tfllacfo /uftjfr, Štev. 23 Nedelja, 4. junija 1933 Vladimir Levstik: Dušica Deklica Ljubica je imela dobro mamico; bili sta siromašni, da nikoli tega, a hčerka je rada ubogala, mamica je pa skrbela zanjo vse noči in vse dni m tako sta si pomagali, kakor sta vedeli m znali. Edino, kar sta imeli drago- cenega, je bila prečudno lepa cvetka, ki je stala na oknu v stari lončeni posodi. Ko je deklica zagledala luč sveta, so bili cveti živo rdeči; a kmalu so jeli bledeti, vsako leto so postaiali belejši in vsako leto jiih je bilo manj. Nazadnje je pognalo stebelce samo en cvet, bel kakor sneg in ves nebogljen in otožen. »Kako je ime tej cvetki, mamica?« je vprašala Ljubica nekega dne. »To je cvetlica življenja,« je odgovorila mati, ki je trudna in žalostna sedela v kotu za pečjo. »CvetEca življenja?« se je zavzela deklica. »A zakaj ima zdaj samo en cvet in še ta tako bled in slaboten, ko Ljubica je bila nekdaj polna cvetov, rdečih kakor ogenj m kri?« »Takrat,« je kašljaje odgovorila mamica, »takrat, hčerka, je bila tvoja mati še krepka in zdrava; čim bolj ji je trpljenje razjedalo moč, tem manj cvetov je poganjala cvetlica življenja in tem bledejši so bili. Kadar se osuje zadnji cvet, poneso tvojo mater v črni grob, ti, sirotica, pa ostaneš sama na svetu in nihče ti ne bo pomagal, če se te dobri Bog ne usmili!« »Ne, ne, mamica, to se ne sme zgoditi!« je vzkliknila Ljubica in planila materi okrog vratu. »Molila bom k Bo- gu, da mi ostaneš še dolgo, dolgo, in cvetlico življenja bom zalivala po sedemkrat na dan. da bo cvela spet tako buino in rdeče kakor nekdaj.« Zaihtela je mati, zajokalo je dekletce in dolgo sta molli obe: »Ne daj, o Bog, da bi ovenela cvetlica življenja!« Molili sta vsako jutro in vsak večer in deklica je zalivala cvetko po sedemkrat med zoro in mrakom; stebelce je hiralo in venelo in cvet je čedalje bolj žalostno pobešal glavico, kakor da bi se hotel vsak trenutek osuti... In neko noč se deklica zdajci zbudi In vidi, kako stopi v oumnato bela žena; tilho, da je nihče ne čuje, kreme k oknu, kjer stoji na polici cvetlica življenja, in se je dotakne z belimi rokami, rekoč: »Dovolj si cvela!« Ljubica se prestraši in hoče zavpiti, a žena je že izginila, ni je več... In ko je deklica zjutraj vstala, so se bleščale na cvetu tri kapljice rdeče rose in listki so mu velo viseli niizdol, nekaj se jih je bilo pa že osulo. Mamica je tisto jutro vsa bleda in bolna ki vroča obležala v postelji in deklica se ji ni upala povedati, kaj je videla. Drugo noč se je bela žena vrnila. Stopila je k cvetlici življenja in vnovič kanila nanjo tri kapljice rdeče rose. Zjutraj je bil cvet skoraj suh in rjav in spet se je osulo nekaj listkov; mamica je pa ležala v postelji, težko je dihala m Medla in ni poznala hčerke nič več. Ljubica je jokala ves dan; zvečer je od joka zaspala. O polnoči so se iznova odprla vrata, vstopila je bela žena in kanila spet tri rdeče kaplje na cvet. Ttiho se je smehljala pri tem. deklica je pa premagala strah in zavpila: »•Kaj delaš? Kakšna je tvoja nesrečna rosa, da verne od nje cvetlica življenja?« »To je usmiljenje božje,« je rekla tujka. »Ali nisi videla, kako se ie trudila tvoja mamica in koliko je trpela? Trudna je. da bi se komaj naspala do sodnjega dne. Bog mi je ukazal, nad jo odvedem v hladno kamrico in jo položim v pretfco posteljico pod zeleno tra-vtioo; taim naj počiva po miili volji.