avstrijskih gimnazij bilo 181 duhovnikov (68 %), s čimer se je »pokristjanjevanje« šolstva začelo.10
Vse to je v mladini moralo naleteti na odpor. Načela liberalizma in pozitivizma so v njej netila samozavest in ji spreminjala njen odnos do sveta, ki se ni več mogel podrediti metafizičnemu sistemu. Jenkova pesem Modrijanom je dragoceno pričevanje o osvobajanju svetovnega nazora v tem času. Pesnik je verjel naukom, ki jih je poslušal, na novi miselni poziciji pa spoznal, da je bil prevaran (»leta mladosti, starec začel«). Zato revoltirano izpoveduje svojo tegobo in preklinja neumnost modrijanov:
Doba mladosti jemlje slovo, mlade norosti iz groba gredo.
Vrag naj jo vzame vašo modrost, ki mi je vzela mojo mladost!
Bd. I.—II., Wien 1884, št. 489. — 16 Českoslovens-ka vlastiveda 7, 445. — 17 Anton
Simon Jenko	Po Dunajskem Zvonu 1879
K tem premikom pa se je pridružilo še tretje razočaranje, ki ga je povzročil družbeni red m v njem vladajoče vrednote. Razvijajoči se kapitalizem je razdelil ljudi na reveže in bogataše ter v konkurenčnem boju uveljavil etos denarja, preračunljivosti in brezobzirnosti. Odtod tista zagrenjenost v Jenkovem Nauku z verzi: ».. . prva sila na tem sveti, / sinko, je denarja sila«. Osrednja pesem, ki je Jenkov osebno izpovedni čredo pa
je Trojno gorje. Intelektualna, moralna, čustvena, socialna in narodnostna vezanost so prakali za pesnikov odnos do sveta. Te elemente je treba povezati z zelo razvitim razumom, sposobnostjo čustvene iluzije (problem obeh njegovih proz je zasnovan na nasprotju zasanjanosti in realnosti), boječnostjo (pesem Kes: »Stokrat boječnost svojo sem preklel...«) in osamljenostjo, da bi se lahko razumeli stihi, kakor so tile:
Star sedemnajst še komaj let, zaničeval že ves sem svet, in vem, da v srečo to mi ni, pa mi srce tako veli. (Ptici)
In zdaj negotova reži
prihodnjih usoda mi dni
in z upanjem dvom se bojuje, . .. (Naj bo)
V prsih nosim srce prazno,
nič na svetu me ne mika, ... (Rodoljubki).
Jenko pa ne bi bil Jenko, ko tudi tu ne bi imel svojega nasprotja. Kakor je del njegove erotike samo biološki in čuten, tako je tudi v splošni življenjski orientaciji element epikurejskega razpoloženja. Le-to je neizogibna zakonitost pesnikovega doživljanja, ki je samo v protislovjih enotno in polno (prim. Pod milim nebom). Pesem V brezupnosti pa vsebuje klic po moči in stanovitnosti, »da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža!« Ta volja je prav tako stalnost Jenkovega doživljanja in izvira iz njegovih razumskih poskusov, da bi si uredil življenje (Zelje). Podaljšana do kraja pa ta lastnost daje pesniku sposobnost ironije. V Rodoljubki si je za izpovedjo svoje krize zaželel opojne moči ljubezenskega čustva, ki bi mu odprlo vir pesniškega ustvarjanja. Neposredno za tem pa je resnost zamenjal z ironijo. Pesnik je duhovno premagal sebe in svet, celo več, v tem procesu je prišlo do nekake razcepitve njegovega bistva. Jenko je pokazal premoč svoje osebnosti v sposobnosti samoopažanja in nadzorstva nad samim seboj. V ironiji se je ozdravil in okrepil na ta način, da je svojemu doživljanju odprl tako rekoč četrto razsežnost. Razpoloženju se je začel rogati in ga spremenil s tem, da mu je vrgel v obraz njegovo neresničnost. To razpoloženje je bilo kot tako zamišljeno samo od pisatelja, ki je v triumfu zavesti hote pokazal, da gre lahko tudi v drugo doživljajsko smer. S tem je dejstvo svojega čustvenega življenja preobrnil in razbil iluzijo stvarnosti, na katero se je bralec že privadil. Takemu doživljanju pa je svet hkrati tragičen in komičen. To ima za po-
sledico doživljajsko ambivalentnost, ki razočaranje izraža skozi humor, žalost skozi smeh in iluzijo podaja z ironijo.
V tem smislu, samo z mnogo težjimi akcenti »bojevitega pesimizma«17 je peta tudi Jenkova domoljubna lirika. Erotična in eksistenčna dezilu-zija sta pesnika pognali najprej v subjektivistični svet in razbolevanje, nato pa v kritični obračun z objektivno stvarnostjo. Ta dvojnost je podlaga Jenkovemu patriotizmu. Bil je strasten narodnjak {Moje solze, Pred odhodom), vendar je bila njegova zavest kritično razpoložena. Narodnost zanj obstaja kot objektivna vrednota, konkretno s slovensko pa je osebno intimno povezan. Motijo ga pa sodobna razmerja in odnosi do tega vprašanja pri drugih. Razburjajo ga zlasti problemi zavesti o zgodovini, sodobnih ciljih in prihodnji usmeritvi. V tem okviru rešuje vprašanja naše navidezne zgodovinske pasivnosti, ki je vzrok naše svetovne nepomembnosti in skritosti [Slovenska zgodovina). Zgodovinske zavesti v ljudeh ni nič, zato tudi ne more biti aktivnega občutka pripadnosti k slovenski narodni enoti. Odtod pesnikova želja po prometejski vlogi in orfičnem odmevu domoljubnih stihov [Samo). Tu pa ima izvir tudi elegičnost, ki je nekatere dosedanje raziskovalce zaslepila, da so o Jenkovi domoljubni liriki sodili napačno in zanjo skovali zelo ponesrečeni izraz o katastrofalnem slovanstvu. To je ena stran medalje. Na njeni drugi plati pa je določevanje slovenskega razmerja do avstro-ogrske monarhije. Po ugotovitvi žrtvovanja za tuje koristi (Ti ravnina ...) se njegova pesem spremeni v jedek satiričen krik v programski Na zbiranje, do kakršnega slovenska lirika kasneje še dolgo ni ponovno prišla. Vse to pa so realni momenti v narodni problematiki Jenkovega časa. Če tej liriki manjka deklarativnih izjav, je to za njeno umetniško ceno še celo dobrodošlo. Da pa je v njej perspektivna napoved slovenskega in slovanskega vstajenja, izpričujejo pesmi Naprej in Ti ravnina .. . Tako je tudi Jenkovo domoljubje razslojeno na realno in iluzionistično sestavino, kar je v skladu s celotno njegovo duševno zgradbo.
Jenko je bil življenjsko vezan na izpovedovanje individualističnih doživetij. Če se zato po analizi tematskih ciklov vprašamo po zakonitostih, ki jih družijo, moramo sintetično označiti predvsem pesnikov odnos do sveta. V njem se namreč srečujejo vsebinska, formalna, ontološka, družbeno-zgodovinska, filozofska in estetska vprašanja. Skupni izvor vseh spoznanih posebnosti Jenkovega doživljanja je torej srčika njegove osebnosti in njegovega odnosa do sveta. Pesem Modrijanom je dala dragoceno spoznanje, da pesnik sebe in objektivno stvarnost doživlja v luči
Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva 2, 1959, 218. — 18 A. Slodnjak, o. d., 271.
razpada metafizičnega pogleda na svet. Temu duhovnemu stanju je temefj spoznanje, da v svetu ni smiselnosti in antropomorfnosti -ter da jo človek zaman išče. Namesto iskane polnosti mu zija nasproti brezno ništrca. Deziluzija je bistvo tega odnosa in tako hkrati duhovni ter estetski temelj njegove književnosti. V tem se nadaljuje spoznavni proces, ki ga je začel Prešeren v Slovesu od mladosti. Jenkova negativna predpostavka pa izhaja iz njegove teze o metafizični ureditvi sveta. Z zanikanjem takšne urejenosti je hkrati negirana tudi predpostavka sama. V tem razmerju človekov duh še vedno ni avtonomen, saj njegovi stvarnosti manjka samostojne podlage. Zato gre pri tem in takšnem duhovnem stanju za dvom metafizičnega duha v samega sebe.
Takšen odnos do sveta pa nosi neizbrisljiva znamenja nihilizma. Problem nihilističnega razpoloženja je torej glavni in resnični fenomen Jenkovega odnosa do sveta. To razpoloženje je z metafiziko in njenim razpadom povezano v smislu dialektične enotnosti protislovij. Jenkov odnos do sveta je namreč nikalna in abstraktna protiteza metafizični resnici, ni pa popolnoma samostojna postavitev nove teze. Prešeren je v Slovesu od mladosti — kakor so to delali drugi evropski sodobniki — še postavljal idealnost romantične subjektivnosti, Jenko pa negira tudi to. Zato je njegova lirika eden od pojavov, v katere se je naše romantično pesništvo razčlenilo pod narekom svojih notranjih protislovij. Hkrati pa ta lirika naznanja razpad klasičnih principov o umetnosti ter pomeni pojav inovacij, ki vodijo k liriki modernega časa. Jenkove misli o mestu človeka v vesolju so najjasneje izražene v Jeprskem učitelju. Človek ni več merilo vesolja, marveč samo minljivi in slabotni del objektivne narave, kar ima seveda idejne in estetske posledice pri tvorbi umetniških del.
V slovenski poeziji od romantike do simbolizma zavzema Jenko torej upravičeno čisto posebno mesto. Njegov odnos do sveta ne dovoljuje, da bi se -povsem včlenil v pozitivistično hladno in uravnovešeno objektivnost duha. Človeka, družbe in narave ne more prikazovati kot vzvišeno brezčuten, stalen in otipljiv mehanizem vzrokov in posledic do-določenih dejstev. Jenko zanikuje značaj takšnega reda in s tem dobivata njegova vsebina in izraz svojo idejno in estetsko-stilno podobo. Vzrok za to zanikovanje je visoko razvita moralna zavest, ki lahko preide v pretirano ta-nkovestnost. Prav ta moralna zavest pa je določila Jenkov nihilistični odnos do sveta in s tem njegovo poezijo tesno zvezala z romantično tradicijo, iz katere izhaja, da bi se konstituirala v svoji nihilistični tipičnosti in se spet povrnila vanjo. Zato ta poezija predstavlja sklep romantike in začetek realizma. Vendar pa kot vsak prehodni pojav ni ne eno ne drugo. Njeni doživljajski podobi še najbolj ustreza literarno-
zgodovinski termin, ki -ga je uveljavila italijanska znanost o književnosti — Jenkova lirika je romanticistična, Jenko kot pesnik pa r o -manticist.
Opisane značilnosti pa razlagajo, odkod možnost za tako različne poglede na Jenkovo liriko neposredno po njenem nastanku. Po letu 1848 se je slovensko prizadevanje obrnilo v smer narodnostne prebuje. Književnost je z Levstikom težila v epiko in prozo ter zagovarjala tip idejne in aktualistične poezije, ki se ji mora osebno podrediti. Po Levstikovem naj slovenski pisatelj piše kot pripadnik narodne, socialne in etične skupine, ki se imenuje slovenstvo. Ta skupina pa je neprebujena, nezavedna in omahljiva, zaradi česar naj književnost vodi k narodni osvestitvi. Zato ni dopuščal nobenih nihilističnih razpoloženj, ki bi v omahljivo ljudstvo sejali dvom, deziluzijo in relativizem. Levstik je zato ustno negativno ocenil tudi Jeprškega učitelja, češ da je takšen tip realizma neprimeren za kmečkega bralca.18 V tem se je skladal z ideologijo, kakršno je izpovedoval Svetec v noviškem pisanju. Razloček med mladoslovencem Levstikom in staroslovensko obravnavo književnega dela je bil samo v problemu moralnega kriterija. Bleiweis in njegovi so pripadali krščanstvu in pristajali na katoliško moralko. V njihovi -sredini je Jenkova pesem doživela obsodbo tudi s te strani. Zato je bil Svetčev aspekt — gledan s stališča zgodovinskega razvoja — najbolj omejen. Takšni principi so bili že v Prešernovem času vrženi na stranski tir, vendar pa se vlečejo skozi celo devetnajsto stoletje in skušajo aktivno predrugačiti podobo slovenskega književnega ustvarjanja. Le-to pa je sledilo svojim potrebam in rastlo na liberalnejših življenjskih pogledih, ki jim je na začetku postavil dokaj realistični temelj prav Levstik. S svojo včlenjenostjo v narodno-prerodni proces in s podrejanjem prav tej na višji ravni ko-ristnostni in aktualni vlogi, pa je kmalu postal ovira za književno razvojna teženja, ki so pod vplivi evropskih slovstev vdirala tudi k nam. Prav rod vajevcev si je prebil okno v svet, ki ga ni dojemal samo skozi nemško kulturno območje, marveč si je utrl pot tudi na romansko in slovansko področje. Tega pa se je Levstik bal. Zato je tako odločno vztrajal na postavkah samo »slovanskega realizma« ter postavljal vzornike v Ciglerju, Goldsmithu in Gotthelfu, ki so vsi ustrezali njegovemu prepričanju o antropomorfnosti in o vrednosti vsakega človeškega dejanja v sklopu neke objektivne zakonitosti, reda in smotrnosti.
Najbolj svoboden aspekt je imel Zarnik, predvsem pa Stritar. Njima je umetnost avtonomna človekova spoznavna aktivnost, ki jo presojata po njenih idejnih in slogovnih vrednotah. V tem sta dediča slovenske literarne kritike, kakor se je začela s Čopom. Zlasti Stritarjev stavek,
da Jenko vidi reči, kakor so, pa odpira vprašanje notranje resničnosti in življenjske prepričljivosti te literature ali z drugimi besedami — problem realizma. Odnos do sveta — kot se je kazal v Jenkovi pesniški zbirki — je bil resničen in notranje pogojen v avtorju ter kot tak umetniško utemeljen. Stritarja niso motile nihilistične osnove, ker je nagonsko zaslutil, da tu drži pot v prihodnost. Zato sta si njegov in Levstikov vidik v razmerju estetskih kategorij totalitarnosti in parcialnosti.
Jenkova lirska knjiga torej ni le osrednja zbirka mladega rodu po 1848. letu, marveč tudi ločnica, od katere se povzema moderno iz romantike in začenja lirika novejšega tipa. S svojim pojavom pa je izzvala prvo diferenciacijo literarno-kritičnih nazorov okoli problema realizma, v čemer je prav tako njena velika zgodovinska vloga. S sestavinami Jenkovega odnosa do sveta in z izhodišči Stritarjeve literarne ideologije se je na začetku osemdesetih let Fran Celestin bojeval za kritični realizem. Na sestavinah Jenkove poezije in Stritarjeve estetskoukritične misli pa je tudi slovenska moderna gradila svoj pesniški svet. S tem pa sta izpričana cena in pomen te izrazite lirike v razvojnem ritmu slovenske književnosti.
JENKO'S PROBLEM S u m m a r y
After the publication of hi s »Pesmi« (»Poetry« — 1864, dated 1865) Jenko experienced very mixed reception. Bleiweis’s circle attacked him because of his national and moral views. Levstik reproached him the introduction of the West-European špirit pointing out the unsuitability of such poetry for the then phase of the Slovenc renaissance. The only fair revietv was vritten by Stritar who had found out the inspiration of Jenko’s poetry in his poem »Trojno gorje« (»Treble Woes«) comparing its fundamental features of style with the characteristic qualities of national simplicity and straightborsvardness.
The author wanted to have an anssver to the question as to what was Jeniko’s attitude to the world. Therefore he gives the analysis of four thematic groups of Jenko’s poetry: eroticism, nature, selfconfession, and patriotism.
In the erotic poetry he unveils the elements of charactcr as: shyness, sentimenta! illusion, consciousness of the greater worth of his own feelings, anxicty, doubtfulness, and feelings of loneliness. A dynamic impetus to these elements is given by the oscillation between spiritual and sensual principles existing in the poet as two irreconcilable extremes.
A dissonance betsveen illusion and skepticism is also peculiar to Janko's poetry about nature which passes from the romantic pantheism into a positive objectifying. This transition can understood by the evolution of the stylistic function of the stars, Jenko’s dominant conception. The subordination of the outer world to the subjective feelings is follotved by the phase when the poet makes use of nature only as a means to make experience as real as possible. His inspiration, however, is the true one when it represcnts an element of homesickness and of longing for childhood.
His poetry of selconfession, however, reveals that Jenko experiences the world in the light of the decomposition of metaphysics and traditional attachments. So he is kept in suspense between the ethical meaningfulness of life and the Epicurean-biolo-gical appreciation. The dialectics and the relativism of the values in Jenko's spiritual world are the source of his irony with whicli he is stripping and smashing the illusion of reality. Therefore his world experiences are tragical and comical at the same time resulting in such a style that his disillusions are depicted through humour, sadness through laugh, and illusions through irony.
The patriotic poetry suibjectivistically smarting or accusing and thoroughly cor-responding with the other thematic cycles can be classified into a real part and an imaginary one.
The common bases of such experiences are: individualism, the qualities of which are disillusion, and nihilism resulting from it. This is the ideal and esthetic foundation of Jenko’s lyrics, through which the decomposition of the classical principles about art is brought forth in Slovenia giving rise to innovations leading to modem poetry. Jenko, namely, cannot be linked in the positivistic mechanism of reasons and consequences, which is denied by him because of his highly devcloped moral conscience. Thus, his poetry is at the same time closely connected with the romantic tradition and approaching the emerging realistic art Just through experieneing the personal and social alienations as a consequence of the structural distribution of the elementary matters of experiences. By its style his poetry must be characterised as a romantic one and Jenko, the poet, as.a romanticist.
This is the answer, why and whence the reasons for such a reception at the publi-cation of Jenko’s book of poetry. Bleiweis’s circle and Levstik subordinated literature to several secondary principles (morality, nationality). Therefore the structure of Jenko's poetry was strange to them. It was not ideal at ali, but subjectivistic, skeptic, and pessimistic. It vas Stritar who comprehended it, who, the first after Prešeren, acknovled-ged the esthetic autonomy of literature at that time and alloved it to choose rjs own subjects. To-day Jenko’s poetry forms a central poetical connexion betveen the Slovene romantic poetry and symbolism. It suggested the first differentiation of literary-critical vievs on realism. The modernists todk Jenko as a paragon too, vhiech is at any rate the greatest acknovledgement to his amotional and genuine lyricism.
TAVČAR IN MENCINGER V KRANJU
Marja Borsnik
I
Dne 7. septembra 1876 je Ivan Tavčar pod svojim blagozvočnim psevdonimom Emil Leon objavil v tem letu svoj zadnji uvodnik v Slovenskem Narodu. Teden dni nato je Stritarjev Zvon v tem letu zaključil njegovo leposlovno delo.
Vse leto je objavljal izredno živo leposlovno prozo v Zori (Holekova Nežika) in v Zvonu (Ivan Slavelj) in prav tako žive članke v Narodu. Znan kot Emil Leon ali skrit pod skromno značko -r., je v Narodu bojevito in odločno izjavljal svoje prepričanje: predanost slovenstvu in slovanstvu, ogorčen odpor proti silam, ki nacionalni razvoj preprečujejo, navdušenost za meščansko demokratični ustroj republikanske vlade, sovraštvo do klerikalnega svetohlinstva, pesimistični fatalizem v zvezi s protislovjem med nemškim liberalizmom v teoriji in v praksi.
Pesimistični fatalizem se javlja tudi še v Ivanu Slavlju, čeprav se ta prvi Tavčarjev poskus romana izjemoma srečno zaključi in čeprav jasneje kakor kdaj koli poprej prav v tej zgodbi nastopa dvopolnost: na eni strani tragični svet aristokracije, deležen vseh romantičnih izbruhov in strasti, -na drugi humoristično karikirani svet kmečkega podeželja, prikazan v svoji realistični neznatnosti. Izpeljava v srečni zaključek, kako inteligent kmečkega rodu doseže aristokratsko izvoljenko z graščino in z vso bogatijo vred, pa je neprepričljiva, kot je posiljen spravljivi zaključek v novelici Holekova Nežika, kjer zapuščeno kmečko dekle končno doseže meščanskega inteligenta, ki je z njo prisiljen brez globljega duševnega procesa zamenjati nežno meščansko nevesto.
Vse druge dotedanje zgodbe se končajo tragično, kar je v skladu s Tavčarjevim takratnim pogledom na življenje in svet. Poleg Grabbeja ga osvešča Schopenhauer, čeprav morda le preko Stritarja.
Posiljena izjema v teh zadnjih dveh delih pa je očitno namerna. Obe sta posvečeni sestrični Nežki Perkovi,1 ki jo je imel rad. Vsekakor si je očital crtico Margareta, kjer je v prejšnjem letu s prepričljivo nežnostjo dopustil, da mu takrat že jetično dekle umre. Morda pa si je očital tudi
1 Prim. I. Tavčar, Zbrano delo L, 437.
2 Gorjanec, Jesensko cvetje
še kaj več in je hotel dati umirajoči zdaj zadoščenje vsaj v srečno izpeljanih fabulah. Toda Nežka je že teden dni po zaključenem Ivanu Slavlju umrla (15. septembra), in če ga je sploh še kaj mogla prebirati, jo je avtobiografski junak zadel pač bolj s svojim ponosom kakor pa s svojo ljubeznijo: ker se junakinja brezpogojno ne ukloni junakovemu ljubosumnemu diktatu, se ji ta ponosno odreče, čeprav si s tem zamori srce. Osamljen in grenak pa se gre zdravit v zapuščeni dom na kmete, in ko tam doume, da je smisel življenja edinole v ljubezni, in ko se hkrati osvesti dekletove dobrote, mu zamorjeno srce oživi, ponos se razblini, en rahel naskok — in lepa, bogata kontesa pade plebejcu v naročje. Tako pač v domišljiji.
Dejansko pa je globokočutno kmečko dekle umrlo in Tavčar tega še v pozno starost ne bo prebolel. Leta 1917 ji bo postavil v Cvetju v jeseni kristalnočist spomenik.
Jesensko cvetje2 — tri pesmi — pričajo s svojo preprosto žalostjo, da je resnično prizadet. Morda je tu vzrok, da je do 15. februarja naslednjega leta, ko so začele izhajati, v javnosti obmolknil. Takrat pa je bil že mesec dni — od 18. januarja 18773 — v Kranju koncipient pri svojem novem šefu Janezu Mencingerju.
Da bi bila s preselitvijo iz Ljubljane in z zamenjavo šefa v Tavčarju nastopila kakšna bistvena sprememba, tega se v njegovem leposlovnem delu ne da koj opaziti. Novela Valovi življenja, ki je med 1. majem in 1. junijem izhajala v Zvonu, je še bolj izraz nenašega sveta kakor poprejšnje, hkrati pa zrcali toliko pesimističnega fatalizma, da se je Mahniču zahotelo, da lopne po njem.4 V prvem zasnutku Mrtvih src v avgustu se ta pesimizem še stopnjuje, prehajajoč ob zaključku ohranjenega fragmenta v revolto kaplana Tekstorja proti Cerkvi.5 Hkrati je opaziti v glavnem junaku Mrtvih src, še močneje pa v junakinji omenjene novele nekakšen blaziran sadizem, ki — morda že hote — odtujenost teh ljudi še stopnjuje.
Že 8. decembra pa se pojavi v Narodu podlistek Prijatelj Radivoj, ki prinaša k dotlej znanemu Tavčarjevemu delu nekaj popolnoma novega: dobrodušen zasmeh zaljubljenega »pesnika« in njegovih pesmi. S podrobno analizo, ob soočenju z nekim prejšnjim, doslej Tavčarju še nepriznanim delom Rože in trnje iz leta 1875,6 pa se da dognati, da ta, sentimentalno melanholijo in pesnikovanje uničujoči humor ne zadeva nikogar drugega kot avtorja samega.
I.—III., Zora 1877, 49, 70, 86; I. Tavčar, Zbrano delo VIII., 381—382. — 3 Liste der Advocaturs Candidaten, nepaginirana str. 16 (»Iz rokopisnega diplomskega dela Milana Pritdklja«), — 4 I. Tavčar, Zbrano delo L, 396 — 5 I. Tavčar, Zbrano delo II., 392—398. — 6 Anpnimus, Rože in trnje, Zora 1875, 89—90. — 7 M. P i r -
Sicer se pri Tavčarju ironija postopoma uveljavlja v vse večji meri, na višku v Mrtvih srcih, humor pa je pri njem doslej bolj redek, pričujoč kvečjemu pri tisti plati življenja, ki jo pisatelj v svojem dotedanjem pesimističnem razpoloženju kot vsakdanjo sicer še omalovažuje, kot značilno poljansko pa ima že od prvega početka srčno rad. Koreninice za to do-mačnostno smer so torej v njem že od početka, le da s humorjem vred težko prodirajo skozi romantično tragični patos. Z anonimnostjo pa je dotlej prekrita sled po norčevanju iz lastne opevane ljubezni in s tem iz sebe samega.
Prav zdaj pa je dal polno veljavo takšnemu humorju, s tem da se je v podlistku podpisal s polnim imenom. To pač pomen ja streznitev — skok z visokega piedestala, ki se je bil nanj postavil s svojim romantičnim individualizmom. Če ni to samo koncesija mladonemcem (Heineju!) ali Jenku, se je pač moralo v njem nekaj premakniti. In skoraj vse nadaljnje delo govori za to, da se je v njem res nekaj v tem času premaknilo.
Dve značajevki — Kobiljekar in Kalan — ki v februarju in marcu 1878 neposredno sledita tej humoreski, dokazujeta, da je Tavčar nenadoma sposoben opaziti tudi sočloveka in celo sočloveka brez povezave s seboj, da mu, skratka, postane originalen kmet kot tak upodobitve vreden. In to celo brez kakršne koli povezave z erotiko! Sicer je res, da sta oba iz njegove Poljanske doline, tudi je res, da so mu lahko istočasne Jurčičeve značajevke v vzgled. Novela In vendar—!, ki je med 15. aprilom in 15. julijem izhajala v Zvonu, pa kaže tudi pri pomembnejšem delu realističen prijem in hkrati z njim novo razpoloženje, vseskoz vedro in svetlo in neprisiljeno, brez afektacije.
To velja v glavnem tudi za naslednje leto, čeprav sta obe noveli, ki se tedaj pojavita — Soror Pia (objavljena med 15. marcem in 1. aprilom) in V Karlovcu (napisana pred 5. majem) — obdelani po vzgledu omenjenih romanov (Ivan Slavelj, Mrtva srca) z dveh ploskev, in to še neprimerno bolj izdelano, poslednja skoraj stilizirano, tako da soočata plemeniti in vsakdanji ali celo plemeniti in karikirani prostaški svet. Sicer pa je podobna kontrastnost ali dvopolnost razen za nekaj sentimentalnih prvencev značilna za vso prvo Tavčarjevo ustvarjalno dobo, tudi za novelo In vendar—!, čeprav tu kompozicijsko ni tako močno poudarjena. Tudi v noveli Čez osem let, objavljeni v Zvonu med 1. marcem in 15. junijem naslednjega leta, se še čuti v odločnem poudarku dveh svetov — malomeščanskega »purgarstva« v nasprotju s samosvojim junakom, ki noče postati žrtev tolikšne plehkosti. Tu srečamo celo puhel pogovor v salonu med izobraženim junakom in karikirano »učeno« damo, ki se podobno ponovi v kasnejši varianti romana Mrtva srca, kamor avtor naknadno vstavi karikirano poglavje o kazinskem plesu. Plehkobo družbe
— gostilničarskega hejslovanstva — ironizira že v posebnem poglavju Ivana Slavlja, le da tu še ne do kraja osveščeno in zato tudi ne izdelano, tako da to samo moti organsko kompozicijo romana. Podobno karikaturo aristokratskega pohajkovanja najdemo v noveli Otok in Struga, pisani že v prvi polovici sedemdesetih let, kasneje predelani in objavljeni šele v Ljubljanskem Zvonu 1881.
Tako lahko doženemo, upoštevajoč tudi manjše primere, zlasti pa karikirano podeželje v Ivanu Slavlju, da v Tavčarju kritični odnos do družbe raste že v njegovi romantični fazi, da pa ta odnos šele v kranjski fazi postane izrazita satira maloburžoazne in celo buržoazne družbe. To dokazuje v prvi vrsti geneza Mrtvih src, ki izidejo šele v Ljubljanskem Zvonu 1884, torej v njegovi drugi ustvarjalni dobi, spadajo pa zlasti doživljajsko še v kranjsko fazo prve ustvarjalne dobe. Posamezne variante kakor tudi mozaična, neorganska zaključna zgradba dokazujejo postopno osveščanje v odpor proti meščanski družbeni stvarnosti.
Dne 30. septembra 1880,3 ko se je Tavčar kot koncipient dr. Alfonza Moscheta spet vrnil v Ljubljano, je bila njegova novelistična zbirka Zimski večeri tik pred izidom. O nastanku posameznih novel, ki so tam prvič objavljene: Tat, Moj sin!, Miha Rovarjev, Gospod Ciril lahko samo ugibamo, vsekakor pa spada vsaj njihova izdelava že v kranjsko fazo. Vendar spominja poslednja novela ne samo po trikotnem motivu ljubimke med dvema bratoma, marveč tudi po strastni romantični obdelavi tako
močno na aristokratsko epizodo v Ivanu Slavlju, da moramo to novelo, dasi priča o poglobljenem doživetju, pomakniti vsaj za nekaj let nazaj, morda v prvo kranjsko leto, ko se prizadetost za podoben motiv pojavlja tudi še v Mrtvih srcih.
Ostale tri novele se dajo vskladiti z nadaljnjo, realistično stopnjo razvoja in tvorijo pomemben most k naslednji, ljubljanski ustvarjalnosti. Kolikor se bo ta ustvarjalnost naslednje Tavčarjeve razvojne dobe omejevala zgolj na zgodovinsko novelistiko, na loško tematiko in končno na satiro, toliko pač presega njen okvir novela Tat, zadnja, ki prikazuje sodobno salonsko življenje. Toda že tu avtor kot soigralec v dogajanju popolnoma izgine in mu pomeni ljubezenski trikot samo še predmet študije. V jedru mu gre za nekaj podobnega kakor pri skoraj vsem ostalem delu: za ljubezen; v tem primeru za problem, kje in zakaj se plemenitost razbije v prostaštvo. V nobenem drugem delu pa ta problem, ki ga zlasti v tem času tako zaposluje, ni reševan tako po mencingerjevsko. Je sicer globok, obdelan pa je vnanje, skoraj anekdotično.
II
Čudno je, da zgodovina in literarna zgodovina, kolikor se dotika kranjske faze Mencingerjevega življenja in dela, njegove povezave s Tavčarjem sploh ne omenja. Iz Pirnatove študije o Mencingerju v Kranju' ne zvemo o Tavčarju ničesar, tako da bi lahko sklepali, da sta si bila ta dva, v delu tedaj tesno povezana jurista, 'kot človeka, kot politika in kot kulturna delavca popolnoma tuja. Podobno sliko o njunih medsebojnih odnosih bi lahko dobili tudi iz J. Žontarjeve Zgodovine mesta Kranja, ki poleg Mencingerjevih tehtnih predlogov v odboru mestne občine poudarja tudi njegove velike zasluge za prereditev kranjske čitalnice, češ da je bil »s svojo izobrazbo, duhovitostjo, šaljivostjo, pa tudi dostojanstvenostjo težišče narodne družbe v Kranju«.8 O kakšnem družbenopolitičnem ali kulturnem sodelovanju obeh tedanjih najpomembnejših ustvarjalcev v Kranju pa tudi tu ni besedice, tako da bi iz naslednjih mest, kjer omenja tedanjega Tavčarja, prav tako lahko sklepali o nasprotnem.
Potem ko spregovori o višku narodnega boja ob deželnozborskih volitvah julija 1877, ko so Kranjčani in Škofjeločani zmagali s slovenskim kandidatom Karlom Savnikom proti kandidatu nemških liberalcev Francu Dolencu, kar je bilo spričo naših takratnih porazov po vseh drugih mestih in trgih tem pomembnejše, pravi: »Trenutnemu navdušenju po narodni
nat, Dr. Janez Mencinger v Kranju (1871—1882), Slovan 1913. — 8 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939, 326, 328. — 9 Prav tam, 325. — 19 Prav tam, 335.
zmagi pa ni sledilo v Kranju podrobno delo za politično organizacijo meščanstva. Manjkalo je gospodarske in kulturne moči. Zato je slabela tudi politična samozavest. Le tako se da razložiti, da leta 1879 ob občinskih volitvah Slovenci niso merili svojih moči z Nemci in nemškutarji, ki jih je naštela uradna statistika v Kranju 192, marveč so sklenili proti volji radikalne struje narodnjakov (M. Pirc, dr. J. Kocuvan, dr. Ivan Tavčar) kompromis, ki je privedel med občinske svetovalce poleg T. Pavš-lerja star. in Ferd. Sajovica še Fr. Dolenca.«9
Po pričevanju gdč. Ullrichove iz Kranja pa nadaljuje: »Na pobudo dr. Iv. Tavčarja ... je nastal najbrž leta 1880 literarno-zabavni klub, ki so mu pripadali: prof. Iv. Franke, prof. M. Karlin, trgovec V. Killer, tovarnar V. Majdič, trgovec L. Matajc, gostilničar P. Mayr, A. Novak, nadučitelj Iv. Pezdič, trgovec M. Pirc, krojač K. Pučnik, trgovec F. Sajovic, prof. Fr. Skaberne, dr. Iv. Tavčar in priv. uradnik Fr. Wirth.10 Po izjavi iz drugega letnika Ljubljanskega Zvona11 pa posnema: »Naslednjo zimo 1881/82 je ustanovil dr. Mencinger ,akademijo’, ki je štela deset članov: Mencinger (rector magnificus), Iv. Franke, M. Karlin, V. Majdič, P. Mayr, Iv. Pezdič, M. Pirc, Fr. Skaberne, dr. Edv. Savnik in Iv. Škerlj. Na periodičnih sestankih so predavali člani, zlagali pesmi prigodnice, Franke pa je risal podobe. Po Mencingerjeme odhodu leta 1883 je razpadla ta lepa skupnost.«12
Iz teh zabeležb bi se dalo torej sklepati, da tedanja osrednja kulturnopolitična predstavnika mesta Kranja niti kulturno niti politično nista soglašala. Kje bi se drugače moglo zgoditi, da se nacionalno radikalni Tavčar bori proti volji občinskih odbornikov, ki jih zastopa tudi Mencinger, in da ta ni član literarno-zabavnega kluba, ki mu je dal pobudo Tavčar.
Ker pa navedena kluba v glavnem obsegata isto članstvo, je pač očitno, da se na spomin gdč. Ullrichove v tridesetih letih tega stoletja vsaj toliko ne moremo zanesti, da bi mogli verjeti v dva različna krožka, ne pa v enega samega, ki sta mu bila sprva duša Mencinger in Tavčar, po tega odhodu pa ga je po svoje preuredil Mencinger sam.
O njunem harmoničnem odnosu sta se ohranili dve izjavi iz leta 1922. Ob odkritju spominske plošče na Mencingerjevi rojstni hiši v Brodu obžaluje 11. julija anonimni poročevalec v Slovenskem Narodu, da so morali »pogrešati med seboj enega najboljših Mencingerjevih prijateljev in tovarišev v poklicu in literaturi: dr. Ivana Tavčarja. Dr. Mencinger in dr. Tavčar sta delovala včasih složno .. ., dva iskreča se duha, ki sta kakor dvoje zvezd vodila za seboj celo vrsto mož.« Zato da so se pri
n
Ljubljanski zvon 1882, 447. — 13 J. Ž o n t a r, o. d., 335. — 13 B. Vodušek,
tej priložnosti tudi Tavčarja spominjali »s posebno ljubeznijo«. Dva dni nato pa izjavlja v zvezi z Mencingerjem v istem dnevniku Ivan Lapajne: »Ko je bil odvetnik v Kranju, je imel za koncipienta dr. Ivana Tavčarja, s katerim sta bila ostala velika prijatelja do smrti.« — Takih izjav v glasilu tedaj že hudo bolnega Tavčarja, ki je še zmerom prizadeto zasledoval naše kulturnopolitično dogajanje, ne bi bilo mogoče objavljati brez njegovega soglasja.
Ob Tavčarjevem prihodu v Kranj Mencinger že več ko desetletje ni bil v večji meri leposlovno ustvarjalen. Od leta 1866 do leta 1881, ko se je s humoresko Mešana gospoda spet pojavil v Ljubljanskem Zvonu, je po časopisju le tu pa tam objavljal kakšno priložnostno pesem, kak članek ali podlistek, na kar opozarja že anonimna izjava z dne 13. aprila 1912 v Slovenskem Narodu: »Pač pa se je v teh letih marljivo bavil z narodnogospodarskimi in narodnopolitičnimi vprašanji. V tem času je tudi mnogo pisal za ,Slovenski Narod’. Napisal je tudi mnogo kratkih humorističnih črtic, pa tudi sicer je dopisoval.«
V času, ki pride v poštev za našo obravnavo, se da v Narodu z večjo ali manjšo verjetnostjo ugotoviti Mencingerjevo avtorstvo le pri nekaterih dopisih »iz Kranja« oziroma »z Gorenjskega«. Ker se pa ti dopisi v večji meri prično pojavljati šele leta 1877, torej po Tavčarjevem prihodu, je delež posameznega izmed njiju pri njih tem teže določljiv.
Tavčar se, kot je bilo že povedano, iz Naroda že v začetku septembra 1866 umakne. Njegov molk je tu takoj občuten, nihče ga ne more nadomestiti s tolikšno sočnostjo. Tavčar se nikoli ne zagrize v drobnarije, zmerom ostaja širok in splošen, zmerom naglaša — vsaj v tem času — pomembno idejno jedro, vseskoz je nravstveno prizadet. Loteva se evropske politike in mednarodnih problemov, predvsem oznak odločujočih političnih osebnosti, v lokalne malenkosti pa se ne spušča. Zato je eden redkih, ki je poleg Jurčiča tudi kot politični člankar še danes užiten, zlasti, ker je tudi njegov novinarski jezik poln podob, ironije in drastike. Včasih je seve tudi njega težko spoznati po slogu, ker ni zmerom enako močan in svojski. Da pa kljub temu, da porast dopisov z Gorenjskega z njegovim prihodom v Kranj lahko pripišemo njegovi spodbudi, avtorstva ne smemo pripisovati izključno le njemu, dokazujejo med drugim redki dopisi te vrste, ki se pojavljajo v Narodu že pred njegovim prihodom.
Kolikor so ti anonimni dopisi iz leta 1866 označeni kot dopisi »iz Kranja«, govore z eno samo izjemo le o prireditvah v čitalnici, in ni izključeno, da je vsaj dopis z dne 3. oktobra (izšel 5. novembra) Mencingerjev. Tam namreč avtor obžaluje, da se narodnjaki po besedah precej razidejo, medtem ko bi se vendar vsakih štirinajst dni »lahko enkrat na prijazen razgovor v čitalnici shajali (jour fix)« ter v tem posnemali
L. Brnel, Pogled na mesit o Kranj
Nemce. »Pretirana samotarija razvitku lepih in prijetnih človeških lastnosti] nij ugodna.« — Toda že konec decembra (izšlo 3. januarja) avtor razočaran graja nemškutarjenje v čitalnici, češ da je slovenščina redka tudi pri slovenskih veljakih. Pravega pomena — likati jezik, delati za narodnost — se nihče ne zaveda, važna jim je le zabava.
Ker je Mencinger prav v letu Tavčarjevega prihoda prevzel v čitalnici spet predsedništvo,13 je jasno, da se je svoje dolžnosti zavedal in da je prej ali slej organiziral — vsekakor v povezavi s čitalniškim tajnikom14 Tavčarjem — tudi zaželene družabne sestanke. Da so imeli sestanki z vrhovi našega gmotnega, ne toliko duhovnega, predstavništva kranjske buržoazije bolj značaj jezikovnovzgojne in narodnovzgojne kot pa lite-rarnoustvarjalne organizacije, je razumljivo. Pritegovala jo je predvsem očarljivost Mencingerjeve, morda pa tudi Tavčarjeve osebnosti. O Mencingerjevi govori Pirnat na več krajeh in pravi med drugim: »Bila je prava naslada, poslušati njegove sedaj resne, sedaj humoristične, sedaj zopet satirične pogovore, ki so razodevali moža vsestranske načitanosti in nenavadne duhovitosti in duševne svežosti; pravijo celo, da je bil večji užitek, poslušati njegove duhovite pogovore, kakor pa brati njegova tehto-vita dela.«10
Tridesetletnica narodne čitalnice v Kranju, Ljubljana 1893, 9. — 14 Narodna čitalnica v Kranju 1863—1913. Sestavil prof. Makso Pirnat. Kranj 1913, 30. — 15 M. P i r n a t,
Na takšnem literarnozabavnem sestanku se je utegnila sprožiti kritika sterilnega odbora Slovenske Matice, ki je s prvaško omejenostjo izpodjedala napredek domače znanosti. Tavčar se je odločil, da ostro napade odbor, Mencinger pa, da travestira Bleiweisovega ljubljenca Koseskega, čigar bedne proizvode je Matica izdajala namesto nujnih znanstvenih in poučnih knjig. Tavčarjev nastop na občnem zboru 14. aprila 1880 je konservativce ogorčil, zmago pa mu je omogočil zlasti »častitljivi ,sivor’«, ki »uživa v svojem krogu (podčrtala M. B.) mnogo ,pietete’«,16 z dphovito travestijo Prešernove pesmi Neiztrohnjeno srce v Koseskega žargonu.
Tako se je končno z zasmehom na mah zrušila puhla slava, ki so jo tri desetletja zaman podirali mladoslovenci od Trdine in Levstika naprej. S tem pa je bil občutno izpodkopan tudi Bleivveisov ugled in vsaj do neke mere očiščen prostor za boljšo rast Slovenske Matice v bodočnosti.
Pirnat poudarja, kakšen smisel je imel Mencinger za lepo gorenjsko prirodo in kako jo je, »če je bila prilika in čas za to, ... mahnil s prijatelji gor v prijazno Podbrezje k ,Frančku’.«17 Kateri od omenjene literarnoza-bavne kranjske družbe so spadali k tem »prijateljem«, Pirnat ne pove, vsekakor pa je bil med njimi Tavčar. Ta je v tej Pavlinovi gostilni našel prijatelje, ki so mu ostali zvesti vse življenje, odkril pa je tam tudi Hermino Pfaffingerjevo,18 veselega in izobraženega nemškega dekleta, ki mu je kmalu pregnala žalost za umrlo izvoljenko. To dokazujeta pesmi,19 ki sta izšli komaj poldrug mesec po Jesenskem cvetju in izražata čisto drugačno, igrivo in vedro pomladansko razpoloženje, kakršno se leto dni nato javlja tudi v noveli In vendar—! Kakor se je v tej noveli svetli Angeliki posrečilo pregnati klasičnemu filologu učenjaško suhoparnost, prav tako se je življenja polni Hermini posrečilo pri pisatelju pregnati črnogledost.
Vse to veselo življenje je tudi v triinštiridesetletnem »sivorju« po tako dolgem pripovednem molku obrodilo žlahten humorističen sad. Njegov koncipient, bodoči sozaložnik in soizdajatelj novoustanovljenega Ljubljanskega Zvona, mu je bil spodbuden pomočnik. Celo v humoreski sami se da zaslediti nekaj potez, ki bi govorile za to, da si Mencinger za glavnega junaka »mešane gospode« ni izbral nikogar drugega kakor prav Tavčarja. Doktorja Tilna Vogljanina je sicer spremenil v samostojnega novopečenega notarja, ki si je v Vinovaru (beri: vino varu!) pravkar odprl pisarno, uvodoma prikazani življenjepis tega mladega poštenjaka pa z vsemi podatki, celo z navedbo let v letu izida humoreske povsem ustreza
Dr. Janez Mencinger, Jutro 16. jul. 1922. — 1,i J. Tavčar, Zbrano delo VIII., 32. — 17 Slovan 1913, 282. — 18 Prim. I. Tavčar, Zbrano delo L, 398. — 111 J. V. T., Sanjarije; Kaj moreš ti zato?, Zora 1877, 133—134; I. Tavčar, Zbrano delo Vlil.,
Tavčarjevemu: »Tilen Vogljanin [beri: ti len gofljanin]20 je začel dihati in jokati v kmetskej hiši. To se je zgodilo še za starih šolskih postav; vender je po kratkih otročjih igračah prebil sedemnajst let na različnih šolskih klopeh. Potlej je za mnogo dela in malo plače služil šest let po pisarnah in prišel po stezi sužnosti in zatajevanja samega sebe do stopinje svobodnega moštva. Zdaj šteje trideset let; svoj gospod je in samec ali, da bolj jasno govorim, neoženjen. Glede njegove vnanjosti sem iz gotovih poročil naslednje pozvedel: dokler je drugim služboval, sodile so mlade gospodične, da je prav čeden, prijeten človek; a matere mladih gospodičen se ga takrat niso posebno ozirale.21 Odkar pa je postal beležnik, naha-
382—383. — 20 Prim., kako šaljivo je Mencinger obračal imena članov »akademije« (Slovan 1913, 246). — 21 Da je imel Tavčar pri dekletih v Kranju precej sreče, potrjuje diplomsko delo Marije Žagarjeve, Dr. Ivan Tavčar v Kranju, ki se ji je posrečilo po ustnem izročilu zabeležiti naslednje: »Med najbogatejšimi kranjskimi dekleti je bila Jerica Florianova (Sodarjeva). Sama je večkrat trdila, da je bila Tavčarjev resen ideal (Janja Miklavčič 6. VII. 1951). S pisateljevo romantiko se najbolj sklada naklonjenost do Marije Prevčeve (,Jahačeve Mici’). Bila je lepotica s težkima kitama plavih las, s temnimi obrvmi, zelo živahna in družabna. V letih 1874—77 so bili v njihovi	hiši čitalniški prostori in	Tavčar jo je	lahko spoznal že	prvo leto svojega
bivanja v	Kranju. Takrat ji je bilo	osemnajst let	(roj. 1859). Vsak	dan ji je prinašal
šopek vijolic, ki jih je sam nabral in jih izročil z izvirnimi verzi. Imel ji je navado reči ,ta lepa Jahačeva Mici’. Marija Prevčeva ga je imela rada in menda sta bila soglasna, da se poročita. Ubranil je dekličin oče, ker je hotel, da si izbere moža njegovega stanu. ... Za Tavčarja pa se zdi, da ga to ni posebno zadelo. Ko se je približal Marijin bodoči mož Peter Mayr, je napisal v Jahačev! gostilni na polo vso kopo njenih častilcev s svojim imenom vred, čez vse pa z velikimi črkami Peter. (D. Suhy 23. 8. 1951.) - Kot najbolj človeško je ostalo v kranjskem pripovedovanju Tavčarjevo razmerje z Marijo Gogalovo, (,Žumrovo Maričko’, roj. 1869). Vida Polakova, njena hči, je pripovedovala o svoji materi naslednje: Oče Ignacij Gogala je bil pek, gostilničar in trgovec z lesom. Imel je več hiš. Mati je bila doma z bogate kmetije, Starmanova iz Svetja. Zato ni čudno, če je veljala Marija Gogalova za eno najbogatejših nevest v Kranju. ... Ko je Tavčar prišel v Kranj, je bila Marija še doma pri ,Žumru’, Kokrško predmestje 24. Baje je bila takrat še silno otročja. Pisatelj jo je prvič ogovoril, ko jo je videl na Jelenovem klancu frnikolati. Postal je in dejal: ,Za tako veliko gospodično to ni več.’ Od leta 1877 dalje je	bila pri teti	na Pungratu 23,	danes Cankarjeva
ulica 17.	- Ohranjen je epigram,	ki ga je na	zaljubljenca sprožil jurist Geiger:
,Der Baum, der vor der Kirche stand, wusst manches zu erzahlen, drum liess ihn zur rechten Zeit der Pfaff aus Vorsicht fahlen.’
- Mišljena je lipa, ki je stala pred pungraško cerkvijo. Ko so jo posekali, je bilo med Kranjčani mnogo hude krvi. Šaljivec je krivdo naprtil Tavčarju. Drevo naj bi po nekaterih sporočilih videlo nočne sestanke med pisateljem in Marijo Gogalovo, po nekaterih pa, kako je trubadur ponoči lezel skozi' okno. Še danes bi potrdili stari sosedje, da se je to godilo pogosto. - Ni čuda, da jima je Kranj po takih govoricah prisodil štolo. . . . Gogalova se je nad Tavčarjem maščevala tako, da je na Gašteju pred večjo družbo ,izgubila’ njegovo ljubezensko pismo. Krožilo je iz rok v roke v veliko Tavčarjevo nejevoljo. . . . Dr. Prijatelj omenja v TZS I. Mary Notte. ... V K ra-
ja jo matere nadepolnih gospodičen celo več lepih lastnostij na njem, nego gospodične same takrat poprej, ko je bil še mlajši.«22
Ostala, zlasti spočetka v duhovitem zgoščenem humorju podana »jako resnična povest« je vsaj v glavnem izmišljena, čeprav v njej vsaj še Angelika več kot samo po imenu ustreza Tavčarjevi Angeliki v noveli In vendar—! in je tudi razpoloženje v obeh delih podobno svetlo, kar dokazuje, da sta se oba ustvarjalca v tem kranjskem okolju res dobro počutila.23
Tako je torej Tavčar v zvezi z zabavno »literarno« druščino v tem skupnem kranjskem času dvakrat izzval častitljivega sivorja k humoristični objavi, ki kaže vse drugo kot pa častitljivo sivost. Pridobil ga je k sodelovanju pri novem literarnem glasilu, ki je bilo ustanovljeno, da v znamenju realizma utira pot naprednim pogledom. In Mencingerjeva nadaljnja literarna pot dokazuje, da je v predzadnjem desetletju prejšnjega stoletja stal bivšemu koncipientu, zdaj samostojnemu ljubljanskemu advokatu v boju proti nazadnjaštvu s svojo satiro še zmerom ob strani,24 v zadnjem desetletju pa se je od njega odmaknil, čeprav sta si tudi takrat še izmenjala nekaj pobud.25
III
Tavčar izjavlja v pismu Franu Šukljetu 9. julija 1901: »Pesem o kvarljivi politiki mi je pel že Mencinger .. .«26 Ne pove pa, kdaj mu jo je »pel«. Verjetno po končni razcepitvi našega meščanstva na začetku devetdesetih let, ko je Tavčar prevzel vodstvo boja proti Mahničevemu klerikalizmu. Mencinger s tem prelomom ni soglašal, ker je bil nasprotnik vsakršnega fanatizma in cepljenja narodnih sil. V Abadonu je leta 1893 svojo miselnost dovolj jasno nakazal. Kmalu potem se je iz javnosti umaknil. Boju proti toku ni bil več kos.	x
Sredi toka pa se je čutil v časih, ko smo se Slovenci vsaj do neke mere še enotno borili proti skupnemu nemškemu in nemčurskemu sovražniku.
nju je to popolnoma neznano. To preseneča toliko bolj, ker imajo Kranjčani za take stvari posebno dober spomin. Razlagati se da edino tako, da je bila Tavčarjeva prozornost do M. Notte tako kratkotrajna ali površna, da je niso utegnile opaziti niti ljubosumne kranjske tekmice.« - Prijateljeva pripomba o aristokratski materi Marije Notte, ki ji »razmerje med hčerko in drjem Tavčarjem ni šlo v račun« (ZS I. 505), bi Mencingerjevi navedbi o odnosu staršev do neprimerne »partije« ustrezalo. — 2L> Ljubljanski Zvon 1881, 405. — 23 Prim. Tavčarjevo kasnejšo izjavo v Kranju, da je »prijetno gorenjsko mestece« (I. Tavčar, Zbrano delo VIL, 452) in Pirnatovo izjavo o Mencingerju, da je »v Kranju prebil nad deset srečnih let, tako srečnih let, da bi se bil rad vrnil nazaj, če bi bil mogel, in da se je še nedavno pred smrtjo s solzami v očeh sprominjal lepih svojih dni izza bivanja v Kranju« (Slovan 1913, 118). — 24 Ljubljanski zvon 1885, 173; I. Tavčar, Zbrano delo IV., 335. — 25 L Tavčar, Zbrano delo IV., 342. — 20 L Tavčar, Zbrano delo VIII., 214. — 27 Slovan 1913, 140. —
— Pirnat trdi, da je imel v Kranju »odločilno besedo pri deželnozbor-skih in državnih volitvah«, da so se v »njegovi pisarni vršila tozadevna posvetovanja« in da je ta »pisarna služila kot agitacijski biro«.27 — Če je stvar taka, je bila njegova pisarna politično složna in aktivna. In to se da tudi dokazati.
Komaj mesec dni po Tavčarjevem prihodu v Kranj je dala premestitev profesorja Karla Glaserja s kranjske gimnazije v Weidenau na prusko mejo povod, da se je sprožila ostra polemika med kranjskimi narodnjaki v Slovenskem Narodu in nemškutarji v Laibacher Tagblattu.
Narod se v zmernem uvodniku 20. februarja pritožuje nad takšnim krivičnim premeščanjem, zadevajočim miroljubnega in tihega človeka »bolj boječe, nego agitatorične narave«, ki baje ni drugega zakrivil, kot da je bil vodja pevskega zbora v kranjski čitalnici. Nemški liberalni nasprotnik pa se istega dne ponorčuje iz žalovanja kranjskih narodnjakov nad izgubo tega najvnetejšega petelina nacionalne agitacije. Tedaj se Narod upravičeno razburi in da v dopisu iz Kranja z dne 26. februarja (objavljenem 1. marca) besedo Kraljevemu hudiču, ki nosi vse lastnosti Tavčarjevega pisanja.
Potem ko ta Kraljevi hudič uvodoma pribije, da se je pričelo kranjsko nemškutarstvo »gibati, ter sejati nemir z umazano denunciacijo v prej
tihe in prijetne naše kroge«, prične takole razgaljati svoje nasprotnike: »Voditelj te fanatične stranke in njena moralična glava je bivši notar Stergar. Gospod Stergar, ali kakor odstavljenemu notarju bolje pristuje, gospod Sterger, sedaj nij nič druzega kot — odstavljen notar ... Dve reči sovraži gospod Sterger na svetu — Slovenstvo in pa gospode profesorje kranjske gimnazije.
Zakaj da nedolžne gospode sovraži, ne vemo, pravijo sicer, da na našej gimnaziji študira potomec njegove krvi, ali kako da študira, se ne ve. Od notarstv.a pa je odstavljen, ker nij imel svoje pisarne v redu ... Druga glava je gospod Jagrič. Ta gospod ljubi Nemce in nemško kulturo. Zoper to nemarno nič. Vsak človek mora imeti svoje privatno veselje! [Dalje namiguje na njegovo slovensko poreklo in na njegovo privatno življenje, ki ga iz ozirov na »objektivne« tiskovne razmere nakazuje samo s črticami.] Tretji v vrsti je naš padar, gospod Steinmetz. Gospod Steinmetz pri prvem pogledu ne kaže mnogo zanimivega na sebi. Mož je flegmatična duša. Edino, kar ga faktično odlikuje od naših meščanov, je velikanska noga, s katero stopa po zemlji, da se trese do osrčja. Tudi on ima včasih nekoliko prostih ur in tedaj napiše korespondenco, katero prinese vaš ljubljanski nemškutarski butelj v svojem listu. Sicer pa nij nevaren ta ud stvaritve. Usmiljenja vreden bi bil samo tisti nesrečnež, ki bi po trdi osodi prišel pod njegove podplate. Strt bi bil, kakor tedaj, ko bi padlo deset centov železa na njegove kosti.« Zaključuje z namigom na Heinejev izrek, ki ga je bil postavil na začetek: »Osle je Bog vstvaril, da se človek ž njimi primerja«.
V svojem odgovoru (16. marca) Tagblatt 17. marca vzvišeno izjavlja, da se s tako prostaškimi sredstvi ne bori. Tudi sam bi lahko našteval vrsto škandalov z drastičnimi podrobnostmi, kažoč z imeni na nasprotnike, le s to razliko, da bi prikazal neosporljiva dejstva. Izbral pa si bo drugo pot: da bo te škandale prijavil na merodajnem kraju. Narodov dopis izpričuje tudi surovost in brezčutnost. Možje, ki si laste pravico do izobrazbe ali ki bi si jo po svojih študijah vsaj morali lastiti, se valjajo v nesnagi in umazaniji z ugodjem kakor krote v gnijoči mlaki. Tako pišejo korespondenti visokoproslavljenega »polštudenta« urednika (Jurčiča!). Človek lahko moralno globoko pade, »nesramni polštudent« in njegovi pajdaši pa so strmoglavili v najgloblji moralni prepad, v nespodobnosti so sposobni najneverjetnejšega. Tak svinjski list nima pravice, da bi se imenoval organ liberalnih Slovencev.
Tavčar je ta napad ignoriral z besedami: »Človek le enkrat vrže kamen v lužo, in ako žabe potem še dalje regljajo v njej, pusti jih v miru.« Mimogrede si privošči nebogljeno pisarjenje odstavljenega notarja Ster-
gerja, ki ni brez omalovažujočih puščic na slovenske profesorje kranjske gimnazije, omenjajoč kot Stergerjevega pomočnika prof. Wouwermana, potem pa preide k jedru. Če so morda Narodove! v zadnjem dopisu ostro udarili »mej te politične muhe in mušice, zgodilo se je«, ker so »tim političnim »živalicam« dajali pomen, »katerega nikakor ne zaslužijo«. Ogorčenje pa zaslužijo laži, ki se z njimi nemškutarji zaganjajo v nedolžne kranjske profesorje, dobro vedoči, da se jim ti ne morejo postaviti v obrambo, ker bi bil vsakdo uničen, če bi to storil. Hudobne nature se »spuščajo le na istega, ki jim škodovati ne more, pred tistim pa, kateri šviga z bičem nad njimi, ližejo prah — nesramne kreature«. Narodnjaki niso smeli ne hoteli molčati, ker so videli, »kako so privrženci nemške stranke hoteli z učitelji denar si delati za prihodnje volitve«.28
Nasprotni list je začutil potrebo, da zagovarja mimogrede napadenega profesorja Wouwermansa kot gorečega pripadnika avstrijske cesarske hiše, ki čuti dolžnost, da zavrača brezmejne predrznosti sovražnikov države, debeleče se na njen račun. Kranjsko gimnazijo vzdržuje vlada, ne pa Narodove kreature. Njeni pristaši sicer niso za ukinitev gimnazije, ker bi bilo to v škodo zaradi gmotne krize že itak prizadetim tamkajšnjim prebivalcem, hočejo pa, da se odstranijo vročekrvni narodni učitelji, ki niso ne gimnaziji ne mestu v čast.29
V tem članku je moralo Tavčarja poleg grožnje o ukinitvi kranjske gimnazije, ki se je kasneje dejansko izvršila, močno podžgati priznanje, da je bil res ta zloglasni profesor Wouwermans — ali, kakor ga Tavčar včasih hote piše, Wouwermanns — ki je tu naštete, hudo iz trte zvite prestopke narodno zavednih slovenskih profesorjev denunciral in s tem povzročil Glaserjevo pregnanstvo. Še huje pa ga je razkačil naslednji dopis z dne 12. apr. (objavljen 14. apr.), kjer ga domnevni osovraženi profesor takole ironizira: »,Deček don Karlos30 mi pričenja postajati grozovit’, in ,Bog me varuj pred prijatelji, pred sovražniki se hočem sam varovati,’ si je mislil eden od teh gospodov, ki je prišel z modro obrambo v ,Slov. Narodu’ najbolj v škripce, in energičen, kot je, je pisal redakciji ,Slov. Naroda’, naj ta ne sprejme nobenih dopisov več iz Kranja.
To odkritje v Ljubljani ni izzvalo ravno najbolj radostne senzacije. Tudi v Ljubljani so občutili poraz, vohali nevarnost, in nič drugega ni preostajalo kot v Kranju osebno pozvedeti. Tako je imel Kranj srečo, da je prenočil med svojimi stenami največje ljubljanske patriote (urednika Jurčiča, profesorja Šukljeta, profesorja Celestina in dr. Rojca), ki so jih
28 Iz Kranja 20. marca, Slovenski Narod 24. marca 1877. — 29 Krainburg, 27. Marž,
Laibacher Tagblatt 30. marca 1877. — 20 Cika na Tavčarjev uvodnik (E. Leon, Don
kranjski Slovenci dr. Mencinger, Gospod^1 Tavčar, prof. Skaberne itd. sprejeli s srčno dobrodošlico. Popoldne je bilo v gostilni na Gašteju pri Kranju narodno zborovanje, ki so se mu priključili skoraj vsi kranjski ultra-Slovenci. Da se je na tem sestanku použila precejšnja količina domačega nektarja, je samoumevno, kaj se je pa tu sklenilo, se da le ugibati. .. Končno je prišlo avtorstvo teh .. . duhovnih produktov na mladega, neizkušenega, golobradega fantička, nagajivega škrata z nakodranimi lasmi,32 ki že nekaj časa grozi stari kranjski trdnjavi s svojo navzočnostjo. Ta nezreli, s tukajšnjimi razmerami docela neseznanjeni ,kruljavi hudiček’, kot je znano, da se je podpisal, je bil oskrbljen z gradivom, da je lahko prižgal svojo lučko. Pohlepno je zgrabil priložnost, da je polil sterilna tla slovenske literature z gnojnico. Drzni fantiček je mislil: in magnis rebus et voluisse sat est, toda nullum magnum ingenium sine mixtura dementiae... In tak fantiček si dovoljuje glosirati izkušene može! Naj se rajši kaj uči, morda iz njega še kaj postane, in če bo spet delal stilistične vaje, bi bolje napravil, če bi se zatekel h klasikom kot pa k zoologiji. Neodgovorno pa je od mož, ki so po starosti zreli, da so položili svojo usodo v roke nepoklicanemu fantičku. Kaj briga tega zelenega fantička, če more ujeti ceneno slavo, ali propade pri tem nekaj eksistenc! — To je pač prekletstvo, ki bremeni slovenski narod, da hočejo nezreli mladiči, ki so komaj pobegnili iz šole, dajati ton v politiki in če svoj jezik regenerirajo tako, da tega celo najzvestejši pripadniki Slovenskega Naroda’ s pomočjo rusko-srbsko-hrvaškega besednjaka komaj razumejo.« Končno dopisnik »temu fantičku« svetuje, naj opravi, če bi se ga spet lotila potreba po polemiki s Tagblattom, svojo zadevo s kore-spondentom na samem, Kranjčane pa naj pusti pri miru.
Na ta »nasvet« je razjarjeni Tavčar v Narodu 17. aprila reagiral po svoje:
Poslano.
Zadnji »Tagblatt« napada v nedeljskem svojem dopisu iz Kranja tudi mene in sicer v tako vsakdanjem načinu, da bi boljši odgovor na take surovosti bila — klofuta. Ker se v obče govori, da je morda gospod profesor Alwin von Wouwermanns duševni in usmiljenja vredni oče tega blatnega produkta in ker je ta gospod profesor tisti dan, ko smo bili z
Karlos, Slovenski Narod 27. fcbr. 1876), ki je bil dvignil precej prahu. — 31 Besedo Gospod piše tu Laibacher Tagblatt slovensko, a z veliko začetnico, da s tem ironizira Tavčarjevo veličino. - Kranjčani so imeli Tavčarja za ponosnega, nekateri celo za nadutega; kadar so ga videli na cesti, so rekli; »Ta lepi Tavčar sam sebe pelje na sprehod.« (Marija Žagar v dipl. nalogi.) —	32 Prim. Tavčarjevo fotografijo
ljubljanskimi prijatelji v Kranji, z nami v isti gostivni sedel, ter prežal bog ve na kaj, zdelo se mi je potrebno s tem človekom v dogovor stopiti.
V	nedeljo popoludne je torej bilo, ko sem pristopil v kavarni k njemu ter mu očitno povedal, da bi ga klofutal, ko bi gotovo vedel, če je zadnja »Tagblattova« korespondenca tekla iz njegovega plemenitega peresa ali ne.
Alwin von Wouwermanns je tedaj to mojo odkritosrčno izjavo sprejel na svoje znanje in iz njegovega rodečega lica, njegovih besedij in iz njegovega vedenja sem lehko sklepal, da ima plemeniti gospod profesor z mano eno in isto prepričanje, da je namreč »Tagblattov« kranjski ko-rešpondent vsega klofutanja vreden.
S prošnjo, da naj bi te moje besede poročil imenovanemu korešpon-dentu, poslovil sem se potem pri gospodu profesorju, ponavljaje še enkrat, da sem vsak dan voljan odgovoriti umazanemu korešpondentu, ako se mi osobno predstavi. Z odličnim spoštovanjem,
Vaš verni sluga
Ivan Tavčar
V	Kranji, 15. aprila 1877.	doktorand.
Preden se skuša nasprotnik ironično izviti glede prejšnjega napada na Tavčarja, ponovno nakazuje historiat polemike, namigujoč na neke Tavčarjeve sodelavce, ki da so ostali v zaledju: »Ko smo usmerili naše težke izstrelke proti korespondentom ,Slovenskega Naroda’, so bili za okopi tega lista možje, ki so bili dolžni zaradi svojega položaja polagati račune o svojih dejanjih. Ko so se pa ti zaradi neugodnega bojnega obrata povlekli nazaj in je dopisnik na lastno pest polemiziral, smo bili dovolj pošteni, da smo to ugotovili in smo tedaj pojasnili svoje stališče. . .. Nek tukajšnji doktorand, ki se je po našem zadnjem dopisu ... čutil zadetega, je surovo insultiral v Poslanem v ,Slovenskem Narodu' nekega tukajšnjega spoštovanega profesorja, ki je bil slučajno istega dne v gostilni na Gašteju, ko je bil sestanek patriotov. Kolikor vemo, ni bil k sestanku nihče pripuščen, ki ni pripadal k ultra nacionalni stranki, zato je močno dvomljivo, če je bil označeni profesor priča tega sestanka. Moramo obžalovati, da skuša mladi doktorand poraz, ki ga je utrpel v peresnem boju, prikriti s surovostjo in prostaštvom. Sam se je sodil, surovost in prostaštvo ne nadomestita pomanjkanja duha.«33
Tavčar sam je bil preneposreden in preodkrit, res pa tudi še premalo izkušen, da bi bil kos takšni metodi boja. Občutil je, da je anonimni
(stran 273), iti je iz tega časa. — 33 Krainburg, 17. April, Laibacher Tagblatt 20 apr. 1877.
nasprotnik sposoben z uglajenejšo frazo prekriti lastno pomanjkanje duha, surovost in prostaštvo, da torej le za nasprotnika velja vse to, kar očita njegovemu plemenitemu hotenju. Zato je polemiko v Narodu 26. aprila poln zaničevanja zaključil:
Poslano
Na »Tagblattovo« zadnje psovanje odgovarjam le toliko, da se mi kranjski korešpondent tega lista do danes osobno še nij pokazal.
Poznam ga pa tudi tako predobro in vem, da je človek, katerega lastna vest sama najbolj kaznuje.
V	mojih očeh je pa to tako nizka stvar, da me njeno vmazano razsajanje prav čisto nič — žaliti ne more.
Temu milovanja vrednemu bitju nasproti se jaz zavijem v besede Horacijeve:
Odi profanum vulgus et arceo! —
V	K r a n j i 23. apr. 1877.
Ivan Tavčar.
Tagblattov dopisnik ar je v tem boju namigoval na skupno narodno fronto, ki da se je umaknila, in na narodnjaka, ki da si je skušal zavarovati svoj ugled, s tem da je baje hotel preprečiti nadaljnjo Tavčarjevo polemiko. Vsekakor je s tem narodnjakom hotel zadeti Mencingerja.
Nedvomno pa je Tavčar v tem boju proti denunciantskim napadom na slovensko učiteljstvo kranjske gimnazije užival pri Mencingerju in njegovi pisarni vso zaščito, čeprav je morda res, da je prvotno vodil ta boj Mencinger sam, kasneje pa ga je prepustil temperamentnejšemu borcu. Da pa pri tem ni prišlo do nesoglasij ne med Tavčarjem in njegovim šefom, ne med njim in ljubljanskimi narodnjaki, dokazuje skupen prisrčen sestanek v Kranju, ki ga prav Tagblatt naglaša, kakor tudi nadaljnja Tavčarjeva polemika, ki je Narod ni ustavil.
Vprašanje pa je seve, koliko je umerjeni Mencinger soglašal s Tavčarjevim vehementnim in osebnim tonom. Ta se javlja tudi še v volilnem boju, kjer si mladi koncipient ironično privošči nemškutarskega kandidata Franca Dolenca,34 ki je pri julijskih deželnozborskih volitvah propadel v korist narodnega kandidata Savnika. Vsekakor pa so Tavčarjeva prizadetost in vnema in ne navsezadnje prav ta njegov osebno ironični ton
34 x.-, Iz Kranja 24. junija, Slovenski Narod 26. jun. 1877; x. -, Iz Kranja 5. julija. Slovenski Narod 8. jul. 1877; Krainburg, 6. Juli, Laibacher Tagblatt 8. jul. 1877; Krainburg, 10. Juli, Laibacher Tagblatt 11. jul. 1877; x. -, Iz Kranja 14. julija, Slo-
priborili Kranju tedaj med slovenskimi mesti in trgi edinstveno zmago, ki so jo odločili le štirje glasovi večine.
Ta lokalni boj z nemškutarji sc zrcali v ironiziranju plehkega malomeščanstva že v prvem zasnutku Mrtvih src, napisanem v istem poletju. Način, kako si tu avtor privošči posamezne figure, je precej podoben njegovemu ironiziranju v Narodu.3'* Nemškutarski poudarek pa je dal tej druščini šele v drugi redakciji.
Horacijev rek pa si je vzel za geslo in se je javni lokalni polemiki po zmagovitih deželnozborskih volitvah julija 1877 umaknil. - Vsekakor je strupena Tagblattova lekcija ponosnega doktoranda huje zabolela, kot je pokazal s svojim molkom. Prezir do malomeščanskega prostaštva v njegovem pripovedništvu narašča. Pri tem mu je mogel biti v nemajhno oporo previdnejši in bolj izkušeni Mencinger, ki ga je iz meščanstva in malomeščanstva preusmerjal v nepokvarjeni, pristni svet našega kmeta.
Oba sta čutila pogubnost nemškega liberalizma, ki kakor rak razjeda živelj v naših mestih in trgih. Morda je videl Mencinger, ki se je že pred leti boril proti domačemu oderuštvu,36 že tedaj tudi gospodarske korenine liberalizma, in to doma in drugod, ne samo pri Nemcih.
Tavčar, ki za gospodarsko problematiko nikoli ni kazal veliko zanimanja niti dovolj razumevanja, vsekakor ni brez Mencingerjevega vpliva dosegel osveščenja, ki mu je omogočilo v končni redakciji Mrtvih src kritiko nezdravih začetkov domače industrializacije. Kljub temu je tezo o pogubnosti nemškega duha, ki nas razceplja v protislovnost, postavil kot zaključno tolmačenje »mrtvih src«,37 kriveč torej samo nemštvo za naše polovičarstvo, nravstveno omahljivost in jalovost.
Izhodišče za tak pogled pa mu je poleg lokalnih izkušenj z nemšku-tarstvom dajala predvsem tedanja evropska politika, zlasti balkanska vojna in nemška reakcija na slovanske uspehe, ki jo v zasnutku Mrtvih src takole glosira: »Filip Tekstor, govoreč o kulturi našega stoletja, terdi, da je ravno nemška olika na narod sam naredila čudne, sebične vtise. Ko bi bil Filip Tekstor doživel naše čase, govoril bi bil morda še ostreje!
venski Narod 17. jul. 1877. — 35 Jurist Geiger je takratne Kranjčane takole ocenil:
»Man dffnct dir, fiemder Gast, freundlich die Turen, doch glaubc nicht a n Weisheit hier zu profitiercn, hicr kannst den Verstand du liochstens verlieren, bctrachte nur die Burger, so wirst du kapieren.«
Tudi v zvezi s Tavčarjem se Kranjčani še spominjajo, da njegova živahnost, domiselnost in šegavost ni bila brez ironije in grobosti. Stare dame pa soglašajo, da je bil »nabrit«. (Žagarjeva, prav tam.) — 36 J. 2 o n tar, o. d., 326. — 37 I. Tavčar, Zbrano
Sedaj ko se v jugu bori velik del Slovanstva (Pisano je v avgustu 1877.), da bi otresel jarme serditega in stoletnega robstva, sedaj, ko se pretaka v potocih slovenska kri, pretaka v pravem pomenu za svobodo in prostost, sedaj nima nemška žurnalistika, ta cvet nemške inteligence, druge naloge, kakor da pokriva dan za dnevom s plaščem germanske kulture mohamedanske surovosti, ter da zasmehuje svete iste boje na Balkanu, češ, fiir uns hat dieses Packes Gemetzel da unten so kein nationales Interesse! .. .«38
Podobno ogorčenje zrcalijo Narodovi dopisi »iz Poljanske doline«, ki pa se po miselnosti nič ne razlikujejo od vse pogostejših dopisov »iz Gorenjske«, le da so poslednji bolj umerjeni, mestoma pa tudi tehtnejši. Oboji ogorčeno napadajo »turkoljube«, to je, nemškutarje, Madžare in Angleže kot nasprotnike »svete Rusije«, ki dopisnikoma neti vero v zmago slovanstva in rešitev slovenstva iz nemškega oklepa. Kolikor sta pri teh dopisih udeležena Tavčar in Mencinger — in vse kaže, da sta udeležena v precejšnji meri — sta se ujela pač v tolikšno skladnost prepričanja, da sta lahko samo podžigala drug drugega.
IV
Zmotno pa bi bilo misliti, da med preudarnim, umerjenim šefom in trin.ajst let mlajšim vročekrvnim in radikalnim koncipientom ni moglo priti do ideoloških spopadov, zlasti sprva, ko sta izhajala iz svetovnonazorsko povsem nasprotnih izhodišč.
Če primerjamo Mencingerjevo prvo ustvarjalno dobo od konca petdesetih do srede šestdesetih let z njegovo zaključno ustvarjalno dobo v devetdesetih letih, vidimo, da se idejno ni bistveno spremenil. Nič čudnega, če izhodišče za Abadonov problem, ki je osrednji problem njegove duhovne tvornosti, zasledimo že v njegovi novelistiki prve dobe, zlasti v noveli Bore mladost (1861), pa tudi v pomembni, za tisti čas izredno tehtni razpravi Kmet in narodnost (1866).
Novela je študija tako imenovane »problematične nature« — mladega bohinjskega graščaka, ki ga tujina odtrga od prirodnega domačega življenja, notranje razbije in ugonobi. Kot dedič materine srčne kulture in očetove posurovelosti niha med hrepenenjem po ljubezni in dejansko nesposobnostjo, da bi v realnem svetu čustveno zaživel, ostaja slabič, ki tvega življenje v hipnem čustvenem zagonu za brezsmiselno dejanje, sočutje s človekom, z živaljo in z vsem živim svetom pa je v njem otrpnilo.
delo II., 324. — 38 I. Tavčar, Zbrano delo II., 372. — 39 I. Tavčar, Zbrano
V svoji dokaj primitivno nakazani blaziranosti je sposoben svojega dekleta tako namučiti, da se mu ta tragično odpove. Povezava s patriarhalnim delovnim domačim svetom ob čustvenem sožitju s preprosto, a globoko kultivirano izvoljenko bi mu bila lahko razvila po materi prejete dobre dispozicije, če bi obstal doma, toda nemir ga žene po svetu, od tam pa se vrača kot izkoreninjenec, ki ima komaj še 'kaj pristnega srca. Preveč se predaja razmišljanju in to ga ugonablja. Zavaja ga v fatalistični pesimizem, v prepričanje, da je vzrok vsega trpljenja boj z usodo, zato se sam le brezmočno udaja neizogibnosti in ostaja pasiven in top.
Novela Bore mladost je naša prva problemska študija modernega intelektualca-dekadenta, ki ga upropasti tujina. V času, ko je nastajala, je Mencinger svoje kasnejše tendenčno modrovanje lahko še prekril z dialogi in z dejanjem, tako da problemsko jedro v naši literarni zgodovini še do danes ni bilo dovolj opaženo. Tega je kriva zlasti tudi oblikovna nedovršenost, predvsem amorfna zgradba novele, kar je sploh Mencingerjeva slaba lastnost. Bil je pač eden naših najglobljih mislecev svojega časa, ni bil pa umetnik. Pravo nasprotje od Tavčarja, enega naših največjih ustvarjalcev, ki pa idejno često ni segel do dna.
V tej noveli je torej Mencingerjeva ustvarjalnost kljub oblikovni neokretnosti toliko organska, da z nravstvenovzgojno vnemo dela še ne ruši. Kljub temu pa je v noveli avtorjevo krščansko izhodišče prav tako jasno, kakor je jasna njegova obsodba Schopenhauerjevega pesimističnega fatalizma.
Ta pesimizem ima svoje globoke korenine v razočaranju nad takratno družbeno stvarnostjo. Loteval pa se je prav tistih bivših sošolcev (Stritar, Jenko), v tem času dunajskih študentov, ki je bil Mencinger z njimi kot »vajevec« vsaj delno povezan. Spričo tega se vsiljuje misel, če Bore mladost ni reakcija na duhovni razvoj, ki mu je podlegel zlasti Stritar, čeprav je ta to »tujo učenost« pričenjal v naši javnosti razširjati šele pet let po objavi omenjene novele v Klasju.
Podobno, kakor se je Mencingerjev vajevski tovariš Erjavec takšnemu pesimizmu lahko ustavljal z zdravljenjem v prirodi, se je sam reševal pred njim v bohinjsko kmečko patriarhalnost, ki je vzrastel iz nje in se iz nje nikoli ni izkoreninil.
Omenjena razprava Kmet in narodnost je dragoceno izhodišče za razumevanje njegovega pogleda na življenje in svet. Izšla je v Novicah istega leta kakor Stritarjeva teorija svetožalja v Klasju, ostala pa je kot diametralno nasprotna smer neopažena.
Po Mencingerjevem prepričanju je edino narodno tvorno jedro slovenstva naš premožni srednji kmet, 'ki trdno vztraja na svojski tradiciji in mu vera, zvestdba do zemlje in rodu ter ponos svobodnega gospodarja
na svojem branijo, da bi se izneveril izročilu. Pisec si v razpravi zastavlja problem, kako bi se dalo tega močnega zakoreninjenca, ki se upira meščanski pokvarjenosti, s to pa tudi vsemu napredku, narodnostno osvestiti in mu omogočiti poglobljen duhovni razvoj.
S takšnimi nazori je Mencinger Tavčarja ob nenehnem skupnem delu v kranjski odvetniški in politični pisarni polagoma priklenil na domača tla. Klice, ki so v Tavčarjevem delu poganjale že od početka, a jih je dušila vrsta tujih vplivov in snovi, so se pričele zdaj razraščati.
Tavčarjevo leposlovno delo je spočetka idejno in oblikovno rastlo iz raznorodnih prvin. V največji meri pa se je sprva oplajalo ob Stritarjevem Zorinu, 'ki je v jedru nekje nadaljevalec Mencingerjevega junaka iz Bore mladosti, le da je osebno doživet, srčno prefinjen, umetniško oblikovan in zato neprimerno bolj prepričljiv.
