XVI. tečaj
3. zvezek

z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
I*. Stanislav Šltrabec,
mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
Vsebina 3. zvezka.
Smert prevz'išenega kneza nadškofa Alojzija...............................65.
Sv. Frnnčiška Šaleškega nauki o popolnosti. O prostosti dulia. .	.	66.
Sv. Ludovik, škof, spoznavavec pervega roda sv. Frančiška.
8.	pogl. Ludovik imenovan zu^škofa; redovne obljube ...	70.
9.	pogl. Ludovik popotuje v '1 ~>uz, kjer vlada škofijo ...	72.
10.	pogl. Ludovikova ponižnost in vsmiljenje do vbozih .	.	,	76.
Življenje sv. Antona Padovanskega.
V.	pogl. Generaljni kapitelj. Sv. Anton pride v Asiz itd.	,	.	80.
VI.	pogl. Sv. Anton mašnik in pridigar ......	82.
VIL pogl. Sv. Anton učenec in učenik ......	85.
Za mesečni shod tretjega reda. Kaj odvrača od zveličanja ?	.	.	87.
Lavrctanske litanije (Dalje.) .........	91.
Priporočilo v molitev....................................................,94.
Zahvala za vslišano molitev..................................	,	95.
Popolni odpustki .	.	..................................... ,	86.
V GORICI.
Hilarijanska tiskarna.
1897.
Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr.
Boj z učeno senco.
(Dalje.)
Le nekoliko poglavitniših mahljejev vis. g. Martina Matve-jeviča po grešni „osobi“ učene sence sem pojasnil čislanim bravcem in mislim, da ni nihče posebno l’adoyeden na ostale ; bratci so vsi. Latimo se torej stvari same, za ketero je vstala ta tridesetletna vojska. Glejmo, s kakimi kanoni je poderi vis. g. statskij sovetnik mojo vbogo bajtico, če jo je, s kakimi škar-pami je podperl svojo terdnjavo. Sicer ni ravno dosti mojega v ti bajti, da po pravici povem ; drugi so jo postavili, jaz sem jo le branil, ko so jo obsuli sovražniki, anti-bomkavci. In še jo branim, saj v resnici še stoji, pa še precej terdno. Stoji namreč na čversti podlagi nezaničljivega znanstva, primerjajočega jezikoslovja.
To pravi, da je imela pervotna slavenščina za prihodnji čas enotno obliko, kaker tudi drugi sorodni jeziki. Ta oblika se je narejala namreč v pervotni slaveuščini s tistim prilepkom, kaker v sanskertu, gerščini in litvanščiui: ssk. dàsyà'mi, gr. dava, lit. d u' s i u. (Bopp, Kritische Grammatik der Sanskrita-Sprache. Berlin 1868. pg. 311 f.) Jaz sem se sklicaval v poteijenje na priznano avktoriteto v slavenskem jezikoslovju, na Leskiena Handbuch der altbulgarischen (altkircheuslavischen) Sprache, pg. 149. Tam stoje te-le besede: „I)as alte Futurum, dem litauischen auf -siti entsprechend, ist verloren ; der einzige Rest desselben, das Part. b y š e, byšqšteje tò /isUov (b y š § š t e j e z. B. Greg. Naz. ed. Budil. 108 «) lehlt zufallig unsern Denkmalern ; es setzt einen Indicativ * b y š tj, — xIit. busiu voraus“. — Omenil sem tudi Brugmanna Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen, II. Band. Tam bi bil mogel najti vis. g. statskij sovetnik na str. 1101 to-le: ,,Wahreml im Lit. das Fut. auf -sin bis heute eine ganz lebeudige und productive Bildung geblieben ist, starb es im Slav. schon in vorhistorischer Zeit bis auf das in § 748 S. 1094 genannte aksl. part. bijšefiteje aus“. — Kami demi nun aber etwas ausgestorben sein, was nie gelebt.hat? Nauk primerjajočega jezikoslovja je torej, kaker sem jaz pisal : ^Pervotna slavenščina je imela sigmatiški futurum". Da sem pa ta nauk jaz iznašel, tega nisem terdil nikoli nikjer. Zdaj naj se pa sodi, kar piše vis. g. Martin Matvejevič Hostnik v Edinosti 9. apr. t. 1. :
„Ali je vis. o. Stanislav dokazal, da je bil v prvotnej slavenščini bo-dočnik xigmatiien ? Ne, on je v Leskiena Handbucli-u pg. 149*) našel jedini primer, t. j. jedini ostanek tega sigmatičnega bodočnika prvotne slavenščine, ,ki se je obrauil v nek h staroslovenskih spominkih ruske recenzije," t. j. byš$, in on uže kategorično piše (2. stran konca .odgovora"): „lJervotna slavenščina je imela sigmatički futurum." Jaz mu verojamem in ne zahtevam dokazov."
Ako sem našel ostanek neke reči, ali ni to neoveržen in neoveržčn dokaz, da je nekedaj egzistirala reč, ketere ostanek
*) Udobčje jesti jOrležde potvoriti, neže prlvoje sètvoriti. Opaž. črno* rizca Hrabra.
t
V nedeljo večer je, 11. malega serpana. Žalostno zvone zvonovi po Gorici in okolici, kaker po vsi goriški deželi. Pripeljali so nam z Dunaja mertve ostanke ljubega, milega, dobrega pastirja našega,
prevzvišenega kneza nadškofa
ALOJZIJA.
Pač smo vže nekaj mescev v veliki skerbi obžalovali grozovito nesrečo preblazega gospoda, nam še posebej vdanega ko mnogoletnega uda tretjega reda tukajšne skupščine in od per-vega začetka radodarnega podpornika „Cvetja z vertov sv. Frančiška". Žalovali smo nad boleznijo, ali upali smo ozdravljenja, kaker so ga obetali zdravniki. Nenadoma smo torej zaslišali prežalostno naznanilo, da so v četertek, 8. tega mesca o polu štirih popoldne, prevzvišeni knez nadškof za serčnim oslabljenjem vsled otekline v možganih prevideni se svetim poslednjim oljem izdihnili svojo preblago dušo. To se je zgodilo na Dunaju v
— 66 —
zdravilišču doktorja Svetlina, kamer so jih bili prepeljali 25-preteklega mesca. Bog jih je poklical torej iz te solzne doline,, kjer so zlasti poslednje čase vžili toliko težav in britkosti. Poklical jih je k sebi v večno veselje, to upamo terdno; saj jih je bila sama ljubezen, sama dobrota, sama ponižnost ! Ali ker je z veliko častjo in oblastjo sklenjena tudi velika odgovornost, je naša sveta dolžnost moliti za nje. Molite torej tudi vi, dragi bravci, zlasti tretjeredniki povsem Slovenskem, molite goreče za prevzvišenega kneza nadškofa in metropolita slovenskega, milega, nepozabljivega našega gospoda Alojzija (L u d o v i k a) Z o r n a ! Naj počiva v miru in za nas Boga prosi !
5_______________________________ j
Sv. Frančiška Šaleškega
nauki o popolnosti.
O prostosti dulia.
Yse se mora storiti \i.c ljubezni in ne prisiljeno. Tukaj imaš to splošno pravilo naše pokorščine z razločnimi čerkami zapisano. Treba je bolj pokorščino ljubiti, kaker se nepokorščine bati.
Jaz ti popuščam prostost duha, ali ne tiste, ketera izključuje pokorščino, ker taka je prostost mesa ; ampak ono ti dopuščam, ketera izključuje silo in plašljivost.
Vsaki človek mora bit; prost velikih grehov in vsakega (radovoljnega) nagnjenja do njih. Brez te prostosti ni zveličanja ; ali o taki prostosti ne govorim tukaj. Jaz govorim o po-polniši prostosti preljubih otrok božjih. V čem pa obstoji ta prostost ? Obstoji v tem, da se serce znebi vsega, kar bi nas moglo ovirati v spoinjevanju spoznane volje božje. Lahko boš razumel, kaj hočem reči, ako ti z božjo pomočjo dobro razložim znamenja, učinke in priložnosti te prostosti.
Najprej prosi Boga, da naj bo posvečeno njegovo ime; da naj pride k nam njegovo kraljestvo ; da naj se zgodi njegova volja, in ako on tako v nas kraljuje, tedaj je naš duh prost in za vse drugo brez skerbi.
Per v o znamenje te prostosti. Serca, ketero to -
— 67 —
prostost vživa, ne trapi želja po tolažbi, ono. sprejemlje zoper-nosti s toliko mirnostjo, kolikeršne je naša slabost zmožna. Ne pravim, da ne ljubi in ne želi tolažbe, ampak pravim, da ne hrepeni nemirno po njej
Drugo znamenje. Prosti duh ni na kakšno pobožnost ali molitev tako navezan, da bi se žalil, ako je slučajno pri tem moten. Ne pravim, da ne ljubi.in ne želi pobožnosti, ampak da ni strastno na njo navezan.
Tretje znamenje. Prosti duh je vedno vesel in do-brovoljen, ker ga ne more nobeno pomanjkanje in nobena zguba vznemiriti. Ne pravim, da ga to nigdar ne moti, ampak da tega veselja nigdar popolnoma, nigdar za dolgo časa ne zgubi.
Učinki te prostosti pa so sledeči : skoro vedno enaki mir serca, velika krotkost in sterpljivost v vsili še tako zopernih dogodljajili v življenju in prijazna prizanesljivost in vstrežljivost proti bližnjemu v Vsem, kar ni greli ali nevarnost greha.
Ako n. pr. osebo, ki te prostosti duha nima, pri premišljevanju motiš, boš videl, kako se bo vznemirila in le sè zopernostjo je opustila. Resnično prosta duša pa sprejme takega nadležueža z mirnim sercem in prijaznim licem, ker ji je eno, ako Bogu s ■premišljevanjem služi ali pa ako ima z bližnjim poterpljenje. Eno in drugo je volja božja, ali zdaj je potrebno drugo in ne pervo.
Priložnost to dušno prostost pokazati, daje nam vsaka zo-pernost, ki se nam pripeti. Kedor ni suženj svoji nagnjenj, tega to ne vznemiri, on ostane ravnodušen.
Ta prostost ima dva nasprotna pogreška : nestanovitnost in silo.
Nestanovitnost je neka prekomernost ali zla raba prostosti, zavoljo česer človek brez pametnega vzroka in brez prepričanja, da je to volja božja, svojo namero opusti in stan in življenje premeniti hoče. Zavoljo prav nepomenljivega vzroka opušča svoj red in svoje pravilo ali pa to ali ono lepo navado. — Zavoljo zlorabe te prostosti postane duh raztresen in serce se spači. Podoben postane na vse strani odpertemu vertu, keterega sadja ne ■dobi gospodar, ampak, ker nima ograje, ga poberejo mimogredoči.
Sila, s ketero se duh vklenjen derži, je neko pomanjkanje prostosti, zavoljo česer se človek ozlovolji ali vjezi, kederkoli se to zgoditi ne more, kar je namerja, čeravno bi se namesto tega lehko še kaj boljšega zgoditi moglo.
Namerjal bi n. pr. vsako jutro zgodaj premišljevati ; ako
— 68 —
sem nestanovitnega duha, preložil bom zavoljo prav maj hi negai vzroka premišljevanje na večer, ali pa je bom popolnoma opustil zato ker me je n. pr. kakšno pasje lajanje v spanju motilo in sem še zaspan, ali pa da spišem pismo, ki ni ravno tako silno — Ako je pa nasprotno se silo duh vklenjen, tedaj ne bom opustil premišljevanja, ako je tudi treba k bolniku iti, ali pa kakšno prav važno pismo pisati, ketero se odložiti ne sme, i. t. d.
Da se v tem ne pregrešiš derži se sledečih dveh pravil.
