Vampir. Povest, spisal Očetu Lenartu pa se je zdelo, da je ljubi Bog zopet enkrat hudobneže osramotil. ki so hoteli naravni red na glavo Dostaviti in očeta gosnodarja nod varuštvo spraviti. On naj bi bil v svoji hiši gostač in hlapec! Sam angel varih ga je obvaroval te nesreče in sramote. Ker je bil tako sijajno premagal notranje in zunanje sovražnike, se mu je dvignil ponos. Povsod je pripovedoval, kako moško se je držal, in zadovoljen je poslušal hvalo vaščanov, ki so vsi iz srca privoščili oblastnemu Jarniku, da je po-gorel. »Če bi bilo v Št. Lenartu več takih mož, kot si ti, Lenart,« je dejal ta in oni, »bi se Jarniku hitro greben pobesil«. Vendar se Lenart v tej hvali ni prevzel, in ko mu je rekel Primož: »Tebi je Iehko. Lenart, ker stojiš trdno; a gorje dolžniku, ki se Jarniku zameri!« so se mu zapičile te besede tako globoko v pohlevno srce, da se je zbal svojega junaštva. Oorje dolžniku! to se mu je zdelo kakor grožnja in svarilo. Kai pa še hoče Jarnik? Ali mu ni že zadosti hudega prizadel ? Lenuh in trot mu je rekel. To vendar ne gre. On bi ga bil lahko tožil; a ga ni, ker je dobra duša. Radovoljen pa vendar ne more iti v mesnico. Oh, narobe svet! Tisti, ki •ie žalil in krivico delal, se jezi: on, ki ie trpel, pa odpušča. Zavedel se ie Lenart tla v nravnem oziru visoko nadkriljuje Jarnika in premnogo drugih grešnikov v £t. Lenartu, zavedel pa tudi, da mu to ne bo mnogo pomagalo, če se vzdigne hudi Jarnik nadeni. Prišel mu je dolg na misel in d h gorje Jarnikovim dolžnikom. Hkrati je spomnil, koliko prijetneje je živel, ko se mu ni bilo treba Jarnika bati, ko ]e mi ujem vsako jutro brinjevec pil in sicer huljši in pristnejši brinjevec, kot ga zdaj dr. Fr. Detela. pije v drugi prodajalnici. Spomnil se je. kako sta tarokirala, kako sta se vozila v Trst in v Toplice, in milo se mu je storilo. Kar odpuščenja bi prosil Jarnika, samo da b' imel potem mir. Ti tehtni razlogi so nagnili Lenarta, da je zopet stopil v Jarnikovo prodajal-nico na požirek brinjevca. Prijazno je pozdravil, pohlevno ponudil Jarniku roko in ga milo pogledal. Jarnik, ki se je bolj brigal za svojo korist kot za svojo jezo, mu je krepko stresel roko in rekel, na] nikar ne zameri, če morebiti ni bil zadosti vljuden; on da rabi navadno bolj debele izraze in je le vesel, da ga v jezi ni pretepel. »Vse dobro. Jarnik,« je hitel Lenart In naročil še en kozarček pijače. »Midva ostaneva stara prijatelja«. »Prodaj mi tisti les na Rebri, ki ti ga je veter podrl!« je dejal Jarnik. »Saj ne vem, koliko ga je,« je menil Lenart. »Naj ga bo. kolikor hoče! Narediva nočez! Tukaj imaš petdeset goldinarjev. Spravi pa tiho bodi!« »Naj bo, ker si ti!« je dejal Lenart, vesel, da se je tako dober kup zopet sprijaznil. Druge člane Lenartove in Jarnikovc rodbine je bila ponesrečena snubitev le še boli zbližala, in zdaj je dobil tudi Lenart zadoščenje, da ga je sam Jarnik, tako premožen in čislan mož, takorekoč odnu-ščenja prosil. S ponosom je to pripovedoval povsod in zlasti doma je naglašal, da ga bodo takisto tudi domači, ki zdaj tako grdo z njim ravnajo, še prosili, če nrej ne. na na smrtni postelji, preden stopijo pred božjo sodbo. Počitnice so šle h koncu. Ribič je štel dneve, kdaj da odide; Olga je težko ča- kala rešitve svojih prošenj; mati pa Je na-tihern žalovala. »Olga pojde proč in jaz bom izgubila hčerko,« si je dejala, »in potem je vsega konec«. Priporočala je Olgi, naj ne proda težko priborjene svobode za zlato peno, kakor jo je na svojo nesrečo mati prodala. Škender se je mudil še vedno v Podlogu. Šentlenarčani ga niso pogrešali. Daši namreč Škender ni bil tako moder kakor stari Sokrates, ga je vendar podobna sitnost naganjala ljudem dokazovat, kako malo da razumejo duha časa. Županu je dopovedoval, da ie njegova občina najboij nazadnjaška na Slovenskem, in nazadnje ga je celo vprašal, kako si upa župano-vati, ko niti Levstikovega Nauka slovenskim županom ni prebral. Kaplanu je očitaj nepravilno rabo dovršnikov in nedo-vršnikov. V Toplicah je nrerokoval domačim rodoljubom, da ne bodo dosegle Toplice nikdar takšnega imena kakor Karlo- vi vari. ker ne kažejo domačini nobene podjetnosti, ne zidajo tujcem hotelov, ne skrbe za godbo, za gledališče in druge udobnosti, kakršne nudijo kopališča v drugih krajih. Jarniku je porogljivo namignil, da o dvojnem knjigovodstvu še _ pojma nima. »O dvojnem knjigovodstvu?« je oo-nrijel Jarnik. »Ko ste Vi. gospod Škender, še v sami srajci okrog skakali, sem jaz že rabil dvojno knjigovodstvo«. »Rad bi vedel, kakšno,« se je rogal Škender. »Kakšno? Takšno, da je imel eno knjigo vedno odjemalec in eno jaz. Poznam pa še druge vrste dvojno knjigovodstvo. ki spada v davčne zadeve in ni da bi o njem govoril. Sitnosti so na z obema in blagor Vam, gospod Škender, ki Vam ni treba nobenega knjigovodstva«. A tudi Podlogarji niso marali za Škendra, češ. otroke naj uči. ne niih, ki so odrasli, modri možje in posestniki, in kjer so mogli, so mu ponagajali. To nenaklonjenost na ie porabil Škender Olgi na korist. Začel je zabavliati po Podlogu čez Lenartovo hčerko, da je svojeglava, prepirljiva ženska, da se bo mešala v zadeve, ki ji niso nič mar, in da bo hotela tudi orglati in petje voditi, dasi malo razume. Dosegel je toliko, da je postavil kraini šolski svet Olgo na prvo mesto in da jo je župnik okrajnemu šolskemu nadzorniku še nosebei priporočil, češ. da le želet:, da se dobi protiutež proti samovoljnemu prepirljivcu Škendru. Tako se je zgodilo, da je Olga res dobila zaprošeno mesto. Poročilo je nesel Škender sam v Št. Lenart. »Pogorel je,« so dejali zadovoljni Podlogarji; »zato se je umeknil«. V Št. Lenartu je zvedel Škender, kako se je Tonetova snubitev ponesrečila :n kako sta se Lenart in Jarnik sprla, in ker se je za prepire izredno zanimal, ga je vest zelo razveselila. Olge ni zaradi tega nič manj rad imel, Toneta pa še veliko bolj. Njegova novica pa je razveselila vso Lenartovo hišo. Oče je zadovoljen premišljeval, da ima zdaj skrbeti le še zase, da si bo torej lahko kaj več privoščil. Oisjo ie obhajalo prijetno čuvstvo. da ne bo nikomur več v nadlego in da lahko tudi ljubo mamo k sebi vzame. Mati je čestitala hčerki, da ji ne bo treba živeti v vednem straliu, kaj bo, če propade očetnji dom. »Ne bo dolgo in razsulo se bo vse,« je dejala, »in nobena človeška moč ne more pomagati. Ti ne pošiljaj nobenega denarja domov! Sama boš težko živela in nespametno bi bilo, če bi lačni site pasli. Ce ti kaj ostane, lirani zase; za mene pa moli, da mi ne upade pogum, da izpijem potrpežljivo do dna grenko kupo svojega življenja !