Mencinger obsoja individualizem, ki mu je edini predmet izživljanja erotika, Zorinu pa pomeni erotika edini smisel življenja. Isto velja za mladega Tavčarja, kar v Ivanu Slavlju tudi povsem nedvoumno poudari.33 V kranjski dobi pa se mu prične ta centralna tema odmikati hkrati s pretirano subjektivizacijo in individualizacijo. Kolikor pa ostaja v ospredju, mu postaja predmet vse globljega študija centralne problematike: spopada med plemenitostjo in prostaštvom. Erotika mu postaja najgloblji nravstveni izraz najvišjega principa, izraz osrednje človečnosti in plemenitosti. Hkrati mu pomeni erotika tudi najvišjo človeku dosegljivo lepoto in poezijo.
V predkranjski dobi mu razbija erotično sožitje usoda, in to celo takrat, kadar je njegov razpad očitno pogojen s stvarnimi vzroki: z družbenimi nasprotji, z verskim fanatizmom in podobno. Vsaka zgodba že od početka katastrofalno raste v usodno tragedijo, kar često napoveduje že uvod. Kljub temu učinkujejo z očarljivostjo, a le kot lepa igra, s tragiko ne pretresejo. Ne samo zato, ker je pretirano prikazana, marveč ker v jedru ni prepričljiva.
Tavčarjev pesimizem predkranjske in začetne kranjske dobe je ne-organski, od zunaj, pretežno iz tuje literature vnesen, in Mencingerjeva vloga je bila v tem, da ga je kakor Samorada Veselina modrijan Nem-cigren40 otrebil tuje pogubne navlake ter vrnil domači zemlji.
To se mu je laže posrečilo v kranjskih letih pri Tavčarju dejansko kakor pa dve desetletji nato v »bajki za starce« umetniško, saj je takrat že ves dekadentni čas težil v nasprotno smer in je razkroj razjedal našo enotnost in harmonijo.
delo II., 138. — 40 Mencingerjevi izbrani spisi IV. (1927), 295.
Tržni dan v Kranju
V kranjskem času, ko je šovinistični Auersperg-Lasserjev centralizem posiljeval našo napredno liberalno inteligenco v spravo s konservativci, pa je Mencingerjev krščanski pogled na svet tudi Tavčarju omogočil, da se je zamislil v razkrajalnost »tuje učenosti«. S problematično naturo grofa Arturja je v noveli Tat prikazal brezobzirno slo po uživaštvu kot posledico brezverskega egoizma.
Tedaj je Tavčar ta problem že hote zasidral v tuji svet in sebe kot soigralca izločil. Uživaškega zvodljivca pa za zlo ni kaznoval in je vso kazen naložil zakoncema, bolj ali manj lahkomiselnima žrtvama tega grabbejevskega donhuana. To dokazuje, da se liberalec Tavčar ni več vračal v katoliško tradicijo in da je harmonično ravnotežje našel drugod. Da pa je to ravnotežje prav v tem času našel, priča njegov humor, ki je iz njega prav zdaj z vso očarljivostjo privrel na dan in ga je dvignil daleč nad nekdanjo individualistično samodopadljivost. Do vsega tega se je, seve, prikopal sam, čeprav mu je konservativnejši jasnovidec, humorist Mencinger veliko pomagal v novi svet.
Istočasno se je Tavčar v strahu pred germanizacijo tudi vse bolj poglabljal v Mencingerjevo tezo o pogubnosti meščanstva ter s tem postavil problem »mrtvih src« na vse širšo družbenopolitično osnovo kakor
pa v prvih zarodkih. Hkrati pa se je osredotočil v jedro slovenstva, kakor je našega kmeta pojmoval Mencinger, in to tako iz polne duše, kot je bilo to mogoče samo kmečkemu sinu, hrepenečemu iz pokvarjenega meščanskega sveta nazaj v čisto prirodno življenje.
Le tako je Tavčarju ob Mencingerju uspelo, da je že ob zaključku prve, še tako dinamične in neuravnovešene ustvarjalne dobe dosegel harmonično zaključenost v naši najdognanejši noveli prejšnjega stoletja in v eni naših najbolj prečiščenih umetnin — V Karlovcu, ki pa doslej skoraj še ni bila opažena, kaj šele pravično ovrednotena.
TAVČAR UND MENCINGER IN KRANJ Zu-sammenfassung
Am 18. Januar 1877 iibersiedelte der SchriftsteHer Ivan Tavčar nach Kranj, wo er bis zum 30. September 1880 als Konzipient beim Rechtsantvak Janez Mencinger verblieb. In der Anfangszek seiner Obersiedlung lasst sich noch keine wesentliche Veranderung in seinem beHetristischen Schaffen bemerken. Bine sichtbarere Verschiebung ist erst seit dem Ende des Jahres 1877 bemenkbar, als er auf humoristische Weise mit seinem melancholischen SentimentaHsmus und ungefahr in derselben Zeit auch mit seinem pessimistischen Faitalismus abrechnet. Der Humor war in seinen fruheren NVerken nur selten zu fiinden, er war bis zu gewissem Grade nur in der Hauslichike.it des Stoffes vorhanden, die jedoch nur schwer durch den romantisch tragischen Pathos seiner bisherigen Novellistiik dringen konnte. Die erst e Ernuchterung zeigt sich in der reali-stischen Ergreifung des Stoffes, indem sie den Individualismus und Subjekeivismus durch heitere, optimistisohe Objdhtivisierung uberwindet. Noch immer zur Gegensatzlicbkcit bzw. Doipipdlpoiligkeit geneigt, st elit er die edle Welt neben der alltaglichen; infolge seiner kritischen Einstellung zu der Gesellschaft, wird diese alltagliche Welt mehr und mehr zur satirischen Abrechnung mit der kleinburgerlichen und biirgerlichen Mirte. Die letzten Novellen seiner Kranjer Zeit lassen sich bereits mit Tavčars spaterer Entwicklung in Einklang bringen, -denn sie biilden einen bedeutsa.men Obergang zur realistiischen Schaffensperiode seiner Ljubljanaer Zeit.
In der Geschichte und Literaturgeschichte wurde Menoingers Verbindung mit Tavčar in der Zeit, als die bedeutendsten zwei slowenischen Reprasentanten der Kultur in Kranj svohnten, boslang iiberha-upt nicht ersvahnt, so dass man daraus schliessen konnte, dass diese zwei, im beruflichen Leben so eng verbundenen Juristen als Menschen, Politiker und Kulturarbeiter einer dem anderen vtillig fremd waren. Man kan n jedoch gerade das Gegenteil nachtveisen. Im Jahte, als Tavčar nach Kranj gekommen war, ubernahm Mencinger wiederum die Leitung des Kranjer Lesevereins und organisierte nach und nach — jedenfalls in Verbindung mit Tavčar als dem Sekretar des Lesevereins — auch gesellschaftliche Zusammenkunfte, die nicht nur nationalerziieherischer, sondern auch unterhakungsliterarischer Natur waren. An diese Zusammenkunfte anknupfend, bewog Tavčar den Vorsitzenden Mencinger zur Verdffentlichung zweier humoristischer Werke. Anlasslich seiner Kritik der Slovenska Matica war auch Menoingers Satire, gegen Koseski gerichtet, erschienen, die das svenige Ansehen dieses dichterischen Abgottes der Altslowenen und mit ihm zugleich auch seine Alleinherrschaft untergraben hat. Wahrend der Vorbereitungen fiir das neue literarische Organ »Ljubljanski Zvon«, an
welchem aJs Mithcraoisgeber und -verleger auch Tavčar beteiiligt war, war Mencingers Humoreske »Mežana gospoda« (Die gemischten Herrschaften) entstanden; sie ist, von Tavčar angeregt, in dieser literarischen Zeitschrift nach Mencingers Sechzehnjahriger literarischer Pause erschienen.
Mencinger, als Gegner von jeglichem Fanatismus, von jcglicher Spaltung der Nationalikrafte glanbte am tiefsten inmitten des Stromes der Zeit zu stehen, zugleich konnte er sich auf d as engste mit dem radikalen Tavčar verbunden fiihlen gerade in der Zeit ihres gemeinsamen Zusammenseins in Kranj, als wir Slowenen gewissermassen noch einheitlich gegen d en gemeinsamen deutschen Gegner kampften. In dem verbissenen Kampf der Kranjer Deutschtumler gegen die slowenischen Lehrer auf dem Gymnasium zu Kranj, aber auch in dem Wa'hl'kampf fand Tavčars Widerstand in Mencinger die feste politische Stiitze, was zu einem einzigairtigen Si e g der Stadt Kranj bei den Land-tagsvvahlen im Juli 1877 fiihrte. Tavčar jedoch, empdrt wegen der raffinierten Met hod e der gemeinen Denunziantenpolitik der deutschtiimlerischen Gegner, zog sich jetzt von der lokalen polirischen Biihne ganz zuruck und geisselte von nun an die kleinburgerliche Geschmacklosigkeit und Schalheit nur noch in der literarischen Satire. Dabei wurde er von dem erfahreneren und vorsichtigeren Mencinger auf das entschiedenste unter-stiitzt, dieser wies ihm auch den Weg aus dem Burgertum und Kleinburgertum in die unverdorbene, unverfalschte Wdlt des slowenischen Bauern. Er hatte zugleich scinen Konzipienten Tavčar zur Kritik ungesunder Anfange der heimischen Industrie anregen konnen.
Mencingers Einstellung zur Welt und z um Leben hat sich seit seiner ersten Schaffensperiode nur svenig geandert. Schcn dam als hatten wir bei ihm den Aus-gangspunkt fiir das Abadon-Problem, das zentrale Problem seines geistigen Schaffens, feststellen konnen, besonders in der Novelic »Bore mladost« (Elende Jugend) (1861) und in der Abhandlung »Kmet in narodnost« (Der Bauer und die Nationalitat) (1866). Die Novelle, als die erste slowenische Studie des Problems des modernen Intellektuellen-Dekadenten und als Verorteilung des schopenhanerischen pessimistischen Fatalismus, ist zugleich auch die Verurteilung der stritarschen wekanschaulichen Richtung, die auf Tavčars romantische Schaffensperiode einen grossen Einfluss ausgeiibt hat. Mencingers Abhaindlung bildet den Gegenpol der stritarschen Theorie, sie ist in demselben Jahr als jene verdffentlicht worden. Mencinger ist iiberzeugt, dass den einzigen schopferischen Kern des Slowenentums unser beguterter Mittelfaauer bildet, der an die eigenartige Tradition festgebunden ist. Der Verfasser erortert das Problem, wie man dlesen festein-gesvurzelten Bauern, der sich gegen die Verdorbenheit des Biirgertums, damit aber auch gegen den Fortschritt wehrt, national ersvecken und ihm eine ttefere geistige Ent-wicklung ermoglichen konnte. Durch sollche Ansichten hatte Mencinger den Schriftsteller Tavčar aus dem fremdartigen Pessimismus herausgeschalt und ihn allmahlich an die Heimatscholle gebunden. Er ermdglichte ihm auch, dass er sich von der ubertriebenen Subjekti vit at und Individualkat befreite, damit aber auch von der Erotik, die ihm als der einzige Si n n des Ldbens galt. Insofern die Erotik bei Tavčar immer noch das Zentrale seines Schaffens bleibt, wird sie zu immer tieferem Studium des Zusammenpralls zwischen dem Edlen und dem Gemeinen. Auf diese Weise ist dem Schriftsteller Tavčar gegliickt, dass er, von Mencinger angeregt, am Schluss seiner ersten, noch sehr dyna-mischen und unausgeglichenen Schaffensperiode in einigen s einen Novellen die harmonische Abrundung erreicht hat.
PREBIVALSTVO NA OBMOČJU OBČINE KRANJ
Vlado Valenčič
I.
Od prvega štetja prebivalstva, ki je bilo na področju današnje občine Kranj izvedeno leta 1754, so ohranjeni popisi za župnije Kranj, Šmartno pri Kranju, Naklo, Preddvor, Križe, Smlednik in vikariat Podbrezje. Popis zajema župnije v njihovem obsegu pred reformami Jožefa II., ki so prinesle več novih župnij in znatno spremenile obseg dotedanjih.1 Ozemlja prvih štirih župnij so sedaj v celoti vključena v kranjsko občino, od ostalih treh ji pripadajo le nekatere vasi. Ozemlje občine sega še na področja nekaterih drugih župnij, za katere nimamo podatkov prvega štetja. To so bile predjožefinske župnije Cerklje, Šenčur, Velesovo, Jezersko, Selca in Stara Loka. V celoti je vključeno v občino Kranj ozemlje župnij Cerklje, Šenčur, Velesovo in Jezersko; od župnij Selca in Stara Loka je v kranjski občini le nekaj naselij. Popisno gradivo iz leta 1754 se nanaša na jedro današnje občine in je dovolj pomembno, da more biti osnova za primerjavo razvoja prebivalstva na kranjskem področju.
O splošnem značaju in pomenu prvega ljudskega štetja je naše zgodovinopisje že razpravljalo. Tudi popisi za nekatere župnije so bili že izkoriščeni za prikaz stanja in razvoja prebivalstva na posameznih področjih.2 Iz popisa kranjske župnije so bili objavljeni podatki o številu hiš in prebivalcev.3
Ohranjeni seznami prebivalcev, za vsako župnijo v enem ali več zvezkih, vsebujejo prebivalce po imenu, spolu, starosti in stanu ter navajajo kraj, kjer so živeli, in zemljiško gospostvo, kateremu so bili podložni.4
1 Glede obsega župnij pred Jožefom II. prim. M. Miklavčič, Predjožefinske
župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave, Glasnik muzejskega društva za Slo-
venijo 25—26 (1944—1945), 48 sl. — 2 F. Z w i 11 e r, Prebivalstvo na Slovenskem od
XVII. stoletja do današnjih dni, Ljubljana 1936, 18 sl. - M. Dobovšek, O gibanju prebivalstva Kranjske in posebej radovljiške dekanije od Valvasorja do danes, Geografski vestnik 10 (1934), 104 sl. - V. Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane pred dve sto leti, Kronika 2 (1954), št. 3, 191 sl. ter Prebivalstvo kamniškega področja skozi tri stoletja, Kamniški zbornik 4 (1958), 41 sl. — 3 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 247. — 4 Popis hrani Kapiteljski arhiv v Ljubljani in sicer za župnijo Kranj fasc. 117/10, Križe fasc. 117/11, Šmartno pri Kranju fasc. 119/1, Naklo fasc. 119/8,
Za popis niso uporabljali enotnih obrazcev, zato se seznami med seboj razlikujejo po obliki in načinu sestave. V nekaterih manjkajo seštevki in je treba popisane prebivalce šele prešteti, da ugotovimo njihovo število. Neenotnost v načinu popis,a se občuti zlasti glede obsega osnovnih skupin oseb, ki so bile popisane skupaj. Sicer so vsi popisovalci redno popisali družinske člane skupno, najprej družinskega poglavarja, moža in ženo, otroke, ločeno sinove in hčere, po njihovi starosti, nato morebitne druge sorodnike in nazadnje posle, hlapce in dekle, toda velika neenotnost je glede goslačev (v nemških seznamih Inwohner, v latinskih incolae ali inquilini). V nekaterih seznamih so posamezni sloji prebivalstva za vsako vas ločeno izkazani, kmetje zase, kajžarji zase, gostači zase, drugje so popisani pripadniki raznih slojev pomešano brez posebnega vidnega vrstnega reda. Nekateri popisovalci so gostače, posameznike in cele družine, popisali skupaj z družinami kmetov in kajžarjev, v Kranju skupaj z meščanskimi družinami. Zdi se, da so v nekaterih župnijah popis izvedli po družinah ali gospodinjstvih, v drugih pa so vzeli hiše ali kmečka gospodarstva kot nekakšne popisne skupine ter popisali skupaj vse osebe, ki so živele pod isto streho ali v zgradbah istega gospodarja. V seznamu župnije Križe so bile take popisne skupine, podložne istemu gospostvu, opremljene s tekočimi številkami, pri župniji Preddvor so med njimi vidni presledki, pri župniji Šmartno so skupine ločene s črtami, pri župniji Smlednik je za vsako naveden seštevek pripadajočih oseb. Drugi seznami so glede tega včasih nejasni; ni mogoče ugotoviti, h kateri skupini je treba popisano osebo šteti. Nepreglednost in nejasnost ter neenotnost pri popisu goslačev ne dopušča, da bi prišli do točnega števila družin ali gospodinjstev. Zlasti je otežkočena primerjava strukture kmečkih gospodarstev glede na lastno in tujo delovno silo po posameznih župnijah.
Dotakniti se moramo tudi vprašanja popolnosti ali nepopolnosti prvega ljudskega štetja. Nekateri menijo, da so bili popisi precej pomanjkljivo izvedeni, da je ostalo mogoče precejšnje število oseb nepopisanih in so torej na podlagi popisov ugotovljeni rezultati prenizki. Težko je sedaj presoditi, koliko je bil popis iz leta 1754 nepopoln in koliko ni zajel prav vseh oseb, ki so v času, ko je bil izveden, živele na ozemlju posamezne župnije. Kolikor je mogoče oceniti ohranjene sezname župnij kranjskega področja, se zdi, da velikih vrzeli in nepopolnosti ni bilo. Sicer ne zasledimo v seznamih vseh imen naselij, ki so tvorila posamezne župnije, primerjava z rezultati poznejših ljudskih štetij pa pokaže, da so bila zlasti manjša naselja včasih upoštevana skupaj z večjimi. V popisu župnije Naklo je tudi kraj Za Pecami (v seznamu Pettschan, v župnijskih zapisnikih so se uporabljale tudi druge oblike kot n. pr. Peze, ex Pezan itd.). Tako so takrat imenovali severnozahodni del Spodnjih Dupelj. V prvi polovici
prejšnjega stoletja so začeli ta naziv opuščati, dokler ni prišel med ljudstvom v pozabo.5
V prvi tabeli so rezultati popisa v začetku navedenih sedmih župnij. Hiše v popisih sicer niso izrecno navedene, zato je za število hiš vzeto število kmetov in kajžarjev, kajti vsak kmet in vsak kajžar je imel hišo, v kateri je živel. Upošteval sem tudi župnišča, mežnarije, gradove, mline ter druge morebitne stavbe, na katere je bilo mogoče sklepati iz popisa. Za mesto Kranj sem vzel število hiš, ki ga je ugotovil že J. Žontar na podlagi popisa iz leta 1754. Naselja so navedena v takem zaporedju kot v seznamih.
Hiše in	prebiva	1 s t V 0	po župnijah in	kraj:	ih
Župnije in kraji	Hiš	Prebi- valcev	Župnije in kraji	Hiš	Prebi- valcev
		Kranj			
Kranj	210	1.500			
	Š m a r t i n		pri Kranju		
Stražišče	68	887	Spodnja Besnica	19	187
Drulovka	23	151	Gorenja Sava	11	103
Breg	26	141	Pševo	9	64
Jama	27	199	Javornik	8	56
Praše	17	172	Zabukovje	13	88
Mavčiče	23	200	Sv. Jošt	2	12
Podreča	21	150	Okroglo	16	86
Bitnje	78	653	Žeje	12	72
Zgornja Besnica	40	290		413	3.511
		Naklo			
Naklo	37	247	Pivka	20	109
Malo Naklo	19	104	Polica	3	18
Bistrica	13	80	Struževo	19	96
Zadraga	9	54	Strahinj	39	272
Zgornje Duplje	22	128	Goriče	25	138
Za Pecami	9	54	Srednja vas	12	78
Spodnje Duplje	6	40	Zalog	13	79
				246	1.497
Preddvor in Smlednik fasc. 127/3 ter Podbrezje fasc. 128/1, 4. — 5 I. Vrhovnik
	Prebivalstvo na območju občine Kranj				297
Župnije in kraji	Hiš	Prebi- valcev	Župnije in kraji	Hiš	Prebi- valcev
		P r e	d d v o r		
Preddvor	18	129	Trstenik	21	142
Nova vas	11	68	Pangeršica	4	28
Hrib	1	16	Po vi je	9	69
Dol	2	31	Čadovlje	8	65
Srednja Bela	24	142	Zabije	5	35
Zgornja Bela	19	128	Suha	29	223
Spodnja Bela	15	96	Kokrica	27	246
Hraše	5	47	Srakovlje	5	46
Tatinec	11	62	Mlaka	10	62
Potoče	17	133	Bobovek	4	33
Tupaliče	19	195	Ilovka	5	40
Mače	12	70	Breg	14	89
Bašelj	18	137	Rupa	25	182
Babni vrt	9	63	Primskovo	36	232
Kokra	36	318	Gorenje	12	85
Zgornje Tenetiše	12	77	Huje (del)	3	22
Spodnje Tenetiše	11	59	Klanec	14	113
Letenice	10	75	Britof	26	145
Zavoda	4	18	Orehovlje	12	67
Kamnjek	6	27	Cirčiče	28	164
Predoslje	40	289		597	4.268
		Podbrezje			
Podtabor	24	162	Zaloše	53	291
Britof	17	132	Otoče	14	98
Srednja vas	13	111	Praproče	4	28
Dolenja vas	33	177	Posavec	7	46
Zvirče	19	102	Dobro polje	2	13
Ljubno	23	195		209	1.355
		K	r i ž e		
Križe	77	514	Gozd	11	65
Žiganja vas	33	175	Bistrica	17	110
Senično	42	268	Brezje	8	45
Spodnje Duplje	30	159		218	1.336
298		Vlado Valenčič			
Župnije in kraji	Hiš	Prebi- valcev	Župnije in kraji	Hiš	Prebi- valcev
		S m 1 e d	n i k		
Smlednik	34	247	Vikrče	7	42
Hraše	37	324	Zavrh	9	83
Moše	26	180	Podreča	9	91
Dragočajna	8	62	Zbilje	22	161
Zgornje Pirniče	36	246	Tacen	38	260
Virje	9	89	Trboje	57	351
Spodnje Pirniče	19	131	Sv. Valburga	31	205
				342	2.472
V pregledu so	v celoti	upoštevane	tudi župnije, od katerih	SO v	sedanji
kranjski občini le nekatere vasi. Iz župnije Križe pripadata občini Kranj Spodnje Duplje (del) in Golnik, ki ga seznam iz leta 1754 vsebuje v kraju Senično. Iz nekdanjega vikariata Podbrezje so v kranjski občini kraji Dolenja in Srednja vas (Podbrezje), Britof ter Podtabor, iz župnije Smlednik pa Podreča (del) in Trboje. Nekaj krajev je takih, ki se omenjajo v dveh župnijah, katerima so posamezni deli pripadali. Tako je Podreča pripadala deloma šmartinski deloma smledniški župniji, Spodnje Duplje deloma nakelski, deloma kriški župniji. V popisu šmartinske župnije sta vsebovana Srednje in Zgornje Bitnje, Spodnje Bitnje je bilo v starološki župniji; po ustanovitvi župnije v Žabnici je pripadlo tej. Od kraja Huje je bil le manjši del v preddvorski župniji, po popisu iz leta 1754 sodeč le tri hiše, večji del je pripadal Šenčurju.6
II.
Tabela, ki sledi, prikazuje razvoj prebivalstva na področju kranjske občine od prvega popisa pa do zadnjega štetja leta 1953. Število prebivalstva je navedeno po katastrskih občinah na podlagi stanja, kakor je bilo določeno s spremenjenim zakonom o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji z dne 28. decembra 1958." Ta zakon določa, kateri kraji tvorijo sedaj občino Kranj in navaja, katerim katastrskim občinam pripadajo posamezni kraji. Katastrski občini Križna gora in Nemilje nista celi v kranjski občini, temveč le delno. Od Križne gore
- A. Koblar, Zgodovina nakelske fare, Ljubljana 1885, 13. — 6 J. Žontar, o. d., 217. - Glede pripadnosti raznih krajev posameznim predjožefinskim župnijam glej M. Miklavčič, o. d. — 7 Uradni list LRS z dne 30. decembra 1958, št. 44
pripadajo občini Kranj kraji Čepulje, Lavtarski vrh in Planica, od katastrske občine Nemil je pa Jamnik, Nemilje, Njivica z Logom in Podblica, ne pa Rovte, ki pripadajo sedaj občini Radovljica. Stanje prebivalstva za leti 1817 in 1869 je v popisih izkazano skupaj z Njivico in Logom; števili za ti dve leti se torej nanašata na celo katastrsko občino. V številu prebivalstva pri naslednjih štetjih pa Rovte niso več upoštevane. Leta 1900 so imele 6 hiš s 23 prebivalci, leta 1931 pa tudi 23 prebivalcev. Razlike v stanju prebivalstva katastrske občine Nemilje po letu 1869 gredo torej delno na račun tega naselja.
Število prebivalstva za leto 1754 po katastrskih občinah je preračunano na podlagi župnijskih popisov, iz katerih so vzeti podatki prve tabele. V katastrski občini Kranj je vsebovana Gorenja Sava, ki je bila prvotno v celoti del katastrske občine Stražišče. Gorenja Sava je imela več delov. Občinski leksikon za leto 1900 je poleg naselja Gorenja Sava navajal še njene dele Gaštej, Labore in Šmartno. V popisih za leto 1754, 1817 in 1869 so rezultati izkazani le za vso Gorenjo Savo skupaj; šele pri poznejših štetjih je navedeno število prebivalcev za posamezne krajevne dele. Zato je v pregledu Gorenja Sava vsebovana pri Kranju skupaj z ostalimi deli do vštevši leto 1869, pozneje pa sama. Ker je pomenila večji del kraja — leta 1900 je imela Gorenja Sava 189 prebivalcev, Gaštej 14, Labore 19, Šmartno pa 16 — na končni rezultat primerjave ta netočnost bistveno ne vpliva. Rezultati za Huje in Bitnje iz leta 1754 ne veljajo za celi katastrski občini, temveč le za tista dela, ki sta pripadala župnijama Preddvor in Šmartno. Tudi katastrska občina Tupaliče ni upoštevana v celoti, izkazano število prebivalcev velja le za kraj Tupaliče; za kraj Možjanca, ki je v cerkljanski fari, število prebivalcev ni znano. Za katastrsko občino Golnik stanje prebivalstva ni mogoče izračunati, ker ta kraj v popisu leta 1754 ni bil posebej izkazan. V pregledu manjkajo seveda za leto 1754 podatki o številu prebivalstva vseh ostalih katastrskih občin, ki jih tvorijo kraji, pripadajoči drugim župnijam, ne pa tistim, navedenim v prvi tabeli.
Podatki o stanju leta 1817 so povzeti iz seznama o upravni razdelitvi ozemlja ljubljanskega gubernija.8 V seznamu sicer ni povedano, katero štetje je dalo objavljene številke o stanju prebivalstva. Verjetno pa je, da so bile rezultat vojaške konskripcije, izvedene istega leta ali pa nekaj prej. Ta seznam navaja število prebivalcev tudi za posamezne kraje, ki so bili deli katastrskih občin (podobčin). Zato je bilo mogoče število prebivalstva
str. 583. — 8 Haupt-Ausweis iiber die Eintheilung des Laibacher Gouvernementsge-biethes in Provinzen, Kreise, Sektionen, Bezirks-Obrigkeiten, Hauptgemeinden, Unterge-meinden und Ortschaften, nebst deren Hauser- und Seelenanzahl im Jahre 1817. —
brez težav preračunati na sedanji obseg katastrskih občin z izjemo že omenjenih primerov katastrskih občin Nemilje, Kranj in Stražišče. Manjkata le rezultata za Spodnje in Zgornje Jezersko, ki st,a upravno pripadala Koroški. Kot kraj katastrske občine Kokra je sicer vpisano tudi Jezersko (Seeland) s tremi hišami in 31 prebivalci, toda to ni moglo biti Spodnje Jezersko, ki je imelo leta 1826 ob napravi franciscejskega katastra 11 kmetov in 12 kajžarjev.9
Število prebivalstva za leto 1869 je bilo ugotovljeno ob ljudskem štetju 31. decembra navedenega leta; rezultati so posneti iz krajevnih repertorijev, ki jih je izdala avstrijska centralna statistična komisija.10 Redna ljudska štetja, za katera so objavljeni rezultati po posameznih naseljih, so bila v Avstriji 31. decembra 1869, 1880, 1900 in 1910. Razen za leto 1869 so v tabeli navedeni izmed vseh teh štetij še podatki za leto 1900 po uradnih publikacijah statistične centralne komisije.11 Za prikaz razvoja ne navajam v tabeli rezultatov vseh navedenih štetij. V razmeroma kratki, desetletni dobi med posameznimi štetji pri večini krajev tako ali tako ni bilo velikih sprememb. Uporabil pa sem v tabeli raje podatke za leto 1900, ne pa podatkov zadnjega avstrijskega štetja iz leta 1910, zaradi primernejšega načina objave rezultatov. V občinskih leksikonih so izkazane tudi katastrske občine s pripadajočimi kraji, v krajevnem repertoriju za leto 1910 jih pa ni.
Pri dveh štetjih med obema vojnama so uporabljeni rezultati štetja iz leta 1931, ki so bili objavljeni po katastrskih občinah in posameznih krajih.12 Za prikaz gibanja prebivalstva so rezultati iz leta 1931 bolj značilni kot iz leta 1921. Pri popisu leta 1921 so se izražale še negativne posledice svetovne vojne, medtem ko se leta 1931 bolj kažejo vplivi po industrializaciji usmerjenega gospodarskega razvoja. Po drugi svetovni vojni je bilo štetje prebivalstva izvedeno dvakrat, 15. marca 1948 in 31. marca 1953.13 Za nas je seveda bolj zanimivo drugo štetje, v rezultatih katerega se že v celoti zrcali napredek v povojni industrializaciji in z njim združene spremembe v krajevni razmestitvi prebivalstva okrog tako pomembnega industrijskega središča, kakor je postal Kranj. Nagli razvoj, ki
9	S. Polajnar, Dolina Kokre, Geografski vestnik 27—28 (1955—1956), 230. —
10	Imenik krajev vojvodine Kranjske. Sestavljen na podlagi ljudskega številjenja od 31. decembra 1869 po c. kr. statistični centralni komisiji, Ljubljana 1874 ter Orts-Reper-torium dcs Herzogthumes Karaten. Auf Grundlage der Volkszablung vom 31. December 1869 bearbeitet von der k. k. statistischen Central-Commission, Wien 1872. —
11	Gemeindelexicon der im Reichsrate vertretenen Kdnigreiche und Lander. Bearbeitet
auf Grund der Ergebnisse der Volkszablung vom 31. December 1900. VI. Krain. V. Karaten, Wien 1905. — 12 Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana 1939. —
13 Popis stanovništva FNRJ 1953, knjiga 14 ter podatki Zavoda LRS za statistiko,
se je nadaljeval po zadnjem štetju, je številke iz leta 1953 gotovo že znatno prehitel; pričakovati moramo, da bo v rezultatih prihodnjega štetja krepko potrjena smer razvoja zadnjih desetletij.
Stanje preb	ivalstva na		o b m o č j	u obči	ne K r a n	j
Katastrske občine	1754	1817	1869	1900	1931	1953
		Mesto	Kranj			
Čirčiče	164	190	184	201	312	680
Drulovka	151	152	217	206	287	837
Huje	22	68	138	118	201	2078
Klanec	113	145	204	189	378	893
Kranj	1603	1871	2537	2653	4191	7526
Primskovo	317	337	448	445	822	1827
Rupa	182	181	170	164	186	217
Stražišče	887	876	1034	1146	1753	3414
Struževo	96	114	120	98	178	355
Skupaj	3535	3934	5052	5220	8308	17.827
		O O	lica			
Babni vrt	402	361	413	400	404	403
Bela	550	513	665	627	605	787
Bitnje	653	741	1038	896	970	1180
Breg ob Savi	141	196	193	172	157	226
Breg ob Kokri	536	634	618	534	626	916
Britof	212	226	370	344	374	635
Cerklje		551	611	562	618	634
Češnjevek		139	154	126	122	129
Dobrava		69	77	71	45	46
Duplje	435	488	628	571	677	785
Golnik		98	138	132	388	636
Goriče	258	283	325	253	282	286
Grad		433	479	465	511	673
Hrastje		250	273	329	351	431
Jama	199	204	200	187	167	179
Kokra	318	298	507	431	479	428
Kokrica	489	479	558	537	597	1122
Križna gora (del)		97	111	108	114	79
Katastrske občine	1754	1817	1869	1900	1931	1953
Lahovče		409	440	443	433	413
Luže		390	475	478	510	541
Mavčiče	200	194	274	303	287	320
Naklo	351	316	377	315	394	563
Nemilje (del)		350	421	389	386	319
Okroglo	86	91	108	102	79	89
Olševek		219	344	305	253	318
Pivka	127	159	142	136	155	179
Podbrezje	582	497	646	555	625	604
Podreča	241	246	302	285	293	285
Praše	172	149	148	147	132	148
Predoslje	289	334	411	394	441	533
Pšata		124	95	129	103	140
Spodnja Besnica	187	222	214	217	223	265
Spodnje Jezersko			176	140	126	152
Spodnji Brnik		277	363	344	317	314
Srednja vas	157	191	191	202	166	154
Strahinj	272	424	425	343	432	534
Suha	223	165	209	197	197	198
Sv. Jošt	220	217	286	226	218	229
Šenčur		692	742	745	909	1237
Šenturška gora		428	532	533	475	424
Šmartno		329	466	372	336	351
Štefanja gora		178	205	182	164	134
Tenetiše	136	162	170	141	156	177
Trboje	351	330	405	369	328	403
Tupaliče	195	287	315	287	273	314
Velesovo		641	733	697	612	672
Visoko		455	584	517	528	652
Voglje		532	691	646	710	837
Zalog		393	443	405	433	413
Zgornja Besnica	290	323	354	312	289	334
Zgornje Jezersko			496	536	563	670
Zgornji Brnik		439	574	517	472	493
Žabnica		425	515	538	520	569
Žeje	152	137	197	163	207	267
S k u p a j	8424	16.785	20.827	19.355	20.232	23.760
Občina Kranj
20.719	25.879	24.575	28.540	41.587
III.
Na področju občine, za katero so podatki iz leta 1754 (brez Huj), je tedaj živelo 11.937 ljudi. Na istem področju je popis leta 1817 ugotovil 12.544 oseb, prirastek je znašal 607 ljudi ali 5 %>. Pri razdobju 63 let takega razvoja ni mogoče označiti kot napredovanje, temveč le kot stagnacijo. Na področju štirinajstih katastrskih občin se je število prebivalstva celo zmanjšalo za 393 oseb; katastrske občine, ki so napredovale, so imele skupen prirastek 1000 oseb. Od tega prirastka je bila tretjina v Kranju in nekaterih okoliških krajih. Sorazmeroma močneje je napredovalo prebivalstvo na področju katastrskih občin Breg ob Savi, Srednja vas in Strahinj, največje nazadovanje pa je mogoče zaznamovati na področju katastrskih občin Suha in Podbrezje. Vendar tudi v krajih, kjer so bile večje spremembe, ni mogoče govoriti o izraziti težnji populacijskega razvoja; stanje prebivalstva je bilo na splošno ustaljeno desetletja, le v Kranju in nekaj sosednih krajih je opaziti rahlo napredovanje. Gotovo je to tudi v zvezi s takratno ustaljenostjo gospodarskih in socialnih razmer. Gospodarstvo na kranjskem področju ni odpiralo novih možnosti za zaposlitev in preživljanje morebitnega populacijskega prirastka. Negativno so na razvoj prebivalstva v prvih dveh desetletjih prejšnjega stoletja vplivale francoske vojne in, kot posledica slabih letin, lakota, ki je leta 1817 dosegla višek.14
Podatki o stanju prebivalstva ne dajejo odgovora na vsa vprašanja, ki se postavljajo v zvezi z razvojem populacije. Upoštevati je treba tudi naravni prirastek, presežek rojenih nad umrlimi. Žal mi za to razpravo ni bilo mogoče izkoristiti gradiva župnijskih krstnih in mrliških knjig; zbiranje podatkov po matičnih knjigah je zamudno delo, ki ga kratki čas ni dopuščal. Na uporabo pa so objavljeni podatki o številu rojenih za nakelsko župnijo.15 V desetletju 1751—1760, torej v dobi, iz katere so rezultati prvega štetja, je bilo letno rojenih povprečno 64,3, umrlo pa 56,6 oseb. Pri leta 1754 ugotovljenem številu prebivalcev — 1497 oseb — je znašala nataliteta 42,9 °/oo, umrljivost 37,8 °/oo, naravni prirastek pa 5,1 %o. Nakelska župnija je tvorila le majhen del kranjskega področja; vprašanje je, kolika sta ista nataliteta in umrljivost značilni tudi za druge župnije. Nataliteta 42,9 %o ni bila sicer izjemna, toda sodi med najvišje, kolikor jih je bilo mogoče ugotoviti.16 Še večje razlike kot pri nataliteti zasledimo pri umrljivosti, ki je tudi na istem področju ko-
tabela 1: Popis stanovništva 31 marta 1953. — 11 J. Ž o n t a r , o. d., 302. - Glede slabih letin in lakote prim. J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928, 504 sl. — 16 J. Vrhovnik - A. Koblar, o. d., 10 sl. — 16 Prim. V. Valenčič, Prebivalstvo kamniškega področja skozi tri stoletja, Kamniški zbornik 4 (1958), 49 sl. —
lebala v zelo širokih mejah. Naravni prirastek 5 promile ni pretiran, četudi upoštevamo tedanjo visoko umrljivost. Za prva desetletja 19. stoletja izkazuje populacijska statistika za slovenske dežele skoraj dvakrat tolik prirodni prirastek, za Primorsko celo višji.17 V razdobju 1870 do 1880 je bil naravni prirastek na področju nekdanjega kranjskega političnega okraja znatno nižji, znašal je letno 3,5 %o pri nataliteti 32,3 %«, kar je bil najnižji promile prirastka v slovenskih podeželskih okrajih; za nekdanjo Kranjsko je povprečje takrat znašalo 6,5 %o.'8 V istem razdobju, med štetjema 1869 in 1880, je število prebivalstva v kranjskem političnem okraju nazadovalo za 2,8 °/o; nazadovanje je bilo posebno močno na področju kranjskega sodnega okraja, ki se krije nekako s področjem sedanje občine. V manjšem obsegu je v istem času nazadovalo na Kranjskem še prebivalstvo radovljiškega okraja, kar je bilo v zvezi s tedanjo krizo gorenjskega železarstva. Nazadovanje v kranjskem okraju je uradna statistična publikacija pripisovala močno razširjenemu alkoholizmu.19 V poznejših desetletjih se je stanje izboljšalo in je kranjski okraj izkazoval višji naravni prirastek.
Naj je naravni prirastek v drugi polovici 18. in v prvih desetletjih prejšnjega stoletja dosegel le 5 % ali tudi nekaj manj, vsekakor pomeni, da bi se število prebivalstva moralo letno povečati na področju katastrskih občin, za katere imamo podatke iz leta 1754, za približno 50 do 60 oseb. Dejanski prirastek v razdobju 1754—1817 je za naravnim znatno zaostajal. Razlika gre na račun izseljevanja; ker prirastek prebivalstva ni našel življenjskih možnosti v domačem kraju, si je iskal kruha drugod.
Razvoj prebivalstva v naslednjem razdobju do leta 1869 ima drug značaj. Na področju skoraj vseh katastrskih občin je število prebivalstva naraslo. Skupni prirastek je znašal 4583 oseb, 1135 na sedanjem mestnem področju, 3448 v okoliških katastrskih občinah. Manj oseb so našteli le v devetih katastrskih občinah, ki so nazadovale skupno za 95 prebivalcev, tako je dejanski prirastek znašal 4488 oseb. Absolutno je najbolj napredoval Kranj, za 666 oseb, sledile so Bitnje z 297 in Kokra z 209 osebami. Bilo pa je še več katastrskih občin, kjer se je število prebivalcev povečalo za več kot sto oseb. Naraščanje prebivalstva v mestu je bilo delno posledica sorazmerne gospodarske svobode, ki je dajala pobudo za večjo obrtno dejavnost.20 Dobe sredi prejšnjega stoletja pri nas ne moremo na splošno označiti kot dobo večjega gospodarskega napredka. Nastajala
J7 F. Z w i 11 e r , o. d., 91. — 18 Promili so izračunani na podlagi rezultatov statistike o gibanju prebivalstva, objavljene v Statistisches Jahrbuch za leta 1871 —1880. — 19 Oesterreichische Statistik, V. Bd., 3. Heft, Die Ergebnisse der Volkszahlung vom 31. December 1880 in analytischer Bearbeitung, Wicn 1884, IX. — 20 J. Ž o n t a r,
so sicer posamezna nova industrijska podjetja, zgrajena je bila prva železnica čez slovensko ozemlje, toda na drugi strani je naše železarstvo nazadovalo zaradi konkurence modernejše in močnejše tuje železarske industrije. Vendar kranjsko področje ni bilo neposredno v večji meri prizadeto ne v negativni ne v pozitivni smeri. Sicer je bila v Kokri železarna, ki je tudi skrčila svoj obrat; sredi stoletja je imela 50 delavcev, kovačev, drvarjev in pomožnih moči, desetletje prej je dajala zaslužek osemdesetim delavcem.21 Zdi se, da nazadovanje zaposlitve v železarni ni vplivalo na razvoj v kraju samem, saj je število prebivalstva v Kokri sorazmerno celo močno naraslo.
Napredovanje prebivalstva v predmarčni dobi po končanih francoskih vojnah in letih lakote je bilo na Slovenskem splošen pojav. Pripisovali so ga blagodejnemu vplivu »fiziokratskega sistema«, to je vseh tistih reform socialnega položaja kmetskega stanu in kmetske proizvodnje, ki imajo svoj začetek v zadnjih desetletjih 18. stoletja, a so do prave veljave prišle šele v mirni predmarčni dobi.22 Do preokreta v razvoju je prišlo pozneje, ko so železnice kot prva moderna prometna sredstva povezale naše gospodarstvo z gospodarstvom drugih dežel in ga spravile v njihovo odvisnost. Vpliv železnice je bil v začetku za naše gospodarstvo trojno negativen. Povečala se je konkurenca cenejših tujih tovarniških izdelkov na našem trgu. Ti so izpodrivali domače proizvode, posledica tega pa je bilo propadanje naših domačih obrti in malih podjetij. Sčasoma so začeli prihajati tuji agrarni proizvodi na naš trg, pritiskali so na cene in zmanjševali donosnost našega kmetijstva. To je bil eden izmed vzrokov agrarne krize, v kateri se je znašlo naše kmetijstvo v drugi polovici prejšnjega stoletja. Končno je železnica uničila prevozništvo, ki je bilo pomemben vir zaslužka podeželskega prebivalstva v naši deželi, skozi katero so šle trgovske poti od jadranskih pristanišč v notranjost države. Vse te negativne posledice se seveda niso takoj pokazale, toda njihov končni učinek je bilo nazadovanje življenjskih možnosti in vzporedno s tem tudi števila prebivalstva. Čedalje bolj je naraščalo število tistih, ki so si morali drugje, bodisi v domači deželi, bodisi v tujini iskati dela in zaslužka.
Primerjanje številk o stanju prebivalstva leta 1869 in 1900 po posameznih katastrskih občinah pokaže na kranjskem področju splošno naza-
o. d., 302. — 21 Bericht der Handels- und Gewerbekammer ftir das Kronland Krain zu Laibach iiber den landwirtschaftlichen, industriellen und commerziellen Zustand ih res Kammerbezirkes in den Jahren 1854, 1855 und 1856, Ljubljana 1857, 27 sl. - Die Gewerkschaft Kanker des Herrn Anton Fuchs Erben im Klagenfurter Kreise und Lai-bacher Kreise. Illyrisches Blatt 1840, št. 31. — 22 F. Z w i 11 e r , o. d., 49. — 23 Glede
dovanje. Naraslo je število prebivalcev le v 14 katastrskih občinah za 297 oseb. Od tega je na Kranj prišlo 116, na Stražišče 112 oseb. Napredovanje za 40 oseb je zaznamovalo tudi Zgornje Jezersko, kar je v zvezi z razvojem tega naselja v tujskoprometno letoviško naselje. V vseh ostalih ‘katastrskih občinah je število prebivalstva nazadovalo, in sicer skupno za 1732 oseb. Že to nazadov.anje kaže na močno izseljevanje. Dejansko je bil obseg odseljevanja še večji, kajti prišteti bi bilo treba še ves naravni prirastek, ki ni bil majhen. Nimamo sicer podatkov pri-rodnega prirastka z,a področje današnje občine, toda naravni prirastek je v kranjskem političnem okraju v desetletju 1870—1880 znašal 3,8 %>, 1881—1890 5,6 %, v obdobju 1891—1900 pa 6,3 %.23 Število oseb, ki so se v razdobju 1869—1900 odselile, je šlo v več tisočev. Izseljevanje je bilo v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja in vse do prve svetovne vojne splošen pojav, ki je zajel skoraj vse dele slovenskega ozemlja. Na bivšem Kranjskem je bilo zlasti močno izseljevanje v Ameriko, vendar je bil kranjski okraj med tistimi, ki so bili pri tej smeri izseljevanja manj prizadeti.24 Iz kranjske okolice so se izseljevali raje na Štajersko in Koroško, kjer so se zaposlili največ v raznih industrijskih središčih teh dežel. Ob štetju leta 1900 je živelo na Štajerskem 2468 in na Koroškem 2210 oseb z domovinsko pravico v občinah kranjskega okraja. V istih občinah je imelo domovinsko pravico 1863 oseb, ki so ob času štetja živele v Ljubljani.25 Te številke se nanašajo na ves tedanji kranjski politični okraj, toda verjetno je bilo pri tem udeleženo kranjsko področje vsaj sorazmerno s številom svojega prebivalstva. Statistika prebivalstva po domovinski pripadnosti ne kaže neposredno rezultatov preseljevanja, kajti domovinsko pravico izseljencev so pridobile njihove žene in v tujini rojeni otroci, ki niso mogoče nikoli videli očetove domovine. Izseljenec si je ob določenih pogojih mogel pridobiti domovinsko pravico v kraju bivanja. Kljub temu pa moremo iz domovinske statistike sklepati vsaj delno na obseg in smeri preseljevanja.
Popolnoma druga smer razvoja se pokaže v naslednjem razdobju, od 1900 do 1931. V 37 katastrskih občinah je število prebivalstva napredovalo, v 25 je nazadovalo, v eni je ostalo nespremenjeno. V napredujočih občinah je znašalo povečanje 4620 oseb, v katastrskih občinah z nazadujočim prebivalstvom pa so našteli 655 oseb manj, kot jih je bilo leta 1900. Od prirastka je prišlo na Kranj 1538, na Stražišče 607, na
podatkov za razdobje 1870—1880 glej op. 18, za 1881—1890 Oest. Statistik, XXXII. Bd., 1. Heft, I. Tafel, XXXVIII, za 1891—1900 Oest. Statistik, LXIII. Bd., 1. Heft, I. Tafel, XLVI. — 24 I. Mulaček, Naše izseljevanje v številkah, Čas 7 (1913), 256 sl. — 25 Oest. Statistik, I.XIV. Bd., Die Ergebnisse det Volkszahlung vora 31. December 1900, 1. Heft, Die anwesende Bevolkerung nach ihtet Heimatsberechtigung. —
Primskovo 377, na Klanec 189, na Čirčiče 111 oseb. Tudi drugi kraji v neposredni okolici Kranja so zaznamovali večji ali manjši prirastek. V ostalih krajih se je znatneje pomnožilo število prebivalcev Golnika, ki je narasel za 256 oseb. Razvoj Golnika ima poseben vzrok; ustanovitev bolnišnice za tuberkulozne je pritegnila zdravstveno osebje in bolnike, katerih število je močno pomnožilo sicer maloštevilno prebivalstvo tega kraja.
Do preokreta v razvoju je prišlo po prvi svetovni vojni z ustanovitvijo jugoslovanske države. Do ljudskega štetja leta 1921 je še vedno prevladovala težnja nazadovanja. Od tega popisa nimamo rezultatov po posameznih krajih in katastrskih občinah, zato jih ne moremo natančno preračunati na sedanji teritorij kranjske občine. V ilustracijo razvoja 1900 do 1931 navajam število prebivalstva po takratnih političnih občinah.26 Te politične občine so v glavnem zajemale sedanje kranjsko področje, manjkajo le katastrske občine Duplje, Golnik, Trboje in Žabnica
ter dela katastrskih občin Križna		gora in	Nemilje,	kolikor pripadata
sedaj kranjski občini.				
Prebiva	1 s t v o po	političnih občinah		
Politične občine	1900	1910	1921	1931
Cerklje	3230	3195	2971	3118
Hrastje	530	523	494	663
Jezersko	676	714	725	689
Kranj	2464	2580	2905	4191
Mavčiče	1300	1284	1208	1323
Naklo	1712	1713	1774	2070
Preddvor	2588	2588	2516	2718
Predoslje	2388	2390	2352	3196
Stražišče	2231	2227	2044	2723
Sv. Jošt	755	750	710	730
Šenčur	2332	2228	2207	2473
Velesovo	697	638	592	612
Voglje	646	674	660	710
Skupaj	21549	21504	21158	25216
20 Podatki so vzeti za 1900: občinski leksikon glej op. 11; za 1910: Spezialrepertorien det im Reichsrate vertretenen Konigreiche und Lander, Bearbeitet auf Grund det Ergebnisse det Volkszahlung vom 31. Dezember 1910, VI. Krain, Wien 1919, V. Karnten, Wien 1918; za 1921: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januarja 1921 god. za 1931: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 god. —
Iz gornjih številk se vidi, da je bilo najnižje stanje prebivalstva ugotovljeno ob štetju leta 1921; do tedaj se skoraj povsod opaža tendenca nazadovanja. Izjema je bilo mesto Kranj, kjer se je kmalu po koncu prve svetovne vojne začela razvijati industrija.
Industrializacija Kranja in okolice — omogočile in pospeševale so io gospodarske razmere v novi jugoslovanski državi — je naglo napredovala. Zavzela je večji obseg in v nekaj letih je bilo v mestu več tekstilnih in drugih tovarn, ki so zaposlile veliko število delavstva.27 Tudi upravne in kulturne funkcije mesta so se pomnožile in vplivale na rast prebivalstva.
Od naraščajočih možnosti zaposlitve in preživljanja v populacijskem pogledu ni imelo koristi le mesto in njegova neposredna okolica, temveč tudi bolj oddaljeni kraji, zlasti tisti, ki so bili z mestom povezani z dobrimi cestami. V tovarnah se je zaposlilo mnogo delavcev in delavk, ki so ostali v okoliških vaseh na svojih domovih in so hodili, največ pa se vozili s kolesi na delo v kranjske tovarne. Naraslo je tudi prebivalstvo nekaterih od Kranja bolj oddaljenih krajev, kamor vpliv njegove industrializacije ni segel ali vsaj ni bil neposreden. Živahna lesna trgovina med obema vojnama je dala pobudo za postavitev novih lesnoindustrijskih obratov, ki so potrebovali delovne moči, potrebno pa je bilo tudi večje število gozdnih delavcev. V nekaterih vaseh je bilo v lesni stroki in gozdarstvu zaposlenih precej ljudi, kar se je poznalo pri večjem številu prebivalcev. Med take kraje moremo šteti Kokro, Dvorje (katastrska občina Grad), Jezersko, kjer je prišel do veljave tudi vpliv tujskega prometa, ter verjetno še nekatere druge kraje. Posredno je industrializacija vplivala na pozitiven razvoj populacije v čisto agrarnih naseljih. Kmetijski proizvodi so dobili močnejši trg, zato so se izboljšale življenjske možnosti kmetijskega prebivalstva.
Kako se je z industrializacijo spremenil razvoj prebivalstva v kranjskem okolišu, pokažejo podatki o njegovi dejanski rasti, primerjani s podatki o prirodnem gibanju v nekdanjem kranjskem okraju. V času med štetjema 1921 —1931 je prebivalstvo v okraju naraslo za 7541 oseb, kar je bilo za 1065 oseb več, kakor pa je v istem razdobju znašal naravni prirastek.28 To pomeni, da je okraj prvikrat imel aktivni migracijski saldo; prebivalstvo se je pričelo v okraj doseljevati, prej se je le izseljevalo. Kranjski okraj je bil v dravski* banovini razen okraja Ljubljana okolica edini podeželski okraj, ki je imel tedaj aktivni migracijski saldo. Ker ne poznamo točnega stanja prebivalstva pred začetkom druge sve-
27 J. Žonta r, o. d., 367 sl. — 28: Številke so preračunane na osnovi podatkov o
rojenih in umrlih, objavljenih v knjigi B. Pirc - I. Pirc, Življenska bilanca Slovenije v letih 1921—1935, Ljubljana 1937, ter rezultatov ljudskih štetij 1921 in 1931. —
tovne vojne, ne moremo presoditi, kolik je bil napredek do tega časa. Podatki o številu zaposlenega delavstva v kranjski industriji pa razkrivajo, da se je to število po letu 1931 v nekaterih tovarnah še znatno povečalo, kar gotovo ni ostalo brez vpliva na rast prebivalstva.29
Razvoj, ki se je začel po prvi svetovni vojni, se je po drugi svetovni vojni v novih gospodarskih in socialnih razmerah še stopnjeval. Dotedanje industrijske zmogljivosti so se povečale, obrate so razširili in nastale so še nove tovarne. Ustvarjene so bile nove delovne in življenjske možnosti tudi na drugih področjih, v upravi, šolstvu, zdravstvu in drugod. V razdobju 1931 —1953 se je prebivalstvo v občini pomnožilo za 13.366 oseb v 55 katastrskih občinah, nazadovalo je za 319 v 12, nespremenjeno je ostalo v eni katastrski občini. Najmočneje je prebivalstvo napredovalo v katastrskih občinah, ki tvorijo sedaj mesto Kranj. Povečini so svoje prebivalstvo podvojile. Huje, kjer so bili v zadnjih letih zgrajeni veliki stanovanjski bloki, ga je celo podeseterilo. Izjema med mestnimi katastrskimi občinami je Rupa, ki je imela manjši napredek, kot katere izmed okoliških občin. Izven mesta je sorazmeroma najbolj naraslo prebivalstvo v katastrskih občinah Britof, Golnik, Kokrica in Naklo; seveda je močno napredovalo še več drugih. Razen Golnika, s posebno funkcijo kot zdravilišče, so to kraji z industrijskimi obrati ali pa ob osrednjih poteh v mesto, od koder ni težav za dnevno odhajanje na delo v mesto. Močna koncentracija prebivalstva v mestu kaže, da se delavstvo in drugi zaposleni, ki prihajajo s podeželja, večidel nastanijo v mestu. Seveda je razlog tudi v tem, da se delavstvo ne rekrutira le iz kranjske okolice, temveč tudi iz drugih krajev Slovenije in ostale države.
V 22 letih, od štetja leta 1931 do 1953, je prebivalstvo na ozemlju občine napredovalo za 46 %. Prirodni prirastek v razdobju 1931—1940 je bil v tedanjem kranjskem okraju skupaj s škofjeloškim 11,8 %.30 Za poznejši čas razpolagamo s podatki naravnega prirastka za vso Slovenijo. Med vojno je prišlo do občutnega nazadovanja, za leto 1945 je ugotovljen celo presežek umrlih nad rojenimi. Po končani vojni se je prirodni prirastek povečal, v letih 1949—1953 se je gibal med 11,0 %o in 12,6 %o letno.31 Četudi bi na kranjskem področju naravni prirastek presegal splošno povprečje, je kljub temu znatno zaostajal za dejanskim prirastkom prebivalstva, ki ga je pokazalo štetje leta 1953. Povečanje prebivalstva gre torej pretežno na račun doseljevanja.
-n J. 2 on tar, o. d., 369. — 30 Prirodni prirastek je izračunan na podlagi podatkov, objavljenih za leta 1931—1935 v knjigi pod op. 28, za 1936—1939 v Statističkom go-disnjaku za navedena leta, za 1930 so podatki Higienskega zavoda v Ljubljani. — 31 Statistični letopis LR Slovenije 1953, 28 in 1955, 27. — 32 J. W. Valvasor,
Katastrske občine, v katerih je prebivalstvo v zadnjih desetletjih nazadovalo, so Babni vrt, Kokra, Križna gora, Lahovče, Nemilje, Podbrezje, Podreča, Spodnji Brnik, Srednja vas, Šenturška gora, Štefanja gora in Zalog. Najmočnejše je nazadovanje v hribovskih vaseh, ki sicer v kranjski občini niso številne. To so vasi pod Krvavcem in okrog Sv. Jošta ter dolina Kokre. Med nazadujočimi in tistimi, kjer prebivalstvo stagnira, so pa tudi nekatere ravninske vasi. To so od Kranja bolj oddaljeni kraji okrog Cerkelj, zlasti taki, ki ne ležijo ob osrednjih prometnih zvezah. Značilen za vse kraje, ki stagnirajo ali nazadujejo, je njihov pretežno agrarni značaj. Povečini pripada sedaj kmetijstvu več kot polovica prebivalstva.
V	dveh stoletjih, skozi kateri smo spremljali rast prebivalstva kranjskega področja, se izražajo štiri razvojne dobe. Od srede 18. pa v prva desetletja 19. stoletja je prebivalstvo stagniralo, sledila je doba počasnega in zmernega naraščanja, ki je trajala nekako do sedemdesetih let. Potem je prišla doba nazadovanja vse do prve svetovne vojne. Industrializacija je povzročila preokret v pozitivno smer, prebivalstvo se je pričelo naglo množiti. Gibanje prebivalstva po posameznih krajih se je bolj ali manj držalo splošne smeri razvoja, bili so seveda tudi primeri, ki so se od splošne smeri gddaljili in celo sprevrgli v njeno nasprotje.
Od leta 1869 — za to leto imamo podatke za vse katastrske občine — se je prebivalstvo na ozemlju kranjske občine povečalo za 60 %>. Po posameznih katastrskih občinah se je stopnja napredovanja zelo razlikovala, precej številni so pa bili tudi kraji, kjer je bilo ob štetju leta 1953 naštetih manj ljudi kot leta 1869.
V	razdobju od 1869 do 1953 je prebivalstvo napredovalo v naslednjih katastrskih občinah:
1400 % 301—400 °/o 201—300 % 101—200 % 51—100% 26—50 °/o
11—25 %
4—10%
Huje
Golnik, Klanec, Primskovo čirčiče, Drulovka, Stražišče Kranj, Struževo, Kokrica Britof, Hrastje, Šenčur
Breg ob Kokri, Grad, Naklo, Pivka, Predoslje, Pšata, Rupa, Strahinj, Zgornje Jezersko
Bela, Bitnje, Breg ob Savi, Duplje, Luže, Mavčiče, Spodnja Besnica, Visoko, Voglje Cerklje, Tenetiše, Žeje.
ir ' -1	o*	101 %	<*>	xv \	[0o0o°l
Lili 1)	<x/	& •/.	*	cor.	( I
m/ 26 do SO %
^^3 o/ % do 25 %
^ 0 5i <* * •/.
Gibanje prebivalstva po katastrskih občinah v dobi 1869 do 1953
Nazadovale so naslednje:
do 4 % 5—25 °/o
Babni vrt, Trboje, Tupaliče
Češnjevek, Goriče, Jama, Kokra, Lahovče, Nemilje, Okroglo, Olševek, Podbrezje, Podreča, Praše, Spodnje Jezersko, Spodnji Brnik, Srednja vas, Suha, Sv. Jošt, Šent-urška gora, Šmartno, Velesovo, Zalog, Zgornja Besnica, Zgornji Brnik
IV.
Popisi iz leta 1754 nam dajejo razen vpogleda v takratno številčno stanje prebivalstva tudi nekaj vpogleda v njegovo stanovsko in socialno strukturo. Popisovalci so navajali pri vsakem družinskem poglavarju tudi njegov stan (Condition, conditio), označeni so bili posli v družini; pri posameznih tujih stanovalcih je včasih naveden njihov poklic. Družinski poglavarji v podeželskih župnijah so označeni ponajveč kot kmetje (Rusticus, Bauer, Hiibler), kajžarji (Kaischler, Keiischler) ter gostači (In-wohner, inquilinus, incola). Kmete nekateri popisi podrobneje označujejo kot cele, polovične itd. Med podeželskim prebivalstvom zasledimo še duhovnike, mežnarje, mlinarje, morebiti posameznega plemiča, fevdalca, ki je imel v kraju posest. Redke so navedbe rokodelcev ali drugih poklicev.
V	Kranju so bili družinski poglavarji označeni največ kot meščani; rokodelstvo ali obrt, ki so jo opravljali, ni navedena. Precejšnje je število tistih, katerih stan sploh ni označen. Posebna kategorija meščanskega prebivalstva so bili meščanski gostači (burgerliche Inwohner), razen teh so bili še navadni gostači. Toda popis prebivalcev župnije Kranj je glede stanovske in poklicne opredelitve precej nejasen in nepregleden. Popisne skupine — ni jasno, ali so bila gospodinjstva ali hiše — se ne dajo med seboj natančno ločiti. Pod skupnim nadpisom gostačev iste hiše so navedeni tudi posamezni meščani. Zato so številke o stanovski in poklicni strukturi le približne in je mogoče, da bi prišli pri podrobnejši analizi in z uporabo drugih morebitnih virov do nekoliko drugačnih rezultatov.
V	naslednjem je po posameznih stanovskih in poklicnih kategorijah izkazano najprej število popisnih skupin (hiš, gospodinjstev), nato pa skupno število prebivalcev.
Prebivalstvo Kranja leta		1754
	Popisne	Število
	skupine	prebivalcev
meščani	148	671
meščanski gostači		75
brez označbe	45	112
gostači		296
posli, vajenci, pomočniki		217
dninarji	2	36
javni uslužbenci	9	32
duhovniki, mežnarji	8	24
mlinarji, tesarji, trgovci	6	30
plemiči	2	7
Skupaj	220	1500
Le pri šestih družinskih poglavarjih je bil naveden poklic, ki kaže na samostojno obrtno dejavnost: pri štirih mlinarjih, enem tesarju in enem trgovcu. Pri 45 osebah je omenjeno, da gre za vajence ali pomočnike; to je edina nadaljnja označba, po kateri moremo sklepati na zaposlitev v obrti. Med posli je bilo 17 pastirjev. Del meščanov se je torej ukvarjal tudi s kmetijstvom. Posle, med katerimi so prevladovale ženske, je imelo 64 družinskih poglavarjev. Med javnimi uslužbenci so mestni pisarji, stražniki, mitniški uslužbenci, sodni sli itd.
Za šest podeželskih župnij — Šmartno, Naklo, Preddvor, Podbrezje, Križe, Smlednik — so rezultati glede gospodarske strukture zajeti, ločeno po župnijah, v skupnem pregledu. Čeprav niso popisovalci v vseh šestih župnijah sestavili popisov enako, in so, kot smo omenili že uvodoma, razlike zlasti pri popisu gostačev, glede katerih dostikrat ni jasnosti, koliko so samostojne gospodinjske enote, se vendar dajo rezultati med seboj primerjati. Družinski poglavarji in gospodinjske popisne skupine so izkazani v pregledu v treh glavnih kategorijah, kmetje, kajžarji in gostači, in končno v četrti, ki združuje vse ostale stanove.
	Druži	n s k i p	o g 1 a v a r j	i	
Župnija	Kmetje	Kajžarji	Gostači	Ostali	Skupaj
Šmartno	228	176	259	15	678
Naklo	123	106	18	11	258
Preddvor	360	194	203	43	800
Podbrezje	93	117	43	3	256
Križe	122	85	2	12	221
Smlednik	151	179	24	13	367
Skupaj	1077	857	549	97	2580
Medsebojno razmerje družinskih poglavarjev, kmetov, kajžarjev in gostačev — ostali stanovi so številčno in sorazmerno šibki — se je po župnijah zelo spreminjalo. Razlike so deloma le navidezne, ker so posledica različnega načina uvrščanja gostačev v popisne skupine. Kajžarji so bili povsod zelo številni, na splošno so le malo zaostajali za kmeti, v podbreški in smledniški župniji so jih celo prekašali.
Za prikaz strukture vsega prebivalstva se ne moremo zadovoljiti le z gornjimi skupinami. Treba je upoštevati tudi posle, hlapce in dekle, ki so predstavljali precejšen del podeželskega prebivalstva.
Župnija	Kmetje	Kajžarji	1		Gostači	Posli	Ostali	Skupaj
Šmartno	1223	769	1031	427	61	3511
Naklo	684	418	204	139	52	1497
Preddvor	2170	849	596	442	211	4268
Podbrezje	500	539	179	126	11	1355
Križe	666	334	139	133	64	1336
Smlednik	878	815	427	288	64	2472
Skupaj	6121	3724		2576	1555	463	14439
Prebivalstvo po stanovski				s t r u	k t u r i	v °/o
Župnija	Kmetje	Kajžarji Gostači		Posli	Ostali	Skupaj
Šmartno	34,8	21,9	29,4	12,2	1,7	100
Naklo	45,7	27,9	13,6	9,3	3,5	100
Preddvor	50,9	19,9	14,0	10,3	4,9	100
Podbrezje	36,9	39,8	13,2	9,3	0,8	100
Križe	49,8	25,0	10,4	10,0	4,8	100
Smlednik	35,5	33,0	17,3	11,6	2,6	100
Skupno povpr. 42,4		25,8	17,8	10,8	3,2	100
Deleži prebivalstva po posameznih kategorijah kažejo, da pripadniki kmečkega stanu niso prevladovali v toliki meri, kot bi pričakovali na področju, ki je imelo nedvomno izrazit agrarni značaj. Saj je bila v treh župnijah kmečkega stanu samo dobra tretjina prebivalstva in le v pred-dvorski župniji več ko polovica. Delež kmečkega prebivalstva se seveda poviša, če mu prištejemo kmečke posle. Izmed 1515 poslov v vseh župnijah je bilo zaposlenih pri kmetih 1176 ali 75.6 %, pri kajžarjih 9.6 %, pri gostačih 2.6 % in pri ostalih 12.2 %. Kmečki posli so gotovo prihajali večidel iz kajžarskih in gostaških družin, dasi mogoče tudi posli kmečkega rodu niso bili izjeme. V socialnem pogledu so bili poseben sloj, zato je upravičeno, da jih ločimo od drugih. V skupini ostalih so poleg drugih zastopani tudi fevdalni zemljiški posestniki in duhovniki, ki so imeli sorazmerno večje število poslov, zato ima ta skupina višji odstotek poslov, kakor bi sicer ustrezalo njeni številčni moči.
Gospodarsko in socialno zanimivi sta skupini kajžarjev in gostačev. Kmetom je bila vir za preživljanje v prvi vrsti zemlja, dasi so se nekateri ukvarjali tudi s trgovanjem, prevozništvom in podobnimi opravki ter si
tako pridobili postranski zaslužek. Glede dejavnosti kajžarjev in gostačev nam popisi povečini ničesar ne povedo; izjema je popis za preddvorsko župnijo, kjer so številni kajžarji in gostači označeni tudi kot rokodelci.
V preddvorski fari so bili popisani naslednji rokodelci:
čevljarji	kajžarji 10	gostači 3	krojači	kajžarji 4	gostači 6
tkalci	2	3	tesarji	3	9
kolarji	2	3	sodarji	—	5
kovači	2	3	izdelovalci sit	1	2
steklarji	1	—	mizarji	—	1
zidarji	—	' 1	izdelovalci pip	—	1
Izmed gostačev je imel eden vinotoč, eden pa je bil kramar. Le kot rokodelca, brez označbe kajžarstva ali gostaštva, sta navedena en zidar in en žebljar. Dva izmed rokodelcev sta imela učence.
Med gostači je v popisu 89 označenih za dninarje (Tagldhner, Tag-werker). Skoraj gotovo so se ti dninarji ukvarjali največ s kmečkim delom kot delavci na kmetijah in fevdalnih posestvih, katerih je bilo v župniji
kar pet. Vendar ostane še precej kajžarjev in gostačev, glede katerih nimamo nikakih podatkov o njihovi gospodarski ali drugačni dejavnosti. Verjetno tudi popisovalci niso dosledno za vse popisane navedli ustreznih podatkov.
Težko bi verjeli, da v sosednih župnijah ni bilo oseb, ki bi se ukvarjale s kakšnim rokodelstvom ali drugo pridobitno dejavnostjo, čeprav je bilo mogoče v krajih blizu mesta manj potrebe ali pa so bile možnosti zaradi cehovskega sistema omejene. Veliko število gostaških in kajžarskih družinskih poglavarjev v šmartinski župniji se je ukvarjalo s sirarstvom. Za Bitnje omenja Valvasor, da v njem prebivajo največ sitarji, ki so izdelovali sita iz konjske žime.32 S sitarstvom so se ukvarjali tudi v Stražišču. V okolici Kranja je bilo razširjeno platnarstvo in suknarstvo, leseno robo (škafe in sode) so izdelovali v Britofu.33 V času Valvasorja je bilo v Strahinju mnogo tkalcev.34 Razne domače obrti, ki se sicer v popisih prebivalstva le redko omenjajo — nekaj izdelovalcev sit in tkalcev je bilo navedenih v župniji Preddvor — so bile gotovo poglavitno opravilo številnih kajžarjev in gostačev in njihov vir zaslužka.
V.
Od vojaških konskripcij in ljudskih štetij so ohranjeni podatki o stanovski in poklicni strukturi prebivalstva le za večje upravne enote, dežele, okrožja in pozneje za okraje, tako da strukture na ozemlju današnje občine ni mogoče prikazati. Tudi se je spreminjala stanovska in poklicna klasifikacija in je pri tej statistiki primerjava med rezultati raznih popisov le delno mogoča.
Največje spremembe v strukturi prebivalstva je povzročila industrializacija. Ob popisu leta 1900 je prišlo v kranjskem političnem okraju od zaposlenega prebivalstva 70.7 % na kmetijstvo in gozdarstvo, 17.7 % na industrijo in obrt, 2.3 % na trgovino in promet ter 9.3 % na javno službo, svobodne poklice, prebivalstvo brez poklica in brez navedbe poklica.35 Na področju današnje občine je bil delež kmetijstva verjetno še višji, kajti na tem področju so bili le redki in manjši industrijski obrati. Industrijsko središče okraja je bil tedaj Tržič s svojo veliko tekstilno
Die Ehre des Hcrzogdiums Crain, 2. knjiga, 117. — 33 J. Ž o n t a r, o. d., 251 sl. — 34 J. W. Valvasor, 2. knjiga, 125. — 35 Izračunano po rezultatih objavljenih v Berufsstatistik naoh den Ergebnissen der Volkszahlung vom 31. December 1900, Oest.
tovarno, več železarskimi obrati, tovarno lepenke, več usnjarnami in številnimi čevljarji. Delež, ki je po statistiki zaposlenega prebivalstva prišel v kranjskem okraju na industrijo in obrt, je šel v glavnem na račun Tržiča.
Popis leta 1931 je pokazal že bistveno drugo strukturo. Od zaposlenih je prišlo tedaj na kmetijstvo 48.6 %, delež industrije in obrti pa se je povzpel na 36.9 %. Na zaposlene v trgovini, prometu in kreditnih zavodih je prišlo 4.6 %, v javnih službah in prostih poklicih 4.7 %, v ostalih poklicih ter brez označbe poklica jih je bilo 5.2 %.36
Obratno kot v rezultatih leta 1900 je bil delež industrije in obrti na kranjskem področju tedaj višji, kot je znašalo okrajno povprečje. Nova industrija se je koncentrirala v Kranju in okoliških krajih, tržiški in škofjeloški okoliš okraja sta glede industrializacije zaostajala.
Popis iz leta 1953 se po načinu obdelave in po poklicnih skupinah razlikuje od prejšnjih poklicnih statistik. Gospodarsko aktivno prebivalstvo je razporejeno po vrstah dejavnosti.37 Kot gospodarsko aktivne so štete osebe, ki prejemajo za svoje delo plačo v denarju ali naravi. Vsem gospodarsko aktivnim osebam je skupno, da redno opravljajo določeno delo zaradi pridobivanja sredstev za preživljanje. V posebni skupini »brez dejavnosti ali neznano« so osebe, ki začasno niso delale v svojem poklicu, in tiste, katerih vrsta dejavnosti ni znana ali ni opredeljena. Med gospodarsko neaktivnim prebivalstvom so bile štete v posebni skupini osebe z lastnimi dohodki, ki niso izvirali iz njihovega tedanjega, temveč prejšnjega dela. To so bili osebni in rodbinski upokojenci, rentniki, prejemniki socialne podpore itd. V skupini vzdrževanega prebivalstva so osebe, ki nimajo svojih dohodkov, torej tiste, ki se ne preživljajo same. V posebni skupini je navedeno še posebej kmetijsko prebivalstvo, med katero so štete vse osebe, ki delajo na kmetijskih gospodarstvih, ne glede na to, če so starešine, pomagajoči družinski člani ali delavci in uslužbenci in ne glede na vrsto dela, ki ga opravljajo.
V naslednji tabeli so objavljeni podatki popisa prebivalstva iz leta 1953 po vrstah dejavnosti za področje kranjske občine in posamezne katastrske občine.38
Statistik, LXVI. Bd., 5. Hcft. — sc Izračunano na_ podlagi rezultatov objavljenih v Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. mana 1931 god., knjiga IV, Prisutno stanovništvo po glavnom zanimanju. — 37 Površine in prebivalstvo LR Slovenije po okrajih in občinah, Ljubljana junija 1956. Ta publikacija Zavoda za statistiko LR Slovenije vsebuje metodologijo popisa od 31. III. 1953. — 38 Popis stanovništva FNRJ 1953, knjiga 14.
Katastrske občine
II
11


-o
Aktivno prebivalstvo
A
'§
S
0
1
O
I
S

O
Mesto Kranj
čirčiče	137		150	45		17	6
Drulovka	79	—	214	43		25	16
Huje	39	—	760	18	1	21	10
Klanec	46	—	190	27	1	14	17
Kranj	91	2	1558	44	8	156	98
Primskovo	164	1	394	80		47	19
Rupa	60	—	19	33	1	6	2
Stražišče	171	—	936	112	6	40	33
Struževo	44	—	82	19	—	13	4
Skupaj	831	3	4303	421	17	339	205
Okolica							
Babni vrt	231		37	112		10	
Bela	282	—	100	161	8	13	—
Bitnje	259	—	293	152	—	11	6
Breg ob Savi	114	—	26	57	—	4	2
Breg ob Kokri	253	—	58	124	24	4	1
Britof	117	—	119	80	1	22	2
Cerklje	233	—	38	143	—	14	3
Češnijevek	89	—	9	53	—	3	
Dobrava	37	—	—	16	—	1	
Duplje	174	—	161	94	—	4	4
Golnik	65	—	6	36			2	5
Goriče	120	—	16	54		2	1
Grad	246	—	42	131			24	4
Hrastje	155	—	86	86	—	5	2
farna	98	—	10	60	—	6	
Kokra	126	54	2	74	30	9	2
Kokrica	243	—	246	133			30	1
Križna gora (del)	73	—	—	36	—		
Lahovče	300	—	6	159	1	7	
Luže	225	—	67	128	1	25	3
Mavčiče	126	—	29	97		16	i
Naklo	99	—	81	64		6	7
Nemil je (del)	178	—	9	112	7		
Okroglo	62			7	34			
Olševek	176			13	90	4	7	
Pivka	86	—	18	43		3	9
Podbrezje	193	—	88	95	3	3	1
Podrcča	124	—	30	83		19	?
Praše	69		 •	12	48		7	
Predoslje	179	—	90	102		10	
Pšata	77	—	6	39		8	
Spodnja Besnica	104	—	47	65		3	3
Spodnje Jezersko	31	1	1	16	20	4	i
Spodnji Brnik	209	—	12	114	—	11	
dejavnosti 1953
po vrstah dejavnosti
I
-O
O
*3 S
5"
rt
rt
a
D
tl
i='
I
.1
c •
ii
ji
Si "g
o E
I s >2 51
18	30	3
15	31	1
67	58	24
32	49	11
447	277	104
70	91	20
8	7	2
66	147	29
8	10	2
10	47	326	30
10	18	373	55
113	27	1099	96
37	32	410	83
667	257	3618	588
68	54	844	114
8	5	91	11
98	85	1552	326
12	12	162	29
324
409
883
400
3320
869
115
1536
164
731	700	196	1023	537	8475	1332	8020
1	12
8	61
13	30
5	6
9	38
12	25
15	50
2	7
—	2
10	38
2	9
5	18
5	44
5	14
—	4
9	5
32	34
1	2
3	16
10	23
3	10
18	52
2	8
1	3
4	14
4	9
6	35
9	17
1	5
11	23
—	11
—	7
1	1
4	11
1
3
2
3
1
3
2
3
1
2
1
7 17
3
2
8
14
1
3 21
1
4 2 1
10
16
29
6
23
15
19 2 1
20
4
5
16 19
5
7
34
2
16
9
5
22
2
4
19
4 12
5 5 9 5 4 4
11
202
371
548
109
346
291
319
77
20
342
357
127
282
224
86
197
535
41
210
268
171
269
143
51
162
87
260
166
81
268
70
138
54
165
21
44
140
3
215
32
38
3
3
58
32
20
49
27 10 31 57
3
19
28 22 41 28
4
20
7 57 12
6
38
5 17 11
8
180
372
492
114
355
312
277
49
23
385
247
139
342
180
83
200
530
35
184
245
127
253
148
34
136
85
287
107
61
227
65
110
87
141
Katastrske občine	Kmetijsko prebivalstvo	Rudarstvo	Industrija	Kmetijstvo 3 Gozdarstvo "O	b i v a 1 s t v o o M ^	S 2	2 O	fc	
Srednja vas	80	—	7	48	—	2	—
Strahinj	149	—	81	86 —	9	5
Suha	118	—	21	58	—	3	—
Sv. Jošt	121	—	28	59	2	2	2
Šenčur	346	—	228	192	—	28	2
Šenturška gora	353	—	3	188	5	12	1
Šmartno	212	—	13	114	3	13	2
Štefanja gora	129	—	1	68 —	—	—
Te-netiše	43	—	32	27	1	—	—
Trboje	172	—	79	109	—	12	3
Tupaliče	120	—	2-3	62	3	9	1
Velesovo	366	1	67	199	18	1
Visoko	234	1	86	122 —	18	—
Voglje	369	—	124	224	—	43	1
Zalog	260	—	12	161 —	9	—
Zgornja Besnica	149	—	46	92	—	2	9
Zgornje Jezersko	133	5	1	68	40	3	4
Zgornji Brnik	287	1	24	162 1	24	1
Zahnica	236	—	83	160 —	3	14
Žeje	83	—	28	38	1	2	—
Skupaj	9095	63	2752	5128	155	505	104
Skupaj občina	9926	66	7055	5549	172	844	309
Delež aktivnega	prebivalstva		po posameznih vrstah dejavnosti			je
znašal v odstotkih:						
Vrste dejavnosti			Mesto	Okolica	Vse področje	
Rudarstvo			—	0,5	0,3	
Industrija			50,8	23,7	35,1	
Kmetijstvo			5,0	44,2	27,7	
Gozdarstvo			0,2	1,3	0,9	
Gradbeništvo			4,0	4,3	4,2	
Promet			2,4	0,9	1,5	
Trgovina			8,6	3,1	5,4	
Obrt			8,3	9,1	8,7	
Uslužnostna obrt			2,3	0,8	1,5	
Državna uprava			12,1	6,6	8,9	
Brez dejavnosti ir	i neznano		6,3	5,5	5,8	
Skupaj		100,0		100,0	100,0	
Absolutno je šla sprememba v strukturi prebivalstva verjetno največ v korist industrije. Toda relativno je bil v drugih poklicnih skupinah
po vrstah dejavnost G n	& 1	§ o	t;	^	£ E?	^ H	O	D	°			Uprava	Brez dejavno-sti, neznano	Skupaj	Osebe z lastnimi dohodki	Vzdrževano prebivalstvo
	5	1	8	8	79	9	66
12	30	—	7	24	254	43	237
3	6	—	4	4	99	9	90
2	6	—	4	1	106	14	109
28	61	6	15	46	606	72	559
4	6	2	4	13	238	10	176
3	21	3	2	5	179	12	160
—	1	—	1	2	73	1	60
3	12	—	5	12	92	15	70
8	6	1	5	11	234	10	159
6	21	—	13	8	146	24	144
8	29	—	7	23	353	36	283
9	39	3	6	35	319	40	293
7	24	2	14	36	475	36	326
2	35	—	4	10	233	18	162
5	13	—	5	4	176	25	133
30	39	15	47	7	259	53	358
3	29	3	3	10	261	32	200
10	13	1	8	4	296	50	223
2	15	1	4	5	96	9	102
356	1055	94	762	637	11611	1627	10522
1087	1755 '	290	1785	1174	20086	2959	18542
napredek večji. Leta 1931 je bilo v vsem kranjskem okraju zaposlenih v trgovini in prometu ter kreditnih zavodih 1507 oseb, leta 1953 je bilo le na področju kranjske občine naštetih 1396 oseb s trgovinsko in prometno dejavnostjo. Še večje so razlike pri zaposlenih v državni upravi. Ves kranjski okraj je imel leta 1931 v službi javne uprave, vojske in v prostih poklicih 1534 oseb; za kranjsko občino je leta 1953 izkazanih 1785 oseb v skupini državne uprave. V skupino ostalih poklicev in oseb brez poklica so leta 1931 šteli tudi rentnike in upokojence. V tej skupini je bilo tedaj v kranjskem okraju 1698 oseb. Leta 1953 je bilo v kranjski občini 1627 neaktivnih oseb z lastnimi dohodki, med katere sodijo upokojenci, prejemniki socialnih podpor itd. Skupina oseb brez dejavnosti pa je posebej štela 1174 oseb. Te absolutne številke kakor tudi zgoraj navedeni odstotki kažejo, da je -delež prebivalstva, ki svojih dohodkov ne prejema neposredno iz gospodarske dejavnosti, zelo narasel.