Pervo pravilo. Svojih pobožnosti in navadnih krepostnih opravkov nigdar ne opuščaj, razen ako jasno spoznaš, da je božja volja da kaj opustiš. — Volja božja se pa razodeva na dva načina. Postavimo, da bi namenil to leto postne pridige imeti ali pa pri kakšni slovesni službi božji biti, pa bi obolel p tedaj nimam nobenega vzroka se zavoljo tega ozlovoljiti in yzne-miriti, da ne morem pridigati ali pa pri slovesni službi božji biti, ker je očitno volja božja, da mu služim s poterpežljivostjo v bolezni, ne pa s pridiganjem ali pričujočnostjo pri službi božji.
Ako bi pa ne obolel, in če se mi pa potreba ali priložnost ponudi na keteri drugi kraj med moje ovčice se podati, kjer se je bati kakšne nesreče ako tjakaj ne dojdem — glej, to je volja božja, da kakšno drugo namero brez skerbi opustim in storim to, kar ljubezen od mene zahteva.
Drugo pravilo. Ako hoče kedo svojo prostost porabiti,, naj se to zgodi brez krivice in pohujšanja. N. pr. prepričan sem, da bi mogel drugje več koristiti, kaker tukaj, kjer moram po dolžnosti biti ; v takem slučaju se ne smem poslužiti svoje prostosti, ker bi tako krivično ravnal in druge pohujšal z mojo nepri-čujočnostjo tam, kamer me dolžnost veže. Zloraba prostosti bi bila tudi, ako bi se n. pr. hotela ketera žena ločit: od moža s pretvezo pobožnosti ali ljubezni ; ker ta prostost duha ne sme biti škodljiva našemu poklicu, ampak ravno nasprotno pomaga, da je vsakedo sè svojim poklicem zadovoljen in da v njem ostane. „Vsaketeri naj ostane v stanu, v keterem je bil poklican1*. (1. Kor. 7. 20).
Naj sledi nekaj zgledov o prostosti duha, ki ti jo bodo> bolje pojasnili, kaker je meni mogoče poyedati. Premisli samo sv. Karola Baromeja. On je bil zè seboj zelo oster in natančen, koliker je mogoče misliti ; ni jedel drugega kaker kruh in pil je vodo. V 24. letih svojega nadškofovanja je bil samo dvakrat v svojem vertu in samo dvakrat je šel v hišo svojih bratov in sicer ko so bili bolni. Pa vender pri vsi ti strogosti ni pomišljat
— 69 —
ali se branil večkrat sè svojimi sosedi Švicarji za mizo se vsesti in pri obeda na njih zdravje piti, ker je šlo za to, da bi s tim spreobernjenje pospešil.
Sv. Špiridijon — star škof— dobi nekedaj v postu ptujega gosta, ki je bil od lakote skoro obnemogel. Pri rokah pa ni bilo drugega, kaKer nekaj slanega mesa. Svetnik je da skuhati in ptujcu ž njim postreže; ta pa ni hotel jesti, čeravno je bil neizmerno potrebeu. Špiridijon pa, ki se je sicer tako ostro postil, začne pervi jesti, da bi se -svojim zgledom gostu pomišljanje izbil. Česa ne stori ljuoezen pri tistem, keteri ima resnično prostost duha !
Sv. Ignacij Lojoljski je jel na neko véliko sredo meso samo zato ker mu je zdravnik tako naročil, keteremu se je to zavoljo neke boleliavnosti potrebno zdelo. Keteremu drugemu ne tako slobodnemu bi se bilo moralo Bog ve koliko dni prigovarjati, akoravno ne bi bil morebiti posta tako ljubil, kaker Ignacij.
Po vsem tem ti navedem pa še neki drugi zgled, ki se mej vsemi sveti kaker sonce, nekega drugega svetnika sè slo-bodnim duhom, ki se je popolnoma po božji volji ravnal.
Večkrat sem že premišljal, ketero je največe zatajevanje, kar mi je iz življenja svetnikov znanih in po mnogem prevdarja-nju sem našel sledeče :
Sv. Janez Kerstnik je šel kot petleten deček v puščavo in je vedel, da je njegov Gospod in Zveličar ne daleč od njega rojen. Bog sam ve, kako goreče ga je od materinega telesa vedno ljubil in kako je po vživanju njegove pričujočnosti hrepenel, — pa mej tem je celih 25 let v puščavi preživel, ne da bi se bil napotil samo enkrat Zveličarja pogledat; čakal je, dokler ni on sam k njemu prišel. Ko ga je kerstil, ni šel za njim, kaker so to učenci storili, ampak ostal je pri svojem opravilu.
Moj Bog, kako neizmerno zatajevanje duha je bilo to! Tako blizu Zveličarja biti in ne ga videti! Znati, da je tako blizu in njegove pričujočnosti ne vživati ! Kaj se pravi to drugega, kaker imeti duha prostega od vsega, in takorekoč od Boga samega, da se le volja božja spolni in njemu služi? Boga zavoljo njegove volje zapustiti, se takorekoč Boga oropati, da se ga toliko bolj in čistejše ljubi — visokost te misli potira mojega duha !
Pozabil sem opomniti — (pravi na dalje svetnik), da volje božje ne da je spoznati samo potreba in ljubezen, ampak tudi za-
— 70 —
poved višjih, ketero treba spolniti in čemur se mora vmekniti vsako drugo svojevoljno četudi dobro djanje. Ta, komur se kaj zapove, naj veruje da je s tem izražena volja božja, ali pa vsaj, da je volja božja, da sluša, ako ni povelje naravnost volji božji nasprotno, ketero moramo seveda bolj slušati kaker ljudi.
P. — n — n.
Sv. Ludovik,
škof, spoznavavec pervega reda sv, Frančiška.
P. C. L.
8. poglavje.
Ludovik je imenovan za škofa v Lionu in potem za škofa v Tnluzu; naredi redovniške obljube.
„Gdor se povikšuje bo ponižan in gdor se ponižuje bo po-vikšan". Te besede večne resnice so se spolnile tudi pri našem Ludoviku. Videli smo, kako se je na vso moč branil kraljeve časti, kako je želel v ponižnem stanu vbozega frančiškana edino Bogu služiti, edino le za svoje dušno zveličanje skerbeti. Ali Bog, ki se je v svoji modrosti ozerl na ponižnost svoje dekle, prečiste Device Marije, in jo je visoko povzdignil do časti matere včlovečenega Sinu božjega, on se je ozerl tudi na veliko ponižnost našega Ludovika in ga hotel postaviti na svečnik, da bi se svojimi čednostmi tudi drugim svetil.
Sveti oče Celestin V. je že v tistem pismu, v keterem je 9. oktobra 1294. dovolil, da Ludovik sprejme nižje redove, njega tudi odločil za nadškofa v Lionu, ker je bil malo prej ondašnji škof Bemondo imenovan kardinalj in premeščen v Albano. Ludovik je bil takrat, komaj 21 let star, v jetništvu v Barceloni. V omenjenem pismu papež tako-le govori: „Kar človek pričakuje in se ima v kratkem zgoditi, to se nam nekako zdi, kaker bi se bilo že v nekakem pomenu zgodilo; tako tudi zdaj v tem primeru. Akoravno še nisi sprejel nižjih redov niti si v mašnika posvečen, vender smo po resnem prevdarjanju sklenili, da ti izročimo Lijonsko škofijo, da jo vladaš in zanjo skerbiš v vseh du-hovskih in časnih potrebah". Zraven je papež tudi še pristavil,
— 71 —
da ga je za to škofijo odločil ne samo zavoljo njegovega plemenitega rojstva, ampak tudi še posebno zavoljo njegove učenosti, njegovega lepega vedenja in velikih čednosti in ker je do dobrega prepričan, da bo se svojo gorečnostjo, podpiran, če bode treba, tudi od svoje kraljeve rodovine Lionski cerkvi zopet pridobil pravice, ketere so ji bile vgrabljene, in da bo ta imenitni škofovski sedež zopet do svoje poprejšne časti in veljave povzdignil. Iver se je pa takrat Ludovik na vso moč branil, tako težavno in odgovornosti polno cerkveno čast na svoje mlade rame sprejeti, se te papeževe želje niso vresničile.
Mej tem pa se je papež Celestin odpovedal vladanju vesoljne cerkve in sklenil v samostanski tihoti preživeti leta, ke-tera mu je božja previdnost odmenila. Namestil njega je zasedel svetega Petra stolico papež Bonifacij VIII. Temu je bilo že dobro znano, s kakimi nenavadnimi čednostmi je Ludovik bogato obdarovan in imenoval ga je takoj za svojega hišnega kapelana. Nekaj mescev potem pa je bila, vsled smerti škofa Gvidona Ma-skarija, Tuluška škofija ispraznjena in za naslednika je imenoval papež Ludovika. Tudi zdaj se je Ludovik sè vso odločnostjo branil škofovskega bremena in njegove časti. Odgovoril je papežu, da nigdar ne sprejme nobene cerkvene časti, ako mu ne bo poprej dovoljeno spolniti obljubo ter stopiti v red svetega Frančiška. Bonifacij se je čudil takemu zaničevanju vse posvetne slave, pa ravno to je bilo, kar je papeža v njegovem sklepu še bolj poterdilo. Ni toraj popustil svojega sklepa, naj je Ludovik še tako ponižno prosil ; samo to mu je dovolil, da je smel izjemoma redovne obljube sv. Frančiška storiti, ne da bi bil poprej doveršil leto novicijata.
Ludovik je spoznal, da se dalje ne sme braniti, zlasti ker mu je zdaj mogoče zadostiti temu, kar je Bogu obljubil. Leta 1296 na dan pred praznikom Rojstva Jezusovega se je v aračelj-skem samostanu v Rimu zaveza! sè slovesnimi obljubami reda svetega Frančiška pred tedanjim generaljem celega reda, P. Janezom Murskim, in ravno tisti dan je bil tudi za škofa Tuluške-ga imenovan. Preden je svete obljube storil, se je še enkrat o-čitno in slovesno odpovedal vsem pravicam svojega pervorojen-stva, zlasti pravicam do kraljeve krone. Nedeljo potem na dan 30. decembra ga je sv. oče sam škofa posvetil. V listu, s kete-rim ga je imenoval škofa, se mej drugimi hvalilnimi besedami tudi sledeče bere: „Oberuili smo na tvojo osebo našo pozornost,
— 72 —
ne samo ker si rojen iz kraljeve rodovine, ampak tudi ker se v tebi razodeva posebna učenost, nenavadna čistost življenja, neo-madežano obnašanje in občudovanja vredna modrost, s keterimi in še drugimi čednostmi te je Bog tako bogato obdaril1*. Zraven še pristavlja, da ga oproščuje pomanjkljivosti dostojne starosti, ker njegove čednosti in zasluge nadomestujejo, kar mu let primanjkuje.
Morebiti se bo komu čudno zdelo, da je bil Ludovik v tako zgodnji mladeniški starosti povzdignjen do časti, s katero je sklenjena tolika odgovornost. Res da je bil zelo mlad in komaj za mašnika posvečen, ko je škof postal, pa pomisliti moramo ne samo na to, da ga je Bog v svoji najsvetejši previdnosti in modrosti hotel postaviti ne tako vzvišeno stopnjo, ampak tudi na to, da je mladi Ludovik v čednosti, učenosti in zglednem življenju marsiketerega prekosil, ki je bil starejši od njega. Pa saj se to ni samo pri Ludoviku zgodilo, da je bil pred postavno starostjo v škofa posvečen, ker cerkvena zgodovina nam to tudi o drugih sporoča. Tako n. pr. je bil sv. Remigij, slavni apostelj Frankov, tudi komaj dvaindvajset let star, ko je škof postal, sveti Karol Baromej, je bil tudi še le štiriindvajset let star v škofa milanske cerkve posvečen. Tako je tudi sveti apostelj Pavel svojega ljubljenega Timoteja efežinski cerkvi škofa postavil, ko je bil še mladenič.
9. poglavje.
Ludovik [popotuje v Tuluz, kjer s pastirsko gorečnostjo vlada svojo škofijo.
