V Ljubljani Natisnila Katoliška tiskarna Letnik 1913 KAZALO k 48. letniku (1913) Ljubljanskega Škofijskega Lista (Skupaj 12 številk.) t• Stran Actiones scenicae in ecclesiis......................... 69 Altare privilegiatum.....................................109 Anton Bonaventura, duhovnikom ... 49, 108 „ „ dušnim pastirjem ... 143 „ „ postni pastirski list . . . 1 „ „ vernikom........................103 Antonius Bonaventura Fastenhirtenbrief . 15 Apostolstvo sv. Cirila in Metoda.........................110 B. Benedictio piorum objectorum a Summo Pontifice peracta 131 Binatio in festis suppressis............................ 47 Binacija ob katoliškem shodu.............................118 Birmovanje.................................. 42, 66, 118 Brevir 149, 150 Bulgarija — matični izpiski............................. 27 C. Carinske ugodnosti pri naročevanju zvonov 47 Centralna komisija — nje zastopnik na Kranjskem ...............................................114 Cerkve — njih osuševanje . 27 Cerkvena glasba...................................109 Cerkveno-glasbena komisija........................133 Communio die paschatis in ecclesiis non paro- chialibus........................................... 70 Communio infirmarum in monasterio clausurae papalis......................................... 45 Constitutio apostolica de S. Eucharistia promiscuo ritu sumenda................................. 37 Conventio inter Ordinarios Provinciae illyricae quoad dispensationes matrimoniales ... 44 Ü. Decretum circa missas gregorianas.................101 „ de missis votivis et de requie ... 100 „ de monialium et sororum confessionibus ......................................73, 121 de qualitate missae ad indulg. altaris privilegiati lucrandam......109 Dedicatio ecclesiae — vigiliae ad reliquias . Dekanski shod 1. 1913............................. Delo in časopisje................................. „ na političnem polju........................... „ prosvetno .................................... proti alkoholizmu .........................58 „ proti izseljevanju............................ „ v zavodu sv. Stanislava....................... „ za časno blagostanje . „ za delavce................................ „ za mladino................................ „ za posebne pobožnosti......................... Dijaške Marijine kongregacije . . Direktorij za 1. 1913............................. Dispensationes matrimoniales...................... Dubia circa missas pro defunctis.................. Društveni znaki v ljudskih šolah . . Družba treznosti.................................. Duhovne vaje 108, 147, Duhovnikom ljubljanske škofije za 1. 1913. . Dvojno obvestilo.................................. E. Extensio indultorum circa absolutiones generales III. Ordinis FF. Min.......................... F. Fastenhirtenbrief................................... Fastenmandat ....................................... Frančiškansko vzgojevališče na Košljunu . . . H. Hranilnice - nalaganje cerkvenih glavnic do 3000 K ............................................. I. Indulgentia plenaria in hon. B. M, V. Immac. primo sabbato cuiuslibet mensis lucranda Indulgentiae pro piis exercitiis in hon. Immaculati cordis B. M. V................................. Stran 145 94 60 63 . 54 154 59 51 57 58 50 53 86 25 44 84 109 146 179 49 25 132 15 23 76 87 44 Indulgentiae pro invocatione Jesu Nominis . . „ pro laude Ssmi Sacramenti . . „ pro piis exercitiis in hon. S. Annae sodalitatis „Infantes diligentium“ Instruktion für die Landeskonservatoren . . . Izkušnja za srednješolske katehete.................. Izpiski — matični za Bulgarijo...................... » , Srbijo..................... „ Švico....................... Izplačevanje pokojnine po c. kr. poštni hranilnici ............................................... Izseljeniško vprašanje............................94, Izvršba periodičnih izplačil potom poštne hranilnice ............................................ J. Jubiläumsjahr....................................... Jubilaeum universale Constantini Magni . . . Jubilej Konštantinov......................... K. Kanonična vizitacija 1. 1913................. 42, 66, Karitativni shod v Brnu............................. Katehetska izkušnja za srednje šole................. Kateheze za prvo sv. spoved, obhajilo in sveto birmo............................................ Kolk ovna prostost v vojaških zadevah . . . . Kolkovanje računov in pobotnic...................... Konferenca dekanov 1. 1913.......................... „ pastoralna 1. 1913.................... „ Sodalitatis Ss. Cordis J esu 1.1912. 89, Konkurzni razpis 28, 68, 76, 88, 104, 111, 120, Brezovica ....................................... Smlednik, Godovič, Boh. Srednja vas, Koprivnik, Cirknica .................................... Šentpeter pri Nov. mestu, Košana................. Ovsiše........................................... Črnuče, Zalilog, Šent Gotard, Struge, Borovnica ............................................. Vrh (Sv. Trije kralji), Sv. Križ nad Jesenicami Ledine.................................... Podlipa.......................................... Sorica, Ribnica.................................. Konstantinov jubilej................................ Kupne pogodbe ...................................... L. Letno poročilo Patronata Vincencijeve družbe za mladino 1. 1912.................................. Litterae Apostol, de iubilaeo Constantini Magni M. Manuscripta religiosorum............................ Marijine kongregacije............................... Maša v zasebnih hišah............................... Matični izpiski za Bulgarijo........................ ,, .. „ Srbijo.......................... „ Švico .......................... Missa pro populo in festo patroni loci . . . . Motu proprio de Officiis Divinis .... .149, ™ Stran Nabirka milih darov za pogorelce v Gaishornu 168 Nabirka milih darov za pogorelce za Nußdorf na Solnograškem....................................102 Nadzorstvo šolsko...................................... 37 Nalaganje cerkvenih glavnic do 3000 K v hranilnicah .... 102 Navodilo za upravo cerkvenega in nadarbin- skega premoženja ..................................116 Nomen Mariae invocationi N. Jesu adjectum 130 Nove orgle............................................111 Novomašniki 1. 1913...................................110 Numismata scapularibus sufficienda....................131 0. Odlok o spovedi redovnic ... 121 Oratio dominica et aliae Officio Defunctorum praemitendae....................................... 42 Oratio: Obsecro ...................................... 41 Oratio pro defunctis relate ad constitutionem „Divino afflatu“................................... 41 Organisti — seznam ..........103, 128 Osuševanje cerkva..................................... 27 P. Pastoralne konference za 1. 1913 26, 154 „ 1.1912.................... 29 Pastirsko pismo o izseljevanju 137 Patronat Vincencijeve družbe za mladino . 75, 96 Pogorelci v Gaishornu..............................168 « „ Nußdorfu...............................102 Pokojnino — izplačuje c. kr. poštno-hranilni urad 102 Popravki in dostavki v maticah.....................111 Poročilo družbe treznosti.............................146 Poročilo o konferencah Sodalitatis ss. Cordis Jesu.........................................89, 105 Postna postava........................................ 14 Postni pastirski list.................................. 1 Posvetitev Brezmadežni................................143 Preces in fine Missae recitandae . ..................132 Prejem sv. zakramentov................................156 Primanjkovanje duhovnikov.............................117 Priporočilo domačih tvrdk.............................126 Privilegia Pii operis propagationis fidei . . 143 11. Računi — kolkovanje...................................124 Raziskavanje po maticah............................... 87 Različne opazke 28, 47, 87, 104, 111,119, 127, 135, 147 Razpis Schlackerjeve ustanove.........................119 Red za preizkušnje srednješolskih katehetskih kandidatov......................................... 45 _ Redovnice — odlok glede spovedi......................121 Rekruti — skrb zanje............................96, 108 Religiosi votorum solemnium extra claustra degentes subsunt episcopo........................... 44 S. Scapularibus sufficienda ss. numismata .... 131 Schlackerjeva ustanova............................... 119 Stran 113 114 69 129 114 47 27 135 117 102 108 85 82 77 49 118 145 45 96 125 124 26 26 105 136 28 68 76 88 104 111 120 136 49 87 75 77 133 86 70 27 135 117 66 150 Seznam organistov.................................... 103 Sistemizirane duhovske službe..........................147 Skrb za izseljence.................................. 64 „ „ rekrute.................................. 96 „ „ občinske ubožce.......................... 25 „Slovenski dom“ prepovedan.............................103 Slovstvo . 28, 48, 6-7, 111, 119, 127, 135, 148, 172 Spoved redovnic........................................121 Starine — trgovina z njimi.............................126 Strnitev drž. zadolžnic 4-2 o/0 nad 40.000 K . 86 Sveto leto................................. 79, 104, 172 g. Škofijska kronika 28, 48, 68, 76, 88, 104, 112, 120, 128, 136, 148 Škofijski List........................................ 172 Škofovi pridržaji.................................... 67 Šolski svet okrajni — udje................... 68 Šolsko nadzorstvo...................................... 37 T. Tolažba dušam v vicah.................................. 25 Tertiariorum Franciscalium preces......................131 Trgovina s starinskimi predmeti........................126 Ü. Umrli duhovniki: Karol Lenasi........................................ 76 Stran Janko Marenčič................................... 128 Franc Kummer.......................................128 Andrej Vole....................................... 136 Ignacij Šalehar....................................136 Franc Dolinar......................................136 Blaž Dekleva . . .. 148 Rajmund Kubinek....................................148 Martin Poč ........................................172 Uprava cerkvenega premoženja......................... 94 V. Vernikom.............................................103 Verouk na ljudskošolskih osemrazrednicah in na meščanskih šolah................................ 25 Verskozakladni davek.................................169 Verskozakladne maše in župni upravitelji . . 134 Vigiliae ad reliquias Martyrum in nocte ante dedicationem ecclesiae.............................145 Vojni zakon z dne 5. julija 1912..................... 71 Z. Zakon o šolskem nadzorstvu........................... 37 Zastopnik c. kr. centralne komisije za varstvo spomenikov.............................114, 136, 147 Zavod sv. Stanislava....................... 96, 99 ž. Župni upravitelji in verskozakladne maše 134 Letq_1913. LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST 1. Anton Bonaventura po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski vsem vernikom srečo, mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu.1 Kaj vam hočem za novo leto lepšega voščiti kakor srečo, mir in blagoslov srečo časno in večno mir z Bogom, z bližnjim in v lastnem srcu, blagoslov pri vseh delih za dušo in telo. Pa kje bi mogli vse te blaginje dobiti vsaj v nekoliki meri ? Edino v Gospodu našem Jezusu Kristusu, ki je ravno zato prišel na svet, da nam s svojim svetim naukom in z vsemi v našo korist zasnovanimi napravami prinese srečo, mir in blagoslov. Žalibog mnogi zanj ne marajo, pa srečo, mir in blagoslov iščejo drugod, iščejo zadoščenja svojim poželjivim strastem, iščejo kar naravnost v odpadu od Gospoda Jezusa Kristusa. To so oni krivi preroki, o katerih nam je že Kristus sam povedal, da bodo prihajali vse čase do konca sveta in bodo ljudi za-peljavali. Vsi čutimo, kako divji, strastni in brezobzirni so dandanes po vsem svetu, tudi v naši Avstriji, v naši ljubljanski škofiji. Kam se boste vi obrnili? Boste li ostali zvesti svojemu Jezusu, ali se boste odtrgali od njega in se oklenili krivih prerokov? Kje boste iskali srečo, mir in blagoslov? V taboru Kristusovem ali v taboru brezvernih odpadnikov? Rati bi vas vse pridržal pri Gospodu Jezusu in obvaroval odpada od njega in zato bomo pogledali nekatere okolnosti našega življenja in presodili, v katerem taboru je bolje: pri Gospodu Jezusu ali pri odpadnikih? 1. 