Od leta 1953 je naš gospodarski razvoj naglo napredoval. Povečanje gospodarske aktivnosti ni moglo ostati brez vpliva na gospodarsko in poklicno strukturo prebivalstva, zato moremo pričakovati, da bodo rezultati prihodnjega štetja ponovno pokazali precejšnje spremembe.
DIE BEVOLKERUNG IM BEREICHE DER GEMEINDE KRANJ Zusammenfassung
In den zwei Jahrhunderten, von der ersten Volkszahlung im Jahre 1754 bis zum Jahre 1953, ist die Bevblkerungsentwicklung auf dem Gebiete der heutigen Gemeindc von Kranj durch vier Stufen verlaufen. Von der Mirte des XVIII. Jahrhunderts bis ungefahr zu den 20. Jahren des vorigen Jahrhunderts var es zu einer Bevolkerungsstagna-tion gekommen. Diesem Zeitabschnitt folgte die Periode eines langsamen und massigen Zuvaches, vas ungefahr bis zu den 70. Jahren gedauert hat. Der Zuvachs var ein allge-meiner und fast in allen Katastralgemeinden sichtbar. Wahrend dieser Zeitperiode machten sich einige giinstige Reformeinflusse in der sozialen Lage des Bauernstandes als auch in der Landvirtschaftsproduktion geltend. Im Jahre 1869 haben auf dem heutigen Gemeindegebiete 25.879 Personen gelebt. In der Zeit als die Industrie sich in den virtschaftlich fortschrittlicheren Landern Mitteleuropas entfaltete, kam der Agrar-charakter des slovenischen Landes immcr mehr zum Ausdruok. Fiir die Bevblkerungs-entvicklung hatte das Zuruckbleiben binter dem Wirtschaftsfortschritt mehr entvickelter Liinder negative Folgen. Eine betrachtliche Anzahl der Einvohner hatte in der Fremde bessere Lebensbedingungen gesucht. Es kam also zur Ausvanderung, die fast alle Teile des slovenischen Gebietes traf. Die Folge var natiirlich eine Bevblkerungsstagnation oder, besser gesagt, ein Bevblkerungsriickgang. Diese Periode dauerte bis zum ersten Weltkrieg. Auch im Bereich der heutigen Gemeinde Kranj var die Bevolkerungszahl im allgemeinen im standigen Riiokgang: die Ausvanderung aus diesem Gebiete ging vor-viegend in die steirischen und ikarntischen Industriezentren.
Die Entstehung Jugoslaviens brachte einen Umschvung mit sich. In der Umgebung der Stadt Kranj varen mehrere Industrieunternehmen meistens der Teztilindustrie, entstanden, die eine grosse Arbeiterzahl angelockt haben. Die Volkszahlung des Jahres 1931 zeigte sofort eine starkere Einvohnerzunahme im Vergleiche zu der na-tiirlichen Vermehrung der Bevblkerung. Die Ausvanderung aus dem Gemeindebereichc von Kranj horte auf und die Einvanderung oder Ansiedelung begann. Die Bevblkerung vuchs, besonders nach dem zveiten Veltkrieg, unter den neuen Sozial- und Wirtschafts-bedingungen: bei der Volkszahlung des Jahres 1953 konnte man in diesem Gebiete 41.587 Personen, also einen Zuvachs von 46% feststellen. Der Fortschritt var fast in allen Orten vahr zu nehmen; eine Ausnahme bildeten nur die Gebirgsdbrfer und einige Dbrfer in den Talern, die den ausschliesslichen Agrarcharakter beibehalten hatten.
Durch die Volkszahlung in dem Jahre 1754 gevinnt man einen tieferen Einblick in die Standes- und Sozialstruktur der Bevblkerung. In sechs Pfarren, velche liber eine Hiilfte des Gebietes von Kranj ausmachten, teilveise sogar liber den Gemeinde-bereich hinaus reichten, gehbrten 42,4 % der Einvohner dem Bauernstande an, 25,8 % varen Keuschler, 17,8 % Invohner oder Hausler, 10,8 % Dienstboten und 3,2 % gehbrten den ubrigen Standen zu. Die Keuschler und Invohner verdienten sich ihren Lebens-unterhalt mit Handverk oder mit Hausindustrie. Die Aufzeichnungen geben aber nur ungeniigende Angaben daruber. Die auf Grund der Volkszahlungen vor dem ersten Weltkriege aufgestellten Berufsstatistiken zeigen den vorviegenden landvirtschaftlichen Charakter der Bevblkerung; im Jahre 1900 entfielen im politischen Bezirk von Kranj 70,7 % Beschiiftigte auf den Ackerbau und das Forstvesen, auf die Industrie und das Geverbe aber nur 17,7%. Die Volkszahlung aus dem Jahre 1931 veist schon eine andere Struktur des ganzen Gebietes auf: der Anteil der Industrie- und des Geverbes var auf 36,9 % der Beschaftigten gestiegen, im Ackerbau hingegen kam es zum Riickgang auf 48,6%. Bei der Volkszahlung im Jahre 1953 gehbrten im Bereich der Gemeinde nur 28,6 % der virtschaftlich aktiven Bevblkerung der Ackerbau- und Forstvirtschaft an, der Industrie und dem Geverbe hingegen bereits 49,8 %; auch die Zahl der Ange-stellten in der Staatsvervaltung var betrachtlich gestiegen als auch jene der virtschaftlich nicht aktiven Personen mit eigenem Einkommen, zu denen vor allem die in den Ruhestand getretenen, die Sozialunterstiitzung Geniessenden und ahnliche Gruppen gezahlt verden.
VELIKA INDUSTRIJA V KRANJU MED OBEMA VOJNAMA
/oze Šorn
Kranj pripada tistim slovenskim krajem, ki jih je zajel visoko razviti kapitalizem z vso svojo silo, mentaliteto in zapletenostjo dokaj pozno, šele v letih po koncu prve svetovne vojne. Tako se je prva večja delniška družba zasidrala v mestu šele leta 1923 (Jugočeška) in prav v istem času je bila njegova industrija že pritegnjena v areno mednarodnega kapitala (Jugočeška, Vulkan). S tujim kapitalom so namreč prišli v mestece tuji strokovnjaki, ravnatelji, družabniki in delničarji, obratovati so pričeli stroji, ki jih do takrat domačini še niso videli in z njimi še niso delali (veliki moderni tekstilni, gumarski, čevljarski in drugi stroji), dalje se je močno povečalo število parnih in drugih strojev, potrošnja električne energije je rasla skokoma, promet na železnici in cestah se je povečal nekolikokrat.
Vse to je seveda vplivalo na spremembo javnega življenja v Kranju.
V	letih pred okupacijo je že delalo v vseh tovarnah okoli 4500 delavcev; pri strojih niso stali prvenstveno samo »mestni« ljudje, pač pa v znatnem številu tudi kmečki iz okoliških vasi. To se dalje pravi, da se je vpliv industrije in kapitalizma hitro širil na do takrat še precej patriarhalno podeželje, ga preobražal po svoje in razkrajal tradicijo.
Prva industrializacija Kranja, ki se je izvršila pred prvo svetovno vojno, še v času avstro-ogrske monarhije, ni šla niti v širino niti v globino. Bil je to zložni razvoj, kjer je delalo ob starih strojih s primitivnimi pogonskimi sredstvi kakih tri sto delavcev. Druga industrializacija Kranja, ki zajema v glavnem leta med 1920 in 1930, je bila drugačna: razen do tedaj neznane industrije (na primer gumarska industrija) so se uveljavila tudi moderna proizvajalna sredstva (na primer osembarvni tiskarski stroj za tiskanje tkanin) in sodobna pogonska sredstva (elektrika, bencin, plin). In kar je zlasti važno: razen udomačitve tujega kapitala, na primer češkega, poljskega, avstrijskega oziroma nemškega, je zrasla nova močna domača vrsta kapitalistov, ki so imeli precej več kot samo krajevni značaj. O teh bom govoril pozneje.
Nekako po letu 1930 novih zelo pomembnih obratov niso več gradili.
V	glavnem je torej zrasla velika industrija v desetletju prve gospodarske konjunkture po prevratu. O tem naj nas pouči razpredelnica:
	Leto ustanovitve													
Podjetje	co	ON		CN	(N CNJ	m CN	S	m (N	NO	ki		PM		-
	ON	ON	ON	Os	ON	ON	ON	ON	on	ON	ON	ON	ON	S
Ivan Prešern, čevljarna	1													
Vulkan				1										
Jugočeška						1								
lika							1							
Jadran. — posav. čevljarna							1							
Inteks									1					
J ugdbmna											1			
Teksrilmdus											1			
Franjo Sire												1		
Adolf Prah														1
Trikotaža														1
Anton Božič							1					1		
Skupaj	1			1		1	2		1		2	2		2
Iz nje je razvidno, da je izmed teh 12 novonastalih podjetij kar 9 tovarn ali tri četrtine nove kranjske industrije pripadalo tekstilni stroki, torej panogi, za katero so bila poprevratna leta pri nas tipično konjunk-turna. Ko je bilo tržišče po letu 1930 kolikor toliko zasičeno s tekstilom in ker se nova industrija v Kranju ni gradila, je obstala industrializacija mesta v glavnem tam, do kamor je prispela leta 1930. Industrializacijski val je bil potemtakem precej »enostranski«: časovno dokaj omejen in tekstilni po značaju.
Okupacija je razmere precej spremenila: Nemci so v zelo kratkem času nasilno vzpostavili drug industrializacijski režim: Jugočeško so preuredili v tovarno za izdelavo letalskih delov, tekstilne stroje pa so delno prodali, delno pa odpeljali ali celo uničili.1 Delovanje ostale industrije so spravili v okvir dirigiranega vojnega gospodarstva in omejili svobodo gospodarske akcije na minimum.
V tem prispevku bom obdelal podrobneje le najznačilnejša podjetja v Kranju, namreč tista, ki so imela vsa znamenja visoko razvitih kapitalističnih podjetij. Ostale tovarne omenjam le na kratko.
1 25 let Srednje tehniške tekstilne šole v Kranju 1930—1955, Kranj 1956, 76. —
Do prve svetovne vojne je bila prav Češka tista dežela v Avstro-Ogrski, ki je imela zelo razvito tekstilno industrijo in je zalagala jugovzhod stare monarhije. Po vojni je šlo mnogo čeških tekstilnih tovarn zaradi zoženega tržišča in posledično zaradi hiperprodukcije v konkurz. Tudi v Jugoslavijo se ni dalo mnogo izvažati, ker je ta določila visoke carinske postavke na tekstilne izdelke. Pač pa se je pojavila Jugoslavija na Češkem kot povpraševalec po kreditu in tekstilnih strojih. Zaradi vseh treh momentov so nekateri češki industrialci kaj hitro stopili z Jugoslovani v trgovske družbe in kratko malo prenesli svoje tovarne v Jugoslavijo.
Tako je bilo osnovano leta 1923 podjetje z naslovom »J u g o č e š k a, jugoslovensko-češka tvornica bombažnih tiskanin d. d. Kranj«. V register na sodišču je bila vpisana dne 9. oktobra 1923.2 Dne 12. oktobra 1928 je bilo protokolirano nekoliko spremenjeno ime: »Jugočeška, jugoslovansko-češka tekstilna industrija d. d. Kranj«. Prvotno so jo vodili tile trije upravni svetniki: na prvem mestu Josip vitez Pogačnik, veleposestnik v Podnartu, potem Ciril Pirc, župan v Kranju, končno Emil Storža, vele-industrialec v Pragi.
Poznejše spremembe so bile: Dne 18. decembra 1928 je kot upravni svetnik izstopil Ciril Pirc, na njegovo mesto je prišel Maks Horwitz (ta je bil po rodu iz Lichtena, a jugoslovanski državljan; od leta 1925 je bil direktor vse tovarne). Josip vitez Pogačnik je bil izbrisan 4. novembra 1933, Emil Storža pa zaradi smrti šele dne 13. marca 1939. Z dnem 4. novembrom 1933 so postali upravni svetniki: znana osebnost gospodarskega življenja in upravni svetnik mnogih drugih delniških družb Fran Windischer iz Ljubljane, dalje beograjski trgovec Pera Milanovič, potem Dragan Miličevič, tajnik Industrijske komore v Beogradu, ter Pavel Theimer, bančni ravnatelj v Pragi, češki državljan. Revizorja sta postala Oton Stein, bančni uradnik v Pragi, češki Žid, in dr. Beno S,abothy, odvetnik v Kranju, po rodu domačin iz Koprivnika.
Upravni svet se je znatno spremenil spet 25. januarja 1935, ko je Milanoviča zamenjal Oton Detela, veleposestnik v Preddvoru. Leto dni pozneje, namreč 6. marca 1936, se je kot upravni svetnik izbrisal Horwitz, zamenjal ga je dr. Stanoje Mihajlovič, minister v pokoju iz Beograda. Dober mesec nato, dne 20. aprila 1936, je zavzel mesto dr. Frana Windi-scherja, ki je izstopil, drug Ljubljančan, dr. Henrik Steska, sodnik upravnega sodišča v pokoju in docent na ljubljanski univerzi.
Do sedaj so bili upravni svetniki domačini in Čehi. Zaradi sprememb v lastništvu delnic (teh sprememb zaradi pomanjkanja dobrih podatkov
2 Okrožno sodišče v Ljubljani, Zadružni register, knjiga Druž B II, 142. Arhiv Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (TOI; hrani ga Državni arhiv LRS, Ljubljana),
ne morem zasledovati) je postal dne 3. aprila 1939 upravni svetnik Francis Payne Carrington iz Chipsteada (The Grey Cottage). Čigav paket delnic je zastopal ta londonski bankir, se bo morda dalo ugotoviti kdaj pozneje. Razen Carringtona se pojavi v Jugočeški še drug Anglež, namreč William Stanley Morgan, ki je sicer bival v Beogradu. Takrat je tudi zamenjal revizorja Steina domačin Anton Umnik, posestnik iz Šenčurja pri Kranju. Zaradi vseh teh sprememb je bil tri tedne pozneje, dne 24. aprila, izbrisan iz seznama še Theimer. Tik pred okupacijo, dne 7. aprila 1941, je bil ponovno vpisan kot poslednji upravni svetnik že znani Peter T. Milanovič.
Po osvoboditvi je bilo podjetje nacionalizirano. Najprej je sledila »doba delegatov«; prvi je bil Anton Štempihar (od 20. septembra 1945 do 26. marca 1946), drugi inž. Evgen Černigoj (od 26. marca 1946 do 19. februarja 1947), tretji dr. Borut Prelovšek (od 19. februarja 1947 dalje.) Šele dne 17. maja 1952 se je podjetje zbrisalo iz sodnih registrov zaradi vpisa v register državnih gospodarskih podjetij pri ministrstvu za finance LRS.
Glede prokuristov naj navedem: od 5. novembra 1923 dalje sta imela kolektivno prokuro Artur Heller in Alfred Usterreicher. Od 21. julija 1925 jo je imel Horwitz (Heller črtan tega dne, Usterreicher pa 26. oktobra leta 1929).
Tovarna se je razvijala zelo hitro. V letu 1924 je bila montirana večina strojev, tako da se je proti koncu leta začela delna proizvodnja. V naslednjem letu je že teklo 250 statev; obratovati je pričela tudi tiskarna. Leta 1926 je bil sprejet sklep, da se zgradi tretji objekt, obrat za proizvodnjo škroba. Tovarna je izdelovala razne tiskanine, flanelo, barhent, žamet, svilo »Dagmar« in »Emona« in podobno. Tkanine so tiskali v stroju, ki je zmogel osembarvni tisk. Pogon za vso tovarno je nudila lastna kalorična centrala z 2200 KM.
Jugočeška se je hitro vzpenjala v krog najmočnejših slovenskih oziroma jugoslovanskih tekstilnih tovarn. Med slovenskimi tovarnami je bila nekako na petem mestu, v jugoslovanskem merilu na desetem. Delniška glavnica je naraščala takole:
Leto	Glavnica	Število delnic
1923	1,000.000	10.000
1925	5,000.000	50.000
1926	10,000.000	100.000
1930	20,000.000	200.000
1939	40,000.000	400.000
Ves čas je bila sestavljena glavnica iz približno 40 odstotkov domačega in 60 odstotkov češkega kapitala. To jasno priča, da moramo imeti Jugočeško za afiliacijo nekega večjega češkega tekstilnega koncerna. Natančnejši vpogled v ta dejstva pa ni mogoč, ker je arhiv Jugočeške uničen. Podatke bi bilo treba iskati v arhivu bivšega ministrstva za trgovino in industrijo v Beogradu — in v tujini.
Leta 1930 izvedeno povečanje delniške glavnice je bilo v neposredni zvezi s pomembno ekspanzivno akcijo Jugočeške. Ta je namreč tega leta kupila v Beogradu podjetje »Beogradska tekstilna industrija a. d. u Beogradu«. To podjetje je postalo pasivno in je moralo vnovčiti celo del svoje imovine, da je lahko plačalo dolgove. — Zanimiva je zgodovina tega podjetja. Do leta 1924 je delovalo z imenom »Milan Ječmenica i Komp.« Takrat pa ga je kupila tvrdka »Jugoslovenske tekstilne tvornice Mautner d. d. Zagreb«.3
Jugoslovanska d. d. Mautner je imela svojega lastnika v dunajski firmi Mautner, ki je bila ustanovljena leta 1848 na Dunaju. Ta si je sčasoma pridobila tovarne v Avstriji, na Češkem, v Romuniji 'in na ozemlju poznejše Jugoslavije. Z imenom »Vereinigte osterreichische Textil-
fasc. 309/4, črki I—J. — 3 Analiza bilansa, Dodatak »Narodnom blagostanju«, let-
Industrie A. G. Wien« je eksistirala do leta 1922, ko se je reorganizirala. Ustanovila so se »ločena« podjetja, ki jih tu kratko imenujem Avstrijska d. d. Mautner, Češka d. d. Mautner, Romunska d. d. Mautner, Jugoslovanska d. d. Mautner. Izmed vseh je najbolje uspeval Jugoslovanski Mautner, najslabše pa Češki in Avstrijski Mautner, in sicer zaradi preobilice tekstilnih tovarn v teh dveh novih državah. Kot ostali Mautnerji tudi jugoslovanski ni bil samostojen, ampak je z njimi vred pripadal dunajskemu Kreditanstaltu in praški Živnostenski banki. V upravnem odboru Jugoslovanskega Mautnerja so med drugim sedeli tudi ravnatelj Ljubljanske kreditne banke d. d. Alojz Tykač, dalje bivši minister Ivan Hribar, potem tajnik Ljubljanske kreditne banke dr. Fran Pavlin, tekstilni industrialec Rado Hribar iz Ljubljane, končno še Jožef Luckmann in Ivo Mohorič.4
Na občnem zboru Jugočeške spomladi 1930 so zahtevali njeni upravni svetniki (nisem mogel ugotoviti, zakaj in na čigavo pobudo so to zahtevali), da bi kupili vse delnice beograjske tovarne, in to s pomočjo večjega posojila. Beograjska tovarna namreč ni bila majhna; leta 1927 je imela 1500 delavcev, 650 statev in 4200 vreten. Delniška glavnica ji je znašala 20,000.000 din, od tega je bilo dejansko vplačanih le 10,000.000 din. Dogovor o prodaji je bil kmalu sklenjen in zadnja seja beograjske tovarne Jugoslovanskega Mautnerja je bila junija 1930. Cenili so (javnost za prodajno ceno ni nikoli natančno zvedela, ker je bila prodaja sklenjena na tihem), da je bila tovarna kupljena za 30 do 40 milijonov din. Takoj nato so nekatere stroje demontirali in odpeljali v Kranj, izvedli so redukcijo delavcev in reorganizacijo obratovanja, kajti tovarna je proizvajala od sedaj dalje kot ekspozitura Jugočeške. Jugoslovanski Mautner se je osredotočil od takrat dalje na svoji dve tovarni v Preboldu in Litiji; že prej, v letu 1929, si je pridobil še neko tovarno preprog, ki je dobro poslovala.5
Zaradi tega nakupa beograjske tovarne so prišli v upravni odbor Jugočeške ljudje iz Beograda, med njimi tudi dva Angleža.
Redka so bila tekstilna podjetja v Jugoslaviji, ki jim je račun aktive in pasive v bilancah izkazoval vsote, večje kot 100 milijonov dinarjev. Tista, ki so izkazovala tako velike vsote, štejemo med največja oziroma vodilna podjetja. Da je Jugočeška to bila, naj ponazorim z razpredelnico. Iz nje je tudi razvidno konjunkturno gibanje te tovarne:
nik II, št. 3, Beograd 26. julija 1930. — 4 Analiza bilansa ..., III/40, Beograd 3. oktobra 1931. — 5 Analiza bilansa..., XI/40, Beograd 7. oktobra 1939. — 6 Analiza
Leto	Račun aktive in pasive	Račun dobička in izgube
1926	66,329.000	13,979.000
1927	78,963.000	14,502.000
1928	94,199.000	16,879.000
1929	101,404.000	19,299.000
1930	132,204.000	22,470.000
1931	129,515.000	23,956.000
1932	117,531.000	25,530.000
1934	119,742.000	27,222.000
1935	112,770.000	23,751.000
1936	110,210.000	25,723.000
1937	129,834.000	24,008.000
1938	124,844.000	26,778.000
Pogled v bilance Jugočeške nam pove, da so konec 1932 narasli rezervni skladi na nekaj več kot 3 milijone dinarjev, da pa so bili 1933 zaradi izgub v krizi skoraj v celoti odpisani. Bilanca za 1934 še izkazuje rezervo 330.000 din. Kriza je bila tolikšna, da se izguba ni mogla kriti z odpisom. Zaradi tega je bil ostanek izgube iz 1933 v višini 1,300.000 din aktiviran s tem, da se je odpisal od dobička, ustvarjenega v ugodnejših letih. Razmere so se začele zboljševati že v letu 1934, ko je bil dosežen čisti dobiček 794.000 din. To je omogočilo, da se je aktivirana izguba za več ko polovico odpisala. Leti 1935 in 1936 sta bili glede čistega dobička prav tako dobri. Odpis aktivirane izgube pa formalno ni bil izpeljan, ker je bil ves dobiček poslednjih treh let dotiran z rezervnim skladom, ki je dosegel višino 7,230.000 din, torej je bil za 6,900.000 din večji kot konec leta 1934.6	Gibanje zaposlencev in proizvodnje, število statev
itd. prikazuje razpredelnica:
Leto	Zaposlenih skupaj	Proizvodnja v metrih	Vrednost v din	Število statev	Proizvodnja škroba v vag.
1928	650			500	
1929	800			650	
1930	751	7,000.000	80,000.000		
1931	784	7,000.000	80,000.000		
1932	784	7,000.000	80,000.000		
1936	1037	8,700.000	80,700.000	880	66
1938	1002	9,500.000	84,000.000	875	58
1939	915	9,600.000	86,000.000		26
bilansa ...,	IV/2, Beograd 9.	januarja 1932.	— 7 Okrožno	sodišče, Zadruž. register,	
Podatki nam povedo, da je — kar zadeva delavce — ta tovarna sama zaposlovala dva- do trikrat več delavcev, kot jih je premogel Kranj v letih takoj po prvi svetovni vojni. Tudi proizvodnja blaga je bila za mesto, situirano v skrajnem severozahodnem kotičku države, nekaj izrednega.
Tovarna, ki jo bom obdelal v naslednjih odstavkih, pa ni mnogo zaostajala za Jugočeško.
Novo podjetje je bilo sodno protokolirano dne 12. junija 1928 z imenom »Kranjske tekstilne tovarne d. z o. z. Kranj«. Kot družabnika oziroma poslovodji sta bila vpisana Franjo Sire, trgovec v Kranju (kot trgovec z mešanim blagom je bil registriran dne 30. aprila 1919), in veleposestnik inž. Miloš Taranza. Ta družba je temeljila na medsebojni družabniški pogodbi, sklenjeni dne 6. junija 1928. Šele leto dni pozneje, to je 22. maja 1929, je bila vpisana firma z naslovom »Jugobruna, kranjske tekstilne tovarne d. z o. z. v Kranju«.
Do zelo važne spremembe je prišlo 20. maja 1930: Sire je bil kot družabnik črtan, na njegovo mesto pa vpisan František Bruna, tovarnar v Plavyh na Češkem. Iz tega dejstva sledi, da je Bruna eno leto fungiral kot finančnik družbe (ali pa po njem zelo verjetno češka banka Peček & Co), potem pa tudi de iure postal večinski deležnik (z drugimi besedami: lastnik) tovarne. Sirčevemu izbrisu je sledil 9. aprila 1932 še Taranzin, obenem pa je bila vpisana kot prokurist Marija Bruna iz Plavyh (po vsej verjetnosti Františkova žena). Že 28. aprila 1934 je bila črtana, da je mogel biti vpisan 11. maja 1935 kot prokurist František Bruna ml., sicer tovarnar v Dolnih Štepanicah na Češkem. Zadnji vpis pred okupacijo je bil opravljen 29. aprila 1940, ko je bil izbrisan František Bruna st., na njegovo mesto pa sta stopila družabnika Josip Synovec, ravnatelj Jugo-brune, Čeh, in Stanislav Chaloupecki, zasebni uradnik v Kranju. Poslednja dva sta bila pravno izbrisana šele 28. septembra 1945, ko je prišel na njuno mesto delegat dr. Ernest Nagy. V last države je tovarna prešla 16. maja 1946, dne 27. avgusta 1947 pa se je tvrdka vpisala v register državnih gospodarskih podjetij pri ministrstvu financ LRS.7
Synovec je bil ravnatelj tovarne od leta 1930, od trenutka, ko je vstopil v podjetje František Bruna st.; prokurist pa je postal tudi inženir Vojo Knop, po rodu iz Ormoža. Še leta 1939 je delalo v tovarni dokaj tujih strokovnjakov: 24 Čehov, 2 Nemca in 2 Italijana. Jugobruna sc je specializirala na izdelavo bombažnih tkanin, svile in svilnatih izdelkov, tiskanine znamk »Jugoslavija«, »Torpedo«, umetne svile »Karmen«,
baržuna, blaga za podloge, frenchev za srajce, poldelenov, seržev, ženskega baržuna. Ostale podatke nam nudi pregled:
Leto	Zaposlenih	Proizvodnja	Vrednost	Število	Število
	skupaj	v metrih	v din	statev	vreten
1928	350				
1929	330				
1930	318				
1931	514				
1932	508				
1933	594				
1936	1112				
1937	1231				
1938	1461	6,424.000	50,000.000	1200	8.000
1939	1364	11,240.000	110,000.000	1400	18.000
Prevladoval je ves čas češki kapital; le-tega je bilo približno šestkrat več kot domačega. Čeprav je bila to družba z omejeno zavezo, za katero ni bilo potrebno, da bi vpisala veliko osnovno glavnico, je vseeno izkazovala visoko vsoto. Glavnica se je povečevala takole:
T	Glavnica
Leto	>•
v dm
1928	240.000
1931	500.000
1932	1,000.000
1936	2,000.000
Od poslednje vsote je bilo le 121.000 din domačega kapitala, češkega pa je bilo 1,879.000 din.8
Zelo močna tekstilna tovarna je bila »Tekstil! n dus, kranjska tekstilna industrijska družba z o. z. Kranj-Stražišče«. V register na sodišču je bila vpisana dne 26. marca 1928. Družabnika sta bila Franjo Sire, kranjski trgovec, in Artur Heller, bivši ravnatelj in prokurist Jugočeške, po narodnosti in državljanstvu Čeh (jugoslovanski državljan postal leta 1938 po okupaciji ČSR). Mala družba je temeljila na pogodbi, ki je bila sklenjena 21. marca 1928. Osnovna glavnica je znašala 150.000 din.9
Ravnatelj tovarne je bil Fridolin Brath, ki je bil po narodnosti in državljanstvu Čeh. Pozneje je postal poslovodja Kranjčan Franc Luznar.10
Razpredelnica naj pokaže njeno moč in mesto med drugimi tekstilnimi tovarnami v Kranju:
Leto	Zaposlenih	Vrednost	Število
	skupaj	v din	statev
1929	131		
1930	138		
1931	153	7,500.000	
1932	222		
1933	200		
1935	231	22,000.000	
1936	249	22,000.000	300
1937	273		
1938	287	12,000.000	300
1939	317	26,000.000	440
Tovarna, ki je stala na Gašteju, je proizvajala kanafas, oksford, cefir, žepne robce, rute, blago za perilo, posteljnino, podlogo za čevlje in podobno.
Po osvoboditvi je bil dne 25. septembra 1945 nameščen prvi delegat, in sicer inž. Viljem Povoden.
Tekstilindusu je konkuriralo podjetje, ki je bilo protokolirano dne 26. maja 1926 z imenom »Intex, tekstilno industrijalna d. z o. z. Kranj«. Družba se je opirala na družbeno pogodbo, ki je bila podpisana
21.	maja 1926. Osnovna glavnica je znašala 240.000 din. Družabnika sta bila dva: nam že znani trgovec Franjo Sire, vpisan tokrat tudi kot ravnatelj Slavenske banke, podružnica Kranj, in Pavel Markgraf, industrialec v Pabjanicah na Poljskem.11 Podjetje je bilo torej mešano (poljsko-jugo-slovansko); tovarno je zgradilo na Farovški Loki ob levem bregu Save.
Dne 30. aprila 1927 je bil črtan Franjo Sire, namesto njega pa vpisan Poljak Gustav FForak, po rodu iz Lodza. Deset let pozneje, dne 3. avgusta 1937, se je izbrisal tudi Markgraf.
Ostale vodilne osebnosti podjetja so bili: domačin Franc Indihar, Poljak inž. Heinz Horak, Adolf Prah, tržaški Slovenec, a jugoslovanski državljan. — Ko je bila Poljska črtana iz seznama svobodnih držav leta 1939, sta oba Horaka, oče in sin, sprejela jugoslovansko državljanstvo.
šČe, Zadr. register, Druž C III, 214. — 10 Arhiv Zbornice TOI, fasc. 309/11, črka T. —. t"1 Okrož. sodišče, Zadr. register, Druž C III, str. 59. — 12 Arhiv TOI, fasc. 309/4,
Tovarna je zaposlovala do okupacije razen domačih delavcev in strokovnjakov še nekaj Poljakov, Čehov in Italijanov. Ostale podatke nam dajejo naslednji stolpci:12
Leto	Zaposlenih skupaj	Proizvodnja v metrih	Vrednost v din	Število vreten	Število statev
1929	288				
1930	364				
1931	263	1,700.000	10,000.000		
1932	265	1,700.000	10,000.000		
1933	291				
1936	276	2,800.000	20,000.000		
1937	529	1,700.000	11,000.000		
1938	538	1,800.000	13,000.000	8000	315
1939	633	3,600.000	24,000.000	8000	350
Intex je izdeloval popeline, blago za srajce, gradel, flanelo, barhant, blago za ženske obleke, kord baržun, platno, sifon, velveton, rips, panama, klote, rokavino, žakardne tkanine in podobno.
Pravno je družba obstajala do 31. decembra 1945, ko je dobila delegata v osebi inž. Boga Dekleve. Na državo je bila prepisana 28. decembra 1946.
Dne 3. marca 1924 je bilo registrirano podjetje » I k a , mehanična tovarna pletenin, d. z o. z. Kranj«. Družba je temeljila na pogodbi, ki so jo sklenili 8. junija 1923 en Čeh in dva domačina, in sicer Oton Jungman, tovarnar v kraju Hradec Jindrichuv (ČSR), Edmund Kocbek, trgovec in posestnik v Kranju, ter Anton Adamič, prav tako trgovec in posestnik v Kranju. Ko se je dne 10. marca 1926 izbrisal Jungman, je postalo podjetje last domačega kapitala, ko pa je 7. aprila 1928 izstopil še Kocbek, je tovarna v celoti pripadla Adamiču. Po desetih letih je dne
11.	januarja 1938 ta izstopil, zamenjal ga je sin Anton Adamič ml.13
Od ustanovitve pa do 9. septembra 1940 je glavnica znašala 150.000 din, tega dne pa se je zvečala na 750.000 din. Leta 1938 je proizvajalo pletenine, nogavice in trikotažo 116 delavcev in 165 pletilnih strojev. Pred tem, in sicer leta 1936, je delalo v tovarni 145 delavcev, leta 1939 pa le 80.14
Dne 8. marca 1947 je bil vpisan kot delegirani ravnatelj Dušan Kapun.
Kot posamezna tvrdka je bilo leta 1929 osnovano podjetje »Franjo Sire, tekstilna tovarna v Stražišču pri Kranju«. Leta 1938 je obrat zaposloval 239 delavcev, ki so proizvedli 1,800.000 metrov bombažnih tkanin v vrednosti 8,000.000 din. Takrat je teklo 340 statev in 290 vreten. Tovarna je izdelovala oksford, flanelo, barhant, sifon, popelin, cefir, gradel in podobno.15
Adolf Prah je leta 1931 izstopil iz »Intexa« in osnoval svoj obrat, ki je bil registriran z imenom »Adolf Prah, tovarna volnenih in bombažnih tkanin, Primskovo pri Kranju«. Tovarna je imela razen tkalnice z najmodernejšimi stroji (70 po številu) tudi barvarno in apreturo. Leta 1938 je izdelala nekaj več kot 1,000.000 metrov tkanin. Zaposlovala je povprečno po 50 delavcev, ki so izdelovali blago za moško perilo, cefir, gradel, oksford, brisače itd.16
Naposled naj omenim še manjše podjetje »Anton Božič, tkalnica volnenih in bombažnih tkanin, Primskovo pri Kranju«. Ustanovljeno je bilo leta 1929. Povprečno po 40 delavcev je v tkalnici, apreturi in barvarni pripravljalo za trg gradle za žimnice, namizne prte, brisače, oksforde za srajce in podobno.17
»Trikotaža«, tovarna za izdelavo in predelavo pletenega, vezanega in tkanega blaga Ivan Savnik, Kranj. Ustanovitelj in lastnik ji je bil Ivan Savnik, znan tudi kot gospodar »največje« gorenjske trgovske hiše. Približno 40 zaposlencev v tovarni, največ ženske, je izdelovalo zlasti rokavice in trikotažo.17
S tem sem obdelal najvažnejšo tekstilno industrijo v Kranju. Prehajam na tisto industrijsko panogo, ki je bila v stari Jugoslaviji zelo slabo razvita, in na podjetje, ki v državi skorajda ni imelo resne konkurence — to je kranjska tovarna gumijevih izdelkov.
Dne 25. februarja 1921 je bila protokolirana firma »Vulkan, tvornica za gumijeve izdelke d. z o. z. Kranj«. Družabniki so bili štirje: Franc in Peter Šumi, oba trgovca v Kranju, dalje Alfonz Pirc, tehnik v Kranju, Joško Veber, trgovec v Zalem logu. Družba je temeljila na notarski družabniški pogodbi, sklenjeni 5. januarja 1921 za dobo 10 let, to je do 31. decembra 1930. Osnovna glavnica je znašala 500.000 Kj ali
125.000	din; na tej višini je ostala do okupacije.
bo 12. — 15 Arhiv TOI, fasc. 309/10, črka S. — 16 Arhiv TOI, fasc. 309/9, črka P. — 17 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, 642. — 18 Okrož. sodišče,
Tovarna usnja »Standard« okoli leta 1930
2.z dne 24. junija 1921 je izstopil Veber, zamenjal pa ga je Vladimir Poljšak iz Ljubljane. Vebru je sledil 31. januarja 1923 še Alfonz Pirc; tega je zamenjal dne 9. junija 1925 Zdenko Švigelj, slušatelj prava v Ljubljani. Istočasno sta se izbrisala tudi Peter Šumi in Poljšak, vpisala pa kot prokurista Julius in Robert Beer, industrijca iz Zagreba.18
S tema dvema tujcema se začenja nova doba za »Vulkan«. Tovarna je bila po obeh Beerih pritegnjena v družbo mednarodno delujočega Wimpassingovega koncerna. O njem moram več spregovoriti.
Leta 1922 sta bili v Zagrebu vpisani dve podružnici tujih firm, in sicer »Wimpassing Caoutchouk d. d. Zagreb« in »Palma Caoutchouk d. d. Zagreb«. Wimpassing je spadal v interesno sfero družb »Vereinigte Gummiwarenfabriken Wimpassing«, dalje »Semperit A. G. Wien« ter »Gummi &. Belatewerke Matador, Bratislava«. Ta podjetja pa so bila spet po svoji finančni strani v interesni sferi Wiener Bankvereina (Dunajskega bančnega društva, ki je bil v znatni meri eksponent zahodnoevropskega finančnega kapitala) oziroma Niederosterreichische Escompte-gesellschaft z Dunaja. Dosledno temu je bila Wimpassing Caoutchouk d. d. Zagreb v interesni sferi njihovih jugoslovanskih bančnih afiliacij, to je Opšteg jugoslavenskog bankarskog društva d. d. Zagreb (leta 1928 preimenovana zagrebška podružnica Wiener Bankvereina) oziroma Bosanske industrijske i trgovačke banke.
Palma Caoutchouk je bil prav tako osnovan leta 1922. Tudi ta se je naslanjal na tuja podjetja. Med njim in Wimpassingom je bila dejansko zelo tesna zveza, ker so sedeli v upravnem svetu obeh družb skoraj isti ljudje: tej in oni družbi je predsedoval Hugo Weinberger, člani pa so bili Josef Neumann in drugi.
Razen teh dveh je v Jugoslaviji delovala še tretja družba za prodajo tujih gumijevih izdelkov. To je bila »Kontinental Caoutchouk d. d. Zagreb«. Osnovana je bila leta 1923. Bila je afiliacija ali natančneje rečeno prodajna ekspozitura znanega mednarodnega koncerna International Caoutchoukwerke iz Amsterdama, ki je imel v Hannovru eno največjih tovarn te stroke v Nemčiji. Družba je bila zelo močna in je imela raztresene svoje prodajne organizacije v skoraj vseh državah sveta.19
Beera sta bila torej predstavnika dunajskega kapitala, in to preko »Wimpassing Caoutchouk d. d. Zagreb«. Dne 29. septembra 1928 se je vpisal kot družabnik Julius Beer z Dunaja (torej ne več iz Zagreba!), razen njega še Franc Uršič, upokojeni višji davčni upravitelj iz Ljubljane. Istočasno so bili izbrisani družabnik Franc Šumi in oba Beera kot prokurista. Prokura je bila podeljena inž. Karlu Griinebergu v Kranju (zbrisana 30. decembra 1929). Dne 1. oktobra 1929 je izstopil še družabnik Švigelj, vpisana pa sta bila 5. maja 1930 nova družabnika Hugo Gold-schmid, generalni ravnatelj Opšteg jugoslavenskog bankarskog društva d. d. Zagreb, komercialni svetnik, generalni ravnatelj tvrdke »Semperit-Werke A. G. Wien«, ter dr. Hugo Fuchs, namestnik generalnega ravnatelja z Dunaja. Julius Beer se je kot družabnik izbrisal.
Tako je zaradi menjave delnic navedenih mednarodnih delničarjev postalo kranjsko podjetje last dunajske firme Semperit. Iz tega razloga je bila protokolirana dne 11. julija 1931 nova firma z naslovom »Semperit, jugoslovanske tvornice gumijevih izdelkov d. z o. z. Kranj». Kakšen je bil odslej odnos med Semperitom in zagrebškim Wim-passingom, ne morem zadovoljivo pojasniti, ker nisem dobil potrebnih podatkov (iskati bi jih moral v Zagrebu ali na Dunaju!).
Dne 14.maja 1932 je postal namesto Fuchsa družabnik Jaša Ružička, zagrebški trgovec in prokurist zagrebškega Wimpassinga. Dalje se je izbrisal 22. septembra 1936 Goldschmid, po rodu avstrijski Nemec, dne 30. avgusta 1937 zaradi smrti še Uršič; tega je na družabniškem mestu zamenjal ravnatelj kranjskega Semperita dr. inž. Franc Rogan, prokurist od 30. decembra 1929 dalje. Namesto njega je prejel dne 11. novembra 1937 prokuro Franc Waldherr, bivši trgovski nameščenec.
Zaradi novih sprememb v lastništvu delnic so se pokazale spremembe tudi na zunaj. Stara firma »Semperit« je bila črtana iz napisa. Ta se je od 26. maja 1939 dalje glasil samo »Jugoslovanske tvornice gume, d. z o. z.
Kranj«. Zbrisana je bila tudi podružnica v Zagrebu in z njo Ružička. Namesto Rogana je bil vpisan kot družabnik dne 16. septembra 1939 inž. Willi Brey, rajhovec iz Hannovra. Prav tako zaradi pomanjkanja virov ne morem zasledovati vseh potrebnih podrobnosti teh pomembnih sprememb. Dodam naj še, da je z Roganom vred izpadel tudi Waldherr (rajhovski Nemec, a rojen v Vršcu.). Vsekakor je opaziti, kako so mesta Avstrijcev zasedali Nemci. Iz tega bi sledilo, da je nemški kapital tako ali drugače prevzemal avstrijske postojanke v Sloveniji, če že ne v Jugoslaviji in na Balkanu sploh. Od eksponenta rajhovskega kapitala pa do političnega in vojaškega petokolonaštva naposled ni bil velik korak.
Razpredelnica naj ponazori potencial tovarne:20
Leto	Zaposlenih	Proizvodnja	Vrednost	Izkoriščenost
	skupaj	v tonah	v dim	kapacitete
1930	112	400	9,500.000	
1932	200	300	8,000.000	
1935	347	823	22,000.000	80%
1936	393	1116	32,000.000	85%
1938	561		42,000.000	
1939	424		44,000.000	
Leta 1939 je zaposlovala tovarna 32 tujcev, povečini Nemcev. Izdelovala je gumaste cevi, tesnila, gumaste podplate, zračnice in plašče za bicikle, radirke, tehnične in kirurške predmete in podobno.
Po osvoboditvi je bil kot prvi delegat vpisan dne 14. septembra 1945 dr. Stanko Sajovic, kot drugi pa 4. marca 1946 Maks Mikuš. Pravno je postala tovarna last države 16. julija 1946, vendar je bila vnesena v register državnih podjetij šele 29. marca 1947.
Dodam naj še nekaj značilnejših obratov raznih strok. Kot prvega naj navedem podjetje »Standard« d. z o. z., industrija usnja Kranj (prej Pollak), centrala Ljubljana«. Tovarna ima svoje začetke v letu 1875, ko jo je ustanovil Johann Janesch. Leta 1900 jo je kupil znani usnjar Karel Pollak, ki je razen tega imel še druge podobne obrate. Te je organiziral tako, da je imel centralo v Ljubljani, ostale obrate pa je preuredil v podružnice. Nekako deset let po koncu prve svetovne vojne je Pollak likvidiral. Tako je tudi kranjsko tovarno prevzela v zakup družba Standard, ki je bila osnovana leta 1931. Število delavcev .v tej tovarni je zelo nihalo, v glavnem se je sukalo med 40 in 80. Podrobnejši podatki za leto 1938 pričajo, da sta bila družabnika dva: Hranilni in posojilni zavod r. z. z o. z. Ljubljana in Konkurzna uprava tt. Carl Pollak d. d. Ljubljana. Poslovodje so bili dr. Vladimir Ravnihar, Jean B. Pollak in inž. Josip Sodja.
Leta 1935 so proizvedli 365 ton usnja v vrednosti 7,500.000 din pri številu 65 delavcev, leta 1936 je izdelalo 70 delavcev 208 ton usnja v vrednosti 6,500.000 din, leta 1939 pa 37 delavcev 84 ton usnja v vrednosti 3,000.000 din. Lastnik vseh strojev je bila Indus d. d. iz Ljubljane.21
»Zabret & Co, kranjska tovarna lanenega olja in firneža, Britof pri Kranju«. Primitivno stiskalnico je Blaž Zabret leta 1902 preobrazil v večjo tovarnico s tem, da je montiral leta 1905 turbino namesto mlinskega kolesa in postavil boljše stiskalnice. Firma Zabret & Co je bila ustanovljena leta 1923. Tik pred okupacijo je zaposlovala 50 delavcev, imela je turbine z 200 KM in 14 avtomatičnih in hidravličnih stiskalnic.22
»Tiskarna Sava d. d. Kranj«. Ko je leta 1911 prešla Lampretova tiskarna z »Gorenjcem« v roke skupine okrog kranjskega dekana in zgodovinarja Antona Koblarja, je nadaljevala skupina okrog župana Cirila Pirca tiskarsko obrt pod staro Reševo koncesijo, pričela izdajati tednik »Sava« ter imenovala svoje novo podjetje »Tiskarna Sava«. Ta se je preosnovala leta 1920 iz zadruge v delniško družbo. Upravni svetniki so bili: znani industrialec Franjo Sire, kranjski župan Ciril Pirc, trgovec Janko Sajovic, trgovec Vinko Sire in drugi. Osnovna glavnica je znašala leta 1940 skupaj 500.000 dinarjev. Zaposlenih je bilo takrat 33 delavcev, pol v tiskarni pol v knjigoveznici.23
»Ivan Prešern, tovarna čevljev«. S pomočjo 60 električnih čevljarskih strojev je izdelalo približno 100 delavcev letno tudi do
60.000	parov čevljev.24
»Jadransko-posavska čevljarna d. z o. z. Kranj«. Bila je pravzaprav last Antona Štefeta, ker je bil ta najmočnejši zadružnik. Obrat je zaposloval 30 do 40 delavcev.25
Tako sem v kratkem podal najznačilnejši razvoj kranjske industrije v dobi med obema imperialističnima svetovnima vojnama. Za kranjsko industrijo je značilno, da je imela težišče v tekstilni stroki. Strokovnjaki so ugotovili, da gospodarski zastoj, depresijo ali krizo vedno teže prebrodi podjetje, ki je specializirano za proizvodnjo enega samega predmeta ali le majhno število izdelkov, laže pa prebrodi krizo podjetje, ki ima širši izbor proizvodnih artiklov. To ugotovitev moremo posplošiti in reči: mesto, kjer je osredotočena »enostranska« industrija, vedno huje
Zadr. register, Druž C I, 114. — 19 Analiza bilansa ..., XI/40, Beograd 7. oktobra 1939. — 20 Arhiv TOI, fasc. 309/10, črka S. — 21 Prav tam. — 22 Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici kr. Jugoslavije, Ljubljana 1939, 653. — 23 Prim. opombo 20. — 24 Krajevni leksikon . . ., 649. — 25 Krajevni leksikon . . ., 648. -Kratke podatke o tovarnah in številu njihovih delavcev ima J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 368—369.
občuti posledice krize kot pa mesto, ki ima raznovrstno industrijo. To se je dobro opazilo zlasti leta 1936, ko je val stavk zajel tudi tekstilni Kranj. Čeprav se s stavkami v tem prispevku podrobneje ne ukvarjam, dasi so v neposredni odvisnosti od konjunkturnega oziroma depresijskega gibanja v industriji, je znano, da je kranjsko delavstvo preživljalo takrat zelo hude čase. Po drugi strani seveda ne smemo prezreti, da je prav tekstilna industrija povzdignila Kranj v zelo industrializirano mesto in pomagala povečevati narodni dohodek. Prav ob razrastu tekstilne industrije se je množila vrhnja plast kranjske buržoazije. Prav tekstilna industrija je dala osnovo močnemu Franju Sircu, dalje Adolfu Prahu, Savniku, Božiču, Adamiču in drugim. V Kranj, ki je bil leta 1918 še malo pomembno mesto, so nekaj let pozneje hodili na seje upravni svetniki iz Ljubljane, Zagreba, Beograda. Tudi tujci so ga dobro poznali. Kranjski izdelki so bili znani po državi, delno tudi v tujini (izvoz namreč ni bil znaten). Tuji ljudje (strokovnjaki, delničarji, potniki) so prinašali v Kranj tujo, mednarodno mentaliteto. Vse to pa je imelo za posledico kvantitativne in kvalitativne spremembe, ki jih je mesto doživelo v desetletju 1920—1930.
Če sem na začetku dejal, da se je industrija v Kranju razvijala v avstrijskih časih zložno in se zaradi konjunkture po prevratu sunkovito povzpela, potem morem reči, da je v letih po osvoboditvi Kranj doživel tretji val industrializacije, ki pa se od obeh prejšnjih zelo razlikuje v vsem.
DIE GROSSINDUSTRIE IN KRANJ ZWISCHEN BEIDEN WELTKRIEGEN Zusammenfassung
Bis z um ersten Weltkrieg war die Industrie in Kranj wenig entwickelt und be-ziiglich des Umfanges geringfiigig. Die nach der Enstehung Jugoslawiens einsetzende Hochkonjunktur fiihrte zur Entstehung einer Rcihe von groBen Fabriken, vor allem der Textilbranche: Jugočeška (A. G.) 1923, Inteks (G. m. b. H.) 1926, Jugobruna (G. m. b. H.) 1928, Tekstilindus (G. m. b. H.) 1928. Dadurch wurde Kranj in den Bereich des inter-nationalen Kapitals gezogen. Wahrend noch zu Beginn der Industrialisierung nur unge-fahr 300 Arbeiter in der Industrie beschaftigt waren, zahlten si e unmittelbar vor der Okupation im Jahre 1941 schon 4500. Die meisten Arbeiter hatten die Fabriken: Jugočeška (ungefahr 1000), Jugobruna (circa 1300), Semperit (circa 500) usw. Semperit, Fabrik fiir Gummiwaren, war der einzige grosse Betrieb, welcher nicht Textilien pro-duzierte; er gehdrte in die Interessengemeinschaft Wimpassing Caoutchouk A. G., Zagreb.
Nach dem Jahre 1933 wurde keine bemerkenswerte Fabrik mehr in Kranj gegriindet.
STAVKOVNO GIBANJE V KRANJU IN OKOLICI
Ivka Križnar
Na Gorenjskem sta Kranj in Jesenice danes najmočnejša ekonomska centra. Industrijski razvoj Kranja pa je vse do srede tridesetih let 20. stoletja zelo zaostajal za razvojem Jesenic. Zato je razumljivo, da se je tudi delavsko gibanje v našem mestu začelo kasneje. To gibanje pa je oviralo tudi dejstvo, da v Kranju med delavci dolgo časa skoraj ni bilo pravega proletariata. Sprva so bili namreč v veliki večini delavci kranjskih podjetij kmečki sinovi in hčere, ki so stanovali in se hranili doma. V tovarnah so iskali zaslužek le za izboljšanje svojega položaja, ni jim pa bila to življenjska potreba, kot je pravim proletarcem. Medtem ko so bili na primer člani Komunistične partije na Jesenicah leta 1920 ob ustanovitvi partijske organizacije skoraj izključno tovarniški delavci, so bili člani partijske organizacije v Kranju tedaj predvsem iz vrst malih obrtnikov in obrtniških pomočnikov. Po letu 1930 pa se je ta položaj bistveno spremenil. Leta 1936 je partijska organizacija v Kranju po svoji revolucionarnosti in delavnosti, ki jo je pokazala zlasti v času velike tekstilne stavke, kot tudi delavsko gibanje nasploh, že prehitela Jesenice.
Med številnimi poročili iz posameznih krajev o enodnevni mednarodni protestni solidarnostni stavki za Sovjetsko zvezo in sovjetsko republiko Madžarsko, v dneh 20. in 21. julija 1919, Kranj nikjer ni omenjen. Tudi delavskega shoda, kakor so bili ob tej priložnosti po vseh večjih krajih v Sloveniji, tedaj v Kranju ni bilo. Toda že naslednje leto je prišlo tudi v Kranju do več stavkovnih gibanj.
Viri in literatura: Poročila o stavkovnih in mezdnih gibanjih v arhivih Delavske zbornice, Inšpekcije dela in Jugoslovanske strokovne zveze, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana — Stavka lesnih delavcev v Škofji Loki 1936, sreski arhiv Kranj, Državni arhiv LRS, Ljubljana. — Kardelj E., Poročilo Komunistični internacionali dec. 1934, arhiv CK ZKJ. — Spomini: Janez Mlakar, Stane Toplak, Marija Peklenik, arhiv CK ZKS, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana. — Zbornik ob 20-letnioi velike tekstilne stavke, Kranj 1956. — Izprehodi po Kranju, Delavec 25. sept. 1934. — Še en izprehod po Kranju, Delavec 10. okt. 1934. — Mezdno gibanje krojaških pomočnikov v Kranju z uspehom zaključeno, Delavec 25. apr. 1939.
V »Jugoceski« po pričetku stavke (po sliki v Pokrajinskem muzeju NOB Kranj)
Marca meseca 1920 so stavkali slovenski gradbeni delavci, ki so bili organizirani v Osrednjem društvu gradbincev. Zahtevali so kolektivno pogodbo in zvišanje mezd. Tedaj so stavkali tudi kranjski gradbeni delavci, člani Osrednjega društva. Stavka je uspela in 29. marca 1920 je bila sklenjena kolektivna pogodba. Stavkajoči so dosegli zvišanje mezd za 20 odstotkov.
Močnejše mezdno gibanje je bilo v Kranju tudi v začetku aprila 1920. leta v Majdičevem mlinu. To gibanje je bilo v sklopu boja za kolektivno pogodbo, ki so ga vodili delavci v mlinski industriji. Po zaslugi borbenih kranjskih, mariborskih in celjskih delavcev je bila 16. aprila 1920 podpisana kolektivna pogodba, čeprav do stavke ni prišlo.
V Kranju so stavkali tudi železničarji v času velike železničarske stavke aprila meseca 1920. Tedaj je obstajal v Kranju krajevni stavkovni odbor, katerega vodja je bil neki Poljšak. Skozi Kranj je nekajkrat peljal proti Jesenicam oklopni vlak, s čimer so želeli zastrašiti železničarje. Več železničarjev, med njimi tudi Poljšak, je po stavki izgubilo delo.
Leta 1922 je bila krajša stavka v Pollakovi tovarni usnja »Indus« v Kranju (danes »Standard«), Razen v Kranju je imelo podjetje svoje obrate še v Ljubljani in na Vrhniki. 23. septembra 1922 je bila sklenjena kolek-
tivna pogodba za podjetja usnjarske stroke. Pogodbo je podpisal tudi Karel Pollak, vendar se pa kasneje njenih določil ni hotel držati. Zato so stopili novembra meseca 1922 delavci v »Indusu« v stavko in s tem prisilili Pollaka, da se je držal kolektivne pogodbe.
Potem do leta 1934 stavk v Kranju ni bilo. Značilno za to obdobje od leta 1920 do 1923 je, da so bila mezdna in stavkovna gibanja v Kranju vezana na gibanja v drugih krajih Slovenije, kjer so bila podjetja iste stroke.
Leta 1934 se je začelo stavkovno gibanje najprej v tovarni »Semperit« (danes »Sava«). Tu je imela močno bazo socialnodemokratska Splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije pod vodstvom Krča, ki je sicer vodila mezdno gibanje, vendar je bila vedno proti ostrejšim oblikam borbe. Leta 1934 se je v tej tovarni pripravljala ustanovitev partijske celice, ki se je proti koncu leta tudi uresničila. Komunisti so sredi meseca aprila hoteli organizirati solidarnostno stavko z jeseniškimi železarji, ki so bili v hudi borbi za kolektivno pogodbo. Po malici so začeli stavkati v enem izmed oddelkov. Kurjač, ki naj bi dal signal za stavko v vsej tovarni, je to javil Krču, ta pa upravi podjetja. Vodstvo tovarne in socialni demokratje so skupno s Krčem, ki je bil tedaj glavni delavski zaupnik, preprečili nadaljevanje in širjenje stavke.
Istega leta je bila nato stavka tudi v tovarni »Ika«. Tu je imela močan vpliv Jugoslovanska strokovna zveza. Ko je podjetnik hotel znižati mezde, ki so znašale 30 do 45 din na dan, na 18 do 28 din, je vodstvo Jugoslovanske strokovne zveze sprožilo stavko. Zahtevali so tudi kolektivno pogodbo. Vodstvo Jugoslovanske strokovne zveze si je hotelo namreč s to stavko utrditi položaj v Kranju. 17. septembra je začelo stavkati okoli 170 delavcev, pretežno žensk. Le nekaj šivilj je ostalo na delu. Ko je lastnik obljubil, da mezd ne bo znižal, kolektivno pogodbo pa da bo podpisal pozneje, je vodstvo Jugoslovanske strokovne zveze svetovalo delavcem, naj nehajo stavkati. Tedaj pa je dobila preko Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije vpliv v tovarni Komunistična partija. Po treh dneh je nadaljevalo stavko okoli 60 delavcev in je trajala do 4. oktobra. Edvard Kardelj našteva v nekem svojem poročilu iz decembra 1934 tudi mezdne boje v tem letu, ki jih je neposredno vodil Pokrajinski komite Komunistične partije za Slovenijo. Ko govori tudi o tej stavki, pravi, da je le delno uspela. Mezde se niso znižale, kolektivne pogodbe pa niso podpis.ali. Nadaljevanje stavke delavcem v ekonomskem smislu res ni veliko koristilo, toda v političnem pogledu je stavka pomenila začetek prebujanja kranjskih delavskih množic. V pripravah na veliko tekstilno stavko leta 1936 jo je Partija velikokrat omenjala, analizirala njene izkušnje in napake. Zaradi tega je imela stavka pomembno politično vlogo.
Leta 1936 je dosegel val stavk v Kranju svoj vrh, tako po številu stavkujočih kot po revolucionarnosti. V začetku junija so se vključili kranjski gradbeni delavci, organizirani v podružnici Saveza gradjevinskih radnika Jugoslavije, v generalno stavko gradbincev. Izven mesta Kranja so stavkali tudi delavci, ki so gradili avtomobilsko cesto Šentvid—Kranj, na odseku Jeprca. Stavka je trajala od 3. do vključno 8. junija. Vodil jo je oblastni odbor Saveza gradjevinskih radnika Jugoslavije, katerega vodstvo so imeli že od januarja tega leta komunisti. Centralni stavkovni odbor je bil v Ljubljani, od koder je bil preko stavkovnih patrol povezan s Kranjem, Celjem in drugimi kraji. Stavka je uspel.a. Sklenjena je bila kolektivna pogodba, ki je zagotovila zvišanje mezd in boljše plačevanje nadurnega dela.
Avgusta se je razširila iz Škofje Loke ng. Kranj, Preddvor in Kokro tudi stavka lesnih delavcev. Povod za njo je dal podjetnik Dolenc, ki je odpovedal v obratu v Škofji Loki službo 15 delavcem. Zato so 13. avgusta stopili delavci v stavko. Še istega dne je z.apustilo delo tudi 27 delavcev na Dolenčevi žagi v Preddvoru, pridružili so se jim nato še hlapci, vozniki in gozdni delavci. 25. avgusta so stopili v stavko še lesni delavci pri »Heinriharju« v obratu v Škofji Loki, in to iz solidarnosti z Dolenčevimi delavci in s tekstilci, ki so začeli tudi med tem časom stavkati. Organizator te stavke je bil Franc Bergant, delavec pri Heinriharju. Bergant je bil že prej pobudnik stavke pri »Dolencu«. Po izbruhu stavke 25. avgusta je odšel v Heinriharjeve obrate v Kranju in Kokri. Na njegov poziv so delavci na žagah pa tudi gozdni delavci v Kranju in Kokri prenehali delati in kot v Škofji Loki zasedli vse obrate. V Kranju in Kokri je stavkalo vsega skupaj 85 delavcev. Berganta je smatrala žandarmerija za komunističnega vodjo, verjetno pa ni bil član Komunistične partije. Delavstvo v teh podjetjih je bilo organizirano v Jugoslovanski strokovni zvezi in v Zvezi lesnih delavcev in sorodnih strok Jugoslavije. V stavki je nastopilo enotno, po načelu akcijske enotnosti.
Na pogajanjih, ki so bila v času najhujše reakcije proti stavkajočim, Dolenc in Heinrihar nikakor nista hotela sprejeti delavskih zahtev. Posebno Dolenc je hotel z grožnjo, da nobeden, ki stavka, ne bo sprejet nazaj na delo, spraviti delavce na kolena. To se mu je posrečilo najprej v Preddvoru, kjer so vsi stavkujoči prišli k njemu in ga prosili, naj jih sprejme nazaj na delo. Izjavili so, da s škofjeloškimi delavci nočejo imeti nobenih stikov več, da nočejo več stavkati in da so bili zapeljani. 14. septembra je bila nato končana stavka v obeh podjetjih Dolenc in Heinrihar v celoti. Že nekaj dni prej so morali delavci povsod izprazniti zasedene obrate, kot je zahtevala banova naredba z dne 5. septembra. Več delavcev in delavk so tudi aretirali. Dolenc je sprejel nazaj na delo samo
2 stavkujoča, Heinrihar pa v Kranju 10, v Kokri pa so obrat za daljši čas ustavili. Ta stavka je pomenila v ekonomskem smislu neuspeh, vendar je zelo dvignila revolucionarnost delavstva. Mnogi so ravno tedaj začeli svojo revolucionarno pot.
Položaj kranjskih tekstilnih delavcev se je od začetka 1936. leta vedno bolj slabšal. V zvezi s tem sta rasla tudi nezadovoljstvo in upornost delavcev. Tako se je že 27. julija začela stavka v tkalnici Jugobrune (danes »Tiskanina«). Tkalke so ustavile delo, ker so jim hoteli znižati akordne postavke zaradi redukcije števila nitk. Delavskim zaupnikom je uprava podjetja obljubila, da bo do 20. julija izplačala mezde po starem, vendar obljube ni držala in so izplačali znižane mezde.
Slovensko tekstilno delavstvo, razen v nekaterih manjših podjetjih, ni imelo kolektivne pogodbe. Spomladi 1936. leta je predložil Centralni tarifni odbor osnutek kolektivne pogodbe v razpravo. Podjetniki so razpravo zavlačevali, istočasno pa so znižali mezde in akorde, delovni čas pa so podaljšali na 10—12 ur. Najslabše so bili plačani kranjski tekstilni delavci. Partija je ocenila, da bi bilo treba za pospešitev podpisa kolektivne pogodbe začeti stavko. Ker so bili v Kranju odnosi najbolj zaostreni, so se odločili, da bi bil Kranj najprimernejši za stavko. Tu je tedaj že obstajal Mestni komite Komunistične partije, ki je nastal v začetku leta 1936. Sekretar komiteja je bil Rudi Papež, delavec v »Jugobruni«. Članstvo Komunistične partije v Kranju je bilo tedaj sicer maloštevilno, toda že sestavljeno iz pravega proletariata, iz tovarniških delavcev. Partija je pričela s pripravami za stavko. V času proslave 30-letnice Saveza metalskih radnika Jugoslavije, ki je bila 15. in 16. avgusta na Jesenicah, je imel tovariš Franc Leskošek posvetovanje s kranjskimi delavci-komunisti. Posvetovanje je bilo na neki gozdni jasi pri Blejski Dobravi. Razpravljali so o možnosti stavke v Kranju in o pripravah nanjo. Predstavniki Delavske zbornice in Centralnega tarifnega odbora so bili v bistvu proti stavki, čeprav so na pogajanjih grozili z njo. Bali so se namreč, da v tej stavki ne bi izgubili vodilne vloge.
19. avgusta zvečer je bil shod kranjskih tekstilnih delavcev na vrtu hotela »Stara pošta«. Udeležilo se ga je 2500 do 3000 delavcev, ki so bili zelo revolucionarno razpoloženi. Na shodu so sprejeli naslednjo kratko resolucijo: »Razprava o tekstilni kolektivni pogodbi naj se takoj začne! Do sklenitve pogodbe naj vsa podjetja ustavijo vsako znižanje plač dosedanjih temeljnih in akordnih mezd. Vse mezde, znižane po 11. juliju 1936. leta, naj ostanejo kakor so bile. Do sklenitve kolektivne pogodbe naj se ustavijo vsa nadurna dela v vseh tekstilnih podjetjih.« Sklenili so, da bodo naslednji dan resolucijo poslali vsem upravam tekstilnih podjetij v Kranju.
Po shodu so se sestali komunisti in najrevolucionarnejši delavski zaupniki. Ocenili so pripravljenost množic za akcijo in sklenili, da pričnejo naslednji dan stavkati. Tega dne (20. avgusta) dopoldne so komunisti pripravili vse za stavko. Resolucijo so poslali podjetjem šele tik pred začetkom stavke. Ob 13.50 je zatulila sirena v »Jugočeški«, pridružili sta se ji še sirena »Jugobrune« in »Inteksa«. Delavci prve in druge izmene so zasedli tovarne. V tovarnah so bili takoj shodi, na katerih so po revolucionarnih govorih izvolili stavkovne odbore. V vseh stavkovnih odborih so bili po načelu akcijske enotnosti zastopniki vseh treh strokovnih organizacij Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije, Jugoslovanske strokovne zveze in Narodne strokovne zveze. Seveda pa so bili povsod komunisti najbolj aktivni. Partija je pričakovala, da stavka ne bo tako kmalu končana, zato so povsod začeli pripravljati kuhinje, za katere so skrbele predvsem ženske.
Še isto popoldne je bil organiziran tudi medstavkovni odbor devetih članov, sestavljen prav tako po načelu akcijske enotnosti. Predsednik tega odbora je bil komunist Ivan Tominc. Vsem je bilo jasno, da je treba stavko še močno razširiti, če si hočejo zagotoviti uspeh. Medstavkovni odbor je zato pošiljal skupine po 30 do 40 ljudi ustavljat delo še v drugih obratih v Kranju, Tržiču in Škofji Loki. Tako so še isti dan ob 17. uri začeli stavkati tudi pri Sircu, 21. avgusta so ob 6. uri zjutraj ustavili stroje pri Prahu in Božiču, ob 9. uri pa tudi v Tekstilindusu. Tedaj je v Kranju stavkalo 2581 tekstilcev. Še istega dne so na poziv dveh skupin stavku-jočih iz Kranja začeli s stavko tudi v Predilnici in pri podjetju Brumen & Thaler v Škofji Loki. Kranjčani so v Škofji Loki, kjer še ni bilo partijske organizacije, pomagali organizirati stavkovne odbore in delo v zasedenih tovarnah. Dvema skupinama, ki sta šli še istega dne v Tržič, ni uspelo organizirati stavke v tamošnji predilnici. V Tržiču razpoloženje delavcev za sedaj še ni bilo zrelo za stavko. Stavkati so začeli šele 25. avgusta.
Delavci so povsod zasedli obrate, uvedli stavkovne straže in organizirali skupine po 2 ali 3, ki so nabirali hrano za stavkujoče. Pri tej akciji sta se Kranj in okolica izredno izkazala. Prispevali so delavci, meščani, trgovci, obrtniki in kmetje, kovala se je enotnost delovnih ljudi.
21. avgusta popoldne so bila na kranjski občini pogajanja. Predstavniki kranjskih tovarn so obljubili, da se bodo pogajanja za kolektivno pogodbo začela 28. avgusta, če delavci takoj izpraznijo tovarne in začnejo v ponedeljek, 24. avgusta, delati. Delavski zaupniki so izjavili, da tega ne morejo obljubiti brez privoljenja stavkujočih. Centralni tarifni odbor je zato sklical stavkujoče zvečer ob pol osmih na shod pred Staro pošto. Na shod je prišlo vsega okoli 15 ljudi. Stavkujoči se niso upali zapustiti
Zbor za. kosilo v »Jugobruni« (po sliki v Pokrajinskem muzeju NOB Kranj)
zasedenih tovarn, ker so pričakovali, da jih medtem oblast zasede. Pa tudi Partija je dala navodilo, naj se stavka nadaljuje in je v tem smislu izvedla agitacijo. Tedaj sta Delavska zbornica in Centralni tarifni odbor odpovedala posredovanje. Postalo je jasno, da je pravi voditelj stavke Partija.
Medstavkovni odbor je poslal tedaj emisarje tudi v oddaljenejše tekstilne tovarne v Tacen, Gameljne, v Ljubljano k Eiflerju, v Celje in v Maribor. Ti so pozivali tamkajšnje tekstilno delavstvo, naj stopi v solidarnostno stavko. 24. avgusta so ustavili delo s pomočjo Kranjčanov v obratu tovarne »Štora« v Gameljnah pri Ljubljani. Rezka Dragarjeva, delavka iz »Jugobrune«, ki se je v tej stavki proslavila kot najbolj borbena ženska, je vodila ustavitev dela pri podjetju »Beer & Hribernik« v Tacnu. Pri »Eiflerju« v Ljubljani je bila partijska organizacija močna in so delavci tu istega dne sami stopili v stavko.
V tistih dneh so začeli iz solidarnosti stavkati tudi delavci pri Dukiču v Kranju, ki so gradili nad Pollakovim podjetjem jez na Kokri. Ker pa ni bilo enotnega vodstva, se je ta stavka v treh dneh razbila.
Tekstilci so vztrajali še dalje. Videti je bilo, da je stavka prerasla okvir ekonomske borbe in da pomeni zasedba tovarn napad na »sveto« privatno lastnino. Zato so razredna nasprotja postajala vse bolj ostra. Pokrajinski komite Komunistične partije za Slovenijo je poslal v Maribor
delegata z nalogo, da s pomočjo tamkajšnje partijske organizacije pripravi solidarnostno stavko mariborskih tekstilcev. 1. septembra je začelo stavkati delavstvo osmih mariborskih tekstilnih tovarn. Istega dne so začeli stavkati tudi v tekstilni tovarni v Preboldu. Tako je stavkalo v Sloveniji tedaj skupno okoli 8500 tekstilcev. Zasedba tovarn, pomoč in simpatije javnosti do stavkujočih so oblast neprijetno zadele in ni mogla dolgo prenašati takega stanja. Zato je izdal ban Natlačen 5. septembra naredbo, s katero je postavil zasedbo tovarn izven zakona. Od 10. do 15. septembra so stavkujoči delavci, z izjemo kranjskih, zapustili obrate. Pred tovarnami so pustili le stavkovne straže. V Kranju pa so delavci še vztrajali. Oblast je spoznala, da kranjskih delavcev, ki so imeli izredno podporo tudi od drugih delovnih ljudi, ne bodo z lahkoto zlomili. Proti jutru 16. septembra so poslali v Kranj poln vlak žandarjev in gojencev policijske šole, ki so najprej napadli Jugočeško. Oboroženi moči se goloroki delavci niso mogli upirati. Mnogi so morali prenesti udarce s pendreki in puškinimi kopiti, napadalci so uporabili tudi solzilni plin. Mnogo je bilo ranjenih. Delavci so se razbežali, največ na Šmarjetno goro. Sledil je napad na Jugobruno, nakar so delavci v ostalih tovarnah sami izpraznili obrate. Ves dan je trajalo preganjanje stavkujočih, več voditeljev stavke so aretirali.
18.	septembra so se začela pogajanja za kolektivno pogodbo, ki je bila pod pritiskom javnega mnenja že 23. septembra podpisana. Ni bila
Stavkovni odbor v »lntexu« (po sliki v Pokrajinskem muzeju NOB Kranj)
sicer taka, kot so si jo želeli delavci, je pa vendar nekoliko izboljšala njihov položaj v tekstilnih tovarnah.
Reakcija je nastopila predvsem proti voditeljem. Dvajset vodilnih tovarišev je bilo takoj izključenih iz Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije, preko dve sto delavcev v Kranju niso več sprejeli na delo, od teh celo dvaindvajset delavskih zaupnikov, ki jih po takratnih zakonih ne bi smeli odpustiti. Še januarja 1937 je bilo v Kranju dvanajst delavskih zaupnikov brez dela. Ti so vložili proti podjetju, kjer so bili prej zaposleni, tožbo. Okrajno sodišče v Kranju in Okrožno sodišče v Ljubljani je razsodilo v njihovo korist, toda Stol sedmerice v Zagrebu je te razsodbe razveljavil in zaupniki so izgubili pravdo.
Odpuščeni delavski zaupniki, komunisti, so ustanovili tekstilno zadrugo, ki je najprej obratovala v Tominčevi šupi v Stražišču, kasneje pa so sezidali novo poslopje v Otočah.
Življenje v zasedenih tovarnah je bilo ves čas zgledno. Skrbeli so, da delavci niso delali škode. Vsak dan so imeli politična predavanja. Zelo pestro je bilo tudi kulturno-prosvetno delo. Nastajali so pevski zbori, prirejali so kulturne prireditve. Delavci so sami sestavljali skeče in izdajali stenske časopise. Partija je uspešno širila svoje ideje. V »Semperitu« je delovala ilegalna partijska tiskarna. Letake so delali tudi na Dobravi pri učitelju Stanetu Žagarju, ki je bil eden duhovnih vodij stavke. Izredno borbeni so bili nekateri komunisti, predvsem ženske. Štirinajst dni po končani stavki je bilo dvajset stavkujočih sprejetih v Komunistično partijo. Delavci so imeli kljub velikim žrtvam neznatne ekonomske koristi, so pa v tem ekonomsko-političnem boju izredno hitro politično dozoreli.
Po skoraj triletnem zatišju v stavkovnem gibanju so aprila 1939 začeli stavkati kranjski krojaški pomočniki in pomočnice. Socialne zakonodaje mojstri niso upoštevali. Celo minimalno mezdo so jim odtrgovali, nadur niso hoteli plačevati. Partija je začela boj za sklenitev kolektivne pogodbe in za povišanje mezd na 3 do 4 dinarje. Dvoje pogajanj na Okrajnem glavarstvu ni rodilo uspeha. Zato so 3. aprila stopili pomočniki in pomočnice v stavko. V vodstvu stavke sta bila najaktivnejša komunista Jaka Štucin in Pavel Žakelj. Stavka je potekala vzorno. Zopet so se začela pogajanja, nakar je bil dosežen in podpisan sporazum. Mezde so bile določene po razredih od 2,50 do 3,50 din za moške in od 2,50 do 3,25 za žensjte. Tako je bil v ekonomskem pogledu dosežen le majhen uspeh. Reakcija je to izkoristila in je izzvala med sicer enotnimi pomočniki velike
razprtije. Prišlo je celo do pravde. Tožili so Jaka Štucina in mu očitali, da jih je prevaral.
Konec aprila 1940 je bila v Kranju tako imenovana vajenska stavka. To sicer ni bila stavka v pravem pomenu besede, vendar je prav, da jo omenimo, ker so jo tako imenovali in ker pomeni izredno borbeno akcijo vajencev. Vajenci v Kranju so bili tedaj skoraj brezpravni. Koliko plače so dobivali, je bilo odvisno od dobre volje mojstra. Morali so biti na razpolago mojstrom za vsa hišna opravila, pa tudi delovni čas so jim vsak dan podaljševali preko določenih ur. Obrtne šole niso mogli redno obiskovati. Tedaj so sestavili vajenci skojevci Janko Mlakar, Tonček Brtoncelj, Boris Ručigaj, Ivan Benedičič zahteve v 18 točkah. Resolucijo je pregledala, popravila in pretipkala uslužbenka pri dr. Joži Vilfanu, Olga Pilo, nakar so jo oddali na Okrajno glavarstvo. Uradnik, ki je spes sprejel, je izjavil, da so zahteve umestne. Cehovski Kranj pa je tedaj govoril o protidržavnih, komunističnih zahtevah vajencev. Okrajno glavarstvo je odredilo, da vajenci, katere so sumili, da stojijo izza te akcije, nekaj dni niso smeli na delo v delavnice, ker so se bali, da bodo začeli stavkati. Toda ljudje so kljub temu govorili o stavki vajencev. S tem nastopom so vajenci dosegli večino zahtev. Poudariti je treba, da so akcijo nekateri mojstri, na primer Majnik, razumeli in celo podprli!.
Zadnja stavka v Kranju pred okupacijo je bila stavka čevljarskih pomočnikov. Potegovali so se za dogovor z mojstri, ki naj bi odredil njihove pravice, vendar brez uspeha. Tudi to stavko je organizirala Partija. V stavkovnem odboru, ki je bil zasnovan že v začetku decembra 1940, so bili štirje komunisti: Franc Vodopivec, Franc Poljanec, Rudi Papež in Janez Markun. Odbor je imel svoj sedež v delavnici Marije Peklenik, na Savskem bregu št. 15. 14. decembra 1940 je začelo stavkati okoli sto petdeset čevljarskih pomočnikov iz Kranja, Naklega, Visokega in bližnje kranjske okolice. Stavkovni odbor je vsak dan razpošiljal stavkovne straže, ki so kontrolirale vse delavnice, da kdo od pomočnikov ne bi delal. Pričakovali so, da bo stavka kratkotrajna, da bodo mojstri morali pristati na zahteve, ker so imeli konec decembra pred prazniki ravno največ naročil. Toda najmočnejši obrtniki, ki so imeli največji vpliv na okrajnem glavarstvu, so lahko stavko tudi v tem času finančno prenesli in stavka se je tako zavlekla v januar 1941. leta. Vodstvo stavke je organiziralo obsežno nabiralno akcijo za pomoč stavkujočim. Ker je bil januar čas mrtve sezone, se mojstrom ni mudilo skleniti sporazuma. Stavkovni odbor se je moral zato zelo potruditi, da je bil pri tretjem pogajanju na okrajnem glavarstvu konec januarja dogovor le podpisan. Uspelo mu je namreč pridobiti male obrtnike na svojo stran in ti so izvajali pritisk na večje in na oblast. Tako se je ta, skoraj šesttedenska stavka, uspešno končala. Ta stavka je bila za čevljarske pomočnike prvovrstna politična šola. Več kot polovico se jih je že poleti 1941 vključilo v aktivno delo za Osvobodilno fronto.
