Stev. 25	Nedelja, 16. junija	1935
Gustav Strniša:
Med pritlikavci
»Urno stenj nazaj v lučki zleze naj!« so zakričali s tenkimi glasovi.
Čižek se jim je smejal. Kako naj ukazujejo soncu. Hipoma pa je začuden opazil, da je sonce res zgubilo vročino in sij.
dečkom, se je stegnila skozi priprto okno palače in že so vsi stali v dvorani.
Možek, ki je vodil drevo, je udaril po deblu in že je odplaval. Tudi v sanjah si čižek ni mogel misliti,
da se kje nahaja tako razkošje kakor f tej palači. Vse je bilo čudežno lepo in sijoče. Vsaka stvar se je blestela v drugi barvi in pred njim so pestre barve kar migljale. Vse pa je bilo tudi tako pestro in ljubko, da se je moral vsaki stva-rici smejati.
V ozračju je plavala sinja meglica. Na meglici se je blesketala prelestna kristalna palača. Malemu čižku se je videla tako nežna, da bi se morala zdrobiti, če bi se je samo dotaknil z roko.
Drevo je priplulo do meglice. Najdaljša veja, na kateri so sedeli pritlikavci z
Tedaj so se odprla vrata kraljevske dvorane.
Zapeli so čisti, tajinstveni glasovi, ki so bili vzrok vsemirja, spojeni v sladko melodijo.
Deček je trenutno pozabil, da živi temveč je samo vsrkaval glasove in se smehljal pred se.
In tedaj je zagledal pred seboj kraljico ozračja in se kar začudil. Bila je drobna in mila kakor punčka. Tudi ona je plavala v zraku kot njeni podložniki, tudi ona je imela tenko skoraj prozorno kožo, toda bila je sicer popolnoma podobna pravim Zemljanom.
Prijazno je vprašala Čižka:
»Kako si vendar prispel k nam?«
In povedal ji je, kako je zdrknil skoz luknjo v tleh in padal dokler se ni ujel na drevo.
»In zdaj bi se rad vrnil? Kaj ne?« ga je izpraševala in ga prijazno gledala z modrimi očmi.
»Da, rad bi nazaj. Vem, da me moj prijatelj željno pričakuje in ne pojde naprej brez mene!«
»Ostani raje pri nas!«
»Kaj naj tu počenjam?«
»Pred mnogo, mnogo leti je priletel sem k nam mlad dober pastirček. Pravijo, da se to zgodi vsakih tisoč let. Tisti pastirček je bil moj pra-pradedek. Zdaj si priletel ti. Poglej! Prav tak lahko postaneš enkrat kakor sem zdaj jaz, če ostaneš pri nas in kraljeval boš tukaj ter postal moj mož!« ga je zavabila.
Deček jo je žalostno pogledal:
»Kaj mi pomaga vsa sreča in vse bogastvo če se bom pa pri tem dolgočasil ?«
»Ne, ne boš se! Sprehajal se boš po naših skrivnostnih vrtovih in občudoval naše plavajoče rubinske rože. Še sama zarja prihaja k nam po nje!«
»Saj to ni mogoče!«
»Vendar je res! Ko zahaja sončece, seže zarja s svojimi hrepenečimi prozornimi rokami v naše ozračje in odnese šopek naših rožic. To so tiste najlepše rože v zarji, ki sijejo modro in ob enem tudi rudasto rdeče!«
Deček ji ni odgovoril, a ona je nadaljevala:
»Da, da, rožice boš občudoval in poslušal petje ptic vsemira. Če boš poslušal naše ptice, ti bodo bežala leta kakor sanje in sam ne boš vedel, kako jih boš preživel. Čakaj, boš poskusil!«
Čižek se je prestrašil. Če bi poslušal petje teh ptičic, bi najbrže pozabil na čas, pozabil bi, da jokata nekje za njim očka in mamica, pozabil bi na svojega dobre-
ga tovariša in njegovo sestrico, ki jo morata poiskati.
»Ne, kraljica, nikar ne kliči svojih ptic! Dovoli udi raje, da se vrnem in hvaležen ti bom!« je zaprosil.