« Stric, ki se je odpravljal, je obstal Olgi, da pride k njej v Podlog, da ji bo pomagal zapisnike na čisto pisati in naloge popravljati. Svetoval ji je. kako naj sp vede v šoli, kako zunaj šole, z vsemi vljudno, da ji ne bodo podtikali prevzetnosti. z nikomur preprijazno, da je ru, bodo obrekovali. »Opravljanje in obrekovanje.« je dejal, »je navadna zabava. Sreče ne privošči nihče nikomur, nesrečo pa vsak in razlika med kupčijo in goljufijo je malokomu jasna. Teh napak se ljudje ne zavedajo in jih tudi nimajo za greh, samo da so ob nedeljah in Draznikih pri maši in da se zdrže ob postnih dneh mesnih jedi«. Podobne nauke ji je dajal Škender. »Če hočete Vi,« je dejal, »da se Vam bo v Podlogu dobro godilo, ne bodite z menoj prijazni! Oglasite se pri gospodu župniku in pri gospodu županu! Tam boste slišali, kako rada me imata. Le pohuišati Vas ne sme zabavljanje. Potem še nekaj! Orglanie v cerkvi Vam bodo takoj nonu-dili. Kar sprejmite, gospodična! Kakih štiristo kron Vam bo neslo. Mene bi bili že zdavnaj odvrgli, če bi bili dobili nadomestek. Vi ne veste, kako jim boste ustregli, če mene odrinete. Jaz se bom primerno jezil, da jim ne zagrenim veselja in da Vas ne kompromitiram. Občevala bova kar se da slovesno in uradno; v srcih si lahko misliva, kar si hočeva. Ženini in neveste se pri nas vedno grdo drže, kadar gredo pred oltar, in nobena kmetska mati ne bi pred ljudmi objela in poljubila svojega otroka, ker se to ne spodobi; pretepla bi ga pa vsaka«. Olga sc jc smejala dobrodušnim navodilom, prepričana, da je Škendcr boljši kot njegov glas; orglanja pa da ona nikakor ne prevzame, ker je premalo izvežba-na in ker ji tudi prva leta ne bo preostaja lo časa. Mati je pripravljala za Olgo najpotrebnejšega pohišja, spravljala obleko in nerilo v zaboje in polnila posode z živili, ki jih bo hči tako nujno potrebovala. »Cela bala, cela bala,« je tarnal oče. »Koliko pa še misli vzeti? Ali bo vso hišo izpraznila? Saj je že preskrbljena. Ali nima že stalne službe in dobre plače?« Olga se je morala oelasiti še pri okrajnem glavarstvu zaradi službene orisege. Spremljala io je mati, ki se je.genljivo poslavljala od ljubljene ediniee. edinega vc-selia v življenju. Kakor bi slutila, da se zadnjikrat vidita, ie objemala hčer in jokala in z nobeno besedo ni mogla povedati. kako jo ljubi. Hčerka jo ie tolažila in vabila, naj oride k njej, da bosta skupaj živeli, skupaj firosDodinjili. da ji ona vsaj nekoliko poplača skrb in ljubezen. »Oh. kako rada bi šla iaz s teboj! •< Je tarnala mati. »Kako rada bi ti pomakala! Toda to ne trre. Ves dom je na mojih ramah, in če jaz onemorem. ne boš ti dobila nobenega doma več. Kadar bo priložnost. ti pošljem pridelkov našega oolia !n vrta. da se boš spominjala, da je to tvoja mama nabrala in natrgala za tebe, da so niene misli, njene želje, vse njeno srcc vedno pri tebi. Pisala ti ne bom mnogokrat- ker ne bo Časa: ti pa mi piši, kadar utegneš, in vse mi piši. svoje veselje !n svoio žalost in vse malenkosti in vse navadne stvari! Mene zanima vse. kar sc tebe tiče. Kako bom žalostna, če dolgo ne bo pisma! Vedno bom mislila, da mi ti prikrivaš kake bridkosti, zato da bi mene nc žalostila. Nič se ne boj! Jaz bom delila s teboj žalost in veselje in obe si bova lajšali srce. Tako sta se ločili s težkim srcem, s solzami v očeh. Mati je milovala hčerko, ki odhaja v tuje kraje med tuje ljudi, ki ne bodo imeli sočutja in usmiljenja: hčeri pa se je smilila mati. ki jo je zapustil ljubljeni brat, ki jo zapušča hčerka- edini opori, na kateri se je mogla nasloniti, edini srci, kjer je našlo odmeva njeno srce: doma pa jo čaka brezupno delo in brezsrčen mož. — »Proč, proč, pregrešne misli!« se je prestrašila Olga težkih izkušnjav, ki so jo napadale Škender je moral po Jarnikovem Tonetu še posebno uslugo izkazati. »Zastran Tonka moram s teboj govoriti,« je dejal zaupno. »Letos se mora fant vpisati v šolo in tam pride popraše-vanje. kako se piše, kdo je mati in kaj vem kaj še. Že zdaj vpijejo nad njim Ur-šini paglavci, da je njih sorte. Metin Tonček. in še hujše reči. Fant mi je nostal ves otožen in zamišljen. Nekaj ve in še več sluti in pomagati se ne da. Vzemi ga ti s seboj, da bo pri tebi v šolo hodil, da pride domačim ljudem izpod nog in posebno da ne zabrede v družbo Uršinih barab! Moj oče je zadovoljen s tem načrtom in mi ti bomo plačevali, kar bo treba«. Škender je bil takoj voljan izpolniti prijatelju željo in kmalu ie skušal tudi Tonček bridkost ločitve. Žalosten je tudi on slovo jemal od svojega žrebička in od vseh domačih in s solzami v očeh še Je oziral z voza nazaj, dokler je še videl domačo vas, dokler se je še belil zvonik domače cerkve. Noč Dan z večerom se rokuje tam v daljavi na zapadu, bisere po nebu suje roka skrivna. In široka slep se manjša, vedno bliže se primika ona črta, kjer nebo se z zemljo stika. Omsk, 1918. v stepi. Mesec črez nebo potuje v tihem in prijetnem hladu, v lučicah vsa pobliskuje cesta divna. Breza se ob gozdu tanjša in v močvirju se svetlika, sklanja se pod težo rose cvet, mladika. Ivan Matelič, Otrokove sanje Črtica. — Spisal J. Kristijan Baudaž. Mrak je bil. V poltemi so ležale barake za zidovjem. Skozi slabo zagrnjena okna je uhajala medla svetloba, poigravala se je v veži, drgetala in izginjala. V nizkih poslopjih so prebivali vsi oni, ki so zapustili svoje domove. Bledi ljudje so bili in mračni, sinovi južnega solnca. Le redkokedaj so govorili, tiho in hrepenenja polno je bilo upanje v njih srcih. Čakali so tistega dne, najsvetlejšega in najbogatejšega v njih življenju: dneva vrnitve. »Mati! Mati!« Poltiho in v strahu je spregovoril otrok te besede. Pristopila je mati k njemu, ga ogrnila in mu šepetala vročo molitev. Koščen je bil njen obraz, izraz očes je bolesten, skoro že truden in roke so bile suhe, krčevito sklenjeni njeni prsti. To so matere-mučenice, ki vzamejo v zadnji uri najdražje k sebi. da čuvajo nad njim z lastnim telesom. Bolan je njen otrok — Franc mu je ime: že od rojstva hrom in sedaj si je nakopal še mrzlico. In v te puste, lesene hiše je prišel sanjat o domovini, ki je do tal upepeljena. Pokalo je in se je rušilo na drugi strani vasi, napregli so, vola sta potegnila In kolesa so zaškripala. Ni bilo več solze v očeh matere, preutrujene, da bi zrle po-slednjikrat domačo hišo. In ko so zavili mimo ovinka, je zažvižgalo v zraku, udarilo je, ter se streslo. »Usmiljeni Jezusi« je dahnila mati, ter se oprijela voza. Nato so se vstavili na mali postaji, kjer je mrgolelo ljudstva; srca je stisnilo, a solz ni bilo več v očeh. Ko se je vstavil vlak, so jim pokazali tiste sive, mračne barake. A kar naenkrat ie France v svojih sanjah zagledal vso lepšo cesto. Ravno takšno, kot