« To rekši je izginila in deklici se je zdelo, kakor da bi nekdo odhajal z njo. Ko se je zjutraj zbudila, je ležala mamica bleda in mrzla kakor marmornat kip in se ni več ganila; njene prsi miiso več dihale, srce ni več utripalo in ljudje, kfi so prišli pogledat, so rekli deklici, da je mrtva. Ljubica je jokala, da bi se je bil kamen usmilil, mati je nd slišala. Mirna in nema je ležala na postelj« in tretji dan so prišli tuji možje im so jo odnesli. Deklice so se pa usmilili dobri ljudje, ki niso bili dobri ljudje. Kadar so rezali svoji hčerkici kruha, je smela sirota pobrati drobtinice, kadar je dobila ona novo obleko, so vrli tej kako raztrgano ' krpo; njihova je spala v mehki beli postelji, Ljubica v ste®, in medtem ko so svojo božali, so retjenko tepli in lasali ter ji očitali, da jo krmijo zastonj. In tudi njihova malopridnica jo je tepla; kako je ne bi, ko je tepla še svojo mater! Dobra ljubica je prelivala solze in klicala mrtvo mamico, ki je ni mogla pozabiti. In neko noč je vstala ob dvanajsti uri in se tiho ukradla s svojega ležišča. Ko je prišla do brajde za hišo, je zdajci zagledala nekaj rdečega; mahalo je na moč strašno in skakalo in koracalo proti mri, da bi jo ujelo. »Kdo si?« je vprašala deklica. »Kad hočeš od mere?« »Krvavo Stegno sem: že sedmo noč čakam nate, da te odnesem s seboj. Kam ležeš ob uri duhov?« »K mamici hočem; umrla je, tam pri cerkvi leži. Pusti me k nji in ne stori mi žalega.« Krvavo Stegno je togimi o in Ljubica je krenila dalje. A glej, izza žive meje se je zagnalo nekaj ostrega in belega .in je klestilo proti ti.fi, da bi jo uklalo. »Kdo si?« je vprašala sirotica. »Kaj hočeš od mene?« »DOlgi Zob sem; sedmo noč čakam nate, da ti pregriznem vrat. Kam se klatiš o polnoči?« »K mamici hočem, pri cerkvi mi v grobu leži. Pusti me in ne stori mi ža-lega.« Dolgi Zob se je umaknil. Ljubica je hitela naprej .itn pritekla do cerkve. Toda pred cerkvico je bila globoka jama in iz jame se je vzdignil sam Mrzli Strah in zahlastal po ubožloi, da bi jo pogoltnil. »Kdo si?« je vprašala dekEca. »Kaj hočeš od mene?« »Mrzli Strah sem; sedmo noč čakam nate, da te požram. Kam greš ob dvanajsti uri?« »K mamici hočem, tamle mi v grobu leži. Pusti me k nji in ne stori mi ža-lega.« Mrzli Strah se de utrnil v moč in Ljubica je prišla do velike stare lipe ob vhodu na pokopališče. Tedajci so prh-nMe iz dupel drevesa ostudne sove in netopirji in druga nagnusna živad in so se jele zaletavati vanjo, vrešče: »Oči ti izikljniijemo, sroe ti iztrgamo! Kam greš, kdo si?« Deklica je povedala, da je sirota Liu-bica iln da gre na materin grob; grde pošasti so se razletele in prišla je na pokopališče. Sredi pokopališča je biil materin grob, na grobu lesen križ, okoli križa je rasla zelena travica, pod travo je spala mamica. Sirota je padla na kolena in zajokala iz dna srca im zaklicala: »Vstani, mamica, pomagaj mi revici, ubogi siroti Ljubici! Ti si mi rezala dobrega kruhka, eni mi še drobtinic ne privoščijo; ti si mi šivala pisana krilca, oTii mi dajejo umazane krpe; ti si me devala v mehko posteljo, oni me gonijo v steljo spat!