Ni ga mogla razumeti. In povedal ji je, da koprni za svojimi starši:
»Kaj bi počela moja mila mamica, če bi se nikoli več ne vrnil. Vem, da hodi slednji dan okoli in me kliče, saj jo čuje kar moje srce. Najmočnejši klic je pač klic matere! O kraljica izpusti me in dovoli mi, da se vrnem od koder sem prišel!«
Nasmehnila se mu je:
»Tisoči in tisoči so, ki bi dali vse kar imajo, samo, da bi smeli živeti v tej deželi ozračja, kjer je kraljestvo sreče in miru! Toda ni jim usojeno! Ti si pa že-ilš nazaj, samo nazaj. Vesela sem, ker vem, da si tako dober, da so ti starši več kakor vse drugo!
Pojdi, le pojdi! Za spomin ti dam rožico z našega vrta. Spravi ta drobni cvetek v gumbnico! Če boš žalosten ali nesrečen, ga poduhaj in potolažen boš! Če boš v stiski, ga poduhaj in porodila se ti bo rešilna misel v duši! Pojdi in ostani zdrav!«.
»Kako naj se vrnem, kam naj grem?«
Kraljica je navidezno preslišala njegove besede. Odtrgala je drobno cvetko, ki je priplavala s koreninico skozi okno k nji. Takoj je iz plavajočih koreninic pognala druga cvetka.
Kraljica mu je dala cvetko in ga objela v slovo. Potem je dvignila svojo prozorno rokco in mu velela naj se zazre v njeno dlan.
Čižek je pogledal kraljičino dlan in spoznal, da gleda v mavrično ogledalce.
In potem je čutil, da plava v ozračju v neki nejasni megli. Hotel se je ozreti in nekaj reči, pa ni mogel, še vedno se mu je iskrilo pred očmi in migljalo. Začutil je vedno večjo utrujenost. Trenutno je zaprl oči in zaspal.
Ko se je predramil, je ležal pred usodno luknjo na mahu. Ozrl se je v jamo. Odprtine, skozi katero je zdrknil, ni bilo nikjer.
PRIJATELJA SE SPET NAJDETA
Kaj pa mali Murček?
Dolgo je čakal na svojega tovariša. Res je bilo, kakor je trdila čudežna kraljica ozračja, tam je čas potekal kakor blisk. Komaj je minila ura, je v resnici že potekel ves dan.

Murček je zvesto hodil vsak dan okoli luknje in čakal svojega tovariša. Naposled je že hotel sam zlesti skozi, da bi se prepričal, kaj je z njim. Seveda se je hotel za to dobro pripraviti, da bi se mu kaj ne pripetilo.
Na drevesu, kjer je deček prenočeval, je životaril krvoločen netopir. Ko je zagledal črnega dečka, ki je tako lepo letal po zraku, je bil kar jezen in pobesnel je od same zavisti, saj je menil, da smejo tako samo netopirji letati po zraku. Dečka je smatral za veliko mastno muho in kar sline so se mu pocedile, ko se je spomnil nanj.
Murček pa ni niti slutil, da mu spet nekdo streže po življenju in brezskrbno je letal na hrast in okoli njega.
Netopir pa je koval načrte in premišljeval, kako naj ga napade. Ponoči si ni upal k njemu v stari veverični dom, vedel je, da nad njim gnezdi v svojem novem dupiu veverica in je deček dobro zavarovan, saj če bi zakričal in prebudil veverico, bi ga takoj branila in napadla netopirja. Tistih šivankastih zob se je pa prhutar bal bolj kot vsega na svetu, saj je enkrat že okusil njih ostrino na svoji koži. Takrat se je namreč hotel vrniti v njen dom, pa je dobil pošteno rano in še plašček mu je preluknjala, da se je moral dolgo zdraviti
Zato je netopir sklenil, da bo dečka napadel podnevi Občepel bo v jutranjem mraku blizu svojega doma. Ko bo veverica zgodaj odhitela, bo kar segel po dečku in ga potegnil k sebi
Krvoses pač ni vedel, da je deček sicer majhen kakor on, toda spreten in pogumen.