mu jo je orisala mati. Prišel je tisti dan, ki je vscvetel kot breskvin cvet. tisti dan poln solnca. na katerega se ic pripravljal že tako dolgo. Pozdrav mu ir poslal topel žarek solnca. zeleneče pobe, hiša tam onkraj mos*a. Že stopa no ('omači grudi, zdrav in močan, kot še nikdar poprej. Dolga je pot, vije se krog dveh Imbov mimo nešteto ovinkov. Kaj je to niemu. snj je danes tisti težko pričakovani dan. Polno sreče je v mjem in samo brezmejno veselje. Neutešljivo hrepenei:- je polje v njem. Ko je prišel na hrib, je zagledal vas pred seboj. Vsa bela in deviška ie ležala v zeleni dolini, podobna je beli roži, ki se je izgubila med zelenje. V Francetovih očeh je zažarelo, mahal je v pozdrav, stegnil roke kot v objem. Zazdelo se mu je, da je kralj in stooal je po hribu navzdol, dostojanstveno, kot se samo kraljem spodobi. Že je dihal vase opojni zrak sladek dišečih smrek in borov, kojih temnomodro senco je tolikrat občudoval ob solnčnem zatonu. Že je spoznal tovariše, vsi oolni veselja in razposajenosti so mu prišli nanroti in vse krog njega je bilo praznično. Belile so se hiše v solncu, raz oken so se priklanjali beli in rudeči nagel ji. V zvoniku je potrkavalo, kot na samo Veliko noč. Nikoli še ni bilo njegovo srce tako vzvišeno in polno milobe kot ta dan. In pomislil je pri sebi: resnično, to je dan nas vseh siromakov, najsvetlejši in najbogatejši. Utošeno si, hrepenenje. Sanje nas vseh, ki umiramo po teh tesnih prostorih. so se uresničile. Nikoli več ne bo teh tesnih sten in mračnih dni brez konca, nikoli več! A takrat, ko je France — kralj, o kralj vseh siromakov, stopil z nogo na most, je zaslišal šumenje zelenih mlajev in veselo plapolajočih zastav v lahkem, a nato v vedno hitrejšem vetru izginjati. Vsa bela in nonosna ie vabila domača hiša — a kaj je to? Za šumelo mu je v ušesih, ves je pobledel. Roke so bile sklenjene, na ustnah še sladek smehljal. Pred njim je ležal most, ki je bil nekoč sijajen, razdvojen, preklan čez sredo, kot pošast. Debeli kamni so zijali, začutil ie mrzloto, ki ga je vsesra prevzela. in mu omamila vse čute. Domača hiša je vabila in on jc stopal, ter padal, padal----------- Zakričal je v spanju, ter se zbudil. »Mati! Mati!« Pristopila je k njemu, mu posušila potno čelo, ter ga tolažila z mehko besedo. Francetova roka je gorela od vročice, očesi sta prosili, ustna šepetala. Čez nekaj časa mu je priigral na ustne smehljaj, iz grozne bolečine porojen, z iskro upa po nečem izgubljenim — smehljaj kralja — siromaka. Iz cikla „RazP°i°ženjaa. L (3.) Iskal sem luči svojih mladih dni ogrevajoče srca nežno cvetje, a kadar tvoje ugledal sem oči, se v mojih prsih prebudil poet je. In v rilem verza srca vsak drhtljaj je izzvenel poln čarov blagoglasja, kol da življenja mojega sijaj bi ne poznal noči več nesoglasja. A vendar včasih... včasih se mi zdi, da vsa v nasprotju kakor dva svetova sva daljna... daljna, žena, jaz in ti... Med nama vez — otrok je zarja nova ! 181 II. (8.) Glej, ti si dala mi otroka dva, krvi in duše moje sliko verno... O žena, Bog naj plača ti stoterno za slast očeta, ki jo sam pozna! In moje bi življenje bilo zdaj brez njih vse pusto, kakor noč je groba, ki ne razjasni solnca jo sijaj, ker luč življenje je — a noč: trohnoba! A jaz življenja hočem! Luč sem pil iz sebe, da jo na otroka svoja enkrat kot Bog ljubeče bom razlil, ker to samo je — oporoka moja... III. (10.) Janko Samec. Sam sem. In tebe blizu ni, ne njih, da bi potrkali na moja vrata z ročico nežno, kol jutranji dih šepetajoči tiho: Ata, ata... A vendar vidim jasno pred seboj, vas, dragi, kot da dalja mogla stene postaviti med vas ni in menoj, ker jaz živim - iz vas ... in vi - iz mene... Iz Temnice na Krasu: 96 letnega starčka peljejo na volišče, da izvrši svojo narodno dolžnost. Kralj Matjaž. Simbolična igra v enem dejanju. — Spisal Josip Ribičič. (Konec.) Napoleon (pride od leve, seže po meču in ga izdere do dveh tretjin). Vehtra in Zlata. Ali! Matjaževa vojska (sc dvigne, seže po orožju in zopet leže.) Svoboda (pride skoro do prestola in se vrne). Napoleon (upre pogled v Perperušo, obstane za hip in odide v desno). Perperuša (kliče za njim). Le giej me, lev, spoznaš me kmalu. In krotak tedaj bo tudi tvoj pogled. (Crez pozorišče letijo srake.) Vehtra (vstane, gre proti levi, prede). Iz veka v vek gre čas in konca nima, skoz nit gre sodba narodu sojena. Zlata (gre za njo). Perperuša (sledi obema). Kralj Matjaž (se zbudi, pogleda naokrog). Vsi spe! (Pogleda v ozadje.) Svoboda tudi! Pevec (mlad paž, z liro v roki, vstopi, gleda začuden Matjaževo vojsko, vpre oči v Matjaža). Matjaž (ga opazuje). Hej. mladič, ki pot ti znana je v zeleno goro, odkod prihajaš, kdo si? Pevec (upira pogled v Matjaža. Zase) Ti moj up teptan, zaničevan moj drug, in vera družica moja, varala me nista: oko resnično gleda, kar srce mi je slutilo komaj. (Gleda naokrog.) Speča vojska, kamenita miza v sredi. (Stopi pred kralja, se nasloni na mi/o. prežeče.) Ti si------- Kralj Matjaž! Matjaž (prikima). Pevec dvigne roki). Matjaž živi! Neverni vi ljudje, ki v grob ste položili nade, čujte: (Se okrene, kaže v desno.) Počakaj, stoj, mladič. Matjaž Matjaž živi! Vsi spe! (Pogleda v ozadje.) Svoboda, tu prišla še moja ura ni! Pevec (žalostno). Prišla še ura ni njegova! Matjaž. Povej, kdo si? Pevec Odkod prihajaš? (Vedno glasnejše). Pesem sem, sem vera, sem priča davnih dni in gledam zdanje; trpljenje, že prestano, nosim v sebi — je sveže, ne zaceli se nikdar! Beseda sem; spomin, ki gre od ust do ust; sem večen, s prvim se rodil in z zadnjim v rodu v grob bom legel. Matjaž (si pogladi brado.) Hm, prečudno bitje si! Odkod prihajaš? Pevec. Od zgoraj! Rod, ki sem mu zvesto služil, zvestobo z nezaupanjem plačuje! Zavrela zemlja je! Izginil mir! Sovraštvo svojo moč slavi! Mrzi soseda sosed; tone sin za sinom, za rodom rod v rdeči gorki reki krvi! In kdor mi vdan je bil doslej kot brat, se me ogiblje, ker, glej, kdor brati se z menoj, je izdajica! Vpehan, poln obupa sem odšel v samoto lepših časov hrepenet. Matjaž. Potrpi sinko, tudi tvoja ura prišla bo! A povej mi zdaj še to: Li letajo še črnosive srake po zemlji? Pevec. Vedno še! Matjaž. Hm, tlaka torej odpravljena še ni? Pevec. Povsem še ne. povsem še ne! Gospoda ukazuje in uboga hlapec! Matjaž. To povej, če veš: Pretaka kri se, ali voda v žilah tlačana? Pevec (žalostno). Kri pretaka se! Matjaž. Tedaj bo sodni dan pred mojo uro! Čuj, spomin si, praviš, pa povej, zakaj zavrela ni še kri v tlačanu? Pevec. Vidiš, ta dobri rod ovčic je zlezel sam v pogubo; — zaupljivost, slepa vera do vsega, kar tujina da, ponos sta zgrizla mu! Žulj se večal je. ponos se manjšal