« (Konec prih.) Binkošti v srednjem veka Danes se bomo pomenili o binkoštih. Ime »binkošti« pride iz grške besede ,pentecoste' in pomeni »petdeseti« dan, ker praznujemo binkošti petdeseti dan po veiliiki noči. Kakor vse druge praznike, so praznovali v srednjem veku tudi binkošti malce drugače kakor danes. Ljudje so bili takrat še dosti bolj preprosti. Zato so poskušali duhovniki z raznimi obredi pokazati svetopisemska dejanja tega dne. Tako so na primer pri jutranji maši poškropili obisikovalce cerkve z vodo, da bi vsi razumeli besede svetega pisma: »S čisto vodo vas bom poškropil, da boste postali čisti.« Pri glavni službi božji so hoteli pokazati, kako je prišel sveti Duh. Z bobnenjem možnarjev, ki so jih imeli pred cerkvijo, z ropota-njem kovinskih posod so posnemali grmenje. S pihanjem in šumnim prestavljanjem klopi so hoteli razlagati svetopisemske besede: In nastal je šum z neba, kakor piš mogočnega vetra in napolnil vso hišo, kjer so sedeli.« In ker potem nadaljuje: »Prikazali so se ognjeni jeziki,« so spustili dež isker na vernike in okoli oltarja so se pokazali majhni plamenčki, ki so predstavljali ognjene jezike. Kako pa so izražali razne jezike, ki so jih jeli nemudoma govoriti apostoli? Ni h se težko spomniti primernega odgovora na to vprašanje. Takrat pa so si znali pomagati s tem, da so na vernike spustili nešteto raznobarvnih cvetic. Ko pa je naposled zapel duhovnik: »Pridi, sveti duh!«, so morali razumeti tudi tisti, M niso znali latinskega jezika, kaj te besede pomenijo. Izpod stropa je namreč priletel bel golob. Časih je bil živ, dostikrat pa tudi le ponarejen, lesen. Lesenega so spustili na niti izpod stropa nad glave vernikov. Zgodba o dobrem kraljeviču V majhnem mestecu je živel siroma« šen deček, ki je znal prav lepo igrati na harmoniko. Ljudje so ga radi po« slušali, kadar je igral, in mu prerokova« li sijajno bodočnost; mnogi so bili pre« pričani, da postane kedaj še slaven umetnik. Zato sta ga roditelja poslala v glav« no mesto, da bi tam poizkusil svojo srečo. Deček je hodil od jutra do ve« čera s harmoniko po ulicah in ljudje so obstajali in molče poslušali, kadar jim je kaj zaigral na svojo harmoniko. Lepega dne ga je privedla pot v oko* lico kraljevske palače. Deček se je ustavil in jel igrati svoje najljubše pesmi. Tedaj pristopi k njemu vojak kraljeve straže in mu zapove, naj gre z njim. Deček se je prestrašil in s tre« sočimi se nogami stopal za vojakom, ki ga je vedel v palačo. Šla sta skozi mnogo lepih sob in dvoran, in siro* masnemu dečku je bilo, kakor da bi sanjal. Lahko si mislite, kako je siromaček ostrmel, ko je naposled zagledal pred seboj dečka, ki je bil še nekaj manjši od njega in ki ga je vojak nagovoril z besedami: »Kraljevska visokost, to je tisti da« ček, ki je igral na harmoniko!« Zali deček ni bil nihče drugi kakor sam prestolonaslednik, ki je bil dal poklicati siromašnega dečka k sebi. Prijazno mu je ponudil roko in rekel: »Slonel sem pri oknu in slišal, kako lepo si igral naše narodne pesmi S svojo harmoniko si mi napravil mno* go veselja. V zahvalo ti podarim kaj lepega. Povej mi, kaj si želiš, pa izpol« nim tvojo željol« Siromaček je nekaj trenutkov pre« mišljeval, nato pa je poprosil: »Rad bi postal velik umetnik in strašno rad bi imel klavir, zakaj nanj bi lahko še lepše igral kakor na harmo« niko!« »Dobiš ga!« je rekel prestolonasled« nik. »Pridi jutri spet k meni pa ga pojdeva skupaj kupit!