Neko jutro je res Murčika kar na lepem pograbil in ga hotel potegniti k sebi
Murček je mirno čakal, kaj bo in se spočetka ni niti branil.
»Zdaj si pa moj!« je zaprhutal črnec ln se mu hotel vsesati v vrat.
Tedaj se je Murček zasukal in pograbil z obema rokcama netopirja za vrat. Netopir ga je takoj spustil, a deček ga je tako krepko stiskal, da je obležal onesveščen.
»Zdaj si lahko ogledam, njegov dom, bom saj videl kakšnega soseda imam!« si je dejal Čižek, ki je postal mahoma kar nekam radoveden.
Našel je ostanke raznih jedi in potem nekaj dragocenosti, ki jih je netopir odnesel klepetavi sraki, ki je bila znana tatica med vsem živalskim svetom.
Ko je deček opazoval te stvari, je zagledal med njimi blesteč prstan.
In tedaj se je spomnil, da je tak prstan že videl. Da, prav ta je moral biti! Njegov oče ga je nosil na roki in sicer na palcu svoje desnice. Tedaj Murček še ni bil grd in črn deček, temveč lepo bel kakor vsi pritlikavci, pa bele peroti je imel.
Murček se je spomnil, kako je očka tisti prstan kasneje večkrat iskal in plakal, kadar se je ozrl v svojega črnega sinka.
»Očka! Zakaj vendar jokaš?« ga je deček večkrat vprašal.
»Naš kralj je mogočen čarovnik. Bil je moj prijatelj in le njemu si se imel zahvaliti za svoje lepe bele kreljuti Prav on mi je podaril dragoceni orstan, saj si ga pač kdaj videl na moji roki
Pa mi je prstan nekdo ukradel in zato sem zgubil milost v kraljevih očeh. Za kazen mi je tebe spremenil v črnega Murčika, a preje si bil moj beli Jurček!« je tarnal očka.
In ko se je dečk na vse to spomnil, je sklenil vzeti očetov prstan in mu ga vrniti, saj ni imel netopir nikake pravice do njega.
Tedaj se je pa priplazil počasi k njemu netopir, ki se je prav kar zavedel.
»Povej mi, odkod imaš ta prstan?« je ukazal deček.
»Ali me ne boš zadavil?« je zdaj boječe vprašal prhutar.
»Kdo te bo zadavil? Miruj in ne sitnari okoli mene, pa je vse pozabljeno! Ti le lovi svoje mušice in hrošče, a poštene pritlikavce pa pusti!«
»Prstan je prinesla sraka, ne vem kje ga je dobila,« je povedal netopir.
»Kje je sraka?« je radovedil Murček.
»Ujela jo je čarovnica Ježibaba, ki biva v gozdu. Sraka je zelo zgovorna in jo kratkočasi«
Deček je zdaj vedel, da ga je starka pač zato napotila dalje po svetu, da je zvedel radi prstana, ki ga bo pač rešil zakletbe, ko ga prinese svojemu očetu.
Poslej je postajal vedno bolj nestrpen. Tovariša ni maral zapustiti Toda k čarovnici bi rad šel. In zato je iz dneva v dan le nerad odlašal in se vedno pripravljal, da zleze tudi sam v usodno vdrtino. Sklenil je luknjo razširiti, da bi lahko razpel peroti, če bi bilo treba.
Ko pa je nekega dne hotel pričeti z delom, je začuden opazil, da luknje nikjer več ni
Tedaj pa ga je nekdo objel in pritisnil k sebi. Ozrl se je in veselja zavri-skal, saj je pred njim stal njegov dobri prijatelj in tovariš Čižek.
Dalje prihodnjič
19 -------
Josip Vandot:
Kresna bajka
Rojenice so Božo položile v zibelko, ko je pred osmimi leti krasna noč cvetela v najlepšem cvetju in sijaju. A Boža ni v zibelki niti enkrat zajokala, temveč ji je v očeh in na ustnicah igral smehljaj, kakršnega poznajo samo kresna noč in rože, ki cveto po kresni noči. Zakaj res je, da deklice, ki so rojene na sveto kresno noč, nikoli ne spoznajo žalosti, temveč jim je življenje le kakor roža, ki se razcvete vprav na kresni večer. A deklice se tega ne zavedajo nikoli in mislijo, da samo sanjajo in le v sanjah gledajo vse tisto, kar dožive na kresno noč.
