recenzija
v
Kurt Blaukopf (1 993), Glasba v družbenih spremembah. Ljubljana: SKUC, FF
(Studia humanitatis). 389 str.
Obravnavana knjiga ima podnaslov Temelj-
ne poteze sociologije glasbe, čeprav bi bilo
morda natančneje, če bi se podnaslov glasil
recimo Od filozofije k antropologiji glasbe.
Namerno navajamo podnaslov, ki ga je za
svojo knjigo Neubesedljive zvočne igre pred
kratkim uporabil Rajko Muršič; tovrsten "pre-
hod" ali prelaganje težišča pozornosti v okviru
takega ali drugačnega teoretskega ubadanja z
glasbo se namreč kaže, odraža ali utemeljuje v
obeh omenjenih knjigah, Blaukopfovi in Mur-
šičevi. Nikakor ne po naključju. Obe deli se
namreč, vsaka s svojega zornega kota, pa spet
izredno - čeprav nikakor ne presenetljivo - is-
tomišljeniško lotevata omenjene tematike. Ne
zgolj zato, ker oba avtorja prihajata iz sosedn-
jih teoretskih polj, ali zato, ker izhajata iz sko-
raj enakega kulturnega konteksta, niti ne zgolj
zato, ker se oba osredotočata na isti izseček.
Pravzaprav bi lahko - seveda namerno površno
- skorajda rekli, da je "edina" razlika med
njima starostna... In datum izdaje knjige.
Razlogi za navedeno podobnost so širši,
večplastni. Tudi, rekli bi, toliko bolj "hvale-
vredni". Kaže namreč, da gre za splošnejšo
tendenco vsaj nekaterih teoretikov, ki se selijo
od abstraktnejših in hkrati (kar je mogoče na
prvi pogled protislovno) enostranskih filozof-
skih razprav o glasbi in kulturi nasploh k bolj
celovitim, vseobsegajočim, tudi neposrednim
spoprijemom s kulturo, torej s ključno razsež-
nostjo in ko-konstituanto človekove eksistence
nasploh.
Omenjena tendenca se, tako je videti, na-
paja v pisanem viru raznolikih in bogatih
poskusov razumevanja človekovega bivanja: po
eni strani v fenomenoloških ali vsaj deloma
tudi s fenomenološko tradicijo obarvanih pris-
topih, ki se večkrat sučejo okoli mikro ravni
družboslovnega raziskovanja, čeprav makro
(strukturne ali sistemske) ravni ne zanemarja-
jo. Tu imamo v mislih tudi ali predvsem et-
nometodologijo in sorodne pristope pretežno
iz druge polovice tega stoletja. Zlasti pa se
nam po drugi strani zdi pomembna, ključna in
- na prvi pogled mogoče za koga samoumevna,
za koga drugega pa kar bogokletna - vse po-
gumnejša uporaba antropoloških spoznanj tudi
v okviru (recimo) sociologije. V okviru vede
torej, ki se je do antropologije kar predolgo
obnašala vzvišeno, zmrdljivo in omalovažujoče.
Tako v tujini kot tudi pri nas.
Antropologija je stalno navzoča v obeh
uvodoma omenjenih delih o glasbi. Rajko
Muršič je to dejstvo manifestno in transpa-
rentno zapisal tudi v podnaslov. Kurt Blaukopf
je bil vsaj pri naslavljanju bolj "tradicionalis-
tičen", čeprav se morda v sami knjigi ukvarja s
to problematiko še bolj naravnost.
Temeljitejše razmišljanje o vzrokih in oko-
liščinah nakazanih ali domnevnih tendenc,
konec koncev tudi njihovo dokazovanje, seve-
da presega okvire tega zapisa, zato naj navede-
no služi le kot eden možnih konstruktov, eden
od zornih kotov, iz katerega lahko beremo
omenjena dela.
Na tej točki se bomo odcepili od Murši-
čevega dela, ki bo v recenzentskem kotičku
prišlo na vrsto v kratkem, ter se posvetili Blau-
kopfovemu prispevku.
Kurt Blaukopf je avstrijski muzikolog. Ta
podatek je pomemben vsaj iz dveh razlogov.