Ker se je Ludovik, kaker smo videli, branil vsake cerkvene časti in je ni hotel sprejeti, dokler ni postal redovnik svetega Frančiška, tako je hotel tudi ko škof naj prej redovnik ostati ne samo v duhu, ampak tudi v zunanji noši. Papež Bonifacij pa je hotel, naj bi že zavoljo svojih starišev odložil meniško obleko in se tako oblačil, kaker je to zahtevala njegova škofovska čast. Od početja se je Ludovik tej želji vdal ; na dan svete Agate pa, ne vemo iz kakega vzroka, je v pričo dveh kar-dinaljev, namreč Matevža Akvasparta in Jakoba Auanjija svojo škofovsko obleko slekel, ker se mu je ko frančiškanu prebogata zdela in naraestu nje je oblekel vbožno haljo svetega Frančiška ter jo prepasal z vervjo, na noge pa je dal san dalije.. Tako o-
— 73 —
blečenega so ga večkrat videli hoditi z griča Kapitolija, kjer je aračeljski samostan, do papeževe palače v Vatikanu.
Čas je pa prišel, da je moral iti v Tuluz k svoji duhovni čredi in sprejemši papežev blagoslov, se je nemudoma tja napotil. Na tem potu se je natanko ravnal po določilih svetega vodila manjših bratov, in le keder je bilo neobhodno potrebno, se je posluževal kakega polajšanja. Ostajal in prenočeval je le v frančiškanskih samostanih, kjer pa ni terpel, da bi ž njim kako drugače ravnali, kaker z navadnim menihom. Ko je skozi Flo-rencijo popotoval, se je vstavil v samostanu svetega Križa, in ker so bratje zvedeli, da se bo pri njih mudil, so mu pripravili stanovanje, kaker se za škofa spodobi. Pa ponižni Ludovik jim je to skoraj za zlo vzel, češ, to ni stanovanje za meniha, kaker je on, če je tudi povzdignjen do škofovske časti, in če mu ne dajo takega stanovanja, kaker se spodobi za vbozega sinu svetega Frančiška, si bo pa drugej preskerbel tako. Pospraviti so morali vso nepotrebno hišno opravo in pustili so mu samo posteljo in še te se ni poslužil Ludovik, mariveč je razgernil po tleli svoj plašč in tam je nekaj ur počival. V spomin na to veliko ponižnost so tisto celico po njegovi smerti spremenili v lično kapelico
V	Sijenskem samostanu, kjer se je tudi nekaj dni mudil, ni samo z drugimi brati vred se vdeležil vsili navadnih pobožnih vaj samostana, ampak je tudi po obedu pospravljal in čedil rabljeno posodo.
V	Tuluzu se je bil že razširil glas o veliki pobožnosti in svetih čednostih novega škofa. Ko je Ludovik mej nje prišel, pa so še veliko več na njem zapazili, kaker se jim je poprej povedalo. Neki poročevavec iz tiste dobe pripoveduje, da je bil Ludovik jako lepega obraza in plemenitega obnašanja ; nekaj čez-natornega je bilo na njem. tako, da je bil bolj angelju podoben kaker navadnemu človeku. Tuluščani so bili pri tem pogledu kaker sami iz sebe in niso se ga mogli nagledati. Koliker delj so ga videli, tolikanj bolj so spoznavali njegove čednosti, ketere so vnemale vse k ljubezni do Boga. Neka gospa je slišala, da novi škof nigdar ne povzdigne oči, da bi se po ljudeh ozerl. Nekako za šalo se hoče prepričati, če je temu res tako. Gre v cerkev in nepretergano vpira oči v škofa, da bi zapazila, ako bi se kam ozerl. Pa zaman je pričakovala. To jo je tako presunilo, da je začela mladega škofa kaker je zaslužil spoštovati ter je
— 74 —
bila odslej zanj in za njegovo resnično čednost vsa goreča ; hvalila je pri vsaki priložnosti to zatajevanje Ludovikovo in mnogokrat je pripovedovala, kako se ja tega z lastno skušnjo prepričala.
Tudi pripovedujejo o nekem drugem človeku, keteri je bil zamotan v marsikatere grehe, pa pri pervem pogledu, ko je svetemu škofu v obraz pogledal, ga je milost božja dohitela in ves ginjen je zaklical: „Resnično, ta naš škofje velik svetnik!"
Ko je Ludovik nastopil vladanje svoje škofije, je bila njegova perva skerb, da je duhovne, kjer je treba bilo z očetovskim opominjevanjem svaril, naj vestno izpolnjujejo svoje dolžnosti, naj se zderžijo vsacega posvetnega opravila, ker je to ne samo nasprotno cerkvenim določbam in nespodobno za duhovniški stan, ampak tudi zato, ker taka posvetna opravila duhovnika motijo in od njegovega pravega poklica oddaljujejo. Vsilila se je bila takrat inej duhovne razvada, da so lase nosili kaker posvetni ljudje in so se oblačili popolnoma posvetno z blagom raznih barev in krojev Te je ljubeznjivo opominjal, da se naj nosijo tako, kaker se spodobi tistim, ki so si Gospoda izbrali v svojo edino dedščino. Jako so se mu pa prikupili oni duhovni, ki so se zvesto ravnali po svojem imenitnem poklicu ter se v pobožnosti in cerkvenih znanostih vadili; one pa, ki so svoj vzvišeni stan na kateri način koli sramotili, bodi si da so preveč posvetno živeli, pobožnost zanemarjali in svoje talente sebi in drugim v k var tratili, take je sè vso ostrostjo najpervo svaril, in če se vpogniti niso dali, tudi ko višji pastir kaznoval.
Ker je pa v svoji ponižnosti spoznal svojo mladost in neizkušenost ter sam sebi ni zaupal, si je izmej duhovnikov izbral modre in učene može, ki so mu bili zvesti svetovavci pri škofijskih opravilih. Naj imenitnejši mej njimi je bil Jakob od Euze, ki je bil že poprej njegov in njegovih bratov izgojevavec in učitelj na kraljevem očetovskem dvoru ter je pozneje bil škof v Frežuzu in Avinjonu, potem kardinalj in je naposled zasedel ko papež svetega Petra stol pod imenom Janez XXII. Še dva druga znamenita učenjaka iz reda svetega Frančiška je zelo čislal ; teh je bil eden P. Viljem od Falgarije, drugi pa P. Rihard Mid-dleton. Pervi je bil sloveč učenec svetega Bonaventure, čiger imenitna dela je izdal ; pozneje je ko generaljni vikar serafiuski red vladal. Drugi pa si je sè svojo veliko učenostjo pridobil naslov temeljitega ali globokega doktorja in to po vsi pravici, ker
— 75 —
je bil eden najbolj učenih mož tistega časa; njegovo ime je še dolgo po njegovi snierti slovelo v šolah.
Zelo je bil škof Ludovik previden pri sprejemanju tistih, ki so se hoteli duhovskemu stanu posvetiti; pri tem se ni oziral na to, če je bil gdo imenitnega stanu ali če je imel kako posvetno prednost, ampak edino to mu ga je priporočilo, če je imel duha pobožnosti in je bilo očitno, da ga Bog v ta sveti stan kliče. Zahteval je, da so bili vsi, ki so se svetišču božjemu posvetiti hoteli, lepega obnašanja in čistega življenja, da v duhovskem stanu niso iskali bogastva in zložnega življenja, ampak da so bili vneti edino le za čast božjo in zveličanje nevmerjočih duš. Preden je torej koga v mašnika posvetil, je na tanko o njem pozvedoval in ga tudi sam izpraševal, da se je tako prepričal o njegovi poštenosti in potrebni učenosti.
Ludovik ni pa samo od svojih podložnih duhovnih zahteval, da je bilo njih življenje po vsem sveto in stanu primerno, tudi sam jim je dajal v tem najlepši zgled svetosti in čednostnega življenja, tako da se ni nihče pritoževati mogel, ko je ravno tisto zahteval od drugih. Kaker smo že omenili, je nad vse ljubil sveto vboštvo ter nosil siromaški frančiškanski habit opasan z debelini priprostim pasom in hodil vedno v sandalijah. Enkrat je dobil v dar škofovsko obleko, pa se mu je predragocena zdela in podaril jo je nekemu drugemu škofu, ki je bil bolj vbog kaker on sam. Tudi ni maral za nov frančiškanski habit; nosil je raji že starega in obnošenega. Odkar je duhovnik postal, po-vernil je očetu kralju vse, ker je bilo kaj več vrednega, zlasti srebernino in zlatnino ; v svojem pohištvu je imel le leseno ali periteno posodo in le pri božji službi se je posluževal zlatnine ali srebernine. Iz svojega stanovanja je zapovedal vse odstraniti, kar je bilo lišpavega in nepotrebnega; njegova postelj in drugo hišno orodje je bilo tako priprosto, da bi bilo komaj zadostovalo za vbogo meniško celico. Neki dan je k njemu prišel brivec, da bi ga obril, in prinesel je s seboj zlato skledico za milo, pa Ludovik ni hotel, da bi to drago posodo rabil, mariveč je moral poiskati drugo bolj priprosto, in ker je ni pri roki imel. se je moral poslužiti lesene.
76 —
10. poglavje.
Kako je bil Ludovik tudi ko škof vedno ponižen, poln vsmiljenja do vbozili in bolnikov.
Povzdignjen do škofovske časti se zaradi tega sv. Ludovik nikaker ni prevzel, ampak ostal je ponižen in pohleven. Neketeri imenitnejši meščani, ki so pri mestni gosposki imeli pervo besedo, so hoteli, da bi novi škof jahaje imel slovesni vhod v mesto, kar je v škofovskem obredniku tudi nekako predpisano, pa ponižni Ludovik o tem ni hotel ničeser slišati, češ, da tak posveten blišč nikaker ne pristoja nasledniku ponižnega Jezusa, še manj pa nevrednemu sinu svetega Frančiška. Ko je kmalu po svojem prihodu v Tuluz obiskal samostan manjših bratov, je rekel ginjen : „Oh, da bi bil prost tega škofovskega bremena in da bi mogel v eni teh celic ko priprost frančiškan mirno in v edini skerbi za svoje dušno zveličanje živeti !“ Neki drugi krat je bil v ravno tistem samostanu in eden izmej menihov mu je rekel, da je vesoljnemu redu v veliko čast imeti njega za svojega uda. Toda škofu Ludoviku se je na obrazu bralo, da mu ta opazka ni nič kaj po volji bila, rekel je : „Ne, ne, ti ne govoriš prav, ljubi brat, ne jaz sem, ki redu čast delam, pač pa je red mene neizmerno počastil, ko me je sprejel za svojega uda in mi nevrednemu dal redovniško obleko.
Ko je bil že ko škof v Pariškem samostanu, je hotel, da se mu kako delo odloči, kaker drugim bratom v družini samostana. Ravno tam je tudi bilo, da je na veliki četertek dvanajstim menihom po Jezusovem zgledu noge vmival in sto vbozih z razno obleko obdaroval. Z drugimi brati vred se je po samostanski navadi tisti dan bičal in na velikonočno nedeljo je po obedu tudi posodo pomival.
Večkrat je kapelanu, ki ga je na popotovanju spremljal, pri sveti maši stregel in sicer tako natančno in spodobno, kaker bi stregel svojemu vikšemu. S tem svojim spremljevalcem je imel tudi posebno prijateljstvo in mu je naročil, da naj nanj pazi ne samo glede njegovega delovanja, ampak tudi glede njegovega govorjenja in če bi kedaj zapazil, da bi v eni ali drugi zadevi kaj napačnega storil ali govoril, naj ga brez vseh ovinkov kar naravnost posvari. In ta je to tudi storil, ker je poznal čednosti
— 77 —
^svojega svetega škofa, in keder se mu je zdelo, da je kake graje vreden, kar je bilo se ve da le zelo redkokrat, ga je tudi kar naravnost na to opozoril. To se je Ludoviku vselej zelo do-padlo in je zavoljo te odkritoserčnosti svojega prijatelja vedno bolj čislal in ljubil ter si prizadeval se v tem poboljšati, kar mu je očital. Nekega dne se je prigodilo, da je prijatelj svojega škofa Ludovika v pričo mnogih imenitnih oseb na neko nedostoj-nost brez ozira opomnil. Pričujoči so nad tako prederznostjo stermeli, ker niso vedeli, kaka tesna zveza ju veže, in očitno so kazali svojo nejevoljo nad kapelanom. Ludovik pa se je zanj potegnil in jim povedal, da mu je sam vkazal tako ravnati, ker je to njemu v veliko duhovno korist.