0 svetu sploh. Nihče ne bo tajil, da je za nas silno važno vedeti, odkod je svet, odkod življenje na svetu. Kaj odgovarjajo na to vprašanje odpadniki, bogotajci? Ker ne priznajo Boga, morajo trditi, da je svet od vekomaj. Trdijo, da se je svet razvil sam od sebe, po svojih postavah brez Stvarnika in so se iz neke plinaste pratvarine razvile solnce, luna in zvezde. Tudi naše solnce je o svojem času nastalo iz prasnovi, od njega so se v teku časa odtrgale naše zvezde premičnice, med njimi tudi zemlja in od zemlje luna. Zavoljo prvotne vročine, kakor se še sedaj opaža na solncu, ni bilo v početku na zemlji nobenega življenja, bile so edino nežive snovi. Od kod torej življenje rastlinsko, od kod življenje živalsko? Za odgovor so bogotajci v zadregi. Znanost dokazuje, da življenje prihaja edino iz življenja: od kod torej prvo življenje? od kod toliko vrst rastlin? toliko vrst živali? Kdo bi preštel nebroj odgovorov na ta vprašanja! O vsakem odgovoru 1 Ta pastirski list naj se prečita in obrazloži ob nedeljah po novem letu, da bodo nedelje v postu proste za pretresljive postne pridige. se je trdilo, da je znanstveno dokazan in vendar ga je ista znanost zopet zavrgla kot zmoto. Čudna znanost! Bolj odkrito trdijo sedaj najbolj učeni brezverci, da ne vedo, od kod je svet, od kod življenje na svetu. Ali ni ta odgovor polom brezbožne znanosti! Kaj pa mi? Mi pa dobro vemo, da je ves svet ustvaril Bog, da je On ustvaril tudi prvo življenje, razne vrste rastlin in živali. Tako nam pripoveduje sv. pismo, tako trdi tudi naš razum. Ako se svet sedaj še razvija, mora imeti začetek tega razvijanja in pred začetkom ni bilo ničesar; ako traja razvoj milijone let, pa gremo nazaj, pridemo do prvega leta, do prvega dne, do prve minute: kaj pa je bilo poprej? Pred številko ena je nič: torej poprej ni bilo nič. Sveta ni bilo! Ako ga pa ni bilo, sedaj pa je, je morala biti pred njim neka neskončna moč, ki ga je postavila in mu dala zakone razvoja. In ta moč je Bog, to dejanje je pa stvarjenje. Isto velja o življenju. Rastlina izhaja iz rastline, žival iz živali. Odkod prva rastlina, od kod prva žival? Iz mrtve tvarine se ni moglo razviti življenje in celo tako umetno in raznovrstno življenje, kakor ga vidimo pri rastlinah in živalih. Naš um zahteva, da mora biti neka živa moč, ki je vžgala vse življenje na zemlji. In sicer mora ta živa moč biti ne le vsemogočna, ampak tudi neskočno razumna, ker le neskončen razum je mogel zasnovati življenje in njegovo mnogovrstnost. Taki moči pa pravimo Bog. Kako natanko torej vemo mi od kod je ves svet in od kod vse raznovrstno življenje. Vse se lepo ujema. In kar naš razum pove, nam potrjuje sam Gospod. 2. O človeku posebej. Zanimivo je za nas vprašanje, od kod je svet; še bolj zanimivo, da, za nas življenskega pomena je pa vprašanje, od kod je človek, od kod človeški rod? Zraven se pa še usiljuje prevažno vprašanje, kakšna je naša naloga na zemlji in kam gremo, kaj je naš zadnji namen. Ta vprašanja se tičejo nas samih; sami sebe. svojo nalogo in svoj namen moramo vendar poznati; saj drugače nikakor ne bi mogli mirno na zemlji živeti. Kaj odgovarjajo odpadli brezverci? Ker taje vsemogočnega Boga, morajo trditi, da se je človek razvil iz živalstva in da ni nič drugega, kakor žival, in sicer najbolj razvita žival. Ktr je žival, zato nima neumrjoče duše; nima ne razuma, ne proste volje; pride na svet, živi nekoliko časa; s smrtjo pa pogine popolnoma, kakor žival. Vprašaj brezverce za dokaze tako groznim trditvam! Nimajo jih. Vsa raziskavanja dokazujejo, da se človek prikaže na svetu hipoma v vsi svoji telesni in duševni popolnosti. Kako je to mogoče? Najbolj napredni brezverski učenjaki pravijo : ne vemo. No, pa človek nima samo živalskega življenja. Pri njem nahajamo še neko drugo življenje, ki se od živalskega bistveno razlikuje : človek misli, spoznava, hoče in ljubi; človek govori, napreduje, veruje, moli Boga in hrepeni po večnosti. Od kod vsi ti pojavi v človeškem življenju? Ali ne kažejo na neko posebno moč v človeku, iz katere vse to prihaja? In posebno prosta volja! Saj imamo prosto voljo; saj se vendar zavedamo, da delamo, kar in kakor hočemo in da smo za to odgovorni. Od kod vse to! Brezverec odgovori ! Oh, ne more. Tajiti mora razum, tajiti prosto voljo in trditi, da vse to življenje so le puste sanje in grde sleparije samega sebe. Prizadevali so se, razložiti začetek mišljenja, začetek govora, začetek vere : vse razlage so se jim izjalovile in najbolj odkritosrčni pravijo, da tega ne vedo. Kaj pa življenje naše in naš konec? Naš namen bi bil jesti, piti, uživati, vdajati se pohotnosti, pridobivati premoženje, časti in na zadnje poginiti. To naj bi bilo torej naše življenje! Mi kar zatrepetamo. Kdo pa ima vse uživanje, kakor si ga poželi? Ali ni na zemlji povsod veliko truda in znoja in solza in trpljenja? Koliko je pa srečnih trenutkov? Skoraj nič! Po sreči, po popolni sreči koprnimo, pa je dobiti ne moremo; vse življenje naj bi bila sama prevara! Ni čuda, da učeni brezverci trdijo, da je naša naj večja nesreča, ker smo pametni in se zavedamo, ter je bolj srečna žival, ki se naje in napije in ugodno brez zavednosti leži. Ne, ne ! brezverske trditve ne morejo biti resnične! Upira se jim vsa naša narava. Po-prašajmo svojega Učitelja, našega Gospoda Jezusa. On uči vse drugače! Mi nismo žival, mi smo otroci božji, imamo neumrjočo dušo, ki ima um in prosto voljo ter smo namenjeni za večno srečo, katero naj si na zemlji zaslužimo s pokorščino do Boga, Stvarnika. Da, naša večnost je toliko vredna, da je sam Sin božji prišel na svet nas poučit in je za nas na križu umrl, da nas spravi z Bogom in nam omogoči pot v srečno večnost. Kako veseli in tolažilni so ti nauki! Naš razum jih odobrava in tudi dokazuje; sedaj razumem vse svoje notranje življenje. Ker imam dušo bitno različno od telesa, zato mislim, zato imam prosto voljo, zato verujem in spoznam Boga, zato koprnim po večni sreči, katero naj si sam zaslužim; ker imam um in mislim, zato pa tudi govorim. Vera in govorica je bila dana že prvemu človeku. Kaka razlika med nami in brezverci! Mi se življenja veselimo ; mi vemo za svojo vzvišenost nad živalstvom; nas navdaja upanje srečne večnosti; solze in bolečine nas ne potlačijo, saj vemo, da čez Kalvarijo se pride v sveta nebesa ! 3. 0 človeku v društvu. Ljudje ne živimo vsak zase, kakor živali v gozdu. Zvezani smo med seboj po raznih društvih. Ne bom preiskoval naukov o začetku društvenega življenja, poglejmo rajši kar na tri glavna društva, v katerih živimo. Vsak človek živi v družini, v državi in v Cerkvi. Poprašajmo se, kaj trdi o teh društvih bogo-tajski odpadnik in kaj verni katoličan in iz katerih naukov nam prihaja več sreče, miru in blagoslova. a) Človek v družini. Kaj ne, v družini pridemo na svet, v družini zrastemo in vsak človek pripada kaki družini. Važno je vedeti, odkod družina in kakšen je njen namen. Ker brezverski odpadnik taji Boga, pač ne more trditi, da je družina po volji božji. Večinoma še trdi, da je temelj družine zakon in le v mejah zakona bi se smeli roditi otroci in se družina pomnoževati. Toda zakon je po njihovih nazorih le pogodba med možem in ženo, da bosta skupaj živela, si pomagala in za otroke skrbela; zakon je pogodba prav podobna kupčijskim in drugim pogodbam, nič bolj sveta od onih. Zato naj se lahko zopet razdere, zopet raztrga, da sta mož in žena popolnoma prosta za nove zakonske zveze. Tako razporoko zahtevajo odpadniki, ker trdijo, da ne bi bilo mogoče skupaj živeti, ako preneha ljubezen, ako se mož in žena drug drugega naveličata, ako se vname v srcu ljubezen do drugih, ako pridejo nesporazum-ljenja ali pa bolezni, ki bi onemogočile zakonsko občevanje. Razporoko so vpeljali že luterani, ki so zavrgli zakrament svetega zakona in proglasili zakon kot navadno pogodbo, ki se sklepa in razdira po volji. Še bolj vpijejo po njej brezverci. In zares, kjer se je razporoka dovolila, je vedno več pre-šeštovanja, vedno več nezakonske nezvestobe in vedno več popolnih ločitev zakona. Da, ,v socialni demokraciji se zahteva popolno prosta ljubezen; ljudje naj bi se poljubno združevali, zakona in družine ni treba. Pa še nekaj. Ker se za otroke zahteva veliko skrbi in truda, se zunaj katoliške Cerkve, posebno pri bogatejših za otroke ne mara; kvečjemu eden ali dva naj prideta na svet, več jih ni treba. Od tod grozni pojav, da se zakonski poučujejo, kako naj v zakonu žive in se vendar otrok izogibajo. Grozno ! Poučujejo se preprečevati prvi namen zakonske zveze in zakon oskrunjevati. Množi se celo število onih, ki sploh ne marajo za bremena zakonske zveze, ne marajo skrbeti za otroke, pa vendar brez zakona in brez otrok uživajo naslade spolnega občevanja. Kako grozno in protinaravno je družinsko življenje tam, kjer so zavrgli Gospoda l* Jezusa ali celo samega Boga! Ali je v takih družinah mir, sreča in blagoslov? Saj je samo živalsko življenje in živalsko uživanje in kaj bo iz onih otrok, ki se niso že v kali zamorili in so vendar na svet prišli! Vse drugače pa uči o družini naš Gospod Jezus, vse bolj primerno in dostojno za človeka, ki ni žival, ampak otrok božji, namenjen za večnost. Mi vemo, da je človeka ustvaril Bog, da je s človekom koj ustanovil tudi družino. Saj je prvemu možu Adamu koj dodal tudi prvo ženo Evo, združil oba v zakon, ju blagoslovil v namen, da napolnita z otroci zemljo, pa tudi nebesa. Po volji božji ima zakon in njegova zveza prvi namen, da pridejo otroci na svet; zraven ima tudi ta namen, da ostane med zakonskimi ljubezen in da se po ureditvi spolnega uživanja preprečijo za dušo in telo pogubni grehi razuzdanosti. Zakonska naj se ljubita, in pomagata za časno blagostanje in večno srečo in skrbno vzgajata otroke, katere jima bo dal Bog v zakonu. Otroci so blagoslov božji; kolikor več otrok, toliko večji je blagoslov božji. Res, za otroke je treba veliko skrbi in truda. Zato je pa vsadil Bog v srce staršev posebno močno in neugasljivo ljubezen do otrok, ki rada in z nekakim užitkom za otroke vse žrtvuje. In skrb, trud in trpljenje za otroke je pred Bogom za starše najbolj sveto in zaslužno delo za večnost. Saj izkazujejo otrokom noč in dan dela telesnega in dušnega usmiljenja, ki so : lačne nasititi, žejne napojiti, gole obleči, nevedne poučiti, grešnike svariti, dvomljivcem svetovati, za vse moliti. Vsa ta dela sprejme Jezus, kakor da so njemu storjena in ne izgube plačila v večnosti. Po nauku Gospodovem se zakonska zveza ne more razdreti, traja do smrti. Pred Bogom sta si mož in žena dolžna ljubezen, ki vse potrpi, vse prenese, ne misli nič hudega, vse odpusti; ljubezen, ki izključuje vsako pože-ljivost do drugih oseb in preskrbno pazi na medsebojno zakonsko zvestobo, katero nobena težava, noben vihar omajati ne more; ljubezen, ki z leti raste, se v trpljenju kakor v ognju očisti in katere še smrt ne razdere. Ker pa vse to skoraj presega naravne človeške moči, je Gospod zakon povzdignil v zakrament. Kot zakrament podeljuje zakon ženi in možu milostno pomoč, da sta mož in žena med seboj zadovoljna in ne želita po drugih prepovedanih zvezah; da si ostaneta zvesta do smrti kljub mnogim slabostim in bridkostim; da ljubita otroke, se jih nikdar protinaravno ne izogibata, marveč se čim večjega števila veselita in prav rada žrtvujeta vse za dobro vzgojo otrok, katerim sta dala življenje. Zato so pa tudi otroci pred Bogom dolžni starše ljubiti, jih ubogati, spoštovati in ostarelim pomagati, kar je Bog še kar naravnost zapovedal. Taka je torej družina in zakonska zveza po nauku Gospodovem. Tako pa tudi zahteva naš razum. Saj si ženin in nevesta prisegata večno ljubezen; saj žena daruje možu svoje devištvo, svojo lepoto, svoje moči le zato, ker ve, da bosta združena do smrti; saj se zato skupno trudita za hišo, za gospodarstvo in sploh za blagostanje, ker bosta do smrti vse skupno uživala; saj nerazdružljivost zakona zahteva tudi vzgoja potrebna otrokom, da se telesno in dušno lepo razvijejo ter pripravijo za stan, v katerem bodo mogli živeti. Po nauku Gospodovem je zunaj zakonske zveze vsako spolno občevanje proti volji božji, zato je smrtni greh. Edino zakon je Bog določil in blagoslovil, da naj se edino po njem vzdržuje človeški rod; zunaj njega je vsaka zveza grešna, pogubna, škodljiva za dušo in za telo. Med vsemi narodi se taka nezakonska zveza obsoja kot sramotna. Šele bogotajci bi ji proti splošnemu prepričanju vsega človeškega rodu radi odvzeli znak sramote in jo proglasili za častno. Toda groza! Kolikor bolj se te skrivne zveze širijo, toliko bolj se širijo tudi skrivne bolezni, ki se vendar ne morejo vedno prikrivati in pridejo na dan! Vprašam, kje je torej več miru, sreče in blagoslova za posamezne ljudi pri odpadnikih od Gospoda, ali pri vernih katoličanih? b) Človek v državi. Mi živimo tudi v državi kot njeni udje z raznimi pravicami in dolžnostmi v podlož-nosti do državnih oblasti. No, od kod država in državne oblasti? Zakaj moramo tem oblastem biti pokorni? Brezverski odpadnik ne pozna Boga. Zato ne more trditi, da je država po volji božji in da je državna oblast od Boga. Brezverec, ki govori o človeku, da je le bolj razvita žival, mora trditi, da so ljudje živeli s početka v neurejenih trumah, kakor živali v gozdu. Sele razne nevarnosti in potrebe so jih prisilile, da so se zedinili v urejeno društvo in sicer po medsebojni pogodbi. Oblast društvo vladati je v ljudeh samih, ki jo prostovoljno prenašajo na eno ali več odbranih oseb, ki naj bodo društvu na čelu in naj ga vladajo. Poglavar društva ima vse pravice le od ljudstva, on je pooblaščenec ljudstva, volja ljudstva je zanj odločilna, njo mora izpolnjevati; volja ljudstva je vir vseh pravic; pravično je, kar hoče ljudstvo. Ako vladar ne vrši ljudske volje, ga ljudstvo lahko odstavi. Kako pa naj vladar spozna ljudsko voljo? Po poslancih, ki jih ljudstvo izbere in pošlje v zbor. Ti zastopniki ljudstva delajo postave in se morajo ravnati vedno po volji ljudstva, ki jih je v svojem imenu pooblastilo in poslalo delat postave. Ljudska volja je torej za vse obvezna, njej se ne sme nikdo zoperstaviti. Toda, vprašajmo: ali so ljudje vedno edini v svoji volji, v svojih željah in zahtevah ? Oh, skoraj nikdar; navadno kolikor glav toliko želja in misli; vsakdo ima pred očmi le svoje koristi. In ali navadni ljudje razumete vse, kar je potrebno za gospodarstvo, za obrt, za kupčijo, za živinorejo, za davke, za izobrazbo ? Kako boste vedeli! Učiteljev potrebujete. Blagor vam, ako pridejo k vam učitelji