228
Anton Medved: Pomladanska.
A glej nesree! priklati se v one klance ljuta guja (kaa), ki zane preati na mladie, mlade sokolovie, ter jih zalezuje, da morajo beati iz gnezda vedno vie med skaline. Ko stari sivi sokol zapua mladie, da se vspne za vedno pod sinje oblake, daje jim e zadnje naroilo, da se maujejo nad kleto alo (kao).
Eto vjera, eto kletva moja,
Osvetnike vas ostavljam krute
A osvetu na alu prokletu,
I na alu in na alovie.
Na osvetu moja eda siva!
Bez slobode ivota vam nema,
Ni junatva bez nevolje teke;
A nevolja slogom druge vee,
A junaci u slozi su jaci;
I vi slozi i zadruzi vierni
Svog nedau okajte babajka
I krvlju mu osvjetlajte krila;
Koji nee, teko njemu bilo:
Sivoga mi nenosio perja,
Nevijo se po nebesku luku,
Zarkoga se nenagledo sunca;
Nebilo mu ptia odgojia, Ako 1' bilo, ali robovalo.
Z grozo posluajo ptici sokolovii zadnjo eljo svojega babajka (oeta). Vsi se zaveejo slovesno, da ga hoejo grozno maevati. Vsakdo takoj spozna, kaj pomenja ta alegorija: da je sokol Bonjak, sokolovii njegovi sinovi, ki so mirno bivali v svojih selih, dokler se ne priklati kaa, krvieljni Turek in njen strupeni zarod. Ta spev je ob jednem uvod celemu epu, ker vedno se ponavlja, kar vila pravi ob koncu speva:
Pa eto ti pobratime dragi, Sto cvijeli po Javorju kletu .... Sve ti ptii po razbojih cviele; Krvavi jim do oiuh kljuni, Grozni nokti do sivoga perja; Nema dana, kad nije mejdana, Nema ljeta bez krvnih osvetah, Niti klanca bez bojna udarca."
(N. m. 12 nasl.J (Konec.)
Pomladanska.
1 a dolgo, teko smo akali, O vigred, da prisije spet; Razpada zdaj sneena halja, Pred nami zemlja se razgalja Iz nje za cvetom sili cvet, In kal odpira se ob kali, Kar dolgo, teko smo akali.
Zdaj slobodno se veselimo, Hitimo pod nebeki strop Na ravne travnike, vrtove In v strme hribe in gozdove, Da s solncem spremimo v pokop Poslednji sneg, spomin na zimo. Zdaj slobodno se veselimo!
O topli arek, svet prekrasni, Prirode nepojmljivi red! Po ilah tee kri iveje, In tudi v duo nekaj greje, Kot bi se tajal trdi led Otrplih ustev v dui jasni. O topli arek, svet prekrasni!
Mi z vami, ptii lahkokrili, V naroji boajoih sap Najraji kviku bi vzleteli, Iz grla istega zapeli, Da reke bi grmei slap Z zveneim petjem preglasili, O ptii drobni, lahkokrili!
Le kratek as, le dni minljive" Tako bi pevali z viin Porono krilo zemlja nosi, Nebo cvetice nanjo trosi; Zdaj glej, posluaj, zemlje sin, Napoji se lepote ive Ta kratki as, te dni minljive!"
In ti, pomlad, ti hi nebesna, Poslanka dobrega Boga, Prilagaj gorke nam poljube, Na elu gladi temne gube, Raznetaj ogenj nam srca, Zatiraj ustva topo-resna, O ti pomlad, ti hi nebesna!
Naj tudi hrujejo viharji, Odmikajo tvoj zlati as, Ti vedno lepa, vselej nova, Kasneja asih, a gotova, Ogrej, krepaj, pomlajaj nas, Ki dan za dnevom smo v viharji Hladneji, trudneji in starji.
Anton Medved,
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si