Vse drugače je pa bilo, če je gdo v pričo njega se upal ga hvaliti ; berž mu je zapovedal, naj molči. Tako je tudi storil, ko bi bil gdo koga opravljal, obrekoval ali kako drugače pregrešno ■ ali nespodobno govoril. Keder je mej domačo družino kako nasprotje nastalo, je sè svojim ljubeznjivim posredovanjem razburjene duhove kmalu pomiril in sprijaznil.
Velika ponižnost škofa Ludovika se je pa razodevala tudi v njegovi veliki ljubezni do vbozih in bolnikov. Pogostokrat je obiskoval sirotišnice in bolnišnice, kjer je siromake in bolnike tolažil s prijaznimi besedami in jim tudi dejansko pomagal z obilno miloščino. Ker mu je posebno njih dušno zveličanje pri sercu bilo, ni samo skerbel, da so jim goreči duhovniki duhovne dobrote, namreč svete zakramente delili, ampak tudi sam jih je rad spovedoval in jim delil poslednje olje ter vmirajočim na strani stal. Neki pot se je zgodilo, ko je iz Katalonije na E'rancosko popotoval in je celi dan čez Pirenejske gore na poti bil, da je proti večeru prišel do kmetiške bajte, v kateri je vbožna ženica za smert, bolna ležala in na vso moč prosila, da bi jo kak duhovnik pred smertjo z Bogom spravil. Duhovni, ki so svojega škofa na popotovanju spremljevali, so bili takoj pripravljeni, da bi eden ali drugi bolno ženico spovedal, pa Ludovik tega ni dopustil, mariveč sam je šel k postelji vboge zapuščene ženice in .jo je spovedal. Po spovedi jo je tolažil in ji prigovarjal, naj na Gospoda zaupa, postregel ji je še z lastnimi rokami ter ji podaril precej velik dar. O kako je bila vboga ženica vesela in vto-lažena, ko je zvedela, da ji je škof sam toliko ljubezen storil. Tudi Ludovik je bil vesel in zadovoljen, da je mogel vbogi ženi pomagati in to veselje se je še pomnožilo, ko je na svoji obleki
— 7S —
zapazil genìe uši, katerih se je pri nesnažni poste! ii nalezel in' smehljaje je rekel, da so te živalice biseri vboge ženice.
Ko je bil neki drugi krat v cerkvi pri sv°ti maši, je zapazil, da, ko je mašnik po tedanji navadi pred zavživanjem pričujočim dajal objetje miru ali „pax“, je pri tem nekega gobavega bolnika izpustil, bodi si da rii nanj pazil, ali pa tudi morebiti ker se mu je gerda bolezen gnjusila. Ko sveti škof to zapazi, takoj vstane iz svojega škofovskega sedeža in se nesrečnemu približa pred njim ponižno poklekne in ga na lice poljubi.
Pri svoji škofovski mizi je imel vsaki dan petindvajset vbožcev, sam jim je roke vmival ter jim kleče delil jedi in pijače. Vsako soboto je trem naj bolj siromašnim in bolnim tudi m>ge vmival in jih poljuboval. Od svojih dohodkov si je samo četerti del prideržal, koliker je bilo namreč zanj in za drugo hišno družino potrebno, vse drugo pa je razdal mej vbožne cerkve in potrebne ljudi.
Kako je to Ludovikovo vsmiljeuje do vbozih in bolnikov Bogu dopadljivo bilo, je spoznati iz sledečega dogodka. Ko je namreč se svojim očetom, kraljem, iz Francoskega na Špansko popotoval, je mej potoma srečal nekega reveža, ki je bil tako slabo oblečen in zraven tega tako z gnjusnimi ranami pokrit, da se je moral vsakemu pri pervem pogledu v serce smiliti. Ni nam treba še le povedati, kako se je smilil dobrotljivemu sercu svetega škofa. Ludovik sleče svojo škofovsko obleko, ketero je takrat nosil zavoljo svojega očeta, kralja, in jo podari vbožcu, da jo obleče; Kralj je ostermel nad tolikim vsmiljenjem svojega sinu in si ni upal mu braniti. Ko pa je vbogi z obleko odšel, je začel kralj to stvar resno prevdarjati in sam pri sebi misliti če bodo tega berača v taki nenavadni obleki videli, bodo gotovo sodili, da jo je kje vkradel iu po nedolžnem ga bodo ko tatu v ječo zaperli.. Zapovedal je tedaj spremljevalcem, naj hitro gredo za odhajajočim, in ko ga dojdejo, naj mu škofovo obleko vzamejo in ga za njo z drugim bogatim darom odškodujejo. Služabniki so šli tedaj, za beračem, pa da si so ga v celi okolici skerbno iskali, vender ga niso našli in nihče jim ni vedel o njem kaj povedati, marveč so terdili, da takega berača nigdar tu vedeli niso. Kralj in vsi! drugi so bili prepričani, da je Jezus sam podobo berača na se vzel in se svojemu ljubemu Ludoviku prikazal, da ga je obdarovati mogel.
Neki drugikrat je Ludovik mej vbožce razdelil jedila in pi-
— 79 —
jače, ki so bile za kosilo pripravljene in ko je čas obeda prišel, ni bilo kaj na mizo djati. Služabniki so se jezili nad tako radodarnostjo, zavoljo ketere so bili kosila oropani in začeli so zoper svetega škofa godernjati in zabavljati. Ludovik se pa za to kar nič ni zmenil ; molil je kaker navadno molitev pred jedjo in se je k mizi vsedel ter tudi druge povabil da prisedejo. In glej čudo ! Tisti trenotek sta se dva lepa mladeniča prikazala in prinesla sta naj bolj okusnih jedi in najboljšega vina. Ko so povabljeni pokusili ta jedila, je Ludovik onim zabavljivcem očital njih •slabo zaupanje v Boga ter jim je rekel : »Glejte, ker sem jaz vbogim razdelil jedi, ki so bile za nas pripravljene, je pa Bog mam iz nebes boljših jedi in pijač poslal in nam s tem pokazal, da kar vbozemu dobrega storimo on tako sprejme, kaker bi njemu samemu storili.
Tudi do onih nesrečnih, ki so bili zavoljo kakega hudodelstva k smerti obsojeni, je bil Ludovik poln ljubezni in usmiljenja iter si je koliker mu je bilo mogoče prizadeval, da bi jim sicer zasluženo kazen vsaj zmanjšal, če jim ni mogel popolnega po-miloščenja dobiti. Tako je več kaker sto in petdesetim, ki so d)ili obsojeni, pomiloščenje izprosil, ker se je za nje pri svojem očetu, kralju, potegoval.
»Usmiljenja hočem, ne pa daritve4 rekel je nekedaj Bog judom in to tudi nam kristjanom velja, in na sodnji dan bo pravični sodnik od sebe pehnil in v večno pogubljenje obsodil tiste, keteri v svojem življenju niso poznali vsmiljenja do svojega •bližnjega. O kako je tudi dandenes potrebno, de se ljubezen do bližnjega in vsmiljenje ogreje pri mnogih, ki mislijo, da so že •dovelj storili, ako svoje vsakdanje molitve opravijo, semtertje svete zakramente prejmejo, ob nedeljah in zapovedanih praznikih k službi božji gredo in kako drugo pobožnost opravijo. Ali Bog •od njih več tir j a, on tirja vsmiljenje do bližnjega. Pojdi torej in posnemaj v tem svetega škofa Ludovika. Pri tem pa se spomni na Jezusovo besedo, ki pravi: „Gdor sprejme koga teh malih-ki v mene verujejo, ta mene sprejme4; in zopet govori: „kar bote najmanjšemu izmej mojih bratov storili, to bom tako sprejel, kaker bi bilo meni storjeno".
-IM*-
— 80 —
(Življenje sv. (Antona <§adovanskega,
p. A. M.
& $oglavje.
Generaljni kapitelj frančiškanov. — Sv. Anton pride v Asiz. — Skrito življenje svetnikovo v puščavi na gori sv. Pavla.
Milo sicilijansko podnebje in ljubeznjiva postrežba dobrih sobratov je sv. Antona toliko okrepčala, da se je odločil, nadaljevati svoje popotovanje. Kar pride novica tudi v Taormino, da je sv. očak Frančišek poklical svoje duhovne sinove h generalnemu zboru v Asiz na binkoštni praznik 30. maja 1221. V velikem hrepenenju videti obličje serafinskega očeta je sklenil sv. Anton tudi tjakaj odpotovati.
V spremstvu mnogih sicilijanskih bratov in v družbi svojega dosedanjega popotnega tovariša mladega Filipa je v začetku meseca aprilja odešel svetnik iz Sicilije proti samostanu Marije Angeljske, kjer je imelo biti zborovanje. Nič gotovega ne vemo o tem popotovanju kaker tudi o njegovem bivanju v Asizu ne. Mej potoma se je najberž nekoliko pomudil v Rimu ter prišel v kakih sedmih tjednih v prijazno rojstno mesto sv. Frančiška, Asiz.
Nekaj nenavadnega in ginljivega je bil generaljni zbor frančiškanov za prebivalce Asiške. Od vseh strani je privrela velika množica redovnikov k sv. očetu. Samostan „Naše ljube Gospe Angeljske“ ni mogel vseh sprejeti pod svojo streho in zato so bili mnogi primoram zunaj samostana prebivati v šotorih. V najlepšem redu in miru so tukaj živeli ti novi vojščaki sv. križa. Na raznih krajih tega tabora se je sedemkrat na dan vzdigovala sv. molitev in pobožno petje proti nebu. Vže proti koncu zborovanja je prišel sv. Anton v Asiz. Lahko si mislimo, da ga je sv. oče Frančišek, ki je bil prejel od Boga čudoviti i dar, da je mogel gledati v serca svojih sinov, sprejel sè vso svojo nepresegljivo, serafinsko ljubeznijo. Ves prevzet od ljubeznivosti sv. očeta, ni sv. Anton nič bolj želel, kaker ostati na Laškem, da bi tako mogel od blizu gledati in občudovati čednosti „vbožca Asiškega".
— 81 —
Pri sklepu zbora so se redovni bratje poslovili od sv. očeta-Frančiška in novega generalja brata Elija ter se pripravili za odhod. Vsaki se je pridružil svojemu provincijalju, da bi ž njim skupaj odpotoval. Le sv. Anton ni imel nobenega, pri ke-terem bi se oglasil. Ker je bil od hude bolezni silno slab in shujšan in v svoji veliki ponižnosti tako priprost, se ni nobeden zanj kaj zmenil. Sv. Anton vže ves prešinjen od pravega Frančiškovega duha, se je popolnoma izročil božjemu vodstvu in se n’ nobenemu nič priporočil Slednjič vender vpraša pater Gravo n, provincijalj iz Romanje, tihega brata, kaj se je vže vkre-nilo z nad njega. Z ginljivo ponižnostjo odgovori Anton, da ga še nobeden ni nagovoril, da je pa k vsemu pripravljen. Nič ni omenil svojega plemenitega rodu, nič o svojih velikih zmožnostih, ker ni hotel druzega vedeti, kaker Kristusa križanega. Iz samega vsmiljenja in ginjen od velike ponižnosti in vdanosti. 1 ' fugiškega brata, ne da bi bil slutil, kakšen zaklad je pridobil, je vzel prijazni provincijalj Antona seboj v Bolonjo ter ga na to poslal v samostan na gori sv. Pavla mej Forlijem in Riminomi blizu vasi Santo Stefano. Najberž je mislil pater Graci-jan, da bo bolehni sobrat v tem mirnem in samotnem kraju najprej okreval, vse drugo bo vže samo ob sebi prišlo.
T.iko najdemo po marterniški kroni hlepečega, enkrat tako slavljenega plemenitega kolarja, kot najnižjega samostanskega brata v samotni puščavi.