je! Zdaj občuduje trpin sijaj in moč gradu, to delo lastnih žuljev! Večeri se: potan si briše s čela trud: znoči se: predrzne sanje sanja o svobodi, bogastvu in sijaju; ko zdani se. gre gledat v lastni vrt, če sad že prvi je dozorel, da ponese Ka v dar gospodi! Matjaž. Ves še tak je kot nekdaj: čreda ovc, Pevec. ki misli: tak je ptč usode zakon bil od vekov, da „cn volno, drugi škornje nosi. Matjaž. In vendar: močna, silna bi ta čreda bila, če kri zavrela bi! Pevec Pregovor stari nam pravi: je velika naša zemlja, a sloge ni v njej! Matjaž. Zakaj ne gre iskat si lepše, bolj pravične zemlje? Pevec. Ker ljubi staro, mokro še od znoja očetov. Neko čudno moč ima ta zemlja: kdor na njej je vzrasel, nag četudi, reven, suženj premagalcev surovih, je ne zapusti nikdar več. In ko ga rani tujčev bič: na zemljo od bolečin se zvije mu telo; tedaj vsesa se duša vanjo, vroče poljublja jo in novo vez prisega. Matjaž. Da, da, ker manjka ji pastir pogumen, ki čredo bi peljal čez Rdeče morje. Pevec. Rodili so se že veliki, mali, a vsi so legli v grob na lastne nade. Matjaž (udari ob mizo). A jaz ne maram spati večno! Glej, okamenel sem skoro. Solnca hočem! A tvoja govorica mraz je! Led besede tvoje! Idi! Kadar pride moj dan, se mi pridruži, da boš priča svobode zlatih dni, da pel boš poznim sinovom pesem sloge in moči! (Grom iz dalje.) Ah, čuj! Od kod ta grom, bučanje daljno? Pevec. Zavrela zemlja je! Matjaž. Ah, idi, idi! V prsih ogenj se mi vnel je — pol nemir in pol radostna slutnja. Idi, če srak ne nosi zemlja več, se vrni vstajenje roda, ki ga ljubiva oba enako, bova vkup slavila. (Zaspi.) Pevec (odhiti v desno). (Mrak, postave v gori so komaj vidne.) Starka (siva, suha žena, oprta ob palico, stopi iz hiše, pogleda v ozadje, pokima in hoče na klop. Ko zagleda spečega bojevnika na klopi, ga nekaj časa ogleduje, nato se mu približa, počene k tlom in ga stisne k sebi). Aj tukaj si, ti sinko moj preljubi.. a kje so drugi? Saj obljubili so vsi, da vrnejo se kmalu. Bojevnik (se vzbudi). Kdo si? Starka (šepeče). Pst, tiho! če kdo te sliši, bi oba zapodil. Premnogo so jih zapodili že. Veš, prišli so in rekli: proč odtod! Ti tudi! Jim odgovorila sem: Kako naj grem, sem stara kakor zemlja, kam naj gredo, ko vrnejo se z boja brez rok, brez nog, če grem še jaz od tod in tujec v starem domu naseli se? Smejali so se starki in dejali: Odtod! Ej, šli smo, a za prvim oglotn sem se vrnila tebe čakat, kajti golobček kam zleti naj moj drugam, kot k majki rodni zemlji? Vidiš ljubček, pričakala sem te! Pa kje so drugi? Bojevnik. Tvoj sin jaz nisem, starka. Hrepenenje te vara! Starka (ga poboža). Ej, porednež nagajivi! Odvadil šal se nisi še? Še pojmiš: Ko sedel si v naročju mi, še otrok, vprašala sem: čegav si fantek? Moj? IJa koj si moško odgovoril: Ne! In roke si mi krog vratu položil. Porednež! No? Cegav si fantek? (Pritisne ranjenčevo glavo na prsi.) Moj? Bojevnik (ji poljubi roke.) Uboga starka! (Ihti.) Starka. Glej, pa sem te vjeia! Ne jokaj dragi! Vse bo dobro še! Vrnili bodo vsi se! Ali veš, kje so? Ne veš? Povem ti jaz, poslušaj: za fanti šli očetje so, za temi otroci, za otroci vsi ostali: dojenčki, žene, vse je noč pobrala. Ostala sama sem. In dolgo, dolgo premišljevala sem: zakaj so šli? In kam? .. Kar v neki noči jih zaslišim od daleč peti. Vsako noč jih slišim sedaj! In veš, kje so? V hribu tam so skrili se. — Tam čakajo pod zemljo vstajenja! Vsi žive! A sami niso — vse polno videla sem jih, ki šli so odrešenja čakat v tole goro — fantiči, korenjaki, starci sivi. In vsako noč pojo in vedno več glasov je čuti. Bojevnik. Da, junakov mnogo je v goro to počivat šlo! (Se zamisli.) Poslušaj! Imel prečudne sanje sem: Odprla se gora je; v gori kralj Matjaž in vojska vsa njegova spi in čaka. In vile čas so predle. V gori meč junaka čaka. Čudne sanje to! Starka. Ej, niso sanje bile, sinko! Kralj Matjaž med njimi je? In vojska vsa njegova tudi? Spi? Zakaj še spi? Ej, moji fantje pa ne spijo — bdijo, da čas, ki bliža se. ne zamudijo. (Pokaže v' goro. 'Skrivnostno:) Ah, čuj, pojo! Pojo, junaki moji! (Čuje se petje:) Prva bitka gorlička je bila, tu je ljuba ljubega zgubila. Bojevnik. Kdo toži? Starka. Pst! Pojo junaki v gori. (Petje v ozadju.) Druga bitka lvovska je bila, tu je deca otca izgubila! Bojevnik (obupno).) Dovolj! Starka (skrivnostno). Ne plaši jih Pojo! (Iz ozadja.) Tretja bitka soška je bila, tu je inajka sinka izgubila! Bojevnik (položi glavo na klop);. Zakaj ne dajo mi umreti v miru? Starka Tam majka sinka izgubila je? Nobena majka tega vam ne bo verjela, pevci moji! V goro šli so sokoli moji, v temno goro čakat vstajenja! Ah, ko prihrumeli bodo junaki v jeklenih vrstah iz gora: se tresla zemlja bo. nebo smehljalo! (Se nasloni na palico, napol v snu.) Ej. bliža zora se, junaki moji! (Zaspi.) Bojevnik. Se tresla zemlja bo, nebo smehljalo! (Se zamisli.) Vile predejo, kakor v začetku dejanja. Gora se odpre. Vojska spi. Vehtra. Kedaj bo konec teh krvavih niti? Perperuša (je uprta na palico in gleda prejo). Kadar bo rod tlačanov izumrl! Zlata. Izginil hlapec bo, a rod ostane! Vehtra. V svobodnem solncu se bo grel! Perperuša. Izginil bo s sveta kot nepotrebna golazen! (Pokaže na spredeno nit.) Glej, vnela se je zemlja in plamen šviga do neba! Najlepši junaki mro. Na vzhodu ljuba ljubega zgubila, deca otca, na jugu majka sinka zadnjega! A kdcr ostal je, hira, otopel od groze ves v obupu ždi in čaka, da smrt ga reši! Zlata. Iz krvi prelite junaki novi bodo vstali, jeklo bo pest in grom korak! Vehtra. In spredaj — Perperuša Nesloga bo, kaka! Vehtra (s povdarkom). Bo sloga, bratstvo! Le glej, moj rod budi se, vstaja! Perperuša (se vznemirjena približa predivu). Ah! Zlata. Poglej! Pod lipo z liro v roki poje mladenič mu o slogi, bratstvu, stare spomine zbuja. Perperuša (hoče proč, a se vrne in gleda spredene niti). Vehtra (vstane). Dvigajo se roke k prisegi! Perperuša (odhiti v levo). Zlata. Rok, kot listja, trave! Vehtra. Ah! še iz grobov se roke dvigajo. Zlata. Moj rc-d budi sc! Vehtra. In junake zbira! Zlata. Se vrača ljubi k ljubi, otcc k dcci-in, sinko k majki! Vehtra. Ah, naprej, naprej junaki! Vehtra - Zlata. Ho svobode, do svobode! Bojevnik (Vstane, opotekajoč se približa meču in g;i hoče izdreti. Pade na kolena, a meč gre težko iz nožnice). Kralj Matjaž in njegova vojska (se vzbuja). Pevec (priteče od desne). Ves rod kleči in moli pod goro! Kleči in moli — čaka, da bo nebo vrnilo mu junaka! Matjaž, napočil dan je tvoj! (gre in pomaga bojevniku izvleči meč in si ga prisvoji.) Na noge! Meni meč! V boj! V boj (Pokaže z mečem v desno.) (Čez prizorišče lete srake in padajo pred odprto