POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI

M C M X X X V I I I

LETNIK V

ŠTEVILKA 3

MESTNA
ELEKTRARN
LJUB L3 AN S

V svoji prodajalni na Mestnem trgu št. 2
ima bogato zalogo lestencev, namiznih
svetilk, grelnih aparatov, likalnikov motor¬
jev in elekhričnih štodilnikov, žarnic in sploh
vsega električnega materiala. Za popol¬
noma elektrificirana gospodinjstva nudi
električni tok po izredno nizkih cenah

Izvršuje vse električne instalacije z«luč
in moč najsolidneje in po najnižjih

Posebna cl^^za ogreval-
nike vode^^ nočni tok
IJp^par za kilovatno uro)

Ravnateljstvo Mestne elektrarne: Ljubljana, Krekov trg št. 10

Prodajalna Mestne elektrarne v Ljubljani, Mestni trg št. 2 (magistr. poslopje)

MARIJI A' SPOMENIK NA SV. JAKOBA TRGU V LJUBLJANI


C JANČIČ

KRONIKA

SLOVENSKIH MEST

ŠTEVILKA » (" y LJUBLJANI. MESECA SEPTEMBRA 1938

ZGODOVINA KRAMARSKIH HIŠIC
V PREŠERNOVI ULICI dr. rudol

(Nadaljevanje.)

4. NASTANITEV KRAMARJEV V ZAČASNIH KOLIBAH

Mestna uprava si je leta 1839. zamislila akcijo glede
zidanja novega mostu in postavitve novih prodajaln
tako, da bodo te že dozidane, ko se bo začel nov most
graditi, da se bo torej preselitev kramarjev vanje vr¬
šila brez težav in neprilik. Zaradi raznih uradnih for¬
malnosti pa so se prodajalne začele zidati šele spo¬
mladi 1. 1840., torej ob istem času,  ko so se morali
kramarji umakniti z mostov.  Prodajalne v Slonovi
ulici — to je bilo jasno — bodo dozidane, če pojde
stvar hitro od rok, šele jeseni 1. 1840.; ali pa bodo
tedaj tudi uporabne, to je bilo še veliko vprašanje.

Kam torej s kramarji,  ki so imeli pravico, terjati
od mestne uprave, da jim omogoči nemoteno izvrše¬
vanje njihovega obrta? V tej stiski se je odločil ma¬
gistrat, da jim postavi provizorne zasilne kolibe,  in
sicer na trgu za Meščanskim špitalom (današnjem Po¬
gačarjevem trgu) in odtod naprej do drevoreda ob na¬
sipu (Dammallee), to je do poznejšega šolskega dre¬
voreda za semeniščem, kjer so danes mesarske stoj¬
nice.

Stroške za zasilne lope, za katere so porabili tudi
vrata, podboje in celo strehe starih kolib, je državno
knjigovodstvo ugotovilo na 650 fl. Ker je bil mestni
magistrat med tem od 20 kolib na špitalskem mostu
že dve odkupil, jih je bilo treba postaviti le še 18.
Vendar se je stvar zamotala še s tem, da so se morali
tudi kramarji s čevljarskega mostu izseliti, tako da
je bil magistrat primoran, postaviti še nadaljnjih 16
kolib, torej vsega vkup 34. Te zasilne kolibe, postav¬
ljene v dve vrsti, so bile konec julija 1840. godne za
vselitev; vendar pa so bili prizadeti kramarji z njimi
silno nezadovoljni in deževalo je pritožb na kresijo,
gubernij in celo na dvorno pisarno. Kramarji so trdili,
da so s postavitvijo zasilnih lop na odstranski kraj
za kresijo hudo oškodovani, ker gre promet daleč mi¬
mo njih; mnogi se v te lope sploh niso vselili in ter¬
jali odškodnino za vso izgubo na zaslužku.

Stališče mestne uprave v teh mesecih res ni bilo
zavidanja vredno, tem manj, ker so pogajanja s klju¬

bovalnimi kramarji zaradi vselitve, odnosno prevze¬
manja kolib v Slonovi ulici le počasi napredovala.

Ker je ostalo mnogo zasilnih kolib praznih, je moral
magistrat gledati na to, da pokrije stroške zanje, ki
so naposled narasli na 1772 fl. (tesar Franc Pajk
913 fl., tesar Karl Košir 859 fl.). Zato je dopustil, da
so se vanje vselili tudi drugi kramarji in branjevci,
med katerimi se j c zglasilo zlasti mnogo mokarjev
(Gregor Vodnik, Jakob Preser, Jožef Ložar, vsi iz
Dolskega, Miha Zajc iz Trzina itd.). Na tak način se
je magistratu res posrečilo, oddati 31 kolib za skupno
najemnino 55 fl. na mesec, torej za 1705 fl. na leto.
Zasilne kolibe so ostale zasedene do 1. 1842., tako da
so se stroški za nje že s tem iz večine pokrili.