dobri, pametni, previdni, zavzeti za ljudski blagor; gorje vam, ako so vaši učitelji slabo poučeni, sebični in le nase gledajo in vas s svojo zgovornostjo zase premamijo morda posebno s tem, da se prilizujejo vašim strastem. Pa tudi, ali je vsaka volja poštena, koristna za občni blagor in se vjema z resnico? O, koliko ljudi je hudobnih, lažnjivih, brezsrčnih! In brezverski odpadnik ? Kako voljo bo imel on? Hudobno, zoper Boga, zoper Gospoda Jezusa, zoper njegovo Cerkev. Največkrat navadni ljudje nimate svoje volje, ampak imate le voljo vaših učiteljev in voditeljev, ki so vas znali pridobiti zase in za svoje želje. Tako negotova, mnogostranska je ljudska volja, po tej naj se postave kujejo! Sedaj je treba voliti poslanca, da zastopa ljudstvo in njegovi volji da moč postave. Kateri poslanec naj se izbere? Ali naj ima vsak mož svojega poslanca? Ni mogoče. Bolj enako misleči se združijo in hočejo imeti svojega moža; tako nastane več skupin enako mislečih, nastane več strank. Približuje se dan volitve. Ker odločuje večina, se vsaka stranka prizadeva pridobiti večino mož. Začne se volilni boj. Vmes posežejo časopisi, ki se zavzemajo za sebi povoljno stranko in za poslanca, ki je istih misli. Vmes posežejo tudi možje, ki hočejo imeti čast ljudskega zastopnika. Drže se shodi, raznašajo se časniki in brošure, vabi se na shode, govorniki nastopajo, hoteč ljudstvo pridobiti za svoje nazore. Pride dan volitve; agitacija je kar strastna. Od dveh, treh ali več strank dobi kandidat ene stranke prav komaj večino, pa je zastopnik ljudstva. Ravnal se bo po volji svojih volilcev, ne bo pa maral za voljo svojih nasprotnikov, katerih je morda skoraj prav toliko. Delal bo za postave ugodne svoji stranki, najsi bodo tudi zoper voljo drugih strank; postava ne bo izraz ljudske volje, ampak le izraz ene stranke. Zato pa stranke, ki so propadle, ne mirujejo, pripravljajo se, da zmagajo pri prihodnjih volitvah: nadaljuje se boj po shodih in časnikih! Tako je med ljudstvom veden boj, boj ne vselej pošten, največkrat strasten in krivičen, boj z opravljanjem, obrekovanjem in najgršimi lažmi. Isto velja o zbornicah deželnih in državnih. Vanje pridejo poslanci raznih strank. Vsakemu poslancu mora biti seveda merodajna volja njegovih volilcev; od njih je pooblaščen. Da bi prišel do zmage s svojimi nazori, si poišče enakomislečih tovarišev in se združi z njimi. Tudi tukaj zmagujejo večine, zmaguje torej ne pravica, ampak sila in moč. Kar sklene večina, ima moč postave. Ali je pa vselej pametno, za ljudstvo koristno, kar hoče večina ? Ne, nikakor ne! Manjšine se ne marajo ukloniti in skušajo z vsemi silami preprečiti namene večine. Začne se takoimeno-vana obstrukcija, da ne more zbornica naprej, ne more ničesar skleniti, pa rastejo strasti in iz strasti prihajajo sirovosti, kričanje, razbijanje, včasih celo pretepi. Iz zbornice se strasti bliskoma razširijo med ljudstvo, med narode, in povsod jeza, sovraštvo, grožnje. Tako je življenje v državi, kjer naj bi vladala ljudska volja: nemir, nezadovoljstvo, krivice, sovraštva. Ni pa tako življenje v državah, kakor jih hoče veren katoličan, ki prizna Boga, Stvarnika nebes in zemlje. Mi trdimo: človeka je ustvaril Bog; človek ni bil nikdar v živalskem stanju; takoj je bil pameten in v družini; ko so se družine pomnožile, so se združevale v večja društva, postale so države. Tako uči tudi zgodovina; niti sledu ni nikjer in nikdar o tem, da bi ljudje kar živeli v tolpah ali čredah, kakor zveri. Društvo, torej tudi država, je po naravi človekovi, po volji božji, ki je človeka tako ustvaril, da mora in more le v društvu živeti. V vsakem društvu pa mora biti zakonita oblast, ki društvo vodi po volji božji. Vsak človek mora priznati Boga, kot svojega najvišjega Gospoda in naj višjega Postavodajalca; to pa stori, ako točno izpolnjuje njegovo sveto voljo, ki pa hoče samo to, kar je človeku v časno in večno korist. Kar velja o posameznem človeku, velja tudi o skupnosti ljudi, o društvu, o državi. V državi ne velja omahljiva in nezanesljiva in umetno napravljena volja ljudska, ampak volja božja, ki hoče ne le, da se vsi ljudje zveličajo po smrti, ampak da bodo srečni že na zemlji. Zato mora postavna oblast v društvu, namreč vladar ljudstvo vladati po volji božji, ne pa po volji svoji, ali po volji ljudski. Postave se ne smejo nikdar volji božji pro-tiviti, ampak se vedno z voljo božjo skladati. Saj vladar ni pooblaščenec ljudstva, ampak pooblaščenec božji za ljudstvo, za ljudski časni in večni blagor. Vladar zapoveduje v imenu božjem in je dolžan skrbeti za splošno korist ljudstva, braniti mora pravice ljudstva, pospeševati napredek vseh stanov, vseh ljudi, ne pa le ene stranke. Vladar bo za svoja dejanja dajal odgovor pred sodbo božjo in gorje mu, ako bi zlorabil svojo sveto oblast v sebične, strankarske, protibožje namene. S kako svetim strahom mora ljudstvo gledati na vladarja, na namestnika božjega za ljudski blagor. Ljudstvo vladarja spoštuje in časti, ljudstvo vladarja uboga in se ukloni njegovi volji, ker tako hoče Bog in je pravzaprav Bogu pokorno, ako je pokorno vladarju. Sedaj je pokorščina nekaj vzvišenega, nekaj svetega, ne pa nekaj suženjskega, nekaj nedostojnega, kakor pri divjih borbah in pri nasilnem strahovanju strank v državah brez Boga. Kako naj pa vladar ve, kaj je za ljudstvo koristno, kaj so potrebe, resnične potrebe ljudstva? Vladar je dolžan se poučiti o vsestranskih potrebah ljudstva, da potem vse preudari pred Bogom in zapove to, kar je za splošni blagor ljudstva najbolj koristno in se vjema z voljo božjo. Torej, kako naj se pouči? Mogoče je več načinov. Sedaj imamo takoimenovane ustavne države. Ljudstvo si izvoli svoje zastopnike, ki naj se v zbornici skupno posvetujejo, kaj je ljudstvu potrebno za časni in večni blagor, naj sklenejo postave in predlože vladarju, da jih potrdi, ako se mu zde pravične in za splošen blagor ljudstva koristne, ali pa zavrže, če je prepričan, da so škodljive in se ne vjemajo z voljo božjo. Potrjene postave ljudstva sprejmejo, kakor dane od Boga in se zato zavedajo, da so v vesti dolžni jih izpolnjevati. Kaj ne, to bi bilo zares lepo. Uživali bi mir, pa tudi srečo in božji blagoslov, ker bi se živelo tudi v državi v skladu z najsvetejšo, za nas najbolj koristno božjo voljo. Toda mi tega miru, te sreče in tega blagoslova kar nič ne občutimo, kar nič ne uživamo. Tudi pri nas vladajo stranke in strasti, tudi pri nas se bijejo besni volilni boji, tudi pri nas ne morejo naprej. Zakaj? Zato, ker je pri nas zmeraj več ne le krivovercev, ampak kar naravnost odpadnikov od Kristusa, odpadnikov od Boga samega. Le-ti hočejo postavno uveljaviti svojo brezbožno voljo. Zato si nabirajo pristašev s časopisi, s shodi, z zapeljevanjem. Snujejo se razne stranke v zbornici, po deželi. Ko pridejo volitve, se začne brezobziren strankarski boj. Odpadniki hočejo zmagati, da bi kovali postave zoper Boga in zoper njegove naprave na zemlji. S tega razloga so pa tudi verni možje in verni njihovi zastopniki prisiljeni se združiti v stranko, iti v pusti volilni boj, ohranjevati dobre in poštene može v zvestobi, utrjevati omahljivce, poučevati nevedneže, izpodbijati krive nazore in celo nesramne laži brezvestnih in brezverskih nasprotnikov. Isto velja v zbornici, kjer večkrat mislijo, da morajo vporabiti silo, da preprečijo ljudstvu škodljive postave ali uveljavijo ljudstvu koristne zakone, ki se vjemajo s sveto voljo božjo. Ali boste sedaj razumeli življenje v državi, razumeli izvir strastnih borb, razumeli zakaj v državah in deželah ni miru, ni sreče, ni blagoslova iz nebes? In ga tudi ne bo? c) Človek v cerkvi. Tudi Cerkev je prevažno društvo za naše versko življenje. Poglejmo, daje li in komu daje življenje v Cerkvi, življenje po njenih naukih, zapovedih, mir, srečo in blagoslov ? Ker uravnava Cerkev naše versko življenje, je po sebi umevno, da Cerkve ni tam, kjer ni vere v Boga in v Jezusa, Gospoda našega. Brezverski odpadniki, h katerim pripadajo vsi svobodomiselci, so z vero dosledno zavrgli tudi Cerkev in zavrgli vse, kar nam Cerkev daje za mir, srečo in blagoslov. Kaj nam pa daje? Cerkev je naša prva učiteljica. Papež, z njim združeni škofje in s škofi tesno zvezani duhovniki nas uče to, kar je najbolj važno, najbolj imenitno in najbolj potrebno; uče nas namreč spoznavati sebe in svoje naloge na zemlji, da bi mogli doseči svoj zadnji namen, ki nas čaka po smrti. Kaj ne, saj je vendar pred vsem najbolj potrebno, da zanesljivo vemo, kaj nas čaka po smrti in kako naj živimo, da dosežemo srečno smrt! O tem nas poučujejo duhovniki, ki pravijo: Na svetu smo zato, da Boga spoznamo, ljubimo, mu služimo in se tako večno zveličamo. To je torej naš namen: na zemlji moramo izpolnjevati voljo božjo in s tem Bogu služiti; da pa moremo to storiti, moramo naj poprej Boga spoznati in ljubiti; po smrti pa je naš namen večno zveličanje, večna sreča pri Bogu, ki si jo moremo sami zaslužiti s tem, da na zemlji Bogu služimo. Kaj ne, kako lep, vzvišen in naši naravi primeren in po željah našega srca je ta namen vsega našega življenja? Kako pa naj spoznamo Boga, da mu moremo služiti in kako naj mu služimo? Sveta Cerkev nas uči, da moramo verovati, kar nam je Bog razodel, da moramo izpolnjevati, kar nam je Bog zapovedal, namreč zapovedi božje, zapovedi cerkvene in dolžnosti svojega stanu in da se moramo posluževati sredstev za milostno pomoč božjo, namreč moliti in prejemati svete zakramente. S tem vemo vse, kar nam je potrebno vedeti za naše življenje; le poučiti se moramo natančno o vsem in v strahu božjem vse natanko vršiti. Ako to vse vemo in vršimo, bomo dobili mir srca, bomo dosegli časno in večno srečo in blagoslov božji bo z nami. Naši brezverski odpadniki, naši naprednjaki in svobodomiselci pa vse to kar zame-tavajo. Za cerkev, za nauke, ki nam jih daje po duhovnikih, za Gospoda Jezusa in večinoma tudi za Boga nočejo nič vedeti. Pa ne samo to, gredo še dalje; oni se kar naravnost bore zoper Cerkev Kristusovo, zoper Kristusa samega, zoper Boga in njegovo voljo ; bore se in o nesramne predrznosti, tudi vas hočejo odtrgati od Cerkve in od Gospoda Jezusa, da bi tudi vi vse omenjene nauke zavrgli, pa živeli in umirali brez Jezusa, brez Boga, brez Cerkve in njenih nam poslanih učiteljev, živeli brez molitve, brez praznikov in nedelj, brez cerkvenega pouka in brez svetih zakramentov, pa tudi umirali brez Boga, brez sprave z njim, umirali kakor poginja žival. Tako je življenje odpadnikov in svobodo-miselcev: približuje se pa takemu življenju tudi življenje onih vernih katoličanov, ki žive v grehih in strasteh, onih vernih katoličanov, ki zajemajo svoje versko znanje in vsrkavajo strupeno sovraštvo do cerkve in duhovnikov iz ust takih odpadnikov in iz njihovih listov. Gorje jim, ker se pridružujejo upornikom zoper Jezusa, ki je Sin božji, zoper Cerkev, ki je božja naprava, zoper Boga samega. Dragi moji, ali boste tukaj našli mir, srečo in blagoslov od Boga? 4. 0 človeku v vsakdanjem življenju. Sedaj pa raziskujmo naše vsakdanje osebno življenje in se prepričajmo, kdaj bomo dobili več miru, sreče in blagoslova, če živimo v duhu Jezusovem po sveti veri, ali pa v duhu brezverskih svobodomiselcev po njihovih naukih. Poglejmo le nekatere strani našega vsakdanjega življenja. Prizadevamo se za znanosti in spretnosti, delamo in trudimo se vsak v svojem poklicu, zadevajo nas razne nesreče in bolezni. V katerem taboru smo ozir vseh teh zadev na boljšem, v taboru Jezusovem ali v taboru svobodomiselskem ? a) Znanosti in spretnosti. Pritrditi moramo, da je svet zadnjega pol stoletja izredno in nepričakovano napredoval v naravnih znanostih in spretnostih. Vedno bolj se spoznava nebo in zemlja, spoznavajo vse prirodne sile in moči, spoznavajo stari in novi narodi, ter vse njihovo življenje in mišljenje. Človek si je zasužnjil prirodne sile, pa mu morajo služiti gozdi in travniki, vode in morja; služiti mu mora električna moč pri vseh raznih koristnih napravah. Vse daljave so tako rekoč izginile. Saj bliskoma drve naprej železnice in avtomobili, saj že zrakoplovi pre- važajo ljudi z veliko brzino! Brzojavi nam hipoma prinašajo poročila iz najbolj oddaljenih krajev in po telefonu se morem kar osebno razgovarjati s prijateljem, ločenim od mene na stotine kilometrov. Zares, napredek je velikanski! Čuditi se moramo bistremu umu, globokemu znanju in izredni spretnosti teh mož! Če so pa vero, Cerkev, Kristusa in Boga že davno zavrgli, če se bahajo, da so svobodomiselci in z višine svoje znanosti zaničljivo pogledujejo na vernega katoličana, kakor da bi bil glede znanosti in silnega sočasnega napredka daleč, daleč zaostal, kaj naj rečemo? Ali je to res? Ne, gola laž je taka trditev. Ali mi verni katoličani teh znanosti ne poznamo, ne priznamo, ne porabljamo? ali ne sodelujemo pri vsem tem napredku? Saj so vendar katoliški možje med prvimi učenjaki naših dni, saj tudi oni vso znanost in vse znanstveno raziskovanje podpirajo in izdatno pospešujejo, saj so marsikateri katoličani celo na čelu sočasnega napredka! V tem oziru torej, kar se tiče znanosti in napredka, verni katoličani nismo prav nič zaostali za nekatoličani, za svobodomiselci. Pač pa smo v marsikaterem oziru daleč, daleč pred njimi. Zraven teh .ved in znanosti imamo še drugih veliko višjih in veliko bolj važnih znanosti: mi poznamo tudi Boga Očeta in delo stvarjenja, Sina božjega in delo odrešenja, Svetega Duha in delo posvečenja; mi poznamo tudi dušo človekovo, ki je neumrjoča in nam po svojih umnih močeh omogočuje