goro na tla.) Matjaž (se oborožuje.) Že gre Junaki! Naša moč je: sloga! Junaki! Naše geslo je: svoboda! (Pelje vojsko v desno. Vojska poje v strnjenih vrstah:) V boj za rod teptani! Naša moč je sloga, naše geslo je svoboda! V boj za rod teptani! Svoboda (sede na prestol in razprostre roke za Matjaževo vojsko). Bojevnik (jc bil padel na tla, ko je šla vojska mimo njega. Izteguje roke za njo.)' Starka (se vzbudi. Vrže palico od sebe, se vzravna in dvigne roke.) Matjaž, Matjaž je vstal! Oj. pokleknite, molite, božji vi ljudje, molite! (Pade na kolena in se skloni do tal.) (Svetloba bledi, gora se zapre.) Samaritanec. (od leve se vstavi pred bojevnikom). Tovariš! Bojevnik (dvigne glavo). Na kolena, kralj Matjaž jc vstal, nevernik, na kolena! Samaritanec (ga dvigne). Vstani, kerakov par do ceste samo! Bojevnik (se da odpeljati v desno).. Nevernik, poklekni, moli, kralj Matjaž je vstal! (Kaže v desno.) Poglej tja: oživela je dolina! Bolniki vstajajo, cele se rane, slabič v junaka se izpreminja — zemlja se trese, poka; iz grobov mrliči hite. In kdor ne more iz groba, kliče: »Še mojo smrt maščujte«. Moli, moli, nevernik! Matjaž, odrešenik je vstal. (Odide.) Starka (mrmra). Molite, božji vi ljudje, molite! (Pogleda kvišku in se začudi:) Odšli so — name pozabili so. (Razprostre roke v desno.) Matjaž, Matjaž, odrešenik ti naš: ko tmine onstran gor premagaš, se vrni: še tej koči solnca daj! Rdeče lilije. (Moji mladosti spominu K. S.) Sama sva bila, oj čista sama in ni bilo žalostne misli med nama. Moja roka objela je tvoje telo, moja duša je zrla v jezerno oko. Tam cvetla planjava je lilij rudečih, kot morje bolno vse od vetra drhtečih, na koncu planjave se dvigal je križ in na križu ? — Strašan paradiž ! Sama sva bila, oj čista sama in jezero solz je bučalo med nama. Henrik Hebat. Zgodovina ponarodele pesmi. — Dr. Joža Lovrenčič. Pred petdesetimi leti. V Tolminu je poklical 1860. dr. Lavrič »Čitalnico« v življenje in započel s prosvetnim delom: predavanja, petje — »besede« so bile na dnevnem redu in budile ljudstvo. Iz Tolmina je šel Lavrič v Ajdovščino in tudi tam osnoval čitalnico. Ko je prišel 1870. v Gorico, je postal duša goriške Čitalnice in osnoval pol. društvo »Sočo« z istoimenskim glasilom. Čitalnice so oživele še drugod po deželi, kakor v Solkanu, Kanalu, Kobaridu itd. in budile narodno zavest, ki so jo krepili in utrjali veličastni tabori: Sempaski 1. 1868. z 10.000 udeleženci in 1869. tolminski, sežanski in bii-janski tabor. Kakor v čitalnicah in pri »besedah« je dr. Lavrič nadaljeval prosvetno deio s svojimi številnimi članki v »Soči« nad črto in pod črto. Pri svojem vzgojnem delu ni prezrl ne mladine-dijaštva, kateremu je posvečal posebno skrb — saj je celo na gimnaziji učil govorništvo brezplačno in koncem leta obdržaval javne nastope svojih gojencev — ne našega ženstva, katero je v »Sočinih« uvodnikih budil in dramil in klical na delo. Ne brez vspeha. Pavlina Doljakova (poznejša Pavlina Pajkova) se je oglasila pod črto s svojimi prvimi pripovednimi poizkusi. In lepega dne ji je sledila Katica Staničeva iz Kanala. »Soča voda ••• Fr. Dobnikar: Risba. Kanal je bil do 1860., ko je začelo narodno Ribanje, čisto mlačen. Industrija — tkalci — je bila v tujih rokah in po gradili so se šopirili tujci. Pa je prišel Kanalec — Lavričev učenec in oboževatelj njegov — šestošolec Josip Kocjančič (1849—1878) in začel orati ledino. L. 1867. je ustanovil »Čitalnico« in nastopili so z igro »V Ljubljano jo dajmo!« in z dijaškim pevskim zborom, (med katerim so bili Kocjančiče- vi prijatelji poznejši dr. Lisjak in poznejši kranjski drž. zborni poslanec in odborni svetnik dr. And. Ferjančič). Čitalnično delovanje je dalo trgu koj drugo lice in slovenska pesem, ki jo je sam Jos. Kocjančič tako gojil, je med Kanalci poganjala kakor roža v vrtni gredi. V Kanalu je ta čas živela Katica Staničeva, (učiteljica, če se smem zanesti na poročilo g. Hilarija Vodopivca, inšpektorja v fin. ministrstvu v Belgradu). »Soča voda je šumela « Slišal sem jo peti in pel v goriških gorah, v lepih go-riških dneh in večerih, ob 'naši Adriji v Trstu, v Ljubljani sem jo slišal in v Belgradu smo jo peli. Kamorkoli gre naš človek, gre Soča-voda ž njim in se oglasi tiho žalostno in vse naše hrepenenje je v nji. A kdo misli ob 'njej na goriško življenje izza sedemdesetih let? Rekli so — sodobniki so izumrli, da bi vedeli za njen postanek. Gospod Janko Leban, učitelj in pisatelj iz Kanala je še zastrto pokazal ob spominu na Jos. Kocjančiča na postanek »Soče-vode«. V »Novih akordih« (XII. št. 3—4 1913) piše v biografiji komponista Josipa Kocjančiča, ko označi njegovo zunanjost in značaj, pod črto: »Neka Kocjančičeva rojakinja, ki je tudi zdaj ni več med živimi, mu je pos-svetila celo pesem, ki je bila 'natisnjena svoj čas v podlistku goriške »Soče«. Pesem pričenja tako: Soča voda je šumela, mesec svetlo je sijal: jaz na oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal. Žal, da daljnih kitic nisem mogel dobiti. (»N. A. št. 19.) Po mojih virih pesem ni bila namenjena Kocjančiču, nego nekemu gospodu, ki živi še danes in zavzema eno najuglednejših mest na Primorskem. Primerjaj moj odlomek. »Soča voda je šumela« v letošnji »Mladiki«. Lebanovi opombi pristavlja urednik »Novih akordov« Dr. Gojmir Krek sledečo opazko: »V raznih zbirkah narodnih pesmi (tako pri Žirovniku. V štev. 25. Bajuku Odmevi II. štev. 9., Gerbiču II. štev. 49.) je gori navedena kitica, samo z varianto »Ti pri oknu si slonela, ko sem jaz slovo jemal«, zabeležena kot »narodna« pesem, in sicer v vseh treh omenjenih zbirkah z isto melodijo. Žirovnik beleži še 3 kitice, Bajuk še dve razen gori reproducirane, 3. Bajukova in 4. Žirovnikova sta bistveno enaki; 2. Bajukova in 2. ter 3. Žirovnikova se razlikujejo po vsebini. Melodija je vse kakor vsaj ponarodela, čegavo je besedilo in čegav napev, če ni zadnji sploii naroden, da je napev furlanski po oni Ouand che lavi o čemer pa g. Marij Kogoj dvomi. Ugotovitev izvora melodije, ostane tedaj še odprto vprašanje! »Čegavo je besedilo?« — »Neke Kocjančičeve rojakinje, ki je zdaj tudi ni več med živimi....« Kocjančičeva rojakinja je Katica Staničeva iz Kanala. V Gorici 20. marci ja 1873. »Soča« št. 12. tečaj III. je izšla. Pod črto v prvi koloni »listka« je natisnjena pesem Slovo. Soča voda je šumela. Mesec svitlo je sijal. Jaz pri oknu sem slonela. Ko si ti slovo jemal. In zdaj vselej ko velika Soča na večer šumi. In ko lune svitla slika Iz vode se zablišči. Vselej te na mostu stati Vidim v duhu pred seboj. Veličastni mesec zlati Razsvitljuje obraz tvoj. Vidim te, kako desnico Znancem daješ za slovo: Meni pa si dal levico. In še to le prav — hladno! Nij se tebi zdelo vredno. Da podal bi desno bil: In spomin na te bo vedno Dušo mojo žalostil. Kolikrat se jaz spominjam Na ta žalostni večer. Solze grenke si utrinjam Vedno, zmirom, v eno mer! K. Pesem je bila 'natisnjena in šla s »Sočo« v slovenski svet in ugajala »čitateljem in čitateljicam« tako, da je dobila kmalu svoj napev in ponarodela. Marko Bajuk jo je napisal že 1. 