L. 1842. je bil novi most dozidan, prodajalne v Slo¬
novi ulici kolavdirane in zasedene s kramarji s sta¬
rega špitalskega in Čevljarskega mostu. Razlogi, radi
katerih so se bile postavile zasilne lope, so s tem pre¬
nehali. Vrhtega so se jeli pritoževati lastniki novih
prodajaln v Slonovi ulici nad konkurenco, katero jim
delajo najemniki zasilnih lop. Ker so bile te lesene
kolibe tudi zaradi požara nevarne, je magistrat od¬
povedal dne 1. novembra 1842. vsem najemnikom na¬
daljnjo uporabo in s pritrdilom gubernija razpisal li¬
citacijsko prodajo na dan 5. decembra. Kolibe v prvi
vrsti so se prodajale po 140 fl., v drugi po 137 fl. Z
izkupilom je bil magistrat lahko zadovoljen, saj je
znašalo čez 4650 fl., torej dva in polkrat toliko, ko¬
likor ga je bila stala vsa naprava.

5. ZADOVOLJITEV KRAMARJEV ZA ODPRAVLJENE
KOLIBE

Da zadovolji lastnike starih kramarskih kolib, je
izbral mestni magistrat, kakor že prej omenjeno, dve
poti: prva je bila odkup kolib, druga odkazovanje
novih prodajaln v Slonovi ulici. Kdor se ni maral
sporazumeti na en ali drugi način, je pač ubral pot
civilne pravde in tožil mesto za odškodnino, ki se mu
je zdela primerna.

KRONIKA

129

1. Odkup kolib.  Prve kolibe je začel magistrat od¬
kupovati že  1. 1835. V tem letu je plačal kramarju
Jožefu Jublu za njegovo kolibo na čevljarskem mostu
št. 11 še razmeroma nizko odkupnino 500 fl. V na¬
slednjih letih (1836.—1840.) je odkupnina narasla že
na povprečno 700 fl. Na Čevljarskem mostu se je ma¬
gistratu posrečilo na ta način odkupiti 12 kolib; na
Špitalskem jih je odkupil samo 5, ker je večina last¬
nikov pristala na nove prodajalne v Slonovi ulici, čim
dalje pa je magistrat odlašal z odkupom, tem višje
cene je moral naposled plačevati; tako je plačal leta
1842. trgovcu Janezu Juriju Scribeju za kolibo št. 10
na špitalskem mostu 1000 fl., kramarju Matevžu Kra¬
šovcu za kolibo št. 8 na čevljarskem mostu 1000 fl.
Leta 1844. je dobil čevljar Franc Sark za kolibo št. 24
na Čevljarskem mostu 900 fl., milar Jožef Stfelba pa
za kolibo št. 3 na špitalskem mostu celo 1200 fl. To
so bile odkupnine, ki so jih stranke dobile spora¬
zumno, brez tožbe. Še višje odkupnine so dosegli za
svoje kolibe na čevljarskem mostu strugar Simon
Ungelerth, sedlar Fortunat Novak in čevljar Martin
Urbančič, odnosno njegov sin in dedič Alojzij, ki so
nastopili s tožbo. O poravnavi njihovih sporov govo¬
rimo pozneje.

2. Zamenjava kolib.  Za zidane prodajalne v Slonovi
ulici ali, kakor so jih na kratko začeli nazivati za
»ljubljanski bazar«,  se je pokazalo med kramarji
večje zanimanje, ker so pač sprevideli, da jim nudi
magistrat tako glede prometnega kraja kakor glede
solidne stavbe polnovredno nadomestilo za stare

Prodajalne v nekoč Eberlovl, danes Souvanov! hiši,
Schellenburgova ulica 1. (Gl. str. 131 in 132) SLmJe 1935.

mostne lope, ki so jih morali venomer popravljati. Tri
petine kramarjev na špitalskem mostu in skoraj
tretjina na čevljarskem mostu se je odločila za pre¬
selitev v Slonovo ulico, tako da sta ostali tam samo
dve prodajalni nezasedeni in sicer na obeh straneh
uvozne veže; bili sta za spoznanje manjši od drugih,
tudi je bilo v njih nameščeno samo eno in to skupno
stranišče. Pa tudi ti dve prodajalni je magistrat, pri¬
držujoč jih v svoji lasti, septembra 1. 1841. oddal v
najem: levo (št. 11) kleparju Juriju Freibergerju,
desno (št. 12) jermenarju Longinu Blumauerju.

Ker so se bili stari kramarji že sredi I. 1841. vselili
v nove prodajalne v Slonovi ulici, je bila vrsta teh
prodajaln popolnoma zasedena začetek oktobra 1841.
Za lažji pregled priobčujemo tu tabelo teh prvih last¬
nikov, obenem z označbo njihove stare kolibe na špi¬
talskem ali čevljarskem mostu.