vso znanost in ves napredek; mi poznamo tudi pomen in namen vsega našega življenja. Vse to mi vemo natančno in zanesljivo, nekatoličan ve to le deloma in dvomno, brezverski svobodomislec je pa vso to najbolj visoko in najbolj važno znanost kar naravnost zavrgel. Kdo je torej na boljšem in koga zadeva očitanje zaostalosti in neznanja? b) Trud in delo. Vsi se moramo truditi in delati vsak v svojem poklicu. Veden napor, veden trud, vedno delo pa naši naravi nič kaj ne ugaja, rada se mu ogiba, išče odmora, počitka, užitka. Poglejmo, kje je v tem oziru več tolažbe, več sreče: pri Gospodu ali pri odpadnikih. Kdor ne veruje v Boga, v večnost in v neumrjočnost, dela edino za to, da si pridobi vse potrebno za življenje, da ima torej zase in za družino stan, obleko, hrano, in sicer kar mogoče ugodno; dela za to, da postane premožen in bi mogel lepo ugodno živeti brez truda v počitku; dela za to, da si dobi imenitnih služb, veljavo in vpliv v javnih zadevah, slavno ime in razna odlikovanja; dela za to, da služi domovini in ji pomaga k vsestranskemu napredku. To je samoposebi prav. Toda, kaj pa, če mu nameni izpodlete; če ne napreduje v blagostanju, ne napreduje v vedno bolj mastnih službah, ne napreduje v časti in slavi? Kaj pa, če mora le trpeti; ako vkljub trudu komaj izhaja; če ga drugi bolj srečni prekosijo in nadkrilijo, pa jih svet bolj časti in slavi in priznava? Kaj pa siromašen trpin, kmet in delavec, ki se mora vedno truditi, dan na dan, od jutra do večera? In, ako si tudi dosegel premoženje in časti, ali si zadovoljen, miren, srečen? Ali tvoje srce ne želi še več in še več in nikoli ni nasičeno? Pa ko bi tudi vse dosegel, ali je pač ta pridobljeni telesni in dušni užitek vreden, da zanj toliko trpiš, se toliko znojiš, vedno skrbiš in nimaš miru noč in dan? Koliko pa imaš prav veselih, prav srečnih dni? Saj ti vedno nekaj manjka in tudi v preobilnem uživanju te večkrat potare misel, da vse to nič ni vredno, da sploh ni vredno živeti. Ali ni to res? Kaj pa pri Gospodu Jezusu? Tudi po njegovem nauku smo dolžni delati in se truditi, skrbeti za blagostanje, za stan in obleko in hrano; tudi po njegovem nauku je nekaj dobrega častno ime in priznanje od ljudi; tudi po njegovem nauku naj se trudimo za ljudstvo in za domovino. Vse te naravne težnje so tudi po nauku Gospodovem upravičene. Toda, Gospodov nauk pa vsemu našemu trudu in delu nekaj doda, kar trud in delo šele oplemeniti, posveti in nam daje in ohrani pogum, akoprav bi nam kaj izpodletelo. Kaj pa? Po nauku Gospodovem je volja božja, da izpolnjujemo dolžnosti svojega stanu; ako jih izpolnjujemo zato, ker hoče On, mi Njemu služimo, On je naš dolžnik in nam bo plačal trud, ko pride dan plačila za večnost. Bog ne gleda na uspehe našega truda, naj nam tudi kaj izpodleti, le to zahteva, da svoje dolžnosti izpolnjujemo vsak v svojem poklicu. Ako je delo težko, naporno, mučno, pa ga vendar zvesto opravljamo, ker ga hoče Bog, je pokorščina in torej tudi zasluženje pri Bogu še večje, in sicer za celo večnost. Zraven tega nam je trud pri delu tudi za pokoro dan. Koliko se greha stori; greh se mora kaznovati tukaj, ali pa v večnosti. In glej, prav s trudom pri svojih opravihh si izbrisujemo zaslužene kazni, ako opravljamo vse v duhu pokore. In ko je sam Bog postal človek, ali si ni prostovoljno izbral ravno delo in trud v skrivnem življenju v Nazaretu in potem v javnem življenju, hodeč po vsi Galileji. Kako je vendar trud in delo posvetil, in koliko notranjo, neminljivo vrednost mu je dal. Tako naš Gospod. Ako se mi po tem nauku ravnamo, ne bomo se bali truda, ne bomo trepetali pred neuspehi, ne bo nas mučilo nepriznanje in pozabljenost od strani ljudi. Saj nas vidi Bog, saj On naš trud priznava, saj bo On naš plačnik. Tudi nič ne zavidamo onim, ki plavajo v bogastvu, ki uživajo vso čast in slavo sveta, ki se jim vse posreči na zemlji: kaj jim to koristi, ako v vsem iščejo le sebe, ne pa Boga in njegove volje? Nič jim ne koristi. Kratko je življenje, kratko uživanje, potem pa pride smrt, sodba, večnost, za katero niso nič skrbeli. Torej kje je pri vsakdanjem, neizogibnem trudu več miru, sreče in blagoslova božjega! Pri Gospodu ali pri njegovih nasprotnikih? c) Nesreče in bolezni. Nobenemu človeku ne teče življenje mirno in gladko. Le premnogo je nesreč, prepo-gostokrat mučijo nas ali naše domače hude, včasih dolgotrajne bolezni. Vsem tem nezgodam ne moremo uiti. Zato se vprašajmo zopet, kje dobimo v teh nezgodah več miru, sreče in blagoslova božjega? Pri Gospodu ali pri odpadnikih ? Brezbožnika zadene nesreča, pa izgubi morda svoje premoženje, izgubi zaupanje svojih poglavarjev, izgubi dobro ime, izgubi zdravje v hudi, dolgi bolezni, izgubi ženo, otroke, prijatelje, izgubi vse, vse mu gre narobe; potrt je, ves pobit in obupan. Kje bo iskal tolažbe? Pri prijateljih? Res, prijatelji ga morejo tolažiti z besedami, toda ali mu morejo dati nazaj izgubljeno premoženje, izgubljeno dobro ime in zaupanje, izgubljeno zdravje, izgubljene ljubljene osebe, brez katerih se mu zdi nemogoče živeti? Morda mu morejo kaj pomagati, mu vzbuditi poguma za nov trud in za zopetno delo, da si izgube popravi, mu vzbuditi upanje za boljše dni in ga nekoliko zdramiti. No, to že nekaj velja, ako se nesrečniku zbudi upanje, da si zopet pridobi bogastvo, dobro ime, čast. zdravje. Kaj pa, ako ga upanje zopet prevari? Življenje mu je temno, obupno, strašijo ga samomorske misli; od samomora ga zadržuje le še nekak nejasen strah pred večnostjo in presilna naravna ljubezen do življenja sploh. Vse drugače pa je razpoloženo srce vernega katoličana, ako ga zadene nesreča, zadene težka, neozdravljiva bolezen. Najpoprej obrne srce in oči proti nebu rekoč, da le večno srečo dosežem pa naj mi bo na zemlji kakorkoli, in ako mi moja nesreča, moja bolezen pomaga, da večno srečo dosežem bolj gotovo, draga mi je, s celim srcem se je oklenem, naj tudi telo in duša še toliko trpita ! Vem, da nad menoj čuje dobri Oče nebeški, brez čegar vednosti še las z glave ne pade; On je dopustil ali celo poslal mojo nesrečo, mojo bolezen in zato sem prepričan, da bo v mojo večno korist, v moje večno zveličanje! Zato rad trpim, dragocena je šiba v Očetovih rokah. Kaj bi mi koristilo, ko bi imel vso srečo vsega sveta, ko bi pa izgubil svojo neumrjočo dušo. izgubil bi srečno večnost, izgubil svojega Boga! Da, o Gospod, tukaj bičaj, tukaj žgi, le tam, le tam prizanesi! To potolaži in da poguma, ker v luči naukov Gospodovih pokaže izredno notranjo večno vrednost nesreč, trpljenja in bolečin. Tolažbe doda še pogled na sveti križ, na raz-bičanega, s trnjem kronanega, na križ pribitega Jezusa, samega Sina božjega. Ako je trpel On nedolžni, zakaj ne bi trpel jaz grešnik. Pot trpljenja in križa si je On odbral prostovoljno meni v pouk, kako je za mene trpljenje potrebno in da se le čez Kalvarijo pride v srečno večnost. Kako velika je usmiljena dobrota božja, ki je za trpljenje odločila kratka leta življenja, za srečo pa brezkrajno večnost! Te in enake misli pa tolažijo in vnemajo pogum, da se najhujše nesreče in bolečine prenašajo mirno, zadovoljno, celo veselo kar prepogosto opažamo pri zvestih in vdanih učencih Gospodovih. Ali ni torej dobro biti pri Gospodu, tisočkrat bolje, kakor pa pri obupnih njegovih nasprotnikih? 5. O človeku ob smrtni uri. Smrtna ura pride gotovo. O tem času se z vso silo uriva vprašanje: kaj bo pa po smrti? Je li s smrtjo vsega konec, ali ni? Smrt se bliža, vedno silneje se zahteva točen odgovor. Zopet se vprašajmo? Kdo bo ob tej uri, ki odločuje za vso večnost, bolj miren in srečen? Katoličan, ki se je oklepal Gospoda Jezusa, ali brezverski odpadnik, ki ga je zatajil? Poglejmo. Smrtno nevarno oboli brezverski svobodomislec. Vzgojen je bil v katoliški veri; precej časa je živel po njej. No, začele so se mu vzbujevati hude strasti, pa je segel po knjigah in časopisih protiverskih ; začel je dvomiti o veri in njenih naukih; po velikih dušnih borbah se je polagoma vere popolnoma otresel in začel tajiti božjo ustanovitev katoliške Cerkve, tajiti božjo naravo Jezusovo, tajiti samega Boga; postal je tako predrzen, da je zoper vero in njene božje nauke pisal, kakor je či-tal v sovražnih listih o Cerkvi in Kristusu, da je k odpadu od Boga vabil, zoper Cerkev in Boga hujskal in si celo znamenje bogotajstva pripel na prsi. Kot bogotajni svobodomislec ni molil, ni poznal ne nedelje, ne praznika, sc ni postil, ni prejemal svetih zakramentov, živel je po onih strasteh, o katerih govori sveti apostol Janez, da so glavne in vir vsem drugim, in sicer: poželjenje oči, poželjenje mesa in napuh življenja. No, morda pa ni bil ravno tako drzovit, ampak le bolj zase je zavrgel vero in vse, kar je z njo v zvezi, ter se v tem odpadu od Boga utrjeval z brezbožnimi, navidezno učenimi razpravami po raznih knjigah nesrečnih odpadnikov; tudi strastem, posebno poželjivosti je ustrezal bolj na tihem, na skrivnem, ali pa je morda v zakonu živel še dosti zvesto svoji ženi. Sedaj prihaja smrt. Nehote mora misliti na njo in na to, kaj bo po smrti. Pogani so bili sploh bolj žalostnega, vsaj bolj tužnega srca, in sicer ne le narod sploh, ampak posebno modrijani in so umirali s silnim strahom, ker niso mogli sigurno spoznati, kaj jih čaka po smrti. O mnogih odpadnikih vemo, da so umirali v skrajni obupnosti in so zadnje čase kar divje kričali. O mnogoštevilnih nam je znano, da so v tem času svoj odpad obžalovali, pohiteli se spraviti z Bogom in si vsaj še zadnji hip zagotoviti srečno večnost. Nedavno je tak lahkomišljen omikanec v nevarni bolezni poklical duhovnika in se dal prevideti; vprašan, zakaj je to naredil, je odgovoril: bolj varno je tako. In zares, kako bi o tem resnem, za vso večnost odločilnem času mogel ostati miren človek, ki je poznal Jezusa in Boga, pa ga je zatajil in morda še druge zapeljaval; kako bi mogel biti miren človek, ki je poznal in še pozna katoliško Cerkev, katera o sebi izpričuje in dokazuje, da je božje delo, da oznanja po Bogu razodete resnice, da deli vse milosti zaslužene s smrtjo samega božjega Sina na križu, da zunaj nje ni zveličanja, pa jo je lahkomišljeno zapustil, obrekoval in grdil in se napajal sovraštva do nje iz lažnivih knjig njenih zagrizenih sovražnikov ? Ali je zares v dnu srca prepričan, da Cerkev ni božja vsta-nova, da Kristus ni Bog, da sploh ni ne Boga, pe duše, ne večnega življenja po smrti! Ali ni teh resnic le s silo v sebi zatiral in zatrl? Ali se mu v mirnih urah niso vzbujevali dvomi? In sedaj, ko stoji na pragu večnosti, ali se mu ne bo vrivalo vprašanje : kaj pa, če se motim ? Kaj pa, če je res Bog, če je Kristus res Sin božji in Cerkev njegova naprava, in so duhovniki in zakramenti od njega? Kaj pa, ako je vse to res in se je on motil in je vse njegovo življenje ne le usodepolna zmota, ampak naravnost predrzen boj zoper samega živega Boga! Kdo je njemu porok, da se ni zmotil, strašno zmotil? Kdo je njemu za to porok? Oh, vest se oglaša, vest grize in peče, strah in trepet in obup prevzemajo srce vedno bolj in bolj. Kaj ne, grozni trenotki! Ni čuda, da se premnogi vrnejo nazaj k Bogu, k usmiljenemu Bogu, ki noče smrti grešnikove, ampak da se spokori in živi. Ker se je to prepogosto-krat zgodilo in so ob času smrti odpadniki sami svoj odpad obsojevali, si je satanska zloba nekaj strašnega izmislila. V nekaterih svobodomiselnih društvih se morajo privrženci pismeno zavezati, da ob smrtni uri ne bodo poklicali duhovnika, in ko bi ga poklicali, naj se ta klic ne vpošteva, ker je le izraz hipne dušne onemoglosti in naj se duhovnik ne kliče. To je zares satansko, ki si siromak zapre sam vedoma pot nazaj k resnici, nazaj k Gospodu Jezusu. Dogaja se pa tudi, da odpadnik leži v smrtni bolezni kar mirno, topo, brez premišljevanja, brez vidnega nemira in boja. Od kod to? Morda boj prikriva, ali pa je že tako propadel, da si kar misli, naj bo, kar hoče. Je pa tak grozen mir očitno znamenje končne zavrženosti od Boga, očitno znamenje večnega pogubljenja. Nemir vesti in nepokoj je še znak usmiljenja božjega, ki trka na srce in vabi nazaj k Očetu; kdor je pa že tako otopel, da se mu vest več ne oglaša, je radi posebne hudobnosti od Boga že zavržen. Kaj ne, strašno in grozno stanje ob času, ko se odpirajo vrata v večnost! 2* Kako se pa ob smrtni uri godi vernemu kristjanu? Nekak strah ga že navdaja, boji se sodbe božje. Toda strah je miren in boguvdan. Saj se je po sveti pokori spravil z Bogom; sam Jezus je prišel k njemu za popotnico, da ga spremi v večnost pred sodbo; prejel je sveto poslednje olje, ki mu da moč zoper zadnje borbe in izkušnjave, mu olajša telesno trpljenje in izbriše še zadnje posledice greha v duši. Sveti križ prime v roko; Jezus zanj križani je njegovo upanje, saj je pravici božji plačal vse njegove dolgove. Podobo Marije pritiska na ustnice; vanjo zaupa, da mu bo milostna priprošnjica, saj jo je vedno prosil, naj prosi zanj posebno v smrtni uri. Veren kristjan dobro ve, da gre iz solzne doline v nebeški raj, da odhaja iz kraja pregnanstva v nebeško očetnjavo, da se umakne nevarnostim greha, s katerim bo izgubil Boga in raj; ve, da potuje tja, kjer ni solza, ni bolečin, ni hudobij, tja, kjer ga čaka veselje, kakršno še oko ni videlo, uho ne slišalo, človeško srce ne občutilo in ga je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo. Svoje mora zapustiti, toda ne boji se zanje, saj čuje nad njimi Previdnost božja in ako se bodo bali Boga ter mu zvesto služili, pride čas, da se snidejo v svetem raju in se nikdar več ne ločijo. Tako je kristjanu ob smrtni uri, ko zapušča svet in odhaja v večnost, kjer ga takoj na pragu čaka Mati Marija, čaka usmiljeni Jezus, čaka dobri Oče nebeški. Kristjan, katero smrt želiš? Smrt odpadnika, ali smrt dobrega kristjana? Kje je več miru, sreče in blagoslova? 