Ko se na nebu zasveti deseta zvezda in pohlevni veter prvič zašumi nad dolino, potrka nekaj prav razločno na okno. Boža je bila že zadremala, pa se zdaj prebudi in pogleda skozi okno. Tam zunaj prhuita v temi netopir in trka na steklo. A danes ni mračen in črn, ker mu sedi na glavi in perotih sto kresnic, ki gore in svetijo, da je svetlo daleč okrog njih.
»Boža, vstani in pojdi z menoj,« za-csvrči netopir pred oknom. Boža ga sliši in razume, saj kresni otroci razumejo na kresno noč vsako žival, pa naj je še tako zakrknjena in grda. In Boža že stopi iz hiše v noč. Hipoma jo obsuje sto in sto kresnic. Posedajo ji na lase, na ramena in roke, da se zasveti, kakor da gori. Pod pazduho ji v enem samem trenotku zrastejo krila in že se dvigne s tal in že hiti visoko nad zemljo za blestečim netopirjem.
Boža še sama ne ve, koliko časa že leti nad dolinami in gorami. Pač se ji zdi, da so prešli samo tri trenotki od takrat, ko je zletela z doma. Zvezde nad njo se goste vedno bolj in postajajo vedno večje in svetlejše. Netopir že prhuta okrog njih in išče, na katero bi se vsedel. A vse so tako lepe, da se kar odločiti ne more za pravo.
A že si izbere najlepšo, Iti sveti vprav sredi neba. Strašno je velika in je čisto podobna cvetu šentjanževe rože, ki se razcveta globoko nekje v dolini. A je velika, velika, da bi na nji lahko plesalo in skakalo tisoč otrok ali pa še več. Vsa je zavita v rožno luč, ki je tako svetla, da bi mi še gledati ne mogli v njo.
Boža pa je otrok kresne noči, zato je rožna svetloba še malo ne ščemi v
očeh. In vidi vse, kar je na zvezdi na tem velikem, velikem cvetu šentjanževe rože. Tam se vrti tisoč deklic, ki so si tako podobne, da bi mi ne mogli razločevati druge od druge, pa čeprav bi jih gledali vse žive dni. Vse imajo iste oči, iste lase, iste obrazke in so oblečene v haljice, ki so prav take barve kot šentjanževa roža. Otroci se Vrte in pojo, da jih poslušajo angeli, ki jih gledajo skozi nebeška okna, smejoča se nedaleč od velike, velike šentjanževe zvezde.
Boža se pomeša med nje in pleše z njimi in hoče govoriti z njimi. A glej — otroci ne razumejo drug drugega, ker vsak govori drugačen jezik. Prišli so na zvezdo iz vsega sveta, zato ni prav nič čudno, da se ne razumejo. Boži pa to ni všeč, ker ona bi rada govorila in čebljala o marsičem, kar je lepo in zabavno. Radi tega se pridruži trem zamorskim deklicam, ki se ji zde najbolj žive in zabavne. Seveda so Srne po vsem obrazu, a oči se jim smejejo tako veselo, da nikoli tega. V ušesa imajo zataknjene dolge, dolge in bleščeče uhane, ki pri ringaraju naglo poskakujejo in zvončkljajo, da je veselje.
Še preden se Boža zave, že jo drže te zamorske deklice za roke. Zavrte se z njo, zapojo čudno pesem, kakršne Boža še nikoli ni slišala in je tudi ne bo slišala. Tudi njih ples je čuden, a je vendar tako živ, da se Boži dopade že prvi trenotek in se vrti z njimi, kakor da je tudi ona doma nekje daleč v za-morsiki deželi
Ko preneha ples za nekaj hipov, vpraša Boža svoje družice: »Jojme, odkod pa ste in kje ste dobile lepe uhančke, ki tako prijetno zvončkljajo?«
Zamorkinje se samo smejejo in ji kažejo bele zobe. Potresavajo z uhani in ji odgovarjajo in čebljajo v tujem jeziku, ki zveni prav tako, kot bi se sinice na vso moč kregale. Boža pa je zadovoljna s tem odgovorom, čeprav ga nič ne razume, in ve samo to, da so ji zamorkinje povedale nekaj lepega.