Prodajalne v Slonovi ulici l. 1841.
(v smeri proti Marijinemu trgu)

130

KRONIKA

Tu navedeni lastniki se niso dolgo držali svojih
prodajaln. Pet in dvajset let pozneje so že vse prešle,
razen štev. 1 in 2, na druge lastnike. Najdalje se je
držala Terezija Ziegler (do 1. 1881.). Njena nečakinja
Marija je prodajalno št. 1 leta 1888. prodala Matevžu
Štucinu, ta pa 1. 1900. Josipu Turku.

3. Spori.  Mestnemu magistratu se je bilo posrečilo,
bodisi z odkupom, bodisi z zamenjavo zadovoljiti od
19 kramarjev na špitalskem mostu 17, od 21 kramar¬
jev na čevljarskem mostu pa 18. Nepomirljivi sta ostali
na špitalskem mostu kramarica Terezija Mihelič (ko¬
liba št. 19) in trgovka Marija Sonc (koliba št. 15),
na čevljarskem mostu pa strugar Simon Ungelerth
(koliba št. 22), sedlar Fortunat Novak (koliba št. 4)
in čevljar Martin Urbančič (kolibi 5 in 6). Mihelička
in Sončevka sta zahtevali za svoji kolibi vsaka 1500 fl.,
Ungelerth 1500 fl., Novak 3000 fl., Urbančič pa celo
5000 fl.

Ungelerth se je pričkal z magistratom, ki mu je po¬
nujal po sklepu mestnega sveta 1200 fl., skoraj 4 leta.
Slednjič sta se pobotala sredi 1. 1844. za 1300 fl., čemur
je gubernij 13. julija 1844. pritrdil. Po Ungelehrto-
vem zgledu sta se slednjič tudi Fortunat in Ana Novak
dne 29. novembra 1845. leta zadovoljila z odkupnino
1300 fl. (pritrdilo gubernija z dne 6. marca 1846).
Martin Urbančič, lastnik hiše 227 na židovski stezi,
pa ni odnehal, zahteval je trmasto svojih 5000 fl.,
dokler ga pri tem ni prehitela smrt (6. novembra
1845.). Njegov sin in dedič Alojzij Urbančič je dne
6. junija 1846. terjal znatno znižano odkupnino za
svoji kolibi št. 5 in 6 v znesku 3000 fl., občinski svet
pa mu je ponujal za obe 2400 fl. Slednjič mu je gu¬
bernij prisodil za vsako 1250 fl., skupaj torej 2500 fl.
(Odlok z dne 13. novembra 1846.) Mihelička je leta
1843. prodala svoje odškodninske terjatve v znesku
1700 fl. trgovcema Andreju Mallnerju in I. C. Mayerju,
ki sta jo takoj povišala na 2000 fl. in nastopila, kakor
Marija Sonc, zoper mesto s tožbo. Pravde, ki so se
vlekle tja do 1. 1847., strankam niso prinesle priča¬
kovanih odškodnin. Sončevski je prisodilo mestno in

deželno sodišče s sodbo z dne 15. marca 1845. odškod¬
nino 1250 fl., Mallnerju in Mayerju pa s sodbo z
dne 6. decembra 1848. 1500 fl., torej za 200 fl. manj
kakor sta plačala Miheličevki za njeno terjatev.

6. NAJEM PRODAJALN V NUNSKI ULICI 57

(Schellenburgova ulica V

Mestna uprava, vznemirjena zaradi pravkar ome¬
njenih tožb, je skušala leta 1841. nezadovoljneže po¬
miriti z akcijo, ki pa je bila že v zamisli zgrešena in
se je zato tudi temeljito ponesrečila. Magistrat, v
stiski za nadaljnje prodajalne, je namreč dne 22. maja
1841. sklenil z Jožefino dr. Eberlovo, soprogo odvet¬
nika dr. Lovro Eberla in vdovo po veletrgovcu Antonu
Rudolphu, najemno pogodbo, s katero mu je Eberlova
prepustila 6 nalašč za ta namen na novo napravljenih
prodajaln v pritličju svoje hiše v Nunski ulici 57 proti
letni najemnini 450 fl., v najem. Pogodba je bila za
dobo 10 let za oba pogodnika neodpovedljiva.

Mestni svet 1  in tudi župan Hradeczky sta mislila, da
se bodo za te nove, udobne, v lepi meščanski hiši na¬
meščene prodajalne nezadovoljni kramarji kar pulili,
ker so bile v marsičem mnogo boljše ko one v Slonovi
ulici. A motil se je. Od vseh kramarjev, ki se z mestom
še niso pobotali, sta se vselila le trgovec Janez Jurij
Scribe (ki pa se je naslednje leto zadovoljil z odprav¬
nino 1000 fl. in se nato takoj izselil) in Katarina vdova
Ziegler, vnovič poročena Klemen, ki pa tudi ni dolgo
ostala v teh lokalih, saj je imela v Slonovi ulici dve
lepi prodajalni (št. 4 in 5). Znani nam nezadovolj¬
neži s čevljarskega mostu Simon Ungelerth, Fortunat
Novak in Martin Urbančič pa se za omenjene lokale
v Eberlovi hiši še zmenili niso in si na svoje stroške
rajši drugod najeli primerne jim prodajalne.