1899 v Šmarji na Dolenjskem in se glasi tako: Soča voda je šumela, mesec je na nebu s’jal. jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal. Drugi si podal desnico in poljubil jo sladko, meni pa si dal levico pa še to tako hladno. Milo luna je sijala, bled mi gledala obraz, zadnjič roko sem ti dala. zadnjič, ah, za večni čas. Mnogo let je že preteklo, kar izginil je moj raj. srce takrat mi je reklo, da ne prideš več nazaj. V tujem kraju zdaj prebivaš, oh kak srce me boli! Tamkaj z drugo srečo vživaš, moj spomin t’je ne kali. (Napisal v Šmarji >na Dol. 1. 1899.) (Nar. pesmi štev. 1.) (B.: odmevi II. št. 9.) Žirovnik pa nam jo podaja tako spremenjeno: Soča voda je šumela, mesec je na nebu s’ jal, Ti pri oknu si slonela, ko sem jaz slovo jemal. Drugim dala si desnico, poljubila ga sladko, ' meni dala si levico pa še to tako hladno. Mila luna je sijala, bled mi gledala obraz, zadnjič roko s’mi podala, zadnjič oh za večni čas. »Nar. pesmi z napevom«. V. zv. Lj. 1910. Tako se je pesem razširila med ljudstvo in se tudi spremenila. Zabrisan je v variantah krajevni kolorit kanalski 2. in 3. kitice in osebno neposredno doživetje »slovesa« se je izobličilo v tipično slovo ljubezni. V Levčevem izvodu »Soče«, ki ji Je bil za časa supliranja na goriški gimnaziji urednik, sem dobil pod pesmijo »Slovo« z njegovo mko pripisano ob šifri K: Katica Staničeva v Kanalu. Temnica-Kostanjevica: Spomenik, ki so ga sezidali na mestu, kjer je biio vse opustošeno in so ljudje brez strehe in brez kruha. Življenja laž in resnica. Spisal Jens Jorgensen. In postal sem vse, kar postane človek v takem ciganskem življenju, okrog stražnih ognjev, pri popivanju... Postal sem nepošten in nezvest, zavisten in škodoželjen, zloben in pohoten... Moje življenje je postalo neredno, kakor življenje pajdašev — veriga, skovana iz enega zlatega prstana in iz deset svinčenih ... Dušo sem ovijal z verigo, in njene niti so bile majhne laži in previdna sleparstva, nedolžna obrekovanja in skrajne nezvestobe ... Bil sem kakor udirajoč pesek, tla, ki ni mogel nihče zidati na njih, in povsod okoli mene se je razprostiral le udirajoč pesek in nestalna tla. Postal sem majhen pobeljen grob na nrostranem grobišču, kjer so ležale pokopane duše vseh — malenkosten, brezpomemben človek, ki ni ljubil nikogar in ni nikomur dobro želel — malenkostno, suho in samoljubno srce. pobeljeno z vljudnostjo, zavito v luščino zunanje ljubeznivosti ... ... In tak sem se zazdel samemu sebi oni večer, ko sem poslušal ono cerkveno pesem — tak sem postal jaz, iaz, ki naj bi obvaroval svojo dušo ... Bilo je, kakor da bi me priklenila v nočni samoti neka mogočna roka samega nase, in me silila, da sem upiral pogled v lastni obraz. Upiral sem se mu. bil sem okoli sebe in mu liotel zbežati. Klical sem vse zlobne sile na pomoč — skušal sem osvoboditi voljo in pohiteti, tja v večer, poln svetlobe in življenjskega hruma —< tja k stražnim ognjem ciganskih taborov — ven. k popivanju, kjer ie romala steklenica žganja med tovariši iz roke v roko —^ven. k svetlim, dima in onoia polnim krčmam, z divjimi dekleti in bučečo godbo — ven. k udobnim omamam in k zakrknjenosti ... Toda močna, čvrsta roka me ni izpustila. in nisem se mogel iztrgati osamelosti in zoprnim slikam lastne duše. V duhu že vidim, kako boš na tem mestu zmajal z glavo, se nasmehnil morda in rekel: »Toda moj Bog, saj navsezadnje ni bilo vse skuoaj tako strašno! Saj smo živeli vsi kolikor toliko neredno in vendar si domišljujem, da smo kljub temu ravno tako dobri ljudje kot dobr! umetniki!« Moj dragi, dobri prijatelj — da, tako smo mislili mi vsi — to nam je nekdo natvezel in verjeli smo mu v lastno pogubo, ker to ni res. Stari Goldschmidt le imel prav, ko je učil svojo »popolnoma nazadniaško moralo« (kakor je nekdo zapisal ob njegovi smrti): naj si nihče ne oblati svoje bele obleke. To ie bilo skrajno nazadnjaško, a dal Bog, da bi mi verjeli rajši temu resnemu oznanjevalcu N e-m e z e, kakor pa modernim zofistom, ki navajajo lehkomiselni svet k takemu počenjanju, kakor da bi ne bilo nikakih zakonov vzročnosti. Da, greh ostane greh, kljub vsem sofizmom, in plačilo za preh je smrt. Gorje nam. da smo priš,i do tega spoznanja tako pozno in no tako bridki skušnji — in gorie onim. ki so nas navajali k slabemu »Ni mogoče, da bi nrešuštniki in pijanci prišli v kralievstvo božje«, in ti krivi preroki so z besedo ^zgoifli rod orešuštnikov in pijsndev! Dvomim. da bi mogli to tajiti. Na njihovih poteh je dovolj nrič — prič. ki se v smrtnem boju krčevito oklepajo steklenic s Strunom in samokresov. Ne vara me več, da se lepšajo z izbranimi besedami — da nrodaša.io nenravnost svobodo duha in razuzdanost za oliko. Opazoval sem njih počenjanje Iz nenosredne bližine, in vem. da se v navadnih pogovorih nikakor ne noslužuieio takn uerlajenih izrazov. Tedaj daiajo vs-^ki1 stvari njeno nravo ime. Takrat sc nokaže preh v vsR.i svoji nagoti in nesramnosti in ne skuša — kakor takrat, ko ?a v leni fo>*mi nošljejo v mesto h lahkovernemu občinstvu — kako bi preveril sebe in druge, da je nravzaprav le on naj-nlemenitejša čednost. Vse besede so >e nozlačene fraze — pesniška šminka nr« uvelih licih nregrehe. Ah. ko bi nn bil nikdar verjel onim sleparjem nikdar hi ne bil doživel one^a jutra. onek in si obesil okoli vratu primeren red, veliko zvezdo s šestimi žarki, v sredini palma, okoli nje pa napis: Ljubezen do svobode nas je pripeljala sem. To je »hiimanitctnl red afriškega odrešenja«, podeli ga republika onemu, ki plača. Za petdeset dolarjev postane vsakdo »vitez Liberije,« za tristo pa »veliki oficir«. Da se pa redovi bolj razširjajo, ima republika v Barceloni lastno pisarno, kjer prodaja te časti. Mimogrede nas je finančni minister naprosil, naj doma agitiramo za nakup redov, najbrže so blagajne prazne. Ko smo se poslovili, nas je minister prosil za prežo tobaka. Srečna država! Vsebina dvanajste številke: LEPOSLOVNI ČLANKI: V a m p i r. Spisal dr. Fr. Detela. (Dalje.) Otrokove sanje. Črtica. Spisal J. K. Baudaž. Kralj Matjaž. Spisal Josip Ribičič. (Konec.) POUČNI ČLANKI: »Soča voda...