V resnici, to ponižanje je delo svetnika !
Ko je prišel na goro sv. Pavla, je bil ves prevzet od mirne, ljubeznjive samote, ki jo je našel. V svojem navdušenju je mislil, da je prišel v nebeški preddvor. Tukaj je upal najti kraj pravega miru. Tukaj je želel skleniti življenje v premišljevanju večnih resnic in v službi priprostih in svetih sobratov. Za zgled življenja si je zbral sv. Antona puščavnika. Z ljudmi je govoril le toliko, koliker je bilo najbolj potrebno, ter z največim veseljem in globoko ponižnostjo pomival kuhinjsko posodo in pometal celice. Eden sobratov si je na znožju gore pripravil kleti podobno votlino, v ketero je pogosto zahajal, da je premišljeval večne resnice. Večega veselja ta ni mogel storiti bratu Antonu, kaker da mu je za nekaj ur po dnevi prepustil to vbožno celico. Pater gvardijan je rad vslišal ponižno prošnjo Antona ter mu dovolil v oni votlini opravljati svoje pobožnosti. Vsako jutro je tedaj šel Anton v ljubo celico in več ur zaporedoma goreče molil in pre-
— 82 —
Tiiišljeval. Ravno tako je tudi storil popoldne po dokončanem delu. Njegovo zatajevanje in ostro življenje se ne da popisati. Postil se je tako, da je vžiyal le toliko, koliker je bilo za življenje potrebno. Spal je na terdi deski in pod glavo je imel kamen. V eno mer pa so ga nadlegovale najhujše skušnjave. Tako je bilo devet mesecev na tej gori njegovo življenje nekako pripravljanje na prihodnjo apostoljsko delavnost. Mej tem pa ko je bila duša našega svetnika po takem božjem občevanju vedno bolj v dobrem vterjena in po milosti božji čudežno razsvitljena in oblagodarje-na, je velika ostrost in zatajevanje tako oslabilo njegove telesne moči, da se je pogostokrat komaj vzderžal po koncu.
„Tako je živel, piše neki pobožen zgodovinar, ta izvoljeni in z modrostjo napolnjeni mož nekaj časa ko neučen in priprost mej brati. Ker je videl, da mu je spodletelo enkrat njegovo junaško podvzetje, se ni smel več derzniti kaj velikega pričeti v ■čast božjo in zveličanje duš, temuč se je izročil popolnoma v roke božje ter se odpovedal lastni volji V takem obnašanju najde človek najlepši mir in je Bogu še bolj dopadljiv, in Bog se posluži o pravem času takih skritih mož, kaker je storil s tem svojim služabnikom41.
^Oglavje.
Sv Anton postane mašnik in izroči se mu pridigarska služba.
V votlini na znožju gore sv. Pavla je Anton popolnoma odmeri svetu ter tudi želel svetu skrit in nepoznan ostati. Toda pater Gracijan je bil vže zvedel o res svetem življenju, ostri spokornosti in angeljski nedolžnosti portugiškega brata ter sklepal iz tega, da je dobil z Antonom lep zaklad za svojo pokrajino, čeravno še ni nič vedel o njegovi veliki učenosti. Zapovedal je toraj patru gvardijanu samotnega, puščavniškega samostana, naj sè vso skerbjo pazi na zdravje tega brata in njegovo ostrost nekoliko oblaži sè sv. pokorščino. Spomladi 1. 1222 proti koncu sv. postnega časa so bili Anton in še več drugih sobratov poklicani v Forlij, da bi tamkaj prejeli sv. mašniško posvečenje. Malo je bilo do sedaj mašnikov v redu sv. Frančiška. Večina je hotela posnemati ponižnega sv. očaka, ki ni hotel sprejeti častne pa tudi težavne mašniške službe. Ponižni
— 83 —
Anton se je sicer težko ločil od priljubljene samote, pa v svoji veliki pokorščini je nemudoma ispolnil povelje predstojnikov in se napotil v Forlij Popolnoma zanesljivih sporočil nimamo in tudi ne moremo določno povedati, keteri dan je bil posvečen v mašnika, keteri škof ga je posvetil in kje je opravil svojo pervo daritev svete maše.
Mašniško posvečenje je bilo doveršeno. V priprosti obednici manjših bratov so se zbrali novoposeečeni mašuiki iz reda sv. Dominika in iz reda sv. Frančiška v družbi svojih spremljevalcev in predstojnikov k skromnemu obedu. Pogovarjali so se združeni v lepi bratovski ljubezni o raznih verskih rečeh. Kar se vzdigne pričujoči frančiškanski provincijalj pater Gracijan in prosi, naj eden dominikanov, ki se po pravici imenujejo „bratje pridigarji", kaj pobožnega spregovori v splošno spodbudo. Pa eden za drugim se prične izgovarjati, da ni pripravljen, da se to bolj spodobi za keterega od frančiškanov i. t. d. Pater provincijalj se toraj oberne k Antonu, ki je tih in s pobešenimi očmi sedel in ni bil še nobene besede spregovoril. Pater provincijalj ni sicer veliko pričakoval od njegove učenosti, ker mu je bila neznana, toliko več pa od njegove priproste in velike pobožnosti, in zavoljo tega mu zapove, naj on kaj spregovori.
Anton se ves pretrese, ko sliši to povelje svojega predstojnika in erdečica oblije njegov bledi obraz. Tudi on se prične izgovarjati sè svojo nezmožnostjo, pravi da si ne upa govoriti pred tako učeno družbo in prosi, naj se njemu, Ki je dosedaj le v kuhinji pomagal, ne zapoveduje pridigati. Toda predstojnik je ostal pri svoji volji — bila je volja božja. „Govori, moj sin, mu reče, in povej tako, kaker te bo navdihnil sv. Duh“. Na prigovarjanje vseh se na to Anton vzdigne in zdaj je prišel trenutek, ko je hotel Bog postaviti na svečnik to do sedaj skrilo luč sv. cerkve. Boječe in počasi prične govoriti ali sè vsako besedo raste njegova navdušenost, duh božji ga je vsega prešinil in kaker mogočna dolgo zaježena reka vre iz njegovih ust beseda božja. „In njegov govor je bil čudovito sestavljen. Pri dokazovanju so se v lepem redu verstila mesta iz sv. pisma in svetih očetov, vsaka beseda pa je bila polna globokega čustva, priserčnosti in duhovnega mazila. Njegov jezik je bil čist im mogočen, glas prijeten in doneč, vse njegovo obnašanje polno milote in veličastva.
Poslušalci so kar ostermeli in kaker okamneli so bili od-začudenja in veselja ; še nobeden poprej ni tako lepo pridigal.
— 84 —
Le malo je bilo zbranih v priprosti obednici ; pa to malo število ni oviralo, da se je razodel svet in izversten pridigar, mož, ka-keršnega je čakala laška dežela, mož, ki bi imel moč zatreti krivoverstva, s keterimi je bilo ljudstvo vže okuženo, mož, keterega naj bi tisoči in tisoči zvesto poslušali, ki naj bi ko svetla luč narod za narodom razsvetlil in navdušil. Že dolgo se je pogrešal mož za tako delo, in zdaj je razodela čudovito in očitno previdnost božja v sv. Antonu takega delavca, aposteljna laške dežele in kladivo krivovercev.41 *)
Ne da se popisati, kak vtisek je napravila ta perva pridiga sv. Antona. Vsi so spoznali, da je on velik svetnik in velik učenjak, ki se je nalašč skrival in v svoji ponižnosti bežal pred posvetno hvalo, spoznali so pa tudi, kako nezmerno velik zaklad se je ž njim razodel na tako nepričakovan način.
Dobri pater Gracijan ni vedel, kaj bi storil od velicega veselja in ginjenja. Nemudoma odloči Antona za pridigarja svoje provincije in precej tudi sporoči o tem tako prečudno najdenem zakladu sv. očetu Frančišku in bratu Eliji v Asiz. Močno je bil ginjen sv. očak Frančišek pri tem sporočilu in ves napolnjen sè spoštovanjem do sv. Antona ; on je spoznal, da se je zdaj odperl nov delokrog njegovemu redu in da bo od zdaj naprej v nebesih in na zemlji okrašen s trojnim vencem, svetosti, marterništva in učeništva. Z velikim veseljem je poterdil sv. očak kaker tudi brat Elija izvolitev Antona za pridigarja in razširila sta njegovo delavnost na vse serafinske pokrajine.
„Skrito življenje sv. Antona je bilo zdaj pri koncu. On seveda ni nigdar zgubil veselja do molitve, samote, posta in spokor-nosti ; toda nigdar več mu ni bilo dovoljeno, da bi se edino le temu sv. opravilu posvetil. Anton je imel doveršiti veliao delo, in v to mu je bilo dano le malo let življenja, čeravno mu je manjkalo še več let do tiste starosti, v keteri je naš Gospod in Učenik zapustil Nazaret, da bi pričel svoje očitno življenje. Prepričani smo lahko, da je naš svetnik večkrat goreče hrepenel po oni samoti na gori sv. Pavla, ki je bila zanj to, kar je bilo skalovje v puščavi štiridesetdanskega posta za našega Odrešenika. Kamer-koli je popotoval in koliker je nevtrudljivo delal, on je ostal vedno tisti ponižni mož, ki se je tako visoko povzdignil v ljubezni božji v samotni votlini na gori sv. Pavla44.**)
*) Coleridge.
**) Coleridge.
— 85 —
$#!• &oglavje.
Sv. Anton učenec in učenik.
Velika učenost in nenavadni dar govorništva, ki ga je Bog tako nepričakovano razodel na sv. Antonu, je z veseljem napolnil frančiškanski red ; yse je z občudovanjem in velikim spoštovanjem govorilo o svetem portugiškem bratu. Pri vsem tem pa je Anton ostal vedno enako ponižen in ravno ta ponižnost in otroška pripostost ga je prignala, da je prosil sv. očaka Frančiška, naj ga pošlje v kako bogoslovsko šolo, da bi se bolj podučil v svetih znanostih.
Sv. oče Frančišek, ki je dobro poznal lepe zmožnosti Antonove, je občutil največe veselje nad ponižno prošnjo in kmalu je prišlo povelje iz Asiza, naj gre Anton v mesto Verčeli na Pije-monteškem v bogoslovsko šolo. V tem mestu so imeli korarji sv. Avguština lep in prostoren samostan sv. Andreja, v keterem je predstojnik, opat Tomaž, izversten učenjak, podučeval neštevilne klerike v svetih znanostih.
Semkaj je sv. oče Frančišek poslal svojega Antona v pomladi 1222. Pred osmimi leti je bil blagi škof Hugo sezidal v tem mestu samostan sv. Matevža in ga izročil manjšim bratom. Tukaj je stanoval Anton in hodil v šolo v bližnjo opatijo sv. Andreja skupaj sè svojim sobratom Adamom iz Mariska, keterega je bil tudi sv. Frančišek semkaj v šole poslal.