1  V mestnem svetu so bili 1. 1841.: Jožef Aichholzer, tr¬
govec, Miha Ambrož, trgovec, Leopold Gasperotti, trgovec,
Jožef Eržen, pivovar, Jožef Gestrin, barvar, Karel Holzer,
trgovec, Lambert Karl Luckmann, trgovec in špediter, Jurij
Laurin, Karl Pachner, trgovec, Janez Prašnik, gostilničar,
Anton Samassa, zvonar, in M. dr. Jane/. Zhuber, proto-
medik.

KRONIKA

131

Tako je bil sedaj magistrat na istem, kakor svoj
čas pri zasilnih lopah, ko se tudi mnogo neposrednih
interesentov, to je starih kramarjev, ni hotelo vseliti
vanje. Da vsaj deloma pokrije visoko najemnino, je
skušalo mesto od 1. 1841. naprej oddajati lokale v
Eberlovi hiši drugim kramarjem, trgovcem in obrt¬
nikom, sploh vsakomur, ki se je hotel vanje vseliti.
Magistrat je razpisoval licitacije, časih po trikrat na
leto, skušal lokale oddati pod roko — toda nihče se
ni oglasil; če je pa najel lokal, ga je čez pol leta
opustil.

Mestni očetje so bili namreč pozabili ozreti se, pre¬
den so se lotili te akcije, tudi na prometno vrednost
te ulice. Ta pa je bila takrat enaka ničli. Tedanja
Nunska, danes Schellenburgova ulica je bila namreč
na mrtvi točki v sredi med Dunajsko in Tržaško cesto
ter je ves promet daleč od nje potekal v mesto; zato
v njej res niso mogli uspevati ravno kramarji, ki so
bili bolj ko drugi obrti navezani na močen dotok kmet¬
skega prebivalstva.

Ponesrečena akcija magistrata pa je imela za tr¬
govsko bodočnost Nunske, poznejše Schellenburgove
ulice to dobro stran, da je ustanovila v njej, čeprav
dosti prezgodaj, prve trgovske lokale, zametke mo¬
dernih in iskanih prodajaln, s katerimi je danes pri¬
tličje nekdanje Eberlove, sedaj Souvanove hiše izpol¬
njeno do zadnjega kotička in za katere se plačujejo
najemnine, ki so stokrat višje od onih 1. 1841.

Vodnjak lr 1.1841. na dvorliSu frančiškanskega samostana

7. DOGRADITEV KRAMARSKIH HIŠIC V SLONOVI ULICI

Sredi maja 1. 1841. so začeli podirati špitalski most.
Zveza med Marijinim trgom in špitalsko ulico je bila
mogoča le čez začasno, samo pešcem prehodno brv.
Tudi čevljarski most, s katerega so bili odpravili vse
kolibe, je bil vozovom zaprt, tako se je ves vozovni
promet vršil le čez Zoisov (št. Jakobski) most, ki pa
je bil tudi že slab. To stanje je trajalo do septembra
leta 1842., pri čevljarskem mostu pa do leta 1867.

Na jesen 1840. so bile kramarske hišice v Slonovi
ulici v surovem dovršene. Zidarska dela je bil stavbe¬
nik Reymund dokončal ob pravem času, zato pa so
bili klesarji (Ignac Toman in Tomaž Šubic), ključav¬
ničarji (Anton Žigon in Rupnik) in mizarji zelo v za¬
ostanku. Kamniti podboji vhodnih vrat niso bili še
izklesani, niti ključavnice in tečaji na vratih pritr¬
jeni, niti podnice položene. Jasno je bilo, da se v takih
razmerah kramarji niso mogli vseliti in so morali pre¬
biti zimo 1841./42. v zasilnih lopah. Tako so ostali
prostori ljubljanskega bazarja vso jesen l. 18i0., zimo
in dober kos pomladi l. 18M. povsem odprti.  Obokane
globoke prostore pa so porabljali zlasti ponočnjaki,
pijanci in drugi taki cikovci pogostokrat za svoje pre-
človeške potrebe. Mnogo je bilo zaradi tega smešnic
in hudomušnih opazk. 1

Tudi frančiškanski konvent  je bil nezadovoljen.
Niti eno od obetanih del, razen novega zidu, se še ni
bilo izvršilo. Poglobitev starega vodnjaka se je pone¬
srečila, ker se je pri kopanju spodnji del vodnjaka
za 2 sežnja globoko udrl. Magistrat je moral skleniti
septembra 1840. novo pogodbo z vodnjakarjem Anto¬
nom Burgerjem za napravo vodnjaka s 6 sežnjev glo¬
bočine. Stroški so se zato proti prvemu proračunu
(176 fl. 28 kr.) povečali na 250 fl. Stanovanje za
hlapca, šupa za ozimino in nov svinjak se 1. 1840.
sploh še niso začeli zidati, svet za prodajalnami na
frančiškanskem vrtu je ostal razrit in nezravnan,
glede rastlinjaka pa je delal gubernij težave in pri¬
poročal magistratu rajši napravo cenejših toplih gred.