S to stavko se je zaključil mezdni boj kranjskih delavcev v stari Jugoslaviji. Stavkovne borbe so kranjskim delavcem prinesle relativno le malo koristi. V teh borbah pa je kranjski proletarec politično dozorel, tako da je lahko dostojno prestal težko preizkušnjo v času Narodnoosvobodilne borbe.
CTAME9H0E ^BHZKEHHE B B. KPAHbE II EBO 0KPECTH0CTHX
P e 3 H) m e
IIpoMMinjieHiiocib b Kpauhe nanajia cHJibnee paaBiiBflibca ji mm, b 30-x roaax XX Bena. Panbme itacTomnero iipojieTapiiara ncmii ne Cbiao, no3Tosiy paOovee abii-skchiio He Moroio eme paaBHTbcsi. CTanemroe flEHHteime b roabt nocjie nepBofi MiipoBoii Boihibi fibuio cBasano c ABnatenHeM b oaHopoflHbte npeanpnaTUHK b apyrHx Meciax C.ioBeHHH, na npiiMcp, cTam;a KoateBenHiiKOB b IlHayce b 1922 roay, mm ate HMeei BcecaoBeHCKHii xapai:Tcp, i;aK ctebkh atejie3HOflopoa«mKOB h CTponTejibHUx paoo'inx
b 1920 roay. Ilocjie aioro, Bnjioib no 1934 rona cianeK ne Shjio. B oto BpeMa aKins-irocib KoMnapiHii b KpaHbe sospocjia. HonuTKa, opraanaoBaTb CTaTiKy us cojinnap-hocth na ^ačpiiKc Ceiinepiii eme ne ynaoiacb; onnaKO, bo Enpeiui CTasitH na OadpiiKe Hita, pvKOBonciBo nepera.io hs pyit xpnciHaHCKHX coiiiiajiiicTOB b pyitH
KOMMJHHCTOB.
BepraiiHoii CTaHCHHoro nBioKeHna b noBoeimoti lOrocjiaBHH Obina čoJibraan sačacioBita TeKCTiMbinmtoB b aBrycTe n ceHTfifipe 1936 rona. noJioHteime leitcmab-IHHKOB B CJIOBCHIIII 6b]'JI0 OHPHb TlDKeJIMM: HH3KH6 3apa60THbIe HJiaTbl, npOHSBOJIbHOC npoflojisRenne pačoaero hhh, Heperyji5ipHaH BbniJiaTa CBepxypoHHH|x aacoB, npHflHpKii co cTopoiibi' MaciepoB hta. OcočeiiHO cHjibHO 3KcnjiyaTHpoBajiH pa6oHHX b KpaHbe. Ho3TOMy llapiiiH couia, nociie Toro kek soanoBa npennpHfiTHii npeaparajni nepe-rOBOpbl1 O K O JI JI e KT H B H 0 M HOTOBOpe, 'ITO yCJIOBI«I HJIH IipOBeneHlill 3a6aCTOBKH B KpaHbe coapejiH. Komm/hhcth cianitj iionroTOBHJiii h, itorna peBOJiionnoHHoe na-eTpoeHiie Macc cospe.io, paOosHe nocae nepBoii cueiibi 20-ro aBrycTa ooi.hbhjih 3a-fiacioBKj’. Pačoine saiiffim (JiačpHitH, BbiOpajiH CTaicniHii komhtct, BbtcTaBHJiit uapajjiH h opraHH30Bajin Kyxmo. Ho f)ba6piiKaM npoBOflHJiacb KyjibTypHO-npocBeiH-TeJibnaH pačoia. Ha iiHimiiaiiiBy IlapTHH CTanita Hanajiacb Taitate b r. Hlitocfiba Jloita, b TpsKHae, b JIlo6ji$me, Mapudope h b Hpečo.iifle. B CjioseHHH saCacioBa.iio 8500 TeKC-THjibiibix padOHHK. TpynHmHecH: CTaiiKy BceciopoiiHe nonnepiKajiii. B/tiiiionyHino pa6onix, CHMnaiHH co ciopoHM iiacejieiinfT, kek h $aiiT, hto pačoine aaimjiii (JjačpiiKH, ciHibiio nepenyrajiH BJiaciefi. IIo3T0My čan očbimnji na <f>a6pHKax na-xonHmnxcji pa6oinx BHe saKona. BcJiencTBHe aioro, pačoine, aciiBrniie Biie Kpaiibff, noJUKHbii čboiii noKHHyib (fiačpiiKH. Ho, HecMOTpii na yrpo3M, itpaiibCKHe pačoine irc iioitojiečajiiicb h iiokhhjjiii saBOflbi Jiiimb 16-ro ceHTHčpn, itorfla hx k 3TOMy npn-HyflHJia noJiHipia. Hoa AaBjieHiieM očmeciBeimoro MHeHHH 23-oro ceHTflčpa čhui iiOAHHcaH KojMieitTHBHbtii noroBop. 9ra ciaiKa čblna fljia cjioBencitoro pačoiero KJiacca, ocočemio n jih TeitcTiMbinuKOB, iiacTosimet hikojioh pesojnoiiHii.
B 3tot rofl pačoine KpaHba npnnHJiH yiacTne b Bceočmeit sačaciOBKC cipon-TejibHHS pačoinx. B Kpanb h ero oitpecraocTH nepeKHHyjiacb ns r. HIitoiJibH JIOKa craiKa pačomx jieccnpoMbiniJiennocTH.
B 1937—3S-x ronax b KpaHbe čbitoo saininne. B 1939 n b 1940—41-bix ronax b Kpanbe ycneraHo nposejin nse CTaiKn: čacTonajm pačoine niBeflHbix n canoaten-nbix MaciepcKiix, ooa pasa non pyitOBOflCTBOM Hapinn. B 1940-m rony nnejia mbcto HHTepecHan anpEH Kpa.HbCKnx penecJieHHbK yieHHK0B, KoiopoH pyitOBOflHz CKMK). yICHHKH HblCiaBILUI CBOH TpeČOBaHHH H IipHTpOSHJIH CTaiKOH. H03T0My MeCTHble BJiacTii sanpeinzn py koboahtc jih m ABiisKeniiH flocTjn b MaciepcKne, ito B03čynnjio b ropone CHJibHefirantt iraiepec.
Stane Šinkovec
Svoboda je prečuden sad, ki ti ne pade v roke sam z drevesa, v vrhove strme, ki vihar jih stresa, sam moraš ponj, če rad ali nerad.
(Matej Bor)
Po obdobju 1935 do 1937, ko je tedanje vodstvo KPJ razpustilo SKOJ (Savez komunistične omladine Jugoslavije) kot posebno organizacijo, se začenja v letu 1937 novo obdobje velikega poleta SKOJ. Novo vodstvo CK KPJ je izvedlo temeljito reorganizacijo SKOJ, borba za novo linijo — »ustvaritev širokih enotnih naprednih mladinskih gibanj na platformi borbe proti fašizmu, za demokracijo, napredek in mir« — je zahtevala korenite spremembe v delu.
Reorganizacija v skladu z novo linijo CK KPJ je bila izvedena v letu 1937/38. Začele so nastajati osnovne organizacije SKOJ v tovarnah, na univerzah, šolah, v množičnih mladinskih organizacijah in na vasi. Delo Partije z mladino je postalo kljub policijskemu nasilju in potrebni konspiraciji intenzivnejše. Nekako v tem času sta se formirali v Kranju dve skojevski grupi na gimnaziji, kjer je deloval Stane Žagar ml., in skojevske grupe v nekaterih tovarnah, med vajenci in na terenu. Medtem ko je bilo za prejšnje razdobje značilno to, da so posamezni člani KP zbirali okrog sebe napredno mladino, jo vzgajali in jo vodili, pa so v tem obdobju nastale organizirane skupine z mladincem partijcem kot sekretarjem skupine na čelu, ki samostojneje rešuje od Partije postavljene naloge. Kot legalne poti za delo med dijaško mladino in širjenje naprednih idej se je SKOJ posluževal v gimnaziji društva »Jugoslovan«, med delavsko in vajensko mladino pa je deloval po takrat dovoljenih, čeprav redkih delavskih društvih.
V prispevku sem se delno poslužil podatkov Inštituta za zgodovino delavskega gibanja Slovenije v Ljubljani. Marsikatero ime ni navedeno in marsikatera akcija je bila za gibanje morda važnejša in za okupatorja bolj nevarna od omenjenih, a žal se mi je precej izmuznilo iz spomina, saj je od takrat preteklo že skoraj četrt stoletja. Moj namen ni bil podati podrobno delo SKOJ in mladine v Kranju. Kratek čas, ki sem ga imel na razpolago, mi tega ni dopuščal. O vsem tem bo potreben dolgotrajen in temeljit študij, da se osvetle vsi tedanji dogodki v Kranju.
Stane Žagar ml. z očetom Stanetom Žagarjem (Po sliki v Muzeju narodne osvoboditve
v Ljubljani)
Pod vodstvom Partije je izvedel SKOJ številne akcije. Proglasa CK KPJ ob okupaciji Avstrije v marcu 1938 in po miinchenskih dogodkih v oktobru istega leta, v katerih je opozarjal na neposredno nevarnost fašistične agresije za Jugoslavijo, sta imela velik pomen v programu nadaljnje politične aktivnosti SKOJ.
V Kranju je bilo precej čeških državljanov, ki so bili ob nemškem napadu na Češkoslovaško mobilizirani. Ljudje so slutili nesrečo, ki je pretila Čehom. Množično so jih pospremili na železniško postajo. Na prsih so imeli pripete češke trobojnice. Slovo se je spremenilo v velike demonstracije proti fašistični samovolji; organizirala sta jih Partija in SKOJ. Takratni orožniški major v Kranju Vlado Cvijanovič je bil o tem poprej obveščen. Z nameravanimi demonstracijami se je popolnoi ta strinjal in je organizatorje obvestil, da bo dal demonstrante le formalno razgnati. Tako se je tudi zgodilo. Sprevodu so prišli orožniki naproti šele pred današnjo »Delikateso«, nakar so se demonstranti razšli na svoje domove. Demonstracije pa so prišle prav tudi policiji, ki je v naslednjih dneh zaprla nekaj vidnejših mladincev organizatorjev in pod pretvez«), da so kalili javni red, izvedla na njihovih domovih preiskave. Vohljači so stikali za komunistično literaturo, izvohali pa niso ničesar. Po nek;.j dneh brezuspešnega zasliševanja so mladince večinoma izpustili.
Razen pri vzgoji mladine je sodeloval SKOJ v tem času pri zbiranja podpisov za prijateljstvo in pakt s Sovjetsko zvezo, deloval s širjenjeia letakov, z napisnimi akcijami, s širjenjem ilegalne literature (v gimnaziji je razširjal »Srednješolca«), sodeloval pri razbijanju klerikalnih in nem-škutarskih shodov ter v velikih demonstracijah v Ljubljani ob dokončni okupaciji Češkoslovaške leta 1939 in Poljske v septembru istega leta.
Znana je stavka kranjskih vajencev aprila 1940, ki sta jo organizirala Božo Ručigaj in Janko Mlakar s še nekaterimi skojevci. Vajenci so predložili Sreskemu načelstvu v Kranju resolucijo, ki je obsegala 18 točk in v katerih so zahtevali zboljšanje delovnih razmer, odnosa mojstrov do vajencev in drugo. Akcija vajencev je imela v Kranju velik odmev. Šolske oblasti so na to reagirale po svoje in nekaj organizatorjev stavke izključile iz Obrtne šole. Toda ne izključitve ne zapori in ne policijsko nasilje, ki so ga izvajali nad njimi, niso mogli uničiti skojevske organizacije. Mladina je sodelovala v ljudskofrontovskem gibanju, ki ga je organizirala KP kot protiutež fašistično usmerjenemu protiljudskemu režimu.
Dan nemškega napada na Jugoslavijo se je naglo približeval. 25. marca 1941. leta je jugoslovanska vlada podpisala pristop k osi Rim—Berlin. Toda že 27. marca istega leta je padla osovražena Cvetko vič-Mačkova vlada.
Ta dan v gimnaziji ni bilo pouka. Po razredih so razredniki pojasnjevali, kaj se je zgodilo. V 5. razredu je profesor Omahen govoril svojim dijakom precej nacionalistično usmerjen govor. Na koncu je nekaj glasov zapelo »Bože pravde«. Toda niso prišli daleč. Iz sosednjega, 6. razreda, kjer je bilo precej skojevcev in naprednih mladincev, je zadonela »Bratje, le k soncu svobodi«. Pesmi so se pridružili tudi ostali razredi, pozneje z »Internacionalo«. Zborovanje je bilo nato na gimnazijskem dvorišču, od koder so se razširile manifestacije tudi po mestu.
Ljudstvo je zahtevalo vojaško zvezo s Sovjetsko zvezo, a tega Simo-ničeva vlada ni bila sposobna storiti.
6. aprila 1941 v zgodnjih jutranjih urah so napadla nemška letala brez vojne napovedi Beograd.
Istega dne je CK KPS objavil mobilizacijo vseh komunistov. V Kranju se je v naslednjih dneh prijavilo več prostovoljcev, predvsem mladine. Ne glede na do tedaj obstoječe stankarske razprtije je v mladini prevladal patriotizem in od tega časa naprej je nastopala brez kakršnih koli strankarskih predsodkov. Tako sta odšla iz Kranja dva transporta proti Zagrebu in eden proti Novemu mestu. Večina ljudi sploh ni prišla do orožja; če pa je že kdo dobil v roke puško, je ostal brez potrebne municije. Prostovoljci v Novem mestu so doživeli bombni napad na poslopja, kamor so jih strpali, zagrebške vojašnice pa so s tanki obkolili Nemci in ustaši. Izdajstvo domovine, na katero je Partija stalno opozarjala, je bilo na dlani. Večini prostovoljcev je uspelo kljub temu pravočasno pobegniti iz vojašnic in množica ljudi se je začela valiti nazaj proti Sloveniji. Marsikaterega prostovoljca so ujeli ustaši, saj zaradi njegove mladosti ni bilo težko ugotoviti že po obrazu, da še ne spada k redni vojski. Začel se je splošni lov na prostovoljce. Glavnino prostovoljcev je zajela nato nemška vojska v Sevnici in jo preko Celja poslala v nemška ujetniška taborišča. Kljub temu je še vedno precejšnjemu številu »Zagrebčanov« in »novomeščanov« uspelo priti do Ljubljane.
Kranj je bil okupiran 12. aprila leta 1941. Okupatorja je sprejel popoln molk.
Mladino je poraz močno prizadel, ni je pa zlomil. Že 14. aprila ob devetih dopoldne je bil v gozdičku za pokopališčem prvi sestanek skojevcev, na katerem so sprejeli sklepe: zbiranje orožja, organiziranje mladine in vseh poštenih rodoljubov za neizprosen boj proti fašističnemu okupatorju. V naslednjih dneh je odšlo večje število mladih ljudi na bivšo Rupnikovo linijo po zapuščeno orožje, ki so ga kmalu nato pričele uspešno uporabljati roke naših prvih borcev. Ko so nekaj kasneje nemške oblasti izdale prepoved o nošenju in posesti strelnega orožja pa tudi večjih
Božo Ručigaj
(Po sliki v Pokraj. muzeju NOB, Kranj)
nožev, je bilo orožje že večji del na varnem, zakopano ali shranjeno na določenih mestih. Precej orožja so poskrili tudi kmetje.
Takoj po zasedbi so Nemci vrgli na delo ves svoj propagandni aparat in začeli prisilno germanizacijo Gorenjske. Sežigali so slovenske knjige, uničevali knjižnice, ukinili slovenske šole in prepovedali slovenščino kot uradni jezik.
Z odlokom šefa civilne uprave z.a Gorenjsko Kutschere je bila 24. maja 1941 ustanovljena politična organizacija »Karntner Volksbund«, kamor so se morali pod grožnjo vpisovati prebivalci. Vsi ti ukrepi naj bi dali Gorenjski vsaj zunanji videz nemške pokrajine. Vendar Nemci Gorenjcem niso zaupali. Razne rasne komisije so začele ugotavljati rasni izvor prebivalstva. Prve dni julija so začeli množično izseljevati ljudi, za katere so menili, da bi jih lahko ovirali pri njihovih načrtih germanizacije Gorenjske. Partijski in skojevski kadri pri preseljevanju niso bili prizadeti. Prve aretacije vidnejših komunistov je opravil gestapo že takoj po zasedbi, a jih je iz neznanega vzroka kmalu izpustil. Ko pa so v maju in juniju sledile ponovne aretacije, so se izpostavljeni organizatorji umaknili v ilegalo.
Toda vedno hujše nasilje je naletelo na čedalje večji odpor ljudstva. Partija in SKOJ sta začela ustanavljati prve odbore OF, ki so bili sestavljeni iz najzavednejših ljudi ne glede na njih bivšo strankarsko pripadnost; načeloma so bili odbori sestavljeni iz pripadnikov bivših strank, ki so
27. aprila 1941 ustanovile OF. Odbori so se formirali po tovarnah in na terenu.
Prelomnico v delu SKOJ in mladine v Kranju pomeni prihod člana PK SKOJ Staneta Žagarja ml. na Gorenjsko v juniju 1941. Dijaška in študentska mladina se je zaposlila deloma na cesti, deloma v tovarnah in uradih. Tam, kjer je bila, je organizirala v začetku razne manjše sabotažne akcije, zbirala razno orožje, pisarniški material in ostalo, vse, kar je menila, da bi lahko škodovalo sovražnikom in koristilo pozneje borcem ter že takrat delujoči tehniki. Propagandni material je prihajal namreč iz Ljubljane sicer dokaj redno, žal pa je bila večina izvodov precej slabo čitljiva. Aktivisti so se zato odločili za ustanovitev tehnike. Skoraj istočasno se je začel razmnoževati propagandni material na treh krajih: pri Hafnarjevih v Stražišču, pri Ručigajevih na Primskovem in prehodno v »Vrvarni« Šinkovec v Kranju, kjer so izdelovali tudi propagandne letake. Seveda so bile za to potrebne zelo velike količine papirja ter ostalega materiala in mladina je imela vedno dovolj dela z zbiranjem in nato z razpečavanjem izvodov. Ustanovljene so bile prve javke, skladišča materiala in centri za vezo, ter več distribucijskih točk: v čevljarski delavnici Ignaca Bizjaka na Primskovem, v čevljarski delavnici Emana Džordževiča na Ljubljanski cesti, pri Rudolfu Kočevarju pod Šmarjetno goro, v čevljarski delavnici Franca Mravlje, v gostilni Tepina v Stražišču, pri Vinku Hafnarju v Stražišču, pri Šiškovih v Stražišču, v brivnici
Anton Hafnar v Stražišču, pri Francu Benediku, gostilničarju v Stražišču (pri »Primožu«), pri Benediku (»Jakelčku«) v Stražišču, pri Ručigajevih na Primskovem, v mehanični delavnici Kraševec — vulkanizacija Boncelj ter v »Vrvarni« Šinkovec v Kranju.
Mladina je organizirala v tem času tudi zbiranje sanitetnega materiala, iz lekarne Rauch — tu je bil zaposlen skojevec Sine Toporiš — in iz drogerije Šinkovec, kjer je bila zaposlena Mimica Hrovat-Vraničar. Lastnika sta tudi sama sodelovala pri tem. Iz lekarne Šavnik pa je prinašal material Mirko Kmet. Delno pa je don.ašala mladina sanitetni material tudi iz tovarn, podjetij in ustanov. Da ne bi okupator prišel na sled, odkod izvira material, je bilo treba odstraniti vse napise, ki bi lahko pričali o njenem izvoru. Zato so mladinci material previl! v drug papir ter stekleničke in tube prelepili z drugimi napisi.
Zadnje dni julija in prve dni avgusta je odšlo iz Kranja nad 40 prvoborcev v partizane. Iz njih sta bili formirani I. in II. Kranjska četa, iz teh pa 4. avgusta 1941 Storžiški bataljon. V teh dneh so izvedli kranjski partizani tudi prvo akcijo. Na Veliki poljani pod Storžičem so likvidirali gestapovskega agenta Walterja Heckerja —- ravnatelja banke v Kranju. V odgovor na to so Nemci 23. avgusta 1941 obesili v Kranju ujetega partizana Milorada Stošiča.
V noči pred obešenjem so izvedli kranjski mladinci prvo večjo, vsem vidno akcijo. Še pred policijsko uro so se zbrali skojevci Tugo Vidmar, Boris Ručigaj, Ivo Puhar, Slavko Smuk, Janez Pucelj, Stane Rant, Štefan Eržen in Stane Šinkovec v Reginčevi šupi na Zlatem polju vsak s svojo posodo z minijem in čopičem. To noč so kljub policijskim in vojaškim patruljam izpisali velike protifašistične parole na betonski cesti od Kranja do Naklega, na obcestnih kamnih pa srp in kladivo ali peterokrako zvezdo. Naslednje jutro je bil Milorad Stošič obešen. OF je izvedla bojkot ogleda prvega okupatorjevega zločina v mestu. Le nekaj plačancev in podrepnikov okupatorja je bilo navzočih.
Mladina se je hotela še drugače oddolžiti prvi žrtvi. Spomin n.anjo naj bi bil ohranjen tudi v vidni obliki. Zato sta skojevca Milko Rotar in Stane Šinkovec še isto popoldne fotografirala obešenca in se nato umaknila skozi Savski drevored. Slike so se ohranile do današnjega dne in jih hrani Muzej narodne osvoboditve v Ljubljani.
Vislice je okupator pustil tam, kjer so bile. Ostale naj bi kot nenehna grožnja upornemu mestu. Ljudem pa so pomenile svetinjo, ki jo je bilo treba ohraniti v spomin na prvo žrtev. Zato so se skojevci odločili, da jih shranijo na varnejšem mestu. V večernih urah nekega dne v začetku decembra so štirje aktivisti, Pavle Bartelj, Lado Smuk, Tine Prinčič in Stane Šinkovec kljub nemškim patruljam podžagali vislice in jih odnesli na neko
njivo pod Velikim hribom, kjer naj bi pod snežno odejo varno pričakale pomlad. Novica o tej akciji se je hitro razširila po Kranju. Govorili so vse mogoče. Najbolj »informirani« so videli celo nekaj kamionov partizanov, ki so baje zasedli vse dohode v severnem delu mesta, naložili vislice na kamion in jih odpeljali. Osvobodilna fronta je pustila, naj ljudje govore, kar hočejo, saj so bile te govorice samo še večja propaganda za osvobodilno gibanje.
Skojevska organizacija se je že v poletnih mesecih močno razširila. Z nenehno vzgojo mladine, ki je sodelovala z raznimi akcijami v narodnoosvobodilnem gibanju, so se močno razširili skojevski aktivi, tako po številu aktivov kot tudi po številu članov v posameznih aktivih. Največ zaslug pri delu z mladino sta imela vsekakor zelo sposobna organizatorja, član PK SKOJ Stane Žagar ml. in Tugo Vidmar. S povečanim številom skojevskih aktivov se je pojavila potreba po popolnejši obliki organizacije. Zadnje dni avgusta, dokončno pa v mesecu septembru 1941 je bil formiran v Kranju Mestni komite SKOJ, ki ga je vodil sekretar Tugo Vidmar. Člani so bili:	Boris Ručigaj, Janez Pucelj, Milko
Rotar, Stane Rant, Alfonz Šiška, Štefan Eržen in Stane Šinkovec. V prvotnem sestavu je komite razen nekaterih manjših sprememb deloval vse do velike februarske gestapovske »prevale« v letu 1942.*
S pritokom novih borcev med partizane so močno narasle tudi potrebe za njihovo preskrbo, predvsem za bližnjo zimo. Mladina je bila zato nenehno na akcijah in delo na terenu je padlo pretežno na njena ramena. Orožje je bilo treba prenesti iz enega kraja v drugega, ga dobiti od kmetov, ki so ga skrivali in so bili zaradi hudega okupatorjevega nasilja nezaupljivi in v večnem strahu pred begunjsko mučilnico in Drago, kjer so streljali talce.
V zgodnjih jesenskih mesecih leta 1941 je organizirala mladina prvo večjo nabiralno akcijo in odkup odpadnega sadja in sladkorja, iz česar so nato po domovih aktivistov in simpatizerjev OF kuhali marmelado in jo z drugimi življenjskimi potrebščinami (moka, sladkor, testenine, sol in drugo) preko zbirnih mest odpremljali naprej. Jeseni so Nemci organizirali tako imenovano WHW (zimsko pomoč), nabiralno akcijo za vzhodno fronto. Ljudje so dajali, kolikor so bili prisiljeni. Obvezno so morali oddati vse sanke in smuči. Seveda so mnogo tega poskrili, kar je bilo pozneje poslano v partizane. Še pred tem je OF zbrala večje količine volne, ki jo je potem porazdelila med svoje simpatizerje. Predelovala se je tudi
* Po odhodu Tugo Vidmarja v oktobru v jeseniško okrožje, je postal sekretar Mestnega komiteja SKOJ Stane Žagar. (Op. urednika).
domača volna. Dekleta in žene so pletle vrsto noči za borce in ni jim bilo mar prečutih noči. Iz marsikatere hiše je takrat odšlo vse, kar ni bilo najnujnejše za dom. Tako se je v zbirnih centrih kmalu nabralo več sto puloverjev, sto in sto parov nogavic in rokavic, šalov, pa tudi perila, obleke, bund in drugega. Nič manjše niso bile potrebe po denarju in mladina je vneto sodelovala tudi glede tega pri zbiranju. Samo takratna mladinka, poznejša skojevka in partijka Milena Korbar-Irena, ki je padla v Šorlijevem mlinu na Rupi pri Kranju, je hkrati oddala 5.000 RM, in to od ene same osebe — Jožka Zabreta. To je pomenilo za tiste čase, ko so se mesečne plače gibale od 60 do 120 RM, ogromno vsoto denarja.
Aktivnost mladine v tem obdobju je bila v Kranju zelo velika. Večje ali manjše akcije mladine so se vrstile skoraj vsak dan. Ob obletnici Oktobrske revolucije so izvedli skojevci napisno in trosilno akcijo, ki je zajela prav vse dele mesta in okolico, po hribih pa so zagoreli številni kresovi. Najbližji je zagorel na Šmarjetni gori; zanetil ga je skojevec Alfonz Šiška. Omembe vredno je tudi miniranje mostu pri postaji Jošt. Komite SKOJ je kot pomožni organ organiziral diverzantsko grupo, ki so jo vodili Stane Rant, Marjan Jan in Milan Zakrajšek in ki je pripravila to akcijo. Miniranje, ki ga je izvedel Alfonz Šiška, se sicer ni popolnoma posrečilo, kljub temu pa so bili za dva dni zadržani vsi nemški vojaški transporti, ki so s polno paro hiteli na pomoč nemškim divizijam, ki so prav takrat brezuspešno naskakovale osvobojeno ozemlje v Srbiji okrog Valjeva.
Diverzantska grupa je imela nalogo ovirati tudi redni promet transportov na cestah. V ta namen je zakopavala v cestišča deščice s pribitimi žeblji, spodžagovala telefonske drogove, tik pred napadom na »Bohinjsko republiko« pa je kljub močni straži navrtala sodove bencina v nemškem skladišču na Primskovem.
Svoj delež je prispevala mladina tudi k dražgoški bitki, v kateri je obležalo na bojišču mrtvih več sto Nemcev. V bojih je sodelovalo več skojevcev, s terena pa so nosili na položaje hrano, strelivo in vse potrebno.
Boj je zahteval tudi prve žrtve med kranjskimi skojevci. 24. decembra 1941 je pri osvoboditvi Selc padel član KP in nekdanji skojevec, urarski vajenec Božo Ručigaj. Padel je, ko je reševal v bitki ranjenega tovariša.
13. januarja 1942 je bil po zverinskem mučenju v begunjskih zaporih ustreljen prvi sekretar kranjskega komiteja SKOJ Tugo Vidmar. V oktobru 1941 je odšel v ilegalno delo na jeseniško območje, kjer je bil izdan in nato ujet v Kranju.
Herojska je bila tudi smrt 13 skojevcev, ki jih je vodil član PK SKOJ Stane Žagar ml., v jami na Okroglem. V jamo so se umaknili iz borbe
Milorad St osic, obesen 23. avgusta 1941 v Kranju (Po sliki v Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani)
v Uden borštu, kjer jih je napadlo več tisoč Nemcev. S seboj so nosili ranjenega Staneta, ki je bil potreben zdravniške pomoči. Namesto zdravnika pa je Stanetov znanec Pavle Kern pripeljal s seboj Nemce. Boj je trajal, dokler ni pošlo vse strelivo. Z zadnjimi naboji so si sami vzeli življenje. Le tri so ujeli Nemci.
Ker Nemci z borbo in nasiljem niso uspeli pokoriti dežele, so se zatekli k izdajstvu. Februarja leta 1942 je prišlo do največje gestapovske »provale« na Gorenjskem v vsem obdobju NOB. Vlogo judeža je opravil Ivo Urbanc-Kumerdaj. Žetev je bila bogata. Gestapu je uspelo v Kranju ujeti vse, ki se niso utegnili pravočasno umakniti v ilegalo. Nad 300 aktivistov je bilo aretiranih in poslanih v Begunje. Okrog 100 žrtev je pobrala Draga, ostali pa so bili večinoma poslani v delovna taborišča in taborišča smrti Dachau, Mauthausen, Buchenwald, Flossenburg, Rawens-briick, Auschwitz in drugod, kjer so bili ponovno izpostavljeni nečloveškemu mučenju in sadizmu gestapovskih krvnikov.
Toda okupator je slavil kratko in samo polovično zmago. Partija in SKOJ, ki sta v nenehnem boju vzgajala nove kadre, sta pričela snovati nove odbore OF in še preden je bil zadnji zapornik odpeljan v taborišče, je pričela delovati tudi nova skojevska in mladinska organizacija (Jože Oman, Vida Šinkovec-Janina), v začetku močno konspirativno v strogi ilegali, počasi in tipaje, v letu 1943 pa je dosegla vrhunec svojega poleta, ki ga je obdržala od tedaj brez večjih pretresov do osvoboditve.
SKOJ AND THE YOUTH OF KRANJ FROM 1938 UNTIL SPRING 1942
S u m ra a r y
Aftcr the reorganisation of SKOJ (the Union of Communist Youth of Yugoslavia) in 1937/38 there began a period of great activit/ for it. As the Czech citizens were leaving Kranj to join up the army at home after the German attack on Czechoslovakia the Communist Party and SKOJ organised demonstrations against fascist encroachment. SKOJ took also part in collecting signatures for friendship and pact with USSR, it distributed pamphlets, its members wrote slogans on walls, spread illegal literature, helped disperse clerical party’s and pro-German meetings and participated in big demon-stratio-ns in Ljubljana on the occasion of the occupation of Czechoslovakia and Poland. In 1940, SKOJ members helped apprentices at Kranj to strike.
On March 27, 1941, the secondary school at Kranj also saw demonstrations against Germany. Students sang »Brethren, Let’s Reach the Sun of Freedom« and the »Internationale«. When shortly afterwards Yugoslavia was attacked the young people of Kranj responded to the aippeal of the Central Committee of the Communist Party of Slovenia to join the fight as voluntecrs.
On April 12 Kranj was occupied by German troops. Only two days later there was a SKOJ meeting. Members began to collect arms. The turning point in their work came with the arrival in Gorenjsko of Stane Žagar jr., member of the Provincial Committee of SKOJ, in Jun e 1941. It was at that time that the first underground printing presses, rendez-vous points, Stores of material and communication and distri-bution centres came into being. The youth took part in collecting various material for the Partisan units. On the eve of the hanging of the Partisan fighter Milorad Stošic at Kranj the youth for the first time organized a large operation of writing their protests on walls.
During the summer 1941 SKOJ spread far and large. At the end of August and definitively in September 1941 the Town’s Committee of SKOJ was set up at Kranj. On the anniversary of the October Revolution SKOJ members wrote slogans on walls and covered the town with leaflets, while ih the mountains numerous fires were burning.
PRVO LETO PARTIZANSKEGA GIBANJA NA KRANJSKEM OBMOČJU
Franc Šteje
Po partijski konferenci, ki je bila 1. in 2. junija leta 1941 v Ljubljani, kjer so bili zastopani tudi partijski delavci iz Gorenjske, se je ustanovil okoli 20. junija tudi pri kranjskem okrožnem komiteju KP poseben vojnorevolucionarni komite. Sestavljali so ga France Vodopivec, Franc Mrak, Franc Nartnik in Rudi Papež, vsi delavci iz Kranja in Jože Janežič, tovarniški delavec iz Tržiča. Kranjski okrožni komite je obsegal območja Kranja, Tržiča in Škofje Loke.
Prvi kranjski komunisti so morali oditi v ilegalo že sredi junija 1941. Nemci so namreč začeli z vso naglico loviti komuniste in španske borce po vsej Gorenjski. Ilegalci so se zbirali v kranjski okolici, od koder so še nadalje delovali.
Ob napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija je izdala KPS proglas, v katerem je pozvala vse Slovence na brezkompromisno borbo proti okupatorju.
Že 30. junija so izdali organi nemške oblasti tudi za Gorenjsko veljavna navodila za postopek proti tistim, ki bi napadli oblast, vršili sabotaže ali »ropanja«. V tem navodilu so bili predvideni tudi izredni ukrepi. Kolikor ne bi mogli odkriti pravih krivcev, je bilo predvideno streljanje talcev.
Uporabljena literatura: Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov VI/1, VI/2. — T. Brej c-Pavle, Iz naroda hlapcev v narod junakov, Borec 1951, 214—218. — K. F., Niso se prodali . . . ponosno so rajši smrt izbrali, Gorenjski glas 19. IV. 1951. — Gorenjska v borbi za svobodo, Kranj 1959. — V. Hafner, Trinajstorica, Borec 1953, 40—50, 96, 98, 194—196, 244—247, 274—275, 329—332, 370—372. — V. Hafner, Stanko Žagar, prvi od trinajsterice padlih junakov, padlih v jami nad Okroglim, Ljudska pravica 24. X. 1949. — Koledar najvažnejših dogodkov, ob 40. obletnici KPJ na Gorenjskem, Kranj 1959. — Ljudstvo pod Storžičem v boju za svobodo, Goriče 1955. — M. Mikuž, Pregled razvoja NOB v Sloveniji I, 1956. — S. Semič - L. Mršnik, Pregled enot narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji in njihovega poveljniškega kadra 1941—1945, Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS II. (1958) 238. — P. Škerl, Poč.eci partizanskog pokreta u Sloveniji, Bgd. 1956. — -vr, Pod Malim Gregorjevcem 17. julija 1941, Ljubljanski dnevnik 11. julija 1953. — -k-, K orožju! je šel glas julija 1941 po vsej Gorenjski, Slovenski poročevalec 22. julija 1952. — F. Š t e f e-Miško, Rojstvo Kokrškega odreda, Glas Gorenjske 1953 št. 15 sl. — Prvi rafal, Ljubljanski dnevnik 21. VIL 1953. — 1. avgust -občinski praznik Kranja, Glas Gorenjske 1. VIII. 1953.
Na kranjskem območju so bili tedaj že pogoji za vstajo. Močna partijska organizacija v Kranju in okolici, ki je obstajala že pred vojno, se je v tem času še okrepila. Značilno je, da so bile partizanske enote osnovane v bližini večjih industrijskih središč, kjer je bila Partija najmočnejša. Takoj ko se je razsula jugoslovanska vojska, so začele partijske in skojevske organizacije zbirati orožje in municijo. Nastala je mreža zanesljivih zaupnikov. Konec maja so ustanovili v Kranju okrožni odbor OF, v naslednjih mesecih pa so začeli ustanavljati terenske in tovarniške odbore OF, v jeseni pa tudi že rajonske odbore OF. S tem je bil ustvarjen eden najvažnejših pogojev za uspešno pripravo oborožene vstaje. OF je skrbela za materialno pomoč partizanom, za obleko, obutev, vojaško opremo, orožje, sanitetni material in denar. Materialna pomoč, ki jo je dajal Kranj in njegova okolica, je bila velika in množična.
Odločilen moment v organizaciji odporniškega gibanja je nastopil, ko je prišel 17. julija na Gorenjsko delegat CK KPS Stane Žagar in iz Ljubljane prinesel navodila Glavnega poveljstva za organizacijo partizanskih enot. Še istega dne je organiziral s tem namenom sestanek na Vodiški planini, na katerem so bili navzoči predstavniki vojnorevolucio-narnih in partijskih komitejev. Kranjski komite sta zastopala Anton Nartnik iz Kranja ter Jože Janežič iz Tržiča. Nov sestanek je bil 20. julija, toda brez predstavnikov kranjskega okrožnega komiteja, ker ti niso mogli priti zaradi zasledovanja nemških patrol. Na obeh sestankih je
bilo odločeno, da se izvede v noči od 27. na 28. julij vstaja v kranjskem in kamniškem okrožju ter da organizira vsak dkrožni komite na svojem območju partizanski bataljon. Določeno je bilo tudi vodstvo za posamezne sektorje. Na kranjskem območju je bil odgovoren za politične priprave France Vodopivec, za vojaške Jože Pesjak, bivši jugoslovanski letalski oficir iz Kranja. Tomo Brejc je prevzel poleg ostalega še samo izvedbo vstaje na kamniškem območju, Lojze Kebe pa je odgovarjal za škofjeloško območje.
Člani kranjskega komiteja so imeli takoj nato pod Seničnim v Uden borštu poseben sestanek. Navzoča sta bila tudi delegata CK KPS Lojze Kebe in Tomo Brejc, ki sta sporočila sklepe konference z dne 20. julija. Izdelali so podroben načrt akcij za posamezne grupe. Kranjska skupina bi morala požgati garaže in zaloge bencina na Primskovem, govorili pa so tudi o napadu na orožniško postojanko v Podnartu. Šenčurska skupina je dobila nalogo, da napade orožniško postojanko v Cerkljah in uniči telefonske drogove med Šenčurjem in Britofom na liniji Kranj— Cerklje. Po opravljenih akcijah bi odšli udeleženci na zborno mesto na Veliko Poljano pod Storžičem, kjer bi se združili tudi s tržiško skupino in ustanovili bataljon. Za komandanta bataljona je bil določen Jože Pesjak, za komisarja pa Jože Janežič.
Na desnem bregu Save je v tem času zbiral Anton Nartnik, delavec iz Kranja (Stražišča), ilegalce, večinoma delavce iz »Jugočeške«, ki so se
bili umaknili okupatorju. Iz te skupine se je izoblikovala četa, ki ji je poveljeval Nartnik, njen politkomisar pa je postal Jože Bitenc, delavec iz Stražišča. Nartnik je dobil nalogo, naj požge žito na nekem zaplenjenem posestvu izseljenih Slovencev ter likvidira nekega gestapovca.
Tomo Brejc je nato odšel na kamniško območje, da bi izvedel vstajo. Z vso naglico so se pripravljali na 27. julij, zbirali orožje in prostovoljce, ki bodo izvedli akcije. Na večer pred pričetkom pa je sporočil Pesjak Brejcu v Kamnik, da akcije ne bo mogel izvesti, češ da ni dobil obljubljenega orožja. Medtem ko je bila v kamniškem okrožju izvedena vstaja po načrtu, pa je bila v kranjskem le deloma. V kranjskem okolišu zaradi Pesjakovega omahovanja do vstaje ni prišlo. Vendar je bil uspeh priprav ta, da se je večina ljudi, določenih za akcijo iz Kranja in okolice (predvsem iz Naklega, Strahinja, Kokrice in Britofa), od katerih so bili največ delavci iz tovarne »Semperit« v Kranju — po številu skupno okoli 40 — zbrala pri Cegelnici (pri Naklem) v Uden borštu in da je nastala iz njih partizanska enota. Važno je tudi, da je bila udeležba pri pripravah za vstajo zares velika. Šenčurska skupina, ki je štela 13 mož, je odšla v bližnje gozdove, nato pa so se udeleženci zopet vrnili na svoje domove. Pač pa je tržiška skupina podžagala telefonske drogove pri Sv. Ani, napadla tržiškega komisarja in razbila nekaj napisnih desk, medtem ko poskus požiga žage ni uspel.
Nemška reakcija na dogodke je bila nagla. Že 28. julija je šef civilne uprave za Gorenjsko Kutschera uvedel policijsko uro od 22. ure zvečer do 4. ure zjutraj. Naslednji dan je postavil še izredno sodišče za sojenje komunistov, ki bi vršili ali poskušali vršiti sabotaže.
Kranjska skupina se je zadrževala pri Cegelnici še teden dni. Prihajali so še novi ilegalci. 1. avgusta se je formirala četa, imenovana Kranjska (danes znana pod imenom 1. kranjska četa) s komandirjem Francem Mrakom iz Kokrice, delavcem iz Kranja, komisar čete je postal Stane Toplak, prav tako kranjski delavec. 2. avgusta je dobila četa nalogo, da krene na Veliko Poljano, kjer se je sešla naslednjega dne s Trži-Ško četo.
Kranjska in Tržiška četa sta šteli skupaj tedaj 65 borcev. Sredi dneva sta 3. avgusta prišla na Veliko Poljano iz Kranja dva gestapovca Walter Hecker, bančni uradnik v Kranju in še neki drug gestapovec. Heckerja sp partizani likvidirali, medtem ko se je drugemu posrečilo pobegniti. Zaradi tega dogodka sta se združeni enoti še isti dan premaknili na severno stran Storžiča in se utaborili v koči trgovca Verbiča iz Tržiča. Pričakovali so prihod večjega števila prostovoljcev, za kar so bile potrebne organizacijske priprave. Na Veliki Poljani je ostala le večja
patrola, ki je imela nalogo, da sprejme došle prostovoljce ter jih odpravi v taborišče na drugo stran Storžiča. Zaradi poročil pobeglega gestapovca o tem dogodku, so Nemci še isti dan zasedli dohode proti Storžiču. Zato tudi večje število prostovoljcev ni moglo priti na Veliko Poljano.
4.	avgusta sta se v Verbičev! koči Kranjska in Tržiška četa združili v Storžiški bataljon, imenovan tudi Kranjsko-tržiški. Potem so borce prisegli. Komandant bataljona je postal Jože Pesjak, politkomisar pa Jože Janežič, kot je bilo določeno na sestanku v Uden borštu pri Seničnem. Ta združitev je imela še drug pomen. Stane Žagar je namreč napravil načrt napada na Begunje, da bi rešili tam zaprte Slovence. Predvidel je, da bi napad izvedli dve gorenjski enoti, namreč Storžiški in Cankarjev (imenovan tudi Gorenjski ali Jelovški) bataljon. Zato je zvečer 4. avgusta večina Storžiškega bataljona krenila na Dobrčo, od koder naj bi skupaj s Cankarjevim bataljonom 6. avgusta med 1. in 2. uro zjutraj napadla Begunje in rešila zapornike. V koči je ostalo 21 borcev.
5.	avgusta zgodaj zjutraj so Nemci presenetili teh 21 borcev, ki so spali v Verbičev! koči. Zaradi nepazljivosti partizanskih stražarjev so obkolili kočo. Pri prebijanju iz obroča je padlo 8 partizanov, med njimi
Po napadu na 21 borcev Storžiškega bataljona v Verbičevi koči pod Storžičem S. avgusta 1941 (Po sliki v Pokraj. muzeju NOB, Kranj)
tri partizanke in politkomisar bataljona Jože Janežič. Nemci so zmetali vsa trupla v kočo in jo zažgali.
Medtem je Storžiški bataljon prišel na vrh Dobrče, kjer je počival in čakal, da se je zmračilo. Potem je krenil proti Begunjam. Napad pa je bil premalo konspirativno pripravljen. Terenci in borci so raznesli vest, da mislijo partizani napasti Begunje. Nemci so Cankarjevemu bataljonu zaprli prehod čez Savo in ni mogel priti na dogovorjeno mesto. Zato se je
6.	avgusta ob pol štirih zjutraj začel Storžiški bataljon pomikati nazaj na Dobrčo z namenom, da bi tam prebil dan, napad na Begunje pa bi izvedli prihodnjo noč, 7. avgusta. Ko se je popoldne bataljon na vrhu Dobrče pripravljal na počitek, so ga iznenada napadli Nemci z vseh strani in ga popolnoma razbili. Zaradi nenadnega napada in premoči je Nemcem uspelo razbiti bataljon, nekaj borcev pa je bilo tudi ujetih. Med temi je bil tudi Milorad Stošič iz Tržiča, ki so ga nato Nemci 19. avgusta v Begunjah obsodili na smrt, 23. avgusta pa je bil v Kranju javno obešen.
8. avgusta so Nemci napadli še Cankarjev bataljon v bližini Lipni-ške planine na Jelovici na današnjem Partizanskem vrhu (prej imenovan Kotlič). Bataljon je sprejel borbo, vendar se je moral zaradi sovražne premoči umakniti v Selško dolino, kjer se je razdelil na čete, ki so nekaj časa samostojno operirale.
S temi nemškimi akcijami gorenjski partizani niso bili uničeni. Značilno je, da poročajo Nemci zatem, da se na Gorenjskem položaj ni bistveno izboljšal in da je aktivnost komunistov še vedno velika, kljub vsem izvedenim vojaškim akcijam. Težišče oborožene borbe pa je prešlo v tem času na kamniško območje.
Nartnikova četa (danes imenovana tudi 2. kranjska četa), ki je štela
1.	avgusta 17 ljudi, je v glavnem manevrirala v Selški dolini in na grebenih, ki ležijo proti Kranju. Na sestanku aktivistov, ki je bil septembra 1941 na Krivem brdu, je dobila nalogo, naj krene v Poljansko dolino. Čez nekaj tednov pa se je zopet vrnila na območje Sv. Mohorja.
Pet dni po napadu na Dobrči je član Okrožnega komiteja KP Kranj Franc Vodopivec s pomočjo terenske organizacije zbral ostanek (19 partizanov) Storžiškega bataljona v gozdu ob Savi pri Okroglem. Ti so nastopali od tedaj kot Kranjsko-tržiška četa. Komandir čete je postal Jože Pesjak, komisar pa Anton Štefe, delavec iz Tržiča.
Ta četa je kak mesec dni krožila po okolici Kranja in Tržiča. Dne 23. avgusta poroča Slovenski poročevalec, da je prekinila telefonsko-telegrafsko linijo v okolici Kranja. 3. septembra je zažgala Gorjančevo žago na Kokrici. Prve dni oktobra se ji je priključilo v gozdu pri Predosljah pri Kranju 16 borcev bivše Mengeško-moravške čete, ki jih je vodil Janko Bizjak iz Črnuč. V gozdu pri Okroglerp se jim je pridružila še Nartnikova
OSVOBODILNA
Ig* F RO N TA
dSREDNi! ORGAN OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA
Leto I št. 2
V začetku decembra 1941
Cena 1 L 30pf
Praznik Prešernovega rojstva
''nikdar ni slovenski n;trod prn-zaoval rojstne; obletnice svojega ge« taki nesreči in grozi, kakor
ni ja v
jo ho obhajal živeči rod 3, decembra letošnjega leta. Senovo pod j ar mi jen, tozkosaa med trt državne zveri, ne-53-iviako razšeljevan, tepen, ponižan, telesno močen in pobi jan bo doli vol pram k svojega dvba. Da bt ga do« živci zavestno! Da bi se mi in vsi naši; v izseljeniških taboriščih, v koncentracijskih taboriščih, v ujet« tiiStvn, vsj preganjani in trpinčeni in tisti, ki kot bedni, a sveti nam talci v rekah pobesnelih tujcev čakajo na nasitno smrt, da bi s* vsi spomnili te oblet nioe z. rar. g vetij ono, s pravo mislijo «a JVešcrnovega doba. P.>1 bo njim in rani moč in voljo vse ptenesti s trdno zavestjo o' veli* kem in vrednem smotru.
Več kot sto tet spremljajo usodo nnševa uamda njegovi stihi. Celo *tci«t)e sc. src 1 naših" domoljubov ob njih ogrevajo ra slovensko stvar. Sto let že pijemo ir njih poleg *.%» i^ti n:;,!, v v-d o sloven#tva — ve ib v b .iikčnost, n panje 4n svetlo zavest. St • let je i’.<-šernov duh r. nami, in vendar r-e nam danes zdi. da nam ni
cenejših napotkov od teh gesel, oh-Ijab in pozivov, Če nam. ne bi bil oitavil svojo vere v v-t lik* in nepremakljiva načela življenja, ki nam tudi na tem velikem prelomu jasno kažejo edino - prav<< in r«.6ilno smer.
$»ei pozabimo jib. zaklenimo si j;h v srca n ph drbm rt zberimo I Panes to storijo laže,.zakaj nesivča in bližina usode sta nam odprli oči. Utemeljujoč smisel naše nar -dne bPnosti je .pisal Prckereh Vrazu: ,, Stccr tem pa mi šli: pustimo vse. La je zraslo; do žetve, da for» Gospod (to Pan) no sodh|t dan mogel ločiti dobro od siAb<-i?a'*, Ta megov zago-vo f el overiš r v> jv n« |ginbtj| i od ijo ■ or ha vprašanje pe> upr.-u ičenosti oat-Ada in vr 'ga nscamo uas«Ucga. Vrli k in p'< prost je", Lakov $;>" preprosti in
b i -to nikoli bolj potreben, drag ta važen, kakor zdaj. da nam 4e nikoli ci. bil bližji ter da nam ni še'nikoli g -vorii tako .•odločila# in tako sme« lodavuo.
Dan za dnem se v teh časih slo« venski človelž zateka k njegovi misli, ir :v-.-£'..vi veri in k njegove mo. pre-!	Ponavljamo si n 1 c gore blage
»tihe: , .Vn-m sna bodo Kranjcem »e zjat.vU-, j:t$i mtlši zvezde kakor zdaj »i/alt b P .navijamo si njegove sve~ , d.u-c in v lik- !>;-edv-i Največ »veta vtiokorn sliši Slave...“ In vedno glasneje in sUoviteje *i govorimo stihe; ,,Of:oik, kar im* Sias-a, vsi n.-.i v rol.e sežejo..‘V Toda asi pop m dno njegove besede : prav in do kr*.:-*? AS; 'n-r -jemamo res njegovega duha, ali čupmo nfegežvo vašnost *e V.anainj > uro, za ta odločilni in .»!nl dan na e zgo-dovino, če iščemo samo utehe za današnjo rcsnS-čiio^t v teh znamenitih zagotovilih?
Prešeren ue bi bil, kav je. in ;• '.-da ttjegove. svetle osebnosti n* bi biki Večna v.-dniea temu naroda. O' nam ne bi bil zapustil še drago«
govo izjavo »i prikličimo v spomin. Vplul j<> je v-svojo ..Zdravi;ion", ki jo }c zapel ob tiovini pred sodem in dovctdesetlm leti:
žive naj vsi naredi, ki hrt*j»ne dočakat' <jan k<i, koder sonce Itpdi, prepir h sveta bo pregnan, ko rojak prost 'bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejaki Ce ie piva njegov* izjav* preprost* m velika kot naraven zakon, k’C #U*i misel? narodi'-* misel, ki bi bil,s bolj človeški in bažja t.d te? Ozrimo se v ilvljenjel Iščimo jo po
pčA^ju zemeljske o bi« 1 Sledimo zvezdi- Prešernovega di hi preko prostranstev mogočo« in izmučen# Evrope! Kj<; ty> obstala blag oves« ia zvezda vodnic*? Ali ne daleč na vzhodu, nad zemljo, v kateri je osem« de-it narodov Živelo brez ..prepira da je bil ..vsak rojak prost * in vsak izmed njih drugemu *«mo sosed, ne vrag" ? Ali at- bo naia z vrtin zvezda
nbvtala nad žrmljo, kateri edini je bU oni naravni zakon <1 pravici do življenja »resničen, in e;ul zemljo, v kateri nikakor; n<? slučajno v po*-kdnjem blaznem boju kilavi m orn* »uje su-ciilno divjaštvo, ki je rut »ečloveško tv-gažilo In razgalilo tli:vi narava
;tviu> :y nedotakljivi naravni sak- n
velik? brneli ni zakoni- •• Zajx>mnimo st g*, dal nam bo trdnosti in vere v vesohno pravico do življenja in do prbštorai na. soncu. A še drugo nje
gtije tcv.ilno divjaštvo, ki je toliko-
vi sole človečanske zavesti?
. Sadimo ..paši *v<-zdi vodnici vsi, ki f neživi j * mo bolečino t< h dni doma, v taboriščih'in ječah, v izgf.&ustvu in v gorah ter gozdovih! i-okazaia nam bo z- mljo, iz katere je preidjtn izšel Prt šeimov aen o sinovih ,.^avv, ki naj si sežejo 1 v roke' . daht nam bo tolažbe v: visok«-1*.* d- h tio vere, da od t-.m prihaja rešhcv nam i:; vum i bn-zbažno rau j-uKm.; in i?mu čenemu človeštvu. R tzr d^i- - «p. nam bo, da je tam na vzhodu z-gorela zar;a i rt šernovega narodnega m Čj -večanskoga sna o •"’< buli in bi a* -stve, ki mu moramo s spoananj* m priznavanjem in žrtvovanjem služiti! A^edlmo, da Samo s to tvojo sinčbo vr š š mo The še 1 nova o poro ko. Pf ep« - -jirn> se s čudr-vito zavestjo, d* »mo šele s to mislijo v s <:u trmično in dokončno eno * svoi-m narodnim genij« m in da ie v tej m teli, M čepa svojo moč v .ruskem junaštvu, živ in Svetal pričujoč v o as On.
O nalogah naših terenskih odborbv
Zakaj je OF tako enotno g-.bi-nje kijuo *vetovhmiazorskim in političnim razi i kam svojih pripadnikov?
i ...- <- ■ ■
spoznan; u,
o ve n c > sa.rf u > c n o t. n i 1. č' i k o nasilju lašt'tičmh zatirale. w.
Prvič zato. kvr tcmeijiVut glub-1 ?H'st>rr m-.-idji 5 tovem.i samo tiprcm-i n«
da si bom * mogl; zgolj enotni j
kem in nesprein-i-nljivem
iiaši->gli z
di tj{
renskih oborov
D.-lig iv
borit i svobodo.
•ugič zaradi regi. ker raz;--g ičn« orgiinizacijo svojih
k j iz oborov.
Spoznanje, d* je slovenska n*-rodna, enotnost livljer.ski pogdj x\
t?ga ker raz;>«■!.iga tc-
v.spešna o$yobod;li;o borbo, jc idej ra iA »loratna podlaga Osvabodtine fronte. Terenski odb«»r.i OI;" jet p$c<!-s ta vij njo darics že «te 1 ee n o #nt>t~ n ost 'naš ga naroda.
Brez terc.-s k ih odborov O F — in $iv r brez debro in pravilno d« loju čih tereus* ih odborov — «i osx't.>b< * dilnti akcije niti 2 .militi ne b; mogli.
K d je naloga -miših terenskih eti*
Terenski odbori morajo zajeti vse Slovenc nx svojem terenu. i)*r.r< nikakor ni več dovolj, če imama v
Primerek enega izmed prvih ilegalnih časopisov v Kranju
četa, ki je prišla preko Save. Skupaj so se že naslednjo noč prepeljali s čolnom prek Save in krenili na Sv. Mohor, kjer je ostala Nartnikova četa, Kranjsko-tržiška četa in Bizjakova skupina pa sta čez nekaj dni krenili v Poljansko dolino, nato pa v Ljubljansko pokrajino. Tu sta se združili z ostanki razbitih čet iz kamniškega območja, ki so prišli po drugi poti v Ljubljansko pokrajino, v Samotorsko četo. Ta je sodelovala pri napadu na preserski most. Po pregrupaciji je del Samotorske čete pod vodstvom Matije Blejca odšel nazaj v Poljansko dolino. Tu se je združila s to enoto še Nartnikova četa, nakar so se 14. decembra na Lavterskem vrhu vključili v Cankarjev bataljon.
Središče partizanske dejavnosti se je od začetka oktobra dalje premaknilo na območje na desnem bregu Save, kjer je deloval Cankarjev bataljon. Vzhodno od Kranja pa je oživela partizanska dejavnost zopet decembra.
Terenska organizacija je omogočala nastajanje novih partizanskih enot. Partija in OF na kranjskem območju sta bili zelo aktivni. Ponovne večje akcije gorenjskih partizanov so bile številne likvidacije narodnih izdajalcev 1. decembra, med katerimi je bil eden likvidiran tudi v Čirčičah. Razen tega je pokazal moč OF njen proglas, da ne sme biti tega dne nihče med 7. in 8. uro zvečer v javnih lokalih ali na cesti. Prve dni decembra je bilo v Bukovščici nad Škofjo Loko posvetovanje političnih in vojaških voditeljev Gorenjske, na katerem so pripravili načrt za splošno ljudsko vstajo na Gorenjskem. Kranjsko območje pri tem neposredno ni sodelovalo, pač pa je nastala v tem času pod Krvavcem nova partizanska enota. Največji pomen gorenjske vstaje je bil v tem, da je preprečila nameravano priključitev Gorenjske rajhu.
Okoli 10. decembra je nastala na Štefanji gori Kokrška četa, ki jo je organiziral Lojze Kebe s pomočjo partijske organizacije v Šenčurju. Za komandirja čete je bil postavljen Stane Bečan-Fajfca, delavec iz Tržiča in znani terenski delavec, za komisarja pa Pavle Svetel, delavec iz Šenčurja. Prvi borci so bili iz Šenčurja, Vogelj in okolice. V začetku je štela četa le 5 borcev, v začetku januarja 1942 pa se je s pritokom novih prostovoljcev povečalo njih število na 25. Zadrževala se je večinoma na Krvavcu. 6. januarja se je četi priključilo 6 partizanov iz Cankarjevega bataljona, ki so bili v boju odrezani od ostalih. Vodil jih je Milan Rožanc. Tako se je število borcev čete povečalo že na 31. Milan Rožanc je postal tudi komisar čete. Sredi januarja se je Kokrški četi priključila na Visokem še skupina 6 borcev tiste čete Cankarjevega bataljona, ki se je umaknila od Dražgoš najprej na Jelovico, potem pa v bližino Javornika. Ta skupina je dobila zvezo s Kokrško četo po aktivistih iz Šenčurja. Prve dni februarja so
Na Novega leta dan 1942 iso ti letaki raztreseni po ulicah, pozivali Kranjčane, naj se spomnijo žrtev, padlih za svobodo v letu 1941
Slovenci!,
3. januar 1943 odreja Osvobodilna fronta slovenskega naroda sea dan epomraa na irlre, ki so tekom L 1941 padle za svobodo sloveti; keg eimroda. Tega dm* se bomo spominjali vseh. ki eb jih pomorili Berniki, itaiijatoki in madžarski zatiralci, vseh, kijih rmlSiS po ježah in koneentraciiskih taboriščih, vseh, ki so jih presmali z rodne slovenske grude. Spominjali se jih bomo s toplo ljubeznijo, hvaležnostjo, občudovanjem in z jekleno odlom.istja, vztrajati v borbi proti nezaslišanem« nasilji... kateremu je izpostavljen slovenski narod pod okupacijo.
Izvršni odbor Osvobodilne fronte odreja;
V spomin slovenskih žrtev ne sme biti 3, januarja med sedmo in osmo aro zvečer noben Slovenec niti na ulici, niti v javnem lokalu, gledališču ali kinu.
Slava padlim mučenikom.
Slava žrtvam ljubljanskega in tržaškega procesa.
S! ;va narochtimo herojema Slavku Šlandru, fuskrioBarju O F v severni Sloveniji, in Ljubu Šercerju, poročniku jugoslovanske vojske in komandantu partizanskega poibctaljona.
Smrt fašizma — svobodo naroda!
Izvršni odbor O F
pripravljali Nemci napad na Kokrško četo. Zato se je v noči od 1. na
2.	februar umaknila na Štefanjo goro. Od tod pa na Bašelj pod Storžičem, kjer so jo 3. februarja Nemci napadli. V borbi sta padla dva partizana, eden pa je bil ujet. Četa se je umaknila na Visoko. Zaradi hudega mraza in visokega snega ter zasledovanja Nemcev se je razdelila v 3 skupine, ki so se vsaka za sebe zadrževale v posameznih vaseh. Prva je odšla na Praprotno Polico, druga proti Trbojam in dalje čez Savo v vas Breg, tretja skupina pa je odšla proti Šmarni gori.
Ko je mraz popustil in je začel sneg kopneti, se je v prvih dneh marca v gozdu pri Vogljah četa zopet združila. 10. marca so Kokrško četo napadli Nemci v gozdu blizu Vogelj. Prebila se je na Štefanjo goro, nato pa v gozd za Brdom pri Kranju. Pri tem napadu je padel en partizan. Ob koncu meseca marca se je priključila četi v Uden borštu še Perkova skupina. Ta skupina, ki se imenuje po vodji Perku iz Dupelj, je prišla po dražgoški bitki iz Cankarjevega bataljona in je taborila pri Dupljah, v Uden borštu. Zadnje dni marca je prišlo do sprememb v vodstvu Kokrške čete. Komandir je postal Alojz Hrovat, Anton Štefe pa politkomisar. Bečan je še
nadalje deloval na terenu. Marca in v začetku aprila so prišli v četo novi borci, tako da je štela v začetku aprila že 52 mož. Priključil se ji je tudi Stane Žagar ml.
14. aprila je Kokrška četa napadla Nemce v Zgornjih Brnikih. V spopadu so padli trije Nemci, zaplenjeno je bilo tudi orožje. Akcija je imela velik odmev, Nemci pa so naglo reagirali.
16. aprila sredi popoldneva so napadli kokrško četo v Uden borštu, ki so ga z velikimi silami docela obkolili. Četa, ki so jo razbili v dva dela, se je zaman poskušala že podnevi prebiti iz obroča. Pri tem je padlo 5 partizanov, pa tudi večje število Nemcev. Čeprav so Nemci v noči od 16. na 17. april obroč še bolj okrepili, je glavnini (kakih 30 borcev) vendar uspelo prebiti se v smeri proti Kranju, kjer so Nemci to najmanj pričakovali. Odšli so proti Okroglemu, naslednjega dne (18. aprila) pa v Ljubensko gmajno.
Drugi manjši skupini trinajstih partizanov je uspelo, da se je spretno umikala Nemcem in je po prestani hajki, ki je trajala dva dni, odšla tudi v bližino Okroglega, kjer se je zatekla v jamo v pečinah ob Savi. 20. aprila se je tem partizanom pridružil še Stane Žagar ml., ki je bil v Uden borštu huje ranjen in je bil nekaj dni pri nekem kmetu. Partizane v jami pa je izdal Pavle Kern, ki je prišel prevezat ranjenega Žagarja. 21. aprila navsezgodaj so Nemci že napadli. Partizani so se najprej poskušali prebiti iz jame, vendar je bilo to zaradi premočnega nemškega ognja nemogoče. Ker Nemci niso mogli napasti pečine neposredno, so pripeljali po železniški progi, ki vodi na drugem bregu Save, oklopni vlak. Vendar tudi s tem niso uspeli. Potem so — vendar tudi zaman — zažgali pod pečino mnogo slame, da bi zadušili partizane v jami z dimom. Nemca, ki je poskušal zagnati mino v odprtino pečine, je zadela partizanska krogla. Popoldne so pripeljali Nemci protitankovski top. Partizani so sicer sprva ubili enega nemškega vojaka, dva pa ranili, vendar pa so privlekli Nemci še drug top, s katerim so zadeli v bližino odprtine. Pri tem je padel en partizan. Sedaj so prisilili Nemci dva ujeta partizana, ki so ju pripeljali iz Begunj, da pozoveta partizane v jami na predajo, vendar so ti odgovorili z ognjem. Ponoči so osvetljevali Nemci vhod v jamo z reflektorji, tako da so s tem padli v vodo vsi upi, da bi se rešili partizani pod zaščito teme. Naslednji dan (22. aprila) so minirali Nemci steno pod vhodom v pečino. Čeprav niso dosegli pričakovanega uspeha, je to pomenilo za trinajsterico v jami, da ni upov na rešitev. Medtem ko so Nemci ponovno minirali steno pod jamo, so partizani zapeli Internacionalo, uničili vse, kar bi moglo priti Nemcev prav, nato si je skupina šestih skojevcev — med njimi tudi Stane Žagar — sama vzela življenje, da ne bi padla živa v roke Nemcem. Ostale pa je omamil zadušljivi plin iz bomb, ki so jih spuščali pred vhodom
Jama pri Okroglem, kjer je 21. in 22. aprila kljubovala nemški premoči skupina 13 borcev Kokrške čete in doživela tragično usodo (Po sliki v Pokraj. muzeju NOB, Kranj)
v jamo. Popoldne so prisilili Nemci nekaj zapornikov iz Begunj, da so pregledali jamo, iz katere ni bilo več znamenj odpora. Ti so našli v jami osem mrtvih in pet živih nezavestnih partizanov. Rbsener je pripisoval napadu na to skupino partizanov tak pomen, da je sam vodil akcijo.
Sredi marca 1942 je sprejel CK KPS sklep o spomladanski ofenzivi vseh partizanskih enot. Operacijski načrt je predvsem predvideval, da se očisti Gorenjska, kjer bi nastalo svobodno ozemlje, ki bi ga bilo mogoče držati. Glede na take naloge je izvedel z ukazom z dne 4. 4. 1942 Glavni štab reorganizacijo partizanskih enot. Nastale naj bi, kjerkoli so to dovoljevale okoliščine, večje enote pod nazivom odred. Glavni štab je izdal 12. aprila ukaz, da se formira na Gorenjskem na desnem bregu Save Gorenjski, na območju na levem bregu Save do Tržiča in Kamnika pa Kokrški odred.
Po ukazu Glavnega štaba z dne 29. 4 je bilo predvideno, da Kokrški odred postavi ob cesti na prelazih Jezersko in Ljubelj močne zasede (od 50 do 70 mož), ki bi imele nalogo, preprečiti dostop nemškim četam na Gorenjsko. Ostale enote pa bi čistile od italijansko-nemške meje proti severu. Prva etapa bi bilo čiščenje na desnem bregu Save, druga pa obkolitev in zavzetje Škofje Loke, Kranja in Jesenic.
9.	junija se je formiral pod Osolnikom, kjer je bil štab L grupe odredov, štab Kokrškega odreda. Za komandanta je bil imenovan Tomaž Knavs, za politkomisarja pa Ivan Bertoncelj-Johan, bivši politkomisar Cankarjevega bataljona. Po sestanku v noči med 12. in 13. junijem je štab Kokrškega odreda prešel v Mavčičah na levo stran Save. Z njim je prišlo približno 30 borcev z dvema lahkima in enim težkim mitraljezom. Borci so bili večinoma iz severne okolice Ljubljane. 17. junija je prišel štab pod Storžič, kjer se je tedaj zadrževala Kokrška četa. Ta se je iz Ljubenske gmajne umaknila v bližino vasi Gojzd. Na mesto padlega komandirja Hrovata so postavili tedaj Franca Šiško. Po nekaj akcijah v bližini Tržiča se je četa pomaknila z območja nad Gojzdom pod Storžič. Konec maja je odšla četa na večdnevne akcije v okolico Tržiča, Bistrico in na območje pod Dobrčo. Pri povratku so dne 6. junija močne nemške enote napravile na Konjščici na četo veliko hajko, vendar ji je uspelo, da se je izognila spopadu.
18. junija je bil pod Storžičem na Kališču ustanovljen iz Kokrške čete, borcev, ki so prišli s štabom in ene čete Kamniškega bataljona, ki je operirala na območju Krvavca, II. bataljon Kokrškega odreda. Glavnina Kamniškega bataljona pa je tvorila jedro L bataljona Kokrškega odreda. S tem se je dejansko formiral Kokrški odred.
Opisane borbe leta 1941 in 1942 so široko popularizirale partizansko gibanje. Dale so osnovo za nov polet nacionalno-revolucionarnega gibanja v naslednjem obdobju NOB.
THE FIRST YEAR OF PARTISAN MOVEMENT IN THE TERRITORV OF KRANJ
S u m m a r y
About June 20, 1941, also with the District Committee of the Communist Partv, Kranj, a war and Revolutionary Committee was founded. The first communists from Kranj ha d to go underground as early as mid-June 1941. A strong party organisation, dating from the pre-war period, a networik of reliable intelligence and the rise of the first Liberation Front Committces made ipossible the uprising against the occupying forces. On July 17 and 20, under the leadership of the delegate of the Central Committee of the Communist Party of Slovenija, Stane Žagar, there were at Vodiška Planina two
meetings of the War and Revolutionary Committee and party committees of Gorenjsko. It was agreed to start an uprising in the districts of Kranj and Kamnik during the night of July 27 and 28. It was also decided that each district committee should set up a partisan battalion in its territory. Whereas the groups from Tržič and Kamnik did carry out various operations against the German fotces during that night, the uprising in the territory of Kranj did not take plače. However, the majority of people, who were supposed to start operating, did actually assemble and these people set up the Company of Kranj on Avgust 1. On Avgust 3 the Company killed the Gestapo man Walter Heoker from Kranj and the next day joined the Company of Tržič and formed the Storžiški Battalion. Together with the Can!kar's Battalion it was preparing an attack on Begunje where Slovenes were imprisoned. However, the Germans prevented this attack on Begunje by routing part of the Storžiški Battalion already on August 5 in the mountain hut at the base of Storžič, and by destroying the majority on the Dobrča on August 6. The rest of the battalion (the Kranj-Tržič Company) drifted for a while around the towns of Kranj an Tržič to head in the beginning of October for the Poljanska dolina Valley and further for the Ljubljana Province. A strong supporting civilian underground organisation made possible the rise of new Partisan units. Around December 10 at the base of the Krvavec the Kokra Company was established. It operated on the Krvavec and in the villages at the base of the Krvavec and Storžič and clashed several times with Germans.
On April 16, 1942, the Germans attacked a Partisan compa>ny at Uden boršt. A part of the company broke through the encirclement, the rest found refuge in a hollow near Okroglo where a few days later the majority found a heroic death fighting against the Germans.
The Headquarters of the Partisan Units in Slovenia pla-nned for the spring, 1942, a big offensive in the Gorenjsko region. Consequently a reorganisation of the units became necessary. On June 18, at the base of the Storžič at Kališče, the 2. battalion of the Kokrški odred detachment was founded, mainly from among the fighters of the Kokrška četa company, while the Kamnik battalion became the core of the 1. battalion.
TRAGEDIJA V ŠORLIJEVEM MLINU
France Škerl
Na severni periferiji Kranja, v kotlini, kjer se Rupovščica izliva v Kokro, leži nekaj hiš, med katerimi nas na tem mestu zanima najbolj tista, ki je bila v dobi narodnoosvobodilnega boja znana kot Šorlijev mlin. Mlina danes ni več, ker so ga Nemci požgali marca meseca 1944, in struga, po kateri je tedaj tekla voda, ki je gonila mlin, je suha in skoraj zasuta. Domači so si po vojni uredili stanovanje v delu gospodarskega poslopja, ki so ga predelali v ta namen. Cesta, ki pelje mimo v neposredni bližini, se danes imenuje Partizanska, hiša pa ima številko 38.
V	tem mlinu so v jutranjih urah 21. marca 1944 Nemci po izdaji izne-nadili konferenco okrožnih funkcionarjev Komunistične partije Slovenije, Osvobodilne fronte, Varnostne obveščevalne službe, SKOJ, tehnike, in kranjskega okraja OF ter nato ubili 3 udeležence sestanka. Pri nemški akciji na mlin so sodelovali elementi gestapa in »raztrganci«, ki so predstavljali posebno formacijo Slovencev v nemški policijski službi. Na tem mestu želim prvenstveno prikazati tragedijo, ki se je odigrala v mlinu, in njeno mesto v kompleksu nemškega boja proti narodnoosvobodilnemu gibanju, zraven pa obrazložiti poglavitne značilnosti obeh temeljnih elementov, ki sta sodelovala v zahrbtni akciji na mlin, ker brez njih ne moremo v celoti razumeti tragedije.
Oblike boja nemških okupatorjev proti partizanom na Gorenjskem so bile različne. Poleg borbenih enot, ki so nastopale neposredno proti partizanom, so bile značilne celo propagandne oblike, ki seveda niso bile toliko namenjene partizanom, temveč bolj civilnemu prebivalstvu, ki naj bi ga odvrnile od podpiranja partizanov in simpatij do njih. Vojaške nastope proti partizanom so Nemci označevali kot Bandenbekampfung.
V	njih sodelujoči elementi pa niso bili vseskozi nespremenljivi. V dobi štirih let so pokazali zanimiv razvoj.
Za začetno dobo preganjanja partizanov je bilo značilno, da je boj proti partizanom slonel izključno na nemških organih, na vojski, žan-darmeriji in policiji. V ta okvir so pritegnili tudi posebno organizacijo Wehrmannschaft, ki so jo na Gorenjskem ustanovili že zelo zgodaj, že
leta 1941, toda je prav na Gorenjskem odpovedala zelo kmalu, že leta 1942, ker za svojo rast v primeri z enako organizacijo na Štajerskem ni imela zadostnih pogojev. Na Gorenjskem namreč ni bilo dovolj nemšku-tarskega jedra, ki je bilo zlasti potrebno za osnovno rast Wehrmannschaft, oziroma je bilo poleg Nemcev, ki so se priselili po okupaciji, še vedno premajhno, da bi ji omogočilo življenje, kakor ga je sočasno na Štajerskem.1 Okupacijski organi so začeli iskati druge rešitve. V letu 1942 naj bi bile to organizacije Selbstschutz, Landwacht, Stadtsvacht itd. Toda tudi z njimi niso prišli daleč.
Zelo zoprna je bila okupatorskim organom misel, da bi se v boju proti partizanom oprli na domače slovensko prebivalstvo. S tako oporo bi bil prizadet nemški ponos oziroma ošabnost, ker bi taka opora govorila pač o tem, da si Nemci v stiski ne morejo pomagati sami. Odpor takega značaja izraža zelo vidno dopis, ki ga je 10. aprila 1942 poslal Petschauer, kulturni referent državnega propagandnega urada na Bledu, okrožnemu vodju NSDAP v Radovljici, dr. Hradetzkemu.2 In vendar je bil ravno Petschauer tisti, ki je sprožil idejo formiranja take opore, namreč idejo »raztrgancev« na Gorenjskem. Vzpodbudo mu je dalo zborovanje v Radovljici, kjer so po vsej priliki razpravljali tudi o partizanski nevarnosti na Gorenjskem, ker bi sicer vzpodbuda ne bila umestna. Vzpodbujen po tem zborovanju je Petschauer predlagal Hradetzkemu, da bi za boj proti partizanom sestavili skupino nekdanjih jugoslovanskih žandarjev, ki so jih sprejeli v nemško službo. Skupina bi seveda morala biti pod nemškim vodstvom in bi mogla nastopiti tudi v civilu. Glede na odnos do partizanov je Skupino, ki naj bi jo ustanovili, kratko imenoval kar protibando. Z njo naj bi poskusili izganjati hudiča z belcebubom — kakor je napisal — kajti navsezadnje je vseeno, s kakimi sredstvi uničijo bandite, samo da dosežejo cilj. Ob koncu je dodal, da je to samo predlog, samo misel, ki bi jo bilo treba razviti dalje.3
Toda misel je padla na ugodna tla. Na njeno nadaljnje razvijanje je bistveno vplival izreden porast osvobodilnega gibanja na Gorenjskem spomladi leta 1942. Okupacijske oblasti so proti partizanom morale nastopiti s protiukrepi. Ti ukrepi nas v splošnem na tem mestu ne zanimajo; zanima nas le tisti, ki zadeva formiranje Petschauerjeve protibande ali
1 T. Ferenc, Wehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Šta-
jerskem, Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS 2 (1958), 81—153 (cit. T. Ferenc, Letopis MNO 1958). — 2 Propagandaamt Karnten, Zweigstelle Veldes-Radmannsdorf, Partisanentatigkeit, fasc. 1004 (cit. fasc. 1004). Ker so vsi citirani arhivski viri v arhivu
Instituta za zgodovino delavskega gibanja, ne bom tega nikjer posebej navajal, temveč
bom citiral le ožje arhivske enote, iz katerih so arhivski viri vzeti, in številke fasciklov, ki pa niso še dokončne. — 3 Fasc. 1004. — 4 Landrat Radmannsdorf, Partisanentatig-
»raztrgancev«, ker nam je natančnejše poznavanje teh potrebno zaradi razumevanja tragedije v Šorlijevem mlinu.
Lahko si mislimo, da formiranje »raztrgancev« ni potekalo brez dovoljenja višjih nemških funkcionarjev, to je organov, ki so stali nad okupacijskimi oblastmi na Gorenjskem. Toda praktično zbiranje je bilo vsaj v začetku kolikor mogoče prikrito. Tudi prvi nastopi so bili zaviti v konspirativnost, ker je bila metoda aktivnosti zahrbtni, iznenadni napad.
»Raztrganci« se niso pojavili naenkrat v večjih množinah, temveč so rasli iz skromnih, sporadičnih začetkov v vsakem okrožju posebej, kakor da bi sproti tipali za učinkovitostjo svojih nastopov. Kot prvi doslej znani nastop »raztrgancev« moremo vzeti primer, ki ga je opisal tedanji jeseniški župan 12. junija 1942 v dopisu »landratu« v Radovljici. V dopisu sicer ni omenil »Gegenbande« s prav to besedo, toda ves prikaz njenega nastopa je bil tak, da ni mogoče misliti na kaj drugega kakor na »raztrgance«. V njem pravi:
»Znana skupina, ki že nekaj dni pretika okolico Jesenic, je sinoči in davi trčila na partizane in sprejela spopad. Zvečer je bila obkoljena v neki koči — zdi se, da po predhodnem opazovanju ali izdaji drvarja ali pastirja — toda nasprotnike so pravočasno opazili, tako da so naši ljudje mogli zapustiti kočo in se postaviti v boj. Davi je skupina treh mož naletela na partizane, se spustila z njimi v razgovor in ustrelila enega od banditov. Drugi se je skril za drevo in odgovoril z ognjem, tako da je enega od naših ljudi oplazil nenevaren strel. Naša skupina se je nato oddaljila od nasprotnika in danes podala poročilo. En mož se še ni vrnil, toda se domneva, da bo še prišel. Ne spozna se na pokrajino in se je mogel skriti. Nadaljnjega partizana, ki je bil postavljen kot straža, je podrla neka druga skupina naših ljudi. Ali sta oba zagotovo mrtva, ni čisto ugotovljeno, domneva pa se kot zelo verjetno.