Čudno se bo morebiti komu zdelo, da je sv. Frančišek sam poslal na visoke šole Antona in Adama iz Mariska, ko je vender hotel, da bi bil njegov red sezidan le na ponižnosti in zaničevanju posvetne časti ter je celo odstavil od službe predstojnika samostana v Bolonji, ki je bil vstanovil šolo v svojem samostanu. Vender si to ravnanje sv. Frančiška lahko razlagamo. Sv. Frančišek je dobro vedel, kako potrebno je, da je pridigar temeljito in vsestransko podučen v svetih znanostih, zlasti ako mora pobijati zmote in zapeljive nauke krivovercev in brezvercev. On je bil tedaj nasprotnik le one posvetne, prevzetne učenosti, ki la sama sebe išče, le za svojo čast in posvetno hvalo dela, ne pa v čast božjo in zveličanje bližnjega. Anton je hrepenel le po pravi učenosti in bil ves prešinjen od duha serafin-akega očeta. Njegovo učenje je le neko notranje gledanje in premišljevanje neskončnega veličastva in ljubezni božje. Opat
— 86 —
Tomaž ga je preserčno ljubil in močno spoštoval. On sam govori o svojem svetem učencu tako : »Večkrat, spozna sveta ljubezen to, kar najbistroumniša znanost ne more doseči ; sam sem to skusil na blaženem bratu Antonu iz reda manjših bratov, s keterim sem najzaupljiviše občeval. Naj veče skrivnosti božje modrosti sem se od njega naučil, in ko sem enkrat razlagal knjigo Dijonizija Areopagite „o nebeški hierarhiji11 (angeljskih verstah), ketero sem iz gerškega izvirnika prestavil na latinsko, sem jo še le prav razumel, ko me je Anton podučil. Govoril je namreč o tem tako jasno in globoko, kaker bi bil vse to sam gledal. V posvetnih znanostih brat Anton ni bil dosti izveden, imel je za to čisto dušo in dobro sveto voljo. Želel se je učiti skrivnostnega (mističnega) bogoslovji in njegovo znanje v tem je bilo tako čudovito, da smemo o njem reči, kar je rekel Jezus o svojem predhodniku: „on je bil goreča in bliščeča luč“. Zakaj znotraj je gorel Anton od ljubezni božje, zunaj pa je razsvetljeval ljudstva sè svojim naukom in svojim zgledom41. Gotovo prelepo spričevalo tako modrega učenika o svojem svetem učencu »na keterega, pravi opat Tomaž, sem se oziral, ko na angelja božjega41.
Kakih deset mesecev še le je obikoval Anton šolo v samostanu sv. Andreja in vže je bil tako napredoval v svetili znanostih, da so ga frančiškani na vso moč prosili, naj jim doma razlaga sy. pismo in jih podučuje v sv. bogoslovju. Ponižni Anton, ki ni nič bolj želel, kaker skrit in zaničevan ostati, jim je to prošnjo naravnost odbil. Ker so ga pa le vedno nadlegovali, je pisal prej sv. očetu Frančišku ter ga prosil za svet v tej zadevi. Sv. Frančišek mu je dal privoljenje podučevati ter mu pisal kratko pa pomenljivo pismo, s keterim je bil Anton izvoljen za pervega učenika bogoslovja v frančiškanskem redu. Pismo se glasi:
Predragemu svojemu bratu Antonu brat Frančišek v Kristusu pozdravljenje !
Meni je ljubo, da svetega bogoslovja znanstvo bratom raz-agaš, vender pa tako, da — kar silno želim — niti v tebi niti v drugih ne vgasne duh svete molitve po vodilu, ki je hočemo spolnjevati. Imej se dobro !
Sè sveto gorečnostjo se je Anton poprijel nove službe ter pa povelju sv. očeta Frančiška nevtrudljivo učil svete znanosti, ker je dobro spoznal, da so v času, ko se je povsod širilo kri-
— 87 —
voverstvo, silno potrebni zvedeni in goreči pridigarji. Na željo ■vnetega škofa Hugona pa je tudi prav pogostoma oznanjeval ;božjo besedo v stolni cerkvi.
Da bi sv. Frančišek pokazal, kolikanj ceni tega izverstnega učenika in misijonarja, ga je čez nekaj mesecev poklical nazaj v provincijo bolonjsko. Po veliki noči 1. 1223 je sv. očak vsta-novil bogoslovno stolico na bolonjskem vseučilišče in „ko je iskal za njo moža, ki bi se prav posebno odlikoval v vednostih, ni našel boljšega ko Antona1'. Tudi tukaj je Anton svoje učence napeljeval sè vso vnemo k pravi učenosti ter jim pred vsem priporočal molitev in premišljevanje. Nevtrudljivo je pa tudi •oznanjeval božjo besedo ter vedno ostal ponižen manjši brat. On je bil živa podoba vboštva, ponižnosti in spokornosti. Njegov zgled, njegova ljubezen in goreča beseda je vse na se vlekla. Čeravno je prišel v svoji službi večkrat v dotiko z grešniki, se vender njegova ljubezen do Boga ni zmanjšala in čisto ogledalo njegove vesti nič omadežalo. Ali tudi v Bolonji ni imel več kot eno leto ostati. Zdelo se je, da ga hoče imeti celi svet. Njegovi predstojniki so ga sklenili poslati na Francosko, kjer so bili močno potrebni učeni bogoslovci in pridigarji, da bi za-terli pogubno krivoverstvo Aljbigenzov in v ljudstvu oživili lepo ikerščansko življenje.
Za mesečni shod tretjega reda.
Kaj odvrača od zveličanja?
Namen vseh redovnikov in tudi udov tretjega reda je ta, •da se v svojem redu rešijo zaderžkov in nevarnosti, ki ovirajo ljudi mej svetom v skerbi za zveličanje, in najdejo pripomočke s keterimi morejo Bogu popolniše služiti, bolj na tanko izpolnjevati božje in cerkvene zapovedi, lažje se varovati greha in de-dati dobro, in se tako bolj gotovo zveličati. V tretji red si sto-(Pil torej naj prej zato, da bi se rešil in znebil zaprek in nevarnosti, keterih je polno na svetu, kaker pravi sveti Janez e-vangelist: „Ves svet v hudem tiči1)* in skoraj vse vleče od Boga.
‘) 1. Jan. 5, 19.
— 88 —
„Zakaj vse, kar je na svetu, je poželenje mesa in poželenje oči in napuh življenja".1) Zato ne sme pravi uti tretjega reda ljubiti, kar svet ljubi. Svet pa posebno ljubi bogastvo, razveseljevanje, časti in živeti po svoji volji, kaker vsak sam hoče ; ravno to pa vleče človeka od dobrega v greli, ga v dobrem zaderžava ter mu razne skušnjave dela. Preveliko nagnjenje na denar, bogastvo in posvetne reči posebno zaderžuje ljudi v pobožnosti in veliko jih tudi pogubi.
1. Sveti Bernard pravi, da bogastvo naklada veliko truda in skerbi, kako priti do denarja, dela velik strah, da ga ne bi zgubili in napravlja veliko žalost, ako ga človek zgubi2), in to je mislil Kristus, ko je rekel, de je bogastvo ternje, ki zaduši v našem sercu vse dobre misli in občutke. In kake skerbi imajo posvetni zavoljo denarja in bogastva in drugih nečimernih stvari ! Po noči in po dnevi mislijo, kako bi denar bolje posodili, kako bi ga pomnožili, in keder so zelo obogateli, ali so mirni, srečni ? Ali reče kedo : zdaj imam dosti ? Oh ne, zdaj se začenjajo še le bati, da ne bi zgubili, kar so si pridobili z velikim trudom. Ako je poletu velika suša ali moča, že se tožijo, da bo slaba letina ; bojijo se tatov ; ako pes zalaja, že mislijo, da so pričli tatovi; bojijo se poslov ; še celo svojim otrokom ne zaupajo. Kako je pa ž njimi, ako zgubijo kako pravdo, ako so jih okrali ! Kako so nemirni, ako so zgubili isposojen denar, ali so pogoreli, ali jim je toča pobila, kužna bolezen živino pobrala, ali jim otroci zapravijo premoženje ! Kako otožni in žalostni so, in vmiriti se ne morejo ! Kako more tak človek na Boga misliti, pobožno moliti ? Iz sledeče dogodbe boš to še bolj spoznal. Neki bogatin je imel svojo lepo hišo nraven vbožne pa čedne hišice ; slišal je vse, kar so v nji govorili. Spoznal je, da je reven delavec, gospodar te družine, vedno vesel in zadovoljen. Zvečer je prihajal domov truden sicer, pa se je venderle vesel pogovarjal pri ognjišču sè ženo in otroci. Ko je ž njimi povečerjal in večerno molitev opravil, se je vlegel počivat na terdo posteljo in zjutraj je zopet vesel vstal in šel na delo. Tako se je godilo v njegovi hiši dan za dnem. To se je čudno zdelo bogatinu,, da je ta vbogi delavec veduo vesel in zadovoljen, sam pa pri vsem velikem bogastvu nemiren po noči in po dnevu in ne~
‘) 1, Jan. 2, 16.
’) Serm. de converg. ad clerico*, c. 12.
— 89 —
zadovoljen. Začel je misliti, ali ni krivo tega njegovo bogastvo, denar? Tega se je hotel prepričati; vzel je mošnjo polno denarjev in jo djal v hišo delavca svojega soseda, tako, da ga ni nihče zapazil ; drugi dan je pa skerbno opazoval delavca. Ko se je ta zjutraj zbudil in zagledal mošnjo z denarjem, se je zelo razveselil. Ali precej ga je začelo skerbeti, kako bi denar skril pred ženo in kako bi ga porabil. To jutro ni šel delat; iz straha, da ne bi drugi zvedeli za denar, se je delal bolnega in v posteljo ga je skril in na njem ležal. To jutro že ni več pel in smejal se kaker navadno. Pervo noč potem ni mogel zaspati in kaker da bi bil bolan je zdihoval zavoljo žene, pa zavoljo poželjenja po denarju. Bogatin se je zdaj prepričal, da ne more spati in vesel biti samo zavoljo prevelikega nagnenja do denarja. Drugi dan je šel bogatin obiskat svojega soseda in je vprašal njegovo ženo, kaj je njenemu možu, da je bil včeraj tako miren.	Žena je rekla, da je	bolan. O,	je rekel bogatin, jaz	že
vem, kako bolezen ima in ga	bom precej ozdravil. Na to	je	šel
k postelji in rekel možu : Mošnja z denarjem je moja, in ako je precej	ne date nazaj, vas bom	šel tožit.	Prestrašen je dal	nazaj
denar,	zdrav je vstal in šol delat. Glej,	kaj dela denar P)
2. Zavoljo prevelikega nagnenja do denarja, bogastva in drugih nečimernih reči se veliko ljudi pogubi. Sveti Pavel apo-stelj je pisal svetemu Timoteju : „Keteri hočejo obogateti, padejo v skušnjavo, in v zadergo hudičevo, in v veliko nepridnih in škodljivih želj, ketere potope človeka v pogubljenje in končanje1'. In dalje pravi sveti Pavel : «Korenina vsega hudega namreč je lakomnost; neketeri, ki so po nji hrepeneli, so zašli od vere".2 *) «Vidiš, pravi sveti Ambrož, da gdor ima denar, zgublja vero ; gdor zlato spravlja, milost božjo zapravlja: skopost je slepota in prinaša zmoto v veri . . .“ s) Sveti Avguštin se vjema sè svetim Ambrožem in pravi, da je v skopuhu neka versta maliko-vavstva, zakaj spridenci imajo denar za svoj cilj, Boga pa za sredstvo in zato imajo denar za svojega malika.4) Za denar so •neketeri, tudi mej Slovenci so taki, pripravljeni prodati svojo vero, pripravljeni so prodati svoje poštenje, samo da dobijo do-
*) P. Joau. Edes, in fasciculo virtutum et vitiorum pri Scaramclli, Direttore ascetico.
*) 1. Tim. 6, 9, in IO.
*) Serm. 59. de avarit.
4)	De civitate Dei lib. 11, c. 25.