Ni čuda, da se je ob tem zavlačevanju terjanih po¬
gojev za odstop sveta polastila vodilnih oseb fran¬
čiškanskega konventa precejšnja vznemirjenost, izvi¬
rajoča iz bojazni, da bo samostan pri pogodbi z magi¬
stratom slabo odrezal. Gvardijan P. Felicijan Rant  je
dodal svojim pritožbam o zavlačevanju obljubljenih
del  še zahtevo, naj podjetnik izroči samostanu strešno
opeko starega vrtnega zidu in les starih šup in svi¬
njaka. Gubernij je te zahteve zavrnil, češ da so ne¬
utemeljene, ker samostan v komisijskem zapisniku z
dne 23. januarja 1883. ni omenil tega materiala, torej
se mu je molče odpovedal. Ker dobi konvent za poru¬
šene stavbene objekte nove, je z njimi dovolj odško¬
dovan in ne more zahtevati, da se z zadevnim gradi¬
vom vnovič okoristi.

Druga pritožba, ki jo je vložil sredi 1. 1840. sam
provincial frančiškanske provincije, P. Ferdinand

1  Priin. o tein L. Z. 1934., iz literarnega življenja v Ljub¬
ljani leta 1840. (Sr.), str. 732. 733. Odvetniški koncipient
Janez Čop,  brat učenjaka Matije, piše o svojih tedanjih
opazovanjih v Ljubljani prijatelju Jerneju Zupancu na Du¬
naj dne 20. decembra 1840. med drugim: »Kolibe na špi¬
talskem mostu so odpravili in jih zelo čedno (sehr hiibsch)
v Slonovi ulici v eno vrsto pozidali. So že dovršene, a od¬
prte in nudijo sijajno priliko za gotove stvari. Ulico hočejo
prekrstiti v .Pazarsko ulico*«.

132

KRONIKA

Bončar  v Gorici, je bila pa že prav resna: osporavala
je namreč kar veljavnost pogodbe, sklenjene med
frančiškanskim konventom in mestnim magistratom
glede odstopa sveta ob Slonovi ulici, češ da je bilo za
to treba cesarjeve pritrditve. Gubernij se je moral v
tej zadevi obrniti na knezoškofijski ordinariat z na-
prosbo, naj provinciala pomiri in mu razloži zadevo.
Kako se je stvar naposled uredila, iz spisov mestnega
magistrata in frančiškanskega konventa ni razvidno;
gotovo pa se je poravnala, ker nadaljnjih pritožb s te
strani odslej ni bilo.

Sredi junija 1841. so bile nove kramarske proda¬
jalne prirejene za vselitev. Kolavdacija  se je izvršila
dne 23. julija 1841. Takrat je bil tudi svet na fran¬
čiškanskem vrtu že izravnan, svinjak in šupe postav¬
ljene, vodnjak poglobljen. Odprto je ostalo še vpra¬
šanje rastlinjaka, ki se zaradi ugovora mejaša Blaža
Zalokarja, hotelirja pri Slonu, ni mogel sezidati ob za-
padnem zidu. Naposled je magistrat 1. 1842. rastlinjak
vendarle zgradil na severni strani frančiškanskega
vrta, tam, kjer je stal do 1. 1937. Na tej komisiji se je

tudi sklenilo, da se osnutek odstopne pogodbe, katero
je bil konvent izročil magistratu že aprila 1841., v ob¬
činskem svetu odobri in potem predloži guberniju v
potrdilo.

Na podlagi uporabnega dovoljenja, izdanega po tej
kolavdaciji, so se kramarji konec meseca julija 1841.
vselili  v odkazane jim nove prodajalne v Slonovi ulici.
Dne 21. novembra 1842. je mestno zastopstvo podpi¬
salo odstopno pogodbo s frančiškanskim konventom,
po kateri je prišel ozek pas bivšega frančiškanskega
vrta ob Slonovi ulici v izmeri 109 %  kvadr. sežnjev v
last mestne občine ljubljanske. Pogodbo je ilirski gu¬
bernij potrdil dne 16. marca 1843., št. 5824/675, de¬
želno sodišče pa je izdalo dne 16. septembra 1843.,
št. 8038, dovoljenje za zemljiškoknjižni prepis. Na
tej podlagi je dal mestni magistrat imetnike prodajaln
1 do 10 in 13 do 22 v Slonovi ulici z razpisom z dne
14. maja 1844., št. 3208, prepisati  v zemljiški knjigi
kot prave lastnike,  dočim so prodajalne št. 11 in 12
in uvozna veža sredi bazarja ostale še nadalje v lasti
mestne občine.

PROCVIT PIVOVARNI STVA V LJUBRJANI -

18. IN 19. STOLETJE VLADISLAV Fabjančič

(Nadaljevanje.)