« Dobri kraljevič je zdaj nabral pri očetu, babici in tetkah večjo vsoto de« narja in doložil naposled še precejš« nji znesek iz svojega hranilnika. Ko je prišel drugi dan siromaček v kraljevo palačo, ga je prijel mladi pre« stolonaslednik za roko in ga odvedel v trgovino, kjer je kupil najlepši klavir, ki ga je bilo moči dobiti. Gotovo si mislite, da je vse to samo pravljica. A motite se, zakaj ta prav« ljica ni pravljica, ampak resnična zgodba. Dogodila se je nedavno tega v lepi rumunski prestolici Bukarešti, in dobri mladi pravljični kraljevič je bil prestolonaslednik Mihael, nečak na« še kraljice Marije. Manica: Dva birmanca Lokarjev Tomažek je šel k birmi. Prav res je šel, zakaj Tomažek kakor tudi njegov boter sta bila revna in nista premogla konja in voza, da bi se peljala. Tomažek je bil vse eno zadovoljen m vesel. Imel je novo obleko in — k birmi se gre samo enkrat. Voziti se v kočiji pa itak ni bil vajen. Takole na pol poti sta bila, ko je švignil mimo njiju isker konjič z lepim ko-lesljem, v katerem je sedel tudi birma-nec, sosedov Jakec, sin bogatega kmeta in njegov boter, posestnik Gajšter. Tedaj pa je Tomažek skoraj zavidal Jakcu! Tako nekam hrepeneče je vzdihnil: »Jelite boter, kako lahko bi naju bila ta dva vzela na voz! Za vse bi bilo dovolj prostora!« »Kaj hočeva,« je dobrodušno odvrnil boter. »Zahtevati kaj takega, nima pravice. Sicer bova pa tudi peš lahko opravila. Ti si zdravih in urnih nog in tudi jaz, hvala Bogu, še dovolj lahko hodim!« In res, vse eno sta opravila prav dobro, čeprav sta tja in nazaj hodila peš. Doma jima je potem izvrstno teknilo preprosto kosilo. Po kosilu je Tomažek ves srečen pregledoval darilca, katera mu je boter kupil v spomin na birmanski dan. Tedaj pa je skočil v hišo starejši Tomažkov brat in povedal, da sta se Gajšter in njegov birmanec ponesrečila. Mladi konj se je namreč prestrašil nekega avtomobila in treščil v stran tako silno, da je prekucnil koleselj in Gajšter je z bir-mancem vred telebnil po trdih tleh. Boter je dobil le nekaj prask, Jakec si je pa menda zlomil nogo in so ga morali prepeljati v bolnišnico. Tomažek je skoro zajokal, tako se mu je zasmilil Jakec. Boter pa je rekel: »Vidiš Tomažek, kako prav je bilo, da Gajšter ni ustregel tvoji želji! Kako lahko bi zdajle v bolnišnici zraven Jakca ležala tudi midva. Bodimo torej zadovoljni s tem, kar imamo!« Ivan Albreht: V gaju Po gaju je v maju lepo, oj, lepo, ko ptičice cvetkam veselo pojo, oj pojo, in srcu cvetlice tako govore, govore, da je pod soncem najdražje zlato, oj zlato, le mlado, iskreno, nedolžno srce, da, mlado srcž! Ivan Albreht Črešnje — Ali res so ptičke bele po vejevju se posedle? In tako so tihe, mirne, pa vendar tako vesele! Dete, niso ptičke bele: črešnje so se razcvetele, da jih sladke v usta nosiš, kadar bodo dozorele. Manica: Hrošč, ki je pojedel - izlet Bilo je v maju in poleg tega ^e hro-ščevo leto. Po gozdičku tam za vaseo so se podili dečki, kričali, tresli z drevja škodljive hrošče in liih metali v košare. Pa je eden izmed paglavčkov potonil Zoretovemu Poldku pod srajco živega hrošča. To je Poldka zelo razkači-k>. Ker ni vedel pravega, je začel mahati kar vse križem po glavah. Tepeni dečki seveda niso držali križem rok in tako so pričele leteti bunke sem in