Prvič: Blaukopf je muzikolog, čeprav se tega
svojega poklica nikakor ne drži togo in kratko-
vidno. Kot muzikolog, ki ima bogate izkušnje
iz lastnega ukvarjanja z glasbo, ima tudi vse
kvalifikacije ali kompetence, da suvereno, če-
prav nikakor ne vsiljivo govori tudi o najbolj
zapletenih muzikoloških (tehničnih) podrob-
nostih. Tu je podoben Adornu, ki pa je - s po-
dobnim zaledjem - deloval bistveno bolj
"neprijetno". Adornovi sklepi, ob katere se
obregne tudi Blaukopf, so bili večkrat, blago
rečeno, samovoljni konstrukti, ki jih je Adorno
artikuliral s svojim prepoznavnim in zaščitnim
znakom: z zapleteno "dialektično govorico", o
kateri na nekem mestu Blaukopf pripominja
tudi naslednje: "Z Adornom je zavel v socio-
logiji emfatičen ton, nov jezik, ki so ga v
nemških deželah kmalu posnemali. Uveljavila
249
Blaukopf, GLASBA V DRUŽBENIH SPREMEMBAH
sta se iz Heglovih spisov napajajoče se bese-
dišče in pogostoma razčlenjena sintaksa, s ka-
tero se je dalo prikladno izraziti zapleteno, ki
pa je bila vendarle primerna tudi za zameglje-
vanje preprostih danosti" (str. 278). Adorna
tukaj izpostavljamo zlasti zato, ker se nam zdi,
da v slovenskem prostoru, kar se tiče govorjen-
ja o glasbi, zaseda kar preveč pomembno me-
sto. Tudi s tega vidika je Blaukopfova knjiga
neprecenljiv prispevek k nečemu, čemur bi
lahko rekli tudi "pluralizacija" razprave o gla-
sbi. Blaukopf, namreč, med vsem drugim skozi
dobršen del knjige navaja tudi vrsto drugih
družboslovcev ali v širšem smislu humanistov,
ki so se tako ali drugače ubadali - tudi - z gla-
sbo. Celo za sociologa je zanimivo brati pre-
pričljive in spretno napisane opazke (tudi) o
posameznih najvidnejših sociologih in njihovih
spoprijemih z vprašanji (zlasti) razmerij med
družbo in glasbo. Že ta razsežnost knjige nav-
dušuje z bogatim virom referenc za nadaljnje
branje.
In drugič: Blaukopf je Avstrijec. Je torej,
hočeš nočeš, vpet v kulturni kontekst, v tradi-
cijo, ki ji lahko rečemo tudi "srednjeevrop-
ska". Tega se zaveda, na to celo opozori,
čeprav se v knjigi na več mestih izrecno trudi
preseči dani okvir in poseči na "univezalnejšo"
raven, ali drugače, čeprav skozi vso knjigo pos-
kuša govoriti o človeški kulturi kot taki, torej
nasploh, in čeprav poskuša podobno na splo-
šno zaobjeti in opredeliti tudi glasbo. Vendar
vsake toliko le zdrsne nazaj v okrilje "srednje-
evropskega" pojmovanja glasbe, česar mu niti
ne moremo šteti za hudo, saj tako pojmovanje
na več mestih sam opredeli in tudi kritizira
(samozadovoljne evropocentristične) poskuse,
iz tega pojmovanja izpeljati univerzalno teorijo
o glasbi. Tu bi lahko torej govorili le o določe-
ni Blaukopfovi nedoslednosti, pač v smislu, da
ne more "iz svoje kože". Vendar je prav njego-
va teoretična, globoko v antropologiji - ali v
njenem stališču, da so vse kulture enakovredne
- utemeljena postavka nov dragocen prispevek
za razmišljanje o različnih pojavnih oblikah
človeške kulture v znanem svetu.
Tu smo pri še enem opredeljujočem podat-
ku o Blaukopfu. Je namreč dolgoletni sodela-
vec UNESCO in vodja projekta Mediacult iz
tega okrilja. Ena od nalog tega inštituta je tudi
v strokovni premislek zajeti "glasbe sveta", na-
pisati nekakšno "univerzalno zgodovino glas-
be". Blaukopf seveda upravičeno dvomi v iz-
vedljivost te naloge in to na več mestih v knjigi
tudi dokazuje. Hkrati pa se zaradi tega ne od-
poveduje raziskovanju in vztrajnemu prouče-
vanju vseh dosegljivih "glasbenih praks". Tu je
etnološka in antropološka razsežnost njegove-
ga početja tudi najbolj neposredno vidna.