Res je, da Bruner ni plačal niti krajcarja še za stro¬
ške, pač pa rajnki Kleblath. 1  Njegova še živeča vdova,
sedanja Brunericu  se bo vedela dobro spominjati, da
je ta od 1769. leta dalje pogosto plačal izdatke, pa ni
napravljal nobenih takih gnojnih kaluž, vodovodov in
mnogoterih poslopij.  Kleplat je tedaj prosil  sosede,
naj trpe takšno odpeljavo, dokler ne postavi še tisto
leto cevi, ki jih je uničil požar ... Samo iz ljubezni do
bližnjega  in v času požarja  se mu je dovolil mali ka¬

1  Misli se Kristijan Feichter, ki so mu ljudje tudi že
dejali Kleplat.

nal, ki pa nikakor ni bil tako zanemarjen kot pa po¬
tem, ko je ta (Bruner) pokupil streho za streho, zem¬
ljišče za zemljiščem  in napeljal odtok z vseh teh po¬
slopij v sedanji kanal. Zoper greznico se seveda (!)
nihče ne more pritoževati, pač pa se na škodo, ki jo
dela odtok iz nje in iz vodnjaka ter kapnica s streh,
toži vsa soseščina ...« Podpisani: Jurij Widcmann,
urar;  Janez Waldecker, nožar;  Dioniz Malle, pilar;
Matija Schenhauer, strugar;  K. Gotz, mizar,  in Jan.
Nep. Gučnik. (17. okt. 1787. in ponovno 24. apr. 1788.,
spis 1525/1788. f. 49.)

K H O N 1 K A

133

Bruner je s svojo tožbo propal v Ljubljani in tudi
»consilium appelationis inter. et super. Austriae« v
Celovcu mu ni dal prav. O tem je bil magistrat ob¬
veščen z dopisom 28. julija 1788. Bruner je kljuboval
dalje. Zaman so bili vsi magistratovi ukazi in grožnje,
Bruner »se jim je posmehoval«. Zadnji spis o tej za¬
devi je z dne 28. julija 1789. V njem se ugotavlja, da
je Bruner zgubil tudi pravdo, s katero je hotel prisiliti
sosede, da sami napravijo kanal ali pa vsaj prispe¬
vajo k stroškom. Zato se mu ukaže, ker se doslej ni
niti zganil, da zgradi kanal do Hrenove ulice v enem
mesecu. Sicer ga bo dal napraviti mestni blagajnik
(ki je že pred letom dni dobil tak nalog!!) in bo
stroške »executive« izterjal od Bruner j a.

Bruner na Poljanah.  Kaj kmalu se je Bruner po¬
javil tudi na Spodnjih Poljanah. 1  Tam je bilo poleg
pristav in hiš, ki so bile podvržene magistratu kot
zemljiški gosposki, tudi nekaj svobodniških  (Frei-
sassen) posestev s hišami. Do leta 1733. je imel svoje
imenje (Giilt) tudi ljubljanski stolni kapitelj,  ki ga
je dne 29. aprila 1733. prodal magistratu. Imenje je
merilo tedaj 12 »kmetij« (Hueben). Tu je bilo 11 pri¬
stav (Hoffstatt) in en mlin z 12 kamni, dva travnika,
16 stolnemu kapitlju podložnih koč (Keuschen), 7 vr¬
tov ob Ljubljanici ter 3 Senice (Heu Schupfen). V
kupni pogodbi se je magistrat zavezal, da bo namesto
enkratnega plačila za kupljeno imenje »plačeval stol¬
nemu kapitlju vsako leto ob sv. Juriju po 380 gld.
nemške veljave na vse večne čase (auff immer \vehren-
de Welt Zeiten), da bo šestim kanonikom za njihovih
6 hiš v Ljubljani vedno dajal »po meščanski ceni«
opeko in apno za popravila in da bo brez sleherne
mitnine puščal skozi mestna vrata vsa živila, žito in
vino, ki ga vikarji iz njihovih župnij (v kolikor se
tam pridela) pošiljajo kanonikom v Ljubljano bodisi
za užitek ali za prodajo. Da si zagotovi izpolnjevanje
te pogodbe »za vse večne čase«, se je stolni kapitelj
vpisal s hipoteko ne samo na prodano imenje na Po¬
ljanah, marveč tudi na magistratno imenje Kozarje,
ki ga je bil magistrat kupil od »rimskega cesarskega
veličanstva«, če rotovž ne bi točno plačeval, preidejo
ta imenja takoj v last stolnega kapitlja. Škof žiga
Felix je potrdil prodajo 22. maja 1733., cesar pa
9. sept. 1833. (MAL, kupna pogodba št. 47).