« Dr. Življenja laž in Jens Jorgfensen. PESMI: Josip Lovrenčič, resnica. Sp. Noč v stepi. (Ivan Matelič.) Iz cikla »Razpoloženja« (Janko Samec.) Rdeče lilije. (Henrik Hebat.) Za naše malčke. Kralj Matjaž. (Vida Jerajeva.) Iz naše književnosti: Pavel Golia: Pesmi o zlatolaskah. Iz knjige »Pesmi o zlatolaskah: Na trojki. Mračno mladoletje, Poznam roko. Vrtec. TO IN ONO: Književnost in umetnost: Merežkovski, Endre Ady., »Savremenik«, Rabimdranath Tagore, Kralj Matjaž, Almanah, Mentor. Drobiž: Dume (Henrik Hebat) Dogodbice: Zamorska republika. MLADIKA Izdaja dne 15. in 30. vsakega meseca. Izdaja jo Katoliško Tiskovno Društvo v Gorici. — Tiska Narodna Tiskarna v Gorici. — Stane na leto 16 L, pol leta 8 L, četrtletno 4 L. Denar se pošlje naprej. — Posamezne številke po 1 L. Za inozemstvo, tudi za Jugoslavijo, stane 20 L. letno. Uredništvo in uprava je v ulici Carducci 4. Urejuje: FRANCE BEVK. Listnica uredništva. S to številko smo končali prvo polletje. Dali smo, kar so hoteli sotrud-niki in naročniki, brez njih ne moremo storiti ničesar. Potrudili se bomo tudi v drugem polletju, da bo list zanimiv in bo podajal (Jobrega gradiva, vsakemu nekaj. Dobili smo novih prispevkov, ki nam bodo delali čast.- Tudi na poljudne znanstvene sestavke se bomo bolj ozirali. Za ženske otvo-rimo poseben kotiček. Pozabiti pa ne smemo, da more list uspevati le tedaj, če so urednik, sotrud-niki in naročniki drug drugemu zvesti. Obnovite naročnino! Listnica uprave. Poravnajte naročnino za drugo polletje, sicer Vam bo list ustavljen. Nove knjige. Malčki in palčki, zbirka mladinskih pesmi naših najboljših pesnikov. Uredil France Bevk. Izdalo K. T. D. v Gorici. Str. 112. Cena broš. L. 3, vez. L. 4. — Ovitek je risal Franc Kralj. Pavel Golia: Pesmi o zletoloskah. Izdala In založila Slovenska Matica v Ljubljani, 1921. — 94 strani. Vez. 30 K. Fr. S. Finžgar: Pesmi življenja. Izdala in založila Slovenska Matica v Ljubljani, 1921. — O knjigi bomo še izpregovorili. Vez. 30 K. Anton Melik:' Jugoslavija. Zemljepisni pregled. (Pota in cilji.) Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1921. 284 strani. Listi. Zora - Luč, št. 9—10. Prinaša pestro vsebino, med ostalim tudi mnogo slovenskih člankov. Njiva, 11. zvezek: Metod Dolenc. Temeljna načela za naš edinstveni kazenski zakonik; — Alojz Zalokar: Načrti sanitetnih zakonov; — M. Ambrožič: Narodna telesna vzgoja; — A. Druško-vič: Država in izseljevanje. — Listek. — Pregled. — Dnevnik. »Hrvatska Prosvjeta«. Vsebina 7. številke: K. Krstič: S mora. — Dr. Juretič: Socialno ekonomski problemi ustava. — K. Krstič: Hteo bili. — M. Matulič: Ujedinjenje Njemačke. — L. Katič: Dioklecian v Solinu. — K. Krstič: Uspomena. — Dr. V. Deželič: Naše mete i putovi. — S. O.: V protuletna jutra. — Sudeta: Što če meni? — Djc-ca. — M. Sakič: Zatreperila zvijezda. — Pregledi. Litanije poljskega naroda. Kyrie eleison! Kriste, eleison! Bog Oče nebeški, — usmili sc nas! Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog, sveti Duh, Sveta Trojica, edini Bog. Poljske, naše očetnjave, Naroda mučenikov, Ljudstva Tebi vernega, usmili sc Jezus, neskončno usmiljeni, Gospod! Jezus, neskončno močni, Jezus, Angelj velikega sveta, V Gorici, dne l5. junija 1931. Poštno tekoči račun št. 50. cevi ji LAdrija” S „Ge»ljarsIia zadruga" v Mirnu pri Gorici._ | Edino domače podletie te stroke # Izdeluje in ima v zalogi vedimo 98 raznih vrst čevlj JjjS vseh velikosti in za vsak stan. nj" Čevlji nagega izdelka so delani lično in trpežno, ter se za izdelavo rabi samo * t ^ Pazite na $ varstveno $ znamko, ki je vtisnjena $1 na podplatu ^ ali nadplatu. t t prvovrstno, lično in trajno usnje. Kaka druga primes je izključena. | • $»51 -'9.v Ako čevlji nimajo znamke, niso naš izdelek. Varstvena znamka. Čevlji našega izdelka se lahko naroče naravnost iz tovarne v Mirnu pri Gorici ali kupijo v naših prodajalnah : v Trstu, Via Rettori, št. 1 blizu magistrata, v Gorici, Corso Verdi 32, v hiši Centralne posojilnice. Zahtevajte čevlje „ADRIJA“ pri vseh trgovcih. Trgovci so dolžni prodajati naše izdelke po od zadruge določeni ceni, pomnoženi za poštnino. Na zahtevo kupca moraio trgovci pokazati originalni, tiskani cenik »Čevljarske zadruge". V krajih kjer trgovci ne drže čevljev našega izdelka, se iščejo zastopniki v svrho naročanja za privatne stranke. — Zastopniki dobe za svoie delo primerno odškodnino. , Zadruga je izdala, nov bogato ilustriran cenik, katerega pošlje na zahtevo brezplačno. Vsi dopisi in naročila naj se pošljejo na naslov; „Čevljarska zadruga*1 v Mirnu pri Gorici. Vprašanje Irske: od Angležev požtjano irsko mesto Mellon:, Vero v Tebe in zaupanje v nas same, Upanje v zmago poštene pravice naše, Ljubezen do Poljske, domovine naše, Vrlino, modrost, strpnost in vse darove svetega Duha, Da služimo Tvojemu kraljestvu na zemlji, Svobodo, slavo in srečo. Po svojem rojstvu — velikega junaka obudi nam. Gospod! Po svojem najsvetejšem življenju — nauči nas živeti dobro! Po svojem križu in trpljenju — daj nam potrpežljivo prenašati muke! Po svojem slavnem vstajenju — iz teme groba dvigni nas, Gospod! Po svojem čudežnem vnebohodu — močno, veliko in srečno domovino, daj nam, Gospod! ■ Po poslanstvu svetega Duha — duha svojega pošlji nam, Gospod! Po čisti žrtvi kraljice Jadvige — Poljsko naSo zopet zedini, Gospod! Po čednostih naših velikih očetov — daj nam znova zaslužiti si blagoslov Tvoj! Dog Piastov, Jagelonov, Sobieskih, uog svečenika Kordeckega in Koščuškov-ne — zapusti nas, Gospod! .Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, Gospod! .Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili sc nas, Gospod! K.vrie elcison, Kriste eleison! Jezus, usliši nas! Mati, usmili se nas! I Posvečeno istrskim mučenikom. Prevod po »ArehU 1918, 372. Sveti Stanislav, zavetnik Poljske, — Sveti. Kazimir, zavetnik Litve, Sveti Mihael in Jozafat, zavetnika Ukrajine ^ ra Sveti Ivan Kenty, c Sveti Ivan z Dukle, S Sveti Stanislav Kostka, zavetnik mladine, •- Sveti Ladislav, zavetnik Varšave, £ Sveti Vojteh, Blaženi Peter Skarga, prerok poljski, Sveti poljski pričevniki, mučeniki in bojevniki: prosite za nas! Sveta Ivana, zaščitnica. pravične vojske, prosi za nas! Marija Bogorodica, kraljica poljske krone, prosi za nas! Iz naše dolge in težke pokore, Iz suženjskih okovov, Duha nesloge, ,0 V uri pogibelji, reši’nas, o Izkušnjave k izdajstvu. Gospod! Zlobe naših sovražnikov, Naših grehov, Zlobe zavisti in vsakršne zle volje; Večne smrti, Krivice kraljev naših, Krivice magnatov naših, Krivice vitezov naših, Krivice šlahte naše, odpust, nam> Krivice pastirjev naših, Gospod! Krivice ljudstva našega, Krivice očetov naših, Krivice bratov naših, Krivice celega naroda poljskega, Glas krvi mučenikov naših, Glas krvi vojakov naših, Jok mater, žen iti detet, Stok iz moskavskih ječ, « Jok otrok, tepenih radi poljskega »Očcnaša«, Bolest kmetov, pregnanih z dedne zemlje, Vzdihovanje delavnega ljudstva, ki ga zatirajo, Žvenket naših verig, Uganke. 