Moštvo je pregledovalo ozemlje od Plavškega rovta do Žirovniške planine, ne da bi naleteli na sovražnike. Šele v območju Žirovniške planine je prišlo do spopada. Pri razgovorih, ki so jih (naši) na videz vodili pred streljanjem, so banditi govorili o tem, da so zelo močni in da imajo zasedeno vso goro. To pa se ne ujema v tem obsegu, nasprotuje pa tudi drugim prijavam. Številk niso navedli. Naši ljudje pregledujejo verjetno previsoko, ker prihaja do napadov oziroma spopadov od spodaj navzgor« . . ,4
V tem dopisu ni ničesar omenjeno in ne nakazano, od kod naj bi se ti »raztrganci« vzeli oziroma od kod rekrutirali. Jasno je prikazan le njihov zahrbtni odnos do partizanov.
kcit, fasc. 1049/1. — 5 T. Ferenc, Letopis MNO 195$, 147. — 6 Fasc. 1049/1. —
Približno 14 dni pozneje, to je 25. junija 1942, je prosil poveljnik redarstvene policije Alpenland »landrate« na Gorenjskem, naj mu preskrbijo imena zanesljivih moških, ki bi prišli v poštev za vodiče pri protipartizanskih akcijah. Čez mesec dni mu je radovljiški »landrat« poslal sezname za 80 moških iz 9 občin.5 Na koncu meseca pa mu je poslal še seznam 69 ljudi iz Ribnega pri Bledu, ki jih je zbral občinski komisar na Bledu. Za vodiče so bile te številke vsekakor previsoke, ker so presegale potrebe vodenja nemških enot proti partizanom. Taki vodiči so se mogli obnesti le v domačih krajih, ki so jih poznali. Izven njih pa za take potrebe niso bili uporabni. Cilj zbiranja »vodičev« je zato moral biti kje drugje. Najti ga moremo v dopisu blejskega občinskega komisarja z dne 28. julija 1942. Tam pravi:
»Včeraj mi je bila izročena lista mož iz Ribnega, in sicer 69 oseb, ki so prostovoljno pripravljeni na vse, to je tudi z orožjem v roki se boriti proti bandam. Enako spontano odločitev in takojšnje angažiranje prebivalstva pričakujem (tudi) od ostalih krajev moje občine in poudarjam takojšnje angažiranje, ker je sedaj nastopil zadnji in pravi trenutek, da izkoristimo položaj za nas in omogočimo razcep med ljudstvom in bandami« (to je partizani; op. F. Š.).
»Dokler se Slovenci ne bodo sami bojevali proti bandam in na obeh straneh padle žrtve — čim več toliko bolje — je računati z večjim vzvratnim udarcem tega momentanega angažiranja v našo škodo. Zagotavljam gospodu »landratu«, da v sedanjih okoliščinah predstavlja izbor prijavljenih za pobijanje band — naravno samo z orožjem v roki in jamstvom zaščite družin prijavljenih — velik oziroma največji pomen za pomirjenje Gorenjske.«6
Za navedeno pomirjenje so okupacijske oblasti uporabile »raztrgance« ali protibando v Petschauerjevem smislu v večjem obsegu prvič 7. avgusta 1942 na Krvavcu, ko je varnostna in zaščitna komisija napadla partizane tistega dela II. grupe odredov, ki je pod Stanetovim vodstvom prodiral preko Gorenjske in Kamniških planin na Štajersko.7 Po poročilu komandanta varnostne policije in varnostne službe za Gorenjsko z dne
22.	avgusta 1942 so tedaj uporabili 28 Slovencev, ki so se dobro obnesli tako kot vodiči kakor tudi v bojih s partizani. Za protiuslugo so jim obljubili poleg drugega tudi to, da jim bodo pred drugimi dali nemško državljanstvo na preklic.8
Toda naša slika o »raztrgancih« je po vsem tem še vedno zelo nepopolna. Izpopolniti si jo moremo z izpovedjo, ki jo je dal Venceslav
7 J. Mekinda- Franci, Pohod II. grupe odredov na Štajerskem, Ljubljana 1959,
399—404. — 8 T. Ferenc, Letopis MNO 1958, 147. — 9 Spis proti Venceslavu
Rozman iz Loma pri Tržiču, ki je bil leta 1942 in 1943 sam član policijske formacije »raztrgancev«. Ta je izpovedal:
»Konec oktobra 1942 sem dobil pismo od žandarmerije v Tržiču, da se moram pri njih javiti. Jaz sem odšel in se javil, potem pa so me poslali v Radovljico na komando policije. Tam me je sprejel neki oficir, ki me je začel izpraševati, če znam smučati, če sem dober turist in je rekel, da on take ljudi rabi ter da naj se javim na Brezjah pri 5. policijski četi. Jaz sem odšel še s 7 tovariši na Brezje, kjer smo se javili pri policiji. Tam so nas vključili v četo, ki je štela okrog 50 ljudi in čez nekaj dni smo pričeli skupno z ostalimi Nemci vežbati s puškami in borbene vaje. Okrog 25 dni smo vežbali, potem pa smo šli z Nemci v akcijo na Jelovico. Mi Slovenci smo bili v civilnih oblekah, oboroženi pa smo bili z navadnimi puškami. V tej akciji nismo naleteli na partizane, razen ko smo bili na Jamniku, je ponoči en partizan ustrelil našega stražarja — Slovenca. Potem smo se vrnili nazaj na Brezje.
Nemci so nas organizirali na naslednji način:
Na Brezjah nas je bilo okoli 20 Slovencev. Najprej so nas podučevali v vajah z orožjem, potem pa so nas začeli politično vzgajati v Hitlerjevem duhu. Poročnik Krause, poročnik 5. policijske čete, je govoril, da hočejo Nemci združiti vse južne in severne Slovence (Korošce), da bi skupno živeli v eni državi v okviru nemškega Reicha. Dalje je rekel, da kdor ne dela z nami za novi red, ta je proti nam in za tega se ve, kaj bo z njim. Rekel nam je dalje, ko bomo šli na teren, da moramo iskati zveze z ljudmi, pri katerih naj povprašujemo, če so kje partizani in kdo dela zanje. Pri tem delu naj se poslužujemo provokacij, naj se izdajamo za partizane in podobno, samo da bi prišli do zaželenega uspeha. Kolikor bi kaj zasledili, naj aretiramo in odpeljemo s seboj. Komadant je bil omenjeni poročnik in še dva druga, katerih imen ne vem. Med nami Slovenci ni nihče imel funkcije. V akcijo smo potem hodili skupno z Nemci, ki so bili oblečeni v slabe in raztrgane obleke (civilne), mi Slovenci smo pa tudi bili v civilnih oblekah. Včasih smo ostali na terenu po več dni. Ko smo bili ob neki priložnosti na Jamniku, smo se izdajali za partizane, nekateri od Slovencev pa so ljudem povedali, naj se pazijo, da nismo partizani, pač pa policija. V teh akcijah smo samo enkrat bili napadeni po partizanih, in sicer 24. decembra 1942 v Gorjah pri Bledu. Drugih spopadov nismo imeli niti smo vršili kake druge aretacije. Do februarja 1943 smo hodili v akcije kot »raztrganci«, potem pa smo dobili uniforme in tako nadaljevali našo policijsko službo. Jaz sem ostal pri policiji do decembra 1943 ... V tem času, ko sem bil pri policiji na Brezjah, smo ubili tri partizane, eden pa je bil ujet in odpeljan. Kam so
ga odpeljali, mi ni znano. Decembra 1943 sem bil poslan v vojsko, in sicer v 136. rezervni planinski polk v Innsbruck ... od tam ... v severno Italijo ... do sredine februarja 1944, nato so nas poslali v severno Francijo . ..
V akcije smo hodili od časa do časa. Včasih večkrat na teden, včasih pa tudi na 10 dni enkrat. Iz postojanke smo vedno šli ponoči in se tudi vračali ponoči. To je bilo do marca 1943, ko smo hodili v civilnih oblekah. Takrat pa so Nemci uvideli, da nimamo uspehov in smo vsi dobili uniforme. Kadar smo hodili na akcije (v civilnih oblekah), so bili tudi Nemci oblečeni v strgane civilne obleke . . . Sicer smo se pa bolj malo kretali po vaseh, večinoma po gozdovih .. . Večkrat so prihajali k nam gestapovci z Bleda, ki so verjetno dajali direktive, ker smo vedno potem morali sami h komandirju, medtem ko med nas policiste ni nikdar prišel nobeden. Kadar so se vršile večje akcije, da je bil cel policijski bataljon na terenu, so bili vedno poleg v štabih oficirji gestapa, ki so ujete partizane zasliševali. Vse ostale direktive so prihajale z Bleda od Rosenerja.
Kadar smo bili v akcijah na terenu, smo imeli s seboj radijsko postajo, preko katere smo bili povezani s štabom na Bledu. Tudi čete so bile med seboj povezane potom radia. Naša bataljonska komanda je bila v Lescah. Čete pa so bile na Jesenicah, Brezjah, Kranju, Škofji Loki, Tržiču, Kamniku, Šentvidu in na Bledu. Približno število je bilo okrog
500. Plačo smo imeli 150 do 180 mark mesečno. Posebnih nagrad nismo dobivali.«9
Rozmanova izpoved v glavnem nedvomno ustreza zgodovinski resnici. Nekatere njene dele moremo potrditi tudi z izjavami nekaterih drugih »raztrgancev«. Tako je Peter Kersnik iz Lukovice, kjer je bil med vojno nekaj časa uslužben na občini, v svoji izpovedi potrdil kurz na Brezjah in njegove učne partije. Potrdil je sodelovanje »raztrgancev« z Nemci v protipartizanskih akcijah in v zvezi s tem zalezovanje partizanskih punktov, taborišč in bolnišnic.10 Podobno je tudi Franc Trnjar, tkalec iz Mekinj pri Kamniku, ki je bil že 1942 med »raztrgane!«, potrdil vohljanje te »protibande« za partizani, odkrivanje partizanskih postojank in izdajanje ter hkrati sodelovanje z Nemci pri hajkah na partizane. Priznal je, da so se »raztrgane!« oblekah v partizane, varali s tem civilne prebivalce, nato pa jih za izkazane usluge izdajali.11
Iz dosedanjega prikazovanja »raztrgancev« smo mogli videti, kako so okupacijski organi prišli na ustanovitev »raztrgancev«, da so pri njihovih začetkih botrovali predvsem politično upravni organi, pri nadaljnji organizaciji pa so sodelovali žandarmerija, varnostna policija in gestapo. Najvažnejša je bila varnostna policija, ker so »raztrganci« organizacijsko spadali v njen okvir. Ta se je namreč brigala za vso njihovo oskrbo, zlasti pa za njihovo politično in strokovno vzgojo. Poseben interes nad njimi je imela tudi tajna državna policija (gestapo), ki je med »raztrgance« pošiljala tudi svoje ljudi. O dejavnosti »protibande« je bila vedno na tekočem in jo po svojih kanalih tudi usmerjala.
Politična vzgoja »raztrgancev« je bila važna in potrebna, ker so bili v njih združeni zelo različni elementi. Poleg žandarjev in partizanskih ubežnikov12 so bili pri »raztrgancih« tudi gestapovski zaupniki13 in »prostovoljci«, ki so jih v veliki meri sestavljali kriminalni in lumpen-proletarski tipi. Skratka tisti, na katere so mogle vplivati nemške obljube, ali pa strah pred nemškimi represalijami.
Kot formacija so bili »raztrganci« trdno v rokah okupacijskih organov in kot slovenski element niso pomenili ničesar. Služili so okupatorskim ciljem, ki jih je kot prvi skušal začrtati že omenjeni Petschauer, za njim pa še drugi. Kot organizacijski del varnostne policije so imeli dvojno funkcijo: boj proti partizanom in boj proti civilnemu prebivalstvu,
Rozmanu, okrožno sodišče v Ljubljani, Ko 610/46 (cit. Ko 610/46). — 10 Spis proti Petru Kersniku, okrožno sodišče v Ljubljani, Ko 522/47 (cit. Ko 522/47). — 11 Spis proti Francu Trnjaru, okrožno sodišče v Ljubljani, Ko 186/47 (cit. Ko 186/47). — 12 Ljudstvo pod Storžičem v boju za svobodo - 28. junij 1943, Zbornik občine Goriče, Goriče 1959, 41. — M Ko 186/47. — 14 Iz trpljenja in krvi, Laško - Rečica za
kolikor je simpatiziralo s partizani. Prav način, kako so »raztrganci« to funkcijo izvrševali, kaže, da je v njihovi dejavnosti imela tajna državna policija važno besedo.
Slovenski ljudje so člane »protibande« imenovali »raztrgance«, ker jim je udaril v oči zlasti način njihovega zunanjega nastopanja. Potikali so se po samotnih krajih in kmetijah, bili na zunaj zanemarjeni in raztrgani, zraven pa pogosto preoblečeni v partizane. Prav po izpovedi Rozmana, Kersnika in Trnjara so iznenadno in zahrbtno napadali partizanske kurirje, terenske politične delavce ter manjše partizanske skupine in njihove baze, zraven pa skušali civilne ljudi na različne načine sprovocirati, da so jih potem izdali.
Toda »raztrganci« niso bili kaka izključna posebnost Gorenjske. Pojavljali so se tudi na Štajerskem,14 ko so tudi tam nastopile podobne okoliščine.
Doba največjega razmaha in dejavnosti gorenjskih »raztrgancev« je bila v letih 1942 in 1943. Vendar so nastopali tudi še leta 1944, čeprav je to leto prineslo važne spremembe. Toda v času, ki je za nas važen zaradi tragedije v Šorlijevem mlinu, so na Gorenjskem »raztrganci« še obstajali. Po dopisu okrožne komisije VOS za Kranj z dne 21. februarja 1944, v katerem je prikazano stanje okupatorskih sil v kranjskem okrožju za dan 20. februarja 1944, je bilo v Kranju tisti čas 27 »raztrgancev«.15 Teden dni kasneje je okrožna komisija VOS ugotovila v Kranju 36 »raztrgancev«.16 Dopis navaja »raztrgance« kot samostojno enoto, kakor navaja žandarje, gestapo, policijo, vojake itd. Na seji Oblastnega komiteja KPS in PK VOS, dne 29. marca 1944, so ponovno ugotavljali: V kranjskem okrožju se pojavljajo tudi »raztrganci«.17
Poleg »raztrgancev«, ki so imeli pri tragediji v Šorlijevem mlinu samo izvršilno vlogo, se moramo dotakniti še funkcije drugega sodelujočega elementa, to je tajne državne policije ali gestapo, kakor so jo ljudje splošno poznali in tudi uradno označevali. Tajna državna policija je bila črna senca nacističnega režima, ki je povsod, kjer se je pojavila, širila grozo in strah. V Kranju kakor drugod na Gorenjskem se je pokazala takoj po zasedbi. Šef kranjske podružnice je bil že od 1941 dalje Erich Dichtl, ki je bil v naslednjih letih znan med ljudmi predvsem zaradi svoje krutosti. Poleg sebe je imel štab ljudi, ki so prišli z različnih vetrov. Uslužilo pa se mu je tudi znatno število slovenskih ljudi, ki so potem na različne načine izkazovali usluge nacističnim gospodarjem.18
svobodo, Laško - Rečica 1958, 98. — 13 Okrožni komite KPS, fasc. 674/1. — 16 Fasc. 674/1., dopis okrožne 'komisije VOS-Kranj z dne 27. II. 1944, št. 114. — 17 Pokrajinski oblastni komite za Gorenjsko, fasc. 666, zapisnik seje oblastnega komiteja in PK VOS. — 18 Okrajni OF odbori, fasc. 678, podatki VOS. — 10 V zvezi z navedenim načinom
Na tem mestu nas posebej zanima delovanje gestapovskih agentov, ki si jih je tajna državna policija nabirala iz Slovencev ali pa ljudi, ki so obvladali slovenski jezik. Ti ljudje so bili najprej gestapovske tipalke za ilegalnim življenjem aktivistov osvobodilnega gibanja, nato so se vrivali v gibanje, zlasti pa še med partizane, da so potem izdajali njihove premike in s tem olajšali nemške napade na partizanske enote. Višek njihove aktivnosti pa so bili poskusi, da bi s svojim špioniranjem in izdajanjem pripravili take situacije, da bi mogli Nemci napasti in uničiti tudi večje skupine aktivistov osvobodilnega gibanja hkrati ter bi s takim obglavljanjem zamorili rast in razvoj protiokupatorske aktivnosti na naših tleh.19 Seveda ne moremo na tem mestu raziskovati celotnega delovanja gestapovskih agentov sploh, temveč se ustavimo ob njem le toliko, kolikor je potrebno ra razumevanje tematike naslovne tragedije.
Delovanje gestapovskih agentov je bilo vedno kar moč prikrito. Direktni dokazi o njihovi službi so redko prišli na svetlo. Ko jih je obveščevalna služba osvobodilnega gibanja razkrila, so se prizadeti agenti povečini že izmaknili konsekvencam razkritja. Obveščevalna služba je na primer, kakor se zdi, sredi leta 1944 precej dobro ugotovila mrežo gestapovskih sodelavcev na Gorenjskem, toda v svoje roke jih je prej in pozneje dobila razmeroma zelo malo. Gestapovski agenti so bili v splošnem zelo premeteni ljudje, ki so se znali varovati pred iznenadenjem. Rekrutirali so se iz enakih elementov kakor »raztrgane!«, v katere so se dostikrat tudi prelevili. Kot primer takega prehajanja lahko vzamemo Venceslava Rozmana iz Loma pri Tržiču, o katerem smo slišali zgoraj, ko smo navedli njegovo izpoved o »raztrgancih«.20 Glede na tamkajšnjo razčlenitev elementov, ki so vstopali v »raztrgance«, moremo tudi reči, da so bili poglavitni motivi za sprejem službe pri gestapu »Deutsch-freundlichkeit«, lakomnost po denarju in delno strah pred represalijami.
Iz konkretnih primerov moremo nazorneje spoznati, kako je gestapo pridobival svoje agente.
Ko je n. pr. Ernest Bischof, ki je bil dotlej v internaciji v Italiji, prišel poleti 1942 v Kranj in se javil na gestapu, so mu na zaslišanju ponudili, naj dela zanje kot zaupnik, češ da bo to koristilo Nemčiji. Rekli so mu, naj pride k njim povedat, če bo kaj zvedel o partizanih itd.21 Bischof je nalogo sprejel.
gestapovske dejavnosti naj opozorim na članek A. Kranjca, Poslal jih je gestapo, Tedenska tribuna 1958, št. 28—37. V njej je pisec razkril delovanje gestapovskih agentov na ozemlju od Medvod do Cerknega. — 20 Ko 610/46. — 21 Spis proti Ernestu Bischofu, okrožno sodišče v Ljubljani, K 528/48-2 (cit. K 528/48 - številka pripadajoče
Podoben primer se je zgodil z Gregorjem Lausegerjem iz Tržiča, ki ga je gestapo aretiral poleti 1942, toda so ga takoj nato — očitno zato, ker mu niso mogli ničesar 'dokazati ali očitati — izpustili in postavili za svojega zaupnika, da bi jim poročal o delovanju partizanov in o tem, kdo jih podpira.22
Takih primerov je bilo nedvomno mnogo, čeprav o konkretnih posameznikih ni dosti znano. Iz njih je rasla mreža gestapovskih agentov. Na tako mrežo je za ozemlje od Medvod do Cerknega opozoril članek Andreja Kranjca »Poslal jih je gestapo« (v Tedenski tribuni, letnik 1958, št. 28-37), ki je prikazal večje število gestapovskih agentov, ki so se v glavnem po kapitulaciji Italije vrinili na eni strani med politične delavce na terenu, na drugi strani pa tudi med partizane. Kot vrinjence so organi obveščevalne službe odkrili večje število »partizanov«, dalje komandanta bataljona Vojkove brigade in celo načelnika štaba Vojkove brigade.
Velik del gestapovskih agentov je sprejeto službo opravljal z veseljem in zadovoljstvom. Poleg njih pa so bili tudi taki, ki so se zavedali, da je taka služba tujcu pomenila izdajanje slovenskih ljudi okupatorju. Skušali so jo sabotirati, kakor so vedeli in znali.
Primer za tako vrsto ljudi nudi Gregor Lauseger. Ta je bil ob vsiljeni agenturi ves nesrečen in je o njej obvestil organe narodnoosvobodilnega gibanja.23 Po medsebojnem dogovoru je potem nosil na gestapo lažna poročila, ki so jih sestavljali v pisarni Karla Kušarja, ki je bil takrat v službi na občini v Tržiču.24 Ernest Bischof n. pr., ki ga bomo srečali v dogodkih v Šorlijevem mlinu, na tako izkoriščanje gestapovskega zaupanja ni nikoli prišel. Karkoli je storil v stiku z narodnoosvobodilnim gibanjem, je vzbudilo le dvome in nezaupanja. Do kraja se je skalilo medsebojno razmerje ravno zaradi tragedije v Šorlijevem mlinu.
Za metode gestapovskih agentov po kapitulaciji Italije je bilo značilno, da so zaradi uspešnega prikrivanja svoje gestapovske agenture dobavljali partizanom najrazličnejši material, ali pa so sočasno bili celo aktivisti osvobodilnega gibanja. Vse seveda v dogovoru z gestapovskimi šefi. Na območju Medvode—Cerkno je n. pr. gestapovska linija dostavljala partizanom na Primorskem sanitetni material in celo orožje; »Janez Klobučar«, »Vida« in drugi so pa sočasno bili politični aktivisti na terenu. Na kranjskem območju, ki nas na tem mestu posebej zanima, je n. pr. Ernest Bischof, ki je kasneje o sebi sam priznal, da je bil gestapovski agent, dobavljal različne potrebščine, ki so se nanašale prvenstveno na partizansko tehniko.25
priloge). — 22 Ko 610/46—6a. — 2- Ko 610/46—6*. — 2* Ko 610/46—12. --25 K 528/48—2, 3. — 28 Propagandaamt Karnten, Zweigstelle Veldes - Radmannsdorf,
Gestapovski sistem pridobivanja zaupnikov se v dobi okupacije ni ravno bistveno spreminjal, spreminjale so se bolj naloge zaupnikov oziroma so rasle, kakor smo videli zgoraj. V času tragedije v Cerknem, 27. januarja 1944, in tragedije v Šorlijevem mlinu, 21. marca 1944, so te naloge dosegle nekako zadnji stadij, ki je bil za narodnoosvobodilno gibanje sicer zelo nevaren, toda hkrati je izražal tudi nemoč okupatorja, da bi obvladal in zatrl naše narodnoosvobodilno gibanje.
Metode gestapovskih agentov proti koncu leta 1943 in v začetku leta 1944 so imele zelo utemeljeno ozadje. Ustvarili sta ga predvsem dve dejstvi: na eni strani naraščajoča moč narodnoosvobodilnega gibanja po kapitulaciji Italije, na drugi strani pa slabljenje okupatorskih sil in vpliva na zasedenem ozemlju Gorenjske. Zavest o moči teh činiteljev je na nemški strani izrazil Hans Oberdorfer, vodja radovljiške podružnice propagandnega urada. V strogo zaupnem sestavku »Misli k položaju na Gorenjskem«, ki ga je napisal 19. februarja 1944 in naslovil na dr. Lapperja, vodjo državnega propagandnega urada na Koroškem v Celovcu, je zelo odkrito orisal neugodni položaj Nemcev na Gorenjskem. Krepko zarezo v razvoju partizanskih sil je pripisal kapitulaciji Italije. Kot propagandist je svojim sodbam včasih dodajal čisto propagandne elemente ali pa je naklonjenost prebivalstva do partizanov prikazoval kot izhod iz stiske, pred katero ga okupacijske oblasti niso mogle braniti. Toda tako pisanje prav nič ne zmanjšuje njegovih izrednih priznanj v korist našega narodnoosvobodilnega gibanja.
»Okrepljeno s četami izdajalca Badoglia, oboroženo sedaj tudi s težkim orožjem, je začelo delovanje band na Gorenjskem zopet postajati zelo aktivno.« Tako je Oberdorfer začel prikazovati naraščanje partizanske aktivnosti od oktobra meseca leta 1943 dalje. »Umor, teror in sabotaže naraščajo grozljivo. Z nemške strani se vendar ni nič zgodilo. Pa se mnogo tudi ni moglo zgoditi, ker je bilo treba zaradi novih nalog v jadranskem prostoru odpeljati preveč (tudi) na Gorenjskem potrebnih sil, tako da komandeur niti enkrat ni bil v stanju, da bi izdal ustrezne ukrepe.« Šele 31. decembra 1943 so Nemci začeli z novimi povračilnimi ukrepi, ko so začeli zopet streljati ljudi in izseljevati tiste, ki so pomagali partizanom. Toda uspeha niso dosegli, partizanska aktivnost je naraščala kljub vsemu. »Grobovi Nemcev na kranjskem pokopališču naraščajo strahotno« je napisal Oberdorfer, nato pa nadaljeval: »Že dolgo ne govorimo več o tem, da je Gorenjec pod zaščito Reicha, kajti mi nismo v stanju, da bi ščitili prebivalstvo pred napadom banditov. To je prebivalstvo tudi spoznalo ... Gorenjec je spoznal, da mu z naše strani ne moremo jamčiti nobene zaščite proti banditom. Samega sebe braniti pa tudi ni bil v stanu, ker mu nismo dali nobenega orožja ... V danem položaju moramo po skoraj tri-
letnem delovanju na Gorenjskem ugotoviti, da so, merjeno po notranjem razpoloženju, vsi Gorenjci proti nam. To je žalosten rezultat.
Za Nemce Gorenjcev ne moremo smatrati, ker to niso in danes tudi nočejo biti. Ponemčenje tudi ni zadeva nekaj let, temveč generacij. Kot Slovence jih ne smemo smatrati, ker (tega) ne dovoljuje predpisana politična linija. Mnogo laže bi jih pa zagrabili in posebno prapagandistična obdelava domačinov bi bila mnogo lažja, če bi jih smeli označevati za Slovence. Oznaka Gorenjec ne vleče ...«
V	okviru svojega razmišljanja o položaju na Gorenjskem je pa Ober-dorfer slej ko prej videl jedro vseh težav na Gorenjskem v partizanstvu. To je bil zanj največji in najnevarnejši bolezenski tvor. Dokler ga okupacijske oblasti ne bodo odstranile, bo po njegovem mnenju obravnavanje drugih problemov brezuspešno. Prav zaradi partizanstva je ob koncu zapisal besede, ki jedrnato označujejo tedanjo usodo nemških okupatorjev na Gorenjskem: ». . . položaj je slabši kot kdajkoli.«20 In to je bilo sredi februarja 1944.
V	zimskih mesecih, zlasti februarja in marca 1944, so bili Nemci zelo prizadeti zaradi obsežne partizanske mobilizacije na Gorenjskem. Zajela je vsa gorenjska okrožja: jeseniško, kranjsko, kamniško in škofjeloško. V izvedbi so sodelovali člani Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko, med njimi zlasti Fr. Perovšek, člani okrožnih odborov, predvsem pa vojaške enote, ki so mobilizirance tudi prevzemale. Na območju kamniškega okrožja je mobilizacijo izvajala IV. operativna cona na Štajerskem, v ostalih okrožjih pa Gorenjski odred in brigada »Franceta Prešerna«. Spočetka je mobilizacija zajela najbolj kranjsko in kamniško okrožje, medtem ko je jeseniško nekoliko zaostajalo. Jeseniško okrožje se je razgibalo šele marca 1944. V škofjeloškem okrožju je pa mobilizacija imela drugačen tok. Delno ga je zajel val mobilizacije že prej, delno pa v mesecih velike mobilizacije. — Do konca marca 1944 je bilo po podatkih okrožij mobiliziranih več ko 2000 mož. Levi breg Save je dal približno 1500 ljudi, Jesenice okoli 500, Škofja Loka pa nad 100. Seveda mobilizacija z marcem ni bila zaključena. Nadaljevala se je še v aprilu.
Uspeh mobilizacije se je pokazal tudi v dejstvu, da je mobilizirancev razmeroma malo dezertiralo. Največ dezerterjev je bilo med premožnejšimi kmeti. Razlike pa so bile tudi med enotami. Medtem ko je bilo v Gorenjskem odredu dezertacij manj, jih je bilo več v brigadah IX. korpusa, kamor so mobilizirance potem tudi pošiljali. Ta razlika je izpričevala, da je med ljudmi še vedno močno vplival lokalizem. V splošnem je
Partisanentatigkeit, fasc. 1002, poročilo Hansa Oberdorferja, Gedanken zur Lage in
bila pa omenjena partizanska mobilizacija dober barometer političnega razpoloženja na Gorenjskem, ker so se z njo ljudje morali odločiti za Nemce ali za partizane. Glede tega celo dezertacije niso bile izraz resničnega razpoloženja nasproti Nemcem. Dezerterji se po dezertaciji namreč v večjem delu niso predali Nemcem, temveč le pasivnosti.
Izraz svojevrstnega protinemškega razpoloženja je bila v tistem času tudi domobranska mobilizacija v Poljanski dolini. Iz Dolomitov so namreč v tistem času že začeli pronicati domobranci na Gorenjsko, in to v območje Škofje Loke. Začeli so mobilizirati ljudi, toda niso uspeli. V Poljanski dolini je ob taki priložnosti izmed 40 mobiliziranih 30 ljudi ušlo. V čigavo korist se je razvijala diferenciacija, je bilo hitro jasno.27
Velikopotezna partizanska mobilizacija v poznih zimskih mesecih 1944 je napravila nedvomno močan vtis na nemško okupatorsko oblast. Bila je množična in pred tem dejstvom so Nemci ostrmeli. V času mobilizacije so šli transporti mobilizirancev čez Savo na jug, ne da bi Nemci intervenirali in prehode preprečili.28 Ni si mogoče misliti, da bi Nemci v resnici ne imeli moči za tak nastop, toda množičnost jih je tako iznenadila, da se niso znašli. Spoznali so pač, da so vsi Gorenjci proti njim. Ko je zgoraj imenovani Hans Oberdorfer še med potekom mobilizacije začel računati, koliko Gorenjcev je v dobi treh let odšlo v partizane, jih je naračunal 4000 in se zamislil — namesto da bi šli v nemško delovno službo ali pa v vojsko!
Vzporedni pojav oziroma posledica velikopotezne partizanske mobilizacije februarja in marca 1944 je bilo zmanjšanje aktivističnega kadra na terenu. Zlasti celična organizacija je bila z mobilizacijo razbita, ker so se partijci v velikem številu odzvali mobilizaciji.29 Poleg potreb v vojski je pa na odhod v partizane nedvomno vplivalo tudi dejstvo, da je bilo v tistem času zelo veliko žrtev med aktivisti. Po poročilu Obkoma je v kratkem času padlo nad 100 aktivistov, veliko število legalnih delavcev pa je bilo aretiranih in zaprtih.30 Med padlimi je bilo zlasti mnogo kurirjev.31 Vzroki za nesreče so bili po mnenju Obkoma različni. Poleg nekonspirativnosti in lahkomiselnosti mnogih aktivistov ter neprožnosti v prilagojevanju dela spremenjenim razmeram so bile predvsem krive posebne vojaške in policijske akcije gestapa proti političnim delavcem.32
Oberkrain (cit. poročilo H. Oberdorferja). — 2| Fasc. 666/1., dopisi Obkoma št. 241/44 - 14. III. 1944, št. 426/44 - 26. III. 1944, št. 522/44 - 14. IV. 1944 in zapisnik seje Obkoma za Gorenjsko 18. III. 1944.	—	28 Fasc. 666/1., zapisnik seje Obkoma
18. III. 1944. — 29 Fasc. 666/1., dopis Obkoma št. 426/44 - 26. III. 1944. — 30 Fasc. 666/1., prav tam. — 31 K 528/48—3, izpoved Ludvika Štravsa. —• 32 Fasc. 666, dopis Obkoma št. 426/44 - 26. III. 1944. Dopis navaja pri akcijah gestapa tudi domobrance. Toda ni verjetno, da bi na Gorenjskem v tem času že bili aktivni domobranci.
V zvezi s takimi akcijami so organi osvobodilnega gibanja spoznali ponovno, da je pri izdajah šlo za vrivanje sovražnih elementov v organizacije Osvobodilne fronte. Zaradi mobilizacije in nesreč se je izkazalo, da so bile potrebne večje reorganizacije. Segle so v okrajne in okrožne komiteje in odbore.
Ena izmed najpomembnejših posebnih policijskih akcij, pri kateri so po mnenju organov narodnoosvobodilnega gibanja sodelovali poleg gestapovcev tudi Slovenci v službi nemške policije, je bila akcija na Šorlijev mlin na Rupi pri Kranju v jutranjih urah dne 21. marca 1944.
V	Šorlijevem mlinu je bilo v vojni dobi dosti sestankov, toda vse so prizadeti aktivisti skrivali v največji tajnosti, tako da niti sosedje niso vedeli za delo OF v mlinu.33 V šupi ob mlinu so pozimi 1943/44 izkopali tudi bunker. V njem se je zadrževal kurir, ki je prenašal pošto med okrožnim in mestnim, to je okrajnim komitejem.34 Toda prvenstveno so v bunkerju hranili material. Po izpovedi ing. Šorlija je bilo v njem nekaj oblek, literature in pisalni stroj.35 Pa ne samo to. V mlinu je bila javka številka 1 za materialne potrebščine partizanske tehnike,36 ki jih je dostavljal po svojih zvezah Ernest Bischof, osebni kurir Franca Šiške-Črta, okrajnega sekretarja OF Kranj.37
V	kritičnih dneh marca 1944 sta bila v Šorlijevem mlinu časovno pravzaprav dva sestanka. V noči od sobote na nedeljo, to je 18./19. marca je bil prvi sestanek. Zgodaj zjutraj so se razšli, ker razgovorov niso mogli dokončati. Zmenili so se pa, da se bodo čez dva dni zopet sestali v mlinu. Sešli so se v noči od ponedeljka na torek, to je 20./21. marca, ko je bil drugi sestanek.38
Razgovorov so se udeležili: Ivo Slavec-Jokelj, sekretar Okrožnega komiteja KPS Kranj; Milena Korbar-Irena, članica Okrožnega komiteja
Več o tem spodaj. — 33 K 528/48—24, izpoved Ivanke Šorli. — 34 Članek Šorlijev mlin, Kranj v boju in svobodi - 1. avgust 1954, Zbornik, Kranj 1954, 21 (cit. članek Šorlijev mlin). — 35 K 52 8/48—24. — 36 K 528/48—3, izpoved Ludvika Štravsa. — 37 K 528/48—5, izpoved Franca Koželja. — 38 Članek Šorlijev mlin, 21—22. Toda v podrobnostih zunanji potek sestankov ni čisto jasen. Koželj Franc namreč pravi, da so on, Štravs in Suhadolnik v nedeljo zvečer (to je 19. III) zapustili mlin, ker je bilo v mlinu preveč ilegalcev in odšli v bližnjo vas Kokrico k Snedicu Alojziju, tam prenočili in ostali dva dni. V torek zjutraj so ob pol ‘štirih krenili iz Kokrice nazaj v Šorlijev mlin, da bi potem nadaljevali pot skupno z onimi, ki so ostali v mlinu (K 518/48—5). Suhadolnik se s Koželjem ujema le delno: »Na predvečer napada na mlin sem se nahajal z ostalimi tovariši v mlinu. Še isti večer pa smo odšli jaz, Štravs in neki Vanja na Kokrico prenočevat. Zjutraj pa smo se vračali zopet v mlin z namenom, da gremo mimo ... na pot na Krvavec,, smo v neposredni bližini mlina trčili ob nemško zasedo . ..« (K 528/48—24). Tretja priča, kurir Ernest Bischof, pa je izpovedal: »Tisti dan, ko se je izvršil napad na mlin, sera bil na vezi na Storžiču in sem se vrnil v mlin ter nisem bil nikjer drugje... Vrnil sem se s tremi tovariši in tovarišico in sicer so bili: tov.
KPS Kranj; Josip Logar — Božo Sočan, načelnik Okrožne komisije VOS Kranj; Janez Pretnar-Jernej, doma z Bleda; Maks Jeza-Droh, šef tehnike Okrožnega odbora OF Kranj; Ivo Lombar-Jošt, II. sekretar Okrajnega odbora OF Kranj; Žagar Iztok, član OK SKOJ; Franc Šiška-Črt, sekretar Okrajnega odbora OF Kranj; Ludvik Štravs-Martin, pooblaščenec OS za okraj Kranj; Franc Koželj-Vanjo; Matija Suhadolnik-Luka, komandir varnostne grupe OK VOS za Kranj.39
Razen udeležencev konference je bil v mlinu tudi kurir Ernest Bischof, ki je na terenu vzdrževal zvezo med rajonskim oziroma okrajnim odborom OF za Kranj in partizanskim punktom pod Storžičem.40 To službo pa je opravljal precej nepazljivo. Tudi oblečen je bil zelo slabo, mnogo slabše kakor ostali terenci, kar je vzbujalo sumljiv vtis.41
Na prvem sestanku so bili navzoči vsi zgoraj imenovani. Na drugem sestanku pa ni bilo Štravsa, Koželja in Suhadolnika, ki so po prvem sestanku odšli na Kokrico.42 Zdi se, da so se zaradi neke akcije na Okroglem, ki so jo imeli pred vrnitvijo v Šorlijv mlin, toliko zakasnili,43 da so se vrnili šele proti jutru.44
Na sestanku so udeleženci razpravljali o važnih stvareh. Na to kažejo že imena udeležencev in njihove funkcije. Skoraj dve tretjini navzočih je bilo iz okrožnih organov. Če pa dodamo še čas, v katerem se je konferenca sestala, nam njena važnost postane še jasnejša. To je bil čas, ko je mobilizacija Gorenjcev v partizane dala že lepe sadove. Toda mobilizacija še ni bila zaključena. Že tedaj pa so bili z njo prizadeti različni odbori, ki jih je bilo treba izpopolniti. Temeljni razlog za konferenco je bil ravno organizacijskega značaja. Morali so se pogovoriti o spremembah v mestnem, to je v Okrajnem komiteju KPS in Okrajnem odboru OF. Povod za to pa je dalo dejstvo, da je bil okrajni sekretar OF Franc Šiška-Črt prestavljen v vojsko, njegovo delo v okraju pa naj bi prevzel Franc Koželj-Vanjo. Prevzem poslov naj bi uredili ravno na konferenci v Šorli je vem mlinu.45 Toda ta problem ni bil edini problem konference, kakor sploh organizacijska vprašanja niso bila edina, o katerih so razpravljali. Mobilizacija tedaj še ni bila zaključena, zato so na konferenci
Jokel, Jernej, Milena in Žagar...« (K 528/48—13). — 30 K 528/48—3, 4, 5, 24; fasc. 666, dopis Obkoma št. 426/44 - 26. III. 1946. - članek Šorlijev mlin, 21—22, omenja med udeleženci še tri člane, ki naj bi se sestanka udeležili, pa jih v resnici ni bilo. To naj bi bili: Vida Šinkovec-Janina, Jelovški, Bogo Mohor-Ston. — 40 K 528/48—1. — 41 K 528/48—24, izpoved Slavice Jeza. — 43 K 528/48—5 , 24. — 43 Članek Šorlijev mlin, 22. — 44 K 528/48—5, Pri drugem delu razgovorov je bil navzoč tudi kurir Bischof. Njegovo navzočnost potrjuje izpoved Boža Sočana — Josipa Logarja (K 528/48—24) in njegova lastna izjava, v kateri je o tem delu konference rekel: »Pogovarjali smo se o organizacijskih stvareh« (K 528/48—2). Edino Štravs pravi, da je Bischof v času napada spal na skednju. — 45 K 528/48—5. — 46 Članek Šorlijev
Am a 1943 wurde die ara 19, a 1897 geborene	' One i 3, #
i «
E
<U
^ ar
Sl
•» £
(8 ^
: I 2» 3
> i X i
! “ 1
S v $
Si 1
1
I
I
-E
f
1
i
sl
>$ a
fl
Ul
tl i
| - k.
■

Is
JI
si
2 5;
S S
5 «
11| žil f Sl
I »
ž >; <n <d
l|f|
s-l.si
ii 1111 !-
o-igI§ai
|l S 52551
sl s iIi ii
s„, 'f 1
2'” C 2
»III
1| ^ X
Ilfe
S I o •£
«4
is
pl
X x x
si'* s
I Pl' 1 s| I !fll
i: ji
lilf
. »i
s-g $5
Sfii
:iai
| I|i
Ihi
1a i I ^
1114
14=11
p!Ij
lili
I
61.
C
w
OJ
0»
C.
1
1|
p|
||
sl
J2 •§!
IhB 5e 6?
<8 c
X fi
S15
Sl
4 * S>
|.£
il
I	8
II
Ii 51
is.
11
ii
Mili 1 11111 s s E š 1 icžSS 4fli|
.51*11
UW
mu
s-
„• =

•s' S
.ii
111
|?S
cži
tl|
«11
185
5isž
pi
Sli
&
3:S g
II l
II
«! 11 o S tl K S H
>11
c sr. 5 * ^ c 2 c c
30 vv 3d trj
ii
S&5«š|Sžl|l
Hilli
filliS
P sili
15^ i i g s r = = I gd|l8i s; s|s
Hilli
X S
Is ^
1^ s w. 1 s S 1
ESI s tih S
i$oe
2 W S ^ ” g
5 ri
I ®l
siSiiišJIill
ei id »d 'd	oc o
E e
H 's B
fillliS
ol "I
S> 8zl I
g
"s
=9
O
Er
N
S
I
St
g,
S,
~o
fN
'fr
ON
-2
|
■5.
4
govorili tudi o vključevanju novih borcev v NOV. Predmet debate je bila pa tudi aktivnost narodnih izdajalcev,46 ki je dotlej zahtevala že toliko žrtev.47
Za dogodke, ki so se odigrali v zgodnjih jutranjih urah 21. marca 1944, je bilo nedvomno usodno, da sta bili obe konferenci časovno tako blizu ena drugi in na istem mestu. Ta kratek vmesni čas je zlasti omogočil, da so stopili v akcijo elementi, na katerih je slonela povezava z gestapom in okupacijsko policijo. Ti so izkoristili moment, da so se udeleženci pred razhodom dogovorili, kdaj in kje se bodo znova sešli. Gestapo in policija sta se lotila akcije z gotovostjo, kakor da jima plen ne bo ušel, čeprav ni znano, ali sta hotela udeležence dobiti žive v roke, ali jih takoj pobiti. Vsekakor je bilo zaupanje v absolutni uspeh tolikšno, da na možnost kakih drugačnih naključij nista niti računala. Na to kaže potek dogodkov v kritičnem momentu razhoda s konference.
Prihod udeležencev na drugi del konference v Šorlijevem mlinu je zvečer 20. marca 1944 potekel v redu in v miru, le trije so se zakasnili do jutranjih ur. Navzoči so brez njih razpravljali o problemih, ki so bili na delovnem redu. Družina Šorlijevih je bila med sestankom v sosednji sobi in spala.48 O tem, da so se aktivisti sestali v mlinu, je bil pa pravočasno obveščen tudi gestapo. Sprožil je akcijo, v kateri so policijske sile, to je »raztrgane!«, z nekaj gestapovskimi ljudmi v obliki zased obkolile Šorlijev mlin, da bi v ugodnem trenutku zajele udeležence konference. Okoliščine so bile ugodne. Udeleženci niso postavili nobene straže, noč pa je bila temna.49
Toda gestapovski načrt se ni izvršil, kakor so si ga zamislili. Štreno so zmešali tisti trije partizani, ki na sestanek niso prišli pravočasno: Vanjo (Franc Koželj), Martin (Ludvik Štravs) in Luka (Matija Suhadolnik). Ob približevanju mlinu je Luka zaslišal nekak šklepet orožja. Na njegovo sporočilo so se vsi trije takoj postavili v večjo razdaljo drug od drugega, tako da je Luka bil prvi, Vadnjo zadnji, vmes pa Martin.50 Na nadaljnji poti so trčili na nemško zasedo. Ko so se ustavili, je Luka nekako 3 metre pred seboj slišal nemško šepetanje. Takoj za tem je sprožil rafal predse, Nemci pa so odgovorili z ognjem. V tem streljanju so se Vanjo, Martin in Luka takoj umaknili in se srečno izvili iz obroča nemških zased.51
mlin, 22. — 47 Fasc. 666, dopis Obkoma št. 426/44 - 26. III. 1944. — 48 K 528/48—24, izpoved Ivanke Šorli. — 46 K 528/48—13. Ludvik Štravs, ki je bil tedaj pooblaščenec OS za okraj Kranj, je v izpovedi rekel, da so pri napadu na mlin bili v glavnem udeleženi raztrgane! s 3 ali 4 gestapovci. — 50 K 528/48—24, izpoved Franca Koželja. — 51 prav tam, izpoved Ludvika Štravsa. — 62 Prav tam, izpoved Franca Koželja. —
Lukov rafal in nemški odgovor sta imela dobre posledice za zborovalce v mlinu. Nenadno streljanje pri mlinu je udeležence opozorilo na nevarnost, ki so jo dejansko predstavljale nemške zasede okoli mlina. Toda sočasno je ogenj med Lukom in Nemci tudi razbremenil tovariše v mlinu, ker se je del nemškega obroča obrnil proti »zamudnikom«.52 Na srečanje z njimi Nemci niso bili pripravljeni. Vsa njihova pozornost je bila usmerjena na mlin, da bodo udeležence konference iznenadili in da za odpor ne bo časa. Lukovi streli so jih zmedli.
Zmeda ni bila dolgotrajna, vendar dovolj dolga, da je vplivala na tovariše v mlinu, ki so planili iz njega. Na čelu sta bila Jokelj in Božo, za njima pa še drugi, da bi se prebili iz nemškega obroča.53 Nemci so hitro obrnili svojo pozornost od Lukove skupine na mlin in začeli streljati, da bi jim plen ne ušel. Bili so tako hitri, da se niso še vsi udeleženci umaknili iz mlina. S svojim streljanjem so zadeli Mileno Korbarjevo-Ireno na robu hiše. V mlinu pa sta se zakasnila še Droh in Jošt.54 Ostali udeleženci, ki se jim je pravočasno posrečilo planiti iz mlina, so se razbežali okoli hiše in se srečno pretolkli iz nemških zased.55
Ko so Nemci videli, da so jim partizani, ki so jim prišli za hrbet, pokvarili načrt, so mogli biti zares besni. Partizani so se razbežali in izmaknili njihovim rokam. Vendar ne vsi. Razen Irene, ki so jo ubili, sta zaostala v mlinu še Maks Jeza-Droh in Ivo Lombar-Jošt. Oba sta sc v mlinu zabarikadirala med vreče moke. V hiši pa so ostali tudi vsi domači, to je mati, štiri hčere in dva sinova. Hči Slavica, žena Maksa Jeza, je imela pri sebi še sedem mesecev starega otroka. Vse so Nemci po »zmagi« nad mlinom takoj aretirali in po skupinah odpeljali na zaslišanje v mesto na sodišče. Potem, ko so jih odpeljali, so se spravili nad mlin. Preden pa so ga zažgali, so jih okoliški kmetje prosili, da bi smeli odpeljati moko, ki so jo imeli v mlinu. Nemci so jim to dovolili.56 Pri tem praznenju in prerešetavanju mlina so Droha ubili na mestu, krogla pa je ranila Lombarja, da je zavpil. Tako so Lombarja-Jošta dobili živega in ga odpeljali na gestapo v Kranj.57 * Mileno Korbarjevo in Maksa Jezo so pokopali na vrhu klanca, kjer se od Partizanske ceste odcepi pot v gozd, to je kakih 200 m od mlina.
Zaradi Joštovega zajetja so se med ilegalci pojavile hude skrbi, ker so se bali, da bi Jošt pri mučenju začel pripovedovati o ljudeh, ki jih
53 Prav tam, izpoved Josipa Logarja. — 54 Okrajni odbori O F, fasc. 678, prijava
Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njih pomagačev, Kranj — 65 Članek
Šorlijev mlin, 22. — 56 Ustna izpoved Slavice Zirkelbačhovc, za kar se ji na tem mestu
zahvaljujem. — 57 K 528/48—24, izpoved Slavice Zirkelbachove (Jeza). - Fasc. 678,
prijava Komisije ... Po piscu članka Šorlijev mlin so Nemci pri preiskovanju skladišča
v mlinu s strojnicami prerešetali vse vreče, da se: je moka razsula po podu. Pri tem
je poznal kot sodelavce v osvobodilnem gibanju. Toda strah ni bil na mestu. Jošt se je dobro držal.58 V resnici so ga zasliševali in mučili po gestapovskih metodah. Toda ostal je trden in na vsako vprašanje odgovoril s »kaj vas briga.« Naposled so ga zaprli v bunker, kjer so ga ubili. Sestri so sicer izjavili, da se je sam obesil, toda gestapovska kuharica, ki je morala bunker pomivati z vodo, je trdila, da so ga raztrgali psi. Dne 24. marca 1944 so ga občinski delavci odpeljali na vozu z oblanci na kranjsko pokopališče, kjer je pokopan.59
Nemški bes je zadel tudi družino Šorlijevih. Kakor smo videli, so jih Nemci ob »zmagi« nad mlinom aretirali in odpeljali, mlin pa zažgali. Aretirance so najprej zaprli v Kranju, nato pa so jih po skupinah odpeljali v Begunje. Mater Ivano in hčer Ivanko so postavili pred sodišče, ki ju je 27. aprila obsodilo zaradi ponovnega sprejemanja in oskrbovanja partizanov v svojem stanovanju. Mater so obsodili na 10 let ječe, hčer pa na 8 let.60 Zaprti sta bili najprej v Liibecku, nato pa v Eichachu pri Miinchenu. Ostale otroke Micko, Jožefo, Filipa in Stanka so odpeljali iz Begunj v izseljeniško taborišče v Nemčijo, Slavico Jeza pa so odpeljali v Tamsweg pri Badgasteinu za služkinjo pri »landratu«.61
Dogodki v Šorlijevem mlinu so odjeknili tudi med okoliškim prebivalstvom, med katerim je zaradi nasilja padla morala, kakor so takrat take posledice označevali partizani. Ko je Okrožni odbor OF Kranj pod številko 80 z dne 26. marca 1944 poročal sekretariatu pokrajinskega poverjeništva IO OF za Gorenjsko, je v rubriki »Politična situacija v okrožju« zapisal: »Vsled zadnjih nemških akcij in . . . nesrečnih slučajev, kjer je padlo nekaj naših dobrih aktivistov ... ter par požganih hiš, je morala v nekaj okrajih pri ljudeh malo padla.« Padla je seveda zaradi strahu pred nemško podivjanostjo in gestapovskim terorjem.26 O neugodnih posledicah tega strahu je okrožni odbor OF govoril tudi na seji 2. aprila 1944 in hkrati ukrepal o zboljšanju položaja.63
Po uspelem preboju skozi nemške zasede so se skoraj vsi udeleženci konference v naslednjih dneh sešli pod Storžičem. Bili so Jokelj, Črt,
so ubili Droba, Jošta pa ranili in ranjenega odvlekli na gestapo. — 58 Okrožje OF Kranj, fasc. 678/1., dopis OO OF Kranj z dne 2. IV. 1944. — 59 Fasc. 678, prijava Komisije za ugotavljanje zločinov... z dne 18. X. 1944. Komisija pri Predsedstvu SNOS za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njih pomagačev je o zločinu v mlinu dobila v roke celo fotografije. Na eni sliki sta bili fotografirani trupli Milene Korbarjeve in Maksa Jeza, ležeči na tleh poleg plota, zraven pa nemški vojak. Na drugi pa je bil fotografiran Ivo Lombar-Jošt z dvignjenimi rokami, okoli njega pa 5 nemških vojakov; vsi stoje pred nizko šupo, pokrito z eternitom. Opis v fasc. 673. — 60 Fasc. 1049/11., Oberdorferjev dopis vodju deželnega tiskovnega urada v Celovcu. — 61 Po ustni izpovedi Slavice Zirkelbachove. — 02 Fasc. 676/11. — 63 Okrožje OF Kranj,
Božo, Luka, Vanjo, Martin in Žagar. Povsem ločeno od njih in kasneje je prispel kurir Bischof, ki je imel že ob napadu na mlin svojo smer umika. Po izpovedi Josipa Logarja-Boža je kurir bežal od mlina proti hlevu, kjer so bili Nemci, ne pa v smeri drugih udeležencev.04 Ko je čez dva dni prišel k tovarišem pod Storžičem, je prinesel s seboj brzostrelko in pripovedoval, da se je ruval z gestapovcem Kobovsom, mu jo iztrgal in z njo pobegnil. Pri tem ruvanju je dobil še lažjo rano na glavi.65 Kurir je vso zadevo pripovedoval tako, da ostali tovariši njegovemu pripovedovanju niso prav verjeli. Zdelo se jim je sumljivo.66 Sadovi nezaupanja so se pokazali v kratkem.
Za udeležence konference v mlinu, ki so se srečno rešili, je bilo, potem ko so se znova sešli pod Storžičem, važno vprašanje, kako je do tragedije prišlo. Vsi so si bili edini takoj, da se je kaj takega moglo zgoditi le po izdaji.67 Toda ugotoviti konkretnega krivca ni bilo tako preprosto.
Okrožni referent Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njih pomagačev je 18. oktobra 1944 napisal istoimenski komisiji pri SNOS uradno prijavo o zločinu v Šorlijevem mlinu. V njej je na kratko prikazal potek zločina, žrtve zločina in zločince. Zločince je razdelil v dve skupini. V prvi je navedel udeležence v širšem smislu: Miha Perko, Perkova banda, šef gestapa v Kranju Dichtl, Kobovs Jože itd. Rekli bi lahko, da so imenovani bili nekaki pokrovitelji in neposredni izvršitelji akcije na Šorlijev mlin. V drugi skupini je pa referent navedel le dva: Jožeta Sa-jevica-Mola, sobnega slikarja, in Karla (Ernesta!) Bischofa, knjigoveza. Kaj je videl v njima, je povedal v posebnem odstavku:
»Omenjene tovariše je izdal Mol Jože, ki je že dalj časa zasledoval gibanje v mlinu. Na dan zločina je ob 3. uri ponoči obvestil gestapo v Kranju, da se nahaja v mlinu 8 partizanov. Za izdajo je dobil 800 RM. Zločinec je že likvidiran, zapisnik o zasliševanju ima tov. Sloven, načelnik obveščevalne II. okraja. Pri zločinu je verjetno sodeloval preko Mola tudi zgoraj imenovani Bišof Karel, sedaj v službi gestapa. Bišof je verjetno obvestil Mola, da bo v mlinu važna konferenca, pri kateri bo sodelovalo več funkcionarjev.«
Kot priče so v prijavi navedeni: Martin, Vanjo, Božo Sočan, Jernej, Žagar.68
fasc. 676. — 04 K 528/48—24, izpoved Josipa Logarja. — 05 K 528/48—3, 4, 5, 24, izpovedi Štravsa, Žagarja, Koželja, Suhadolnika in Logarja. —	60 Prav tam. —
67 K 528/48—24, izpoved Suhadolnika. — 68 Okrajni odbori O F, fasc. 678/11. —
O Molu Jožetu naj dodam takoj, da je Mol domače ime, ker se pri hiši reče »pri Molu«, pisal pa se je Sajevic. Molova hišica je prav blizu Šorlijevega mlina. Leži nekoliko pod robom današnje Partizanske ceste in ima številko 42. O tem Sajevicu so v povojnih izpovedih nekateri udeleženci konference v mlinu izjavili, da je bila njegova likvidacija sklenjena že pred zločinom v mlinu zaradi njegovih starejših grehov.69 Zato je verjetno,, da formulacije okrožnega referenta »Komisije . . .« ne ustrezajo v celoti.
V povojnih izpovedih udeležencev konference v mlinu je z več strani prikazan sum, ki je tedaj glede krivde za tragedijo v mlinu padel na kurirja Bischofa, po imenu Ernesta in ne Karla, kakor ga pomotoma imenuje prijava »Komisije za ugotavljanje zločinov ...« Razen kurirjevega pripovedovanja o ruvanju z gestapovci se je udeležencem konference, med katerimi so bili tudi funkcionarji obveščevalne službe, zdelo sumljivo še marsikaj drugega: Njegovo kretanje med ljudmi podnevi, ne da bi bilo povezano z nalogami osvobodilnega gibanja. Tudi po zločinu v mlinu in še preden je odšel pod Storžič, je bil v Kranju.70 Sestajal se je z gestapovcem Heiderjem.71 Kasneje so ugotovili tudi njegove stike z zgoraj imenovanim Sajevicem.72 Sum proti Bischofu se sicer ni pojavil šele ob tragediji v mlinu, temveč že tudi prej.73 Analize dogodkov ob nemškem napadu na mlin so nezaupanje vanj okrepile, toda niso ga prijeli. Po Jok-Ijevi odločitvi so ga zopet pustili na teren.74 Po njegovem odhodu so pa ponovno rešetali vse okolnosti dogodkov v mlinu in spoznanja primerjali z metodami Nemcev. Po izjavi Josipa Logarja so prišli do prepričanja, da je ravno kurir izdal mlin oziroma tovariše.75 Sklenili so, naj Ludvik Štravs-Martin vso zadevo razišče in nato ukrepa, kakor bo potrebno. Štravs je Bischofa pozval k sebi, toda ta se pozivu ni odzval, temveč raje dezertiral in odšel na Koroško.76 Njegov umik je tedaj onemogočil nadaljnje razvozlavanje osebne krivde pri zločinu v Šorlijevem mlinu.
Po vojni je dal v Bischofovo breme pomembno izjavo nekdanji funkcionar gestapa na Gorenjskem Jože Vogt, ki je bil po vojni, 1947, obsojen na procesu v Ljubljani. Ta je 28. aprila 1947 izpovedal: »Imena Bischof se spominjam čisto točno. Med drugim pa se spominjam tudi nekega sporočila, kjer je bilo navedeno, da je Bischof s svojo izdajo povzročil napad na Šornov mlin (to je Šorlijev mlin, op. F. Š.) nekje pri
«!> K 528/48—24, izpoved Koželja. — 70 K 528/48—3, 24. — ™ Prav tam. — 72 K 528/48—13, izpoved Štravsa. — 73 K 528/48—24, izpoved J. Logarja. — Prav tam.';— 75 K 528/48—24. — 76 K 528/48—3, izpoved Štravsa; K 528/48—5, izpoved
Kranju, kjer je padlo več aktivistov oziroma funkcionarjev narodnoosvobodilnega gibanja.. .«77
Proti temu Bischofu, nekdanjemu kurirju med odborom OF v Kranju in partizansko bazo pod Storžičem, je bil po vojni, ko je prišel v roke sodnih organov, proces, na katerem je bil obtožen medvojnih dejanj. Toda razen dejstva, da je bil agent gestapa, ni priznal nobenega drugega konkretnega, inkriminiranega dejanja. Individualna krivda za tragedijo v Šorlijevem mlinu se zaradi tega ni pojasnila. V zvezi z našo razpravo pa to naposled tudi ni tako važno. Pri napadu na mlin namreč ni šlo samo za tega ali onega, ki je bil morebiti zapleten v nesrečno usodo trojice partizanskih žrtev, temveč za mnogo daljšo verigo posameznikov in okupacijskih organov, ki so bili v službi koncepta, da je treba narodnosvobo-dilnemu gibanju pobiti njegove organe oziroma organizatorje in s tem obglavljenjem postopoma zatreti narodnoosvobodilno gibanje sploh. Ko je Anton Hafner, v letu 1944 član Okrožnega odbora OF Kranj, po vojni označeval izdajo Šorlijevega mlina, je izjavil, da si v tistem času aktivisti niso bili na jasnem, »ali je bil mlin izdan kot postojanka, ali je bil izdan le sestanek dotičnega večera. V mlinu je bila stalna postojanka, kjer so se vedno shajale osebe, ki so aktivno sodelovale v NOB, spravljen pa je bil tudi tam raznovrsten material. Možno bi bilo zato, da je bil mlin na sumu kot shajališče aktivistov ter da je bil pod nadzorstvom in je tako prišlo do izdaje predmetnega sestanka . . .«78 Toda v resnici ni šlo niti za eno niti z.a drugo varianto, temveč za dejstvo, da so se v tistem trenutku zbrali v mlinu vodilni člani narodnoosvobodilnega gibanja v kranjskem okrožju, to je osrednjega dela Gorenjske. Nemci so se na ta udarec pripravljali dolgo, ker niso hoteli udariti v prazno. Ni jim šlo za malo, temveč za veliko. In veliko bi bili tudi dosegli, da jim ni nepredvidena zamuda treh članov konference temeljito pokvarila načrtov.
Naj mi je na tem mestu dovoljeno, da ponovno opozorim na zgoraj citirani članek »Poslal jih je gestapo«, ki je pokazal na gestapovske mreže od Medvod do Cerkna in v zvezi z njimi na dogodke, ki so se zaradi njih odigrali na tistem območju. Primerjanje z njimi nam pokaže, da tudi pri tragediji v Šorlijevem mlinu ni šlo za navadno protipartizansko nemško akcijo, kakršnih je bilo toliko v prejšnjih letih in ki so nastale po ovadbi, da so se tam in tam zbrali partizani. Tragedija v Šorlijevem mlinu je bila izraz novega, posebnega načina nemškega zatiranja slovenskega
Koželja. — 77 K 528/48—8. Pri sodišču ta izjava ni dobila dovolj vere, češ da v zvezi Z nekaterimi drugimi podatki, ki jih je Vogt tedaj navedel, vsebujejo neskladnosti, pa zato tudi ni mogoče vzeti za absolutno verodostojno. — 78 K 528/48—32. —
osvobodilnega gibanja, ki je začelo uporabljati metode sistematično pripravljenih nenadnih in zahrbtnih udarcev po vodilnih kadrih osvobodilnega gibanja.
Pri izvajanju novih metod so okupacijske oblasti uporabljale sile, ki so jih imele na razpolago. Razen gestapovskih elementov so uporabljali v prvi vrsti policijske elemente, ki so jih pa konec zime 1943/44 na Gorenjskem osvežili z elementi »bele garde« iz Ljubljanske pokrajine. Po dopisu oblastnega komiteja za Gorenjsko št. 241/44 z dne 14. marca 1944 je treba namreč v pronicanju osvobodilnemu gibanju sovražnih elementov na Gorenjsko razlikovati dve skupini. V eni so bili pripadniki domobrancev, ki so iz Dolomitov pronicali čez mejo Ljubljanske pokrajine in do tedaj ustanovili postojanki na Črnem vrhu in v Lučnah. V drugi skupini pa so bili elementi, ki so se pojavili v Kranju, Kamniku in na Jesenicah. Med njimi so nekateri nastopali kakor »raztrganci«, hodili v patrulje in zasede, nastopali pa tudi v civilu, to se pravi da so bili pravi »raztrganci« in sestavina policije.79 Toda večji del ljudi, ki so tedaj prišli na Gorenjsko, ni imel s policijo nič opraviti. Nemške okupacijske oblasti so jih iz Ljubljane prisilno poslale na delovno službo na Gorenjsko. Policijskih elementov med njimi je bilo torej le majhen del. V naslednjih tednih so pa ti elementi intenzivno sodelovali s prejšnjimi »domačimi« elementi raztrgan-cev v večjih ali manjših nastopih proti partizanom oziroma partizansko mislečim ljudem. Ta stopitev se je izrazila tudi v poročilih osvobodilnih organov, ki so včasih »raztrgance« identificirali z belogardisti. Zenačili so jih tako, da so poleg navedbe belogardistov dodali v oklepaju še raztrgance.80 Ni izključeno, da so pri tragediji v Šorlijevem mlinu sodelovali »udi taki »raztrganci«. Toda pripomniti moramo takoj, da se zaradi njih ni nič spremenilo v metodah »raztrgancev«. Novo je bilo le to, da je v rekrutaciji »raztrgancev« nastopil nov, to je še en element.
Kljub vsemu pa moramo reči, da se je vendarle ravno v tem času zaključevala doba gorenjskih »raztrgancev«. Okupacijske oblasti so namreč spoznale, da protibande, ki jih je pred dvema letoma v glavi spočel
79 Fasc. 666, dopis Obkoma št. 241/44 - 14. III. 1944. — 80 Na primer v tedenskem
poročilu, ki ga je poslal Okrožni odbor OF Kranj sekretariatu PP IOOF za Gorenjsko 2. IV. 1944 pod št. 95. Tam piše: »V četrtem okraju se nahaja sedaj že daljši čas večje število policije in bele garde (raztrgancev), ki delajo . . .« Dalje: »Peti okraj je bil zopet težko prizadet... V zvezi s tem je bila izdana tudi centralna veza, ki se je nahajala na področju tega okraja, kamor so prihajali vojaški in terenski kurirji. Dne 24. III. so bili tam napadeni od Nemcev in belogardistov (raztrgancev). Naših žrtev ni bilo...« V zvezi s tem poročilom naj dodam, da so v kranjskem okrožju zaradi konspiracije posamezne okraje označevali kar s številkami. Red je bil naslednji: I. - Kranj, II. -Stražišče, III. - Kropa oziroma Jelovica, IV. - Šenčur, V. - Naklo, VI. - Brezje,
Petschauer, niso dale tistih rezultatov, ki so jih pričakovali. Upali so namreč, da se bodo po njih začeli Slovenci mesariti med seboj. Do tega pa ni prišlo, ker so po Oberdorferjevem mnenju Nemci vladali na Gorenjskem tako, da so se vsi Gorenjci postavili proti njim. Oberdorfer je o tem veliko razmišljal in v svojem referatu »Misli k položaju na Gorenjskem« to tudi pokazal:
»Po tem, kar sem mogel jaz opaziti, nismo na Gorenjskem hodili po poti najmanjšega odpora, po kateri bi v vojni morali zaradi varčevanja nemške krvi. Po mojih opazovanjih bi morali mnogo tega, kar smo izvedli na Gorenjskem, premakniti na čas po zmagi. S tem bi mnogo odpornih elementov ne izzvali. Pot najmanjšega odpora bi bila pač tudi pot najmanjših žrtev na nemških ljudeh. Ti so končno naša najdragocenejša dobrina. Če pa si predstavim vrste grobov padlih Nemcev na kranjskem pokopališču in (jih) povežem s sedanjim položajem na Gorenjskem, ne vidim nobenega opravičila za dane krvne žrtve. Bilo bi lepo misliti, da bi namesto Nemcev ležali tam domačini, ki bi padli za svojo lastno domovino v boju proti banditom.«81
Hans Oberdorfer je s temi besedami dovolj jasno povedal, kaj ga je bolelo. V njem so kričali mrtvi Nemci, na drugi strani pa nezajezljivo partizanstvo. Njegov referat je bil temeljit v analizi dejanskega položaja, zaostajal pa je v konkretnih nasvetih za reševanje tega položaja. Toda o njih so tedaj okupacijski organi nedvomno tudi razpravljali, čeprav do sklepov ali vsaj rezultatov ni takoj prišlo. Ni mogoče, da bi se dosti motili, če rečemo, da je odmev teh razpravljanj segal prav do organov slovenske obveščevalne službe. Kajti dopis Okrožne komisije VOS (Kranj) z dne 27. februarja 1944 ima v poročilu o stanju okupatorja dne 26. februarja 1944 tudi tele pomembne besede:
»Še vedno se vztrajno širijo vesti, da bo odšlo vse vojaštvo in policija na rusko fronto in v Francijo, zamenjali pa da jih bodo belo-plavi. Te vesti pa niso potrjene . . .«82
Kasnejši dogodki so pokazali, da so informacije VOS imele v sebi določeno jedro okupacijskih načrtov o preureditvi sil na Gorenjskem. Rezultati so se pokazali šele po nekaj mesecih, poleti 1944, ko so okupacijske oblasti dopustile ustanovitev Gorenjskega domobranstva (Ober-krainer Selbstschutz). Za vabo za rekrutacijo naj bi služile določene koncesije, izmed katerih je bila ena ta, da bi Gorenjcev ne pošiljali več v nemško vojsko. To koncesijo je izposloval pristojni šef civilne uprave dr. Rainer, ko je preko strankinega vodstva interveniral pri Vrhovnem
VII. - Tržič. — 81 Poročilo H. Oberdorferja, fasc. 1002/1. — 85 Fasc. 674/1., okrožni
poveljstvu nemške vojske. Svojo intervencijo je utemeljil tako, da se Gorenjci niso pokazali zanesljive v nemški vojski, niso znali jezika, vedno pogosteje pa so tudi dezertirali in se vključevali v NOV.
Sredi leta 1944 je Vrhovno poveljstvo nemške vojske intervenciji ugodilo in vpoklice Gorenjcev v nemško vojsko ustavilo. Prav tedaj pa so na Gorenjskem začeli tudi novačiti v Gorenjsko domobranstvo. Organizacijo sta vodila radovljiški okrožni vodja NSDAP Hochsteiner ter komandant varnostne policije in varnostne službe za Gorenjsko Persterer. Ta je za poveljnika določil dolgoletnega vodja gestapovske podružnice v Kranju Dichtla.83
Pri nastanku in nadaljnjem življenju gorenjskega domobranstva ni bilo brez vpliva tudi domobransko vodstvo v Ljubljani. Infiltracija njihovih enot in eksponentov na Gorenjsko pozimi in spomladi 1944 je sistematično pomagala pripravljati pogoje za ustanovitev Gorenjskega domobranstva. Okupacijske oblasti so njihove sugestije sprejele. Obe formaciji sta se kasneje še tesneje povezali med seboj.
Ko se je Gorenjsko domobranstvo ustanovilo, je pritegnilo v svoje vrste tudi nekdanje »raztrgance« in mnoge gestapovske agente. Obveščevalna služba Osvobodilne fronte je namreč poleti 1944 ugotovila, da je Kobovs, ki smo ga srečali v skupini napadalcev na Šorlijev mlin, od srede julija 1944 dalje skupno z gestapovcem Kometerjem vodil domobransko postojanko v Cerkljah. Za enako funkcijo v domobranski postojanki se je potegoval tudi Anton Žakelj iz Žirov, tolmač pri gestapovskih zasliševanjih.84
To dejstvo, zlasti pa to, da so bili neposredni organizatorji Gorenjskega domobranstva isti nemški organi kakor dve leti prej pri »raztrgan-cih«, govori za to, da pri organizaciji Gorenjskega domobranstva v bistvu ni šlo za kako novo organizacijo, temveč le za novo ime, za nov člen v protipartizanski dejavnosti nemških okupatorjev na Gorenjskem. Po namenih in metodah se ta člen od prejšnjih ni razlikoval, večja je bila le udarnost, ki so jo vnesli ideologi iz Ljubljane. S prehajanjem »raztrgancev« in gestapovskih agentov v te domobrance je stara formacija »raztrgancev« razpadla oziroma prenehala. Njihove naloge je v celoti prevzelo Gorenjsko domobranstvo. S tem pa se je pokazalo, da Gorenjsko domobranstvo ni bila vojska, temveč le vojaško organizirana policija in ekspozitura gestapa.
komite KPS. — 83 T. Ferenc, Letopis MNO 1958, 150. — 84 Fasc. 678, okrajni OF odbori. Kobovs je bil doma iz Brnikov pri Cerkljah, kjer se po domače pravi pri Kobovsu, pisal pa se je Jože Dobnikar.
THE TRAGEDY IN ŠORLES MILE S u m m a r y
The author descrrbes the tragedy in Šorli’s mili within compass of the German fighring forms against the Slovene partisans in Upper Carniola.
As the members of the police force and the Gestapo were cooperating in the German attack itself upon the activists of the national movement of independence, he gives first the explanation of the »ragged«, who were a special executive element of the German security police in Upper Carniola, then of the activity of the Gestapp agents who were penetrating into the national movement of independence, gathering particulars about the units and organizations, removals and power in order to betray them at last.
The »ragged«, picked from among the depraved and criminal elements in the Slovene people or anyhow startled at the reprisals from the side of the occupation authorities, were formed by the occupation Security Police. The Germans gave this formation the name of »Gegenbande«, a group of people making war upon the partisans whom they surnamed bandits or band. These »ragged«, roving solitary localities with the consent of their masters, had a neglected oursvard appearance, were ragged — therefore the »ragged« —• and often disguised as partisans. They were insiduously attacking the couriers of the partisans, the country political workers, smaller partisan groups and their bases, were trying to provoke the civil population in various ways with the purpose of betraying them.
Owing to their common aims the Gestapo members were regularly involved in the actions of the »ragged« too. Such an interfering wa-s evident also at the assault made on the activists of the independence movement who had met in Šorli’s mili at Kranj, not far from Bled, in the night of March 20/21 of the year 1944. Because of the infiltrated elements’ treachery the »ragged« and the Gestapo could successfully attempt the members of the Kranj district inflicting considerable losses to them. The author explains the accident in connection with other new tendencies of the ocoupator that appeared in relation to the partisans, particularly in the months after the capitu-lation of Italy, when the partisan army was exceedingly increasing and the German forces were rapidly weakening. The occupation organs got aware of the deterio-rated situation and took pains to impair and to stamp out the national independence movement intending to kili the leading members of the national independence movement itself by the help of the Gestapo and the »ragged«. Their wish did not come true.
The tragedy in Šorli’s mili was only one instance of such cases plotted by the occupation authorities in Upper Carniola which fortunately did not prove successful in the whole, at last not to such an extent as the occupators had had in view.
26
OD NARODNOOSVOBODILNIH ODBOROV DO KOMUNE
Vinko Hafner
Za proučevanje razvoja krajevne samouprave bi res težko našli primernejše območje kot mesto Kranj. Vse od prvih samoupravnih pravic, ki so jih v davni preteklosti podeljevali mestu razni fevdalni gospodje, pa do današnje moderne komune poteka zanimiv neprekinjen razvoj krajevne samouprave, obeležen z množico zgodovinskih dokumentov in verodostojnih pričevanj. Škoda, da so kranjski mestni možje nekoč odklonili znamenitemu zgodovinarju Valvasorju vpogled v njihove samoupravne listine. Te je namreč kmalu nato upepelil požar; v Valvasorjevih spisih pa se nam je namesto slavospeva Kranjčanom ohranil le zapisek o njihovi nezaupljivosti in samoljubju. Toda tudi brez tega dobimo veren vpogled v gospodarske in socialne razmere, kakršne so v posameznih zgodovinskih razdobjih odrejale vsebino in organizacijo krajevne samouprave.
Nobena oblast namreč ne izhaja sama iz sebe in ni sama sebi namen. Rodila se je kot plod nerazrešljivih protislovij razredne družbe, kot orodje izkoriščevalcev v boju proti izkoriščanim. To dejstvo se nič ne spremeni s tem, če je ostal ravno pri krajevni samoupravi zaradi njene vseskozi bolj ali manj demokratične organizacije njen razredni značaj še najbolj prikrit. Kaj sta bila v srednjem veku mestni sodnik in mestni svet drugega kot orodje najbogatejših trgovcev in cehovskih obrtnikov za pokoritev številnih obrtniških pomočnikov, hlapcev in druge mestne uboščine. In kaj je bil v novejši dobi občinski svet skupaj z žandarji in policaji drugega kot orodje hitro bogatečih trgovcev, malih tovarnarjev in drugih mestnih bogatašev za pokoritev vse bolj nezadovoljnega delavstva in vse hitreje propadajočega malega obrtnika in kmeta. Pri tej ugotovitvi naj nas nič ne moti, če je bil kak občinski svet v rokah najkonservativnejših klerikalcev ali pa najnaprednejših liberalcev ali če je ta ali ona občinska uprava izvršila v preteklosti zelo napredne in širokopotezne ukrepe za razvoj občinskega gospodarstva. Vedno je ostala v službi izkoriščevalcev v boju proti izkoriščanim, pa četudi so bili njeni posamezni predstavniki še tako napredni in »socialni«.
Naposled pa je po dolgi dobi prišlo tudi v razvoju krajevne samouprave do bistvene spremembe v njeni vsebini in s tem povezano tudi
v njeni organizaciji. Prinesla jo je narodnoosvobodilna borba oziroma ljudska revolucija v letih 1941 —1945. Tedaj so delavci, združeni z vsemi delovnimi množicami in organizirani v Osvobodilni fronti pod vodstvom Komunistične partije, z lastnimi silami in z ogromnimi žrtvami izgnali okupatorje, organizirali ljudsko oblast in ustvarili osnovne pogoje za graditev nove socialistične družbene ureditve. Krajevna samouprava je s tem postala del enotne ljudske oblasti od krajevnih narodnoosvobodilnih odborov do ljudskih skupščin federacije in ljudskih republik. To je bila po vsebini, osebnem sestavu in organizaciji resnično nova oblast, ki od stare ni prevzela drugega kot prostore in tehniko ter nekaj uradnikov, ki niso sodelovali z okupatorjem. In kakor koli je bila nova oblast ponekod slabo organizirana, nerodna in primitivna, je bila edina resnična ljudska oblast in samo taka sposobna v težavnih povojnih okoliščinah mobilizirati množice za ohranitev pridobitev revolucije in graditev socializma.
I.
Tako kot po vsej naši domovini, tako tudi na območju Kranja ljudska oblast ni bila ustvarjena šele z osvoboditvijo, to je z odpravo prejšnje okupatorske oblasti. Njen izvor je pravzaprav že v začetkih osvobodilnega gibanja spomladi leta 1941. Slovensko ljudstvo pravzaprav nikoli ni priznalo okupatorske oblasti in kakor hitro se je začelo proti njej organizirano boriti, je moralo dejansko že graditi tudi svojo lastno oblast. Odbori Osvobodilne fronte in partizanski odredi so bili prve klice nove ljudske oblasti, ki se je idejno in organizacijsko krepila tako, kot se je razraščalo osvobodilno gibanje. Tako smo imeli z drugim zasedanjem Antifašističnega sveta narodne osvoboditve jeseni 1943 novo oblast organizacijsko že zgrajeno vse od najnižjih krajevnih narodnoosvobodilnih odborov pa vse do najvišjega predstavniškega organa nove Jugoslavije.
V istem smislu se je gradila oblast tudi na območju današnje občine Kranj. Kot klice nove oblasti so se tudi na tem območju že spomladi in v poletju 1941 vzporedno z nastajanjem partizanskih odredov množično razvili tudi odbori Osvobodilne fronte. Čeprav je bila njihova teritorialna razmestitev, organizacija in vsebina dela popolnoma prirejena potrebam boja proti okupatorju in domačim izdajalcem, so ti odbori vendar že tedaj opravljali mnoge naloge prave ljudske oblasti in so v odnosu do okupatorske oblasti že tedaj pomenili državo v državi. Njihova organizacija se je vse bolj in bolj izpopolnjevala, dokler niso ponekod že med narodno-
26*
osvobodilno vojno dosegli stopnjo, ko je bilo treba ločiti organizacijo OF kot politično gibanje od organizacije ljudske oblasti. Tako je prišlo tudi na območju sedanjega okraja Kranj že v letu 1944 ponekod do tega, da so se volili narodnoosvobodilni odbori kot normalni organi ljudske oblasti.
Na območju občine Kranj težavni vojaški položaj tedaj še ni dovoljeval v večjem obsegu takšnega oblikovanja ter so zato opravljali odbori OF vse do osvoboditve tudi vse funkcije ljudske oblasti. Ob osvoboditvi je na območju tedanjega okraja Kranj, ki je obsegal z majhnimi izjemami skoro isto območje kakor sedanja občina, obstajal Okrajni odbor OF Kranj, kot osnovni organi oblasti pa Mestni odbor OF Kranj in vaški odbori OF. Območje mestnega odbora OF Kranj je obsegalo mesto ter okolna naselja Čirčiče, Planina, Huje, Klanec, Primskovo, Gorenje, Rupa, Zlato polje, Struževo, Gorenja Sava, Gaštej, Stražišče in Šmartno. Vaški odbori OF so bili tedaj skoraj za vsako vas posebej in.so glede na takratne potrebe pogosto spreminjali svoje teritorialno območje. Naloge nove oblasti so bile: čimhitrejša obnova proizvodnje in prometa, preskrba prebivalstva, obnova šolstva in drugih družbenih služb, zavarovanje reda in miru itd. Novi organi so kljub pomanjkanju izkušenj in kljub silno težavnim razmeram ravno s pritegnitvijo množic uspešno reševali obsežne naloge in pokazali izredno življenjsko silo. Organizacija teh odborov je bila sila preprosta in življenjsko prirejena krajevnim potrebam.
