336
Huda žena.
Jožko nima obstanka; že hoče vstati in oditi — kar vstopi Pavle.
»I kje si pa vendar hodil? Pa mene pustiš tako samega? Ali nimaš več srca? Večer pri Bierkrugu je zamujen!« toži žalostno Jožko.
»»Ako bi tudi ne bil še zamujen, jaz bi ne šel tje««, pravi Pavle.
»Torej nisi opravil ničesar?« vpraša Jožko.
Pavle mu razloži na drobno vse, kako ga je žid ogoljufal, kako ga je preplašil nevarni položaj, in kako je sklenil pričeti popolnem novo, delavno življenje. Tudi ne zamolči svoje slutnje, da se je utegnil starec kaj pobiti po stopnicah, sosebno, ker je čul njegovo vzdihovanje in javkanje Sarino. Ali Jožko ga pomiri rekoč, da je Samuel pal le navidezno in s tem, kakor židje sploh znajo, le hotel tesneje navezati svojo žrtev na-se.
»»Ako ti je ljubo««, konča Pavle, »»odpeljeva se še nocoj s ponočnim vlakom v domovino. Kaj meniš?««
Jožkova žalost premeni se v radost. Veseli se vrnitve v domovino, veseli se Pavloveg-a poboljšanja. Da je sedaj resno, tega je prepričan; pozna Pavla predobro in ve, da ne bi sicer tako z lahka pustil veselice. Jožko je bil dobra duša, ki" se je, kakor jo Pavle sklepal po pravici, voditi dal povse Pavlu. Duša vsega dejanja in nehanja je bil Pavle, — Jožko bil je le poslušen in udan prijatelj.
Res; kakor je Pavle predlagal, zgodilo se je. Poravnala sta hitro svoje račune in se odpeljala še tisto noč na Slovensko. »Prvi teden ostaneš vsakako pri nas !« pravi med potjo Pavle Jožku, ki mu to rad obljubi.               (Konec.)
Huda žena.
fšE
^;|j)ikar ne misli, da je laž, ;» Kar pravil mi je kmet Andraž I 0 ženi, ki mu kljubovala In, kjer je mogla, nagajala.
Ge mož jo pošlje kravo mlest, V zapeček šla je Mica sest; In če je rekel, naj mu kuha, Ni cula, kot bi bila gluha.
Sploh, kar je rekel, naj stori, Storila tega nikdar ni; In če podil jo je od dela, Takrat je še le prav hitela.
Nekoč pa razjezi se mož, Češ: kljubovala mi ne boš! In gre kosit ter jo poprosi, Da naj jedi za njim ne nosi.
Ko mož s koso zapušča dom, Kriči mu Mica: »Bom ti, bom!« Ko že izgine mož v daljavi, Gre žena in jedi pripravi.
Mož v senožeti tam nekje Za prav globoko jamo ve, Gez jamo šibkih prekelj dene, Na preklje tri plasti senene.
Ko mož spet nosi se s koso Pa pride žena mu z jedjo: »»Ker maral nisi za kosilo, Prinesla sem ti ga obilo.««
»Prav, branil se ne bom jedi; A stri te bom«, ji mož veli, »Ce bodeš še mi kljubovala In tam-le kup sena razstlala!«
A žena mu zagodrnja
In vrže se na kup sena;
Brž razkopala bi ga rada,
Pa — hresk! — seno in žena pada.
Mož posedi, maje z glavo: »Oh, kaj naredil sem z ženo!« Brž sto trt zvije in jih zveze In v jamo po žen6 poseže.
„DOM IN SVETJ' 1890, štev. 11.
337
In urno prime se nekdo; Mož vleče ven — ne prav težko; In ko privleče že do roba, Prikaže čudna se podoba:
Na zemljo skoči fant mladič, V obleki pisani kot tič, Z rdečo čepico na glavi, In to-le možu koscu pravi:
»»Kako sem dolgo notri bil! Nikdo mi ni mirii kalil: Kar huda žena prilomasti, Pretepe me in premikasti.
In kdo ve, kaj bi še prestal, Pa ti si trto mi podal; Že spet napenjala je žile In nad menoj vihtela vile.
0 hvala mož ti tisočkrat, Zato postal boš še bogat: Na, ta-le kamenček preprosti, Ta dal ti bo denarja dosti.
Jaz pojdem tje-le v bližnji grad; In ko bo šla gospoda spat, Bom ropotal in jih bom strašil, Budil jih bom in v spanju plašil.
Ko bo gospoda vsa v skrbeh Trosila krog o teh rečeh, In ko iskala bo pomoči: Pa s kamenčkom ji ti priskoči!
Z njim v vsaki prag zariši križ In s tem brž mene odpodiš; Srebra prejel boš kar v posode, Kar ti ga nesti moči bode.««
In res, tako se vse zgodi. Bežeč pa škratelj še veli: »»Zdaj, kmet poplačan si obilo, Le pojdi, vživaj to plačilo.
Če slišal boš še od strahu, Ne pridi ga podit z gradu, Sicer gorje devetkrat tebi!«« To rekši ideta vsaksebi.
Pa komaj šli so stokrat spat, Glej, zopet pride strašit v grad! In kaj počne naj zdaj gospoda? Pomagata ne križ, ne voda.
Oj, kje je kmet? Že ponj lete. Močno se mu šibe noge, Na čelo leze mrzla sraga, Kako bi neki spodil vraga?
In priženo ga tje pred grad, A škrat mu žuga tam od zad: »»Ne žabi kmet, kar sem ti pravil! • Če kaj pričneš, te bom zadavil.««
Pa kmet mu reče: »Dobro vem, Da odpoditi te ne smem. Menda ne boš prišel me davit, Če sem dospel ti nekaj pravit:
Čuj, žena z vsemi silami
Okrog te išče z vilami!«
»»Ni šment!««   preplašen vrag mu reče,
In smuk! z gradu za vselej steče.
Oj ljube, pomnite, žene: Spoštujte, slušajte, može! Če ne — obeta vam pravljica — Andraževa vas zgrabi Mica.
A. H.
"^
Josip
Ogrinec.
(Spisal Josip BenJzovič.)
(Konec.)
isateljevati je začel naš Jože v Jt? Alojznici, iz prva le za-se; v semenišču jo v V. letniku bogo-slovskega časnika »Slovenska Lipa« priobčil nekaj  pesmic.1)  V tisek za tega
*) V. tečaj  »Slovenske Lipe«   1.  18^4/65 je ohranjen, žalibog, nepopoln. Bazven Ogrinca sta
ea^a menda ni  poslal   ničesar,   razven
par dopisov  v »Zgodnjo Danico«  leta
zlagala pesmice le še Fran Črnalogar in Janez Vesel »Vesnin«. — Ogrinec se je podpisoval: »s P—ja« in »J. 0. s Podgorja«. Njegove pesmi so: 1. Pravi dom. 2. Dobra misel. 3. 0 vanitas! 4. Želja 5. Zaklad pri Savj. Balada. 6. Slovenski Lipi. 7. Poslov. 8. Šviga švaga! prozaičen spis.
„D0M IN SVET" 1890, štev. 11.