1. Uganka. 1 2 3 4 5 1 a a_ a I 3 1 a — igra 2 a b j č i kralj Hunov 3 i i i’ k k : --- stan 4 k 1 1 0 0 suroveži je nimajo 5 r r r t 1 _-= ta, ki lovi kače 2. Nova uganka. Eden, dva in tri drevo je: Dobro je za zdravje tvoje, mnogo v brestu jih vdobiš. Da pa tri in dva in eden človek hi ne bil nobeden, mislim, tudi ti. želiš. 3. Rebus. (Domen.) ca ie vol ami n O noč Kdor razreši vse tri uganke in pošlje pravilno rešitev do 12. julija ter bo izžreban, dobi v dar novo Einžgarjevo dramo »Razvalina življenja«. REŠITEV UGANK V 11. štev. 1. Tržne cene pred vojno: Bistra hči planin. 2. Uganka: Črka »t«. 3. Enačba: Pod nami in nad nami iz z nami , je Bog. Pravilnih rešitev je prišlo 43. Žreb, je določil j;dc. Manica Pirnat, učenka, Idriji. Kratkočasnice. Zamotana zadeva. Sodnik (tožitelju). »Toženec pravi, da lahko priseže, da ni niti roke položil na Vas«. T o ž i t c 1 j. To je res. Zato me je pa z nogo tako obdelal, da se tri dni nisem mogel ganiti. Na sodniji. »Povej mi, Jaka, ali zdaj smem nositi ukradeno uro, ko je izpričana moja nedolžnost?« Kdaj je človek pijan. Oče in sin sta šla iz gostilne. Sin je vprašal očeta: »Slišiš, oče, kdaj človek ve, da je pijan«. — Oče je pomislil in dejal: »Če vidiš ona dva gospoda, ki nama gresta nasproti, dvakrat, tedaj štiri«. — »Oče,« se je oglasil sin, »saj to je samo eden«. Na koncertu. Mož ženi: »Kakšne komedije delaš s koncertom. Jaz si enostavno zamašim z bombažem ušesa, pa je vsega konec«. Imenitno. »Če je naša gospoda kdaj v denarni zadregi, tedaj aranžira veliko pojedino in povabi silno mnogo gospode«. »To je vendar ravno nasprotno«. »Ne. Pri trgovcu in mesarju itak zapišejo, mojo napitnino pa vzamejo kot posojilo«. Na zborovanju. Govornik (dvema gospodoma, ki sc v bližini odra ves čas pogovarjata). Ali naj preneham govoriti? Eden gospodov (čisto mirno). Ni treba; naju popolnoma nič ne motite! Na ženitovanjskem potovanju. O 11 a : Povej, mi, kakšno bi ti bilo zdaj življenje brez mene? On (mirno). Cenejše. Ni kaj reči. »Vaš sin Vam dela obilo veselja, kaj ne, gospa Sova«. Oh, da; čeden je in varčen; če je jabolka, tedaj jih sprva olupi, nato pa poje še olupke«. Učeno. Gospa pl. Sova o koncu sveta: «... in naša zemlja se bo zdrobila v milijarde in biljarde atomov«. Zadrega. »Ti, posodi mi petdeset lir. Jaz sem pozabil svojo denarnico doma«. »Žalibog, da nimam toliko denarja s seboj;, toda dam ti dober svet, kako prideš do njega. Tu imaš eno liro, stopi na tramvaj in pelji sc domov po svojo denarnico«. Priden. »Vi pravite, da ste bili pet let na onem mestu, kjer ste bili zelo pridni, da so bili z Vami zadovoljni? Zakaj pa ste šli proč?« »Bil sem pomiloščen«. Zmaga. Sin: »Oče, zakaj pa slikajo zmago v^dno kot žensko?« Oče: »Ko boš poročen, boš že videl«. Otročje. »Čuj me, Peterček. Jutri pride stric Šimen k nam na kosilo. Da ne boš govoril o njegovih la- l seli«. — Drugega dne, pri mizi: »Toda, mamica, Ti si dejala, naj ne govorim o laseh strička Šimna — saj jili nič nima«. Politični pouk. »Kako se imenujejo ljudje, ki smatrajo lastnino svojega bližnjega za svojo lastnino — Ki brezobzirno vzamejo vse, kar so drugi izumili In izdelali?« »To so — komponisti«. Skrivalnica. Kje je sveti Jurij? Žrtri se, žuri, pred votlino je zmaj! Kje je sveti Jurij, ki ga premaga naj? Soriško zvezo gospodovih zadrug in društev v Gorici . registrovana zadruga z omejeno zavezo v Gorici, Corso Verdi 32, I. nadstr., uraduje vsak delavnik od 8. do 14: stranke se sprejemajo le do poldneva. Andrej Mavrič, {$“4» Gorici, Gosposka ulica 11 (Via Carducci), se najtopleje priporoča slav. občinstvu v mestu in na deželi, posebno pa preč. duhovščini, za obila naročila, katere izvršuje točno in po znižanih cenah. — — — Satira. f39'7 Inozemska satira. Ta slika nam kaže, s ko-lisim jedkim humorjem so gledali tujci na spor med Jugosloveni in Italijani glede jadranskega vprašanja. Lojd 2orž drži oba huda nasprotnika na vrvici in jima skoraj ni kos. Satira se seveda nanaša na čas pred rapalsko pogodbo; danes bi morala biti drugačna. V koliko? PflVEL NETZBflNDT OTVORITEV ZOBOZDRflVNlSKEGfl flT,ELj£jfl USTANOVLJENEGA 1900 SPREJEMA OD GORICA 9-12, 14-17 UL. DANTE 12-PT ooooooooo^>ooooooo $ o > C3 "t* c ° (D £ > cu 2 C/) N «3 Oglejte si pred nakupom veliko zalogo vsakovrstnega pohištva, v kateri je %£- nad 50 kompletnih šob priprostih in najfinejših. Kompletne spalnice od 2000 Ur naprej. Za obilen obisk se priporoča U> I { O s €3HE>0€J"0000 Via Carducci 14 (Gosposka ulica). >1/5 o o 5 'a « -5o (D V) 'S s "J i a = m jl< il»čtt -3u Ai/~iiY. t. ijT» .*y.~y. /T\.y. /v■ ~>CD^'X>'X’W T^Ct^rC COr “•x>X111PV*/««IQC>(X> *»,3Pw*3?‘S»,X>W rWTT®®®^,TT‘v®'Il|3P oQP®| PODRUŽNICA LJUBLJANSKE KREDITNE BANKE :: V GORICI, :: \ * Corso Verd „Trgovski Dom.“ ®®®če Telefon št. 50. ®®®® Brzojavni naslov: Ljubljanska banka. Delniška glavnica CENTRALA: Rezerva SHS SHS kron kron 50 milijonov. LJUBLJANA. 45 milijonov. PODRUŽNICE: Brežice, Borovlje, Celovec, Celje, Maribor, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst. Obfestuje vloge na knjižice po 4u/0- Na daljšo odpoved vezane vloge . po dogovoru. Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. Uradne ure za občinstvo 8‘/2-12 in od 3—5. Ob sobotah popoldne, ob nedeljah in praznikih se ne uraduje. -sam m Veletržca z vinom BRflTfl HBIL5H gorica Via S Antonio 4 in na Kornu št. 8 (prej Kaučič) prodajata na (iebeio navadna : vipavska, istrska, bliska, dalmatinska, furlanska in italijanska vina ; fina vina in šampanjce v butiljkah, maršalo ; raznovrstne likerje, kakor : Fernet Branca, Cognac ; razna žganja (tudi rja drobno), Vermouth in špirit. M JZ ™ ^ 1 ^ ^ . OELIHffl ZALOGA MAIiUFAHTURNEGA BLAGA . Jv ram e i <.,<*»„ 0 ■** **>*<>. GORICA, VIA RASTELLO 34- I Volneno in bombažasto sukno — *a moške in ženske. --------- Velika izbera perila, šifona, raznovrstnega platna za rjuhe, brisač vsake vrste, serviet, belih in barvanih namiznih prtov vsake velikosti, žepnih robcev, volnenega, bombažaslega in sukanega blaga za blazine, volnene in bombažasle odeje, bele in barvane posteljne prevlake, z volno napolnjene in s klotorn raznih barv, volnenim porhatom, zefirjem. eta-minom in batistom prevlečene odeje. Š Velika izbera i potrebščin za krojače - - in šivilje - - Obleke za moške, dame in otroke. Bele in barvane moške srajce in spodnje hlače. \ Sprejemajo se tudi umerjena naročila oblek in perila za moške, dame —- in otroke. - i)