tja, na levo in desno. Sreča le, da je hrošč Poldka tako praskal po hrbtu, da je, hočeš nočeš, moral prejenjati z bojem, slekel srajco in odstranil hrošča. Med tem se je pa Poldek že precej pomiril in drugi tudi. Kmalu so bili spet prijatelji in se začeli veselo pomenkovati o šolskem izletu, ki ga je gospod učitelj odredil za prihodnji dan. Tisti večer je potem Poldek vestno pripravili vse, kar je bilo potrebno za izlet. Mati pa mu je skuhala nekaj jajc in mu dala v torbo še kruha in klobaso. Vse bi bilo šlo v redu, če se ne bi bil deček spomnil na tisto stvar s hroščem. Iz tega spomina se mu je namreč porodila poredna misel, ki je je pa kruto nad njim maščevala. PoMkova mati je pravkar spravila v posteljo štiriletno Milko. Ko se je mati odstranila, se je priplazil k posteljici Poldek in porinil svoji sestrici pod odejo hrošča, nato pa urno zbežal. Komaj je bil mladi grešnik na dvorišču, je mala Milka zakričala tako glasno, da sta stekla oče in mati v spalnico in jo vsa v strahu izprane vala, kaj se je zgodilo. Milka pa je kričala: »Ticek me glize, ticek me glizeU Mati je hitro odgrnila odejo in našla na Milkinem kolenu — hrošča. Oče in mati sta se spogledala in takoj vedela, kako in kaj. Medtem ko je mati odstranila hrošča in potolažila otroka, je oče zagrmei skozi okno: »Polde, takoj noter!« Prihuljeno in ves tresoč se je Poldek približal. »Ne bom te tepel,« je rekel oče trdo, »ampak določil sem ti drugo kazen. Jutri pojdeš s pastirjem na njivo in boš pobiral kamenje! Na izlet pa ne pojdeš!« » Zdaj je pa Poldek zatuHl, pa kako! Saj je vedel, kar reče oče, to drži. »Polde, prav ti je,« je dodala mati. »To kazen si zaslužil! Le zapomni si, kdaj ti je ta mala hrošč pojedel izlet!« Zakaj rase jo češnje na drevesih (Zgodba izpod peresa majhnega šolarja) Pred mnogimi, mnogimi leti so rasle češnje, ki nas s svojo krasoto vsako leto razveseljujejo, še pri tleh kakor n. pr. jagode in jih je mogel brati vsakdo brez kakršnihkoli težav. Pa je tedaj našla neka zelo skopa ženica tak prostor, kjer so rasle češnje in je z njimi napolnila svoje košare. Komaj jih je mogla nesti; na poti domov pa sreča ubogega, v cape zavitega berača, ki jo naprosi, naj mu daruje nekaj češenj iz košare. Skopulja odvrne: »Pojdi in aaberf jih sam!« Tedaj pa je nekaj počilo — kakor bi bil lahen sunek vetra — in češnje iz vseh skopuljinih košar so visele na bližnjem visokem drevesu. Neki glas je zaklical ženi: »Za kazen za tvojo sko-post bodo odslej rasle češnje samo še na drevesih!« Tisti mož je bil namreč angel, če bi mu bila ženica dala eno samo češnjo, bi se bile ostale izpremenile v samo čisto zlato, in še dandanes bi jih mi jedli kar pri tleh. Sreča pa je, da se taki čudeži več ne godijo. Skopih in lakomnih ljudi je še mnogo in tako bi se lahko kdaj utegnilo zgoditi, da bd morali trgati naposled tudi krompir, repo, buče, kumarice in podobno z dreves, če bi nam to sočivje ne padlo prej na glavo ali na nos... To bi bil potem šele čudež in kazeu! Ali ae?! Usoda mojega kanarčka. Imel sem kanarčka, ki sem ga dobil za god. Zelo sem ga bil vesel, toda to veselje ni dolgo trajalo. Na cvetno nedeljo sem prinesel butaro domov in jo shranil v kuhinji. Kanarček je prosto letal po kuhinji in sedel na butaro, začel jo je trgati, vesel zgodnjega cvetja, ki mu je