6. O zanesljivosti in gotovosti obojnih naukov. Pregledali smo vse razne okolnosti našega življenja, kakor nas prav gotovo zadenejo in v kakršnih še sedaj živimo. Prepričali smo se, da je v vsakem oziru veliko bolj koristno in pametno biti z Gospodom Jezusom, kakor z odpadniki zoper njega. Preostane nam le samo eno vprašanje še, da ga preudarimo. Poglejmo, kateri nauki so bolj zanesljivi in bolj gotovi; so li kateri od obojnih popolnoma zanesljivi in tako gotovi, da o njih kar nič dvomiti ne more nobeden, ki je vsaj nekoliko pameten. Ali je varen in zanesljiv nauk odpadnikov, da katoliška Cerkev ni božje delo, marveč samo slepari, da Kristus ni Bog, da Boga sploh ni in je svet od vekomaj. Več okolnosti je, da mora vsakdo o zanesljivosti teh trditev vsaj močno dvomiti. Prvič se ti nauki nič kaj ne vjemajo z raznimi potrebami našega življenja, kakor smo jasno videli pri vseh pre-važnih točkah, katere smo premišljevali. Drugič uči zgodovina, da so v Boga in večnost verovali koj prvi narodi, ki so nam znani in so se bogotajci porodili šele tam, kjer je propadala vera in propadalo življenje po njej. Tretjič, med vsemi narodi so vedno in vselej branili vero v Boga in v neumrjočnost duše najbolj plemeniti možje, in narodi sami so bili najbolj mogočni in srečni, dokler so tako verovali. Četrtič so jako slabi in izpremenljivi poizkušeni dokazi, da Kristus ni Bog in da ni Boga; na slabost dokazov sem pri premišljevanju večkrat opozoril; slabost nam pa dokazuje tudi okolnost, da o vsakem namišljenem dokazu odpadniki sami čutijo, da ne velja, ga sami izpodbijajo in iščejo novih. Petič, odpadniki ne morejo razumeti Kristusa in njegovega dela in si v svojih trditvah popolnoma nasprotujejo. Vse te okolnosti lahko razumete in se prepričate, kako slab je temelj, na katerem stoje odpadniki. In vendar gre za življenje in za večnost! Kaj pa dokazi, na katere se opira veren kristjan? Ne samo zanesljivi so, ampak popolnoma gotovi. Le preudarimo nekoliko okolnosti! Prvič smo videli, kako so nam primerne in zadostujejo vsem našim življenskim potrebam. Drugič jih verujejo, trdijo in dokazujejo mnogi učenjaki vseh časov, da, najbolj plemeniti ljudje vseh narodov. Tretjič se nauki o Bogu, o Kristusu, o duši, o neumr-jočnosti, o nalogah našega življenja sami v sebi nič ne izpreminjajo, dopolnjujejo in izpopolnjujejo se le dokazi zanje vedno bolj, kolikor bolj napreduje znanost. Četrtič čuva in razlaga te nauke sveta katoliška Cerkev, njeni papeži, škofje in duhovni že devetnajst vekov in se v teku toliko stoletij o nobenem še ni dokazalo, da je napačen, kriv in zmoten. Petič, vsa izobrazba našega časa izvira iz naukov Kristusovih, ki morajo torej biti resnični, ker le resnica je hrana duhu, pa ga izobrazi in obogati. Že samo te lahko razumljive okolnosti nas morajo prepričati, kako je nauk vernega katoličana veliko bolj zanesljiv in veliko bolj gotov od nauka odpadnikov. Ako bi ostali samo na tem stališču naravne, človeške gotovosti, bi ravnali edino v tem slučaju pametno, ako bi se oklenili Gospoda Jezusa in njegovih naukov. Toda ta gotovost nam še ne zadostuje. Ker gre za mojo časnost in večnost, ker mi nauki Gospodovi nalagajo dolžnost zatajevanja in premagovanja in zahtevajo od moje pokvarjene narave marsikaterih žrtev, ter se jim moram podvreči z umom in voljo, zato zahtevam še večjo gotovost, in sicer tako, da pameten dvom ne bo mogoč. Take gotovosti pa mi ne more dati človek, ampak le On, ki je večna in čista Resnica. In zares, Bog je tej naši zahtevi tudi ustregel. Prvima človekoma se je že razodel, v polnini časov pa je poslal svojega Sina, da nas pouči, umiri in pripelje v srečno večnost. In ali Jezus Kristus ni sin živega Boga? Naj za to trditev omenim samo par dokazov, kakor nam jih podaja ravnokar minuli adventni čas. V starih knjigah čitamo o Mesiju, Odrešeniku, da pride na svet; tam se pove čas in kraj, kdaj pride na svet: pove se, da ga bodo Judje zavrgli in bodo za to hudodelstvo sami od Boga zavrženi, pa bo razdejano mesto s templjem in bodo pognani med narode, med katerimi bodo živeli do konca; ko bodo Judje zavrženi, se bodo pogani oklenili Mesija, bodo vstopili v njegovo Cerkev, ki bo sicer vedno preganjana, pa se bo kljub temu razširila po vsem svetu in bo ostala do konca sveta. In to vse se je do pičice zgodilo na osebi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ali ni prišel na svet o napovedanem času in rodu Davidovega v Betlehemu ? Ali ga niso Judje zavrgli, in jih je zato grozno zadela napovedana kazen božja: razdrt je tempelj starega Jeruzalema, kraljev, duhovnikov in prerokov ni več: Judje so raztreseni po vsem svetu ; v Jezusovi cerkvi so pridobljeni pogani ; ta Cerkev se preganja, zaničuje, pobija, a se vendar razširja, obstoji med vsemi narodi in je nobena sila ne more pokončati. Ako samo te okolnosti pogledamo, moramo vzklikniti: Zares, Jezus Kristus je Sin božji, kakor je trdil sam, kakor so učili njegovi apostoli, kakor dokazujejo katoliški učeni možje, kakor verujejo katoliški narodi in slovesno oznanja nepremagljiva sveta katoliška Cerkev. Veselo moramo trditi, da so nauki naše vere ne le zanesljivi in gotovi, ampak tako zanesljivi in gotovi, da se o njih kar dvomiti ne more, saj so nauki iz ust same Resnice, iz ust samega živega Boga. Sedaj moremo biti popolnoma mirni za življenje, za smrt in za večnost! Sedaj smemo pričakovati mir, srečo in blagoslov po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Konec. Dragi v Gospodu, upam, da vas bom s tem obsežnim premišljevanjem ne le potolažil in osrečil, ampak tudi potrdil v večni, v neomahljivi zvestobi do Gospoda Jezusa, našega edinega učitelja, Sina živega Boga. Preden sklenem, bi vas rad opozoril še na neko okol-nost. V pastirskem listu za advent sem imel pred očmi najbolj mladeniče in može; nič ne dvomim, da se boste prizadevali ravnati se po danih naukih. Današnji pastirski list zadeva enakomerno vse stanove in vse ljudi. H koncu naj izpregovorim par besedi najbolj ženam in dekletom. Kaj neki? Rad bi vas posvaril zoper preveliko, včasih kar naravnost nespodobno nečimernost v obleki. Nič ni hudega in prav razumljivo je, ako se mlada dekle bolj lepo oblečeš, tudi še ni kako posebno zlo, ako si izbiraš obleko po novejših krojih, toda pazi na meje spoštljivosti in sramežljivosti. Žalibog so pa najno- vejši kroji, kakor se vidijo posebno po mestih močno zoper sveto sramežljivost, kar naravnost pohujšljivi. Dokazujejo očitno in jasno, kako globoko v poželjivost se je ugreznil današnji brezbožni svet. Kjer ni vere, ni ljubezni do Boga, tam se razvija v človeku počutna stran, posebno močno se razvija želja po telesnem, po spolnem uživanju. In iz te mla-kuže se rode oni novejši kroji v obleki, kateri pohotni pcželjivosti ne samo ugajajo in ji zadovoljujejo, ampak jo kar naravnost iz-podbujajo in izzivajo. In žalibog ima moda v krojenju obleke toliko moč, da se ji vdajo večkrat tudi žene in dekleta, ki so sicer še verne in bogaboječe in visoko cenijo sveto sramežljivost, ki je varhinja nad vse lepe čistosti. Zares, take nespodobne ženske kroje sem opažal najbolj po večjih in manjših mestih, ne pa toliko po deželi razen kake izjeme, kar v pohvalo naših kmečkih deklet očitno povem. Po deželi sem večinoma opazil kroj obleke sicer nekoliko po najnovejšem načinu, vendar pa še v precej dostojnih mejah. Prosim vas dekleta, da iz ljubezni do Jezusa in do Device Postna postava za Pooblaščen od svetega Očeta dne 14. junija 1906, morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto glede posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe: I. Dnevi strogega posta, t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so: 1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna. 2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu. 3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih. 4. Vse od Cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred Binkoštmi, pred praznikom svetega Marije, iz ljubezni do vaše največje lepote, ki je čistost srca in sramežljivost, v svojih oblekah in v vsem zunanjem obnašanju pokažete, kako se vam studi vse, kar je le količkaj zoper krščansko spodobnost. Ako je kaka dekle po deželi, ali v mestu na to pozabila, naj se hitro vrne s krivega pota nazaj na pot boguljube spoštljivosti! Zarotim vas, le greha ne! Z obleko, ki se ne vjema s krščansko spoštljivostjo, bi dajale pohujšanje. Čujte, kaj govori o pohujšanju sam Gospod Jezus Kristus: „Kdor po-hujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti; toda gorje tistemu človeku, po katerem pohujšanje pride I“ Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride nad vas in naj ostane med vami. Amen. V Ljubljani na novega leta dan 1. jan. 1913. f Anton Bonaventura knezoäkof. ljubljansko škofijo. Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred Božičem. II. Dnevi nekoliko polajsanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so: 1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj. 2. Srede v adventu. III. Dnevi same zdršnosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so: Vsi ostali petki vsega leta. IV. Ob sgoraj (pod I. in III.) prepovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti: 1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik; tedaj odpade post in zdrževanje. 2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona ali pa je semenj. 3. Nekaterim osebam, in sicer: vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, izprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in po-strežniki zavoljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi. V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo. VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso. Kar se tiče večerje o dneh nekoliko po-lajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom, svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe. Veliko soboto zvečer je dovoljeno jesti blagoslovljeno meso. Vse one, ki se bodo danih polajšav posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija“ na čast petim ranam Jezusovim, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom. Gospodje župniki in izpovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor mčni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat. + Anton Bonaventura knezoškof. ifititft burdj ^oftos unb bes apoitoltfdjen $tu(;l*es $mabeu ^türjtßtfd)of »on JaUmd). Allen Cölnitbigcit kr fnilmdjcr Dikjcfe (öliidt, iFriekn mtb Segen in Sefns (tljriflua, itu|ercm fjerrn.1 Š8eint 23eginit bež neueit $al)rež luiiitjdje id) allen ©laubigen ber Saibadjer ^ioejefe ©liid, ^rieben unb ©egeit. “Saš fhib groge, gcmifj ooit allen f)öd)ft erfefjute ©iiter. 3Bie föuuteu mir beren teilljaftig loerbeu? $d) autiuorte mit bent ^Ipoftel ijSauluž, bajj nur in ftefuž ©fjriftuž, uuferetit §crrit. Seiber luirb ©liid, Rieben unb ©egeit nou ntaitd)eit auf anberen SBegeu gefudjt, ja ooit nieten fogar im birefteu Ülbfall ooit unferent £>errn unb ©ott, Sefuž ©Ijriftuž. SDežljalb Ijabe id) utici) ent-fdjloffeit mit $f)itett, ©eliebte in ©Ijrifto, eine praftifdjc Unterjudiung barüber anjitftclleu, ob ©liid, gdiebc uitb ©egeit in ©Ijriftuž ober oljite ©Ijriftuž erlangt merbeit fouiteit. 1. (Einige ÖÖruitbfrngen. Unfere gaitje Sebeužridjtuiig fjängt ab ooit ber S3cautioortuug ber überaus midjtigen nad) bent Urfpruitg ber SBclt, bež Sebeuž auf ©rben unb gans befonberž nad) bent Urfprung unb SSefcit bež SOfenfdjeit. $eber oerniinftig benlenbe SJleufd) muf) fid) über biefe ^^ageu oollfommene fö'larljeit p ocr; ®iejcr §ivtcntu'icf fott bni ©liinbigcn an ben Sonntagen nad) 9?eujaf)r norgelejeit unb erhärt inerben. IG 1912. I. 3. fdjaffeit fliehen, ba ja ooit bet Beantwortung biefer fragen mtfer gattjeg 2ebeit in ber 3t'it ltnb in ber ©wigfeit abl)äitgt. 21ttf biefe fragen üeritehnten wir eilte hoppelte Antwort: eilte ber moberiieu äöiffenfdjaft, eine ber gläubigen ©hrifteuheit. Tie moberite SBiffeufdjaft leugnet bag Tafeitt ©ottcg; Ijieutit tnujf fie and) bie Söeltfdjöpfuug oer= iteinen uub folgerichtig behaupten, bie Söelt fei ewig ltnb befiitbe fid) in einer ewigen ©utwicflmtg. 91ug ber leblofeu Materie fei 511 feiner $eit bag erfte ^flatt^ern uub Xierbeben herüorgegattgeit uub aitg biefent erfteu 9(itfape habe fierä 2Renfdjen mirb nie befriebiget. gitbent fontttieit oiele, hönfige ädifjerfolge uttb ber ÜJiebenntcnfd) ift reicher, attgefeljener, einflitfc reidher! Segfjalb feine but)e, fein oodfoitttnetteg ©liid, mie eg auch ljod)aitgefel)eite Süfäittter uttb grauen in lichten SXugettblicfeit freimütig eiugeftaubeu haben. ©attg attberg fafjt ber gläubige ©tjrift feine Ar= beiten, SJlüljeii uttb -plagen auf. ©ein blid erhebt fid) über bag grbifcfje, bringt in bie ©migfeit big gttnt Sprotte ©otteg. ©ein ©ttbgiel ift bie ©rlam gttttg beg oodfommenfteit ©liideg in ber ©migfeit, meldjeg er fid) nach *>em SSidett beg ©d)öpferg hier auf ©rbett bttrd) ©rfüdttng feiner ©taubegpflidjten oerbieitett fod. ©ott fdjant nicht auf bie ©rljabenljeit beg ©taitbeg unb berttfeg, fottbertt auf bie pünftlidje ©rfitdittig ber berufgpflidjteit, toeil er eg fo ange= orbnet hat. ©rfiide id) meine ipflid)teit in meld)em ©tanbe immer, im l)öd)fteu ober im uiebrigften, attg untertäniger ttttb liebettber Eingabe au ©ott, fo nimmt ©ott bie Arbeiten att, ic^ mirfe iit feinem Siettfte uttb ermerbe mir babttrd) mein glitdfeligeg ©ttbgiel. ©od mir auch maitd)eg hier auf ©rbett miBlittgett, fittbe id) ainf) feine Sluerfettttuttg oott ©eite ber SCReitfdjeit, bei ©ott Ijabe id) immer ©rfolg unb 2lm erfennung. ©ittb bie Arbeiten müfjeood, um fo beffer für mid), meil id) ttebft duerfettnitttg oott ©eite ©otteg gugfeid) meine oerbieuteu ©iiubenftrafen abbüfjeti fatui. Uttb Ijat ber |)ci(aitb burd^ freimütige 93iaf)I eines mitfjeüolXen ÜlrbeiterlebeuS bie Ülrbeit ttidjt ge= hoben uttb gefjeiüget? ©o ber gläubige ©Ijrift. Hub id) frage, auS meldjer ülnfchauitttg fliefjt tneljr ©liid, 9iuf)e, $riebett uttb ©egett? 