Lastniki enajstih pristav  so bili ob prevzemu: go¬
spod Janez Jakob pl. Widerkehrn, Mihael Drnovšek,
Anže Jevnikar (Hansche Junikar) 2 pristavi, Janez
Andrej Kreuzberger, gospod  Franc Ernest pl. Stein-
hoffen in žena Marija Salome (3 pristave), gospod
Gašper Franchi,  Jernej Ingolič ter Sibenaiherjeva vdo¬
va in dediči. Mlin  je imel Franc Krištof Forstlechner.
— Kajžarji  so bili ti-le: Gregor Cankar (Zankher),
Sebastijan Janežič, Janez Lukman, Miha Drnovšek,
Janez Griessenpokh, Jožef Sluga, Jakob Sluga (2 bivši
Pucherjevi  pristavi), Filip Klemenčič, Franc Učan
(Vtschan), Pavel Tcllian, Adam Seničar, Luka Maj¬
cen (Meitzen), Jurij Klinc, Jernej Ingolič in Štefan
Makovec.

Med te poljanske svobodnike ter med prej kapitelj¬
ske, sedaj magistratne podložnike je posegel Pavel
Bruner, najbrž še pred letom 1787. Zakaj v seznamu
ljubljanskih hišnih posestnikov za to leto že vidimo,
da je v poljanskem predmestju na hišah št. 34, 35, 37

1  Zgornje Poljane so segale do Ambroževega trga, Spod¬
nje pa od tam proti Gruberjevemu prekopu.

in 38, ki se označujejo kot »landschaftliche Frei-
sassen«, lastnik »Paul Pruner Brauer«. Prav tako \
naslednjih seznamih za leta 1798., 1800. in 1802. Lela
1805. so hiše dobile nove številke: 35 (prej 34), 34
(prej 35), 33 (prej 37), 32 (prej 38). Hiša z novo šte¬
vilko 32 je stala ob koncu današnje Živinozdravskc
ulice proti Ljubljanici, na desni strani, če pridete s
Poljanske ceste, ostale pa na isti strani vzdolž poti
nazaj na Poljane.  Med št. 33 in 34 je zaznamovano
na Dežmanovi karti (1. 1827.) večje poslopje brez
hišne številke. L. 1828. so v seznamu hišnih posest¬
nikov zabeležene št. 23, 33 in 34 kot porušene (»ab-
getragen«), št. 35 pa kot last Kmetijske družbe.  Leta
1840. imamo zopet nove številke: prejšnje 32, 33, 34,
35 so zdaj po vrsti 43, 44, 45, 46. Posestno stanje pa
je poslej isto, le na št. 46 je od 1. 1853. zabeležena
podkovska šola  (Hufbeschlags-Lehranstalt).

Za tri hiše nisem mogel dognati prejšnjih lastnikov,
ker manjkajo v urbarju poljanskih svobodnikov, ki
ga je Narodni muzej pred kratkim prevzel od sodišča,
baš tiste strani. Pač pa sem za hišo št. 35 (poznejšo
34 in končno 45) ugotovil iz kapiteljskih urbarjev
(kapitlisch gevveste, nun magistratische Giilt) v mest¬
nem arhivu, da sta jo Pavel Pruner in žena Katarina
kupila od »gospoda« Jožefa Ferdinanda pl. Wolffa
(prepis je z dne 21. V. 1790., kupila pa sta jo gotovo
že vsaj 1. 1787.). Pred Wolfom je bil okoli 1. 1750.
njen lastnik dr. Gašper pl. Frankhi, pred njim pa
»Herr Casper Franchi«. Gašper pl. Franchi  je umrl
25. sept. 1733., star 76 let. Njegovi potomci so dobili
nadevek von Franchenfeld. Sam Gašper je bil »zvonar
na Karlovški cesti že od I. 1688.,  po rodu z Beneškega.
Ko je 1. 1734. (glej gori!) umrl, je zapustil podjetje
svojemu sorodniku Jožefu Samassi, ki ga je bil že
zadnja leta podpiral v njegovem zvonarskem obrtu.«
(Dr. Rudolf Andrejka: »Najstarejše ljubljanske indu¬
strije«, Kronika 1934., str. 59.)

Ta »Hofstatt« je bila v kapiteljskem imenju, ki ga
je 1. 1733. kupil magistrat in postal njena nova zem¬
ljiška gosposka. Franchiji so plačevali po 5 gld 41 kr
cesarskega davka, po 2 gld 19 kr 3 v pa magistratu.
12. januarja 1772. pa je hiša oproščena primščine
(laudenium) in plačuje le še 24 kr 2 v najemnine
(ZinB) mestu ter se v kapit. urbarju za 1. 1783.—1793.
imenuje kot »somit freyeigenthumliche Hoffstatt«. To
morda razloži, zakaj se v seznamu hišnih lastnikov za
I. 1787. beleži med svobodniki. Ta napaka je v poznej¬
ših seznamih (n. pr. I. 1840.) popravljena in je za¬
pisan magistrat kot zemljiška gosposka.