Knjiga s po svoje nekoliko nenatančnim
naslovom Glasba v družbenih spremembah je
nekakšen sklep, povzetek Blaukopfovega dol-
goletnega dela tudi v okviru omenjenega in-
štituta, hkrati pa je napisana trideset let po
njegovem prvem večjem delu Sociologija gla-
sbe, ki ga je objavil leta 1950. Glasba v družbe-
nih spremembah je izšla že leta 1982, deset let
pozneje pa z manjšimi dopolnili tudi v angle-
škem prevodu. Ta je bil za osnovo naši izdaji.
Ti podatki so spet pomembni tudi v okviru iz-
peljav, ki smo jih navedli v uvodu. Knjiga je
torej na razpolago že dobro desetletje, vendar
je bil Blaukopf v našem prostoru bolj ali manj
neznan, osrednje mesto pa je zavzemal Ador-
no. Mimogrede: s prevodom izbranih spisov
Walterja Benjamina, ki jih prav tako pripravlja
Studia humanitatis, bomo v naš prostor dobili
prispevke še enega pomembnega, kar razvpite-
ga teoretika, celo mladostnega Adornovega
prijatelja, vendar prekmalu, v drugi svetovni
vojni tragično preminulega misleca, ki je
prispeval tudi ključni delež k zastavitvi tistega,
čemur smo kasneje rekli "frankfurtska šola" in
v okviru katere je - prav na področju študij
glasbe - s svojo inačico "kritične teorije
družbe" prevladoval Adorno. Benjamina in
seveda Adorna z vsem ustreznim spoštovanjem
obravnava tudi Blaukopf.
Ko že toliko govorimo o Adornu, omenimo
še eno možno matrico, s pomočjo katere se
lahko lotimo branja Blaukopfove knjige. V
mislih imamo dve veliki miselni tradiciji. Prva
je pretežno nemška filozofska misel, ki že
nekaj stoletij v dobršni meri opredeljuje do-
ločene segmente evropskega razmišljanja, va-
njo pa je bil vpet tudi Adorno. Zanimivo, kar
indikativno je, da se je ta tradicija imela za
naslednico grške antične misli, oz., da je črpala
iz nje. Po drugi strani se je v zadnjem stoletju
ali nekaj več vzpostavila druga "tradicija", ki bi
250
Blaukopf, GLASBA V DRUŽBENIH SPREMEMBAH
jo lahko z nekaj površnosti ali poenostavljanja
imenovali tudi "anglosaksonska". Sem bi sodil
precejšen del tendenc, ki smo jih navajali v
prvem delu. V ta okvir bi torej sodila mlada
tradicija v glavnem ameriških in nekaterih
angleških avtorjev in antropološka spoznanja.
V tem okviru bi lahko Blaukopfov prispevek
umestili nekam vmes, mogoče celo kot pre-
mostitveno delo med nakazanima tradicijama.
Ali natančneje: kot delo nekoga, ki izhaja iz
okvira ene, v tem primeru nemške filozofske
/miselne tradicije, ki pa je odprt, dovzeten do
druge, torej ameriške misli. S tega vidika po-
stanejo jasnejše, oz., dobijo drug pomen posa-
mezne izpeljave v Blaukopfovi knjigi.
Blaukopf v svoji knjigi, kljub mnogim suve-
renim opazkam, ne ponuja dokončnih, zaprtih
odgovorov, še manj si domišlja, da je izčrpal
vse možne vidike problematike. Delo je, kljub
množici izredno raznovrstnega gradiva, nabra-
nega v dolgih letih proučevanj in razmišljanj,
in kljub prvemu vtisu o zmedenosti, še zlasti
ob pregledu kazala, napisano spretno, celo
pregledno in - kar je redka dobrina - prepro-
sto, in kjer se le da, jasno. Tudi nekateri drob-
ci, ki se nam ob branju zdijo navrženi, se na
koncu popolnoma ustrezno razvrstijo v siste-
matičen mozaik, ki ponuja možnost za
učinkovito vsakokratno uporabo knjige.
Glasba v družbenih spremembah je torej
več, kot obljublja naslov, je bogata lepljenka
raznolikih in hkrati enovitih, v celoto poveza-
nih pripomb, spoznanj, domnev, predpostavk,
podatkov, analiz, definicij o eni od pomemb-
nih manifestacij človekovega obstoja.
Milko Poštrak
251