3. 9tebft einer fjarteit Arbeit ift and) Uuglüd uttb ®raufl)eit beS sJJlenfd|eu fjäufigeS 2oS. 2öie fteüt fid) bieSbejüglid) ber ungläubige, loie ber gläubige Sttettfd) ? $itr beit ntoberueit ÜReufdjen ift Uuglüd uitb $rauft)eit ttuerträglid). ©eine ^Ungehörigen, greitnbe tiub Slerjte tröfteu il)n. Xrohbettt bleibt baS Uuglüd, bie ®ranft)eit fdjtncrjt. Diitr bie Hoffnung, Uuglüd tiub Äraufheit luerbeit aufhören, linbert teilmcife baS Übel. äöeutt jebod) baS Uuglüd aitbauert, bie ©djnterjeu juttehnten, bie Äraufheit als unheilbar fid) enreift? 3öaS iept? $eiit iiiucrfter, itiiiiberminblicher £terjettS= mittifd) ruft uad) ooHfotnntenent ©liid, allein für bid) ift eS utterreidjbar, ©djnterj uttb Uuglüd toirb beitt Stilteil bis jutu £obe. ©elbftmörberifdje ©ebaufett fteigett auf; nur bie Siebe jit beit Slttge^örigeit, bie unjerftörbare Slitt)äitgtid)feit au baS Sebett t)ült üiel= leidjt bie SluSfütjruitg beS felbftmörberifdjen ©itt* fdjluffeS ttod) juriid. Sebod) auf tuie lange? Sftidjt fo hoffnungslos uitb oer§tt»eifelt fteljt eS mit beut gläubigen ©hrifteit im Uuglüd tiub in ber Čtraitfljcit ©r ift feft überzeugt, auf ©rbett fei für if)it gut uttb erftrebeuSmert nur baS, toaS ihm jur ©rreid)ttng feines einigen ©nbjieteS biettt, mag eS für bett Seib uttb für beit ©eift uod) fo fdjtuer uttb bitter feilt. Zubern meife er, bafc er gerabe bttrd) ©rgebenljcit in bett S53iHeti ©otteS jur $eit eines UugliideS uttb einer &'raitffjeit am aderbefteu feine Eingabe ait bett SEBilleit ©otteS jttrn SlttSbrttde bringe, etmaS ^orjitglidjeS im ®ieufte ©otteS leifte ttttb fjiemit auf eine gattj befottbere S3elol)ttung itt ber ©migfeit Slttfprnd) Ijabe. ©S ift ifjut befaunt, baf) er namentlich bttrd) Ungtiid ttttb ®rauft)eit, ertragen im ©eifte ber SSnfje, feine ©ünbeitftrafeit abjafjleit uttb oon ©otteS ©erecf)tigfeit rühmen föittte. ©r blidt and) ^uoerfichtsootl auf bett freujtragenbett uttb ge= freu^igten fteilattb, tueldjer bttrdj fein ftreuj ttnfere Seibett üerbienftood gentadjt ttttb getfeiliget l)at. Sa, über bett ^aloaricttberg führt ber fiir*efte uttb fi= cherfte 22eg jititt erfefjtiteu fjiminlif^ett ißaterlaitb. ©o beuft ber gläubige ©hrift, bleibt gebttlbig , ja er toirb fogar troü ber Setbett oft mit erfüllt. fraget toeffett 2oS ift alfo erftrebenSioerter, baS beS mobernett Ungläubigen ober jetteS beS gläubigen ©fjriften? 2öo ift ttttfer ©liid, fjriebett uttb ©egen? 3. Der dHenfd) im (§efclird)nftslcbeu. ®er 90?ettfdj lebt uid)t für fid) allein, foitbcrtt ift feiner ganjen 9iaturautage ttadj au bie ©efcllfchaft angeioiefen. Sind; biefeS ©efellfdjaftslebcu toolleit mir im Sidjte ber beibett SebenSaufdjaituugeu betrauten ttttb ttad)forfcl)eit, ttad) toeldjer Slnfdjaitung ttttS uttb ber ©efelXfdjaft mehr ©liid, Rieben uttb ©egen 51t-teil mirb. 1. SBir leben itt ber $aiitilie. Sn ber gomilic fomntett mir 511t SSett uttb merbett erjogett. “Sie tttilie mirb bttrd) bie ©he gegriinbet uttb bttrd) bett &'ittberfegeu aitSgebaut. 9lttn, mie mirb bie ©l)e, tuie bie ^nmilie ttad) bett beibett SebeitSaitfchaitiingen auf-gefajjt! 3)etn moberttett 301ettfd)eit ift bie ©l)e ttidjtS au= bereS als ein gemöl)ttlid)er bürgerlicher Vertrag §mi-fchett jmei lebigeu ^erfottett jutn gemeittfanten Sebett. ©S ift nichts religiöfeS, ttidjtS heiliges baratt. 2Bie ade Verträge, foll auch ^er @l)ebertrag gelöft merbett föuiteu namentlich itt beut Tratte, metttt DOtatiu ttttb $rau attS oerfchiebettett Urfadjett uidjt ntel)r jufammeit leben fönitten, metttt bie Siebe erfaltet ttttb baS ^per§ oott britteu iperfoueu gefeffelt mirb. Su ber ©ojial= bentofratie mirb bie ©he als ein 51t (äftigeS S3attb oertoorfeit uttb freie Siebe ^uttt ©runbfatt erhoben. ®ie ©he l)ßt oiele 33efchmerbett; befottberS funt-ttterooll ift bie Äinbererjiehuttg. Um bie @d)mierig= feiten ju beseitigen ober menigftenS 51t oermittbertt, motten ungläubige ©Ijeleitte feilte ßittber, ober 1jöd)= fteitS jmei. ®a fie jeboch auf bett ehelichen Umgang ttidjt berjichteit moHett ttttb föttnen, mttrbeit uttmora= • tifche Spittel jur SSerhinberuttg ber ^inbererseugttng erfunbeit, merbett öffeittlid) probu§iert, aitgebotett uttb oerfauft. Sa, eS mel)rt fich bie 3ah^ fold^er ©etttth' tnenfd)ett, bie attS furcht oor ©orgett ttttb 9)?üf)eu überhaupt feitte ©he eingehen ober ßittber erseitgeu motten uttb bettttod) unter ?(itmettbttitg mobertter oer= bredherif^er 9Jtittet ber gfeifcheSluft ttad) belieben fröhnen motten. ©o eittfetdid) entartet ift bie mobertte 3Bett nub fo tief ift iit beit 2(ugeu berfelbett jenež gnftitut ge= fuitteit, meldjež jit einer ntenfdjeumürbigen gortpflan-jung bež 2)}enjd)eugcfd)led)tež ttttb jit einer gebiegenen ®inberergiebuttg bienen fotlte! 9tid)t fo beim glätt= bigett ©brifteu. Ser gläubige ©l)rift tueif3, bafi baž Serbditttiž ber beibett ©efd)ledjter bttrd) beit ©d)öpfer felbft ganj genau geregelt morbett ift. ©ott tjat einett Sdtanit ttttb eine grau erfdjaffett, tjat beibe jitr ©be oer= bunbett ttttb biefe Serbittbung alž Mittel jttr 23e= üölferuttg ber ©rbe ttttb bež .'pimmelž gefegttet. 9facf) feinem l)ödjften 3BilXett ttttb ttad) feiner meifett 2ln= orbnnitg fodett mir iit ber ©be Äinber §nr SBelt fotntnen. geber gefd)led)tlicbc Serfel)r attfjer ber ©l)e ift gegen feinen äöidett, gegen feine 2litorbnuitgeit 511111 2Bot)(e bež 2)tenfd)engefd)led)tež. Sežbalb mirb bei allen Sölfertt bie freie Serbiitbuitg oerabfdjent ttttb itttr bie etjelidie fjod) ttttb heilig gehalten. Äittber tuerbett alž ©egen ©ottež aufgefafjt. ©ine grofje Familie gereidjt 51t einer grojjett ©Ijre. Siele ftiuber bereiten jmar oiel ©orgett, 9Jh'if)eit ttttb 2lrbei= ten; allein bie Arbeiten für bie ©rtjaltung ttttb ©r= äiel)itttg ber ß’ittber fittb ttad) bent Ijeitigftett 2Bidett ©ottež eine fiifje @lternpflid)t, eine Ottede ber reicfc lidjfteit Serbieitfte ftir bie ©migteit. ©länbige ©be= leute Ijabett feine ^urcbjt üor einer gabjIreicEjett 9?ad)= fontmenfcEjaft ttttb eittfepeit fidj fdjott ttor bem ©ebattfett biefelbe fträflid)ertueife ttttb ber üftatnr ber ©be jtt= toiber 511 oerbinbern. ©iit gläubiger ©brift oerabfdjent überbauet jeglidje 2lttmenbuttg fetter fittbermörberifcben bittet, melcbe bie uitgebättbigte Segierlidffeit ber gottlofeu titoberiteit Söelt erfunbeit bat; mirb iit ber Siefe feiner ©eele er§iiritt, baff foldfe abfcbettlicbe Mittel öffentlich erzeugt ttttb oerfauft tuerbett bürfett ttttb gittert üor ber gmfjtrute ©ottež, mit ber bie SBclt obtte ©ott, obtte 3ud)t, ol)tte ©cbarn gegüdEttiget toerbeu mirb. Ser ntenfdbticbeit ©d)mad)beit megett ift bie ©r= füduttg aller ^didjten bež ^amilieittebettž febr fd)mer, ja, ež föitttteit Untftäitbe eintreteit, meldfe baž 23ei= fammenlebett bež SUtattnež ttttb ber grau beinahe tttt= möglich matten miirbeu. 2Beil jeboth bie ÜRatur ber ©l)e eine ftäubige, uitaufložbare Bereinigung üer= laugt ttttb and) bie ^iubererjiebuttg nur bttrcb bie Unaufložbarfeit ber ©l)e fid)ergeftellt mirb, bot ber liebeüolle Ipeilaub bie ©be gnr SBiirbe eittež ©afra= nteittež erhoben. 21 lž ©acrament üerleibt bie ©be bett beibett ©begatten bie ©nabe ttttb traft, baff fie trop aller ©d)mierigfeiten biž guttt 'Sobe iit üod= foittmeitfter ehelichen Sreuc beieitiauber bleiben, allež 2ßeb unb Seib in Siebe teilen nub ade ihnen bttrcb beit ©egett ©ottež gegebenen tiuber mit opfertuidiger Eingabe ergeben moden. Siefe £ilfe ift fichtbar. üftur üott ÜJtännerit ttttb grauen, bie att baž ©afra= mcitt tiicbtž halten nub uicbtž gehalten haben, meldje bie ebelidje Srette mehr ober meniger offen fchott gebrochen haben, nur üott folcbett üerfommenett ©be= leuteu mirb bie 2lupžbarfeit ber ©be geforbert. Siež fittb biemit bie jtuei ^auptauffaffungeit bež gamilienlebettž ttttb ich frage, meld)e bereitet mehr ©liid, gricbett ttttb ©egett? 2. 9Jad) ber gatnilie fommt ber Staat, metcber für feine Bürger 51t forgen bat. 2Xucb biežbegiiglich gilt je nach &eu beibett gruttboerfcbiebciteit Söeltan-fchauititgen eine hoppelte 2Iuffaffuitg. Unterfingen mir, attž melcbett beit ©taatžbiirgern mehr grieben, ©liid ttttb ©egen juteil mirb. ©ottežleuguer fitcbett fid) nach ihrer 2lufi^t ohne ©ott ben Urfpruttg unb bie Serfaffttng bež ©taatež folgeubermafjeu gurechtgutegett. Ser Urgnftanb bež SJteufcbeu mar ein tier= ähnlicher, mie Siere lebte auch er itt Iperbett. 9lad) nub ttad) bflt er fid) auž biefem guftanbe berottž= gearbeitet. Um bem ©jifteitgfampfe ader gegen ade ©iubalt 51t tun, üereiitigteit fid) bie ÜDlenfcben bttrcb einen freimidigett Sertrag 51t einem georbueteit ge= fedfd)aftlid)eit Sebett unter einer Obrigfeit. Sie ©emalt 51t regieren unb 51t befehlen ift im Solfe; baž Solf ift fottüerätt. SBeil ež jebod) unmöglich ift, baf) ade befehlen mürben, l)at baž Solf feine oberfte ©eioalt auf eine ober mehrere ^erfottett übertragen, meldje alž 23eüodmäd)tigte bež Solfež bažfelbe regieren fodtett. $ur Stidjtfcbuur ber Segieruttg bient ber SBide bež Solfež, biefer ntufj itt bett ©efepett guttt 2lužbrud gelangen unb ift bie einjige Duede adež 9ted)tež. ©einen SBidett gibt baž Solf bttrd) 2lbgeorbnete befattnt, melcbe üott ihm gemäht uttb ittž if?arla= ment gefibidt merbett, unt feinem Söiden ©eltung 51t üerfd)affett, beim üor bem fottoeränett SBideit bež Solfež muh fiä) febermattn beugen. 2ldeitt, baž Solf bat ja teilten einheitlichen Söidett; bie gntereffeit ber 3* einzelnen perfoitett, ber cinjelneit Staffen, ber eitt= jelnen Orte getjen geiuöf)ntid) atneittanber, ja miber= ftreiteu fid) mtr su oft. @o entfielen Rolfžparteieit, uott beneit eine jebc bemüht ift, ifjrem äöidett ©el= tnng mtb gefeplidje traft jit üerfdjaffett. $af)er ge= genfeitige Reibereien, bei beit 3Ba£)ten ber Abge= orbneten leibenfdjaftüdje Agitationen mtb Kämpfe, Hielte int parlamente fortgcfept merbeit. ©omot)l bei bett 2öaf)leu alž and) bei ©efepežantrdgett fiegt bie Majorität, fiegt bie ©timntenmehrsahl, meint fie and) nur eine einzige Stimme betragen follte. £>ientit fommt sunt Attžbrucf ttic^t ber SSide ber Rolfež, foubertt nur ber Söide einež Xei(ež bežfelbett, ber äöitte nur einer, oft sufädig ober fünftlid) ober gar getoaltfam suftaube gebrachten Rcajorität. SDie StTd= noritäten, befottberž meitit biefelbeit uumerifd) ftarf fittb, !nirfd)ett unter bent $rttcfe ber Rergemaltigung, greifen oft sur Dbftruftion, fepett ©emalt ber ©emalt gegenüber, bearbeiten in Rerfammluttgeii mtb $ei= tuitgett ihre äBähler; Agitation, Unruhe, Seibenfdjaft, Rerfeiitbuitg mirb in ade ©d)id)teu ber Reüölferitug Ijineingetrageit. ®a§ Rolf, baž foitoerätte, baž feine höhere Rerauttuortung femtt, ift in forttuähreuber Reoo= lutioit begriffen, fatttt uub mirb nie sur Rulje gelangen. ©aus attberž geftaltet fich baž ©taatžlebeu uadj ber Atiffaffung ber gläubigen 9Renfdjheit. ©ott hat bett SOiettfchett erfdjaffett. @r tuar nie iit einem tier= ähnlid)ett guftattbe, (e[,te nje nüe^iere in gerben sufant' mett, foubertt uont erfteu Anfang an itt einer georbiteteu ^atttilie, itt einer georbiteteu ©efedfdjaft. ©itrdj bie Rölferfttttbe mttrbe biefe Söehaiiptuttg uodauf betuiefett. äöeil ber Rletifd) bttrd) feilte Ratur au eine georbitete ®efedfd)aft attgemiefen ift, eine ©efedfdjaft jebod) ohne eilte oberfte ©etualt, bie auf bett RMdett ber eittselneti beftimmettb eitttuirft, itid)t befielen fömtte, ttttb biefe fo geartete Ratur uottt (Schöpfer ftamntt, folgt barauž, baff attdh bie oberfte ©etualt itt ber ©efedfdjaft uott ©ott bem ©djopfer getuodt mirb. Ridjt baž Rolf, foubertt ©ott, fein (Schöpfer, ift fouuerän, meldjer bem Rolfe bttrcf; bie irbifdjett ©ematthaber feinen SBidett fttttb gibt. ®ie irbifdjett ©emaltljaber fittb feine unb nicht bež Rolfež errfdjer hinauf, beugt fid) gerne uub mit ©tttfngititg unter beffett Söidett, molji miffettb, bajj ež eigentlich ©ott gefjordjt unb im $ade bež Uugehorfamž gegen ©ott felbft miber= fpenftig fein mürbe, liefet ©e^orfant ift üernititftig uub mahrhaft fittlid). Um baž Rolf regieren uub beffett adfeitigež 2Bofjl ttad) Pflidjt uub e. ®ie f£obegftnitbe fontmt fritfjer ober fpäter. 2)a fällt bie ©ittfdjeibung für bie ganze ©migfeit. SBie mirb eg in biefer ©tiinbe beut Ungläubigen, mie bent ©läubigeit ergeben? Seim tperauualjeu ber £obegftunbe iiittfj ber Ungläubige im Snuerfteit ber ©eele erfcfjaitberit, beim immer eiitfdjicbcuer mirb fidj iljm ber Smeifel über bie ooilfommeit fidjere SBafjrfjeit feiner glaubeitglofeit Slufidjteu aufbräitgeit. ®er ©ebaufe, oielleidjt gibt eg bod) eine ©migfeit, gibt eg bodj einen ©ott, oor beffett Slitgefidjt idj redjt balb erjdjeineit merbe, 11111 über mein Sebett Diedjeitfdjaft abzulegen, mirb ifjtt uitmillfürlidj befdjäftigeit uub beäitgftigeit. f£)enn an einen perföulidjen ©ott glauben boctj alle Sölfer, glauben bodj fo oiele geleljrte uitb berühmte Stäuner! Uub bag ©Ijriftentum mit ben SOtillionen 001t Se= fenitent, mit feiner SBiffeufdjaft, mit feiner ertjabeneu Xpgettb, mit feinen Ijerrlicfjett Smüdjteu für bag ©lüd ber Sölfer, ift eg betttt mirflidj nur Ipitmbitg uub Setrug? Uub biefen ©ott ttttb biefeit ©Ijriftug ^abe idj oerleugnet, um feine Offenbarung Ijabe icfj midj itidjt geflimmert, feine ©ebote mifjadjtet, ihn felbft geljajjt, gegen iljtt meinen 9?