Prevzame jo razigranost in še zaveda se ne več, da je ona edina bela med črnimi razigrankami. že je prepričana, da se še nocoj nauči njihovega jezika in da se nocoj ne vrne domov, temveč pojde s tovarišicami daleč v zamorsko deželo, kjer sta doma samo veselje in zidana volja. Veselo tleskne z rokami in se pri
tem ozre na žareča okenca, ki svetijo nedaleč od šantjanževe zvezde v kresno ■ noč.
»Oh, skozi tista okenca se vidi naravnost v nebesa,« si reče Boža v svoji razigranosti. »Tako blizu sem jim, pa že moram pogledati skozi nje. Gotovo je tam lepo kot nikjer na zemlji.«
In že razpne peroti in švigne kvišku. Družice jo zagledajo, pa se ustavijo sredi plesa. Boža se jim smeje in se ne zmeni za njih prestrašeno vpitje. Že je visoko gori ob nebu, že je pri prvem okencu, kjer slonita dva angela in veselo gledata na dirindaj na šentjanževi zvezdi. Boža se z roko dotakne njunih kodrastih las in se jima posmeje: »No, kaj me ne vidita, da sem tu?«
Angela se naglo odmakneta in skozi okence zašije nenavadno velika nebeška luč. Božo zaščeme oči in že misli, ia je oslepela. Peroti se ji hipoma povesijo, kakor da jih je prežgala silna svetloba, prihajajoča iz nebes, in Boža omahne in zdrkne navzdoL Pač se lovi z rokami, a ji ne pomaga prav nič. Še preden utegne prav pomisliti, že telebne na šentjanževo zvezdo med prestrašene to-varišice.
Manica:
Modri hodža
K staremu hodži (turški duhovnik), ki je udobno sedel v naslanjaču, vlekel iz pipe in prebiral sveto pismo, priteče soseda in vsa bleda zakliče:
»Oj ti, velemodri človek, pomagaj meni, revi! Glej, povabila sem sorodnike na koline. Med tem pa, ko sem imela dela v kuhinji, mi je nekdo od povabljencev izmaknil dragoceni kamen, velik kakor grahovo zrno. Hodža, pomagaj mi najti zločinca!«
Hodža, ne da bi dvignil glavo, vpraša ženo:
M
»Kje si imela ta kamen?«
»Na nočni omarici!«
»Ali si komu od povabljencev že omenila tatvino?«
»še nikomur, hodža moj! Ti si prvi, ki mu to zaupam!«
»Dobro je, soseda. Pojdi domov! Pridem za teboj. Toda če te vprašam po dragulju, ne reci, da je bil tvoj in tudi ne, da si ga videla!«
Soseda gre in hodža pride kakor je obljubil. Vabljenci spoštljivo pozdravljajo hodžo, toda starec ne pogleda ne na desno, ne na levo, ampak stopi takoj k gospodarici:
»Bog s teboj, soseda! Zgodila se mi je neprilika. Zdi se mi, da sem včeraj, ko sem bil tu, položil tjakaj na nočno omarico nekaj svetlega, v podobi grahovega zrna. Ali si morda kaj videla tir sto?«
»Ne hodža, nič nisem videla.«
»No, potem sem moral izgubiti kje drugod. Tista stvari ca se nam rej sveti
Veselega radovanja je konec. Nebeška okenca ugašajo in se zapirajo. Šent-janževa zvezda postaja vedno bolj temna, a iz teme prhutajo svetli netopirji, da povedejo svoje otroke domov. Prazno je že na zvezdi, samo Boža leži še tam in krog nje poletava njen netopir, pa ne ve, kaj naj počne z nesrečnim dekletom. A skozi temo prihiti hipoma droben angel in dvigne nezavestno Božo. Previdno jo položi na netopirjev hrbet in netopir prhutne in se spusti daleč navzdol, kjer spi zemlja v najlepših kresnih sanjah...
