346
Dopisi.
Iz Kastva v Istri. R-----k. — V 40. listu „Novic"
v sostavku „iz Reke" sem bral napačne besede: „Kastav-skega žvižgavca bomo imeli letos dovolj", ktere popraviti je toliko bolj potreba, ker je krivi sodbi očitno, da gospod pisatelj ne pozna ne Kastavščine ne kastavskega vina. V Zametu in tudi drugih kastavskih vaseh kupujejo reški kupci letošnje mlado vino po 10 — 13 gold., lani so ga plačevali po 20 — 22 goid.; ?5žvižgavecu se tako drago menda ne kupuje! Ob morji pa ima Kastavščina izverstno vino, okoli Kastva srednje ali dobro; samo severna manja stran hribovska ima žvižgavca, ki je pa v poletni vročini dobra in prijetna pijača. Zal mi je, da je gospod pisatelj dozdaj le našega hribovca, in še tega le pozimi, okusil, ter v svoji zmoti nehote vse kastavsko vino za žvižgavca po belem svetu prodal. Al tii ne velja pars pro toto! Vprašam nadalje gosp. dopisatelja: kaj vabi ob nedeljah in praznikih reško gospodo v naš Kastav? Prijetna pot — menda ne; čisti zrak — tega je tudi bliže dovolj: Vabi jih prijetno mesto in kastavsko dobro vino, ker si ga še v kočije za popotnico sabo jemljejo; „žvižgavec" pa menda se ni tak gospod, da bi se v kočijah vozil! Naj tedaj svet živo resnico zve, da ima Kastavščina dva dela prav dobrega, in le tretji del slabšega vina, da ga zato tudi vselej lahko in drago proda.
Iz Gradišča na doljni Ipavi. F. Ž. — „Mravlji je majhno drevo celi svet". Marsikaka prikazen, ktera bi se v količkaj velikem mestu kot uterjena zvezda v temno zračje vsakdanjih dogodkov potopila, je v majhnem selu velika zvezda z metlo. Ravno zato pa gre take prikazni v knjigo selške zgodovine debelo začertati, znancom v spodbudo in slavo. Mislim toraj, da se ne bom nobenemu zameril, ako se prederznem par čertic narisati o slovesnosti, ktero je sedmi dan t. m. naše slovensko Gradišče (v pisavi: 5;Gradiscutta"!!!) obhajalo. — V tem, ko so mladiči in mladenke po hribih in dolih z brentači in škafi ropotaje, veselja vriskaje in pesme pevaje vinsko tergatev proslavljali, je blagoglasno tonkljanje z visokega turna celi teden novo veselico oznanovalo, dokler se je rožolična zora ro-žeukranske nedelje čez ogromni Nanos povzdignila in dnevu novemu novo podala lepoto. Bila je namreč ta dan nova maša, perva na Gradišču, ktero je zapel novoposvečeni gospod Andrej Znidarčič, bogoslovec tretjega leta, Gradiškovec po rodu. Kaj in kako se je vse godilo, mi ni treba pisati, ker Slovenci dosti takih praznikov vidijo, samo to pristavim, da je bilo tiste dui tudi nebo svojo mokro suknjo začasno sleklo in živo-višnjevi, kraljevski plajšč čez celi obok razpelo, češ, da hoče tudi pri ti priložnosti pokazati, da je sv. cerkev še pod varstvom njegovim. Ta na-ravska lepota združena s cerkveno je privabila toliko ljudi, mestnih in selških, na naše Gradišče, da se je vse terlo, dokler se ni solnce nagnilo. Vendar ne daj, da bi nam bilo vse s solncom zašlo in minilo; ostal je spomin, ki serca veže in čase edini. Tudi cerkev noče tega dneva tako kmali pozabiti. Pet precej velikih podobšin, ktere je slavno znani malar gosp. Jožef Tominc,   naš  domorodec in
347
sosed, pri tej priložnosti cerkvi daroval, ostane ko toliko vednih spomenikov prošle slovesnosti, pa tudi njegove velike darljivosti. Slava mu! Naj tu še omenim, da je imenovani daritelj poleg druzega lepotičenja tudi veliko podobo (Ma-riino vnebovzetje), ktera spod stropa cerkev diči, ponovil in prestvaril vse iz lastne dobre volje. Hvala mu in slava! Ker sem že pri tem, naj se povem, da so si naši seljaki poleg vse letošnje revšine na prigovarjanje dušnega pastirja ne le novo pokopališče zunaj vasi napravili, temuč tudi nov zvon omislili, kteri, s svojim manjšim verstnikom mojstersko ubran, kakor čast Gradiškovcov, tako tudi slavo svojega videmskega stvoritelja po  lepi  ipavski dolini razglasuje. *)
Iz Kamnika 20. okt. J. J. — Kar smo v poslednjem listu 55Novicu v dopisu iz gorskega Kotora brali o ,.Šofens-ih" in „Koržamadinar-jiha bele Ljubljane, me vabi, da vam tudi iz P. T. Kamnika povem, kar gotovo ne bote verjeli. Da tudi mi — čeravno pod Grintovcom — smo ??in Arcadien geboren" , lega živa priča je, da tudi mi imamo „kazinow\ to je, po naše b ravnico ali čitavnico. „Kaj to je čudo?a utegne mi kdo v besedo seči. Ne, prijatel, ne, to ne, marveč je dobro in lepo. Al to je čudo, da med obilo množico ptujih časopisov v tej „kazini" ne najdeš ne enega slovenskega in še ,5Novici; ne, ktere so po svojem obsežku vendar pravi ;,vaterlandisclies Blatt" in zavoljo jezika toliko potrebne mnogim gospodom, ki najbolj zahajajo v ^kazino". Lejte! to je tisto čudo, ki ga vam ne morem zamolčali, spomnivši se pri tem stare kranjske
pesmi, ki se tako-le začne:
Beži Ljubljana,
Gradec se skri,
Dunaj  še h Kamniku
Gliha nie ni! Ce nas že mora sram biti, kar nas je v koži, da za-metujemo domači jezik, nam kranjski kruh kaj dobro diši, bi saj to treba bilo spoznati, da s prebiranjem domačih časnikov se človek vadi domačega jezika, ki bo gotovo večo veljavo dosegel kakor jo je dosihmal imel, čeravno še marši-kter „Pappenheimer4t tega ne verjame! — Nix fiir ungut!
Iz Ljubljane. Za c. kr. deželnega predstojnika na Krajnskem je izvoljen gospod Korl grof Ho h en war t h, bivši c. kr. kresijski predstojnik v Trientu, za tajnika pri primorsko-krajnskemu deželnemu poglavarstvu pa gospod Jožef Roth, bivši c. kr. deželni svetovavec v Ljubljani. — Pretekli teden smo slovesno pokopali po celi deželi dobro znanega gospod profesorja Nathan-a, ki je skoz 37 let za učnika kirurgije (ranoeelstva) bil v ljubljanski bolnišnici, ves ves svojemu poklicu udau. Osem gospodov zdravnikov, ki razun enega so vsi njegovi učenci bili, mu je lepo ska-zalo zadnjo čast in mu svetilo na pokopališče, kjer neutrud-Ijivi mož sedaj v miru počiva. — Ce stare kmečke skušnje ne lažejo, imamo pričakovati še dolgo lepe jeseni, zakaj lepo vreme na sv. Uršule dan — pravi star pregovor — kaže, da bojo kmetje lahko domu spravljali steljo.