ädjftett aufgetjept! D mefj, meint eg eine ©migfeit, meint eg einen Ijeiligett uub gerechten ©ott gibt! Sou foldjen ttttb äfjitlic^eu fdjauberljafteit Smen feltt mirb ber Ungläubige Xag uitb Sfac^t beunruhigt. Söir toiffen, bafj fidj gar ntaudje iit lepter Seit mit ©ott aitgföfjtteit, bafj attbere itt Serjmeifluitg fterbeu ober fidj im ftitmpfen £)iubrüten refigniert ifjrem £ofe itberlaffett. ®ieg ttantentfidj gemiffe fjreibettfer, meldje fidj fdjriftlidj oerpflidjttit mujjteu, and) iit ber ©terbe= ftuube feilten Srieffrr bolen 31t laffen uub einen ber= artigen SBuufdj nur alg Slttgbrucf einer augettblicf= lidjeit ©eiftegfdjmädje anzufefjen, meldjem 2Buttfdje feine $olge geleiftet merbett folle. ©ait§ auberg ergeljt eg beut gläubigen ©tjriften. 333otj£ ift er itidjt oljite $urdjt ttttb Slngft, beim algbalb foll er oor bent emigett 9ticfjter erfdjeittett. 2111ein ein Slicf auf bag Äreu§ beruhigt ibnt. 21 nt Ä'reuje blutet ja feilt -^eilaub, ber all ttnfere ©cbitlbeit ber göttlicfcjeu ©erecfjtigfeit ge^atjlt bat. ®er ©lättbige empfängt ttodj einmal rechtzeitig bag Sujjfaframeut, um fidj mit ©ott oodfommeit augjufobnett; empfängt in ber Ijeiligett SSegzeljrung ben £eilaub felbft alg ^üljrer ttttb Segleiter itt bie ©migfeit; bttrdj bie heilige Deliutg merbeit etmaige ©iinbeniiberbleibfel getilgt, mirb er 31111t lepten Kampfe gegen bie £jöüi= fdjett ÜDiädjte geftärft mit) qefräftigt gut* gebitlbigett CSrtragung ber Sraitffjeit. Bittt mag ber £ob fontnteit! Sa, er ift fogar ermiiitfdjt; beitu burd) it)it fommt Befreiung oou beit BJühfalen, Kämpfen, 2eibett ititb ©efal)ren biefeö ©rbenlebenS, burd) ifjtt gelaugt ber Sfjrift hinauf ittS maljre Baterlaub, itad) meldjem er fid) geittebeitg ge= feput t)at. SDer ©lättbige ftirbt troftoott, fogar frenbig, ja, recht oft mit beut größten ©eeleuoerlaugeit. Slutmortet mir, meffen 2oS ift iu ber atteub fd)eibeuben ©terbeftitube beneibeitStoerter, baS 2oS beS gläubigen ober jenes beS unglänbigeu Wettfdjett? 5. 5Dic (öcunfiljeit kr beiktt ^tifdjauititgeit. Badjbem mir bie üerfd)iebeneit 2ebettSlageit, iu metd)e jeber Bfettfd) gerät, im 2idjte ber beibeit 8fti= fdjaumtgen betrachtet (jabeit, motten mir mir itod) eine Birage genauer ermägeit. @S bräugt fid) bie Bmage auf: meldje oou beit beibeit Sliifdjaumtgeit ift fidjerer mtb guoerläffiger ? Bidjt mafjr, biefe $rage mtb bereu Beautmortuug ift tmu ber grüßten BM)tigfeit! SBie ermiiufdjt ift allen ©liicf, ^rieben l|tib ©egen! Utifere gaitge Batur ruft bantad), ttitfer gatt= jež 2cbett ift ber ©rioerbmtg biefer ©iiter gemeipt! ©djou oou biefent reitt natürlichen ©taubpnnfte mtS müßten mir uns öernüuftigermeife ber gläubigen 3Bclt= anfdjauung aufd)liehen, bcitit burch uttfere Betrachtung haben mir mtS überzeugt, bah attS biefeit fomoht für bie einzelnen ^erfoiteit, als and) für baS Bo= famnteuleben in ^atnilie, ©taat mtb Sird)e oiel ©liicf, ^rieben mtb ©egen heroorquittt, mährenb aitS ber ungläubigen Söeltanfdjamtitg gmiteift uttb für bie meiften Btenfdjeit nur Unruhe, Summer, Btueifel, fogar SSergmeifluttg fid) ergeben. $ür bie ©rttubfragen, auf metdjen bie gläubige uttb bie ungläubige äöeltanfchomtitg aufgebaut merbett, treten für beibe miffeufdjaftliche Slutoritäteit eitt, allein mit bem itnterfd)iebe, baß ber Unglaube bie aller= midjtigften fragen über beit Urfprmtg ber 2Mt, über beit Beginn beS fßflattgem mtb XierlebettS, über bett Bienfdjen, über fein ©elbftbemuhtfein, über feine $ettf= uttb SöittenSfraft, über feine ©praebe mtb Beligiott, nur mangelhaft beautmortet mtb in ber ueuefteu Beit gum refiguierten ©iugeftäitbniS: ,,id) meih eS uidjt" gegmttngett morbett ift, bah hingegen bie gläubige äöiffeitfdjaft über alle biefe fragen mit ber größten Biiuerficljt unter JpittmeiS auf bie ©d)öp= fmtgSntad)t ©otteS einen oottfontmen befriebigettbeti, mit beu fidjereit Ütefultaten ber miffenfctjaftlicijen $°r= fd)ttng übereinftintmenbeu Sluffdjluh gibt. $ür bie gläubige Söeltaufdjamtug ftel)t baS gange (Shriftentuin ein mtb haben biefelbe bie oortrefflichfteu fatholifd)en BMitner aller Beiten fiegreich oerteibigt; ja, für biefelbe fteht ®ott felbft ein, ber fid) bem 9){enfd)eugefd)led)tc oott Slttbeginn geoffenbart hat/ fteht ein 3;efuS ®l)riftit§, ber Biettfd) gemorbene ©ott, auf melchent ja baS ©fjriftentinn ruht. $a, &l)riftu§, ©rituber mtb Präger beS (Sanftem tumS, iuie eS eittgig unb allein iu ber !atl)olifd)eu Sirdje l)t"terlegt ift mtb gttnt Borfd)eitt fommt, ift mal)rl)aftig ber ©ol)u ©otteS, mal)rer ©ott. SluS beu üielett BemeiSgrüitbeit mili iit aller Sitrge ttur einen oorführett. Sitte Bölfer, befottberS bie Qubett, haben eilten BleffiaS ermartet. $tt beu alten jübifd)ett Büchern mirb bie Beit feiner Slbfuuft, bie Familie feiner Ülbftammuug, ber Drt feiner ©eburt angegeben; iu ebeitbenfelbeit Biidjern mirb ferner oerfiiubet, baS jübifepe Bolf merbe beu BieffiaS üertuerfen uttb tuerbe beSljalb and) felbft oou ©ott oermorfett, merbe fein Xempel famt $eritfalent gerftört uttb merbe eS felbft unter bie Bölfer gerftreut merbett bis guitt Slbfdjlttffe ber Betten; bie Reiben hingegen merbett iit baS SBeffiaSreidj eiittreteit mtb biefeS Beidj merbe unter fortmähreitbcit Berfolgmtgeu mtb Befeittbitttgett bis gittn ©nbe ber Beiten baitertt. Bott biefeit BoranSfagmtgeit ift mtS allen attS ber ©efchid)te befauitt, bah fie püitftliclj in ©rfüttuttg gegangen fittb mtb gmar gerabe au ber ^erfott Sefu ©heifti. Bar angegebenen Beit fant er gu Betlehem attS ber $antilie ®aoib gur B3elt; oott bett Subeit oermorfett fattb er ©efcjör unter bett Reiben; fein Beid), bie fatholifd)e Sirdje, ift auf bem gangett ©rbeuritub auSgebreitet, mährettb bie ^ttben itad) Bee= ftörmtg ihrer Tempels famt Öerttfafem iu aller äßelt gerftreut leben als lebenbige Beugen ihrer Ber= merfttttg mtb nuferer SluSermählmtg. ®iefe brei ©ebattfett fotten genügen, um uttS oott ber abfotuteu ©id)erl)eit ber gläubigen mtb oott ber attfeitigen Uitfid)erl)eit ber ungläubigen 2Belt= aitfchaitung oottfommeit gtt übergengett; fottett genügen, um mtS nicht ttur mit einer uttattSfprechlid)en $reube betrübet p erfiitten, baß tüir tittg atg $atl)otifeii im fixeren 33efiüe ber oottfommeneii 2Bat)rf)eit miffett, foitbern mtg andj in bem ©ntfdjtuffe ju ftärfeit, baf3 lutr unter atteu Umftänbeit itnferen $efum nidjt üer-taffen, foitbern getreu big §unt Sobe bei ifjrn aug= harren luotten. Sdjltth. Hiemit ift bic Uuterfudjuug, ob ©tiief, $riebeit itttb Segen iit ©hriftug ober otjue ©hriftug ertaugt merben fönttte, oottenbet. ©g bteibt feft, baff mir in alten Sagen itufereg Sebeng feft ^tt ©hriftug, itttb einzig ju it)iu Ratten motten. SUiögeit Saitfeube itttb obermat Saitfeube im Sauntet ber 2eibenfd)aft oott ifjnt abfalten, mir merben itug baburdj nicht beirren taffen, Kenn mir miffett, martttn mir gtattben; uttfer ©taube ift oeritiinftig, fa einzig itttb atteiu üerniiitftig. 23eoor id) nteiueit Hirtenbrief beenbige, fiit)tc id) ntid) gebräitgt, ttocl) eine rcd)t brittgettöe 33itte au bie ^raueumett jit richten. 23itte, tjatteu Sie bei ber ftteibermobe jene ©renjeit ein, metdje oott ber Sitt= famfeit itttb ber ctjrifttidjeu Sdfamhaftigfeit gezogen fittb. Unfere gottoergeffene 3Bett fjafdft nad) finntic^en ©enüffen itttb gibt fidj gattj befouberg ber 2üftern= tjeit fjitt. 2tud) bie ueueften $leibermobett fofleu ber Süfterntjeit biettett. Sie fittb ein trauriger 23emeig, mie fitttict) tief ber moberne ©eift gefaften ift itttb ^ugteidj ein ttod) traurigerer 23emeig für bie ©ematt, ja, für bett Serrorigntug ber 9Jtobe, üor ber attc^ fouft gtäubige itttb fittfant fein mottenbe grauen itttb gräuteiitg it)r ft'ttie beugen, anftatt fid) 51t fammetit itttb mit einem tauten Sdfmerjeugattffdjrei bagegen entfdjiebeit Stettnng p nehmen. Stuf bem Sattbe in ber Sftobe fittfamer itttb t)ätt fid) mit meuigeu 3(ttgnaf)meit ttodj fo jiemtid) itt beit richtigen ©rennen, mätfreitb itt ben Stabten einer ber Sittfamfeit itttb ift bag ^raueugefdjtecl)^ rneit gtäubiger, begtjatb and) ber Sdjamtjaftigfeit ^otjitfpredjeubett SOZobe oon Hod) ttttb lieber, einige etjrenmerte fjaniitieu auggettommeit, getjutbiget mirb. 3tn alte lI'tb fjräittetn, metd)e ©ott fiirdjteit, metdje 3itd)t, Sittfamfeit, ©tjrbarfeit, 9teitt= heit tjod) tjatteu motten, ergetjt im 9tameu ©otteg bie iitftäubigfte 23itte, bag Sftaoettjod) ber sDtobe ab= Sttmerfeu itttb nur fotd)e formen 51t mätjteit, metdjc oor bem reinen Stuge ©otteg beftetjen föuiteu unb metd)c überbieg aitd) äfttjetifd) fd)ött fittb, mätjrenb bie ititef)rbare Wobc and) äfttjetifd) abfdieutid) ift. 9tur feine Sitttbe unb and) feine Sßerautaffitng §ttr Siittbe, nur feilt Sfecgeritig geben! ©rittuerit Sie fid) au bie furchtbaren Söorte uitfereg ©rtöferg, metcEjer aug bemegtem Herren jagt:1 ,,©§ ift un= rnögtid), baf3 Slergerttiffe uid)t fontmett; tuetje aber bem, bttrd) beit fie fontmen! ©g toäre it)iit beffer, metttt itjnt eilt SJtiitjtftein au beit Hatg gehängt unb er iit bag ÜJJteer gcmorfeit mürbe, atg baff er einen oott biefett nteiueit ärgert." (Sttf. 17, 1. 2; 9Dtat. 18, 6. 8.) Ser Segen ©otteg beg Sßaterg, beg Sol)tteg itttb beg Zeitigen ©eifteg fteige über ©nd) t)erab unb bteibe über ©ttd). Stmeit. Saibad), am i)tenjat)rgfefte, beit 1. ^ätttter 19i3. t Jintou ^onaucntura, Sürftbijc^of. üiftcitinititiint für bie i’ailmriicr Qtöiefe. infolge ®ene£)inigititg beg Stf>oftotifd£)eit Stut)teg I. (Eigentliche Itrcuge JFaflfage/ b. h- nnbenen ootn 14. $uiti 190ö fatut icf| für bie Saibac^er 5Diö§efe ber ©enufi oott JFlcifct)fprifen oerboten unb nur ein- met)rere 9tad)fid)teit 00m aftgenteineu fird^lirfjett $aftcm malige Sättigung erlaubt ift, fittb fotgettbe: geböte and) für bag taufenbe Safjr sugeftefjen. 1. ®er SXfcfiermittmorf) unb bie brei testen Sage ©g t)abeit bemnad) bie ©täubigeit ber Saibadjer ber ßarmodie. Siöjefe in betreff biefeg $ircf)engeboteg itt biefent 2. Sie Freitage ber oier^igtägigeit $afteit= mtb $af)re S^adEjftefjenbeg 511 beobachten: ber Stboeutjeit. 3. Sie 9ttittiuocf)e, Freitage ltitb ©amStagc ber Oiitatemberjeiteu. 4. Sie 93orabenbe «or $fiitgfteit, ^Setri unb ißaitli, SJiariä^immelfahrt, Slderheitigeu, Unbefleckte (SmpfäitgniS 9Q?ariä uitb 2Beihnad)teu. II. im|itagc mit einigen lladjftd)tcn, b. I). OTacje, nit bettett jutar mir einmalige Sättigung, bod) ju iltittng bet Cöenuß ooit Jleifdjrpcifcit erlaubt i|t: 1. 3tde übrigen Sage ber oierjigtdgigeit F^ck' jeit, ausgenommen bie (Sonntage. 2. Sie 3LUittmoche ber Stbüentjeit. III. ^b|tincujtnge, b. 1). Cnge, nit bciteit ber (Benub nott Jrlcifd)fpeifeit nerboteu, bie ntrljrntnligc Sättigung jebodj erlaubt ift: Slde übrigen Freitage beS FahreS. IV. 3itt ben oben (I. unb III.) gettnuuteu Undingen ifl febod) ber Jlcifd)gettu|§ erlaubt: 1. ^ lir bie ga tt je i ö § e f e, fooft ein gebotener firdjlidjer Fc^dag auf einen ber frittjer genannten Faft' unb Slbftineitätage fällt. Slu biefett Feiertagen eutfalleu F^fie mtb Slbftittenj. 2. Für eiitj e lit e Orte, menit baS F^ft bež ®ird)eiipatroiiS feierlich begangen unb fooft bafelbft eilt Fcilfnnartt abgeljalteu mirb. (SSiele Pfarren be= fteljeit auS met)reretx oott einaitber entfernten Orten: ba gilt bie SiSpeufe nicht für bie gattje Pfarre, fottbern nur für jene Drte, att betten beS 9JiarfteS megett baS 3itfaiiiJiteitftrömett oott 9Jteitfcl)en ftattfinbet.) 3. F'*r ei ns eine fßerfottett: Ser ©eititjj öoit F^ifdjfpeifett ift erlaubt att allen Sagen beS FaljreS beit Slrbeiterit iit beit S3erg= merfeit uitb Fßbrifett, bett (Sufeitbahit^oitbuf teuren, ben fHeifenbett, bie auf beit 33ahnftationeit fpeifett tttüffen; beiijeitigeit meld)e fid] jur ^erftedmtg ber (Defnttbtjeit in 33äbertt aufhalten, mit ibjrett 31uge= hörigen uitb ihrer Sieiterfdjaft; bcitjeuigeu, meldje iit ©afttjäufern if)re ®oft nebjnteit tttüffen, uitb meldje ooit aubereit abhängig fid) Fafteiliheifei1 idc^t oer= fdjaffett föntteit. V. SC tt allen F a ft= mtb Sl b ft i it e it § t a g c it ift nidjt nur ber ©ebraud) tiott ©chntalj, fottbern and) ooit Sierfett jur Bereitung tmu Fnfbeufp>eifett erlaubt. VI. 31 tt FdftlßQ.Pi1 fomie att @oittt = tagen mäfjreitb ber oierjigtägigeit Fafteit = jeit ift ber ©euitjj ooit Fifäs uttb Flcift^fpcifeit bei einer ttttb berfelbett 9J?a^l§eit itic^t erlaubt. 2öaS baS 9tad)tmal)l ber §itnt Seile bispett= fierten FftfCtage aubelaitgt, fo bitte uitb müttfdje id), baf3 man beim felbett Fdüfd) ttic£)t genieße, bod) geftatte id) ber bisherigen ©emol)nt)eit getttäf) bett ©eitufj ooit FffifdliPe'ieit 9tnd)teffen; auSge= ttontmeit fittb bie ißriefter, beiten eS auch nic^t erlaubt ift, beim 9tad|tmahl Ffeifchfuptpte 31t genießen. Slttt ®arfantStage ift abenbS ber ©erntf) beS ge= meil)teit Ffrifd)^ erlaubt. Sille biejeitigen, bie fiel) ber gemährten $ftad)fid)ten bebiettett merbett, ermahne id) gum ©rfape bafitr gute äöerfc 31t oerridjteu, 3. 