Boža se je prebudila zjutraj na kresni dan. A glava jo je strašno bolela in oči so jo pekle. Tri dni je morala ostati v postelji, šele četrti dan jo je prenehala glava boleti. Mislila je pač, da je v kresni noči samo sanjala lepe, a vendar tako hude sanje, pa ni vedela, da so bile živa resnica sanje, ki jih preživi vsak kresni otrok na kresno noč. Teh samj pa Boža ne bo preživljala nikoli več. Saj je bila tako norčava, da je pogledala skozi okence naravnost v nebesa. Tega pa angeli živemu človeku ne puste, a naj so še tako dobri. Če je kresni otrok talko radoveden, da pogleda skozi nebeška okenca, ga nikoli več ne puste na šentjanževo zvezdo, pa naj še tako joče vso prelepo kresno noč...
kot dijamant, v resnici je pa le nevarno strelivo, ki bo — kakor sem preračunal — čez par ur eksplodiralo. Zdaj, ko je ta grahek zunaj kje, se to lahko zgodi brez škode. Če bi bil pa res tu na omarici, kakor se mi je samo zdelo, potem bi ti porušil hišo. Pa srečno!«
Nato hodža odide domov. A niti ne utegne dobro zapreti duri, ko priteče nekdo od sosedinih gostiteljev, pade bled kakor smrt, pred hodžo na kolena in milo zajavka:
»Velemodri, veledobri hodža! Pomagaj mi! Jaz sem tisti grahek ukradel. Da bi bil pa pred morebitno preiskavo varen, sem ga — pogoltnil. Vsak čas bom eksplodiral! Reši me, lepo prosim, če je še mogoče, reši me!«
»Sram te bodi«, ga pokara hodža. »Res ne zaslužiš milosti, vendar bom poskušal čarati, da se razstreljivo, dokler je v tebi, ne razpoči. Pojdi domov, lezi v posteljo, pazi na tisto svetlo stvarico in glej, da mi jo potem takoj varno prine-seš nazaj! Izgini!«
Dolgoprstnež je potem kajpada, v smrtnem strahu prebil vso dolgo noč.
A naslednji dan je prebrisani hodža prinesel sosedi pogrešani dragoceni kamen.
Pridna mačja mamica
Našim ljubim prijateljčkom živali naj povemo danes resnično zgodbico o neki mački.
V kraju Klosters-Dorfli v Švici je prebivala rodbina, ki je v začetku poletja odpotovala z delom svoje gospodinjske opreme na letovišče v letoviško vasico Schiappin. V tej krasni alpski pokrajini je imela ta rodbina majhno kmečko po-sestvece.
Seveda so vzeli s seboj tudi domačo mačko, ki so jo zvali Maričko, in dogodilo se je, da je v tem poletju darovala življenje kar štirim mačicam. To je bila res dobra mačja mati. Z vso pažnjo in skrbnostjo je oskrbovala in negovala svoje mladičke, ki so s svojim igračka-njem kmalu razveseljevali i staro i mlado. Med tem pa se je lepo gorsko poletje nagnilo k zatonu, in neke noči je severni veter kar močno tulil in besnel preko planin. Ko so ljudje zjutraj pogledali skozi majhna okenca svojih planinskih bivališč, so bile gore krog in krog, kamor je seglo oko, oblečene v obleko zimske narave, in v veliko nevoljo vseh, zlasti letoviščarjev, je začelo kar pošte-
no snežiti tudi v planinskem predelu Schlappina.
Z vso naglico je natovorila naša rodbina svoje stvari na voz, nagnala je krave iz hleva, in vse skupaj je šlo spet v dolino. Le še z zadnjim pogledom so vsi pozdravili lepe planinske trate in livade.