— 90 —
bro, imenitno službo. Ali ni hrepenenje po denarju sklenjeno s; tožbami in krivicami? Odkod toliko krivičnih pogodeb in toliko, oderuštva ? Ali ne od prevelikega nagnenja do bogastva ? Zakaj je toliko prepirov in pravd? Odkod toliko vnebovpijočih krivic? Ali ne iz lakomnosti po denarju? Koliko duš zgubi lilijo svete čistosti zavoljo denarja !... Neki bogatin je v svoji bolezni poslal nekaj denarja nekemu svetniku, da naj Boga prosi za njegovo zdravje. Svetnik se je dolgo vstavljal, nazadnje je pa v cerkvi pri oltarju mošnjo odperl in vse denarje pregledal, potem je rekel hlapcu, ki mu je prinesel denar, da naj nese nazaj gospodarju devet in trideset cekinov, zakaj izmej 40 je eden. sam čist, drugi so pa ysi po krivici pridobljeni.1; Ako bi ta svetnik pregledaval denar današnjih bogatinov, o koliko kritična pridobljenega bi našel ! Res je tedaj, kar je rekel sveti Pavel :: „Korenina vsega hudega namreč je lakomnost in zato se ne čudi, ker pravi prerok Baruh : „Ki grabijo srebro in zlato, v ketero ljudje zaupajo, . . . strebljeni so, in šli so v spodnji svet".2 * *) Strašno je pa, kar Kristus pravi o bogatih in takih, k£ bi bili radi bogati: »Gorje vam bogatim" ;s) »Resnično vam povem, da pojde bogati težko v nebeškp kraljestvo. In zopet vam povem : Lažej je kameli iti igli skozi uho, kaker bogatemu priti v božje kraljestvo“.*) In sveti Duh pravi po modrem Sirahu : „Nič ni krivičnišega, kaker denar ljubiti; zakaj tak ima tudi svoje dušo na prodaj"5) in »Ako boš obogatel, ne boš brez greha"6} Giezi, hlapec Elizeja preroka, si je z lažjo sprosil denarja in daril od Naamana in je bil v kazen z gobami obsut; Juda Iškarijot je-zavoljo denarja Kristusa prodal in potem Sam sebe vmoril ; Ananija. in Safira sta se zlagala zavoljo denarja in v kazen sta precej vmerla.
Glej blagovoljni tretjerednik, kako odvrača bogastvo od dobrega in vleče v greh ! Od jutra do večera in še po noči se trudijo, da bi obogateli, bogastvo pomnožili ; vedno jih skerbi, da ne bi zgubili denarja, zato mislijo na denar mej molitvijo, doma in v cerkvi; ako se pogovarjarjo, se navadno o časnih rečeh» denarju; molijo malo, mej tjednom, ali pa tudi ob nedeljah ne
*) Pri Vinc. Belvac. lib. 21. c. 84.
2) Baruli 3, 18.
5)	Luk. 6, 24.
‘) Mat. 19, 23. 24.
5)	Sir. 10, 10.
6)	Sir. IL 10.
— 91 —
liodijo v cerkev, prejemati svetili zakramentov ne vtegnejo. O srečni udje tretjega reda ! ko ste stopili v tretji red, ste dolžni napraviti poslednjo oporoko (testament), kaker predpisuje vaše vodilo. Takrat ste vredili svoje časne reči in nimate več navezanega serca nanje in se ravnate po nauku svetega Duha: „Ako-ravno se množi bogastvo, ne navezujte nanj serca"1) Bogatinu ni hiša nigdar dosti velika in lepa, vi pa bodice zadovoljni, ako je tudi majhina, samo da ni vmazana. Bogata gospa potrebuje skoraj pol dneva, da se napravi za cerkev, ve pa, tre-tjerednice, mej tem lahko opravite svoje redovne in še druge molitve. Ne hrepenite po bogastvu, varujte se pa tudi, da ne bodete imele navezanega serca na kake styari, kaker obleko, pse, mačke, ptiče, ker to ne dopada Bogu, kaker je sam razodel nekemu pu-ščavniku, ki se je rad igral z mačko, ketero je sabo prinesel v puščavo. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je Bog dal ; s kraljem Salomonom prosite nebeškega Očeta : „Ne dajaj mi ne vboštva, ne bogastva; podeli mi le, koliker mi je v živež treba* *2)
P. A. F.
Lavretanske litanije.
(Dalje.)
djfati našega (Stvarnika.
Sicer imenujemo Boga Očeta našega Stvarnika, vender je Bog Sin sodeloval pri stvarjenju in prav tako tudi sv. Duh; to pa zato, ker je Bog v svojem bistvu eden ter se ne da deliti, ampak vedno vsa sv. Trojica dela, prav posebno pa ona božja •oseba, keteri tisto delo pripisujemo. Sv* Janez piše o Besedi, ki je bila od začetka pri Bogu : „Vse je bilo po nji storjeno in brez nje ni nič storjenega. ».)“ Dalje je Sin božji Stvarnik novega kraljestva milosti: ,,Ako kedo ni prerojen iz vode in iz sy. Duha ne more iti v božje kraljestvo. \)“ JasDO kažejo na ta na-
‘) Psal. 61, n.
*) Preg. 30, 8.
*) Jan. 1, 3-
*) Jan. 3, 5.
— 92 —
slov besede modrega Siraha, ketere polaga sv. cerkev Mariji na jezik: «Stvarnik vseh reči, in keteri me je vstvaril, je počival v mojem šotoru. ‘.)“
telati našega Odrešenika.
Marija je mati Odrešenika sveta. Ta naslov nam ne kaže samo visoke časti Marijine, ampak nam predočuje tudi veliko dobroto, ketero je skazala Marija človeštvu s tem, da je rodila Odrešenika sveta, da je sodelovala pri našem odrešenju. Na njene besede : ,,Zgodi se mi po tvoji besedi11,2) je zapustil Odrešenik sveta nebesa in prišel na zemljo. Marija je njegova prava, mati.
Revica najmodrejša.
S tem naslovom se pričenja Marija slaviti ko devica, in gotovo ni to le naključje, da se pričenja Marija slaviti s pervo mej poglavitnimi čednostmi : z modrostjo. Modre device, o keterih nam pripoveduje evangelij, prekosi Marija za mnogo, ona je mej: modrimi devicami najmodrejša.
Qevica častitljiva.
Zaradi njenega visocega rodu, zaradi posebnih milosti, ketere ji je Bog skazoval, zaradi njenih velikih čednosti je Marija bila v najtesnejši zvezi z Jezusom, z Bogom človekom, odtod izvira morebiti tudi navada, da se pojo pred izpostavljenim sv. Rešnjim telesom lavretanske litanije. Vzrok, zakaj je Marija častitljiva, nam navaja tudi sama: „Ker mi je storil Gospod, velike reči".’)
gevica hvale vredna.
Iz tistih vzrokov, iz keterih se imenuje Marija častitljiva, se imenuje tudi hvale vredna. Na Marijo se obračajo besede visoke pesni: «Videle so jo hčere in jo močno blagrovale.*.)" Sama Marija je govorila preroške besede : „Zakaj glej, odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi. \)“
'.) Sir. 24, 12.
*) Luk. 1, 8S.
’) Luk. 1, 49.
4) Vis. pes. C, 8.
6)	Luk. 1, 48.
— 93 —
Revica mogočna.
Marijina moč obstoji v tem, da doseže od Boga sè syojo-prošnjo vse, to pa zato, ker je druga božja oseba njen pravi sin. Marija more pomagati v največih nevarnostih. Kaker nekedaj Salamon syoji materi, tako pravi Jezus Mariji: „Prosi moja mati, zakaj ne spodobi se, da bi odvračeval tvoje obličje." ‘)
Sv. Bonaventura pravi : „Ker je vsegamogočen Gospod s teboj, zato si tudi ti vsegamogočna v njem, po njem in pri njem, tako da moreš v resnici klicati besede v Siraliovih bukvah: „In v Jeruzalemu je moja oblast “*)
Revica vsmiljena.
Marijina dobrotljivost ima korenine v njenem materinem razmerju do nas. Z besedami : „Žena, glej tvoj sin,"3) je izročil Jezus vse ljudi njeni materini skerbi. Prav Mariji veljajo besede : „Postava milosti je na nje jeziku,"4) in : „ Ali more žena zapustiti svoje dete ?“5)
Mevica verna.
V natančnem spolnjevanju božje postave in božje volje obstoji Marijina vernost ali zvestoba. Kako verna je bila Marija, pričajo besede sy. evangelija: „In njegova Mati je ohranila vse te reči v svojem sercu.6)" S posebnim ozirom na Marijo je govoril Gospod besede : „Blager tistim, keteri besedo božjo poslušajo in ohranijo.7) Nihče pa ni besede božje tako zvesto poslušal in nihče tako zvesto ohranil besed Jezusovih v svojem sercu ko Marija, zato jo tudi slavimo ko verno devico.
godoba pravice.
Mej perve Marijine čednosti prištevamo njeno pravičnost, Marija nam je rodila Jezusa, ki se imenuje sonce pravičnosti;,
■) 3. Kralj. 2, 20.
In speculo B. M. V.
’) Jan. 19, 26.
*) Preg. 31, 26.
*) Iz. 49, 15
#) Luk. 2, 61.
7J Luk. 11, 28.
— 94 —
mati pa, ki je rodila sonce pravičnosti, je imela gotovo to čednost tudi sama v polni meri. Marija je svetloba večne luči in brez madeža ogledalo božjega veličastva in podoba njegove dobrote. ')	(Dalje prih.)
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo rajne tretjerednice skupščine go riške: Neža (Elizabeta) Rodica iz Sežane, Ana (Marija) Pelicon in Magdalena (Jožefa) Černič iz Mirna; klanj-ške: Terezija Pavlin in Marija Pristarič iz bizeljske fare na Štajerskem ; celjske: Marija Jurbar iz Šent Pavla f 27. majnika.
Dalje se priporočajo J. K. v V. za izvolitev stanu in da bi mogel srečno premagovati skušnjave ; priporoča tudi svoje sta-riše, brate in sestre ; Ana (Alojzija) Gr. za stanovitnost v dobrem, tudi svojega bolnega brata za ozdravljenje; neka mati za spreobernjenje zgubljenega sinu ; M. M. v D. L. v čast Matere božje in sv. Jožefa (sv. mašo oskerbeli) ; M. V. na J. v dober namen sebe, potem svojo bolno mater, ako je volja božja, da ozdravijo ali pa za srečno zadnjo uro (za podporo „Cvetju“ Bog poverni !) ; neka tretjerednica za gorečnost v molitvi, voljno po-terpežljivost in vdanost v voljo božjo ; M. E. B. tr. prosi zdih-ljeja pred sv. Rešnjim Telesom : „Presveto serce Jezusovo, vsmili se nas 1“ za zmago v hudih skušnjavah, za nekega duhovnika po nedolžnem obrekovanega, za mir in ljubezen mej osebami, ki bi imele biti fari v zgled in da bi se v cerkvi Bogu povernila čast ; U. M. P. tr. da bi vdana v voljo božjo poterpela neko obrekovanje in svojo sestro za ljubo zdravje in vspeh v šoli ; Fr. A. v Ž. svoje otroke, da bi rastli v modrosti in milosti božji, svojega moža, da bi se bolj varoval hudega; neka tretjerednica svoje stariše in nekaj drugih duš v dober namen ; pokojna Marija Ana Babič ; M. J. M. tr. z Notranjskega v dober namen, priporoča tudi svoja dva brata in dve sestri in njihove može; neka tretjerednica dve bolni ženi; neka oseba sebe in vso družino ; S. T. v O. za zdravje ali vsaj poterpežljivost v bolezni ; neka nevarno bolna oseba iz žalske fare, da bi zadobila zopet
‘) Modr. 7, 26.
— 95 —
Jjubo zdravje ; neka tretjerednica dve osebi za spreobernjenje-in sebe, da bi mogla bolj goreče moliti ; Marija D. za milost pogostega sv. obhajila, t. j. da bi ji bilo mogoče bolj pogostokrat pristopati k sv. obhajilu ; L. V. za posebne potrebe ; neki dušni pastir za dar pobožnosti in razsvitljenja, priporoča tudi izročene mu verne za odvernjenje bogokletstva in zanikernosti v obiskovanju službe božje ; neka tretjerednica za dušno in telesno zdravje, priporoča tudi svojo družino, da bi bolj mirno živela in za zveličanje skerbela; neki dušni pastir za rešenje iz dušne zadrege; M. B. v B. priporoča svojo hčerko, da bi ji sv. Duh razsvetlil um (darove odpošljemo berž ko mogoče, Bog poverni ') ; neki tretjerednik in Z. za gorečnost in vredno prejemanje sv. zakramentov, priporoča tudi svojega gospodarja za spoznanje in spreobernjenje ; neka žena, ki terpi na kervotoku, priporoča sebe in svojo hčerko, ki je tudi bolna, da bi jima Bog dal ljubo zdravje ; neka tr. priporoča neko ženo iz Sovoduji za ozdravljenje.