33. fünfmal baS „33ater Uitfer" unb „©cgrüfjet feift btt SOIaria" ben fünf SBttitbeit ©fjrifti 31t ©hreit Su ^e^en °ber b e it 3t r 11t e tt ein reichlicheres 311 ttt 0 f e tt 31t fp eit beit. Sie ^errett Pfarrer uitb 33eid)tüäter fittb ermächtigt, itt einäeinen Fädeit einer mirf(id)eit 9totmeubigfeit ttod) tucitergeheitbe SiS= penfeit 0011t Verbote beS F^ifd^genuffeS 31t erteilen,-aber nicht auf länger als für ein Fahr. 2öcr eilte bleibettbe Sispenfe 31t bebiirfett glaubt, l)nt fid) bieSfaUS att baS fiirftbifdjöflidje Drbiitoriat 311 meubeit. t Jlntou Bonaventura gürft&ijdjof. Verouk na ljudskošolskih osemrazrednicah in na meščanskih šolah. C. kr. deželni šolski svet za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 15. oktobra 1912, št. 7721, semkaj: Das k. k. Ministerium für Kultus und Unterricht liat mit dem Erlasse vom 10. Oktober 1912, Z. 43.567, die Erhöhung des dem Religionsunterrichte in der 6., 7. und 8. Klasse der acht-klassigen allgemeinen Volksschulen in Krain zugewiesenen wöchentlichen Stundenausmasses von einer auf zwei Stunden zu genehmigen gefunden. Diese Verfügung hat unverzüglich in Kraft zu treten. Pristavlja se, da imajo 1., 2. in 3. razred deških in dekliških meščanskih šol na Kranjskem že po dve uri verouka na teden, in sicer na temelju normalnega učnega načrta z dne 15. julija 1907 (zaukaznik ministrstva za bogočastje in uk, št. 43). 6. Skrb za občinske ubožce. Deželni odbor kranjski je razposlal dne 2. novembra 1912, št. 23.564, naslednjo okrožnico: Okrožnica vsem županstvom na Kranjskem. Ubožni zakon z dne 28. avgusta 1883, dež. zak. št. 17, določa v § 35. med drugim tudi nastopno: »Župnikom (kadar so sami zadržani, od njih poslanim namestnikom) tistih fara, h katerim župnija spada vsaj z eno tretjino svojih Sta- novnikov, ali katerih fai'na cerkev leži v okolišu župnije, gre pri obravnavah o ubožni oskrbi v občinskem odboru, kateri se mora za to posebej sklicavati, oziroma v morebiti postavljenem ubožnem svetu (§ 36.) sedež in glas.« Na to zakonito določilo opozarja deželni odbor vse župane s pripomnjo, da morajo k sejam občinskega odbora, v katerih se bo obravnavalo o ubožnih zadevah, povabiti tudi župnika dotič-nega kraja, oziroma njegovega namestnika, ker bi bil deželni odbor v nasprotnem slučaju primoran take sklepe občinskega odbora razveljaviti. Dvojno i. Neka visoka gospa me je radi storjene obljube prosila, naj poskrbim, da se izdajo in raz-pečajo nekatere knjižice v spomin duš v vicah pa v češčenje sv. Jožefa in sv. Antona Pad. Knjiga »Tolažba dušam v vicah« je natisnjena, knjiga »Sv. Anton Padovanski« je sedaj v tisku, tretja o sv. Jožefu je že v rokopisu gotova. Za denar, ki mi ga je dotična gospa izročila, se bo precej knjižic razposlalo po naših župnijah. Kolikor mogoče, pridejo vse na vrsto. Gospode prosim, naj jih vernikom po svoji previdnosti razdele. Pošiljale se bodo po novem letu. obvestilo. 0 ii. Škofijski List bo prinašal tudi priloge za »brevir«, po katerih je direktorij za leto 1913 v toliko popravljen, ker odpadejo »officia propria«, kar se nam je sporočilo iz Rima, ko je bil direktorij že dogotovljen. Po teh prilogah in po direk-toriju bo vsak gospod prav lahko uredil opravljanje brevirja. V Ljubljani, dne 17. decembra 1912. f Anton Bonaventura knezoškof. 8. Konference za leto 1913. V preteklem letu 1912 so se posebno živahno in poučno vršili razni shodi gospodov v duhovnem pastirovanju. Zanimiva in pravilno sestavljena poročila so nam prihajala o pravem času. Pregled in oceno konferenc društva »Sodalitatis« in pastoralnih konferenc prinese »Škofijski List« v prihodnjih številkah. Gorečnost in živahnost naj ne preneha tudi v letu 1913. Ker bom letos tretjič prepotoval vso škofijo in bo od zadnje sinode minulo že pet let, nameravam tretjo sinodo sklicati za letos. Upam, da bom dotično tvarino mogel sestaviti do konference dekanov v Ljubljani; želim jo namreč tej konferenci predložiti in dekanom naročiti, naj se dotična tvarina razpravlja po dekanijskih konferencah. Ako se mi sestavek posreči, bom ob času konference dekanov v Ljubljani sinodo napovedal in tudi čas za njo določil. 1. Konferenca dekanov. Konferenco dekanov sklicujem v Ljubljano na sredo, 2. aprila, ob 8. zjutraj v škofijski palači. Ako bi kateri dekanov nikakor ne mogel priti osebno, naj naprosi uglednega župnika v dekaniji, da ga nadomesti. Povabim tudi po enega zastopnika stolnega kapitelja v Ljubljani in kolegiatnega kapitelja v Novem mestu in arlii-diakone. — Vse gospode prosim, naj bodo opoldne moji gosti. Obravnavalo se bode: 1. katelieza za birmance; 2. kateheza za prvo spoved in za prvo sveto m obhajilo; 3. navodilo za pouk ženinov in nevest; 4. ali naj se nagovor pri poroki kaj izpremeni? 5. ali naj se razen določb de prima confessione et de prima communione izpremene še kake druge določbe obeh sinod? Glede katehez sub 1. in 2. bi želel, da se naj-poprej povedo načela, po katerih naj se izdelajo, potem pa naj se kateheza primerno sestavi. — Glede pouka ženinov in nevest bi želel zvedeti mnenje, da li zadostuje pouk, kakršen je v knjižici »Ženinom in nevestam« posebno na straneh 24—30, ali naj se še kaj doda? Iz vsakega arhidiakonata želim dobiti po eno izdelano katehezo za prvo spoved, za prvo sveto obhajilo in za sveto birmo (o tej morebiti po dve: eno za otroke v 1. in 2. šolskem letu, eno pa za otroke v 3. in 4. šolskem letu). Naj bi se dekani vsakega arhidiakonata domenili med seboj, za katero katehezo naj posamezni poskrbe. Iz dekanije kočevske prosim elaboratov v nemškem jeziku, da jih bom mogel ponatisniti v tem jeziku. Morebiti povabi arliidiakon za Ljubljano katehete v nemških ljudskih šolah, da izdelajo katelieze v tem jeziku. Kateheze, navodilo za pouk ženinov in nevest, ter nagovor o poroki pride v razpravo pri letošnji sinodi; zato naj se vse skrbno izdela. Morda bi dekan delo naročil poznanim dobrim katehetom svoje dekanije. Prosim, naj sc mi izdelki pošljejo do 25. marca, da jih morem pregledati in bo mogla konferenca kaj koristnega in praktičnega skleniti. 2. Pastoralne konferenc^. Pastoralne konference naj se vrše po navadi, kakor smo določili v prvi sinodi (Synod. I. pg. 189—193). Določijo se pa za letos sledeče razprave : 1. Kaj se je storilo in doseglo zoper alkoholizem: a) pri šolski mladini; b) pri odraslih in kaj bi se še dalo storiti? 2. Na kaj naj pazi in kako naj postopa dober spovednik, da bo prejemanje svetih zakramentov pri otrocih od 7. do 14. leta vredno in zares vzgojno? 3. Kako naj se vodi spovedovanje, da ne bo prevelike gneče v sobotah ali pred prazniki zvečer in pa v nedeljo ali v praznik zjutraj, s posebnim ozirom na mladeniče, može in šolsko mladino? 4. C a s u s. Probus, parochus novus, consilium cepit reformationem perficiendi parochiae suae in capite et membris. Initium fecit a domo Dei. Quem in finem ante omnia cum fratribus suis sacerdotibus convenit, ut ordinem cultus divini diligenter omnino secundum praescripta ecclesiae observare statuant. Dein viribus unitis abusus et defectus in festorum sanctificatione occurentes eliminare cohtendunt. In primis frequentiam sacrorum et devotionem debitam infra missam augere student. Nam multi ex causis levioribus missam audire negligunt veluti: lii ob diversos labores domesticos, ob difficultatem itineris tempestate adversa, ob insufficientiam vestimentorum in pueris et feminis; alii seducuntur a peregrinis huc confluentibus diebus festi- vis montes conscensuris, quibus mercedis causa servitia sua praestant. Nonnulli etiam retinentur a cauponibus et mercatoribus in tabernis, ne assistant missae. Parochus de his malis vehementer dolet, et precibus et monitis ea emendare festinat. Ilinc quaeritur: 1. Quaenam sunt causae a missa excusantes? 2. Quid tenendum de causis liic allatis? 3. Quibus mediis disciplinam laxam reparare potest? Prvo vprašanje naj se razpravlja pri konferenci in naj se o razpravi poda v zapisniku bolj točno poročilo. Želi se, da v vsaki dekaniji vsaj po en gospod vprašanje tudi pismeno obravnava. Na vprašanje drugo, tretje in četrto naj pismeno odgovore gospodje, ki so za to obvezani. Molimo, veliko molimo za milost, da bi svoje dolžnosti vsestransko spoznali in spoznane pogumno in zatajevaje sami sebe v strahu božjem izpolnjevali! V L j u b 1 j a n i, 1. januarja 1913. f Anton Bonaventura knezoskof. 9. Osuševanje cerkva. C. kr. centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju je z dopisom z dne 12. junija 1912, št. 2942, semkaj sporočila: Mit Rücksicht darauf, daß die in den Kirchen älteren Datums befindlichen Kunstschätze, wie Bilder, Schnitzereien und drgl. durch den Einfluß der herrschenden Feuchtigkeit der De-teriorierung ausgesetzt sind, wird dringend empfohlen, auf die unterstehende Geistlichkeit in geeignet erscheinender Weise einzuwirken, daß der Entfeuchtung von Kirchen ein stetes und besonderes Augenmerk zugewendet werde. In den meisten Fällen wird die wenig kostspielige An- lage von äußeren Luftschächten, oder die zweckentsprechende Anbringung von DachrinDen genügen, welche Maßnahmen nicht nur wiärmstens empfohlen, sondern auch dringend angeraten werden. Die Zentralkommission steht in jedem konkreten Falle gerne mit ihrem fachmännischen Rate zur Verfügung und ist auch stets bereit, beim Abgange der erforderlichen Mittel für derlei Arbeiten Subventionen aus ihren Krediten zu bewilligen, oder beim k. k. Ministerium für Kultus und Unterricht in Antrag zu bringen. 10. Pogodba glede izmenjave matičnih izpiskov med Avstrijo in Bulgarijo. C. kr. deželna vlada za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 27. septembra 1912, št. 23.362, semkaj: Laut der Verordnung deš Ministeriums des Innern und des Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 12. Juli 1912, R. G. Bl. Nr. 146, ist mit der königlich bulgarischen Regierung eine Vereinbarung über die wechselseitige Mitteilung der Zivilstandesurkunden der beiderseitigen Staatsangehörigem getroffen worden. Die bulgarischen Zivilstandesurkunden österreichischer Staatsangehöriger werden der k. k. Bezirkshauptmannschaft, beziehungsweise dem Stadtmagistrate von Fall zu Fall von hieraus zukommen und wird es sodann der k. k. Bezirkshauptmannschaft, beziehungsweise dem Stadtmagistrate obliegen, die weitere Veranlassung im Sinne des Ministerialerlasses vom 12. August 1898, Z. 5303, zu treffen. Was die hierländigen Zivilstandesurkunden bulgarischer Staatsangehöriger anbelangt, sind dieselben seitens der Matrikenführer im Wege der zuständigen politischen Bezirksbehörde legalisiert fallweise anher vorzulegen; diese Urkunden werden nach erfolgter ordnungsmässi-ger Superlegalisierung von h. a. dem k. k. Ministerium des Innern vorgelegt, welches wieder die Weiterleitung derselben an die königlich bulgarische Regierung im Wege des k. und k. Hauses und des Äußern besorgen wird. Matični uradi se na to naredbo opozarjajo. 11)13. 1. II, 12, 13, 14. II. Različne opazke. Pozakonitev otrok. Po sedanjih predpisih so mora pozakonitev nezakonsko rojenih otrok sporočiti 1.) kn. šk. ordinariatu, da jo v kopije rojstne in krstne matice vpiše, 2.) c. kr. okrajni sodniji, da potrebno ukrene glede prenehanja varuštva. Iz tega sledi, da se mora vsaka pozakonitev naznaniti c. kr. okr. sodniji, ordinariatu pa le, če so kopije že pri ordinariatu. Če kopije še niso pri ordinariatu, se pozakonitev vpiše tudi v kopije, če pa kopije sploh še niso prepisane, se počaka do konca leta in se pozakonitvena opomba obenem z ostalo matico prepiše. Če je bil n. pr. otrok rojen v febr. 1912 in pozakonjen vsled poroke svojih roditeljev v septembru 1912, tedaj pozakonitve ni treba ordinariatu naznanjati, ker je ne more vpisati v kopije, ki jih bo šele 1. 1913. dobil in v katerih bo pozakonitev že vpisana. 12. Slovstvo. Tolažba dušam v vicah. Priredil Frančišek B 1 e i w e i s, župnik v Lešah. Ljubljana, 1913. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katol. Tiskarna. Str. 252. Cena knjigi vez. v platno z rdečo obr. K P50. Knjiga je razdeljena v dva dela. Prvi del obsega nauk o vicah, drugi pa prime- ren molitvenik. Prvi del je razdeljen na 30 pre-mišljevanj (str. 1—124), ki vsebuje sledečo tvarino: Vice so. Duše v vicah trpe. Pomagajmo jim! Zakaj? Kako? Skrb za duše — hvaležna pobožnost. Tolažba v vicah. Nebesa. Brez vic v nebesa! 13. Konkurzni razpis. Razpisana je župnija Brezovica pri Ljub- v Ljubljani. — Zadnji rok za vlaganje prošenj ljani. — Prošnje so nasloviti na kn.-šk. ordinariat je 1. februar 1913. 14. Škofijska kronika. Podeljena je župnija Vrhnika gospodu Frančišku IIoenigmanu, župniku na Brezovici. Imenovan je namesto obolelega g. Mihaela Bulovec, bivšega uršulinskega spirituala v Ljubljani, za kn. šk. nadzornika verouka na ljudskih in meščanskih šolah v Ljubljani g. dr. Franc Ušeničnik, profesor bogoslovja. I m e n o v a n je bil za soupravitelja v Godoviču g. Alojzij Jarc, župnik v Hotedršici. Premeščen je bil g. Vinko Kavčič, kaplan v Hrenovicah, v Šent Janž. Subdiakonat je prejel v kn. šk. kapeli 3. decembra 1912 fr. Ivan Robert Ullmann iz šent-galenske škofije v Švici, kartuzijan iz Pletarjev. Umrl je 15. decembra g. Ivan Možina, župnik v Godoviču. Priporoča se v pobožno molitev. Corrigendum. Mesto L. Ogrin čitaj na str. 136. Škof. Lista 1. 1912. Leopold Erzin. Knežo-škofijski ordinariat v Ljubljani, dne 1. januarja 1913. Vsebina: 1. Postni pastirski list. — 2. Postna postava. — 3. Fastenhirtenschreiben. — 4. Fastenmandat. — 5. Verouk na ljudskošolskih osemrazrednicah. — 6. Skrb za občinske ubožce. — 7. Dvojno obvestilo. — 8. Konference za 1. 1913. — 9. Osuševanje cerkva. — 10. Pogodba glede izmenjavanja matičnih izpiskov med Avstrijo in Bulgarijo. — 11. Različne opazke. — 12. Slovstvo. — 13. Konkurzni razpis. — 14. škofijska kronika. Izdajatelj kn.-šk. ordinariat. — Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška tiskarna.