Odločilen napredek v utrjevanju ljudske oblasti pa pomenijo prve splošne volitve v narodnoosvobodilne odbore, ki so bile opravljene julija in avgusta 1945. Volitve v Mestni narodnoosvobodilni odbor Kranj so bile opravljene 15. avgusta 1945. Pomenile so pravo politično manifestacijo. Tedaj so prvič volile tudi žene in mladina.
Ob teh volitvah je bila uzakonjena nova upravno-teritorialna razdelitev, s katero se je okraj Kranj razširil še na območje ukinjenega okraja Tržič. Na območju sedanje občine Kranj pa je bilo razen mestnega narodnoosvobodilnega odbora, ki je obsegal le ožje mestno območje, Še 34 krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, in sicer: Bistrica, Bitnje, Britof, Brniki, Cerklje, Duplje, Goriče, Grad, Jezersko, Klanec, Kokra, Kokrica, Mavčiče, Naklo, Orehek, Podblica, Podbrezje, Poženik, Preddvor, Predoslje, Primskovo, Stražišče, Struževo, Šenčur, Šenturška gora, Trboje, Trstenik, Velesovo, Visoko, Voglje, Voklo, Zgornja Bela, Zgornja Besnica in Zgornje Bitnje (Žabnica je bila tedaj v okraju Škofja Loka).
Kot vidimo, so bila območja tedanjih narodnoosvobodilnih odborov še razmeroma majhna, kar je pač izhajalo iz težnje po čimvečjem pribli-
zanju osnovnih organov oblasti ljudstvu in iz takratnih delovnih potreb. Tudi njihova organizacija je bila z izjemo mestnega narodnoosvobodilnega odbora še vedno zelo preprosta; imeli so skromen upravni aparat in vse voljene funkcije so se opravljale brezplačno.
Nekoliko obširnejša in bolj zapletena sta bila organizacija in delovanje mestnega narodnoosvobodilnega odbora. Ta se je prvič sestal 22. avgusta 1945. Poleg predsednika in tajnika (ki je bil tedaj še voljen) je imel še 15 odbornikov, ki so bili poverjeni za vodstvo posameznih dejavnosti. Uprava je bila razdeljena na tajništvo in 5 odsekov, in sicer: za gospodarstvo, za notranje zadeve, za zdravstvo, za socialno varstvo in za prosveto. Nekaj mesecev kasneje se je odsek za gospodarstvo razdelil na 3 samostojne odseke. Del drobnih upravnih zadev pa so tedaj opravljali tudi kvartni (četrtni) odbori OF.
Pri tem je treba vedeti, da je v takratnih razmerah opravljal največji del upravnih zadev še Okrajni narodnoosvobodilni odbor, medtem ko so imeli mestni in krajevni narodnoosvobodilni odbori zelo omejene pristojnosti in sorazmerno tudi majhna finančna sredstva za opravljanje svojih nalog. Približno podobo o tem si lahko ustvarimo, če vemo, da je znašal proračun mestnega narodnoosvobodilnega odbora za leto 1946 le 5,424.561 dinarjev, od česar je pokril z lastnimi dohodki le 838.000 din,
Kranj ob osvoboditvi 10. maja 1945
Zasedanje delavskega sveta v »Iskru
drugo pa mu je dotiral okraj. Če to zdaj primerjamo s proračunom občine Kranj za leto 1960, ki znaša nič manj kot 647,717.000 dinarjev, in čeprav upoštevamo precejšnje razvrednotenje dinarja v teh letih, nam ta primerjava vendarle pokaže skromnost tedanjih razmer in še bolj skromno gmotno osnovo za delo organov krajevne samouprave.
Kljub velikim težavam in mnogim pomanjkljivostim pa so narodnoosvobodilni odbori opravili v tem razdobju izredno obsežne in pomembne naloge. Omogočili so naglo obnovo tukajšnjih gospodarskih zmogljivosti, zlasti industrije, organizirali preskrbo prebivalstva, zagotovili redno poslovanje šol, zdravstvenih in socialnih ustanov, zavarovali ljudsko premoženje, izvedli agrarno reformo in nacionalizacijo zasebne industrije, prometa, trgovine in bančništva. Z vsem tem so pomagali prebroditi največje težave povojne obnove in omogočili, da smo že v letu 1947 začeli izvajati prvi petletni plan gospodarskega razvoja, to je plan industrializacije in elektrifikacije države, ki naj bi omogočil našo čim večjo gospodarsko neodvisnost in hitrejši razvoj revne in zaostale dežele v gospodarsko razvito. V tem razdobju so narodnoosvobodilni odbori močno izpopolnili svojo organizacijo in poslovanje. Februarja meseca 1946 so se preimenovali v ljudske odbore. Po prvem splošnem zakonu o ljudskih odborih je izvolil dne 11. junija 1946 plenum MLO Kranj svoj prvi izvršni odbor. Imel je poleg predsednika in tajnika 19 članov.
Zaradi potrebe po vsestranskem varčevanju je bilo treba združiti KLO, ki so imeli manjša območja. Dne 15. februarja 1946 je izvedel OLO Kranj začasno komasacijo KLO na svojem območju. MLO Kranj so priključili KLO Stražišče, Primskovo, Klanec in Struževo, aprila meseca pa še čirčiče in začasno do meseca julija tudi Orehek, ki pa se je tedaj ob dokončni komasaciji zopet osamosvojil. Tako je bilo celotno mestno območje zopet združeno v enotno upravno-teritorialno enoto.
Zakon o upravni razdelitvi LRS iz leta 1948 je priključil kranjskemu okraju ukinjeni okraj Škofja Loka.
Dne 7. decembra 1947 so bile opravljene druge splošne volitve ljudskih odborov. Ob tej priložnosti je bilo izvoljenih v Mestni ljudski odbor Kranj 35 odbornikov. Na naslednjih rednih volitvah 18. decembra 1949 pa je bilo v novi mestni ljudski odbor izvoljenih 57 odbornikov.
Pomembna sprememba v organizaciji krajevne samouprave je bila opravljena leta 1950, ko je dobilo s 1. julijem mesto Kranj glede na svojo pomembnost stopnjo okraja. S tem sta se pomen in samoupravnost mestnega ljudskega odbora bistveno povečala, hkrati pa so bili s tem ustvarjeni tudi boljši pogoji za hitrejši gospodarski in družbeni razvoj mesta.
Po zakonu o volitvah za okrajne oziroma mestne ljudske odbore na stopnji okraja so 10. decembra 1950 volili novi plenum MLO Kranj, ki je štel 70 odbornikov.
II.
Kot novo razdobje v razvoju ljudske oblasti nasploh, krajevne samouprave pa še posebej, označujeta dva pomembna ukrepa, in sicer ustanovitev delavskih svetov leta 1950 in ustanovitev občin leta 1952. Z ustanovitvijo delavskih svetov se je, na grobo povedano, zaključilo razdobje tako imenovanega administrativnega socializma, razdobje, ko so državni organi v imenu ljudstva neposredno upravljali gospodarska podjetja in z množico upravnih ukrepov usmerjali celotno gospodarsko delovanje. Kakor koli je bila ta doba neogibna v našem družbeno-gospo-darskem razvoju in nam je prinesla pomemben napredek, je vsebovala tudi množico nevarnosti in ovir za nadaljnji socialistični razvoj. Prišel je čas, ko je bilo potrebno za graditev socialističnih družbenih odnosov in čimvečjo sprostitev ljudskih ustvarjalnih sil za pospešeni gospodarski napredek dejansko uresničiti načelo: »Tovarne delavcem«. To je bilo storjeno z izvolitvijo prvih delavskih svetov, ki so v letu 1950 prevzeli upravljanje podjetij v svoje roke, to se pravi v roke neposrednih proiz-
vajalcev. Prvi delavski svet v Sloveniji je bil ustanovljen ravno v Kranju, in sicer v tovarni »Savi«.
Podjetja, neposredno upravljana po delovnih kolektivih, so dobila enoten položaj, to se pravi,-da se po pomenu niso več tako kot prej delila na zvezna, republiška in lokalna. Zato so bile pri vseh organih oblasti ukinjene razne direkcije in uprave kot upravno-operativni voditelji gospodarskih podjetij. Tudi družbeni gospodarski plani so spremenili svojo vsebino, tako da so nehali podrobno določati gospodarski razvoj in konkretne naloge posameznih gospodarskih panog in podjetij, temveč so se omejili le na predpisovanje splošnih smernic za gospodarski razvoj federacije, ljudske republike, okraja in občine, na določanje osnovnih proporcev tega razvoja in predpisovanje nekaterih neogibnih gospodarskih ukrepov, ki naj bi tudi v naših razmerah gospodarjenja zagotovili skladen gospodarski razvoj. Razen tega so bili ukinjeni ali zelo omejeni mnogi drugi administrativni ukrepi v gospodarstvu, kot n. pr. obvezni odkupi kmetijskih pridelkov, zagotovljena preskrba, podrobno predpisovanje cen in drugo.
Takšne resnično revolucionarne spremembe v našem družbenem in gospodarskem razvoju pa so morale bistveno vplivati na organizacijo in vsebino dela vseh državnih organov, prav tako pa tudi organov lokalne samouprave. Z odpravo prejšnjega neposrednega upravljanja v gospodarstvu in mnogih administrativnih ukrepov se je tudi organizacija ljudskih odborov močno predrugačila, predvsem pa se je zelo skrčilo število njihovih uslužbencev. Pojavila se je potreba po ustvaritvi večjih upravno-teritorial-nih enot, zaradi česar so se v letu 1952 ustanovile občine (v Kranju dne 29. aprila) in izvoljeni so bili 7. decembra novi občinski ljudski odbori.
Na območju sedanje občine Kranj je bilo tedaj razen Mestne občine Kranj, ki je imela položaj tako imenovane mestne občine s posebnimi pravicami, še 11 navadnih občin, in sicer: Besnica, Cerklje, Goriče, Jezersko, Mavčiče, Naklo, Preddvor, Predoslje, Šenčur, manjši del občine Smlednik in večji del občine Žabnica. Območje kranjske občine je nastalo iz območja bivšega MLO Kranj ter KLO Orehek. Občine so bile že precej večje in gospodarsko močnejše enote kakor prejšnji krajevni odbori, čeprav tudi nove občine še niso imele pomembnejših pristojnosti in finančnih sredstev, ker je tedaj večina oblastnih pristojnosti, pripadala še okraju. Edino mestna občina je tudi v novih razmerah obdržala v glavnem vse tiste pristojnosti, ki jih je prej imela kot mesto, izločeno iz okraja. Vse druge občine pa so kljub določenemu napredku ohranile pretežno administrativni pomen ter so bile v svojem materialnem položaju skoro docela odvisne od okraja. V takem stanju se njihova samoupravnost in krajevna pobuda nikakor nista mogli zadosti razviti.
III.
Uspešen razvoj delavskega samoupravljanja v proizvodnji oziroma gospodarstvu in čedalje širše uveljavljanje različnih oblik družbenega upravljanja javnih ustanov sta nujno zahtevala tudi pomembnejšo spre-
Občine v kranjskem okraju 1952—1955
membo v organizaciji in vsebini dela organov lokalne samouprave. Brž je postalo očitno, da dotedanji položaj okraja in občin ne ustreza več doseženi stopnji splošne demokratizacije našega družbenega življenja, niti proizvodnim odnosom, ki so bili z nastankom delavskega samoupravljanja uveljavljeni v proizvodnji. Začeli smo iskati tako obliko oziroma območje osnovne družbeno-ekonomske skupnosti, ki bi pri doseženi stopnji družbenega razvoja lahko kar najbolj povezovala življenjske koristi prebivalstva oziroma svobodnega proizvajalca s koristmi socialistične družbe kot celote.
Tako samoupravno skupnost pa bi bilo treba s čimširšo decentralizacijo oblastno-upravnih zadev uveljaviti tudi kot osnovno upravno-politicno enoto. Tako se je rodila zamisel o komuni, ki sicer ni bila nova, pač pa je šele ob pogojih socialistične graditve lahko dobila pravo vsebino.
Tako je zamisel o komuni kot osnovni družbeno-ekonomski skupnosti prebivalstva in osnovni upravno-teritorialni enoti začela dobivati čedalje jasnejše obrise, tako da je lahko že III. kongres Zveze komunistov Slovenije postavil njeno uresničevanje za eno poglavitnih nalog komunistov.
Vsekakor ni naključje, da je ravno okraju in mestu Kranju pripadla pomembna vloga pri uveljavljanju komunalnega sistema. Območje Kranja je bilo namreč že tedaj eno gospodarsko najrazvitejših območij v državi, zaradi česar so se v njem vsi ekonomsko-družbeni problemi posebno hitro pokazali in terjali novih rešitev. Čedalje hitrejši razvoj mesta in njegova življenjska povezanost z obširno okolico, kjer biva več kot tretjina v mestu zaposlenega delavstva, sta nujno zahtevala upravno združitev mesta in okolice v eno teritorialno skupnost. Razgibano družbeno in gospodarsko življenje mesta pa je terjalo večjo samoupravnost občine in s tem večjo svobodo njene pobude in aktivnosti.
Zato ni čudno, če je bilo mesto Kranj ob takih pogojih že od vsega začetka eno izmed območij, kjer naj bi se nova komunalna ureditev posebno temeljito proučila in tudi hitreje uresničila. Tako je prišlo do tega, da je zvezna komisija za uveljavitev komunalne ureditve priredila prihodnja statuta občin in okraja Kranj kot tipska statuta za vse občine in okraje v Jugoslaviji.
Po obsežnih in temeljitih pripravah je naposled prišlo do tega, da je bil novi komunalni sistem v začetku poletja 1955 tudi dejansko uveljavljen.
Na območju Gorenjske je prišlo tedaj do tehle upravno-teritorialnih sprememb:
Prejšnja okraja Kranj in Radovljica sta se združila v novi okraj Kranj s sedežem v Kranju. Namesto prejšnjih občin je bilo ustanovljenih 11 novih občin-komun, in sicer: Bled, Bohinj, Cerklje, Gorenja vas, Jesenice, Kranj, Radovljica, Škofja Loka, Tržič, Železniki in Žiri. V letu 1959 pa se je še občina Cerklje priključila občini Kranj, občina Gorenja vas pa občini Škofja Loka, tako da je zdaj v okraju 9 občin.
Dne 1. avgusta 1955, to je ravno na praznik ljudske vstaje mesta Kranja, so se prvič zbrali delegirani odborniki združenih občin in izvolili nov občinski ljudski odbor Kranj, ki je mesec dni kasneje prevzel vse poverjene funkcije. Ta začasni odbor, ki tedaj še ni imel zbora proizvajalcev, je deloval do konca leta 1957, ko so bili na splošnih volitvah izvoljeni novi okrajni in občinski ljudski odbori, katerih mandat še traja.
S temi volitvami je tudi občina prvič dobila zbor proizvajalcev, ki enakopravno z občinskim zborom odloča o vseh občinskih zadevah. Od tedaj naprej pa tudi okrajni ljudski odbor, to je okrajni zbor in zbor proizvajalcev, sestavljajo delegirani odborniki ustreznih zborov občin.
Kakšne bistvene spremembe so bile vnesene za uvedbo komunalnega sistema v organizacijo in delovanje organov krajevne samouprave na splošno in še posebej na območju Kranja?
Predvsem se je z ustanovitvijo nove občine ustvarila teritorialno dovolj velika ter gospodarsko in družbeno dovolj razvita krajevna enota, v kateri se dovolj široko prepletajo vsi osnovni interesi prebivalstva, in ki je sposobna z demokratično organizacijo v največji meri uveljaviti ustvarjalne pobude delovnih množic in povezati njihove individualne napore z napori celotne socialistične skupnosti za čimhitrejši gospodarski in družbeni napredek. Z novo občino je bil storjen pomemben korak k dokončni ukinitvi nasprotij med mestom in vasjo in ustvarjena za tisoče kranjskih delavcev najnaravnejša povezanost njihovega delovnega mesta z njihovim bivališčem. Z odpravo prejšnje upravno-politične izoliranosti mesta in podeželja je bil ustvarjen nov pogoj za krepitev vpliva naprednejšega industrijskega oziroma mestnega življa na bolj zaostalo podeželje.
V novi občini so bili ustvarjeni tudi vsi potrebni subjektivni pogoji, da so se nanjo prenesle skoro vse konkretne oblastno-upravne pristojnosti, ki urejajo razmerja med posameznimi državljani oziroma delovnimi kolektivi in družbeno skupnostjo. Občina je v upravnih zadevah v pravem pomenu organ prve stopnje, medtem ko je zadržana okraju v večini upravnih zadev le funkcija nadzora, pomoči in vsklajevanja dela občin. Z opravljanjem nekaterih skupnih funkcij za občine in s smotrnim usmerjanjem družbenega in gospodarskega razvoja na širšem območju se polagoma spreminja okraj v skupnost občin.
Posebno pomembna pa je bila izpopolnitev demokratične organizacije komune. Občinski ljudski odbor Kranj ima skupno 90 odbornikov, od tega 45 odbornikov občinskega zbora in enako število odbornikov zbora proizvajalcev. Na skupni seji obravnavata oba zbora le splošna poročila in opravljata različne volitve; kadar koli pa odločata o konkretnih ukrepih oziroma zadevah, tedaj zasedata vedno ločeno. Noben sklep oziroma predpis ne more začeti veljati prej, dokler ga v enakem besedilu ne sprejmeta oba zbora. Morebitna različna stališča obeh zborov pa ne pomenijo kakih nepremostljivih nasprotij, temveč le nekoliko različne poglede ljudi, ki se v enem zboru pojavljajo kot predstavniki neposrednih proizvajalcev, v drugem pa kot predstavniki potrošnikov oziroma krajevnih enot. V tem smislu pomeni ravno uvedba zbora proizvajalcev bistveno okrepitev povezanosti komune z neposrednimi proizvajalci
oziroma organi delavskega upravljanja. Izredno aktivnost delovanja občinskega ljudskega odbora kaže že samo dejstvo, da je imel od izvolitve decembra 1957. leta do konca junija 1960. leta 37 skupnih sej, občinski zbor 50 sej, zbor proizvajalcev pa celo 56 sej.
Občinski ljudski odbor nima izvršilnega odbora, pač pa ima kot svoje izvršilno-upravne organe svoje svete. Teh svetov je 18 in so organizirani posebej za vsako gospodarsko oziroma družbeno panogo. Sveti imajo večinoma 9 članov; izmed teh sta dva obvezno odbornika občinskega ljudskega odbora, druge pa za vsako leto posebej izvoli ljudski odbor ali pa jih delegirajo razne družbene organizacije in zavodi izmed drugih državljanov.
Predsednik in podpredsednika ljudskega odbora niso izvršilni organi v smislu nekaterih prejšnjih županov in podžupanov, ampak predvsem vsklajujejo delo ljudskega odbora in njegovih organov, usmerjajo in nadzorujejo delo upravnih organov in predstavljajo občino.
Za konkretno izvrševanje upravnih zadev pa ima ljudski odbor obsežen upravni aparat, ki je razdeljen na oddelke. Vodi ga tajnik ljudskega odbora. Ker pa je območje kranjske občine zelo obsežno, ima na podeželju posebne krajevne urade, ki s svojim poslovanjem bistveno olajšujejo stik državljanov z občinsko upravo.
Razen navedenih organov pa ima tako velika občina, kot je kranjska, na podeželju še posebne organe, in sicer krajevne odbore. Teh je 28, in sicer za vsak večji kraj oziroma skupino naselij. Krajevni odbori imajo navadno 7 članov, ki jih za vsako leto posebej izvoli tamkajšnji zbor volivcev. Član krajevnega odbora je obvezno tudi odbornik občinskega ljudskega odbora, ki je izvoljen na tistem območju. Krajevni odbori niso nikaki oblastni ali upravni organi, ampak opravljajo le razne komunalne dejavnosti izključno krajevnega pomena in pomagajo občinskemu ljudskemu odboru pri opravljanju raznih konkretnih nalog na podeželju. V tem so krajevni odbori zelo koristna dopolnitev komunalne organizacije, saj s svojim delom približujejo komuno državljanom in jih mobilizirajo pri opravljanju mnogih koristnih nalog. Krajevni odbori imajo v okviru občinskega proračuna določena posebna finančna sredstva, s katerimi samostojno razpolagajo.
Ena najpomembnejših oblik demokratičnega mehanizma komune pa so zbori volivcev. Občinski ljudski odbor jih sklicuje približno trikrat na leto, in sicer na več kot 50 krajevnih območjih. Razen tega pa se sklicujejo posebni zbori volivcev po podjetjih, to je v volilnih enotah odbornikov zbora proizvajalcev. Zbori volivcev razpravljajo o delu občinskih organov, občinskem gospodarstvu in financah ter o drugih splošnih in krajevnih problemih, volijo krajevne odbore, šolske odbore, potrošniške svete, v mestu
Seja občinskega ljudskega odbora Kranj
tudi svete stanovanjske skupnosti itd. Tako so zbori volivcev prav; in najbolj neposredni ljudski parlamenti, ki ob aktivnem sodelovanju Socialistične zveze, sindikatov in drugih družbenih organizacij s svojo pobudo in kritiko zelo neposredno nadzorujejo in usmerjajo delo komunalnih organov.
Z organizacijo občinsikega ljudskega odbora pa seveda komunalna organizacija še daleč ni zaključena. Komuno si lahko zamišljamo samo kot skupek vseh družbenih organizmov, ki vsak zase samostojno in vendar vzajemno delujejo na različnih gospodarskih in družbenih področjih. To so predvsem delavski sveti v podjetjih, organi stanovanjskih skupnosti, množica upravnih odborov raznih prosvetnih, zdravstvenih in socialnih zavodov, šolski odbori, potrošniški sveti itd. Mnoštvo teh družbenih organov pomeni skupaj z organi občinskega ljudskega odbora učinkovito šolo delovnih ljudi v upravljanju družbenih zadev in sijajno obliko razvijanja ljudske pobude in ustvarjalnosti. Saj je v občini Kranj vključenih v vse te organe nad 3700 državljanov, izmed katerih vsak vsaj v eni obliki odloča o skupnih zadevah in tako prispeva delež k skupnim prizadevanjem. Tako je komunalna organizacija kot celota najpopolnejši izraz naše ljudske demokracije.
V celotni mehanizem komunalne ureditve pa je nujno treba všteti tudi politične in družbene organizacije, ki s svojim delovanjem vzgajajo državljane, usmerjajo delovanje raznih družbenih organov in pomagajo na razne načine razreševati razna protislovja, ki se tudi v novih razmerah nujno pojavljajo. Brez prisotnosti tega subjektivnega činitelja bi tolikšna demokratizacija in razširjenost neposrednega upravljanja državljanov sploh ne bila mogoča.
Pri obravnavanju razvoja krajevne samouprave in še posebej komune pa ne moremo mimo materialnih osnov za njeno delovanje. Kajti vsaka oblika kakršnega koli družbenega upravljanja je uresničljiva le, če kateri koli družbeni organ razpolaga tudi z ustreznimi materialnimi možnostmi za uresničevanje svojih nalog oziroma zamisli. Glede tega smo prav gotovo napravili enak napredek kakor v organizacijskem razvijanju komunalne samouprave. Današnji materialni položaj občine — komune se s položajem nekdanjih krajevnih odborov in kasnejših malih občin skoraj ne more primerjati. Resda so potrebe vedno večje od možnosti za njihovo zadovoljevanje, vendar danes lahko mirno trdimo, da so dobile komune, kranjska pa še posebno, v zadnjih letih izredne materialne možnosti za uresničevanje svojih nalog. Sistem finansiranja občin in vseh oblik družbenega upravljanja pa se še vedno razvija in izpopolnjuje. Eden izmed bistvenih izvorov materialnih sredstev komune in hkrati eden izmed bistvenih elementov povezanosti komune z delovnimi kolektivi pa je vsekakor neposredno finančno sodelovanje občine z gospodarskimi organizacijami in odvisnost občinskih sredstev od smotrnosti gospodarjenja oziroma proizvodnosti dela.
PROM COMMITTEES OP NATIONAL LIBERATION TO THE COMMUNES
S u m m a r y
At various stages of human development the substance and structure of local administration were dictated by economic and social conditions. The national libe-ration war brought fundamental changes in the development of local administration.
The committees of the Liberation Front, which had emerged during the national libcration struggle, were the seed of the new people’s authority. Until the Committee elections they performed ali the functions of the people’s authority as well. Their structure was extremely sfmple and adapted to local conditions.
A decisive step towards strengthening the people’s authority was made by the first general elections of members of Nattional Liberation Committees. The elections for the National Liberation Town Committee of Kranj took plače on August 15, 1945. The rcsult vas a new administrative and territorial set-up. In the territory of the
present community of Kranj in addition to the Town Committce there were 34 local National Liberation Committees. Administrative affairs vere ma"mly taken čare of by the District Committee, vbile the Tovn and local Committees had very limited competences. For reasons of economy -numerous reorganisations of local committees took plače in 1946. Then the vhole tovn area vas again brought together into one single administrative unit. An important change in the organisation of local administration occurred in 1950 vhcn the tovn of Kranj rose the level of district.
A new stage in the grovth of the people’s authority is represented by the intro-duction of Wor|kers’ Councils in 1950 and the setting up of Communities in 1952. Nev People’s Committees of the Communities vere elected. In the area occupied by the present Commune of Kranj there vere in addition to the Tovn Community also 11 municipalities. But in general the communities in spite of a certain progress kept their mainly administrative charactcr and in financial matters remained almost completely dependent on the District.
Successful development of vorkers’ self-management and the sprcad of various forms of social management of puhlic Institutions required also a more substantial change in the structurc of local administration. The system of Communes vas intro-duced and the tovn of Kranj vas one of those areas vhere the system had been parti-cularly thoroughly tested. Instead of the former municipalities 11 nev municipalities or rather communes vere set up for the territory of the Dictrict People’s Committce of Kranj. In 1959 their number vas reduccd to ninc.
Finally the Author deseribes the structurc and functioning of the communal system in the area of Kranj.
GOSPODARSKO ŽIVLJENJE KRANJA PO OSVOBODITVI
Milan Ekar
Kranjsko gospodarstvo s kakovostjo in obilico proizvodov je že v preteklosti vtisnilo značilen pečat mestu in okolici. Njegova pomembnost pa je še večja v socialistični graditvi, ko pomeni Kranj s svojim razvitim gospodarstvom trden člen v verigi našega skupnega gospodarskega in družbenega življenja. Današnje stanje kranjskega gospodarstva je dokaz ustvarjalnih moči in sposobnosti delovnih ljudi, ki so v razmeroma kratkem času razvili gospodarske zmogljivosti do zavidljive višine. Glede na svojo, gospodarsko razvitost je danes Kranj ne samo gospodarsko, kulturno in administrativno središče gospodarsko najmočnejše komune na Gorenjskem, ampak tudi središče vsega okraja.
V času med obema svetovnima vojnama se je razvilo mesto v eno najmočnejših tekstilnih središč v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji. Življenjski in delovni pogoji, oblikovanje in razvoj gospodarskih enot, proces koncentracije in centralizacije kapitala, interesi vladajoče buržo-azije, vpliv tujega kapitala in vloga cerkve pa so povzročili, da je potekal gospodarski razvoj mesta in okolice po posameznih panogah in strokah zelo neenakomerno, da je bil utrip proizvodnje neubran in v nenehnem nihanju in da so v takih razmerah dozoreli tudi na območju Kranja objektivni in subjektivni pogoji za socialistično revolucijo.
Pridobitve narodnoosvobodilnega boja so omogočile, da se Kranj gospodarsko razvija še posebno po osvoboditvi. Razen tega, da so se industrijska podjetja, ki so poslovala že pred drugo svetovno vojno, po letu 1945 po obsegu poslovanja še razširila, se je ustanovila na območju kranjske občine vrsta novih gospodarskih organizacij na področju industrije, obrti, gradbeništva, kmetijstva, trgovine, gostinstva in komunalne dejavnosti.
Po osvoboditvi je bilo treba najprej zaceliti rane vojnega opustošenja, utrditi novo družbeno ureditev in zagotoviti njenemu značaju ustrezno socialistično gospodarstvo.
Z ustanovitvijo močnega državnega gospodarskega sektorja, ki je postal obenem z zadružništvom usmerjevalec vse gospodarske dejavnosti, so bili tudi na območju današnje kranjske komune ustvarjeni pogoji za socialistično graditev našega gospodarstva.
Ustanovitev tedanjega državnega sektorja gospodarstva je bila hitra in preprosta. Zaplemba premoženja oseb nemške narodnosti, narodnih izdajalcev in sodelavcev fašističnega okupatorja je bila uvod za oblikovanje družbenega lastništva proizvajalnih sredstev. Z ustavo (31. januarja 1946) so postala splošno ljudsko premoženje vsa rudna in druga bogastva v državi, vode, vštevši mineralne in zdravilne, sredstva železniškega in zračnega prometa ter pošta, brzojav in telefon. Z zakonom o nacionalizaciji (5. decembra 1946 in 28. aprila 1948) so bila nacionalizirana vsa industrijska podjetja, veletrgovine, banke, promet in gradbeništvo. Do leta 1948 je prešla v državne roke tudi trgovina na drobno, ker se zasebni trgovci praktično niso več mogli registrirati za opravljanje svoje dejavnosti.
Z izvedenimi ukrepi, katerih posledice so se nujno pokazale tudi v gospodarstvu sedanje kranjske komune, je dobila država v roke temeljne ekonomske pozicije, ki so ji omogočile popoln nadzor in vodenje celotnega gospodarstva v smeri njegove socializacije, s tem v zvezi pa prehod na plansko gospodarstvo. Izven državnega sektorja so po vsem tem ostali le zasebni obrtniki in kmetje.
Po določilih ustave iz leta 1946 je bila priznana pravica do zemlje le tistim, ki jo sami obdelujejo. Zato je bila na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (23. avgusta 1945) odvzeta vsa zemlja, ki so jo imeli v lasti posamezniki nad določenim zemljiškim maksimumom, medtem ko je bila veleposestnikom odvzeta vsa zemlja z mrtvim in živim inventarjem. V dopolnilo temu ukrepu je sledil leta 1953 še zakon o kmetijskem zemljiškem skladu, ki je dopuščal zasebnikom le do 10 hektarov obdelovalne zemlje, površine nad tem pa je odkupila država. Tako je bila v kmetijstvu odpravljena možnost izkoriščanja in ustvarjeni so bili pogoji za njegovo postopno socialistično preobrazbo. Ustrezno okrepitev državnega sektorja gospodarstva je pomenil naposled še odvzem vojnega dobička ter izvedba valutne reforme.
Vsi ti ukrepi razlaščanja elementov kapitalizma so našli odsev tudi na območju kranjske komune, ki se je s polno odgovornostjo vključila v izvajanje načrtnega gospodarstva; to se je začelo z uveljavitvijo in izpolnjevanjem prvega petletnega plana od leta 1947 dalje.
V prvih povojnih letih so naša socialistična podjetja poslovala v glavnem na kapitalističen način, ker tedaj še ni bilo gospodarskega planiranja. Z namenom, da bi država preprečila kapitalistični lov za dobičkom, je bil že leta 1946 sprejet zakon o državnih gospodarskih podjetjih, ki naj bi med drugim tudi usmeril poslovanje državnih gospodarskih podjetij v zadovoljevanje družbenih potreb. Prav temu cilju je bila tedaj prilagojena tudi organizacija državne uprave. Generalne in glavne
»Tiskanina«
direkcije so bile operativni organi posameznih gospodarskih ministrstev in so vodile podjetja posameznih panog oziroma strok. Država s svojim mehanizmom je bila tako neposredni voditelj podjetij, ki so bila glede na to, da se njihovo neposredno vodstvo ni moglo opravljati iz enega samega centra, razdeljena po svojem pomenu na zvezna, republiška in lokalna. Podjetja zveznega pomena so vodila zvezna ministrstva in direkcije, republiška podjetja republiška ministrstva po svojih direkcijah, lokalna pa so vodili okrajni oziroma mestni in krajevni ljudski odbori. V tem smislu je bila za območje tedanjega MLO Kranj že 1. julija 1947 ustanovljena direkcija mestnih podjetij, pred tem pa je 28. maja 1947 ustanovil MLO tale podjetja: »Klavnico«, »Kurivo«, »Našo knjigo«, »Brivnico«, Finome-haniko«, »Sobopleskarstvo« in »Gradbeno podjetje«, »Sadje in zelenjavo«, »Vrtnarijo«, »Kino Kranj« in »Stražišče«, gostilno na Primskovem in »Prevozništvo«.
Iz razpoložljivih podatkov je razvidno, da so bila z ukazom Prezidija SNOS v septembru 1946 na območju MLO Kranj določena kot gospodarska podjetja republiškega pomena med drugimi »Jugobruna« (sedaj »Tiskanina«), »Tekstilindus«, »Jugočeška«, »Ika«, tiskarni »Sava« in »Kolektor«, »Tovarna olja Zabret et Co.« (sedaj »Oljarica«), tovarna čevljev »I. Prešeren«, hotel »Evropa«, celetrgovina Majdič Peter »Merkur« itd.
Glede na nujnost, da se v kar največji meri zadovolje družbene potrebe in se v ta namen kar najbolj poveča proizvodnja, so se že od konca leta 1945 dalje organizirala.tekmovanja med podjetji istih in sorodnih strok, kdo bo čimbolj povečal proizvodnjo in dosegel boljšo kakovost izdelkov. Podjetja so tekmovala v količinskem in kakovostnem zvišanju proizvodnje ob vsestranskem varčevanju surovin in pogonskih sil. V tekmovalni načrt so bile vključene tudi naloge sindikalnega in političnega značaja, ki naj bi zvišale delavčevo razredno in politično zavest.
V razdobju tako imenovanega administrativnega gospodarjenja se je tudi v Kranju izvajala politika normiranja cen, obveznega odkupa kmetijskih proizvodov, racionirane preskrbe itd. Vendar pa se v takem gospodarstvu iniciativa delovnih ljudi v podjetjih ni mogla uveljaviti. To in pa upadanje proizvodnosti, kopičenje nekvalitetnega in takega blaga, ki ni šlo v promet, zadrževanje denarja pri potrošnikih je zahtevalo spremembo gospodarskega sistema. Bistveno nova je bila uvedba upravljanja gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih na podlagi osnovnega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih (26. junija 1950).
Tiskarski stroj v tovarni »Tiskanina«
V proces uveljavljanja pravic samoupravljanja so se vključile tudi gospodarske organizacije kranjske komune in med prvimi v državi prevzele v upravljanje proizvajalna sredstva, ki jim jih je zaupala družba. Tovarna gumijevih izdelkov »Sava« v Kranju, kjer je delovni kolektiv prevzel proizvajalna sredstva v svoje upravljanje že 7. januarja 1950, pa je bila prva gospodarska organizacija v Sloveniji, ki je uveljavila načelo delavskega samoupravljanja kot temelj nadaljnjega gospodarskega razvoja. Na poti postopnega odmiranja funkcij države in prevzemanja teh funkcij v svoje roke so prešli delovni kolektivi vse razvojne faze našega gospodarskega sistema do danes, ko mora postati komuna nosilec vsega gospodarskega življenja na svojem območju in ko postaja delavsko samoupravljanje v gospodarskih organizacijah resnično temelj našega družbenogospodarskega razvoja.
Z zakonom o delavskem samoupravljanju smo odpravili neposredno državno vodstvo v gospodarstvu. S tem je bila zagotovljena tržna gospodarska samostojnost podjetij, seveda ne v privatno-kapitalističnem smislu. Prenos proizvajalnih sredstev, ki so last družbe, v upravljanje delovnih kolektivov je omogočil prehod na smotrnejše gospodarjenje v podjetjih, obenem pa zadolžil delovne kolektive, da so odvajali družbi v najrazličnejših oblikah del ustvarjene presežne vrednosti. Po smiselni reorganizaciji državne uprave in postopni likvidaciji administrativno-operativnih vodstev podjetij smo prešli od administrativnega na družbeno planiranje.
Prvi družbeni plan, ki je bil sprejet za območje tedanje mestne občine 1953. leta, je določal planske naloge v obliki razmerij, ki so pomenila okvir, znotraj katerega so podjetja samostojno opravljala gospodarsko dejavnost. Najvažnejša izmed vseh razmerij je bila stopnja akumulacije in skladov, ki se je računala na sklad plač in je hotela odpraviti nerentabilno poslovanje podjetij, kar je izviralo še iz dobe administrativnega gospodarjenja. S stopnjo akumulacije in skladov se je hotel sprva avtomatično deliti dohodek gospodarskih organizacij na sklad osebne potrošnje, na sklad akumulacije in na sklad splošne potrošnje. Ker so se kasneje zaradi različne razvitosti in tehnične opremljenosti gospodarskih organizacij te stopnje določale individualno po podjetjih, so začele zavirati razvoj gospodarskih organizacij, saj so pomenile za marsikatero podjetje le plašč za skrivanje nerentabilnega gospodarjenja.
Družbena plana za leti 1954 in 1955 sta zato temeljila na stopnji amortizacije, obrestih od osnovnih sredstev, zemljarini, razdelitvi dobička podjetja, prometnem davku, renti in obrestih od kreditov za obratna sredstva. S takim planiranjem smo se sicer približali ekonomskemu planiranju, vendar je dejanska proizvodna in tehnična neenakost podjetij še vedno zahtevala določene administrativne posege države v gospodarstvo.
Tudi v letu 1956 smo poznali enake planske instrumente kot v prejšnjem letu, z izjemo spremenjene delitve dobička, medtem ko smo leta 1957 sprejeli petletni plan gospodarskega razvoja za razdobje 1957 do 1961, ki temelji na obdavčitvi dohodka gospodarskih organizacij.
S sprejetjem družbenega plana gospodarskega razvoja za navedeno razdobje se je postavila kot temeljna naloga vskladitev razvoja posameznih gospodarskih panog, ki so dotlej zaostajale, ter povečanje brutoprodukta v petih letih v primerjavi z letom 1956 za 52,2 odstotka. S tretjo nacionalizacijo v letu 1958, ko so bili razen najemnih stanovanjskih zgradb nacionalizirani tudi poslovni prostori, pa je dana tudi možnost za smotrno ureditev lokalov podjetij.
Upoštevaje vse to in glede na že omenjeno neenakomernost razvoja gospodarstva še tudi nekaj časa po osvoboditvi, bi bilo vzporedno kronološko skupno podajanje snovi v zvezi z razvojem vseh gospodarskih dejavnosti nesmotrno. Zato je prikazana vsaka panoga gospodarske dejavnosti in njen razvoj po osvoboditvi samostojno zase. K takemu sistemu obdelave snovi sili predvsem to, da je zlasti za razdobje od 1945 do 1950 žal na razpolago le skromno gradivo. Ta okolnost narekuje, da razvoj gospodarstva kranjske občine v tem času prikažemo le v grobih obrisih in navedemo konkretne podatke le tam, kjer so preverjeni.
Industrija
Razvoj industrije na območju občine Kranj je potekal podobno kot razvoj celotne jugoslovanske povojne industrije, pri kateri ločimo tri razvojne faze. V prvem obdobju, ki je trajalo do leta 1949, je industrijska proizvodnja hitro naraščala. V drugem obdobju, ki zajema leta 1950, 1951 in 1952, je skupna industrijska proizvodnja v svojem razvoju zaostala. Omenjeni zastoj industrijske proizvodnje je zajel v glavnem industrijske stroke, ki so proizvajale blago za široko potrošnjo, predvsem tekstilno, usnjarsko in obutveno ter živilsko industrijo, na katere je vplival manjši uvoz surovin oziroma slaba letina, dalje lesno industrijo, v kateri se je začela uveljavljati težnja po varčevanju z lesom, industrijo gume, na katero je tudi vplival manjši uvoz surovin ter deloma tudi industrijo gradbenega materiala. V tretji fazi, ki se je začela z letom 1953, je začela industrijska proizvodnja zopet hitro naraščati vse do današnjih dni. To je bila posledica izvedenih rekonstrukcij in novih zmogljivosti, ki so se začele vključevati v proizvodni proces.
Glede na to, da se je v Kranju že v času med obema vojnama zelo razvila tekstilna industrija, pomeni le ta tudi po osvoboditvi
pretežni del gospodarske moči občine, saj je bila po osvoboditvi predvsem tekstilna industrija praktično sposobna, da se je takoj vključila v proizvodnjo celotne jugoslovanske industrije.
Predvojno investiranje kapitalistov v tekstilno industrijo je bilo izrazito profitarsko, preračunano na takojšnjo in kar največjo rentabilnost in zaradi tega kratkoročno. To nenačrtno in divje investiranje je privedlo do nevsklajenosti zmogljivosti med predilnicami in tkalnicami, do ne-vsklajenosti posameznih faz proizvodnje in nepopolnosti posameznih oddelkov (oplemenitnice) ter do zanemarjanja surovinske baze. Tovarne so bile opremljene pretežno z izrabljenimi in zastarelimi stroji iz inozemstva.
Vojna je to stanje še poslabšala, ker se je zastarelost in izrabljenost strojnega parka zelo povečala. Razen tega je okupator uničil dve večji tekstilni podjetji, in sicer »Jugočeško« in podjetje Fr. Sirca.
V	prvih letih po osvoboditvi je bilo treba zadovoljiti ogromne potrebe prebivalstva po tekstilnem blagu. Zaradi tega je bilo treba proizvajati kar največ ne glede na kakovost blaga in na stanje strojnega parka. V ta namen se je delno izvršila koncentracija tekstilne industrije, kar sta omogočili nacionalizaciji, izvedeni v letih 1946 in 1948.
Ta koncentracija se je na območju kranjske komune pokazala predvsem v temle:
Svilarski sektor tekstilne industrije se je skoncentriral v Mariboru, kamor so odstopile svoje svilarske in polsvilarske statve »Tiskanina« (prej »Jugobruna«) in bivša »Jugočeška«.
V	Škofji Loki se je ukinila tkalnica »Brumen in Thaler«, s čimer je bil omogočen prenos dela statev tudi v Kranj.
Tkalnica »Tekstilindusa« na Gašteju se je združila s »Tiskanino«, kasneje pa je prešla v sklop »Inteksa«, medtem ko je dobila obratne prostore na Gašteju tovarna gumijevih izdelkov »Sava« Kranj za potrebe razširitve svoje proizvodnje.
V	podjetju »Industrija bombažnih izdelkov« so se koncentrirali stroji privatnikov Prah Adolf, Prah Lado, Božič Anton, Zupančič Greta, »Teza«, d. z o. z. itd.
V	sedanjem podjetju »Špik« (prej »Pletenina«) so se koncentrirali stroji privatnikov Savnik Ivan, Adamič Anton, Ogrizek Andrej in drugih.
Zaradi obnove gospodarstva in nujno potrebne graditve bazične industrije se prva leta po osvoboditvi v tekstilno industrijo ni investiralo praktično nič, zaradi česar je postala potreba po rekonstrukcijah aktualna šele kasneje. Posledice nevsklajenosti med posameznimi vrstami zmogljivosti in nenačrtne gradnje tekstilne industrije pa občutimo še danes.
Pogled na tovarno »Inteks« iz zraka
Razvoj posameznih gospodarskih organizacij tekstilne stroke je po osvoboditvi potekal takole:
»Tiskanina« je kot naslednica predvojnega podjetja »Jugo-bruna« po osvoboditvi prevzela predilnico s 15.924 vreteni ter tkalnico z zmogljivostjo 1399 statev za bombažne tkanine, medtem ko so svilarske stroje, nameščene v tkalnici, izločili in prenesli v Maribor. Razen velike izrabljenosti in zastarelosti prevzetega strojnega parka je v povojni dobi ovirala razvoj podjetja že omenjena nevsklajenost zmogljivosti, ker so kapacitete predilnice in oplemenitnice znatno zaostajale za zmogljivostmi tkalnice. Nezadostna je bila tudi energetska baza podjetja. To nesorazmerje se je še povečalo v razdobju 1948 do 1954, ko je v sklopu podjetja poslovala tudi tkalnica »Tekstilindusa«, ki pa je bila sicer v glavnem usmerjena na pisane tkanine.
Strojni park je bil v podjetju v letu 1945 zelo zastarel. Okupator je odpeljal tik pred vojno nabavljeni novi parni kotel, razen tega pa še 3000 bakrenih valjčkov. Primanjkovalo je tudi surovin, utenzilij in kemikalij.
Po osvoboditvi je pristojno sodišče lastnike podjetja obsodilo zaradi gospodarskega sodelovanja z Nemci. Celotna imovina tovarne »Jugo-bruna« kakor tudi zasebna lastnina solastnikov podjetja je bila zaplenjena. Podjetje je s tem prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja.
2.2l razdobje od 1945 do 1950, ko je podjetje šele iskalo svojo organizacijsko obliko in proizvodni program, je značilno, da je delalo v skrajno težavnih razmerah. Razen surovin je primanjkovalo tudi delovnih sredstev in delavcev. Podjetje je sicer vodil delegat, ki ga je postavilo tedanje ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS dne 20. junija 1945, vendar pa sodni postopek še ni bil zaključen in so si dotedanji solastniki celo s sklicevanjem na češko državljanstvo in s trditvami, da so bili tudi sami žrtve nemškega nasilja, prizadevali, da bi se izognili zaplembi. Za položaj v podjetju v tem času je značilno, da je bilo zaposlenih le 620 oseb ter je znašala proizvodnja v tem letu le 1,660.000 m2 tkanin, medtem ko je bilo pred vojno v letu 1939 zaposlenih 1620 oseb in je znašala proizvodnja 11,426.000 m2.
Že naslednje leto se je stanje postopno izboljševalo zlasti s tem, ko so prispele večje količine surovin. Ddkončna ureditev lastninskega vprašanja — zaplemba podjetja — je omogočila njegovo konsolidacijo, stabilizacijo proizvodnje, začetek urejanja tehnološkega procesa v skladu s pogoji, uvajanje norm ter zamenjavanje povsem neustreznega strojnega parka.
V	letu 1947 se je podjetje vključilo v plansko proizvodnjo v okviru tedanjega prvega petletnega plana. V tem času je podjetje prejelo nekaj strojev iz drugih podjetij, nekaj svojih pa odstopilo zaradi specializacije proizvodnje.
V	letu 1947, zlasti pa 1948 je opravilo podjetje nekaj investicijskih del; med drugim je uredilo novo skladišče bombaža in vigogne predilnico, izgradilo obratne delavnice, prizidalo predilnico in tkalnico, izgradilo vratarno z ambulanto in postavilo obrežni zid vzdolž tkalnice. Tudi na področju družbenega standarda je vložilo podjetje precejšnja sredstva in zgradilo 18-stanovanjski blok, dva stanovanjska provizorija, adaptiralo počitniški dom v Poreču, uredilo otroške jasli itd.
V	letu 1949 je bilo po formalni odpravi tedanje »Jugobrune« z odločbo vlade LRS z dne 20. septembra 1949 ustanovljeno novo podjetje »Tiskanina — tovarna tiskanega blaga«. V letu 1949 in 1950 je obratoval v okviru »Tiskanine« še tako imenovani obrat II, to je bivši »Tekstil-indus«, ki pa so ga kasneje priključili tovarni »Inteks«.
Do leta 1958 je nato podjetje uredilo oziroma montiralo novo čistilnico bombaža (1953). Zgradilo je tudi novo skladišče z garažami, postavilo kompletno fotogravuro, nabavilo in montiralo prvi nov sušilno-razpenjalni stroj ter izpopolnilo svoj prevozni park (1954). V letu 1955 se je lotilo široke akcije za rekonstrukcijo podjetja, ki se postopno izvaja še danes. V tem času je bilo vloženih v te naprave in rekonstrukcijo nad 400 milijonov din. Zelo se je v zadnjih letih povečala proizvodnja in število
zaposlenih, tako da je doseglo podjetje v letu 1957 že proizvodnjo
18,430.000	m2 pri 1918 zaposlenih. Vzporedno s povečanjem proizvodnje se je povečala tudi produktivnost dela. Medtem ko je znašala proizvodnja na enega zaposlenega v letu 1945 le 2650 m2, je znašala v letu 1952 že 6800 m2, leta 1954 7800 m2, leta 1957 pa celo 9600 m2.
Povečanje proizvodnje je na podlagi razpoložljivih podatkov raz-
vidno iz tele primerjave:
1947	1959
kardirana preja (v tonah)	1.843	1.954
vigogne preja (v tonah)	74	83
tkanine — oplemenitene (	v	tisoč m2)	10.908	18.211
tkanine — surove (v tisoč	m2)	2.499	1.500
Tudi glede izvoza je doseglo podjetje pomemben napredek, k čemur je pripomogla zlasti kakovost njegovih izdelkov. Medtem ko je v letu 1952 izvozilo 1,600.000 m2 tkanin, je dosegel izvoz 1957 že 8,200.000 m2 oziroma 10,400.000 tm, tako da se je ustvarjeni devizni priliv od 292.000$ v letu 1952 povečal na 1,800.000$ v letu 1957. Svoje izdelke je podjetje izvažalo v Anglijo, Nemčijo, Francijo, Italijo, Turčijo, arabske, severnoafriške in južnoafriške države, v Indonezijo, Burmo in na Kitajsko.
Osnovna razvojna tendenca podjetja zahteva še nadaljnja investicijska vlaganja v kapitalno gradnjo z namenom, da se z ustreznimi
Šivalnica pletenin v tovarni »Špik
rekonstrukcijami doseže skladnost v proizvodnji vseh treh obratov, to je predilnice, tkalnice in oplemenitnice na osnovi dvoizmenskega obratovanja pri končni predvideni letni proizvodnji 20,000.000 m2 tkanin.
Tekstilna tovarna » I n t e k s « je izšla iz druge svetovne vojne z nevsklajenimi zmogljivostmi, z zastarelim strojnim parkom ter z neustrezno razvrstitvijo obratnih prostorov, ki niso bili funkcionalno povezani v skladu s tehnološkim postopkom njene proizvodnje. Tako stanje je bilo posledica konjunkturnega in nenačrtnega poteka predvojne graditve. Za odpravo tega so bila opravljena po osvoboditvi naslednja investicijska vlaganja:
izgraditev nove predilnice v letih 1946—1949, montaža nove turbine in parnega kotla v letu 1949, izgraditev nove barvarne in belilnice v letih 1948—1953, adaptacija in razširitev tkalnice v letu 1954 ter preselitev obrata »Tekstilindus« iz Stražišča,
rekonstrukcija strojnega parka predilnice v letih 1958—1959 s povečanjem njene zmogljivosti na 15.932 vreten ter s povečanjem česalnice, nabava novih strojev za barvarno, česalnico in čistilnico v letu 1959. Obseg proizvodnje se je povečal od 1.279,9 ton preje in 3,900.000 m2 tkanin v letu 1946 na 1.740 ton preje in 9,500.000 m2 tkanin v letu 1959. Pri tem se je podjetje zlasti od leta 1956 naprej čedalje bolj usmerjalo na kvalitetne izdelke tako glede povprečne številke preje kot tudi glede gostote tkanin. Predvsem je značilno nenehno povečavanje proizvodnje finejših tkanin iz česane preje in tkanin z večlistnimi vezavami, kar si je podjetje omogočilo z razširitvijo česalnice ter s povečanjem števila listovk od 25 v letu 1956 na sedanjih 247.
Za sedanje stanje je po vloženih naporih delovnega kolektiva značilno, da so zmogljivosti strojnega parka predilnice, tkalnice in oplemenitnice medsebojno pretežno vsklajene ter je problem le v nezadostni zmogljivosti kotlarne ter v zelo izrabljenem strojnem parku tkalnice (88,65 °/o) in oplemenitnice (77,06 %), kar bo moralo podjetje urediti v naslednjem planskem razdobju.
»Industrija bombažnih izdelkov« (IBI) je nastala v letu 1947 z združitvijo nacionaliziranih podjetij Adolf Prah in Anton Božič. V letu 1948 so dodelili podjetju še tkalske stroje nekaterih manjših nacionaliziranih podjetij (»Tratnik«, »Pivk«, »Zupančič«, »Teza«, d. z o. z., »Hirschenfelder«), ki so jih tedaj morali še vskladiščiti, ker podjetje ni imelo ustreznih obratnih prostorov za njihovo vključitev v proizvodnjo.
Zaradi majhne zmogljivosti parnih kotlov ter izrabljenega strojnega parka v naslednjih letih ni bilo vidnega povečanja proizvodnje. Zboljšanje je nastopilo šele z letom 1955, ko so montirali večji parni kotel ter se lotili
popravila in montaže neizkoriščenih starih tkalskih strojev. 2 nadaljevanjem tega dela je podjetje postopoma preuredilo in razširilo obratne prostore priprave, tkalnico in oplemenitnico, delavnico za vzdrževanje, upravne prostore in skladišča. Posledica tega je bila, da se je proizvodnja tkanin od povprečno 2,000.000 m2 v razdobju do 1954 povečala v letu 1955 na 2,500.000 m2, dosegla leta 1957 že blizu 4,000.000 m2 ter leta 1959
4,500.000	m2. Predilnica je v vsem obravnavanem razdobju dosegala povprečno letno proizvodnjo 210 ton kandirane bombažne preje.
Podjetje ima danes v tkalnici zmogljivost 261 statev z 48 jaquardi, predilnico s 1.192 vreteni, kompletno oplemenitnico, kotlovnico ter potrebne pomožne obrate. Problem pomeni v sedanjem položaju premajhna zmogljivost predilnice, saj zadovoljuje komaj tretjino potreb tkalnice, strojni park ima pa iztrošen 68 %.
»Zvezd a« je izšla iz skromne barvarne in čistilnice s komaj 30 zaposlenimi, ki je bila do nacionalizacije leta 1948 last Josipa Koliaša in dr. Poslovala je po registraciji kot parna barvarna, kemična čistilnica in tkalnica. Sprva je bilo to podjetje družbene organizacije ZVVI; imenovali so ga »Invalidsko podjetje Zvezda«. Podjetje splošno družbenega sektorja pa je postalo z uveljavitvijo delavske samouprave. Od ustanovitve v letu 1948 se je »Zvezda« postopoma razvijala z ureditvijo tkalnice z 31 statvami za izdelavo lastnih tkanin, z nabavo filenske tiskarne z zmogljivostjo 500.000 m2 letno za lastni in uslužnostni tisk ter s smotrnim povečevanjem barvarne za usluge, medtem ko je čistilnico zadržala v prejšnjih mejah. Podjetje je izdelalo v letu 1946 45.000 m2 tkanin in opravilo za 3,500.000 din uslug, v letu 1959 pa je znašal obseg proizvodnje že 520.000 m2 tkanin, vrednost opravljenih uslug pa 73,600.000 din.
»Špik«, ki se je specializiral na proizvodnjo volnenih pletenin, triko rokavic in konfekcije perila, so ustanovili leta 1948. Sedanji strojni park izvira iz koncentracije strojev nacionaliziranih bivših zasebnih obratov »Adamič« (»Ika«), »Ogrizek«, »Savnik« (»Iška«), »Crobath«, »Macarol« iz Kranja, »Kunc« iz Ljubljane in še nekaterih drugih. V dosedanjem razdobju so se vlaganja podjetja omejevala le na vzdrževanje sredstev in na nakup nekaj specialnih šivalnih strojev. Večjo rekonstrukcijo predvidevajo šele v prihodnje, kljub temu pa se je podjetje s svojimi kakovostnimi proizvodi uveljavilo na tržišču, tako da mestoma komaj zadovoljuje potrebe. Medtem ko je znašal obseg proizvodnje v letu 1948 20 ton trikotažnih izdelkov in 250.000 m2 konfekcije, se je v letu 1959 povečal že na 44 ton trikotažnih izdelkov in 775.400 m2 konfekcijskega blaga.
Na področju kovinske industrije je treba omeniti podjetje »Kovinar« v Kranju. Nastalo je pred vojno iz puškarskih obratov,
ki so jih ustanovili slovenski begunci iz Borovelj. Sedanje poslovanje je uvedlo šele po vojni leta 1948 po sugestiji tedanje direkcije tekstilne industrije, ki je glede na močno se razvijajočo tekstilno industrijo uvidela potrebo, da se organizira specializirano podjetje za remont tekstilnih strojev. Podjetje se je v času od 1948 do 1953 ukvarjalo s popravljanjem in izdelovanjem tekstilnih strojev in nadomestnih delov. Od 1953 do 1956 so vključili v proizvodnjo klimatske naprave in vodovodne instalacije, leta 1956 pa so prevzeli še puškarski in patronarski obrat nekdanje »Puškarne in patronarne«, ki pa se je nato leta 1957 osamosvojila v posebno gospodarsko organizacijo. »Kovinar« se je glede na pomanjkljivo začetno osnovo in raznolikost proizvodnje prva leta po ustanovitvi boril s težavami, vendar se je kolektiv po razvojnih nihanjih le znašel, tako da je podjetje danes solidna gospodarska organizacija, ki je uspela v nekaj letih opredeliti svojo proizvodnjo, jo ustrezno organizirati in povečati vrednostni obseg proizvodnje od 1,766.370 din v letu 1949 na 168 milijonov 741.131 din v letu 1959.
Za razvoj vse industrije je največjega pomena e l e k t r o gospodarstvo. Do osvoboditve sta zadovoljevali potrebe industrije in široke potrošnje Kranja in okolice elektrarni na Kokri pod Primskovem (Mayr) in elektrarna na Savi (Majdič). Organizacijska enota elektrogospodarske stroke v Kranju je bila tedaj rajon bivših Kranjskih deželnih elektrarn, elektrarna Mayr z delnim omrežjem na severnem območju in elektrarna Majdič z omrežjem na južnem območju Kranja proti Škofji Loki in Medvodam.
Po osvoboditvi so se lotili v Kranju organiziranja močnejše enote tedanjih Državnih elektrarn Slovenije — obrat Kranj za območje takratnega okraja. Delo te enote je obstajalo predvsem v obnovi porušenih in močno poškodovanih daljnovodov, omrežij in transformatorskih postaj.
Obseg tedanjega obrata DBS z omrežjem bivših KDE in elektrarno na Kokri se je leta 1946 razširil s prevzemom elektrarne Pristava — Tržič in omrežja, daljnovodov ter trafo postaj na območju Tržiča in Golnika.
Z nacionalizacijo energetskih virov aprila leta 1948 se je dejavnost tedanjega obrata DBS razširila. V sklop le-tega so od tedaj spadale:
HE Sava — Kranj (Majdič)
HE Kokra — Kranj (Mayr)
HE Pristava — Tržič (Born)
HE Cerklje (Čimžar)
HE Škofja Loka (Heinrihar)
HE Rudno (Kemprle).
Zraven so spadala tudi vsa k tem elektrarnam pripadajoča omrežja, daljnovodi in trafo postaje.
S povečevanjem industrije in zahtev konzumentov so nastali za elektro gospodarstvo problemi, ki so jih skušali rešiti med drugim tudi z reorganizacijo, da so ločili proizvodnjo od distribucije, ker je vsaka veja zahtevala svojo strokovnost, če naj bi zadostili vsem nalogam, ki jih je postavil tedanji petletni plan.
S 1. majem 1949 se je elektro gospodarstvo organizacijsko razdelilo na proizvodna in prenosno-distributivna podjetja.
S tem dnem je bilo s posebno odločbo Ministrstva za elektro gospodarstvo v Beogradu ustanovljeno podjetje »Gorenjske elektrarne, Kranj«, ki je združevalo podjetja za proizvodnjo električne energije, in to na območju Gorenjske, ljubljanskega bazena in Dolenjske, kamor je bila vključena tudi HE Savica v gradnji.
Medtem ko so proizvodna podjetja delovala v navedeni organizacijski enoti, katere naloga je bila proizvodnja električne energije, vzdrževanje elektrarniških naprav in investitorstvo novih elektrarniških podjetij na po toč ju Save, je bila vključena distribucija območja tedanjega kranjskega okraja in s tem Kranj, to je DES Obrat Kranj, v distributivno podjetje »Elektro-Ljubljana okolica«.
Da bi realizirali neposredno vključitev delovnih kolektivov v proizvodnjo in odgovornost za dokaj draga osnovna sredstva v elektro gospodarstvu, so se ustanovila s 1. januarjem 1953 proizvodna in distri-butivno-prenosna podjetja; tako je s tem dnem nastalo v Kranju podjetje za proizvodnjo električne energije »Elektrarna Sava — Kranj«, za distribucijo električne energije pa »Elektro — Kranj«.
V podjetje »Elektrarna Sava — Kranj« so vključene proizvodne enote: HE in UP Sava — Kranj, HE Kokra — Kranj, HE Sora — Fužine, HE Sora — Škofja Loka, He Pristava — Tržič, HE Cerklje in HE Rudno.
Elektrarniški obrati so z osamosvojitvijo dobili samostojna sredstva za vzdrževanje in rekonstrukcijo, kar se je pokazalo v zadnjih letih v tem, da se izvajajo razen rednega vzdrževanja in revizij tudi rekonstrukcije že zastarelih naprav.
Prav tako se je tudi distributivno podjetje »Elektro — Kranj« spričo zahtev industrije in konzumentov široke potrošnje močno razširilo in uveljavilo svojo dejavnost.
Območje Kranj se danes napaja iz HE Sava — Kranj, HE Kokra — Kranj in elektroenergetskega omrežja Slovenije preko RTP Labore, Polica in drugih trafo postaj.
Upoštevaje okoliščine, v katerih poslujejo HE, se je gibal obseg proizvodnje v letih po osvoboditvi med 9 do 11 milijoni kWh pri HE Sava — Kranj ter med 0,6 do 13 milijonov kWh pri HE Kokra — Kranj.
Za gospodarstvo kranjske komune po osvoboditvi je posebno važna dejavnost na področju elektroindustrije v podjetju »Iskra«. Tovarna se je razvila šele po osvoboditvi v prostorih nekdanje tekstilne tovarne »Jugočeška«, ki jo je okupator med vojno preuredil v tovarno letalskih delov (LGW-Luftfahrgeratewerk). Tekstilne stroje so demontirali in prodali, iz Nemčije pa pripeljali nove stroje za izdelovanje določenih letalskih finomehaničnih delov — sinhronizatorjev za a vlačijo in nekaterih drugih aparatov.
Firma »Luftfahrgeratewerk, G. m. b. H. obrat Kranj« je kot nemško premoženje prešla v last DFJ na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani pod številko Zpl. 1637/45 z dne 23. oktobra 1945. Takoj po osvoboditvi je uprava tovarne preimenovala podjetje v »Strojne tovarne Kranj«. Ker pa ta naziv ni ustrezal resničnemu poslovanju, se je podjetje na podlagi akta Narodne vlade Slovenije z dne 8. marca 1946 preimenovalo in registriralo v »Iskro«, tovarno za elektrotehniko in finomehaniko. Da bi se dejansko stanje spravilo v sklad s kasnejšimi predpisi, zlasti s temeljnim zakonom o državnih gospodarskih podjetjih, je vlada FLRJ dne 31. decembra 1946 pod številko PO 2065/46 izdala še poseben akt, s katerim je deklarirala obstoj podjetja.
»Iskra«
»Iskra«
Ob likvidaciji bivše »Jugočeške« je okupator prodajal demontirane tekstilne stroje tudi posamezno raznim kranjskim zasebnikom, ki so jih nato vskladiščili po skednjih, kleteh itd.
Ljudska oblast je po osvoboditvi odkrivala in odvzemala te stroje še več let, vse do leta 1952. Žal pa so bili v veliko primerih zaradi nestrokovnega skladiščenja in zarjavelosti povsem neuporabni.
Nove stroje firme LGW je hotel okupator ob kapitulaciji leta 1945 odpeljati v Nemčijo, vendar pa v tem — deloma zaradi hitro se razvijajočih dogodkov ob zlomu, predvsem pa zaradi zavednosti kolektiva, ki je znal to preprečiti in ohraniti dragoceno opremo v Kranju — ni uspel.
Podjetje je prišlo razmeroma pozno do ustaljenega proizvodnega programa. Po ustanovitvi v letu 1945 so zahtevali, naj tovarna čimhitrejc razvije kakršno koli industrijsko dejavnost ter se z vsemi razpoložljivimi zmogljivostmi vključi v delo pri povojni obnovi. Da bi mogla zadovoljiti takratne potrebe gospodarstva, je tovarna proizvajala nešteto izdelkov iz skoraj vseh panog elektroindustrije, finomehanike in celo iz strojništva. Tako je n. pr. med drugim izdelala 25. aprila 1946 tudi prvo v Jugoslaviji proizvedeno uro.
Večino že usvojenega asortimenta, ki je obsegal več sto izdelkov, je »Iskra« pozneje opustila ter ohranila v svojem programu samo volt-
in ampermetre, električne števce, telefonske aparate, kinoprojektorje in vrtalne stroje ter avtoelektriko, to je diname z regulatorji in starterje.
Te proizvode so izbrali za program bolj z vidika tehnoloških možnosti tovarne in ob upoštevanju zahtev jugoslovanskega trga, kot pa z vidika enotnosti specializiranega programa, ker bi bilo sicer težko izkoristiti celotno zmogljivost tovarne z izdelki ene same panoge.
Iz širokega asortimenta proizvodnje, ki ga je tovarna usvojila v prvih treh letih svojega obstoja, so navedeni izbrani proizvodi v nadaljnjem razvoju določili »Iskri« današnji razvojni program: števec in volt- ter ampermeter so dali osnovo za panogo električnih merilnih instrumentov, telefonski aparati za panogo avtomatskih telefonskih central in telefonskih aparatov, kinoprojektorjev za panogo kino- in elektroakustike, dinamo in starter za panogo avtoelektrike, vrtalni stroji pa za panogo stikal. Zaradi splošne potrebe skoro vseh teh panog po usmernikih se je končno razvila v podjetju še šesta panoga — proizvodnja usmernikov.
Vsaka izmed naštetih panog je v letih razvoja po osvoboditvi zajela širok asortiment, nobena pa v svojem sedanjem obsegu še ni popolna. Razne izdelke, ki še manjkajo in ki spadajo v njene panoge, tovarna še neprestano postopoma usvaja, in pripravlja za proizvodnjo. Vendar tega ne bo mogoče realizirati v podjetju v Kranju, zato se je delovni kolektiv leta 1959 odločil za prestavitev dela svojih obratov izven območja Kranja. K tej odločitvi je prispevala predvsem ugotovitev, da v matičnem podjetju ni več zadostne zazidljive površine, da v Kranju in njegovi ožji pa tudi širši okolici ni več potrebne delovne sile in da se z dislokacijo lahko močno gospodarsko okrepe industrijsko nerazvita območja v našem okraju ozir. republiki. V ta namen so v polnem teku dela za organizacijo novih specializiranih obratov v Novi Gorici, Otočah, Lipnici in v Novem mestu.
Razvoj podjetja in njegov prispevek gospodarstvu kranjske komune nam najnazorneje kažejo številke:
Leto	Vrednost proizvodnje v milij. din	Število zaposlenih	Proizvodnja na po-sle-nega v tiso
1946	69	852	80
1947	253	946	270
1950	968	1.755	551
1953	2.972	2.206	1.347
1956	4.409	2.954	1.700
1959	8.551	3.189	2.681
Prikazani vzpon »Iskre« po osvoboditvi, predvsem pa predvidena decentralizacija specializiranih obratov tovarne kažeta, da ima podjetje pred seboj še nesluteno perspektivo nadaljnjega razvoja, kar bo zahtevalo od kolektiva še vrsto naporov, zagotovilo pa bo pri današnjem stanju
podjetja osnovni pogoj za razvoj tovarne kot celote. V ta namen je tovarna v zadnjih letih močno razvila tudi kooperacijo s podobnimi podjetji v državi,
Iskra se kot nova industrija v Kranju ne uveljavlja s svojimi izdelki samo na notranjem tržišču, ampak iz leta v leto tudi povečuje izvoz. Medtem ko je znašala vrednost izvoza v letu 1953, računano 1 $ = 300 din, nekaj nad 50 milijonov din, je izvozila leta 1956 že za 130,5 milijona din, leta 1959 pa že za 176,4 milijona din.
Investicijska dejavnost se je bolj razvila v podjetju šele zadnja leta. V letih 1954—1956 je podjetje vlagalo v investicije le lastna sredstva in je bilo v tem času skupno vloženih nekaj nad 195 milijonov din, pretežno v stroje, strojne naprave, prevozna sredstva in specialno orodje. Gradbenih objektov po vojni kljub premajhnim prostorom posameznih oddelkov niso gradili in je podjetje šele v letu 1957 dogradilo obratne prostore za orodjarno v površini 451 m2 in za selenski oddelek 456 m2, razen tega pa adaptiralo prostore za upravo in komercialo ter s tem sprostilo prostore za razvojne oddelke in pripravo dela. Večino let po osvoboditvi je proizvajala tovarna s stroji, ki jih je prevzela od okupatorja, ter je po vojni prejela le nekaj strojev in aparatur od UNRRA in iz nemških reparacij. Glede na to in ker obratuje podjetje s skoraj 100 % izkoriščanjem sedanjih zmogljivosti, ima kolektiv razen že omenjenih ukrepov za nadaljnje povečanje proizvodnje v načrtu tudi rekonstrukcijo tovarne.
Kemično industrijo predstavlja v Kranju Tovarna mila »Oven«, ki je nastala iz nacionaliziranega podjetja »Fock Maks« v Kranju. Podjetje obratuje v izredno težavnih razmerah zaradi stisnjenega prostora v starem delu mesta, kar ovira kakršenkoli nadaljnji razvoj na sedanjem mestu. Tudi strojna oprema izvira še iz prvih let po prvi svetovni vojni ter je tehnično in ekonomsko zastarela. Tovarna je v zadnjih letih proizvajala predvsem navadno milo in pralni prašek ter zaradi tržnega položaja zmanjševala proizvodnjo terpentinovega mila in kristalne sode. Pri tem je imela stalne težave glede dobave surovin, saj je dobila potrebnih tehničnih maščob na domačem tržišču le 20 %, vse ostalo pa si je morala priskrbeti iz uvoza. Zastarelost naprav in to, da niso bile mogoče rekonstrukcije zaradi neprimerne lokacije, je povzročilo, da podjetje ni moglo vzdržati konkurenčnega boja z ostalimi večjimi tovarnami mila (v Mariboru in Osijeku), zaradi česar je začelo preusmerjati svojo proizvodnjo na izdelavo kemikalij za površinsko obdelavo, kovin, livarskih preparatov, nezgorljivih premazov in drugih kemičnih izdelkov, ki jih zahteva tržišče. To je začela proizvajati v provizoričnih obratnih prostorih bivšega »Kamnoseštva«, računa pa na skorajšnjo izgraditev obratnih prostorov na novem kraju.
Med najbolj zaostale panoge industrije je treba šteti v Kranju industrijo opečnih izdelkov, ki jo zastopa podjetje »Kranjske opekarne«. Podjetje vključuje sedaj obrate Bobovk, Stražišče in Češnjevek. Njihove zmogljivosti so premajhne, da bi mogle zadovoljiti vse potrebe celotnega območja, ki gravitira nanj, po tovrstnih izdelkih. Obe opekarni, v Češnjevku in v Stražišču, sta obratovali do pred nedavnim kot sezonski opekarni, ker sta bili navezani predvsem na naravno sušenje opeke. Umetne sušilnice, ki izkoriščajo odvečno toploto žgalnih peči, je imela le opekarna v Bobovku. Tudi strojna oprema opekarn je bila zastarela. Razpoložljivi stroji so dopuščali izdelavo le debelostenskih izdelkov, pri čemer je uporaba gline velika, proces sušenja in žganja pa počasnejši in dražji. Zastarelost in primitivnost proizvajalnih sredstev je razvidna iz dejstva, da so potrebovale Kranjske opekarne za proizvodnjo 1 milijona opečnih enot 14,20 oziroma 23 ljudi, medtem ko potrebujejo sodobno opremljeni obrati za enako količino enot največ 8 ljudi.
Opekarna Češnjevek pri Cerkljah obratuje na mestu, kjer je stala prej mala poljska opekarna. V letu 1947 je bivši zasebni lastnik opekarno prodal takratnemu KLO, novo vodstvo opekarne pa je z zelo skromnimi sredstvi v lastni režiji zgradilo novo peč. Ker ni bilo sredstev za nabavo nove stiskalnice, je podjetje začelo julija 1948 obratovati z že davno opuščeno in zastarelo stiskalnico, ki jo je prepustilo tedanje samostojno opekarsko podjetje v Bobovku. V letu 1954 se je podjetje odločilo za rekonstrukcijo, v okviru katere je nato v letih 1957 do 1959 zgradilo stavbo, krožno peč ter naravne in umetne sušilnice, tako da je sedanja zmogljivost obrata 8,000.000 opečnih enot na leto.
V opekarni Bobovk so med drugo svetovno vojno rekonstruirali krožno peč ter vgradili naravne in umetne sušilnice. Po osvoboditvi je bila leta 1948 nacionalizirana ter je poslovala do leta 1952 kot obrat v sklopu »Ljubljanskih opekarn« ter nato do 1959. leta kot samostojno podjetje, ko se je združila z opekarno Stražišče in Češnjevek v novo podjetje »Kranjske opekarne.«
Opekarna Stražišče ima med vsemi navedenimi obrati najugodnejšo lego in je bila zgrajena tik pred vojno leta 1940. Po osvoboditvi je nekaj časa poslovala kot privatno podjetje do prodaje MLO Kranj. Leta 1959 je bila vključna v »Kranjske opekarne«. Imela je primitivne naprave, ki so dovoljevale maksimalno zmogljivost le do 2 milijona opečnih enot na leto. Zato bo treba v čimkrajšem času izvesti generalno rekonstrukcijo obrata po že sprejetih načrtih, s čimer se bo njegova zmogljivost povečala na 8,000.000 opečnih enot na leto.
Vsi obrati imajo zadostno zalogo gline za dobo najmanj 30 let, z izjemo Bobovka, kjer še opravljajo raziskovalna dela.
Upoštevaje že izvedeno in predvideno rekonstrukcijo bo skupna letna zmogljivost »Kranjskih opekarn« znašala leta 1961 že okoli 20,000.000 opečnih enot, kar je dovolj ne samo za potrebe kranjske komune, ampak tudi za del območja okraja.
Lesnoindustrijska dejavnost je na območju občine Kranj sorazmerno slabo razvita in jo zastopata »Roleta« in LIP »Preddvor«, če izvzamemo žago »Projekta« na Kokrici, ki posluje v okviru gradbenega podjetja. Neposredno po vojni se je kot drugod tudi v Kranju lesna industrija znašla v kritičnem položaju. Zahtevala se je čimhitrejša in čim več ja produkcija žagarskega lesa, da bi zadovoljili potrebe obnove. Pri takem stanju sta se obe podjetji razvijali stihijsko in brez predhodnega študija njune upravičenosti in rentabilnosti.
Podjetje »Roleta« se je ustanovilo leta 1949 z združitvijo dveh manjših nacionaliziranih podjetij, in sicer mizarstva »Sloge« (dotlej last Jožeta Božiča iz Struževega pri Kranju) in roletarske delavnice Petko Kobal. V začetku sta oba obrata poslovala ločeno, kasneje pa so bili podjetju dodeljeni prostori nacionalizirane tkalnice Grete Zupančič. Ker so bili prostori premajhni, se je podjetje lotilo gradnje novega objekta, in to z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom. V teh prostorih je nato razvijalo proizvodnjo šolskega pohištva, rolet ter zaves iz drvonitke in platna.
Do leta 1945 je poslovalo podjetje pretežno kot uslužnostno podjetje, povečano povpraševanje po njegovih izdelkih pa je zahtevalo razširitev prostorov. Ob koncu leta 1955 je dobilo obratne prostore na Polici pri Naklem. V teh prostorih izdeluje podjetje po opravljeni rekonstrukciji rolete in stavbno pohištvo. Tam je tudi pomožni ključavničarski oddelek, medtem ko je podjetje v starih prostorih obdržalo proizvodnjo drvonitke in zaves z mizarskim oddelkom.
Vrednostni obseg proizvodnje, ki je znašal leta 1950 pri drvonitkah
1,680.000	din in pri šolskem pohištvu 3,982.000 din, se je v naslednjih letih povečal tako, da je znašal leta 1959 pri drvonitkah 18,026.000 din, pri šolskem pohištvu pa 26,863.000 din.
LIP »Preddvor«, ki je nastal iz nacionalizirane Dolenčeve GG »Bled«, LIP »Škofja Loka« in LIP »Kranj«, leta 1954 se je podjetje žage v Kokri in v Preddvoru, je posloval v prvih letih kot obrat osamosvojilo. Proizvaja predvsem žagan les, zaboje in ladijski pod.
Na področju usnjarske industrije se je razvila v Kranju proizvodnja podplatnega usnja šele po osvoboditvi, čeprav je sicer obstajala tovarna usnja v Kranju že pred vojno. Tovarna usnja »Standard« Kranj med okupacijo ni obratovala. Bivši lastnik je vse uporabne stroje
demontiral in jih prepeljal v Avstrijo. V začetku leta 1946 se je začelo zbiranje nacionaliziranih strojev bivših usnjarskih obratov z območja vse Slovenije, tako da so s preostanki strojnih naprav bivšega lastnika začeli urejati specializirano tovarno podplatnega usnja.
Z naraščajočimi potrebami po usnju je začela naraščati tudi proizvodnja podplatnega usnja v novo ustanovljenem podjetju tako, da je dosegla najvišjo raven v letih 1949 do 1950. Kasneje je zaradi deficitarnosti surovin proizvodnja nekoliko nazadovala in je bila zmogljivost podjetja izkoriščena le okoli 85-odstotno. Ker so skoraj istočasno, to je v letu 1948, začeli graditi v Kranju usnjarsko-čevljarski kombinat in so takrat predvidevali opustitev proizvodnje v podjetju Standard, zato tovarne niso rekonstruirali ter niso vložili nikakršnih investicijskih sredstev niti za obnovo niti za najpotrebnejše vzdrževanje.
Z ureditvijo zunanjega tržišča za surove kože in s povečanim uvozom v letih 1956 in 1957 se je začela proizvodnja zopet povečevati.
Izkoriščanje dodeljenih surovin v letih 1947 do 1954 ni bilo najboljše. Podjetje je zato v letu 1955 začelo proizvajati mastno kravino in mastni cepljenec za podlogo, da bi se dodeljene surovine čimbolj izkoristilo, oziroma, da bi se iz dodeljenih surovin dosegel kar najboljši finančni uspeh. Zaradi velikega povpraševanja po podplatnem usnju na domačem tržišču podjetje v obdobju od 1946 do 1955 svojih proizvodov ni izvažalo, šele ugodni izvozni koeficienti so dali usnjarni spodbudo za prodajo proizvodov tudi na inozemskem tržišču.