prineslo smrt. še zvečer je tako veseli ptiček žalostno posedal po kletki, drugo jutro pa je bil mrtev. S solznimi očmi sem izkopal jamico, kamor sem ga zagrebel. V nadi, da dobim drugega, vas pozdravljam; IHnko Finoza, uč. IV. razr. v Ptuju. LOV NA VEVEKICO Sem. krenil v gozd, da ujel bi veverico, zaman sem hodil bos, za mislijo iskrečo. Ko prišel sem domov, sem žalosten ves bil, zastonj sem se potil za ljubo veverico. Milutia Erbežnik, uč. Il.b r. real. gimn. v Mariboru. Titan bi mucka. Imamo lepega ovčarja, ki mu je ime Titan, in majhno mucko. Mucka sedi na stolu na verandi, Titan pa na tleh tn laja na njo. Kadar se ji Titan z gobčkom preveč približa, takoj prasne po njem, nato pa zbeži na vrt. A Titan je ne pusti pri miru, dokler ga kdo ne pokara. Zdaj se je že nekoliko poboljšal, a kadar se bo sprijaznil z mucko, bom spet pisal. Badovan Cileušek, uč. IL r. osn. šole v Ptuju. Dragt stric Matici Pri nas so se letos Daselile lastovke, ki sem jih zelo vesela. Vsako jutro me prebude s prelepim žvr-golenjem. Komaj sem čakala njihovih mladičev, a, žal, jih je sosedov grdi maček podavil in raztrgal, da sem neko jutro našla na tleh samo perje ubogih lastovk. Faiiica Kresnik, uč. m. razr. v Libeličah pri Dravogradu. MOJA GRLICA Moj očka so mi naredili kletki co, oj kletkico, In notri imamo grlico, oj grlico. Grlica gruli prav lepo, oj prav lepo, in pravim ji, vesela naj bo, vesela naj bo. Antonija Gorenjok, uč. IV. razreda pri Sv. Kunigundi, p. žrečes. Našemu mucku je ime Minek. Minek pridno lovi miši. časih ukrade v kuhinji kos mesa. Dostikrat me tudi opraska, a mu vse odpustim, ker ga imam rada. Pozimi pride večkrat k meni v posteljo. Marina Kralj, uč. I. razr. osnovne šole, Vareš Majdan, drinska banovina. PETELIN Petelin po dvorišču hodi. za sabo vso družino vod' Kako bahat je ta gospoc, on upa se na vsako pot. Sedaj kriči; »Kikiriki«, da koklja se kar razjezi; »Ne boš 11 tiho, ti gospod, če ne, te zapodim čez plot!« Dušan Mo&kon, uč. HI. razr. osn. šole v Središču ob Dravi. MOJ MUCEK Dve leti ga imam, a za nobeno ceno ga ne Ko prišel sam je k nam, vesel ga bil je hram. Lepo sem ga redila, nikomur ga nisem izročila. Zdaj ta falot se ženi vsepovsod, tepe se tako, da mu nekdo odgriznil je uho. Miši zdaj so brez skrbi, ker mislijo, da mucka ni. Zdaj pa moram jaz končat', ker mucek šel je spat. Mira Erbežnik, uč. IV. razreda osn. šole v Limbušu pri Mariboru. Gnezdo. Lep pomladanski je bil. šel sem v gozd in opazoval ptice pevke, ki so znašale gnezda. Posebno eno ptičko sem opazoval, kako skrbno je spletala slamice v kolobar. Gnezdo se je večalo In ptička je veselo posedala ob njem in žvrgolela. Čez nekaj tednov so bili v gnezdu že mladiči, ki so glasno čivkali in odpirali lačne kljunčke, dokler jim ni skrbna mati prinesla črvičkov. Zdaj mladički spet čivkajo, toda ne, ker so lačni, ampak od veselja. In skrbna mamica jih gleda s svojimi ljubečimi očmi. Nisem hotel motiti tihe družinske sreče, poslovil sem se od skrivnostnega gozda in odšel. Ko sem stopil tretjič v tihi gozd, veseleč se, da najdem zdravo In krepko ptičjo družino, sem obstal razočaran. Opazil sem razrušen ptičji dom, a poleg niesra ptico, ki je žalostno pela o svojih mladičih in o sovražniku Tudi jaz sem bil žalo- sten, hotel sem pobožati ptičko m jo potolažiti, to