Ko so na večer prišli vsi skupaj spet nazaj v Klosters-Dorfli, so šele opazili, da Maričke in njenih mladičkov niso vze-

li s seboj. Vsi so se jezili nad tako pozabljivostjo. Ali kaj je bilo mogoče zdaj še storiti? Pot je bila veliko predolga, da bi mogli živali prinesti še istega večera domov. Bilo je pa tudi nad vse slabo vreme in v temni noči bi bila štiriurna pot v Schiappin zelo naporna in težavna. Zaradi tega je bilo določeno, da pojdejo Maričko in njene mladičke iskat naslednje jutro.
Brez besedi so sedeli vsi na večer pri večerji ob kadeči se polenti in mislili so na mačjo mamico, ki je gotovo z vsemi svojimi mladički gladovala in prezebala v kakem kotu hleva. In ko so vsi tako premišljujoč sedeli okrog mize, je naenkrat prišla naša Marička skozi ozko odprtino pri vratih v sobo, in to — kar je bilo najbolj čudno — tudi enega izmed svojih mladičev je nesla in prinesla po vsej daleki poti s planine v dolino. In tega mladička je položila na tla šele tedaj, ko je našla zanj mehak prostorček.
Pred zvesto žival so takoj postavili skledo z mlekom in kruhom. Toda ona se ni dotaknila nobene stvari, marveč se je splazila skozi vrata in je izginila v nočni temi. Okrog polnoči se je ta zvesta mačja mati vrnila z drugim svojim mladičem. Pustili so ji hišna in sobna vrata odprta. To pa še vedno ni bilo dovolj. Pridna žival je zbežala ponovno na zelo oddaljeno planino, hitela je skozi snežni zamet in po jarkih in holmcih in prinesla je tretjega mladiča, in preden je zasi-nila zora naslednjega dne je bil že tudi četrti mladiček s planine doma v hiši. Zdaj šele je zvesta in pridna žival začela lizati toplo mleko, in sicer z vidno zadovoljnostjo. Nato pa se je vlegla k svojim mladičem na tla.
Kaj ni ta zvestoba vredna občudovanja in spoštovanja?	(Cv. K.)
Marljiv ribarski pomočnik
Daleč tam v oni jutrovi deželi, ki se imenuje Kitajska, je živel ob veliki in široki reki ribič. Od ranega jutra do poznega večera je moral marljivo delati. Imel je ženo in tri majhne otroke, in z denarjem, ki ga je prejel za vlovljene in prodane ribe, je moral kupovati za vso svojo družino obleko in čevlje, dalje kruha in riža in jajc. Imel je dva dečka in majhno deklico. Mala deklica je imela ljubko ime, imenovala se je »Črešnjev cvet«. Otroci so bili še premajhni, da bi lahko pomagali očetu pri lovu na ribe. In tudi mati ni imela nobenega časa za to, kajti morala je kuhati in prati, čistiti in šivati. Zaradi tega bi ribič nujno potreboval hlapca v pomoč pri ribarjenju, kajti v dvoje je mogoče naloviti veliko več rib. Toda imel je premalo denarja, da bi plačeval še hlapca.
Pa mu je prišla nekega dne dobra misel na um: na reki je opazoval že dolgo ptiče kormorane, kako plavajo po reki, se potapljajo in kako lovijo nad vse spretno eno ribo za drugo. Pa si je mislil: »Kaj bi si jaz ne mogel vjeti takega velikega ptiča pa ga udomačiti in izuriti? Tako izuriti kakor izuri lovec svojega psa? In če bi mogel ptiča naučiti, da mi pomaga pri ribarjenju? To bi bilo pa res imenitno — imeti takega pomočnika in hlapca, kateremu bi ne bilo treba plačati niti pare!«
In res. Ribič je poskušal, vjel je mladega kormorana, in ta je postal tako krotek kakor priden pes, in kmalu je znal tudi loviti za svojega gospodarja ribe. Često je seveda tudi sam požrl ka-
ko ribo, namesto da bi jo oddal svojemu gospodarju — toda za tako stvar si je pa vedel razumni ribič kmalu pomagati: nadel je svojemu kormoranu trak okrog vratu in ga ovil tako tesno okrog vratu, da kormoran ni mogel ničesar požreti in da je moral vsako ribo oddati svojemu gospodarju.