Podjetje je v naslednjih letih izvajalo zelo smotrno gospodarsko politiko in je pretežno z lastnimi sredstvi rekonstruiralo celotni obrat z nakupom novih modernih strojev ter z delno ureditvijo obratnih prostorov. Rekonstrukcija podjetja sicer še ni končana, ima pa podjetje vse pogoje, da v najkrajšem času uresniči svojo zamisel in se uvrsti med najbolje opremljene usnjarske obrate v Sloveniji.
Takoj po osvoboditvi je občutno primankovalo obutve. Obutvena industrija je imela zelo težavne pogoje za razvoj. Okupator je namreč pustil čevljarsko obrt in industrijo v skrajno slabem stanju, ker je gledal samo na proizvodnjo, ne da bi skrbel za najmanjše investicije. Vendar je čevljarska dejavnost na področju današnje občine kljub takim posledicam hitro oživela. Obnovljeno je bilo obratovanje v vseh industrijskih obratih, pa tudi v obrti se je proizvodnja iz dneva v dan povečevala. Da bi prebrodila težave z nabavo materiala, s katerim se je moral boriti v tedanjih okoliščinah predvsem zasebni obrtnik, posameznik, je takratna Glavna direkcija usnjarske industrije LRS povezala pretežni del malih slovenskih obratov najprej v konzorcij čevljarjev s sedežem
v Kranju, pozneje pa v podjetje »Obutev« v Kranju. To podjetje je zavzelo zelo velik obseg, saj je delalo zanj nad 500 delavnic ter je znašala njegova proizvodnja več ko milijon parov letno. »Obutev« pa v tej smeri ni mogla napredovati, kajti pri tako razdrobljenem načinu dela je bila nemogoča kakršna koli racionalizacija, razen tega pa tudi ni bilo mogoče povečati zmogljivosti pri takem sistemu proizvodnje. Pojavil se je predlog za izgraditev nove tovarne čevljev z letno zmogljivostjo 1,5 milijona parov. Obrtna proizvodnja, združena v podjetju »Obutev«, je dala osnovo za novo moderno čevljarsko tovarno »Planika«. Tovarno so začeli graditi leta 1949, dograjena pa je bila 1953. Z ustanovitvijo podjetja »Planike« se je »Obutev« razformirala, posamezni močnejši oddelki, kot n. pr. v Tržiču, Dupljah in drugod, pa so se reorganizirali v samostojne gospodarske organizacije.
Nova tovarna obutve »Planika« se je od svoje ustanovitve v letu 1954 zelo hitro razvila in predstavlja danes gospodarsko organizacijo velikega obsega z utečeno proizvodnjo. Medtem ko je v letu 1954 proizvedla skupno 225.610 parov obutve v vrednosti 547,777.000 din, je znašala njena proizvodnja v letu 1957 že 664.384 parov obutve v vrednosti 1.438,889.000 din, v letu 1959 pa že 1,160.741 parov v vrednosti
2.468.026.000	din. Tako hiter vzpon so omogočila smotrna investicijska vlaganja v rekonstrukcijo, ki so znašala v času od 1955 do 1959 skupno
154.569.000	din. Podjetje proizvaja sedaj poleg težke in navadne usnjene obutve in sandal od leta 1958 dalje tudi kvalitetno vulkanizirano obutev. Povprečno število zaposlenih se je povečalo od 381 oseb v letu 1954 na 1039 v letu 1959.
Tovarna gumijevih izdelkov »Sava«, ki predstavlja gumarsko industrijo v Kranju, med vojno ni utrpela neposredne škode, pač pa se je izrabljenost strojnega parka zaradi slabega vzdrževanja močno povečala. Kljub temu je tovarna po osvoboditvi spričo velikih in stalno naraščajočih potreb uspela povečati proizvodnjo z maksimalnim izkoriščanjem zmogljivosti.
Po vojni kaže proizvodnja iz leta v leto večji porast kljub zastarelemu strojnemu parku. Podjetje se je moralo pri tem boriti tudi z velikimi težavami pri uvozu surovin, razen tega pa je moralo zaradi specializacij gumarskih podjetij odstopiti leta 1949 tovarni »Rekord« v Rakovici kompletne naprave za izdelavo tehničnih cevi, tovarni »Djuka Dimič« v Nišu pa naprave in kalupe za izdelavo opank. V zvezi s tem se je struktura proizvodnje tovarne v Kranju spremenila ter je odslej podjetje proizvajalo le ostalo tehnično blago, obenem pa postopoma večalo proizvodnjo pnevmatike.
Delež gumarske industrije v Kranju v zveznem merilu raste iz leta v leto in je znašal v tisoč kosih:
Avtomoto in aviomski plašči Plašči za bicikle
	1939	1947	1950	1953	1956	1959
FLRJ	7,9	27,5	53,6	59,6	103,0	FLRJ
»Sava«	—	3,1	24,3	31,0	50,6	4.559 ton
FLRJ	276,0	524,0	677,0	289,0	621,0	»Sava«
»Sava«	225,0	359,0	408,0	227,0	331,0	2.388 ton
Po osvoboditvi je začelo podjetje izdelovati sto in sto novih artiklov, ki smo jih morali prej uvažati. Na področju pnevmatike so usvojili proizvodnjo zračnic za vse vrste motornih vozil. Izmed gumijastega tehničnega blaga pa je treba omeniti predvsem transportne trakove vseh dimenzij, klinaste jermene, bandaže za vojaška vozila in tanke, različne
vrste cevi, odporne proti 'kemikalijam, pari in pritisku, različen instalacijski material, gospodinjske predmete, športne potrebščine, sanitarne izdelke in podobno.
Izredno povečanje proizvodnje v zadnjih letih je tudi posledica uvajanja nove proizvodnje v obratu na Gašteju od leta 1958. Ta porast je v primerjavi s številom zaposlenih v posameznih letih razviden iz naslednjega prikaza:
Leto	Proizvodnja	Število
	v tonah	zaposlenih
1939	1.300	542
1945 (7 mesecev)	337	321
1946	1.138	424
1949	2.060	626
1952	2.058	559
1956	3.474	797
1959	5.112	991
Iz navedenega sledi, da se je proizvodnja, izražena v tonah, v 13 letih, to je od leta 1946 do 1959 povečala za več kot 3,5-krat, medtem ko glede na izvršeno rekonstrukcijo tovarne z vključitvijo proizvodnje v obratu II na Gašteju računajo z gotovostjo, da bo dosegla proizvodnja v letošnjem letu že 7500 ton. Obenem z naraščanjem proizvodnje se je povečevala tudi produktivnost.
Dobra kakovost in širok asortiment proizvodov bi omogočila podjetju precejšen izvoz, vendar pa tega ne dopuščajo rastoče potrebe domačega tržišča, zlasti kar zadeva pnevmatiko, ki jo je treba kljub naraščanju domače proizvodnje še vedno v veliki meri uvažati. Glede na to je pravilna smer razvoja podjetja, ki gre v zadnjih letih že v specializacijo v proizvodnji pnevmatike; to pomeni že nad polovico njene proizvodnje, medtem ko na drugi strani izdeluje vrsto proizvodov ostalega tehničnega blaga za potrebe notranjega tržišča, kar omogoča podjetju racionalnejše izkoriščanje zmogljivosti in odpadnih surovin (regenerata).
Na področju živilske industrije predeluje vse vrste oljnih kultur »Oljarica« v Britofu. Ker zaradi bližajoče se vojne lanenega semena niso več uvažali, se je tovarna pred vojno preusmerila na izdelavo ricinusovega olja. Med vojno podjetje ni utrpelo poškodb, vendar pa je okupator zapustil tovarno brez surovin in izdelkov.
Po osvoboditvi oljnih semen nismo več uvažali, zato je podjetje ob pomanjkanju zadostnih količin oljnih kultur proizvajalo tudi druge izdelke izvenoljarske stroke, kot koruzno moko, krmno zmes za živino itd.
Ob nacionalizaciji tedaj privatne industrije olja »Zabret et Go.« d. z o. z. leta 1946 so vse do leta 1949 izkoriščali zmogljivost s komaj
30 odstotki, kar je posledica nezadostne pridelovalne zmogljivosti oljnih kultur v državi. V letu 1949 se je namreč podjetje spojilo z ljubljansko oljarno, novo nastalo podjetje pa je razdeljevalo surovine posameznim obratom le iz odkupnega terena FLRJ. Odkup surovin na proizvodnih območjih Hrvatske in Srbije pa je bil težaven, ker so po vojni ustanovili več novih oljarn v Srbiji in Hrvatski, ki so same absorbirale surovine s tega območja.
Združeno podjetje je nato v juniju 1954 likvidiralo, s 1. julijem 1954 pa je OLO Kranj ustanovil novo podjetje pod imenom »Oljarica«. Delovni kolektiv je nato s sredstvi iz lastnih virov usposobil oddelek za izdelavo rafiniranih jedilnih olj. S tem je podjetje preusmerilo izdelavo iz tehničnih v jedilna olja, ki zavzemajo v sedanji fazi proizvodnje nad 80 % celotne proizvodnje. Tako usmerjenost so narekovale potrebe tržišča, saj vse tri oljarne jedilnega olja v Sloveniji krijejo za zdaj le okoli 60 % potrošnje.
Proizvodnja je po osvoboditvi naraščala takole (v tonah):
	1955	1956	1959
jedilno olje	678,2	576,1	1,393,0
tehnično dlje	61,4	386,2	495,0
živinska ikrma	1,192,4	1,116,7	1,720,5
Podjetje ima danes montiranih 15 proizvodnih strojev s skupno zmogljivostjo 32.400 kg sončničnega semena na dan, kar da dnevno pri sedanjem izkoriščanju surovin 8424 kg surovega olja. Pri tem pa so kapacitete izkoriščene šele nekaj nad 50-odstotno, kar je posledica pomanjkanja surovin. Z izboljšanjem uvoza potrebnih surovin, predvsem pa z nabavo boljših stiskalnic, za kar ima podjetje že sklenjene ustrezne pogodbe, se bo po eni strani povečal obseg predelavnih surovin, pa drugi strani pa dosegla njihova večja izkoriščenost.
Na področju grafične industrije je bil leta 1947 likvidiran nacionalizirani tiskarski obrat Albina Pogačnika iz Stražišča (Tiskarna »Kolektor«) ter sredstva za obratovanje prenesena v Ljubljano. V okviru združevanja grafične industrije Slovenije je bila tedaj formirana T i -s k a r n a »Sava« in pripojena leta 1948 kot obrat I k Triglavski tiskarni v Ljubljani. V okviru novega podjetja se je del najboljših tiskarskih strojev predisponiral iz kranjskega obrata v Ljubljano in je bilo stanje osnovnih sredstev sredi leta 1950, ko se je tiskarna »Sava« spet osamosvojila, zelo kritično. V tem času je bilo v tiskarni vsega le še
8 tiskarskih strojev, ki pa so bili vsi izrabljeni, saj je bil najboljši izmed njih kupljen leta 1936. Takšno stanje je bilo dosti slabše od predvojnega.
Do leta 1956 je podjetje, ki se je leta 1950 preimenovalo v »Tiskarno Gorenjskega tiska«, poslovalo s tem strojnim parkom tako, da je spričo konjunkture v grafični stroki uspelo zadovoljevati tedanje potrebe samo s povečanjem izkoriščanja svojih zmogljivosti. Medtem ko je leta 1952 v splošnem delalo še z eno izmeno, je prešlo do leta 1956 v strojnici in strojni stavnici na dve oziroma celo tri izmene.
Podjetje je lahko začelo računati na prve možnosti rekonstrukcije šele v letu 1956 in naslednjih letih, ko si je omislilo nekaj modernih strojev predvsem iz ČSR in Vzhodne Nemčije. Ob nebistvenem povečanju delovne sile je uspel delovni kolektiv povečati količinski obseg proizvodnje pri izdajanju in tiskanju vseh vrst časopisov, revij, knjig itd. od 165 ton v letu 1957 na 223 ton v letu 1959.
Kmetijstvo, zadružništvo in gozdarstvo
V gospodarstvu občine Kranj zavzema pomembno mesto tudi kmetijstvo, ki je po svojem obsegu takoj za industrijo. Od skupne površine občine Kranj je po preveritvah katastra leta 1959 8242 ha njiv, 2749 ha travnikov, 979 ha vrtov in sadovnjakov, 4592 ha pašnikov in senožeti.
Kmetijstvo občine Kranj ima glede na druge panoge v gospodarstvu poseben položaj in posebne pogoje razvoja. Kljub dejstvu, da je število kmečkega prebivalstva v primerjavi z drugimi območji Slovenije zelo nizko in čeprav je kmečka posest močno razdrobljena in sorazmerno slabo mehanizirana, je poljedelska proizvodnja v letih po osvoboditvi naraščala, medtem ko je travniška, živinorejska in sadjarska proizvodnja še na dokaj nizki stopnji.
Značilna za kmetijsko proizvodnjo v vseh letih po vojni je samo-preskrba kmečkega prebivalstva, tako da je bila proizvodnja tržnih presežkov le sekundarnega značaja. Medtem ko je bilo to v prvih povojnih letih deloma opravičljivo zaradi izrednega pomanjkanja življenjskih potrebščin, se je v zadnjih letih že začelo postopno prehajanje na proizvodnjo najrentabilnejših kultur in proizvodov, pa tudi intenziviranje proizvodnje z namenom, da bi dosegli kar največje tržne presežke.
Ekološke razmere in struktura zemljišč že samo po sebi narekuje živinorejsko-poljedelsko smer proizvodnje. Zato so začeli leta 1959 pošto-
poma izvajati rajonizacijo, da bi se tako v živinorejsko-poljedelski proizvodnji kot tudi na področju sadjarstva usmerili na določene prioritetne gojitve, kulture in sorte. Četudi še ni sprejet odlok o rajonizaciji poljedelske proizvodnje v okraju, se pridelava krompirja kot najmočnejšega tržnega blaga usmerja na posamezne ožje okoliše s specializirano proizvodnjo za seme, jedilni in rani krompir za trg in posebej za industrijsko predelavo.
Prvi petletni plan gospodarskega razvoja je predvideval izboljšanje in povečanje kmetijske proizvodnje v primerjavi z letom 1939, čeprav je bilo kmetijstvo zaradi velikega vojnega opustošenja v prvih povojnih letih precej pod predvojnim stanjem. Petletni plan je predvideval spremembo strukture v poljedelstvu s tem, da bi se povečala zlasti proizvodnja industrijskih rastlin, dalje arondacije, ki bi omogočale rentabilnejšo proizvodnjo s stroji, izboljšanje mehanizacije, večjo uporabo umetnih gnojil ter zboljšanje semenske in plemenske službe.
S petletnim planom predvidenih rezultatov na področju kmetijstva ni bilo mogoče doseči, ker je bil plan kmetijskega razvoja nekoliko previsoko postavljen; kmetijska politika omejevanja zasebnega sektorja je zavirala razvoj kmetijstva, ker se je v zvezi s temi ukrepi zmanjševala zainteresiranost kmetov za povečanje proizvodnje. Pa tudi gospodarske težave, ki so nastale z ekonomsko blokado, niso dovoljevale uresničenja vseh s planom predvidenih ukrepov. Naposled je vplivalo na takšno stanje v kmetijstvu tudi dajanje prednosti industrijski proizvodnji, kar je povzročilo zaostajanje razvoja kmetijskega gospodarstva.
V zvezi s tem je značilno, da so se kmetje v času obvezne oddaje branili povečevati obseg poljedelske proizvodnje, da bi si tako znižali obveznost oddaje. Ker kljub opozorilom frontnih organizacij ni bilo pravega uspeha, je med drugimi ukrepi MLO izdal v septembru 1949 individualne odločbe kmetom za povečanje orne zemlje. Za primer navajam, da je samo za območje tedanjega MLO Kranj znašala zadolžitev za leto 1948 za obvezno oddajo 51.000 kg žive teže živine, 1600 m3 lesa in 5000 kg lubja, 24.750 kg žita, 4500 kg koruze ter 9400 kg sena. Kon-trahiranega žita za seme je bilo 1. julija 1948 3820 kg, za oddajo pa 15.255 kg. Za seme se je kontrahiralo še 1320 kg ajde in 64.000 kg krompirja.
Investicij v kmetijstvo prva povojna leta skoraj ni bilo, medtem ko investicije v kmečkih delovnih zadrugah niso bile dovolj rentabilne.
Razen tega je razvoj industrije v občini sprožil tudi precejšen odtok delovne sile s podeželja v mesto, kar je povzročilo pomanjkanje delovne sile v kmetijstvu. Ukrepi, ki jih je izvedla naša država z namenom
socialistične preobrazbe našega kmetijstva in za zaščito delovnega kmeta, so se pokazali tudi na območju občine Kranj. Agrarna reforma je zadela 142 kmečkih gospodarstev. Tako je pridobila skupnost okoli 1331 ha kmetijskih in 6736 ha gozdnih površin. Tudi obvezni odkup zemlje po določilih zakona o kmetijskem zemljiškem skladu je v dopolnilo agrarne reforme pridobil skupnosti nadaljnjih 141 ha obdelovalnih površin.
Eno najvažnejših oblik socialistične preobrazbe naše vasi je pomenilo zadružništvo, ki naj bi drobno zasebno kmetijstvo spremenilo v napredno socialistično. Med drugim je bila 12. junija 1949 ustanovljena kmetijska obdelovahna zadruga (KOZ) »Sorško polje« v Žabnici, v katero se je vključilo 37 kmetov s 612 ha celotne kmečke površine. V Žabnici je bila že pred tem (6. maja 1949) osnovana zadružna ekonomija. Prav tako je bila 12. junija 1949 ustanovljena KOZ »Simon Jenko« v Podreči. Pristopilo je 14 kmetov iz vasi Podreča z nad 160 ha orne zemlje.
19.	junija 1949 sta bili ustanovljeni KOZ »Belca« v Predosljah in »Oton Zupančič« v Zapogah. Za prvo je podpisalo pristopne izjave 8 kmetov z okoli 500 ha celotne površine, za drugo pa 13 kmetov z okoli 200 ha celotne površine. 25. junija 1949 sta bili ustanovljeni KOZ »Sloga« na Kokrici pri Kranju, kamor je pristopilo 45 kmečkih gospodarstev s 564
hektari zemlje in KOZ »Storžič« v Goričah, v katero se je vključilo 32 kmečkih gospodarstev s 544 ha skupne zemlje. 26. junija 1949 so bile ustanovljene KOZ »Sava« v Voklem s 43 kmečkimi gospodarstvi in 819 hektari zemlje, KOZ »Dobrava« v Naklem, kamor se je vključilo 49 kmečkih gospodarstev z nad 500 ha zemlje, KOZ »France Prešeren« v Orehku zli kmeti in 151 ha zemlje, ter KOZ »Šmarjetski« v Stražišču pri Kranju z 21 kmečkimi gospodarstvi in 260 ha zemlje. V juliju istega leta se je ustanovila KOZ »Jezersko« na Jezerskem, kamor je pristopilo 15 kmetov z 2300 ha skupne zemlje, in zadružna ekonomija v Šenčurju. Proces združevanja kmetov v zadruge pa je zajel nato še druga naselja. Napredovala je tudi gradnja zadružnih domov. 20. novembra 1949 je bil pod streho med drugim tudi zadružni dom na Primskovem, ki je bil eden največjih v tedanjem kranjskem okraju ter so pri njegovi gradnji opravili člani OF 35.250 prostovoljnih delovnih ur. Zadružno gibanje je v naslednjih letih doživelo vrsto sprememb, ki naj bi mu omogočile večjo samostojnost v poslovanju in ga ne bi utesnjevale več v določene kalupe. Tako je bilo na pr. na območju tedanjega okraja Kranj v letu 1952 likvidiranih 78, v letu 1953 71 in v letu 1954 še 69 KOZ. Reorganizirane zadružne organizacije so se gospodarsko okrepile in pomenijo v sedanjih razmerah družbenega in delavskega samoupravljanja močan element za uveljavljanje socialističnega kmetijstva na vasi. Njihovo uspešno delovanje se kaže predvsem na področju kooperacije, pri čemer se v čedalje večji meri usmerjajo na zajemanje kar največjih količin tržnih presežkov v zasebnem sektorju v pogodbenem odnosu s proizvajalci. Obseg kooperacijske proizvodnje je tako že v letu 1959 zajel pri krompirju 334 ha, pšenici 107 ha in krmskih rastlinah 157 ha; za leto 1960 pa se pričakuje v povprečju najmanj 300-odstotno povečanje v kooperaciji zajetih površin. Podobno kot na področju kmetijske proizvodnje so zajele kmetijske zadruge v letu 1959 pogodbeno tudi še tržne presežke živine in živalskih proizvodov, in sicer 820 ton govedi in telet, 338 ton prašičev ter 3785 ton mleka.
Kmetijske zadruge so v zadnjih letih vložile precej svojih sredstev za nabavo mehanizacije, tako da imajo danes 24 traktorjev, 26 traktorskih prikolic, 115 traktorskih priključkov, 2 kombajna, 41 večjih mlatilnic in 53 elektromotorjev poleg večjega števila motornih slamoreznic, škropilnic in drugega.
Socialistična kmetijska posestva, ki so se ustanovila na območju občine po osvoboditvi so prešla v svojem razvoju vrsto reorganizacij. Danes imajo posestva Hrastje, Žabnica, Kranj in Preddvor skupno 620 ha površin, izmed katerih pride na njive in vrtove 346 ha,
na travnike 221 ha, na pašnike 28 ha, sadovnjake 21 ha in na nasade 4 ha. Izkoriščanje vseh teh zemljišč je bilo v prvih letih po osvoboditvi nezadovoljivo, kar je bilo posledica predvsem razkosanosti posesti in pomanjkanja strokovnih kadrov. Slednje velja v manjši meri še danes, medtem ko se je problem razkosanosti v glavnem uredil z izvedenimi arondacijami v letih 1958 in 1959.
Razen tega so bila tudi investicijska vlaganja na posestvih v minulih letih preskromna, da bi lahko omogočila organiziranje smotrnega in ekonomičnega poslovanja. To se je nujno poznalo na sorazmerno nizkem hektarskem donosu pridelkov, ki so bili včasih celo pod povprečjem v občini, pa tudi na nezadostni mlečnosti krav.
Posestva so zato v letu 1959 začela močnejšo investicijsko dejavnost, ki je usmerjena predvsem v graditev hlevov in drugih gospodarskih kmetijskih stavb, v nakup potrebne mehanizacije in v preskrbo našim razmeram primerne plemenske živine.
Velika površina občine Kranj je poraščena z gozdovi. Medtem ko zajema občinsko območje skupaj 45.281 ha površine, pride od tega samo na gozdove 24.994 ha ali 55 °/o.
Poglavitne gozdne komplekse so med okupacijo varovale dokaj težka dostopnost in partizanske enote NOV. Okupator je izkoriščal lesno gmoto le ob varnih komunikacijah. Kot gospodarska dejavnost med vojno gozdarstvo ni pomenilo mnogo, gozdovi pa so bili močno in nepremagljivo oporišče enot NOV na območju okupiranega Kranja in okolice.
Po osvoboditvi se je znašlo gozdarstvo pred zahtevnimi nalogami. Prispevati je moralo delež pri obnovi gospodarstva. Natančnih podatkov o gozdnih skladih in o prirastku ni bilo niti za državne niti za cerkvene in veleposestniške gozdne komplekse. Najbolj nejasen pa je bil položaj v nedržavnem sektorju. V letu 1948 je bila zato izvedena prva, v letu 1951 pa druga inventarizacija gozdov ne glede na sektor lastništva. To naj bi bilo izhodišče za smotrno izkoriščanje, varstvo in nego gozdov.
Zaradi izrednih potreb po lesu v prvih povojnih letih in pomanjkanja delovne sile je bilo izpolnjevanje gozdarskega plana močno v zaostanku. V takih okoliščinah je bilo treba organizirati za delo v gozdovih tudi prebivalstvo. Tako je 13. maja 1949 pozval IO OF okraja Kranj zlasti kmečko prebivalstvo, naj se prijavi v gozdne delovne brigade. Zbor prvih brigad je bil na ta dan v Kranju. Brigade so šle v gozdove v Drulovko, pod Storžič, na Jezersko in v Podbrezje. Kasneje so se formirale še druge gozdne frontne brigade.
Agrarna reforma in drugi ukrepi za razlaščanje elementov kapitalizma v občini so povzročili tudi na področju gozdne posesti bistvene
spremembe, tako da je danes od skupne gozdne površine 9383 ha ali 37,5 odstotka v družbeni lasti, 15,611 ha ali 62,5 % pa v zasebni posesti. Ocenjena lesna masa znaša po podatkih iz leta 1954/55 1,422.000 kubičnih metrov v gozdovih družbenega in 2,102.000 kubičnih metrov v gozdovih privatnega sektorja. Za smotrno gospodarjenje z gozdovi družbenega sektorja na območju občine skrbi Gozdno gospodarstvo Kranj, v katerega pristojnost spada razen okoliša Kranj in Jezersko še okoliš Tržič in Škofja Loka. Zaradi boljšega upravljanja gozdov zasebnega sektorja, katerega gozdni skladi so bili v letu 1959 s taksacijo precej natančno ugotovljeni, pa so začeli ustanavljati gozdne obrate pri kmetijskih zadrugah. Ti bodo zajeli vsa gozdarska dela od pogozdovanja do sečnje in odpreme lesa. Taka organizacija kolektivnega in kompleksnega gospodarjenja z gozdovi je koristna za lastnike gozdov in za skupnost, saj znaša povprečni letni posek samo na območju občine okoli 43.600 kubičnih metrov, kar pomeni okoli 13,5 % letnega poseka v okraju.
Gradbeništvo
Na hitri razvoj gradbene dejavnosti na območju občine je po osvoboditvi vplivala predvsem gospodarska moč občine in iz te izvirajoča potreba po kar najhitrejši graditvi gospodarskih in stanovanjsko-komu-nalnih objektov.
V ta namen je bila že 8. februarja 1946 ustanovljena v Kranju posebna gradbena evidenca OO OF za Ljubljansko okrožje, ki se je nato 26. marca 1947 registrirala kot SGP »Projekt« Kranj. Razen tega deluje na območju občine še »Kranjsko gradbeno podjetje«, ki je bilo ustanovljeno 5. marca 1947 kot komunalno podjetje, postalo nato »Megrad« kot podjetje okrajnega značaja in se 8. julija 1953 preimenovalo v sedanji naziv.
Za razvoj gradbene dejavnosti je predvsem važen »Projekt«, ki je razpolagal ob svoji ustanovitvi s skupno vrednostjo osnovnih sredstev
2,051.000	din, medtem ko je znašala vrednost osnovnih sredstev leta 1959 že nad 308,000.000 din. Tako se je podjetje s svojo opremljenostjo z mehanizacijo uvrstilo med gospodarske organizacije, ki so glede tega za okoli 50 % nad jugoslovanskim povprečjem. Opremljenosti ustrezno se je povečeval iz leta v leto tudi obseg gradbenih storitev, tako da je znašala realizacija v letu 1947 79,177.000 din, v letu 1950 149 milijonov din, leta 1952 437 milijonov din, leta 1954 milijardo in 26 milijonov din, leta 1959 pa že milijardo in 612 milijonov din. V letu 1950 je znašala ustvar-
jena vrednost na zaposlenega 182.000 din, leta 1959 pa že 1,756.000 din. Pri tem je značilno, da se število zaposlenih ni povečevalo v enakem razmerju kot realizacija, kar je razvidno iz dejstva, da je bilo v podjetju zaposlenih povprečno v letu 1947 745, leta 1950 819, leta 1959 pa le 918 oseb. To kaže na pozitivne posledice uvajanja mehanizacije, čeprav je po drugi strani hitro naraščanje realizacije tudi posledica sprememb v strukturi cene gradbenih stroškov. Med svojim razvojem je podjetje organiziralo lastno žago, mizarsko, mehanično in strojno delavnico, ce-mentninarsko delavnico, gramoznico in kamnolom ter projektivni biro.
Kranjsko gradbeno podjetje v svojem razvoju še ni tako napredovalo predvsem zaradi pomanjkanja mehanizacije in nadpovprečne fluktuacije delovne sile. Čeprav sta obe podjetji angažirani s svojimi zmogljivostmi pretežno pri delih na območju občine, ne moreta zadostiti vsem naraščajočim potrebam. Zato bo treba povečati njune zmogljivosti z nabavo nove, moderne opreme.
Ostale gospodarske panoge
Tudi na ostalih področjih gospodarske dejavnosti, kot n. pr. v prometu, zlasti potniškem, v trgovini, obrti, gostinstvu in turizmu, je mogoče ugotoviti v letih po osvoboditvi zelo velik napredek, četudi se te dejavnosti niso razvijale enako hitro kot industrija.
Za področje p r o m e t a ]e ustanovil tedanji MLO Kranj v letu 1947 podjetje lokalnega značaja »Avtoprevozništvo Kranj«, ki se je preimenovalo v sedanji naziv »Avtopromet Kranj« v juliju leta 1954. Značilno je, da se iz leta v leto povečuje potniški promet, kar je deloma
tudi posledica uvajanja novih, predvsem turističnih prog, medtem ko tovorni promet s kaminoni nazaduje. Slednje je v največji meri posledica nerentabilnih prevozov pa tudi izrabljenosti voznega parka. Iz neznatnega avtoprevozniškega podjetja .se je z leti razvila močna gospodarska enota z dnevno zmogljivostjo 1391 potnikov in 38 ton tovora.
Kot drugod po državi je trgovina in njena organizacija tudi v občini Kranj prešla vse različne faze razvoja, na kar je vplival obseg proizvodnje in izbor blaga za široko potrošnjo.
Vse od leta 1945 se je povečeval promet v trgovini količinsko in vrednostno zaradi naraščajočega števila prebivalstva, večjih količin blaga in povečane kupne moči, pri čemer je imela posledice v manjši meri tudi politika cen.
V razdobju do novembra 1951, ko je bila ukinjena zagotovljena preskrba (razen kuriva), se trg ni mogel uveljaviti kot regulator razmerja med proizvodnjo in potrošnjo, razen tam, kjer je bila možna proizvajalcem neposredna prodaja blaga nekmečkemu prebivalstvu, ter deloma pri tako imenovani prosti prodaji v trgovini na drobno po letu 1948, ko se je prešlo na različne vrste trgovanja. Po praktični likvidaciji zasebnega sektorja v trgovini leta 1948 se je uveljavila tudi v Kranju smer centralistične organizacije trgovinskega omrežja, kot n. pr. okrajni magazin z ogromnim številom poslovalnic, oziroma mestni magazin. Uvedba prostega trga z letom 1952, ki naj bi omogočil konkurenco in večjo kakovost ter izbiro blaga, je zahteval spet decentralizacijo trgovine s tem, da so prešli od prejšnjega sistema organizacije trgovine po namenu preskrbe na organizacijo po strokah.
Medtem ko je bilo za prvo obdobje sproščenega trga značilno povečano povpraševanje po prehrambenih predmetih, zlasti najosnovnejših in zmanjšanje povpraševanja po tekstilnem blagu ter deloma tudi usnju in obutvi, se je kasneje, posebno po slabi letini v 1952. letu, in s tem zvezanim znižanjem cen tekstila in živil, ob koncu leta 1953 stanje obrnilo na bolje. Promet v trgovini se je nato nenehno povečeval letno za 10 do 15 odstotkov.
Na območju občine je danes 172 prodajaln različnih strok, ki so opravile v letu 1959 skupno za 2929 milijonov din prometa, medtem ko je znašal promet v trgovini na debelo v tem letu 10.651 milijonov din. Pri takem stanju je znašal letni promet na prebivalca 49.595 din, kar pomeni v primerjavi z letom 1957 približno 24 odstotno povečanje.
Kljub temu pa smo v povojnih letih posvečali razvoju trgovinskega omrežja, njegovi obremenitvi, predvsem pa njegovi tehnični opremljenosti premalo pozornosti, zaradi česar precej obratov ne zadovoljuje več so-
dobnih potreb. Primanjkuje prostorov in naprav za hranitev blaga, transportnih sredstev, pripomočkov za pravilno manipulacijo itd. Tudi poslovni prostori v naseljih po svojem namenu niso bili vedno smotrno razporejeni, kar je bilo pretežno posledica drobnolastniških interesov in špekulacij; ob njihovem podružbljenju leta 1958 smo dobili osnovo za rešitev tega problema, razumljivo pa je, da bo to terjalo precejšnja investicijska sredstva. Leta 1958 so s sodelovanjem in pomočjo gospodarskih organizacij začeli graditi centralna skladišča s približno 20.000 kvadratnih metrov koristne površine, kjer bodo urejeni tudi ustrezni hladilni prostori za shranjevanje hitro pokvarljivega blaga. V Kranju so začeli graditi tudi modernejšo tržnico, zgraditi pa bo treba še nekaj manjših skladišč za kmetijske pridelke.
Neskladnost razvoja obrti z razvojem drugih gospodarskih panog, ki je značilna za Gorenjsko, je posebno izrazita za območje občine Kranj.
Zaostajanje obrti se kaže v pomanjkanju uslužnostnih obratov za individualne potrebe prebivalstva, kar je zlasti pereče pri zidarjih, tesarjih, pleskarjih, krovcih, kleparjih, inštalaterjih in nekaterih drugih strokah. Važno je pri tem tudi to, da je hitrejši razvoj obrti v povojnih letih ovirala še fluktuacija delovne sile iz obrti v industrijo, kamor jo je vlekel boljši zaslužek, lažje in manj komplicirano delo z manjšo osebno odgovornostjo in možnosti postranskega zaslužka v prostem času.
Vsi ti momenti so povzročili, da se število zasebnih obrtnih obratov v Kranju v povojnih letih ni zadosti povečalo, niti niso na drugi strani posvečali zadostne skrbi ustanavljanju novih obrtnih obratov družbenega sektorja. Tako stanje bo mogoče odpraviti le z znatnimi investicijami, ki jih zahteva smotrno razvijanje obrti v skladu s potrebami prebivalstva.
V	enaki, če ne še morda ostrejši meri velja glede razvoja obrti opisano stanje tudi za gostinstvo in turizem na območju občine Kranj. Gostinstvo v občini še ni doseglo predvojnih prenočninskih zmogljivosti. Vzrok za to je deloma v tem, da se gostinstvo do leta 1954 ni obravnavalo kot posebna gospodarska panoga, ampak le kot posebna veja blagovnega prometa, sredstev za povečanje gostinskih zmogljivosti pa ni bilo, ker so se razpoložljivi skladi uporabljali za nujnejši razvoj drugih gospodarskih panog, kjer so se vlaganja bolje rentirala.
V	letu 1945 je bilo na območju sedanje občine Kranj le malo večjih predvojnih gostinskih obratov, sposobnih za takojšnje obratovanje, ker so bili hoteli zaseženi za potrebe raznih ustanov in uradov ter za potrebe zdravstva. Šele 1. julija 1947 sta se ustanovili dve samostojni gostinski podjetji družbenega sektorja — »Hotel Evropa« in »Dom na Jezerskem«, medtem ko so manjši gostinski obrati poslovali kot zasebna gostišča. Konec leta 1947, zlasti pa v letu 1948, se je ustanovilo nekaj mestnih in krajevnih gostinskih gospodarskih enot deloma iz opuščenih zasebnih, deloma pa iz pogodbeno prevzetih obratov. V tem letu se začno ustanavljati tudi počitniški domovi in menze, leta 1950 pa še zakupna gostišča, kar je ugodno vplivalo na izbiro gostinskih uslug in na povečanje prometa. Ko se je kasneje ta organizacijska oblika preživela, je prešlo nekaj takih gostišč v zasebni sektor, iz nekaterih pa so se ustanovila gostišča na pravila.
Po vseh navedenih spremembah in reorganizacijah je danes na območju občine: 2 hotela, 3 restavracije, 35 gostišč družbenega sektorja in 47 privatnih gostiln, skupaj torej 87 gostinskih gospodarskih enot, med katerimi, kot je razvidno iz primerjave, prevladujejo predvsem gostišča, ki pa še niso v celoti sposobna zadovoljiti naraščajoče potrebe prebi-
valstva. To bo, podobno kot v obrti in trgovini, mogoče zboljšati le z ustreznimi večjimi investicijami, pa tudi z vzgojo novega sposobnega gostinskega kadra.
Iz opisanega razvoja gospodarskega življenja občine Kranj, podanega po posameznih strokah in v industriji tudi po podjetjih, je mogoče sklepati, da je naredil Kranj po osvoboditvi v svojem gospodarskem razvoju nesluten napredek, ki ga z vso pravico uvršča med ekonomsko najmočneje razvite komune v državi.
Gospodarske uspehe in moč občine nam najnazorneje kaže povečanje ustvarjenega narodnega dohodka v letih 1956 do 1959, medtem ko za prejšnja leta ni na razpolago ustreznih podatkov.
Narodni dohodek na območju občine Kranj je znašal v posameznih letih (v tisoč din):
	1956	1957	1958	1959
Narodni dohodek skupno	15,927.163	17,867.421	18,116.390	19,435.623
od tega: družbeni sektor	14,620.894	16,505.161	16,586.674	17,927.391
privatni sektor	1,306.269	1,362.260	1,529.716	1,508.232
industrija sama	13,417.595	14,663.272	14,322.263	15,117.386
Narodni dohodek na prebivali ca	363	393	402	423
Indeks porasta	100	108,3	110,7	116,5
Primerjava kaže, da ustvarja večino narodnega dohodka v občini družbeni gospodarski sektor, ki je udeležen pri njegovi skupni ustvaritvi z nad 92 %, v njegovem okviru pa industrija, ki ustvarja letno povprečno okoli 80 do 85 % skupnega narodnega dohodka občine Kranj. Pri ustvaritvi narodnega dohodka industrije so bile posamezne stroke v teh letih udeležene takole (v tisoč din):
Elektoo gospodarstvo Kovinska industrija Elektroindustrija Kemična industrija Industrija gradb. materiala Lesna industrija Tekstilna industrija Industrija usnja in obutve Industrija gume Živilska industrija Grafična industrija
1956	1957
35.769	38.067
57.437	59.398
2,206.130	2,691.608
16.479	19.744
40.112	60.726
92.645	116.544
8,568.195	8,662.445
813.311	901.972
1,441.141	1,934.701
104.686	118.659
41.690	59.408
1958	1959
68.301	55.869
41.372	60.968
3,088.644	3,647.153
24.636	59.660
75.794	82.320
127.888	148.844
7,691.188	7,497.801
976.507	1,324.264
2,060.918	2,087.968
114.841	77.439
61.174	75.100
Industrija skupaj	13,417.595	14,663.272	14,322.263	15,117.386
Ti podatki nam kažejo, da je v okviru industrije najmočnejši ustvarjalec narodnega dohodka tekstilna industrija. Sledijo ji elektroindustrija, industrija gume ter industrija usnja in obutve, medtem ko je udeležba ostalih strok manj pomembna.
Boj za industrializacijo države je vplival tudi na zaposlenost prebivalstva v občini in na njegov socialni sestav. Zaposlenost narašča iz leta v leto, tako da je bilo v letu 1959 zaposlenih od skupnega števila 45.901 prebivalcev v gospodarstvu 15.538 oseb, v negospodarskih panogah pa 2341 oseb, skupno torej 17.769. To pomeni skoraj 40 °/o vsega prebivalstva. Pri tem je zaposlenih samo v industriji 10.552 oseb, ali dobrih 22 °/o prebivalstva. Povprečno število zaposlenih na območju občine Kranj
v letih 1956 do 1959 je znašalo:	1956	1957	1958	1959
Elektro gospodarstvo	66	65	63	63
Kovinska industrija	99	97	92	85
Elektroindustrija	2635	2765	2999	3168
Kemična industrija	22	26	34	32
Industrija gradb. materiala	159	168	178	176
Lesna industrija	174	220	226	219
Tekstilna industrija	3984	4169	4282	4315
Industrija usnja in obutve	870	966	1274	1345
Industrija gume	798	909	962	991
Živilska industrija	53	56	60	53
Grafična industrija	72	106	105	113
Industrija skupaj	8932	9547	10275	10562
Kmetijstvo	363	521	544	512
Gozdarstvo	170	198	243	274
Gradbeništvo in projektiranje	778	940	1126	1293
Promet	36	100	104	115
Trgovina	694	627	666	889
Obrt	533	677	690	785
Gostinstvo	167	178	284	340
Komunala	331	404	451	492
Skupaj	3072	3645	4108	4700
Zaposlenost še vedno narašča. To izvira predvsem iz doseljevanja podeželskega prebivalstva, ker ga nizka proizvodnost na razdrobljeni kmečki posesti ne more prehranjevati. Tako močna preobrazba sestava prebivalstva pa ni v skladu z majhnimi količinami tržnih presežkov v občini, kar je posledica premalo intenzivne proizvodnje na drobnih kmečkih posestih.
Dosedanji razvoj industrije omogoča, da bo več sredstev za kmetijstvo in njegov razvoj, v glavnem za intenzifikacijo kmetijske proizvodnje. Glede na ustvarjene možnosti se bo lahko tudi kmetijstvo v občini razvilo bolj v skladu z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi in s potrebami naraščajočega nekmečkega gospodarstva.
Vse te ugotovitve, doseženi uspehi in perspektive nadaljnjega gospodarskega razvoja v občini kažejo težnjo po še močnejši krepitvi gospodarske moči Kranja in kranjske komunalne skupnosti na vseh področjih gospodarskega udejstvovanja v prihodnje. S krepitvijo ekonomske moči pa prispevajo tudi delovni ljudje občine Kranj svoj delež pri skupnih naporih jugoslovanskih narodov za kar najhitrejšo izgraditev naše socialistične domovine.
LA VIE ECONOMIQUE DE KRANJ APRES LA LIBERATION
R e s u m e
Deja entre les deux guerres, Kranj est devenue l’un des plus importants centres de 1’industrie textile en Slovenie et Yougoslavie, pourtant, le developpement economique de la ville et de ses environs etait, alors, tres in žgal et les effets de cene inegalite se sentent encore aujourd’hui.
Apres la liberation, la vie economique de Kranj s’est encore plus fortemcnt ranimee. Les mesures tendant a la formation d’un puissant secteur social de 1’economie: confiscation, enlevement du profit de guerre, ržforme du change, nationalisation et reforme agraire, ont abouti au passage au secteur social de toute 1’industrie, de 1472 ha de champs et de 6.736 ha de forets.
Jusqu’en 1949, la production industrielle a rapidement augmente; apres jusqu’en 1952, elle a baisse considerablement par suite du blocus economique des etats orientaux qui a cause penurie des matieres premieres provenant de 1’importation; depuis 1953 elle ero it de nouveau sans cesse. Cene montee rapideest due a la meilleure organisation du travail et a la lutte des collectifs des ouvriers pour ameliorer la qualite du produit et le proces du travail.
Sur le territoire de la commune, 1’industrie la plus forte est Vindustrie textile que representent les entreprises »Tislkanina«, »Intex«, »Industrija bombažnih izdelkov«, »Špik« et »Zvezda«. Les entreprises nommee atteignent annuellement plus que 61 % du rapport commun de cette branche dans 1’arrondissement, et la production croit permanent. L’indu-strie electrique est representee par 1’ »Iskra«, usine importante de produits de technique electrique et de mechanique fine, d ont les produits ont valeur au pays et a l’etranger. »Sava«, usine de produits de caoutchouc, s’est elargie considerablement surtout apres la reconstruction et 1’incorporation du nouvel etablissement moderne a Stražišče.
L’industrie du cuir est rcpržsentee par 1’usine »Standard«, celle de la chaussure par l’usine »Planika«. Ces usines n’ont ete fondees qu’apres la liberation, mais sont aujourd’hui parmi les etablissements dirigeants de cette branche en Slovenie.
Les tuileries de Kranj, qut se sont developpees de plusieurs moindres entreprises nationalisees, ont ete pour la plupart reconstruites, mais sont deja aujourd’hui capable? de satisfaire les besoins de Kranj et de ses environs.
Les riches forets donnent la base a 1’industrie du bois que representent a Kranj »LIP Preddvor« et »Roleta«, tandis que 1'industrie metallurgique est representie par 1’usine »Kovinar«, et Pindustrie chimique par 1’usine de savon »Oven«. En ajoutant encore »HE Sava«, »Oljarica« et »Gorenjski tisk«, nous pouvons constater que la commune de Kranj possede presque toutes les branches industrielles qui, ensemble, donnent 15.117,000.000 din, c’est-a-dire plus que 80% du revenu national.
Les conditions du developpement de 1’agriculture, de la culture des forets et des constructions sont egalement favorables, ces branches progressent surtout pendant les dernieres annees, apres la liberation. D’importance speciale est le developpement des fermes de 1’Etat, descinees surtont a la production pour le marche et a la collaboration avec le secteur des cooperatives.
En ce qui concerne les metiers, il y en a 47 appartenant au secteur social et 461 appartenamt au secteur prive. 12 entreprises commerciales en groš et 54 en detail, ainsi que 63 auberges de capacite diverse completent le tableau de 1’activite economique.
Pour apprecier la force economique de Kranj, il est important de savoir que le revenu national par personne a ete en 1959 plus que 423.000 din, ce qui est presque quatre fois plus eleve que le revenu national moyen dans tout 1’etat.
A la force economique correspond aussi 1’occupation des habitants. Des 45.901 ha-bitants, 15.538 personnes sont occupes dans la branche economique, 2.341 dans les autres branches, en tout 17.769 ou presque 40 % du total des habitants.
Les possibilites existantes et prevues dans le cadre des reconstructions qui sont encore en cours donnent la certitude que la force economique de Kranj augmentera encore; deja, en comparant le revenu national par personne des annees 1956 et 1959, on peut constater qu'il a, sans reconstructions plus importantes, augmente de presque 28 % ou, en moyenne, annuellement au moins de 7 %.
RAZVOJ ŠOLSTVA V OBČINI KRANJ OD OSVOBODITVE DO DANES
Dušan Bavdek - Vilko Kus - Jože Varl
Zmaga ljudske revolucije je na široko odprla možnosti izobraževanja od najnižje do najvišje stopnje. V osnovi se je spremenil odnos do znanja, ki je postalo najmočnejše orožje napredka in graditve socializma v naši deželi. Izobrazba, ki je bila v predaprilski Jugoslaviji še monopol vladajočega razreda in ozkega kroga meščanstva, je postala ne samo potreba, temveč tudi zahteva delavskega razreda. V šolskem letu 1945/46 so se prvič odprla šolska vrata vsem državljanom naše domovine.
Razvojna pot šolstva po osvoboditvi je bila težavna, prav tako kakor je bil težaven razvoj vsega gospodarstva, ki je tičalo v veliki zaostalosti. Razen tega nam je okupator zapustil požgana in uničena šolska poslopja, učila in knjižnice. Največja vrzel pa je bila v pomanjkanju prosvetnega kadra. Številni prosvetni delavci so padli v NOB, mnoge so izločile iz prosvetne službe razne bolezni, ki so jih prinesli iz koncentracijskih taborišč in izseljeništva, mnogi pa so prešli v druge službe. Kljub vsem oviram pa je šolstvo že prvo leto po osvoboditvi zajelo mnogo večji obseg kakor pred vojno. Prvi ukrep ljudske oblasti na šolskem področju je bila ločitev cerkve od države in šole. S tem smo jasno deklarirali, da misticizem ne more biti v socialistični družbi sestavni del vzgoje in izobraževanja. Šolski programi so bili očiščeni najhujših idealističnih prirastkov in navlake, bili so bolj liberalizirani, nismo pa jih še postavili na temelje dialektičnega materializma. Idejnost pouka je slonela na političnem aktivizmu in ne na znanstvenih utemeljitvah. Ta aktivizem je bil za delo z množicami za določeno obdobje uspešen in koristen, obstajala pa je nevarnost, da bi s pretiravanjem lahko prišli do dogem in praznega verovanja.
Vsi našteti vzroki so bili ovira, da šolstvo kot izredno važen činitelj v družbenem dogajanju v prvem obdobju po osvoboditvi ni bilo sposobno stopati v korak z naglim razvojem gospodarstva. Ta neskladnost je bila iz leta v leto večja. Količinsko je sicer tudi šolstvo naglo napredovalo, vsebinsko pa je čedalje bolj zaostajalo za razvojem gospodarstva in celotnim družbenim razvojem. V hotenju, da bi tudi šolstvo vskladili
z razvojem ostalih področij, so bili izvedeni razni poskusi reorganizacij, ki pa so bile le zunanjega značaja. Splošnoizobraževalne šole so bile preimenovane v sedemletke, uvedena je bila sedemletna učna obveznost. Vzroki za to so bili predvsem v pomanjkanju kadrov, šolskih zmogljivosti, pa tudi v slepem posnemanju tujih sistemov. Enake vzroke lahko navajamo tudi za skrčenje gimnazije iz štirih na tri leta, četrto leto oziroma četrti razred pa je bil priključen višji gimnaziji. Učni programi so se v splošnoizobraževalnih šolah v 10 letih štirikrat menjali, vsekakor z željo, šolo čimbolj vsebinsko izpopolniti in približati življenju. Spremembe so šle predvsem na račun obsega učne snovi, medtem ko je šola po vsebini, po odnosih in metodah ter po vlogi v družbenem življenju ostala stara.
Pri vseh teh spremembah je otrok v šolah še vedno predeloval dva različna učna programa, v dveh različnih tipih šol (osnovna šola, nižja gimnazija). Ta dvojni sistem v šolstvu — šolski analizem — je bistveno označeval staro šolo, ki je bila formirana za potrebe kapitalizma. Ta sistem stare šole je bil odpravljen v šolskem letu 1957/58 z ukinitvijo nižjih gimnazij in ustanovitvijo enotne osemletne obvezne šole.
Šolstvo v kranjski občini in sploh v okraju Kranj in v Sloveniji se je vključilo v reformni proces že jeseni leta 1953 z uvedbo začasnega učnega načrta za osnovne šole, ki je že nakazal nekatere elemente prihodnjega obveznega šolanja. Šolski organi in prosvetni delavci so s tem začasnim učnim načrtom dobili sicer skromno, vendar pa spodbujajočo osnovo za začetek tudi vsebinskega in metodičnega spreminjanja šole. Za to obdobje je značilna silna zavzetost učiteljstva za spremenjeno delo. Prizadevanje naše skupnosti v teh letih je bilo usmerjeno v ustvarjanje pogojev, da bi vsem otrokom zagotovili osnovno šolanje do najvišje stopnje. Razen tega pa naj bi omogočili tudi najširšim slojem delovnih ljudi, da bi v raznih ustanovah za izobraževanje odraslih pridobivali znanje, ki ga niso mogli dobiti z rednim šolanjem.
Pomemben mejnik v razvoju povojnega šolstva pomeni uvedba družbenega upravljanja šole. Delo šolskih odborov in svetov za šolstvo je dalo vrsto pozitivnih izkušenj in ravno v obdobju reformnega gibanja tudi ogromen prispevek pri zakonskem urejanju prihodnjega šolstva. Razprava o reformi je zajela širok krog državljanov, kar dokazuje izredno zanimanje celotne družbe za šolstvo.
Na pozitivnih izkušnjah povojnih prizadevanj šolstva je bilo v pripravah novega zakona o šolstvu zajetih sto in sto naših prosvetnih in drugih delavcev, ki so po obširni razpravi v javnosti pripravili osnutek splošnega zakona o šolstvu, ki ga je leta 1958 sprejela ljudska skupščina FLRJ. Novi zakon o šolstvu uvaja nov šolski sistem, ki je prožen in dosledno demokratičen. Temelj novega šolskega sistema je osemletna
Okupator je zapustil požgane in porušene šole. — Osnovna šola v Goričah
osnovna šola, ki je obvezna za vse državljane od 7. do 15. leta starosti. Obvezna šola je enotna pri izobraževalnem in vzgojnem cilju, po osnovah učnega načrta in programu ter po organizaciji notranjega življenja in dela. Ta šola naj mlademu rodu daje osnove sodobne splošne izobrazbe in osnove socialistične vzgoje.
Obenem z razvojem splošnoizobraževalnih šol je tudi strokovno šolstvo po vojni napredovalo po kakovosti in obsegu. Napredek je pogojen z novimi socialističnimi družbenimi odnosi in razvojem ter povečanjem proizvajalnih sil in splošnim razvojem znanosti in tehnike v svetu in pri nas. Občutno pomanjkanje strokovnega kadra, razširjanje gospodarstva in čedalje večja modernizacija proizvodnega procesa pa narekuje še nadaljnji, bolj pospešen razvoj strokovnega šolstva; treba ga je še bolj približati potrebam gospodarstva in proizvodnje. Osnovna prizadevanja družbe so bila v preteklosti usmerjena predvsem v reformo obveznega šolstva kot osnove za nadaljnje šolanje. Tako je strokovno šolstvo, ki je sicer prispevalo ogromen delež pri vzgoji kadrov za naše gospodarstvo, čedalje bolj zaostajalo za razvojem in potrebami gospodarstva. Strokovno šolstvo, organizirano še po potrebah zaostale, obrtno organizirane proizvodnje, postaja v zadnjem času osrednja skrb družbe. Pričenja se temeljita reforma tudi strokovnega in ostalega šolstva, od šol za kvalificirane delavce do višjih in visokih šol.
Z reformo šolstva se je spremenil tudi položaj in značaj gimnazije. Postala je štiriletna in ne kot nekdaj poglavitna šola, temveč samo ena izmed mnogih. Čeprav gimnazija še ni reformirana, je duh reforme prodrl tudi vanjo. Po značaju bo z reformo gimnazija postala v določenem smislu zaključena šola, kar doslej ni bila. Učenci bodo dobili določeno zaključeno znanje, ki jim bo omogočalo zaposlitev v raznih službah ali pa pomenilo osnovo za nadaljnji študij.
Najtežje breme obsežnega in kočljivega dela pri razvoju šolstva so nosili naši prosvetni delavci. V hudih delovnih razmerah so uspešno opravljali odgovorno nalogo vzgoje in izobraževanja novega rodu.
Osnovno šolstvo
Vojna leta 1941 do 1945 niso prizanesla šolskim zgradbam v kranjski občini. Stavbe v središču občine niso bile močneje prizadete, pač pa v obrobnih delih.
Požgane so bile šole na Jezerskem, na Trsteniku in v Goričah, ker so bile v teh stavbah nastanjene nemške vojaške posadke oziroma policijski oddelki. Porušen je bil del šole v Voklem, v Žabnici in delno poškodovana šola v Mavčičah. Današnjo osnovno šolo Franceta Prešerna v Kranju pa so uporabljali za vojaško bolnišnico. Zaradi slabega vzdrževanja jo je bilo po vojni treba popraviti. Vojna škoda na šolah v občini je bila ocenjena na 1,350.000 din.
Obnovitveni polet je zajel tudi šole. Šola v Voklem je bila obnovljena že leta 1945 s prostovoljnim delom, materialno in denarno pomočjo občanov. Dokončno obnovljena pa je bila šola leta 1953 s prispevkom Okrajnega ljudskega odbora v višini 900.000 din in prispevkom občine Šenčur v znesku 62.483 din.
Šola na Jezerskem je bila obnovljena v letih 1946/47. Domačini so prispevali 1,700.000 din, okrajni ljudski odbor pa 66.000 din.
Šola Goriče je bila obnovljena leta 1946, preurejena leta 1951. Dela so stala 990.000 din. Na Trsteniku šole ni bilo vredno obnavljati, zato je potekal pouk do leta 1957, ko je bila zgrajena nova moderna šola, v gospodarskem poslopju župnišča. Najnujnejša popravila na šoli v Mavčičah so opravili domačini. V letu 1954 pa je bila šola s prispevkom Okrajnega ljudskega odbora v višini 340.000 din docela popravljena.
Šola v Žabnici je bila minirana in pri tem močno poškodovana. Pouk je bil zato prva leta po osvoboditvi v drugih stavbah (v nekdanjem
gostilniškem lokalu, v zadružnem domu in župnišču). Leta 1947 je bila zgradba toliko obnovljena, da so se učenci lahko vselili vanjo. Povsem usposobljena in preurejena je bila leta 1954. Skupni stroški so znašali 1,611.979 din. Večji del zneska je prispeval Okrajni ljudski odbor, manjši del vaščani. Ti so pa opravili mnogo prostovoljnega dela, prevozov in dajatev v naturalijah. Navedeni znesek je bil porabljen izključno za nakup materiala in opravljena obrtniška dela.
Prav vsa šolska poslopja v občini pa je zadela manjša ali večja škoda zaradi slabega vzdrževanja med vojno. Vse to so vaščani sami odpravili takoj po osvoboditvi.
Organizacija šolstva je svojo podobo v povojnih letih večkrat spreminjala. Tako smo imeli razen osnovnih šol in nižjih gimnazij v letih 1946/47 do 1948/49 tudi sedemletke (šola Franceta Prešerna, Stražišče in Predoslje). Temu je sledila težnja po ustanavljanju večjega števila nižjih gimnazij. V kranjski občini so nekaj let delovale:
Nižja gimnazija Cerklje od leta 1950/51 do leta 1956/57. V zadnjem letu obstoja je štela 203 učence v 7 oddelkih z 10 predavatelji.
Nižja gimnazija Duplje od leta 1951/52 do 1956/57. V zadnjem letu je imela 4 oddelke s 151 učenci in 6 predavatelji.
I.	gimnazija v Kranju do leta 1957/58. Tedaj je štela 11 nižjih oddelkov, 659 učencev in 32 predavateljev za nižjo in višjo stopnjo.
II.	gimnazija v Kranju od leta 1948/49. V zaključnem letu 1956/57 je imela 386 učencev, 12 oddelkov in 18 prosvetnih delavcev.
III.	gimnazija v Kranju je bila ustanovljena s šolskim letom 1950/51.
V	zaključnem letu 1956/57 je imela 327 učencev, 12 oddelkov in 16 prosvetnih delavcev.
Nižja gimnazija Preddvor je bila ustanovljena v šolskem letu 1950/51.
V	šolskem letu 1956/57, ko je bila ukinjena, je imela 160 učencev, 6 oddelkov in 5 prosvetnih delavcev.
Nižja gimnazija Predoslje je bila ustanovljena v šolskem letu 1950/51, ukinjena pa leta 1952, ker ni imela materialnih in kadrovskih pogojev za delo. Tedaj je imela v 2 oddelkih 71 učencev.
S prehodom na sistem osemletnih osnovnih šol so se nižje gimnazije s 26. junijem 1957 ukinile in prešle v osnovne šole. Sistem osrednjih in podružniških šol se je uveljavil v kranjski občini s 1. septembrom 1957. Osrednje šole so popolne osemletne šole, ki zajemajo učence v višje razrede z nekaterih nepopolnih in iz vseh nižje organiziranih šol. S tem
dnem se je tudi uvedlo novo poimenovanje osnovnih šol v Kranju (šole Simona Jenka, Franceta Prešerna, Lucijana Seljaka, Staneta Žagarja).
Organizacijska shema šolstva je po uvedbi šolske reforme (v šolskem letu 1957, 58) takale:
Osrednje šole so:
Cerklje: zajema v višje oddelke tudi učence iz osnovnih šol Šenturška gora, Velesovo in Zalog.
Duplje: v višje oddelke prihajajo tudi učenci iz osnovne šole Naklo in Podbrezje.
Kranj — Simon Jenko
Kranj — France Prešeren
Kranj — Lucijan Seljak: zajema v višje oddelke učence iz osnovnih šol Besnica, Mavčiče, Podblica, Pševo, Žabnica in deloma iz Ovsiš (radovljiška občina).
Kranj — Stane Žagar: zajema deloma tudi učence iz Trboj.
Preddvor: prevzema učence iz osnovnih šol Kokra in Olševek.
Popolne osnovne šole (osrednje) v nastajanju pa so: Goriče, ki prevzema v višje oddelke tudi učence iz Trstenika, Predoslje, Primskovo in Šenčur, ki bo po dograditvi nove šolske stavbe prevzel v višje razrede tudi učence iz osnovne šole Voklo. Osnovna šola Jezersko pa ostane samostojna, ker se zaradi oddaljenosti ne more priključiti nobeni izmed osrednjih šol.
Zaradi odpora do okupatorja se učenci niso hoteli učiti, čeprav so bili ponekod prisiljeni obiskovati šolo. S podeželskih šol pa je nemško učiteljstvo uhajalo zaradi stalne navzočnosti partizanskih enot in odpora domačinov. Štiri leta vojne je bila mladina oškodovana za šolsko izobraževanje. Partizanskih šol s stalnim poukom v kranjski občini ni bilo. Le tu in tam so se zbirali otroci okoli partizank ali nekaterih domačinov, kjer so dobivali najosnovnejše izobrazbene pojme.
Zato je bil priliv v osnovne šole v prvem povojnem letu ogromen. Velik del starejših učencev pa se je šolal v posebnih dopolnilnih tečajih. Ti so bili skoraj pri vseh vaških šolah.
Preglednica o vzponu osnovnega šolstva, povečanju števila učencev in učiteljstva nam pokaže naslednjo podobo (Podatke posredujemo po sedanji organizacijski shemi osnovnih šol):
	Razvoj šolstva v			občini Kranj					46/
	I. Popol		te osemletne šole						
		1945			1945/46			1959/60	
Osnovna šola	učencev	> 4«5 -o "O	učiteljev	učencev	oddelkov	učiteljev	S § >o D	oddelkov	O t J§ D
Cerklje	450	10	n	527	11	11	475	16	20
Duplje	—	—	—	129	3	3	212	8	10
Kranj — S. Jenko	—	—	—	—	—	—	620	18	25
Kranj — Fr. Prešeren	755	17	17	638	19	21	774	22	34
Kranj — L. Seljak	657	10	11	643	13	14	1107	33	43
Kranj — St. Žagar	—	—	—	—	—	—	654	20	26
Preddvor	—	—	—	273	6	6	355	12	16
	1862	37	39	2210	52	55	4197	129	174
	II. Nepopolne osnovne šole								
Goriče	32	1	1	65	1	2	185	6	7
Jezersko	72	2	1	79	2	2	165	6	6
Naklo	190	5	5	170	5	5	153	5	7
Predoslje	—	—	—	333	5	5	344	10	12
Kranj — Primskovo	254'	7	9	309	8	8	324	10	11
Olševek	—	—	—	158	4	3	158	6	6
Šenčur	257	6	5	222	5	4	235	8	8
Voklo	178	3	3	243	5	5	160	6	7
Žabnica	143	4	4	178	4	4	129	5	6
	1126	28	28	1757	39	38	1853	62	70
	III. Niže organizirane osnovne šole								
		1945			1945/46			1959/60	
Osnovna šola	učencev	oddelkov	učiteljev	t >g	oddelkov	učiteljev	J	č> 42 "O	učiteljev
Besmi c a						96	2	2	30	2	2
Kolk ra	—	—	—	53	1	1	25	1	i
Mavčiče	—	—	—	140	3	3	90	3	3
Podblica	—	—	—	50	2	2	30	1	1
Podbrezje	99	2	2	97	2	2	63	2	2
Pševo	—	—	—	21	1	1	15	1	1
Šenturška gora	—	—	—	52	2	2	40	2	2
Trboje	86	2	2	100	2	2	51	2	2
Trstenik	88	2	2	88	2	2	47	2	2
Velesovo	102	3	3	109	3	3	55	2	2
Zalog	100	2	2	128	2	2	99	3	3
475	11 11	934	22	22	545	21	21
	Osnovne šole skupaj					
Popolne osemletne šole 1862	37	39	2210	52	55	4197	129	174
Nepopolne osemletne šole 1126	28 28	1757	39	38	1853	62	70
Niže organizirane šole	475	11 11	934	22	22	545	21	21
3463	76	78
4901	113	115
6595	212	265
Pod šolo Franceta Prešerna v Kranju razumemo v letu 1945/46 takratno deško in dekliško osnovno šolo. Osnovni šoli Simon Jenko in Stane Žagar sta se razvili iz kasnejših nižjih gimnazij.
Če pripišemo k številu učencev v letu 1945/46 še 650 učencev s 15 oddelki, ki so obiskovali nižje razrede gimnazije v Kranju, dobimo popolno podobo o številu učencev in oddelkov v tem šolskem letu.
Navedene številke, zlasti za leto 1945, pa morda ne izkazujejo dejanskega stanja. Podatki so povzeti po šolskih kronikah. Pouk v letu 1945 je trajal od 15. maja do 15. julija. Mogoče je, da ti podatki niso bili vneseni v šolsko kroniko, ali pa še ni bilo v kraju učitelja, ki bi prevzel pouk.
Prav tako izpovedujejo številke velike premike učencev v korist osrednjih šol. Pri pregledu števila učencev v posameznih šolskih letih opazimo, da število učencev na večini podeželskih šol upada, veča pa se število učencev v mestnih šolah in v nekaterih večjih podeželskih krajih. Te spremembe je povzročilo naraščanje prebivalstva v industrijskih središčih, zapuščanje hribovskih krajev, še bolj pa sedanja organizacija šolstva, ki pozna osrednje in podružnične šole.
Navedeni statistični pregled je zanimiv še po dveh plateh. Leta 1945/46 pride na primer v skupini popolnih osnovnih šol na enega učitelja 40 učencev, leta 1959/60 pa samo 24. Enak pojav opažamo tudi v skupini nepopolnih in niže organiziranih osnovnih šol.
Hkrati se je pojavljal tudi velik porast višjega in visokokvalificiranega strokovnega kadra. Če je bil tak kader leta 1945/46 samo na popolni gimnaziji v Kranju, se v letu 1959/60 javlja v vseh popolnih osnovnih šolah. Preglednica nam pokaže tole podobo:
1945/46	1959/60
Šola	učitelji strokovni učitelji predmetni učitelji		profesorji	honorarni	skupaj	učitelji	strokovni učitelji predmetni učitelji		profesorji	g o 5 j2	skupaj
Cerklje	11		 		—	—	11	12	1	2	1	4	20
Duplje	3	— —	—	—	3	4	1 —		3	2	10
Kranj — S. Jenko	—		 —	—	—	—	10	3	6	6	—	25
Kranj — Fr. Prešeren	16	1 —	1	—	18	14	5	6	7	2	34
Kranj — L. Seljak	11	— —	—	—	11	23	2	5	5	7	42
Kranj — St. Žagar						13	2	2	6	3	26
Preddvor	6		 		—	—	6	8	— 2		2	4	16
Predoslje	5		 		—	—	5	10	1 —		1	—	12
Primskovo	9		 		—	—	9	9	— 2						11
Kranj — gimnazija	—	1	5	30	—	36	—		 			—	—	
61	2	5	31
99
103	15	25	31	22	197
Številke zgovorno pričajo, v kakšni smeri se je razvijalo šolstvo. Razvoj je šel od zmanjševanja števila učencev v posameznih oddelkih k čedalje popolnejši zasedbi s strokovnimi močmi v višjih razredih.
Takšen proces je seveda omogočilo povečanje materialnih sredstev oziroma razvoj industrije v kranjskem bazenu. Materialna podlaga za šolstvo se je večala vzporedno s povišano proizvodnjo. Ozrli bi se še na dvoje, na razvoj knjižnic in stanja učil v posameznih šolah, kar sicer v celoti ne prikazuje boljše osnove za napredek šole, v določeni meri pa le dokazuje materialno izboljšanje šolstva. Naslednja preglednica prikazuje število knjig v šolarskih in učiteljskih knjižnicah:
1946	1950	1960
	■5-5	1i3	-5	r5 -B-«	:i-s	IS
Sola	0	JI	iš>S 0		■».a -2>n 0	¥•! suta
	>(/) C		>v> c >JXi	3 c	>t/i c >Jš	3 C >-*
Cerklje	87	40	452	210	980	456
Duplje	48	94	111	215	380	267
Kranj — S. Jetiko Kranj — Fr. Prešeren	295	325	418 479	440 427	1354 2181	929 1412
Kranj — L. Seljak	—	19	207	132	1548	1980
Kranj — St. Žagar	—	—	—	—	1851	69
Preddvor	122	130	784	372	1414	671
Goriče	180	246	235	385	482	445
Jezersko	60	12	306	37	682	110
Predoslje	49	130	195	336	643	597
Primskovo	126	171	278	534	754	766
Olševek	105	174	189	235	324	367
Šenčur	—	—	126	242	487	894
Voklo	37	132	167	279	746	763
Žabmica	—	—	76	159	581	505
Besnica	104	32	119	35	496	156
Kokra	—	—	151	126	332	182
Mavčiče	—	17	123	155	338	466
Podblica	—	—	55	250	428	369
Podbrezje	4	6	71	193	456	457
Pševo	53		61	71	330	197
Šenturška gora	20	25	26	32	248	132
Trboje	5	36	68	105	272	296
Trstenik	—	—	42	83	375	204
Velesovo	123	207	165	242	311	372
Zalog	87	128	231	282	394	351
	1505	1924	5135	5607	18387	13413
Po tem lahko izračunamo, da je prišlo na enega učenca leta 1946 0,43 knjig, leta 1950 1,0, a leta 1960 že 2,7 knjig.
Osnovna 'šola Duplje, odprta julija 1950
Drugi materialni podatek nam predstavljajo učila. Le-teh je bilo:
Šola	1946	1950	1960
Cerklje	267	501	624
Duplje Kranj — S. Jenko	48	128	257
Kranj — Fr. Prešeren	1115	1094	1927
Kranj — L. Seljak	8	100	450
Kranj — St. Žagar	—	—	165
Preddvor	107	216	377
Goriče	—	—	245
Jezersko	10	30	93
Naklo	23	136	252
Predoslje	164	220	323
Primskovo	409	472	507
Olševek	63	96	149
Šenčur	59	114	235
Voklo	85	282	411
Žabnica	21	112	303
Besnica	96	65	138
Kokra	32	70	101
Mavčiče	24	136	202
Podblica	—	—	113
Podbrezje	121	146	152
Pševo	6	44	131
Šenturška gora	31	59	150
Trboje	15	42	175
Trstenik	29	57	106
Velesovo	—	—	145
Zalog	48	102	223
	3178	4634	8656
Šole niso poslale točnega izkaza o učilih, zato število učil ni popolno. Nekatere šole so sporočile število posameznih učil, druge pa celotne zbirke. Kljub temu pa se vidi ogromen porast učil, kar pomeni dober temelj za delo šole. K temu sta pripomogla občinski in okrajni ljudski odbor, ki sta v zadnjih letih opremila šole z najpotrebnejšimi osnovnimi učili, radioaparati, diaprojektorji, episkopi ter v zadnjem času več šol tudi z magnetofoni in s televizijskimi sprejemniki.
Za sodobni pouk so pomembna zlasti naslednja avdiovizualna sredstva: magnetofon, kinoprojektor, televizijski sprejemnik. Danes imajo te aparate naslednje šole:
Šola	magnetofon	kinoprojektor	televizor
Cerklje	i	1	—
Duplje	i	1	—
Kranj — S. Jenko	i	1	—
Kranj — Fr. Prešeren	i	1	—
Krainj — L. Seljak	i	1	i
Kranj — St. Žagar	i	1	—
Preddvor	i	1	—
Goriče	i	1	—
Jezersko	i	1	—
Naklo	i	—	i
Predoslje	i	1	i
Primskovo	i	1	i
Šenčur	i	1	—
Žabnica	i	—	—
Mavčiče	—	1	—
Šenturška gora	i	—	i
Zalog	i	1	i
	16	14	6
Čez nekaj let bodo morda ti podatki zveneli smešno, danes pa pričajo, da skušajo iti naše osnovne šole v korak s sodobnimi tehničnimi pridobitvami. Obenem pa kaže ta pojav na razumevanje ljudskih odborov in krajevnih družbenih organov za opremljanje šole s sodobnimi učnimi sredstvi.
Večji problem kot je oprema šol z učili pa pomeni za prebivalstvo kranjske občine gradnja novih šolskih objektov.
Večina šolskih zgradb ne zadošča več številu učencev, še manj pa ustreza po svoji funkcionalni ureditvi. Prebivalstvo mesta Kranja je od predvojnih 7.000 naraslo na 20.000 ljudi. Novozgrajena šola v Stražišču za zdaj zadošča za potrebe prebivalstva na desnem bregu Save, šola na Planini, ki se gradi, bo tudi nekoliko omilila pomanjkanje učilnic. Naselje na Zlatem polju pa bo že v bližnji prihodnosti zahtevalo svojo šolo.
Kritično je stanje na Primskovem, kjer število učencev nenehno narašča. Še huje je v Šenčurju, kjer je šola nameščena v stari, nehigienski stavbi. Pričakujejo, da bodo začeli graditi novo šolo prihodnje leto. Nova šolo potrebujejo tudi v Preddvoru, v Predosljah, v Trbojah, Cerkljah, Velesovem, na Drulovki, dozidave pa so potrebne šole na Jezerskem, v Voklem in Goričah.
Skratka, zapuščina kapitalističnega režima iz predvojnih let je borna. Po vojni so sicer dogradili šolo na Pševem, v Dupljah, v Zalogu, na Trsteniku in v Stražišču, gradijo novo šolo na Planini v Kranju, preuredili so šolo na Jezerskem, Preddvoru, Predosljah in drugod, a vsi ti ukrepi ne morejo zadostiti naraščajočim potrebam po šolskih prostorih.
Z zahtevo po tehničnem znanju je šolska reforma postavila v ospredje zidavo delavnic, gospodinjskih prostorov, kabinetov, telovadnic in drugih dodatnih prostorov. V okviru dohodka komune so določene v petletnem perspektivnem planu razvoja občine tudi gradnje novih šol.
Pomembno delo so opravili pri prizadevanjih za uveljavljanje reformnih načel šolski odbori. Redno delo je začela večina šolskih odborov v kranjskih občinah spomladi leta 1955. Če so šolski odbori spočetka posegali predvsem na materialno področje, so v zadnjih letih reševali tudi vzgojno, izobrazbeno in socialno problematiko učencev. Šolski odbori so tudi pospeševali povezovanje šole z družbenimi organi in društvi. Moremo trditi, da šola postaja čedalje bolj družbena ustanova in da se počasi izmotava iz izoliranosti pred krajevnim dogajanjem. V tem času je v naj večjem zaostanku povezovanje šole z gospodarskimi organizacijami, ker je takšen stik nekaj docela novega za naše šolstvo.
Zakon o osnovni šoli, ki je izšel oktobra 1959, je veliko pripomogel k demokratizaciji osnovnega šolstva. V šolskem letu 1959/60 so se na podlagi tega zakona osnovale v 7. in 8. razredih razredne šolske skupnosti, ki so vpeljavale samoupravo učencev. Veliko šol je uvedlo tudi pedagoške oblike samoupravnega dela v nižjih razredih. Prvi uspehi so zadovoljivi. Razredne in šolske skupnosti so se ukvarjale predvsem z intenzivnejšim učenjem, delovno disciplino, s pomočjo šibkejšim učencem, z razvijanjem interesnih krožkov, varovanjem šolskega premoženja in podobnim.
Aktivi LMS so v 7. in 8. razredih razvijali zlasti ideološko-politično delo v okviru mladinskih univerz in debatnih krožkov, uvajali razne oblike družabnega življenja in aktivno posegali v delo športnih, kulturnih in drugih organizacij. Menimo, da ni bilo še nobeno leto tako razgibano kakor letošnje. Pri podrobnejšem pregledu številk pa lahko ugotovimo,
da še zdaleč nismo razvili vseh možnosti za interesno udejstvovanje mla-
dine. Poglejmo podatke o številu učencev v krožkih!						
Šola	tehnična	Dejavnost kmetijska kulturna		športna	šah	ostalo
Cerklje	36	216	126	—	—	—
Duplje	50	—	—	—	—	—
Kranj — S. Jenko	—	—	42	95	30	56
Kranj — Fr. Prešeren	140	—	97	—	36	272
Kranj — L. Seljak	105	72	290	69	30	—
Kranj — St. Žagar	43	—	—	—	15	—
Preddvor	81	68	37	—	48	—
Goriče	38	—	52	34	—	18
Jezersko	28	—	—	64	—	—
Naklo	—	57	180	76	16	11
Predoslje	16	15	100	60	12	—
Primskovo	85	321	210	12	32	57
Olševek	—	—	—	52	14	117
Šenčur	39	23	56	90	24	17
Voklo	—	66	53	26	16	
Žatmica	—	20	30	10	15	15
Besnica	16	—	12		10	9
Kokra									
Mavčiče	75	17	23					
Podblica	—						_
Podbrezje	—	-2.		36		8
Pševo	—						
Šenturška gora	—	42			11	8	
Trboje	49	47	—	29		
Trstenik	—	35						
Velesovo	—	—				
Zalog	29	58	—	—	—	—
	730	1057	1323	664	306	612
Morda delo vseh krožkov še ni strokovno zadovoljivo, kaže pa na veliko razgibanost pionirskih odredov, ki žele dopolniti redni pouk učencev z dopolnilnim, interesnim delom.
Šolska reforma je postavila v ospredje tehnično izobraževanje otrok. Glede tega smo na slabem z delavnicami in s strokovnimi učitelji. Stare šolske stavbe imajo samo učilnice in prav nobenih dodatnih prostorov za tehnično izobraževanje. Prav tako ni šolanega strokovnega kadra.
Nič bolje ni na področju kmetijskega gospodarskega izobraževanja. Starejši učitelji so bili nekoč znani kot dobri sadjarji, čebelarji itd., mlajši učiteljski rod pa je brez teoretičnega ih praktičnega gospodarskega znanja. Pionirske kmetijske zadruge si s težavo utirajo pot. Doslej jih je se prav malo. Organizirane so pri naslednjih šolah: Cerklje, Preddvor, Naklo, Predoslje, Primskovo, Voklo, Šenturška gora, Trstenik in Zalog.
Pionirski proizvodni zadrugi mešanega tipa pa sta v Kranju na osnovni šoli Lucijana Seljaka in Staneta Žagarja. Vse so še v začetnem obdobju razvoja. Večjo dozorelost je dosegla morda pionirska zadruga v Naklem.
Omeniti moramo tudi pomožno šolo v Kranju, ki sprejema duševno nerazvite in defektne otroke. Ustanovljena je bila leta 1945 kot posebni oddelek pri takratni deški osnovni šoli (sedanja šola Fr. Prešerna). Leta 1955 je postala samostojna ustanova. Danes ima v 7 oddelkih 63 učencev s 5 predavatelji (2 učitelja, 2 predmetna učitelja in 1 honorarni).
V letu 1958/59 so začeli delati oddelki za odrasle pri osnovni šoli Simona Jenka, Lucijana Seljaka in Staneta Žagarja v Kranju. V tekočem letu deluje razen teh tudi oddelek pri osnovni šoli Franceta Prešerna. Šolanje v teh oddelkih omogoča pridobitev popolne osemletne izobrazbe ljudem, ki je niso mogli doseči zaradi nerednega šolanja v medvojnih ali iz drugih vzrokov v povojnih letih. Dveletne izkušnje kažejo na prav resno delo teh učencev.
Pri vsem tem ima šola močno oporo pri starših. Ti brez pridržka podpirajo poskuse sodobnega dela in življenja na šolah, čeprav gre vsaj zdaj še marsikaj na račun njihovih izdatkov.
Strokovno šolstvo
Tekstilna šola v Kranju je bila ustanovljena z odlokom Ministrstva trgovine in industrije z dne 14. maja 1930. V Kranju se je namreč po letu 1918 razvila močna tekstilna industrija, ki je za svojo dejavnost potrebovala strokovno usposobljene kadre. Iz tekstilne šole je do okupacije izšlo 10 generacij tekstilnih tehnikov oziroma nekaj čez 200 absolventov. V šolo so sprejemali dijake, ki so uspešno dovršili nižjo srednjo šolo z malo maturo ter uspešno opravili sprejemni izpit. Med okupacijo tekstilna šola ni delovala. Okupator je sicer skušal leta 1943 šolo obnoviti, vendar ni uspel.