Zahvala za vslišano molitev.
Iz Ljubljane, 2. VI. 1897.
Lotila se me je bila sitna bolezen v nogah, proti keteri nasvetovana zdravila niso veliko pomagala. Bal sem se torej in tudi se mi je reklo, da bom težko še kedaj popolnoma ozdravel. V tej nadlogi se priporočujem prebl. Devici Mariji, sv. Jožefu, sv. Antonu in sv. Roku ; ob enem obljubim, da hočem, ako bom vslišan, v „Cvetju“ s polnim podpisom naznaniti svoje ozdravljenje. To se je zdaj zgodilo. Zato pa bodi Vsemogočnemu, prebl. D. M., sv. J., sv. A. in sv. R. vedna čast in hvala!
P. Bernardin Mlakar, frančiškan.
Iz Ljubljane 21. VI. 1897.
Visokošolec, S. A., je bil zelo nevarno bolan. 14 dni je bil v smertni nevarnosti, tako da ni bilo nobenega upanja. Celo zdravniki — in teh je bilo vsaki dan po 5 pri njem, bil je namreč v vojaški bolnišnici — so bili obupali nad njegovim zdravjem. Ker torej po izpovedi spretnih zdravnikov ni bilo več pomoči po naravni poti, smo je iskali po nadnaravni. Opravljale so se razne pobožnosti v dosego ljubega zdravja. — Če ozdravi,-obljubil sem mej drugim presv. Sercu Jezusovemu in bi. Devici Mariji, da bom to objavil v „Cvetju“. Zares, zaupne prošnje in
— 9G —
molitve so bile poplačane s tem, da se je začelo bolnika vračati zdravje. Od dneva do dneva so se mu vračale moči. Danes je zapustil bolnišnico popolnoma zdrav. Bodi torej hvala in čast presv. Sercu Jezusovemu in prebl. Devici Mariji ! P. S. V.
Nadalje naznanjajo svojo zalivalo : neka gospodinja iz Maribora za ozdravljenje ; M. M. pri Mariji Devici v Polju za o-zdravljene noge ; F. G. v Mirnem ravno tako ; A. T. v N. M. za srečen izid v neki važni zadevi ; neka tretjerednica od Mai ije Device v Puščavi za ozdravljenje po dolgem b ilehanju ; J. P. v Gorjah za ozdravljenje po težkem kamenu poškodovanega palca leve noge; nekedo za dušno pomoč; Fr. G. Š. za vslišanje v posebni potrebi: A. G. tr. iz V. za ljubo zdravje; J. L. tr. da je bil oproščen sodnijske kazni za razžaljenje časti neke višje osebe ; A. K. za srečno najdeno službo ; Antonija V. za neko najdeno stvar ; F. J. za ozdravljenje oči ; neka tretjerednica za vse milosti, še posebej za ponehanje bolečin ; neka tr., da je dobila dobrega dušnega vodnika ; neka tr., da se je neka reč prav izveršila ; neka mati za ozdravljenje otroka ; neka tr. za ozdravljenje dušnega pastirja ; Sk. J. iz Lj. za ljubo zdravje.
Popolni odpustki
so v frančiškanskih cerkvah za vse verne mesca velikega serpaua :
2. (porcijunkula), 12. (sv. Klara), 19. (sy. Ludovik, škof), 25. (sv. Ludovik, kralj) ;
kimavca :
4. (sv. Roza), 17. (pet ran sv. Frančiška), 24. (sv. Pacifik).
Tretjeredniki morejo dobiti te odpustke tudi v svojih domačih farnih cerkvah; 25. velikega serpana in 17. kimovca ali pa prihodnjo nedeljo imajo vesoljno odvezo. Po novi privolitvi se morejo vdeležiti tudi vesoljae odveze 1. reda. ki je ta dva mesca na praznika vnebovzetja in rojstva Marije Device.
Drugi, ne na mesečne dni navezani odpustki veljajo, kaker je bilo povedano v 1. zvezku tega tečaja.
sem nagel? Kakšnih dokazov zahtevate še? — Pa saj jih ne zahteva vis. g. statskij sovetnik ! „ Jaz mu verojamem in ne zahtevam dokazov11, pravi. — Te besede so ali resne, ali ironične. Ako so resne, čemu preliva še nadalje žolč in tinto ? Ako niso resne, je hotel reči vis. g. Martin Matvejevič : „ Jaz mn ne verojamem in zahtevam dokazov". Jaz bi odgovoril z Abrahamom : BAšte Mosèa i prorokii ne poslušajmo, ni ašte kto otu mrutvyhu vùskrisnetu, ne inietti very“. (Mariinskoje četveroje-vangelije, Luk. 16. 31.) — Mogoče je naposled, da je stavek vis. g. statskega sovetnika na pol ironičen, na pol resen, da je hotel reči : „Jaz mu ne verojamem in ne zahtevam dokazov". Na svetu so n. pr. celo ljudje, ki ne verjamejo, da je Bog, in ne zahtevajo dokazov. Taki čutijo, da so v zmoti, pa se boje zanjo, ker je vgodna njih nagnjenju ; zato se tudi naravnost branijo dokazov. Kako je s to rečjo pri našem vis. g. Martinu Ma-tvejeviču, ne maram preiskovati nadalje. Bodi si tako ali tako, njemu ne bom dokazoval ničeser več, naj mirno vživa svoje zmote ! Ako pa kedo drugi želi, da bi njemu še kaj jasniše razložil nauk o pervotnem bodočniku stare slavenščine, se to lehko in radovoljno zgodi.
Da so si tako imenovani arski (arijski), ali kaker jih drugi imenujejo indoevropski ali indogermauski jeziki mej sabo v rodu, to je dandanašnji blizu sploh znano. Njih sorodnost pa ni le v posameznih besedah ali korenih, temuč zlasti v vsem slovniškem sestavu, v deblotvorstvu, v sklanji in spregi, in tudi v skladnji. In ta sorodnost je tolikanj očitniša, koliker stariši so jeziki, ki jih primerjamo. Ako bi vzeli n. pr. našo slovenščino, italijanščino in novo gerščino, bi bilo iz perva precej težko najti kako vje-manje; novejših italijanizmov namreč ne smemo šteti. Ali primerjajmo staro slovenščino, latinščino in staro gerščino, pa bomo yideli povsod zadosti takega, kar je enako ali podobno ali v vseh treh jezikih, ali vsaj v dveh od njih ; n. pr. v stari slovenščini in latinščini supinum, v stari slovenščini in gerščini aoristi itd. — In vendar je stara slovenščina, kaker nam jo o-hranjena v najstarišili spominikih, za tisoč let mlajša od latinščine, kaj še le gerščine ! Kolikanj podobniša je morala biti latinščini in gerščini pervotna slavenščina, recimo ob Kristusovem času ! Ako gremo potem v duhu še dalje nazaj, moramo priti naposled do časa, ko so si bili vsi arski jeziki tako podobni, kaker bi bili narečja enega jezika, in na vse zadnje moramo priti do neke pervotne dobe, ko so govorili vsi Arji tako enako, kaker n. pr. dandanašnji prebivavci ene vasi ali udje ene družine. To je bil pervotni arski jezik, ne sicer bogat z besedami ali v slovnici že jako lepo razvit. Od kod to vemo? Iz pameti. Ta nam pravi, da je vse, kar imajo poznejši, tisočletja že ločeni arski jeziki skupnega in podobnega, vse to je moralo biti že v onem pervotnem arskem jeziku ; in brez dvojbe ie bilo še več, kar se je pa v novejših jezikih sčasoma popolnoma pozgubilo.
Tako so torej znali tisti pervotni Arji govoriti tudi že o prihodnjem času ; že tedaj so imeli sigmatiški futurum. „Schon ip der Zeit der idg. Urgemeinschaft muss -s-jo (-as-jo) ein ein*
heitliclies fcJiifflx zur Bildung cler Formen mit Futuibedeutung gewoiden sein“. (Brugmann, Grundriss II. 1091). Le tako je bilo mogoče, da se prihodnji čas v sanskertu, gerščini in li-tvanščini tako lepo vjema. Pozneje ga namreč ti narodi niso mogli izposoditi eden od drugega, ker ko taki niso nigdar občevali mej sabo. Kaker imajo vsi trije mnoge skupne besede iz časa, ko so bili še vsi trije en sam narod, tako imajo od tedaj tudi skupne slovniške oblike ; to je čisto natorno.
Vender pripustimo, da bi imel kaj v sebi pomislek tistih, ki pravijo, da bi mogel biti gerški futurum iz konjunktiva sig-matiškega aorista in torej ne bi bil v nobeni zvezi z litvanskim in sanskertskim sjo-futurom. Nauka o pervotnem slavenskem futuru to ne more spodnesti. Litvanska oblika je sè sanskertsko brez dvojbe identična, torej je iz časa, ko so Litvanci iu kar je ž njimi najbliže v rodu, Leti in stari Prusi, še isti jezik govorili sè starimi Indi, Baktri, Perzijani itd., ali bolje rečeno, ko so bili prednjiki teh narodov še vsi vkup en narod enega jezika. Ti rodovi so bili namreč še skupaj, ko so bili drugi evropsko-arski narodi že ločeni od njih, tega se leliko prepričamo po primerjajočem jezikoslovju. Vprašanje je zdaj, kje so bili tedaj Sloveni, ali njih prednjiki ? Odgovor : Tam, kjer Litvanci, ali natančniše, kjer prednjiki Litvancev, Letov in starih Prusov. In tudi še, ko so se ločili od azijskih Arjev, so ostali prednjiki Slavenov in Litvancev še dolgo časa vkupaj ko narod enega jezika. V tem jeziku je moral tedaj živeti sigmatiški futurum, ker živi v lit-vanščini še zdaj. Ko se je začela pa iz njega ločiti pervotna slavenščina, ali moramo misliti, da je stari futurum kar naenkrat zavergla ? Za to nimamo nobenega vzroka ; toraj moramo priznati, da je pervotna slavenščina imela sigmatiški futurum. Kaj piavi na to teta Logika? Ona pravi : „Tako bi smeli po pravici sklepati, tudi ke ne bi bilo v nobenem pisanem spominiku nika-kega ostanka tega časa.“ Ker ga pa imamo, naj mislimo, da to ni zadosti? da je to ostanek od nečesa, česer nigdar ni bilo ? Mhm !	____________________ (Halje prih.)
Listnica.
Br. Br. — Bog daj, da bi se zvonjenje rimsko-katoliško in rusko-pra-voslavno kmalu v popolni edinosti razlegalo po terebintski dolini ; morebiti ga potem ne bi poslušali brez koristi tudi muslomani. Hvala za „Statuds de „Zilek volapukiil in S. Peterburg," dasi jaz tega jezika ne urnem, le po slovnici mi je nekoliko znan. Ali si morebiti Jtusi v Palestini res kaj pomagajo z volapiikom? To bi bilo več ko nepričakovano. Sicer se ne da tajiti nekak vspeh Šlajerjeve iznajdbe, ali veselja ž njo vsaj jezikoslovec ne more imeti; tudi si nikaker ni leliko zapomniti na tisoče besed ali novih ali do nepczna-nja spačenih iz nemških in angleških. Šla j er bi se bil imel deržati besednega zaklada latinskega ter le slovnico latinsko nadomestiti z neketeriini pripro-stimi pravili brez izjem. Tako bi dobili nekako novo latovščino, ki bi bila ne le najlažji, temuč leliko tudi najlepši, najblagoglasniši jezik na svetu. Kako si ga jaz mislim, kažejo primeri v 2. zvezku. V prihodnje, keder bo prostor, se jih bo natisnilo še več in dostavila tudi razlaga. Veselilo pa me bo, ako mi gospodje, ketere ta reč mika, vže prej naznanijo, kakova slovni-ška pravila so posneli po onih primerih. Jaz v resnici mislim, da stvar ni bVezupna, le bobna bi bilo večega treba, kaker ga imamo mi. Bodite zdravi !