Za pomoč je kormoran dobil od svojega gospodarja vsak dan dovolj krme, in kadar je bilo hladno je imel topel in udo-
ben hlev. In vsi trije ribičevi otroci so ga ljubili in cenili. Zlasti mu je dajala mala gospodična »Črešnjev cvet« najnež-nejša imena in je gladila nejgov blesteči se črni vrat s svojimi malimi, nežnimi ročicami.	(Cv. K.)
Gabrijel — dijak:
Dom mrtvih
Poletni dan na zemlji }e, vse zatopilo se je v delo; solnce daje sladki up, da bo rodilo in uspelo.
Tu mrtvi dom pozabil je spominjati »Memento moril« —< gredoč tam mimo mislim le: dan zlati, a ti spe tam gori___1
Gabrijel — dijak:
Kraljiček - palček
Ob bistri potoček postavim si dvorček. Vajij mlado družico pripeljal si bom.
V trončku sedela na jajčkih vesela bo, jaz pa ji nosil črvičke na dom.
Začivkajo malčki, začivkajo palčki, ob bistrem potočku skakljal bo moj rod.
Računska zapletenka
Peterček že spet malo nagaja s svojo bistro glavico, ki je uganila že marsikatero zavito računsko nalogo. Pravkar se
svojih tovarišev. Dajmo, opazujmo ga malo, morda nam kako izda skrivnost.
Tončku je dejal, naj zapiše več številčno število, katerokoli. Toček je zapisal 756343 in svinčnik dal Peterčku, ki nekaj trenutkov računa, potem pa bliskoma zapiše tri številke, 4—3—1. Tako! Zdaj naj pa Tonček te tri številke vstavi kamorkoli v svoje število. Peterček zvito trdi, da bo novo število na vsak način deljivo z 9 in sicer brez ostanka. Tonček njegovi trditvi noče prav verjeti, vendar pa šalo sprejme, vstavi Petrčkove tri številke v svoje število, ki se tako spremeni v število 475363431 — in res: delitev tega števila z 9 se izide. Tončku je to zelo všeč, a še dolgo ne prepričan, da ima Peterček prav. Slednji pa, malce zvito in ves dobrohoten račun nekajkrat ponovi in res, naj Tonček kakorkoli prestavlja v svojem številu Peterčkove številke 4—3—1, zmeraj je število deljivo
natančno z 9 brez ostanka. Kako je to mogoče? — O, zelo preprosto, številke, ki sestavljajo število 756343, dajo, če jih seštejemo, število 28. če je pa to število deljivo z 9, je deljivo tudi z 9 število, ki ga sestavljajo, namreč 756343. Toda število 28 ni deljivo z 9, deljivo je pa z 9 število 36. Seveda, Peter, ta zvita glav-ca, je takoj izračunal, da je treba k 28 prišteti 8, da dobi 36. In to število osem je bistroumnež razdelil v tri številke 4—3—1. Tonček jih naj pa vstavlja kamorkoli v število 756343, Vedno je deljivo novo število 745361343 z 9 brez ostanka.
Zlogovnica
Sestavi iz naslednjih 12 zlogov: a-bes-en-je-ka-kav-len-ne-pi-ro-smo-tol 6 besed pomena: 1. vsemirski obok, 2. koralni otok; 3. sporočilo, 4. del suknje, 5. številka, 6. gozdna žival — da bodo tvorile začetne črke od zgoraj navzdol začetek pohodnice, končne črke pa pripadnika velikega plemena, ki mu ta pohodnica velja.	...
Križanka »Metulj«
Vodoravno: 2. kavelj, 4. veznik, 5. rastlina, 8. spravišče krme, 10. drvarska podstava, 11. plem« z bodočnostjo, 15. zvitorepka, 17. vprašalnica.
Navpično: 1. šivalni pripomoček, 3. školjka, 6. žensko krstno ime, 7. reka v Egiptu, 9. veznik, 12. pijača starih Slovanov, 13. osebni zaimek, 14. igralni list, 16. vzklik.
Rešitev križanke »Opic^-
Vodoravno: 2. rž, 4. citre. Navpično: 1. prt, 3. žrd.