Prvo leto po osvoboditvi je šola zopet začela redno delovati. Z velikimi možnostmi razvoja tekstilne industrije je postala vzgoja novih kadrov zelo pereča, toliko bolj, ker so tuji lastniki in tuji strokovnjaki zapustili podjetja, njihova mesta pa so prevzeli domači strokovnjaki. Že v drugem letu po osvoboditvi se je šola razdelila na tkalski, predilski in apreterski odsek. Pozneje je šola pričela vzgajati tudi pletilske tehnike.
V šolskem letu 1948 49 se je šola preimenovala v triletni Tekstilni tehnikum s predilskim, tkalskim, pletilskim in tekstilno-kemijskim odsekom. V okrilju tehnikuma je eno leto (1948/49) delovala tudi nižja triletna Tekstilna industrijska šola, ki se je jeseni leta 1949 preselila v Maribor.
Jeseni leta 1955 so začeli graditi novo šolsko poslopje na Prim-skovem. Stroške za gradnjo in opremo so poravnali zvezni, republiški in okrajni sklad za gospodarske kadre, veliko gmotno pomoč je dala tudi tekstilna industrija in šolske delavnice Tehniške šole. Predračunska vsota je znašala 195 milijonov dinarjev, šola pa je bila slovesno odprta in izročena namenu na občinski praznik 1. avgusta 1958.
Današnja Tehniška tekstilna šola je štiriletna in usposablja tekstilne tehnike za potrebe tekstilne industrije LR Slovenije, mnogo dijakov pa je tu tudi iz drugih ljudskih republik Jugoslavije.
Šola je bila do konca leta 1955 proračunska ustanova Ljudskega odbora mestne občine Kranj, od leta 1956 pa je proračunska ustanova Okrajnega ljudskega odbora Kranj.
Iz kranjske tekstilne šole je izšlo 23 generacij tekstilnih tehnikov. Izmed teh je 13 generacij absolviralo dvoletno tekstilno šolo, dvoje generacij triletni Tekstilni tehnikum in osem generacij Tehniško tekstilno šolo. Vseh absolventov je bilo 752. Od teh je absolviralo dvoletno šolo 306, triletni Tekstilni tehnikum 105 in štiriletno Tehniško tekstilno šolo 341 dijakov.
Ekonomska srednja šola Kranj je tudi šele iz časa po osvoboditvi. 14. januarja 1946 se je zbralo v poslopju stare osnovne šole v Cankarjevi ulici št. 2 v Kranju 42 dijakov, ki so se odločili za študij na enoletni Nižji gospodarski šoli v Kranju. Ta šola je živela le dve leti in je usposobila 91 dijakov. Namesto te šole je Ministrstvo za trgovino in preskrbo LRS ustanovilo triletni Ekonomski tehnikum. V šolo se je vpisalo 58 dijakov. Ker šolski prostori v Cankarjevi ulici niso ustrezali higiensko-tehničnim predpisom, je v šolskih počitnicah 1948/49 ravnateljstvo šole ob izdatni pomoči Ministrstva za trgovino in preskrbo temeljito adaptiralo učne prostore v II. nadstropju šolske zgradbe.
V	šolskem letu 1948/49 je bilo na šoli vpisanih 111 dijakov. Razen ravnatelja so bili na šoli 4 stalni in 7 honorarnih predavateljev.
V	šolskem letu 1949/50 je bil z odločbo Ministrstva za prosveto Ekonomski tehnikum reorganiziran v štiriletno šolanje, šola pa se je preimenovala v Ekonomsko srednjo šolo v Kranju. V tem letu je bil na šoli 101 dijak ter 8 stalnih in 7 honorarnih predavateljev. V šolskem letu 1951/52 je bilo z odločbo Sveta za prosveto LRS določeno, da se šola postopno ukine. V šolskem letu 1953/54 se je zadnji, to je četrti letnik, preselil v poslopje kranjske gimnazije, kjer je po diplomskih izpitih šola prenehala delo.
Ekonomska srednja šola v Kranju je bila obnovljena na pobudo gospodarskih organizacij v okraju. Okrajni ljudski odbor Kranj je 12. julija 1955 sprejel sklep, da se Ekonomska srednja šola obnovi. Na isti seji Okrajnega ljudskega odbora je bilo sklenjeno, da se pri Ekonomski srednji šoli ustanovi posebni (dvoletni) pripravljalni tečaj za borce in aktiviste NOV in oddelek večerne Ekonomske srednje šole. Na šolo se je vpisalo 130 dijakov. Okrajni ljudski odbor je na šolo nastavil tri predavatelje, pri učno-vzgojnem procesu pa je sodelovalo 6 honorarnih učiteljev.
V šolskem letu
1956/57
1957/58
1958/59
1959/60
je bilo na šoli dijakov
232
278
300
354
Na Ekonomski srednji šoli v Kranju je prav močno razvito družbeno upravljanje. K uspešnemu delu mnogo prispeva tesno sodelovanje šolske skupnosti s profesorji, starši, člani šolskega odbora in mladinsko organizacijo. Šolski pravilnik obsega razen pravil šole tudi delo razrednih skupnosti in šolske skupnosti. V šoli je uvedeno javno ocenjevanje. Na redovalnih konferencah sodelujejo razen predstavnikov šolske skupnosti
in mladinskega komiteja tudi predstavniki razrednih skupnosti. Razredne šolske skupnosti so organizirale učne krožke in individualno pomoč pri učenju slabših dijakov.
Največji problem je dobiti na šolo stalne visokokvalificirane učne moči.
Vajenska šola za učence v trgovini pod imenom Gremialna trgovska nadaljevalna šola se je nahajala v Kranju že med obema vojnama. Sprejemala je učence z dovršeno osnovno šolo, pozneje pa le učence, ki so dokončali meščansko šolo ali tri razrede gimnazije. Do vojne je šolo končalo 412 učencev in 343 učenk.
Med okupacijo šola ni delovala. Okupator je uničil vse uradne knjige in zbirke. Šolsko poslopje pa je uporabil za bolnišnico.
Po skoraj petletni prekinitvi se je 11. januarja 1946 začel redni pouk na Gospodarski šoli za trgovske vajence. V šolo sta se vpisala 102 učenca. Razen trgovinskih vajencev so bili v šolo vključeni tudi vajenci gostinske stroke. Poučevali so strokovno usposobljeni honorarni učitelji. Pouk je bil popoldanski.
V šolskem letu 1951/52 je bila šola reorganizirana iz celotnega izobraževalnega sistema na strnjen pouk, tako da se učenci 7 mesecev strokovno usposabljajo v trgovinskih obratih, 4 mesece obiskujejo šolo, en mesec pa imajo letni dopust. Ta sistem šolanja strokovnih trgovskih kadrov se je izkazal za najboljšega in velja tudi danes.
Današnja Vajenska šola za trgovinsko stroko v Kranju usposablja trgovske pomočnike za potrebe trgovinske mreže kranjskega okraja, deloma pa tudi za okraj Ljubljana. Danes poučuje na šoli 5 stalnih strokovno usposobljenih učnih moči, pri strokovnem pouku pa sodeluje več honorarnih predavateljev. V šolo se morejo vključiti le tisti učenci, ki so uspešno končali osemletno obvezno šolo. Šola je proračunska ustanova Okrajnega ljudskega odbora Kranj.
Šola je po osvoboditvi vzgojila skoraj 1.000 kvalificiranih delavcev. Šolsko vodstvo se je že leta 1950 povezalo s trgovinsko mrežo in prav tedaj je po svoji pobudi organiziralo družbeno upravljanje. Šolski odbor, razredna in šolska skupnost ter mladinska organizacija so hrbtenica in gonilna sila dela na Vajenski šoli za trgovinsko stroko v Kranju.
Tudi Vajenska šola za razne stroke v Kranju, ki ima predhodnico v Obrtno nadaljevalni šoli za vajence v obrti, je začela redno delo takoj po osvoboditvi. Na pobudo. Mestnega ljudskega odbora v Kranju so organizirali na šoli pouk vsi tisti učitelji, ki so na šoli poučevali pred vojno. Vse delo na šoli so opravljali brezplačno. V šolo so bili vključeni vajenci najrazličnejših strok. Poudarek pri pouku je bil predvsem na predmetih splošne izobrazbe, ker je bilo poprejšnje znanje
vajencev minimalno. Tudi šolsko poslopje je bilo zelo poškodovano; stropi so bili podprti z lesenimi stebri, pod izrabljen; skratka, bilo je treba veliko truda, da je šolsko delo organizirano potekalo in da je bilo šolsko poslopje usposobljeno za šolsko delo. Med počitnicami leta 1953 je bila šola adaptirana. Ljudski odbor mestne občine Kranj je za ureditev šolskega poslopja porabil 7,5 milijona dinarjev. Z adaptacijo šolskega poslopja pa so bili dani tudi osnovni pogoji za naprednejše in strokovno pravilno usmerjeno delo. Občinski ljudski odbor je na šoli nastavil 9 stalnih predavateljev. Učno-vzgojno osebje je organiziralo strokovni pouk v specialnih oddelkih za kovinarsko, čevljarsko in lesno stroko, razen tega pa so prihajali k splošnoizobraževalnim predmetom tudi vajenci maloštevilnih poklicev, med njimi fotografi, pečarji, vrtnarji in drugi. Nadaljnji razvoj proizvajalnih sredstev je zahteval, da so na vajenskih šolah izvedli popolno specializacijo po poklicih. V zvezi s tem se je šola specializirala na 3 odseke: kovinarski, lesni in brivsko-frizerski. Za izvedbo tega je šoli pomagal z izdatnimi sredstvi okrajni sklad za gospodarske kadre tako, da je bilo šolsko poslopje v letih 1958 in 1959 popolnoma urejeno ter usposobljeno za specializacijo. Uredili in opremili so delavnici za lesno stroko ter brivsko-frizerski salon. V šolskem letu 1959/60 je bilo tudi na tej šoli uvedeno naprednejše periodično izobraževanje vajencev.
Rast šole nam prikazujejo tile podatki:
Šolsko leto	■ skupaj	vajencev 'iz obrti	v %	vajencev iz industrije	v%
1949 50	261	161	61	100	39
1950/51	223	115	52	108	48
1951/52	270	168	62	102	38
1952 53	224	173	77	51	23
1953/54	211	125	59	86	41
1954/55	369	242	65	127	35
1955/56	366	209	58	157	42
1956/57	214	96	45	118	55
1957/58	286	195	68	91	32
1958/59	227	181	79	46	21
1959/60	282	154	54	128	46
Tudi na tej šoli je že pred izidom Zakona o družbenem upravljanju v šolstvu uspešno deloval šolski odbor, ki je urejal predvsem gmotne in vzgojne probleme. Delo šolskega odbora se je poživilo, ko je Občinski ljudski odbor Kranj dne 14. junija 1955 imenoval 15-članski šolski odbor. Tudi razredne skupnosti učencev in mladinska organizacija so mnogo pripomogle k razvoju in rasti šole, posebno v letih 1959 in 1960, ko je vajenska mladina na vseh področjih soodločala. Učno-vzgojno osebje te
šole je mladino spodbujalo tudi k raznim svobodnim dejavnostim. Šola je vzgojila vrsto športnikov, ki nastopajo v raznih športnih panogah kot republiški in celo zvezni prvaki.
Vajenska šola za oblačilno stroko v Kranju je bila ustanovljena z odločbo Okrajnega narodnega odbora Kranj leta 1945. Šola je začela delo 20. novembra tega leta v prostorih osnovne šole na Prim-skovem. Zaradi premalo učnega osebja so na šoli poučevali le honorarni uslužbenci. Šola je proračunska ustanova Občinskega ljudskega odbora Kranj.
Število učencev v posameznih letih je znašalo:
Šolsko leto	moških	žensk	skupaj
1945/46	13	59	72
1946/47	18	75	93
1947/48	17	38	55
1948/49	18	46	64
1949/50	35	65	100
1950/51	20	80	100
1951/52	18	77	95
1952/53	13	63	76
1953/54	6	49	55
1954/55	8	53	61
1955/56	9	57	66
1956/57	10	55	65
1957/58	7	61	68
1958/59	11	113	124
1959/60	13	117	.	130
S šolskim letom 1958 59 je bila šola reorganizirana v periodično in se je preselila iz prostorov osnovne šole na Primskovem v novo zgrajeno poslopje Srednje tehniške tekstilne šole. Razen ravnateljice šole so vsi predavatelji honorarno zaposleni. Šolsko delo in organizacija pouka sta zelo dobra, saj na šoli poučujejo strokovnjaki Tehniške tekstilne šole. Tudi družbeno upravljanje po šolskem odboru ob sodelovanju šolske skupnosti in mladinske organizacije od leta do leta napreduje. Posebne uspehe je imela mladinska organizacija, ki je znala mladino zainteresirati za razne delovne in podporne akcije.
Industrijska tekstilna šola Kranj ima predhodnico v Vajenski šoli za pletilsko stroko. Ta je bila ustanovljena na pobudo Združenja tekstilne industrije LRS in n4 predlog Okrajnega ljudskega odbora Kranj dne 1. februarja z namenom, da bi se v njej šolale pletilske vajenke z območja LRS. Te so do tedaj obiskovale vajenske šole v raznih krajih, in sicer v Celju, v Vrhpolju in v Ljubljani, kjer so bile priključene oblačilni stroki.
Šola je periodična in traja vsaka izmena tri mesece.
Dne 8. julija 1958 je Okrajni ljudski odbor Kranj na seji okrajnega zbora in na seji zbora proizvajalcev odločil, da se šola preimenuje v Industrijsko tekstilno šolo Kranj. Od takrat dalje se šolajo na tej šoli tudi tekstilni vajenci iz zahodnega dela Slovenije.
Razen ravnateljice šole so bili sprva vsi predavatelji honorarni. 1. septembra 1958 je prišel na šolo stalni predavatelj, tekstilni tehnik, 1. septembra 1959 pa še profesor matematike. Zaradi velikega števila razredov in učencev je še danes na šoli nad 100 tedenskih honorarnih ur.
Šola je imela prostore v Vajenski šoli za razne stroke v Kranju, ena učilnica je bila v Vajenskem domu, ena pa v bivši tekstilni šoli v Tomšičevi ulici. Šola se je 1. avgusta 1958 preselila v novo poslopje Srednje tehniške tekstilne šole v Kranju.
Šolo je najprej vzdrževal Okrajni ljudski odbor, čez dva meseca Občinski ljudski odbor Kranj, zdaj pa jo zopet vzdržuje že več let ponovno Okrajni ljudski odbor.
Marca leta 1957 je bil imenovan šolski odbor, ki je skupaj z upravo šole reševal nastale probleme.
Vzporedno z razvojem pletilstva se je večala tudi ta šola. Naraščanje števila učenk nam kaže razpredelnica:
Šolsko leto	učenk skupaj	iz industrije	iz oibrti
1954/55	65	34	31
1955/56	109	57	52
1956/57	186	73	113
1957/58	274	92	182
1958/59	308	136	172
1959/60	368	189	179
Skupaj	1310	581	729
V šolskem letu 1958/59 so si učenci organizirali šolsko samoupravljanje. Razredne skupnosti so bile posebno aktivne v šolskem letu 1959 60, ko so tekmovale med seboj in z vsemi strokovnimi šolami v okraju.
Vajenska šola za pleskarsko in soboslikarsko stroko je bila ustanovljena prvotno kot odsek vajenske šole za razne stroke na Bledu, in sicer na pobudo Sveta za šolstvo LRS. Šolo je ustanovil Okrajni ljudski odbor Radovljica. Prostore je imela na Bledu. Pouk se je začel jeseni 1955. leta. Vpisalo se je 178 vajencev.
Zaradi visokih oskrbovalnih stroškov je bila šola že naslednje leto, to je jeseni leta 1956, premeščena v Kranj. Postala je popolnoma samostojna: Vajenska šola za pleskarsko in soboslikarsko stroko Kranj. Lastnih
prostorov šola ni imela in jih tudi še danes nima, pač pa gostuje deloma v Vajenskem domu, deloma uporablja učilnico in delavnico v Vajenski šoli za razne stroke v Kranju.
Ob prihodu v Kranj je imela šola letno 6 oddelkov. Razredi so bili številčno premočni in je bil pouk zelo oviran, posebno pri strokovnem risanju in strokoznanstvu. Ker je število vajencev nenehno naraščalo, je šola imela že v šolskem letu 1957/58 8 oddelkov. Vendar pa to število ne zadostuje, ker vajenci čakajo na vpoklic tudi po eno leto. Po skrajšanju učne dobe na tri leta, kar nameravamo uvesti že jeseni, bo potrebno letno 15 oddelkov. Iz tega je razvidno, da število učencev stalno narašča; letno se poveča za okoli 20 vajencev. Ker šola zajema ves zahodni del Slovenije, je nujno vezana na internat. V šolskem letu 1959/60 je bilo na šoli 300 učencev.
Industrijska kovinarska šola Iskra v Kranju ima svoje začetke pravzaprav iz časa okupacije. Tedaj je bila pri tovarni LGW v Kranju strokovna šola, ki je vzgajala kvalificirani kader za tovarno. Po osvoboditvi je ta šola nadaljevala pouk z namenom, da se učenci, ki so se učili med okupacijo, usposobijo za ustrezne poklice. V šolskem letu 1945/46 pa je bila ustanovljena pri sedanji tovarni »Iskra« Višja industrijska šola za finomehaniko in elektrotehniko. Učenci, ki so se začeli učiti med okupacijo, so obiskovali Nižjo industrijsko šolo za finomehaniko in elektrotehniko. Tedaj sta v podjetju obstajali dve šoli: višja in nižja industrijska šola. Višjo industrijsko šolo sta končala samo dva letnika, ker je bila šola v letu 1947 ukinjena, ostala pa je le strokovna šola.
Nižja industrijska šola je usposabljala kader za poklice finomehanik, strugar, orodjar, ključavničar. Višja industrijska šola pa absolventom ni dala določenega poklica, marveč jih je ločila samo po strokah (elektrotehnična in strojna) tako kot srednje tehniške šole.
Leta 1947 se je šola preimenovala v Industrijsko šolo Iskra Kranj. Iz kovinarske stroke je vzgajala in še danes vzgaja tele poklice: strugar, rezkalec, orodjar in strojni ključavničar, iz elektrotehnične stroke: elektrotehnik in avtoelektrik, iz tehniške stroke elektrozvez pa telefonski mehanik. Učenci kovinarske stroke so ne glede na poklic, ki se ga v šoli učijo, v istem oddelku; ločeni so samo pri praktičnem delu. Tudi učenci elektro in tehnične stroke elektrozvez nimajo ločenega pouka.
Do let.a 1949/50 je imela šola prostore v tovarni »Iskra«, leta 1950 pa se je preselila v novozgrajeno poslopje. Od leta 1950 do danes je šola v notranjosti stavbe marsikaj spremenila; tako je pregradila delavnice, preuredila dve garderobi v delavnici in ukinila posebne pisarne za učitelje praktičnega pouka z geslom »učitelj k učencu«.
Do leta 1950 je imela šola za teoretični pouk le honorarne predavatelje, praktični pouk pa so poučevali stalno nameščeni mojstri. Danes poučuje teoretični pouk 6 stalnih predavateljev in 5 honorarnih iz tovarne »Iskra«, praktični pouk pa poučuje 16 učiteljev praktičnega pouka.
Najprej je šolo vzdrževala tovarna »Iskra« iz lastnih sredstev, v letu 1950 pa je prejemala tudi dotacije od Okrajnega ljudskega odbora Kranj.
Število učencev se je od leta 1945 do 1952 nenehno povečevalo. Tako je bilo leta 1952 na Šoli 226 učencev. Od tedaj dalje pa je število učencev uravnovešeno, tako da ima šola vsako leto okoli 200 učencev, kar ustreza tudi zmogljivostim šole in potrebam ustanovitelja.
Učni načrti in predmetniki so se večkrat spremenili.
Prve razredne in šolske skupnosti so bile ustanovljene v šolskem letu 1958/59. V tem šolskem letu je organizirala šolska skupnost za tiste učence, ki imajo pri posameznih predmetih slabe učne uspehe, krožke, ki jih vodijo uspešnejši učenci. V posameznih razredih so bili določeni izmed članov razrednih skupnosti učenci, ki skrbijo za red in disciplino v razredu. Pri upravi šole so izposlovali uvedbo predmeta elektronika v III. E-razredu. Organizirali so športne prireditve in tekmovanja ter predložili upravi šole teme za predavanja. Skupno z mladinsko organizacijo na šoli so organizirali delovne akcije in družabne popoldneve.
Tovarna »Iskra« nudi šoli vsestransko pomoč. Učencem III. letnika omogoča, da se praktično učijo v raznih oddelkih tovarne in se tako strokovno izpopolnjujejo in priučujejo na delovnem mestu v proizvodnji. Po potrebi in glede na program menjajo tudi oddelke, da tako spoznajo različna dela, kar je v korist njihovemu širšemu strokovnemu znanju. Izmed 632 absolventov te šole se jih je zaposlilo približno 70 % v tovarni »Iskra«. Le-tem omogoči tovarna še dodatno šolanje, bodisi na tečajih za pridobitev višje kvalifikacije, bodisi redno šolanje na tehniških srednjih, mojstrskih ali višjih tehniških šolah.
Izobraževanje odraslih vodi v tovarni »Iskra« izobraževalni center. Ta center organizira med drugim tudi tečaje, na katerih si tečajniki pridobe znanje za opravljanje izpitov za kvalificirane in visokokvalificirane delavce. Šola je odstopila temu centru v stalno uporabo tri prostore v pritličju, v popoldanskih urah pa so mu na razpolago tudi ostali razpoložljivi prostori. S centrom šola tesno sodeluje.
Industrijska gumarska šola v Kranju je bila ustanovljena z odločbo Ministrstva za lahko industrijo FLRJ, z dne 14. februarja 1948, št. 1174. Pouk na šoli se je začel 15. januarja 1948.
Ker šola v začetku ni imela lastnih prostorov, je bil pouk na osnovni šoli in na gimnaziji Kranj, Lastni prostori so bili dograjeni v šolskem letu 1949 50.
Novo poslopje Srednje tehniške tekstilne šole v Kranju
Šola je bila ustanovljena za potrebe tovarne »Sava« Kranj, ki jo je tudi vzdrževala in finansirala vse do leta 1956, ko je prevzel ustanoviteljske pravice Okrajni ljudski odbor Kranj. Šola je še danes proračunska ustanova okraja Kranj. Prvotno so se v šoli vzgajali strokovni kadri za tovarno »Sava« Kranj, kasneje pa so sprejemali vanjo tudi učence drugih podjetij gumarske industrije Jugoslavije.
Število učencev po letih in razredih:
Leto	I. razred	II. razred	III. razred	Skupaj	Absolventi
1947 48	15	—	—	15	—
1948/49	27	13	—	40	—
1949/50	18	27	13	58	13
1950 51	—	18	27	45	27
1951 52	24	—	17	41	17
1952/53	25	24	—	49	—
1953/54	—	25	23	48	23
1954/55	19	—	' 24	43	24
1955/56	27	17	—	44	—
1956/57	30	28	17	75	17
1957/58	21	30	28	79	28
1958/59	23	20	30	73	30
1959/60	—	22	20	42	20
Predavateljski zbor razen ravnatelja ni bil stalen, marveč so na zavodu poučevali le honorarni predavatelji.
Prvi šolski odbor je bil izvoljen leta 1955.
Šolska skupnost je pokazala največjo delavnost na področju telesne vzgoje, premalo pa je bilo opaziti skrbi za splošno vzgojno in izobraževalno delo. V šolski skupnosti je delal tudi fotoamaterski krožek. Razen šolske skupnosti deluje na šoli tudi mladinska organizacija, taborniška organizacija, planinski odsek in organizacija ZK.
Administrativna šola je bila ustanovljena z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj z dne 4. junija 1958.
Okrajni ljudski odbor je šolo ustanovil na pobudo gospodarskih organizacij in občinskih ljudskih odborov zaradi pomanjkanja strokovno usposobljenih uslužbencev v administrativni stroki.
Šola traja dve leti ter sprejema učence, ki so uspešno dokončali osemletno obvezno šolanje.
V	šolskem letu 1958/59 je bilo na šoli 79 dijakov, 1 stalna in 10 honorarnih učnih moči.
V	šolskem letu 1959 60 je bilo na šoli 165 dijakov, 2 stalni in 3 honorarne učne moči.
Administrativna šola je bila v obeh letih obstoja pod skupno upravo z Ekonomsko šolo. Prav iz tega razloga je mladina obeh šol tekmovala na najrazličnejših področjih kulturnega in športnega udejstvovanja. Organizirala je razne krožke in mladinske svobodne aktivnosti. Šolski odbor in razredna ter šolska skupnost obeh šol so mladino v njenih prizadevanjih moralno in gmotno podpirali.
Na območju občine imamo tudi Mlekarsko šolo, ki usposablja strokovni kader za potrebe mlekarskih obratov v merilu FLRJ. Šola je dveletna. Ustanovil jo je Okrajni ljudski odbor Kranj. Šola ima svoj internat. Vsa leta ima šola stalne učne moči, ki so priznani strokovnjaki.
Šola je sodobno opremljena in je dobila izdatno pomoč iz sredstev okrajnega sklada za gospodarske kadre. Praktični pouk imajo učenci v obratih »Kranjske mlekarne« v Čirčah in v šolskih laboratorijih. Učno-vzgojno osebje je najtesneje povezano z vsemi mlekarskimi obrati v LRS in vnaša v pouk sodobne tehniške pridobitve na področju mlekarstva, sirarstva in maslarstva.
Družbeno upravljanje je izvedeno vsestransko. V šolskem odboru sodelujejo celo strokovnjaki ljubljanske agronomske fakultete. Mladina je aktivna in se izživlja na kulturno-prosvetnem in športnem področju. V šoli so organizirali razredno in šolsko skupnost.
Vajenska šola za razne stroke v Cerkljah je bila ustanovljena leta 1945. Usposablja učence za kovinarsko, lesno in čevljarsko stroko.
Vsa leta od ustanovitve je na šoli od 35 do 40 vajencev. Razen stalnega ravnatelja, ki poučuje splošnoizobraževalne predmete, poučujejo na šoli 3 strokovni predavatelji strokovne predmete kovinarske, lesne in čevljarske stroke.
Šola gostuje v prostorih osnovne šole v Cerkljah. Okrajni sklad za gospodarske kadre je nudil šoli izdatno pomoč, tako da si je omislila sodobno šolsko opremo in prav lepe zbirke najsodobnejših učil za vse naštete stroke, razen tega pa tudi episkop, diaprojektor in podobno.
Šolski odbor in kmetijska zadruga nudita šoli vso potrebno pomoč, učni kader pa je s starši in učnimi mojstri najtesneje povezan. Mladina se udejstvuje v športnih in kulturno-prosvetnih organizacijah.
Gimnazija v Kranju
1962. leta bo gimnazija v Kranju proslavljala stoletnico obstoja. Skoro vsa leta se je povprečno število dijakov sukalo okoli 300, šele malo pred zadnjo vojno je imela 700 dijakov in 29 profesorjev. Leta 1941 je bil pouk zaključen že aprila. Okupator je zgradbo preuredil v dom za gojence nemškega učiteljišča, ki so imeli pouk v novi osnovni šoli (danes šola Franceta Prešerna). Delno srednjo šolo z nemškim učnim jezikom (sprva imenovano »Gymnasium«, kasneje pa »Hauptschule«) so imeli Nemci v barakah ob današnji Cesti JLA, kasneje v delu zgradbe osnovne šole (danes osnovna šola Simona Jenka). Tam so dijaki dokončali nižje razrede, v višje pa so se vpisali le redki, in sicer v šole na Koroškem, v Celovcu ali Beljaku. Vsi dijaki so zaradi priučitve nemščini izgubili po eno šolsko leto. Pouk na teh šolah ni bil na zadostni višini, učne moči so bile le priučene, večinoma brez kvalifikacije, dijaki pa so bolj ali manj sabotirali nemški pouk.
Po osvoboditvi 1945. leta je bila v zgradbi gimnazije zbirna baza za repatriirance. Vendar šola ni čakala na izpraznitev prostorov, ampak so se takoj organizirali tečaji za dopolnitev in nostrifikacijo spričeval nemških šol. Tečaji so bili v stari osnovni šoli (Cankarjeva ulica). Redno šolsko delo se je začelo novembra 1945 že v zgradbi gimnazije. Hkrati s hitrim razvojem mesta po vojni se je povečevalo tudi število dijakov na šoli. Stare učne načrte so profesorji, ki so se takoj po osvoboditvi javili na službenih mestih, prilagodili novim razmeram.
Že v prvih povojnih letih je ljudska oblast veliko prispevala za obnovitev stavbe in inventarja, da je šolsko delo spet normalno steklo. Od predvojnega inventarja gimnazije je bilo le malo ohranjenega in skritega na raznih krajih v mestu. Preurediti je bilo treba skoro vse notranje prostore gimnazijske stavbe, obnoviti knjižnice, zbirke učil, telovadnico itd. Po večjih notranjih adaptacijah leta 1945, 1951 in 1954 ter po preureditvi zunanjosti zgradbe 1958. leta lahko trdimo, da je stavba popolnoma modernizirana ter vsaj v glavnem prilagojena svojemu namenu. Število dijakov v povojnih letih je precej nihalo med približno 700 in 900, kar je bilo odvisno predvsem od ustanavljanja novih strokovnih šol, kamor se je mladina usmerjala. Zaradi pomanjkanja prostorov je bil pouk vseskozi v dveh izmenah.
Po uvedbi šolske reforme za osnovne šole v šolskem letu 1958-59 je gimnazija prepustila nižje štiri letnike osnovnim šolam, sama pa ohranila višje štiri letnike s približno 400 dijaki ter tako postala splošnoizobraževalna srednja šola z enako veljavo kot vse srednje strokovne šole. Gimnazija sicer še nima reformiranega učnega načrta, katerega osnutek predvideva cepitev študija na interesna področja. Razen primerne splošne izobrazbe naj bi gimnazija dala že delno specializacijo v določeni veji znanja. Pouk naj bi bil sodobnejši in bi zahteval predvsem več samostojnejšega dela dijakov. Že sedaj skuša šola pouk prilagoditi reformnemu učnemu načrtu, saj so profesorji sodelovali pri izdelavi njegovega osnutka. V marsičem se načela novega učnega načrta že uveljavljajo. Junija 1955 je šola dobila svoj prvi šolski odbor ter se je tako družbeno upravljanje z uspehom uvedlo tudi v to stopnjo šole. Istega leta so prvič poskusile zaživeti tudi prve razredne in šolske skupnosti dijakov ter se do danes lepo, čeprav še ne povsem uveljavile.
Ko bo po uvedbi reforme tudi gimnazija dobila značaj zaključene srednje šole, bo zanimanje za študij na njej nedvomno še večje. Zlasti filozofska fakulteta univerze in javne službe bodo večino slušateljev še vedno črpale iz gimnazij. Po izselitvi osnovne šole, ki gostuje v gimnazijski hiši, v novo stavbo na Planini bo treba reformirani gimnaziji omogočiti normalno delo, urediti in opremiti nekaj dosedanjih učilnic kot seminarske prostore, laboratorije, čitalnice, knjižnice ipd., brez česar si reforme pouka ne moremo zamisliti.
Nastaja pa kočljivo vprašanje, koliko časa bo še mogoče to stavbo uporabljati za pouk, saj bo po regulacijskem načrtu skoro popolnoma obkoljena s cestami, na katerih bo nenehno in hitro naraščajoči promet še občutneje kot doslej motil normalno in mirno delo.
Statistični prikaz razvoja gimnazije posreduje naslednja tabela:
šolsko leto	število profesorjev	število dijakov
1894/95	4	146
1900/01	17	455
1910/11	21	312
1920/21	18	348
1930/31	24	445
1940/41	26	672
1945/46	36	811
1950/51	34	827
1955/56	32	807
1959/60	21	400
Iz vsega opisanega razvoja šolstva v kranjski občini je razviden velik napredek šolstva po osvoboditvi. Novi šolski zakon, sodelovanje državljanov v upravljanju šol ter materialni pogoji, so jamstvo, da bo nadaljnji razvoj zabeležil še večje uspehe.
THE DEVELOPMENT OF SCHOOLS IN THE COMMUNITV OF KRANJ SINCE THE END OF THE SECOND WORLD WAR
S u m m a r y
The war 1941 —1945 dit not špare the school buildings in tlie community of Kranj. Six school buildings were burned down, destroyed or partly destroyed and in addkion a great deal of school equipment, teaching aids and school liibraries disap-peared. The war has also thinned the ranks of teachers. Numerous educational workers had fallen in the National Liberation War, whereas many had to retire dwing to various illnesses they had contracted in concentration camps and exile. The victory of the people’s revolution radically changed also the general attitude towards education wbich has become the most efficient means of progress and the building of a Socialist society in this country. With voluntary work and financial aid the members of the community helped the people’s authority to reconstruct and build new school buildings. The greatest lack of teachers was temporarily solved by the people’s authority through training courses for teachers.
The post-war development of schools in the new Vugoslavia can be divided into three periods. The period from the liberation until 1953 was the period of the struggle for the ideological content of curricula and of the search for better ways of the further development of the schools. The most revolutionary measure taiken by the people’s authority at that time was the separation of the State from the Church. With this clear declaration it was explicitly stated that mysticism in a Socialist society could not be an integral part of education and upbringing. In the period from 1953 until 1958 substantial and methodical changes were introduced into schools and conditions were created to enable ali children to frequent elementary school up to its highest grade. Moreover during that period there was a beginning in making possible a study for adults who in the former society had been without an opportunity to educate them-selves. A revolutionary change in that period is reflected in the introduction of social
management in the schools in 1955 which gave citizcns legal foundations for their participation in deciding about the management of educational institutions. Positive experiences in those two periods and the introduction of social management in the schools h as caused hundreds of educational workers and other citizens to take part in an extensive discussion about the general school bili which was adopted in 1958 by the Federal People’s Assembly. This year also marks the beginning of the third period which can be named the period ofe the revolutionary transformation of our schools. The school reform, which had begun as far back as 1953 and was put on legal foundations in 1958, was mainly directed towards the reform of the compulsory educa-tion as the basis for further schooling. Thous the vocational schools, which contributed enormously to the training of technicians for our economy, become to lag more and more behind its development and needs. During the last period we have seen the beginning of a fundamental reform of vocational and other schools as well. In the community of Kranj as an economically extremely developed community and the economic centre bf the Gorenjsko region the schools developed even faster which is borne out by the following comparisons:
1939/40
1. elementary schools	25,	classes 79,	teachers 108,	pupils	4963
2. vocational schools	4,	classes 10,	teachers 12,	pupils	297
3. secondary schools	1,	classes 15,	teachers 29,	students	638
altogether	schools	30,	classes 104,	teachers 149,	pupils	5898
		1959/60			
1. elementary schools	27,	classes 212,	teachers 265,	pupils	6595
2. vocational schools	10,	classes 73,	teachers 84,	pupils	2543
3. secondary schools	1,	classes 12,	teachers 21,	students	400
altogether	schools	38,	classes 297,	teachers 370,	pupils	9538
The above comparisons	would	remain incomplete if we did		not stress	the enor-
mous improvement in quality of the entire school			system after	the end of	the war
This progress is conditioned by new Socialist relations in society and wkh the unparallel growth of production and general advance of Science and technology in this country.
RAZVOJ ZDRAVSTVENE SLUŽBE NA GORENJSKEM PO OSVOBODITVI
Janez Ogorek
Organizacija zdravstvene službe
Razvoj medicinske znanosti je bil v povojnih letih neverjetno nagel in je že sam po sebi moral pripeljati do bistvenih sprememb v organizaciji zdravstvene službe. Razen maloštevilnih zdravstvenih zavodov oziroma ustanov, ki smo jih podedovali iz predvojnega časa, so zrasli dobro opremljeni zdravstveni zavodi, prejšnji pa so se izboljšali in razširili. Možnost, da se prebivalstvo lahko poslužuje vsega, kar mu sodobna medicina nudi, in pa možnost zdravstvenega zavarovanja večine prebivalstva, kakor tudi zakonski predpisi, ki omogočajo zdravljenje družbeno nevarnih bolezni in socialno šibkih državljanov, je v marsičem pospeševalo hiter razvoj in napredek zdravstvene službe. Ta se razvija še dalje in si prizadeva za zdravstveno zavarovanje vsega prebivalstva, kar pa je v kranjskem okraju že skoraj do kraja izvedeno. Tako nehava biti zdravstvo in njegova služba zadeva posameznika, ampak je postala stvar družbe. Individualno medicino je zamenjala kolektivna, družbena.
Zdravstvena služba je bila pred II. svetovno vojno organizirana predvsem po kurativni plati; to je tista služba, ki danes po bolnišnicah, javnih in obratnih ambulantah zdravi že obolele osebe in jim nudi vse možnosti okrevanja z najmodernejšimi sredstvi oziroma načini zdravljenja, ki so možni in dosegljivi. V kurativi so pred vojno obstajale tri linije: državna, socialno-zavarovalna in privatna, izmed katerih je bila slednja najmočnejša. Država je skrbela samo za bolnišnice (na Gorenjskem edino Golnik) in delno za nepremožne in za državne nameščence.
Bivša socialna zavarovanja — Okrožni urad za zavarovanje delavcev, Bratovska skladnica, Železniško zavarovanje. Trgovsko zavarovanje — pa so organizirala svojo službo tudi po lastnih ustanovah, kot na primer v Kranju OUZD in na Jesenicah Bratovska skladnica. Slednja je imela celo bolniški oddelek. Povezovala pa so se s pogodbami tudi s privatnimi zdravniki in ti so v svojih zasebnih ordinacijah za določen honorar ordi-nirali za zavarovance in njihove svojce.
Bratovska skladnica na Jesenicah se je lotila gradnje bolnišnice. Zaradi vojne je bila dograjena šele 1948. leta. V Tržiču je posloval otroški dispanzer s pediatrom in deloma tudi v Kranju. Razen slednjih dveh dispanzerjev in dveh protituberkuloznih dispanzerjev v Kranju in na Jesenicah, ki pa sta bila pod okriljem Protituberkulozne lige na privatni bazi, preventivnih ustanov v današnjem smislu ni bilo. Zaradi popolnosti naj omenimo še sanatorij za pljučno bolne na Golniku, ki pa so se ga posluževali le premožejši bolniki in socialni zavarovanci.
Zdravstveno službo je opravljalo na Gorenjskem v letu 1941 38 zdravnikov splošne prakse, med njimi dva okrajna in 13 krajevnih. Razen tega je bilo 9 zobozdravnikov in šest dentistov.
Prišla je doba okupacije. Kakor nihče, tako se tudi zdravstvena služba ni mogla nadejati nič dobrega od fašističnega osvajalca. Karkoli je ukrenil, je to storil s političnim ciljem in v svojo korist. Združil je dotedanje bolniške blagajne in jih priključil »Socialversicherungskasse« v Celovcu, razpustil je edino zdravstveno ustanovo OUZD v Kranju, obdržal pa javno ambulanto v stari bolnišnici Bratovske skladnice na Jesenicah in spremenil sanatorij za pljučno bolne na Golniku v splošno bolnišnico.
Začela se je doba zaničevanja, mučenja in trpljenja slovenskega naroda, obenem pa junaška bofba za osvoboditev. Tudi zdravniki so se Vključili v boj. Nekaj jih je odšlo med partizane, od koder se štirje, dr. Kocijančič, dr. Petrič, dr. Škulj in dr. Demšar, niso več vrnili, dr. Janežič pa je umrl za posledicami mučenja doma. Nekaj zdravnikov se je prostovoljno, nekaj pa nasilno izselilo iz naših krajev, tako da je zdravstvena služba ob izgonu okupatorja leta 1945 nudila prav klavrno sliko. Na Gorenjskem je ostala ena in edina javna ambulanta v stari bolnišnici na Jesenicah, vsa druga zdravstvena služba pa je bila v privatnih ordinacijah, katerih število se je bilo močno skrčilo. Število zdravnikov se je zmanjšalo od 38 na 22, zobozdravnikov od 9 na 4 in dentistov od 6 na 1. Tako oslabljena zdravstvena služba ni mogla biti kljub izrednim naporom kos vsem nalogam.
Njena naloga od 1945 do 1947 je bila, zatreti in omejiti nalezljive bolezni in zagotoviti osnovno kurativno službo za zdravljenje številnih bolnikov, ki so se vračali od partizanov ali iz internacije domov.
Ko so se težke povojne razmere v letu 1947 nekoliko ublažile in ko smo v gospodarstvu prešli k graditvi bazične industrije, je bila zdravstvena služba postavljena pred novo nalogo — oskrbeti je bilo treba zdravstveno službo vsem zaposlenim, predvsem v industrijskih središčih. Občutno pa je primanjkovalo zdravstvenega kadra, višjega kakor tudi srednjega in nižjega. Primanjkovalo je prostorov, vendar se je velik del zdravstvene službe tedaj že selil iz privatnih ordinacij v javne prostore.
ambulante, ki so bile sprva sicer zelo skromno opremljene, toda s tem so bili ustvarjeni temelji za hitrejši razvoj celotne zdravstvene službe. V to dobo spada tudi začetek dbratnih ambulant.
V	preventivni službi se je v tej dobi začenjala zaščita matere in otroka, ustanavljali so posvetovalnice za otroke in posvetovalnice za matere, dečje jasli in vrtce. Higienski službi pa je dal takrat osnovno podlago Temeljni zakon o sanitarni inšpekciji, ki je izšel leta 1948.
V	ta čas, to je v leto 1948, spada tudi otvoritev jeseniške bolnišnice z internim in kirurškim oddelkom, ki jima je kmalu sledil še ginekološko-porodniški oddelek. S tem se je zdravstvena služba v zgornjem delu Gorenjske močno okrepila in izboljšala.
2 novo upravno-teritorialno razdelitvijo in z decentralizacijo oblasti in uprave na okrajne ljudske odbore in s prehodom na družbeno upravljanje tudi v oblastnih organih so se prenesle naloge oblasti na svete, izvajanje pa na upravne organe. Svet je postal tisti organ oblasti, ki vodi in usmerja zdravstveno službo. Vse bolj se opaža povezava zdravstvene službe in njegovega razvoja s splošnim družbenim dogajanjem.
V	Kranju in Radovljici, torej na sedežih okrajev, sta bila ustanovljena leta 1953 okrajna zdravstvena domova. Še istega leta je bilo v zdravstveni službi uvedenih še dvoje novosti, in sicer družbeno upravljanje in samostojno finansiranje. Kljub nekaterim pomanjkljivostim je bilo delo upravnih odborov zdravstvenih zavodov v kranjskem okraju dobro in je pokazalo mnogo pozitivnih rezultatov: ekspeditivnejše in boljše reševanje zdravstvene problematike kot tudi boljše gospodarjenje. Razen tega je sistem samostojnega finansiranja ustvaril zdravstveni službi materialno podlago in ji dal z uvedbo ekonomske amortizacije precejšnja finančna sredstva za nakup novih aparatov, za nadomestitev rabljenih osnovnih sredstev kakor tudi za investicije. Prehod od proračunskega na samostojno finansiranje se je pokazal kot zelo pozitiven.
Z decentralizacijo in prenosom oblastnih, upravnih in gospodarskih funkcij z okrajnih na občinske ljudske odbore (komune) in skladno s celotnim družbenim dogajanjem je doživela zdravstvena služba v letu 1955 novo zelo važno spremembo. Po spojitvi radovljiškega in kranjskega okraja v tem letu v en okraj sta bila oba okrajna zdravstvena domova ukinjena. Njuno delo se je preneslo na občinske zdravstvene domove. Ustanovljen je bil Zdravstveni dom v Kranju, ki je opravljal zdravstveno službo tudi za bivšo občino Cerklje. Nadalje so bili ustanovljeni zdravstveni domovi na Jesenicah, v Radovljici, Tržiču, Škofji Loki in na Bledu. Blejski zdravstveni dom je opravljal zdravstveno službo tudi za občino Bohinj, škofjeloški zdravstveni dom pa opravlja to službo tudi za občini Železniki in Žiri ter za bivšo občino Gorenja vas. S tem je bila
prenesena lokalna zdravstvena politika na občinske svete za zdravstvo, upravljanje zdravstvene službe pa na občinske zdravstvene domove.
Cilj in namen tega prenosa je bil, približati zdravstveno službo ljudem in jo okrepiti, da bo mogoče izvesti splošno zdravstveno zavarovanje vsega prebivalstva. Priznati moramo, da nam je to uspelo in da je zdravstvena služba zlasti od leta 1953 dalje hitro napredovala, k čemer je razen naštetih ukrepov zelo pripomogla tudi naša zdravstvena zakonodaja, ki se je prav v letih 1947—1948 in 1949—1953 močno izpopolnila. Izdanih je bilo več novih predpisov in uredb, kot uredba o reševalnih postajah, o mrliško ogledniški službi, o obveznem pregledu oseb, ki delajo v živilski stroki, o zdravstvenem nadzorstvu nad bacilonosci, o sanitarnem pregledu živil, o obvezni prijavi rakastih bolnikov, o obveznem cepljenju proti tifusu, in še cela vrsta drugih predpisov.
Leta 1955 je bil izdan zakon o obratnih ambulantah. Na podlagi tega zakona sta bili že 1. 1. 1956 ustanovljeni obratni ambulanti »Tiskanine« in »Iskre« v Kranju, medtem ko so se ostale ustanavljale postopoma v letih 1956, 1957 in 1958.
Istega leta je bil izdan tudi odlok o zobozdravstveni, lekarniški in babiški službi ter zakon o pokopališčih.
Leta 1956 so izšli zakon o zdravstvenih domovih in postajah, zakon o bolnišnicah in zakon o zdravstvenem strokovnem nadzorstvu nad zdravstvenimi zavodi. Vsi ti zakonski predpisi so, kot že rečeno, bistveno vplivali na nadaljnji razvoj zdravstvene službe.
Ta napredek je bil povezan s celotnim našim družbeno-ekonomskim dogajanjem, sicer ne bi bila mogla zdravstvena služba zadostiti vsem nalogam in potrebam. Za tak razvoj pa so bili nujno potrebni kader in prostori, dva pogoja, ki ju neogibno terja uspešen razvoj zdravstvene službe.
Glede kadra se je stanje v zadnjih letih znatno izboljšalo, saj se je število zdravnikov splošne prakse na področju našega okraja od leta 1945 skoro podvojilo. Za vso izvenbolnišnično službo smo imeli konec leta 1959 43 zdravnikov splošne prakse, 4 stalne specialiste in 17 honorarnih specialistov, in to zlasti v Kranju in na Jesenicah, nadalje 28 zobarjev, in sicer 4 zobozdravnike in 24 dentistov.
V	veliko pomoč zdravstveni službi je srednji in nižji medicinski kader, katerega je bilo v letu 1959 skupno 226 oseb.
Razen tega je bilo v okraju v bolnišnični službi v letu 1959 zaposlenih 80 strokovnih zdravstvenih delavcev. Od tega je bilo 6 specialistov in 74 zdravstvenih delavcev s srednjo in nižjo strokovno medicinsko usposobljenostjo.
V	lekarniški službi pa je bilo zaposlenih 44 strokovnih uslužbencev.
Ugotoviti moramo, da so v okraju po vojni nasploh skrbeli za dotok novega kadra, kar kaže že sedanje povečanje in število strokovnega zdravstvenega kadra, razen tega pa zdravstveni zavodi in drugi organi še vedno štipendirajo večje število zdravstvenih delavcev. Največji dotok kadra je bil sorazmerno z ostalimi kraji ravno v Kranju, za kar imajo razen drugih činiteljev precejšnje zasluge tudi zdravstveni zavodi in občinski ljudski odbor.
Kljub precejšnjemu povečanju strokovnega kadra pa bo potrebno tudi v prihodnje sistematično skrbeti za nadaljnji dotok, saj je število prebivalcev, ki pride na enega zdravnika, še vedno previsoko. V okraju pride na 1 zdravnika 3087 prebivalcev, v kranjski občini, ki je industrijska, pa 3230 oseb na zdravnika. Menimo, da bo to vprašanje vsaj v večjih središčih s prihodom štipendiranih kadrov v doglednem času urejeno. Teže pa bo zagotoviti zadosti zobarskega kadra, ki ga še vedno zelo primankuje, saj pride na enega zobarja kakih 4700 prebivalcev.
Obenem s porastom strokovnega kadra so zrasle tudi zdravstvene ustanove, kurativne kakor tudi preventivne, kar zgovorno dokazuje, da je postala zdravstvena služba obširnejša, a tudi boljša.
V vseh 7 zdravstvenih domovih in 7 samostojnih obratnih ambulantah smo imeli konec 1959. leta 39 splošnih, 17 specialističnih in 17 zobnih ambulant, dalje 15 dispanzerjev, 6 šolskih ambulant, 8 šolskih zobnih ambulant in 35 posvetovalnic, kar pomeni skupno 137 strokovnih enot. Od tega je samo na območju občine Kranj 49 ali 35 odstotkov strokovnih enot. Nadalje imamo na območju občine Kranj bolnico za ginekologijo in porodništvo (od leta 1948), okrajni higienski zavod, institut in bolnico za TBC na Golniku in bolnico za očesno tuberkulozo na Jezerskem, na Jesenicah pa splošno bolnico in v Begunjah bolnico za duševne bolezni.
Razen tega je v obratni ambulanti Železarne na Jesenicah bolniški oddelek in v Zdravstvenem domu Kranj otološki oddelek. Da je bilo mogoče ustanoviti tolikšno število novih strokovnih enot in primerno zaposliti številne nove strokovne zdravstvene kadre, je bilo potrebno zgraditi nove prostore, ki jih, kot smo že ugotavljali, takoj po vojni ni bilo.
Popolnoma novi, sodobni prostori so bili zgrajeni in odprti leta 1952 v Škofji Loki, 1959 v Bohinju, Gorenji vasi, Žireh in Kranju, delno adaptirani na Bledu, v Radovljici in Cerkljah, na novo pa so v gradnji oziroma jih bodo v kratkem začeli graditi v Železnikih, Tržiču, Kranjski gori in na Jesenicah. Za ta namen so ljudski odbori, OZSZ in gospodarske organizacije vložili precejšnja finančna sredstva, posebno v zadnjih letih.
Največ so investirale gospodarske organizacije in občinski ljudski odbor v Kranju, kjer je bil zgrajen velik, sodobno urejen zdravstveni
dom, v katerem so splošne in vse specialistične ambulante, dispanzerska služba, otološki oddelek, rentgen, fizioterapija in laboratoriji, v gradnji pa je sodobna zobna ambulanta. Razen tega so bili urejeni novi prostori za 4 obratne ambulante in prostori za porodnišnico, v kratkem pa se bo začela gradnja novega poslopja bolnice za ginekologijo in porodništvo. Precejšnja sredstva pa so bila vložena tudi za novo opremo ter instru-mentarij.
S tem, da so bili urejeni potrebni prostori in ordinacije, so bili ustvarjeni osnovni pogoji za kvalitetnejše kurativno delo, kar že lahko do sedaj ugotavljamo, prav tako pa so bili s tem ustvarjeni pogoji za nadaljnje uspešno preventivno delo, ki mora biti osnova vse zdravstvene službe.
Zdravstveno stanje prebivalstva
Če si hočemo ustvariti pravilno sliko zdravstvenega stanja prebivalstva kakega kraja, moramo uporabljati različne kazatelje, ki nam odkrivajo zdravstveno stanje prebivalstva, kažejo pa nam tudi vzroke, ki so to stanje povzročili.
V glavnem nam daje kazatelje demografska vitalna in obolevnostna statistika ter statistika higienskega okolja, v katerem človek živi. Zelo važne podatke daje statistika o obolevanju. Če bi se naslanjali samo na umrljivost, bi ne zajeli bolezni, za katerimi ljudje ne umirajo, temveč često le obolevajo. Te bolezni pripravljajo ugodna tla za druge bolezni, ki lahko povzroče tudi smrt. Zato so nam pri presoji zdravstvenega stanja potrebni zlasti podatki o splošnem obolevanju, o vzrokih obolevanja, o specifičnem obolevanju in podatki o umrljivosti.
Kot osnovo za analizo stanja se bomo poslužili podatkov leta 1957, ki so bili podrobno obdelani in vzeti iz statističnih podatkov OHZ Kranj, ki se pa do konca leta 1959 niso bistveno spremenili.
Število rojstev je zadovoljivo, saj izkazuje okrajno povprečje 18.80 rojstev na 1000 prebivalcev. Po občinah se suče do najnižjega števila 16.35 v Cetkljah do najvišjega 20.27 v Škofji Loki.
Naravni prirastek je v okrajnem povprečju 10.42 na 1000 prebivalcev. Najvišji je 13.40 v Škofji Loki, najnižji 6.95 v Bohinju.
Umrljivost dojenčkov do enega leta je pri vsakem narodu kazatelj splošne kulturne stopnje in pa življenjskega standarda. Prvo leto življenja je bilo in je še danes najbolj kritična doba za otroka; najbolj usoden je prvi mesec, nato pa nevarnost upada.
Umrljivost v prvem tednu življenja imenujemo zgodnjo umrljivost; ta je ostala visoka tudi v državah, ki izkazujejo sicer nizko umrljivost.
V jugoslovanskem merilu pride 12.8 odstotka vseh umrlih dojenčkov na čas od 1. do 6. dne življenja, v Švedski pa 34.2 odstotka; od 7. do 30. dne življenja pri nas 20.9 odstotka, na Švedskem le 11.8 odstotka. Zgodnja umrljivost od 1. do 6. dne življenja je pogojena z različnimi činitelji, na katere teže vplivamo. To so nedonošenost in porodne poškodbe. Na nekatere pa sploh ne moremo vplivati, kot na primer na prirojene nakaze. Na umrljivost v dobi od 1. do 12. meseca pa laže vplivamo, ker gre za bolezni, ki jih lahko preprečimo.
Umrljivost dojenčkov na vsem svetu v zadnjem času bolj ali manj hitro upada, tako tudi pri nas. To povzročajo različni činitelji. Omenimo naj samo nagli razvoj znanja o postanku in profilaksi infekcij, o higieni mleka, prehrani, fiziologiji donošenega in nedonošenega novorojenčka, odkritje antibiotikov, nadalje socialno-medicinsko orientacijo te veje zdravstva in končno v nemajhni meri zboljšanje ekonomske in kulturne ravni prebivalcev.
V našem okraju je bilo leta 1957 med vsemi umrlimi 69 dojenčkov, to je 6.21 odstotka vseh umrlih.
V	prvem tednu	življenja je umrlo
v	starosti	od	7	do	30	dni .	.
v	starosti	od	2	do	5	mesecev	.
v	starosti	od	6	do	11	mesecev	.
33 ali 47.82 % vseh umrlih dojenčkov
11	ali 15.94 %> vseh umrlih dojenčkov 13 ali 18.84 °/o vseh umrlih dojenčkov
12	ali 17.39 °/o vseh umrlih dojenčkov
Vzrok za smrt dojenčkov so na prvem mestu bolezni, in sicer v 31 primerih oziroma 44.9 %. Od teh je umrlo v prvem tednu 25 ali 36.2 °/o vseh umrlih dojenčkov (oziroma 80.64 % dojenčkov, ki so umrli zaradi bolezni). Na drugem mestu so bolezni dihal (pljučnica). Tu je 21 primerov ali 30.4 % vseh umrlih dojenčkov.
Odstotek umrljivosti dojenčkov do enega leta je bil v kranjskem okraju 1956. leta 4.36 °/o (v LRS 4.89 °/o), 1957. leta 2.76 °/o (v LRS 4.63 %>) in 1959. leta 2.56 % (v LRS 3.50 %).
To naglo zmanjšanje je vsekakor razveseljivo in je upravičeno v ponos celotni zdravstveni službi. Ker so se odstotki od leta 1956 po občinah bistveno spremenili, navajam podatke po občinah samo iz leta 1959. Pod povprečjem so občinski ljudski odbori: Radovljica 1.77%, Tržič 1.49%, Bohinj 1.31%. Nad povprečjem so vse ostale občine: Kranj 2.62%, Škofja Loka 3.49 %, Železniki 2.47 % in Jesenice 4.29 %.
Da so bili doseženi na tem področju takšni uspehi, je vzrok prav v tem, da smo že v letu 1947 začeli posvečati posebno pozornost zaščiti žene in otroka in da smo v letu 1956 z ustanovitvijo posebnega referata za to službo pri OLO in s povečanjem strokovnega zdravstvenega kadra
ter institucij začeli sistematično delo. To delo ima širšo osnovo in je zajelo ženo, predšolskega otroka in šolarja oziroma družino.
Splošna umrljivost v okrajnem povprečju je 8.36 na 1000 prebivalcev, medtem ko je v republiškem povprečju 8.66. Najnižja v okrajnem merilu je v Kranju (6.80) in najvišja v Radovljici (10.87).
V tabeli navajamo poglavitne vzroke smrti, zaradi katerih so umirali
ljudje v letu 1957:								
Občina	Umrlo vseh	TBC	Rak	Kap	Srčne bolezni	Bolezni dihal	Starost	Ne- zgode
Bled	85	1	17	10	24	8	11	9
Botonj	51	1	11	1	24	3	2	3
Cerklje	38	—	4	5	12	4	8	3
Kranj	274	6	55	36	68	36	20	27
Jesenice	223	5	32	11	93	27	15	5
Radovljica	127	1	14	21	30	13	10	14
Škofja Loka	76	5	13	7	19	11	6	5
Gorenja Vas	68	—	7	6	29	11	5	3
Tržič	80	2	13	10	29	11	2	7
Železniki	64	—	12	6	14	9	5	8
Žiri	25	—	5	3	9	5	1	—
Skupaj:	1111	21	183	116	351	138	85	100
Med vzroki smrti so na prvem mestu v okrajnem merilu in v vseh občinah razne bolezni srca. To ni posebnost našega okraja kakor tudi ne Slovenije, temveč vidimo enako podobo v vseh civiliziranih državah. Med različnimi vzroki, ki povzročajo smrt pri srčnih obolenjih, je na prvem mestu revmatizem, pa tudi že sam današnji način življenja povzroča po motnjah živčnega sistema tudi okvare na srcu in ožilju. Zaradi bolezni srca in ožilja je umrlo 31.59 % vseh umrlih v letu 1957.
Na drugem mestu so smrti zaradi rakastih obolenj — 16.47 % vseh umrlih. Na tretjem mestu so smrti zaradi bolezni dihal (11.52 %). Sledijo smrti zaradi bolezni možgan s kapjo (10.4 °/o), nezgode (9%), starost (7,6%) in tuberkuloza (1.8 %).
Zelo važne podatke pri presoji zdravstvenega stanja daje statistika o obolevanjih. V prilogi prikazuje tabela št. 1 bolezni razvrščene po številu bolnikov, ki so imeli bolezenski dopust zaradi določene bolezni v letu 1957. Tabela št. 2 pa prikazuje razvrstitev bolezni izpisanih bolnikov po številu bolezenskih dni v istem letu.
Tabela št. 1 nam ne odkriva nič novega, ampak samo potrjuje že staro ugotovitev, da ima bolezenski dopust največ naših ljudi zaradi bolezni dihal, poškodb pri delu, bolezni prebavil, kosti, kože, poškodb izven dela, živčnih bolezni, bolezni ženskih rodil, komplikacij nosečnosti itd. Ogledali si bomo bolezni, ki so na prvih desetih mestih.
Zdravstveni dom Kran)
1.	Bolezni dihal so na prvem mestu. Njih odstotek je glede na vse bolezni 36.22 %. Bolezenski dopust je imelo 18.650 bolnikov 150.992 dni, eden povprečno 8.1 dne. V ambulantno poliklinični službi je bilo prvih pregledov bolnikov zaradi bolezni dihal 46.354. Med temi je iskalo zdravniško pomoč zaradi gripe v obeh epidemijah v tem letu (1957) 19.984 oseb.
2.	Poškodbe pri delu. Po odstotku zavzemajo drugo mesto z 9.16 % vseh bolezni. 4.714 poškodovancev je imelo bolezenski dopust 79.781 dni, en poškodovanec povprečno 16.9 dneva. V ordinacijah se je javilo 5.341 poškodovancev, vendar ni bil pri vseh potreben bolezenski dopust.
Pomanjkljiva zaščita pri delu in zanemarjanje higiensko-tehničnih predpisov nam povzročata ne le veliko materialno škodo, temveč tudi nepotrebna obolenja in poškodbe. Ponekod ne izpolnjujejo ustreznih ukrepov, drugod sicer formalno izpolnjujejo zakonske obveznosti glede tehničnih in higienskih ukrepov, ne skrbe pa za to, da bi se delavci naučili uporabljati zaščitna sredstva in da bi se disciplina glede tega izboljšala. Posamezni delavci bodisi zaradi nezadostne strokovne izobrazbe bodisi zato, ker ne vedo, kje se lahko zgode nesreče, neradi uporabljajo zaščitna sredstva in se ne ravnajo po zakonitih predpisih, sklepih in napotkih delavskega sveta in strokovnih voditeljev.
3.	Tuberkuloza pljuč. Ta je po izgubljenih delovnih dnevih na tretjem mestu. Zaradi nje je bilo 400 bolnikov na bolezenskem dopustu 69.383 dni, povprečno en bolnik 173.4 dni. Sicer je tuberkuloza po številu bolnikov šele na 17. mestu z 0.77 % vseh bolezni. Vendar pa je hudo ekonomsko zlo, ne samo za čas bolezni, temveč tudi kasneje po zdravljenju, ker zapušča večjo ali manjšo invalidnost.
4.	Bolezni kosti in gibal. Te bolezni je 6.49 %. 3.337 bolnikov je imelo bolezenski dopust 68.210 dni, en bolnik povprečno 20.4 dni. V ordinacijah je iskalo pomoči 13.495 bolnikov.
5.	Bolezni prebavil je 7.46 % vseh bolezni. 3.842 bolnikov je imelo bolezenski dopust 57.185 dni, povprečno vsak 14.8 dneva. Pomoči je iskalo 17.628 bolnikov.
6.	Poškodbe izven dela. Teh je 5.52 % vseh bolezni. 2.939 bolnikov je imelo 49.385 dni bolezenskega dopusta, povprečno 17.3 dni na bolnika. V ordinacijah se je javilo 11.293 bolnikov.
7.	Živčne bolezni. Teh je 3.11% vseh bolezni. 1.605 bolnikov je imelo 45.343 izgubljenih delovnih dni, povprečno pride torej 28.2 dni na bolnika.
8.	Bolezni kože. Te je 6.41 % vseh bolezni, 3.297 bolnikov je izgubilo 32.414 delovnih dni, povprečno 9.8 dni na bolnika.
9.	Nerevmatična obolenja srca zaznamujejo 1.82 % vseh bolezni. 937 bolnikov je zaradi tega imelo 25.934 dni bolezenskega dopusta, povprečno 27.6 dni.
10.	Komplikacij nosečnosti Je bilo 2.20 % vseh bolezni. Pri tem je 1.128 bolnic imelo 22.149 dni bolezenskega dopusta, povprečno torej 19.6 dni na bolnika.
Tako bi lahko še naprej naštevali bolezni, izgubljene dneve, povprečno število dni bolezenskega dopusta itd. do skupne ugotovitve: v ordinacijah je bilo prvih pregledov 195.859, ponovnih pregledov pa 321.175. V bolnišnice je bilo poslanih 13.634 ljudi.
Javna zdravstvena služba, ambulantno poliklinična in klinična je vložila ogromno dela in naporov v zdravljenje, kljub temu se pa nismo s tem zadosti približali prvemu cilju — zmanjševanju in omejevanju preštevilnih obolevanj in bolezni.
Patološka slika na Gorenjskem je skoraj enaka v vseh krajih. Menjava se samo zaporedje prvih 10 bolezni, vendar so bolezni dihal povsod na prvem mestu. Njih odstotek je glede na vse bolezni najmanjši na Bledu (29.33 %), največji na Jesenicah (40.51 °/o) in v Radovljici (39.76 %).
Poškodb pri delu je najmanj v Kranju (6.22 %), največ na Bledu (13.38 %) in na Jesenicah (13.16 %).
Bolezni prebavil in jeter je najmanj na Jesenicah (6.43 %) in v Kranju (6.95), največ pa na Bledu (11.64 %>).
Poškodbe izven dela: najnižji odstotek je v Tržiču (4.89 %), najvišji na Bledu (6.61 %).
Bolezni kosti in gibal: najnižji odstotek je v Tržiču (5.76 0/o), najvišji na Jesenicah (7.08 %>).
Tako sledimo lahko v priloženih tabelah bolezni za boleznijo in odkrivamo v številkah njih pomen in značaj za patologijo posameznih območij zdravstvenih domov.
Higienska služba
Higiensko službo je razen drugih zdravstvenih zavodov v glavnem opravljal okrajni higienski zavod, ki je bil ustanovljen kot samostojen zavod 1955. leta.
Zavod je v sodelovanju z drugimi zdravstvenimi zavodi mnogo storil za zdravstveno prosvetljevanje ljudi, !kar se neposredno kaže tudi v koriščenju kurativnih, predvsem pa preventivnih institucij in v zdravstvenem stanju prebivalstva.
Epidemiološko stanje v okraju je bilo v letih 1947—1959 zadovoljivo. Razen epidemij gripe, otroških bolezni (ošpic, oslovskega kašlja, škrlatinke, otroške paralize) in manjših krajevno omejenih epidemij, večjih epidemij ni bilo. V splošnem se opaža zmanjšanje nalezljivih bolezni. Če primerjamo republiško in okrajno povprečje na 1.000 prebivalcev, so tifus, oslovski kašelj, vnetje možganske mrene, nalezljiva zlatenica in paratifus C nekoliko nad republiškim povprečjem, pri vseh drugih epidemičnih boleznih pa je okrajno povprečje enako republiškemu ali pa pod republiškim povprečjem.
Najuspešnejše sredstvo proti širjenju nalezljivih bolezni so zaščitna cepljenja. Ta so se opravljala kontinuirano in je bil odziv zadovoljiv. Vršilo se je obvezno cepljenje proti kozam, davici, tetanusu in v določenih primerih tudi cepljenje odraslih proti tifusu in paratifusu.
V	letih 1957—1958 je bila izvedena tudi široka akcija cepljenja proti otroški paralizi, ki je zajela vse predšolske otroke od 0 do 7 let in šolarje I., II. in III. razreda, v Kranju in na Jesenicah pa tudi IV. in V. razreda. Četudi je bilo to cepljenje na prostovoljni bazi, je bil odziv odličen, cepljenih je bilo 93.3 % otrok. Razen tega je bilo v letu 1953 izvedeno obvezno fluorografiranje vsega prebivalstva. Uspeh je bil tudi pri tej akciji skoraj stoodstoten.
V	okraju se izvaja tudi širša akcija, ki že dve leti redno teče; to je fluorizacija zobovja, ki je zajela precejšnje število nosečnic, predšolskih
otrok in šolarjev do 11. leta. Razen tega je bilo izvršenih nekaj krajevnih akcij, kot fluorografski pregledi po posameznih občinah in podjetjih ter pregledi žena. Vse akcije so bile dobro pripravljene in se je zdravstvena služba izkazala s svojo sposobnostjo in zmogljivostjo v polni meri.
Zavod je v teh letih opravil tudi mnoge preglede živilskih obratov in živil ter z neposrednim nadzorom nad živili dosegel, da so le-ta prihajala na trg neoporečna. To je preprečilo mnoga črevesna in druga obolenja, ki bi lahko nastala zaradi slabega ali celo neužitnega blaga. Pitna voda je bila pod stalnim nadzorom; izvedene so bile preiskave in kloriranje vodovodov, vodnjakov in kapnic. S tem so se neposredno preprečevala obolenja, ki bi se lahko pojavila, saj je bilo izmed preiskanih vzorcev pitne vode kakih 24 % neprimernih.
Težak problem pomenijo še vedno v našem okraju neprimerno urejene klavnice, predelovalnice za mesne izdelke, pekarne, skladišča za živila, medtem ko so v zadnjih letih začeli pospešeno urejati gostinske obrate in trgovine. Tudi glede industrijske higiene je bilo mnogo storjenega, saj so se po nalogu higienske službe odpravile mnoge higiensko-tehnične pomanjkljivosti. Prav tako se je glede na stalni higienski nadzor nad šolami higiensko-sanitarna raven v šolah znatno zboljšala.
Vse naštete in mnoge druge akcije, ki jih je izvajal Okrajni higienski zavod sam ali pa v sodelovanju z drugimi zdravstvenimi zavodi, organi in organizacijami, so mnogo pripomogle k omejevanju raznih bolezni in so skupno s kurativno službo neposredno vplivale na reševanje raznih zdravstvenih problemov in odpravljanje sanitarno-higienskih pomanjkljivosti, ter s tem tudi neposredno vplivale na zdravstveno stanje prebivalstva.
Ko prihajamo k zaključku, moramo še enkrat ugotoviti, da je zdravstvena služba glede na nezadostne in neprimerne prostore, slabo opremljene ordinacije in pomanjkanje strokovnega zdravstvenega kadra takoj po vojni naredila v dobi od leta 1945—1959 ogromno in da je izvenbol-nična služba razen v nekaj primerih za daljšo dobo urejena in da bo treba postopno do kraja urediti le še bolnišniško službo.
Prav tako lahko iz navedenih statističnih podatkov ugotovimo, da je kljub nekaterim pomanjkljivostim v zdravstveni službi in precejšnjemu porastu števila dni bolezenskih dopustov in slabih rezultatov glede nekaterih bolezni, ki so nad republiškim povprečjem, stanje zadovoljivo, na nekaterih zdravstvenih področjih pa celo odlično.
Za vse to pa imajo ogromne zasluge zdravstveni zavodi in zdravstveni kadri, ki so v vseh letih opravili ogromno dela, prav tako pa tudi ljudski odbori oziroma družba na sploh, ki je dala precejšnja sredstva za izgraditev in ureditev zdravstvenih institucij. Neposredno pa je k uspe-
hom pri urejanju zdravstvene službe prispevala tudi zdravstvena zakonodaja, ki je s sistematičnim izdajanjem predpisov urejala in usmerjala to službo.
Če torej ugotavljamo, da je zdravstvena služba zadovoljivo opravljala svojo nalogo in da so vsi pogoji tudi za njen nadaljnji uspešni razvoj, pa moramo obenem poudariti, da bo treba tudi v prihodnje tej službi nuditi potrebno materialno pomoč in skrbeti za strokovne kadre, da bo lahko nudila sodobno zdravstveno pomoč. To je potrebno tem bolj sedaj, odkar so po zakonu o zdravstvenem zavarovanju kmetijskih proizvajalcev, ki je izšel 1959. leta, zavarovanci v glavnem vsi prebivalci kranjskega okraja.
Tabela vseh bolezni za leto	1957 po	številu
bolnikov (izpisani bolniki)		Tabela št.
!	Število	% glede na
	bolnikov	vse bolezni
1. Bolezni dihal	18.650	36,22
2. Poškodbe pri delu A	4.714	9,16
3. Bolezni prebavil in jeter	3.842	7,46
4. Bolezni kosti in drugih gibal	3.337	6,49
5. Obolenja kože in podkožja	3.297	6,41
6. Zdravi: šifra 0	3.256	6,33
7. Poškodbe izven dela	2.839	5,52
8. Živčne bolezni, duševne in psi h on e v rotičn e		
motnje ter motnje osebnosti	1.605	3,11
9. Bolezni ženskih spolovil	1.401	2,72
10. Porodnice	1.148	2,23
11. Komplikacije nosečnosti, poroda im otrokovanja	1,128	2,20
12. Bolezni čutil	1.124	2,18
13. Simptomi, nezadostno definirana stanja		
in senilnost	966	1,88
14. Nerevmatična obolenja srca in bolezni ožilja	937	1,82
15. Bolezni ledvic, mokril in spolovil	889	1,72
16. Bolezni ust in zobovja	713	1,38
17. Tuberkuloza	400	0,77
18. Druge kužne im parazitarne bolezni	277	0,53
19. Alergične bolezni	257	0,50
20. Novotvorbe	181	0,35
21. Bolezni krvi in krvotvornih organov	147	0,28
22. Bolezni žlez notramjic	134	0,26
23. Kronične revmatične bolezni srca	106	0,20
24. Akutno revmatično vnetje	69	0,13
25. Presnovne motnje in avitaminoze	38	0,07
26. Prirojene nakaze	19	0,05
27. Spolne bolezni	16	0,03
Skupaj	51.490	100,00
MESTNA
Ta bel a vse h bolezni izgubljenih
Bolezen
1.	Bolezni dihal
2.	Porodnice
3.	Poškodbe pri delu A
4.	Tuberkuloza
5.	Bolezni kosti in drugih gibal
6.	Bolezni prebavili in jeter
7.	Poškodbe izven dela B
8.	Živčne bolezni, duševne in psihonevro-tične motnje ter motnje osebnosti
9.	Obolenja kože in podkožja
10.	Nerevmatična obolenja srca in bolezni ..ožilja
11.	Komplikacije nosečnosti, poroda in oitrofcovainjia
12.	Bolezni ženskih spolovil
13.	Bolezni ledvic, mokril in spolovil
14.	Zdravi: šifra 0
15.	Novotvorbe
16.	Bolezni čutil
17.	Bolezni žlez notranjic
18.	Alergične bolezni
19.	Simptomi, nezadostno definirana stanja ih senilnost
20.	Druge kužne in parazitske bolezni
21.	Bolezni krvi in krvotvomih organov
22.	Kronične revmatične bolezni srca
23.	Bolezni ust in zobovja
24.	Akutno revmatično vnetje
25.	Prirojene nakaze
26.	Presnovne motnje in avitaminoze
27.	Spolne bolezni
Skupaj
leto	1957 po	ŠTe	v i 1 u
. (izpisa	ni bolniki)	Tabela št. 2	
	^ .		
	S	J -ž-s T-4 C2	'S
'o o 5 ^ CU-2 3 -E O C/)	Štev. izgubljt dni skupno		izgubljenih d % glede na skupno štev.
18.650	150.992	8,1	18,30
1.148	104.177	90,7	12,62
4.714	79.781	16,9	9,67
400	69.383	173,4	8,40
3.337	68.210	20,4	8,27
3.842	57.185	14,8	6,93
2.839	49.385	17,3	5,98
1.605	45.343	28,2	5,50
3.297	32.414	9,8	3,93
937	25.934	27,6	3,14
1.128	22.149	19,6	2,63
1.401	21.436	15,3	2,59
889	16.320	18,3	1,97
3.256	14.338	4,4	1,75
181	13.197	72,9	1,60
1.124	13.085	11,6	1,58
134	7.619	56,8	0,92
257	5.763	22,4	0,70
966	5.603	5,8	0,68
277	5.277	19,0	0,64
147	4.775	32,4	0,58
106	4.143	39,0	0,50
713	3.652	5,1	0,44
69	2.603	37,7	0,32
19	1.030	54,2	0,13
38	987	25,9	0,12
16	465	29,0	0,06
51.490	825.246	16,02	100,0
THE DEVELOPMENT OF MEDICAL SERVICE IN THE UPPER CARNIOLA AFTER THE WAR
S u m m a r y
• The author of this article showed the development of medical Service on the territorj of the municipality of Kranj. He indicated the State of the medical employees before the second world war, immediately after it and at the end of 1959. The article shows also the activity of medical Service before and during the war, and its quick groTOth after the liberation up to the present day. It presents the great progress in the number of medical employees, of the wor units, of the constructions of buildings, and of the results of the social administration.
The statistics and the analysis show the mortality, the illnesses and the health conditions of the population. The article presents hygienic Service, different preventive measures and finally the results attained by medical Service in this short period in spite1 tif the difficulties to overcome especially after the war.
POPRAVKI
Str. 5, vrsta 2 od sp. namesto Borštnik — Borsnik Str. 11, v op. vrsta 7 od zg. namesto tab. 1:3 — tab. 1-3 Str. 16, v op. namesto najdbišč — najdišč Str- 36, v op. vrsta	1	od zg.	namesto	P. Petu — P. Petru
Str. 51, v	op. vrsta	5	od zg.	namesto	cirka — circa
Str. 59, v	op. vrsta	5	od zg.	namesto	]. Lavrenčič — 7. Lavre
Str. 60, v	op. vrsta	5	od zg.	namesto	Nassamcz — Nassawicz
Str. 63, v	op. vrsta	7	od zg.	namesto	P. Pintar — L. Pintar
Str. 70, vrsta 18 od zg. namesto ob poti — ob ulici Str. 91, op. k tabeli namesto • reduciran na 1 ha. — 'reduciran na 1 ha.
Str. 104, vrsta 10 od zg. namesto 48 krc. — 38 krc.
Str. 161, v naslovu slike namesto M. Marinovi — M. Merianovi Str. 204, v	op. vrsta	4 od zg.	namesto	18 Gl. zbirke — 16 Gl. zbirke
Str. 204, v	op. vrsta	5 od zg.	namesto	'st. 24, D AS. — št- 124,	D AS.
Str. 204, v	op. vrsta	6	od	zg.	namesto	20. 4. 1784, — 20. 4. 1783,
Str. 209, v	op. vrsta	2	od	sp.	namesto	oficiel —	officiel
Str. 212, v op. vrsta 2 od zg. namesto 60 J. Žontar, — 60 J, Polec,
Str. 222, vrsta 19 od zg. namesto Aleseva — Aleševa
Str. 227, v	op. vrsta	1	od	sp.	namesto	F. Trdina	— S. Trdina	in namesto 938, — 1938,
Str. 256, v	op. vrsta	1	od	zg.	namesto	Slovenski	— Slovanski
Str. 257, v op. vrsta 1 od zg. namesto Kosovska — Kosovka
Str. 261, vrsta 10 od zg. namesto filozorfskih — filozofskih
Str- 278, v	op. vrsta	1 od zg.	namesto	]. Tavčar, — /. Tavčar,
Str. 280, v	op. vrsta	7 od zg.	namesto	v Kranju — o Kranju
Str. 296, 297 in 298 pri vseh glavah tabel namesto Župnije in kraji — Kraji
Str. 309, v op. vrsta 3 od zg. namesto 1930 — 1940
Str. 349, vrsta 7 od sp. namesto spes — spis
Str. 357, vrsta 5 od sp. namesto vezo — zvezo
Str. 359, v op. vrsta 2 od zg. namesto Stane Žagar — Stane Šinkovec
Str. 371, vrsta 2 od zg. namesto goro. Od tod — gdro, od tod
Str. 372, vrsta 7 od zg. namesto kokrško — Kokrško
Str- 379, v op. vrsta 1 od zg. namesto na Štajerskem — na Štajersko
Str. 390, vrsta 16 od zg. namesto Šorlijv — Šorlijev
Str. 394, vrsta 5 od sp. namesto terorjem.26 — terorjem.62
Str. 406, vrsta 2 od sp. namesto izvršni — izvršilni
Str. 437, vrsta 2 od sp. namesto drugod. — drugod,
Str- 484, vrsta 8 od zg. namesto premoiejši — premožnejši
n
In vidi
tyyrw\tuq
4 VN1S31AI





.