Ob vhodu (Plevna) O popotnik, tu zavri, postani, vsemu svetu našo reč oznani: tisoč let nas je gonilo, trlo, pa nas vendarle še ni požrlo. Loški napisi Kapucinarski most Jaz sem trden most, kakor kamen-skala kost, z brega v breg se nosim: kar za mano — prosim! Stemarski kostanji (Oh Groharju) Per me si vd Tu smo stali: rod na rod v naši si senci otiral je pot. Preden nas je cestar izbrisal, nas je Ivan za večno narisal. Skoz me se gre mimo duhov kosame, skoz me se gre kraj lurškega studenca, skoz me se gre do omana, kovarne. P. Romuald Tuki pupisol sim ta Pasion oli trpejne našiga Krista, gori uživam jest boži Ion, tebe pa čaka krempeljc mifista. Plač pozimi (Ob Groharju) Ali to ni Loka v snegu, to so le želje na begu, to so želje, upi strti, to so le želje po smrti. 19' 291 Noč na Placu Ko pride noč, sodruga poezije — ah daj no, dragi, to so fantazije! Na Placu se tedaj že spi, objema povštre, prede in smrči. Ali ko pride ura strahov, ko odbije dvanajst zvonov. Plač se zgane, z loža plane staro, mlado, golo, z brado, suho, polno, zdravo, bolno, revno, bogato, hlevno, bahato, smešno, otožno, grešno, pobožno, tiho, glasno, mrko, jasno, hitro, počasno, grdo, lepo, gluho in slepo urno se v kolo zavrti, burno se okrog Štirne podi, ringaraja, vijavaja, si nagaja, se zavaja, se razvnema, se prižema, se objema, skače, se stiska, gode. piska, vriska, joče, smeje se, stoče, zvija se v kače, še drugače — sveta Šentomprga, saj bo kmalu to-le podobno, fej, bakanalu! Takrat pa Jakob s prstom požuga: Konec, otroci, če ne, bo druga —! Plač ostrmi. Plač domov zbeži, v nastil se skrije, roka iVIarije rahlo ga v sen povije. Luna na nebu (če je jasno, seveda) čudom se čudi, pisano gleda, po farizejsko solze toči, zjutraj, joj joj, od smeha poči. Zdaj pa reci: je to poezija? Kaj še, dragi — vizija, vizija! Pekel Pekel sem res, al se ne boj, korajžno vstopi, grešnik moj! Tu ni hudičev, ne požarov, tu je le Angel Molinarov. Hudičeva brv Grdo ime: sam bognasvari! Dela krivico ji, čast ji kvari. Srečal na njej sem zares-dekliča, ali nikdar nikoli hudiča. Na fužini Agato so obtožili, jo v to vodo potopili, rešil jo je Kosmov Janez — kdo bi tebe, reva, danes? Krancelj Včasi tu gori so šac kopali, al so le dolge nosove nabrali. Pride pa mož od soli in popra in ti iz nič cel donžon pricopra! Garajte jeseni (Ob Groharju) Postoj, pošto j, ti bledi fant, poglej no, glej moj pisan gvant, po njih repa se redi. — Oj meni se mudi, mudi, oj meni se tako mudi, pa sam ne vem, kam me podi. Zato pa daj, jesen počaj, saj pridem spet nazaj. Sv. Mohor na Osonku Ko bil je Gospod prav zidane volje, pogrnil je predse to žlahtno polje, za stražo je Grintavce sklical, za razgled pa mene privical. 292 Loška smojka Sedem gradov se trgalo je okrog roda Homerja, zame potrebno to ni, dosti, da usta odprem. Zavozlano Koljejo v Loki štirje mesarji, štirje mesarji, štirje lončarji. Pravi lončarji pa niso mesarji, naši mesarji le, ti so lončarji. Muzejsko društvo Grška je Efialta rodila, Loka še hujšo reč izkotila: leto za letom ta graja njene razglede izdaja. 1000 (mille) Zapel ti bom sonet, o mille, Loka, po vseh pravilih, kot se gre in sika, prav vse bo v redu, rima in oblika, čeprav mi svinčnik zraven poka, poka, čeprav srce mi poleg, poleg joka ob teh pravilih, rimah in oblikah, prav vse bo v redu, v stikih in razlikah, zapel ti bom sonet, o mille. Loka! Al pesniki se danes ne rodijo: napisati sonet je huda muka, kako se reveži pri tem potijo! Bo že, bo že, se bo že našla luka, pa bom zastokal, mille, Loka, adijo! Poglej no to-le reč: sonet je tukaj. Jesenko Boljšo pšenico sem gojil, da bi za tebe več kruha dobil. Meni ni treba več jesti. Konec povesti. Slavko Kaj kitajski zid, kaj piramide! Jaz naredil sem, kar ne preide, spletel sem si neusahljivi venček: Flisov in Ta žegnani studenček. Talec Obriti znal si lice. svet, si dušo pihal v klarinet, pogumno stopil pred streline Vladko Dan na dan sem operiral, z inštrumenti muziciral, zraven sem, da je bilo več dela, zdravil duše brez skalpela. Andrejček Šepal okrog si kot ranjen kos, kar umazan, raztrgan, bos, prosil samo si: Cika, cika! Oh Andrejček, smrt vse zaflika. Za brajdo Tukaj za brajdo, tukaj za brajdo, sva se za roke sprevajala z Majdo. In potem? — Ti firbec zaviti, zdrav, zdrav na veke. Tajčkov Tine! ali ne veš, kaj se pravi ljubiti? 293 Za Grebenarjem Toplice Tukaj na jesen je vriskala ajda — Tukaj po Sori sva čofotala, saj ni res, to je bila Majda. v produ iz peska gradove zidala. Ali obe? Majda, Majda, tristo hudičev, Kdo pa to ve! daj mi usta, da ne bom kričal! Za gradom PJdc 34 (po starem štetju) Tukaj sva hitre štruklje valila. Tu sem se rodil, potlej jih ta lačnim delila. se igral, učil, Majda, tedaj sva slabo operirala, pol sem šel po sveti — mar bi jih bila za zdaj konzervirala! zdaj ne znam več peti. (Spisala Loška smojka) 294