Za to in sosednimi pristavami so stale njive in
vrtovi, ki jim je pozneje konce odsekal Gruberjev pre¬
kop.  Tako vsaj smemo, mislim, sklepati iz opombe v
kapit. urb. (1797.—1829.): »Laut Buchf. Aus\veiB ddo.
7. Febr. 1772 2  \vurde wegen den zum Grabendurch-
schnitt abgenommenen Griinden  an Steuer 1 fl. 42 K
kr. abgeschrieben.«

Prehodno je bil Bruner tudi lastnik svobodniške
hiše ali pristave tedanje št. 31 na voglu sedanje Živi-
nozdravske ulice in Poljanskega nasipa (zraven št. 32,
ki jo je imel že prej). Tako vsaj izhaja iz spisov 1. 1809.
V seznamih hišnih lastnikov pa tam ni naveden.

V seznamu za leto 1805. se Bruner beleži prvič kot
lastnik še ene hiše. To je bila tedanja št. 29 (danes

2  Prekop so začeli kopati I. 1772. pod Gruberjevim vod¬
stvom. Delo pa je dokončal Vinc. Struppi 1. 1782.

134

KRONIKA

51) na Poljanski cesti, na levi roki,  če se gre proti
Gruberjevem prekopu. Tudi ta hiša je bila svobod-
niška. V njej je imel Bruner gostilno. Točil je vino in
pivo. 1  Za Brunerjem je bil lastnik njegov pastorek,
pivovarnar Janez Feichter, potem pa Feichterjeva
vdova Marija, poročena pozneje z Matevžem Urhom.
L. 1840. je tam št. 29 na Spodnjih Poljanah, 1. 1877.
Poljanska cesta 57 (lastnica Marija Kubelka), od
1. 1901. pa Poljanska cesta 51  (lastnica Marija Ku¬
belka). L. 1933. lastnik Franc Dolničar.

Bruner je potemtakem nakopičil silno bogastvo v
svojih rokah. Ni čuda, da so mu bili sosedje nevošč¬
ljivi. Za svoje stvarne ali namišljene pravice se je
šentflorijanski pivovar umel vedno in povsod posta¬
viti z največjo neodjenljivostjo. Z magistratom se je
posebno rad bodel. Tako tudi po prvi francoski oku¬
paciji za borih 49 goldinarjev.

Francozi in ljubljanski krčmarji. Prva francoska
okupacija, l. 1797.  Kot popisuje Dimitz v »Geschichte
Krains« VIII., s. 256—59, se je prikazal prvi francoski
parlamentar v Ljubljani 30. marca 1797. 1. ob pol
osmih zjutraj. Naslednje jutro ob devetih je prišla
predstraža z enim ritmojstrom, enim poročnikom in
tremi lovci (chasseurs) pred rotovž, popoldne ob dveh
pa 95 mož in zvečer še 320 grenadirjev, ki so prenočili
v Ljubljani. 1. aprila je vkorakal Bernadotte z godbo
in se nastanil v škofišču. 24. aprila ob 8. zjutraj se je
pripeljal iz Leobna Napoleon z generaloma Masseno
in Muratom. Odpočil se je v škofišču, ob dveh popol¬
dne pa je že odpotoval v Trst. 8. maja so zadnji Fran¬
cozi zapustili Ljubljano.

Ljubljanske krčmarje so Francozi »od vpada v me¬
sto pa do popolnega odhoda francoskih čet, to je od
31. marca do vključno 9. maja 1797. 1.« (MAL, sve¬
ženj 70) znatno oškodovali. Krčmarji tožijo v spisih,
da jim je bilo vino (in pivo) deloma že rekvirirano,
vendar so »sovražne čete zlasti v pivnicah objestno
(mutvvillig) zahtevale še preko rekvizicije«. Po nji¬
hovem zatrjevanju so Francozi »mnogim odvzeli kar
ključe od kleti ali pa sicer izsilili vino in pivo, plačali
pa nič«. Francozi so popili,  če hočemo verjeti krčmar¬
jem, v dveh mesecih 174.918 bokalov vina  pri 88 vino¬
točih in 18.459 bokalov piva  pri šestih pivovarnarjih.
Zastonjskega piva  je po tej statistiki šlo: pri Pavlu
Bruner ju v Florijanski ulici 6709 bokalov,  pri dr. Bla¬
žu Klobusu v Gradišču (danes Vegova ul. 8) 2500, pri
Tomažu Auerju v Gradišču (danes Rimska cesta 17)
3500, pri Dominiku Jamniku pred špitalskimi vrati
(danes Prešernova ulica 7) 1200, pri Miklavžu Merku
pred Vicedomskimi vrati (danes Wolfova ulica 12)
3600 bokalov piva  in 900 bokalov vina in pri Matiji
Siebenhartu na Sv. Petra cesti (danes št. 14) 1200 bo¬
kalov piva in 200 bokalov vina.

Zastonjskega vina  so Francozje popili največ pri
Jakobu Dežmanu (8810 bokalov), pri Ferdinandu
Avbku (Aubock) 8500 bokalov, pri Matiji Suhadouni-
ku 5605, pri Andreju Hittiju 5600, pri Petru Kladniku
4720, pri Lovrencu šuprovcu 4708, pri Francu Colner-
ju 4370, pri Juriju Šantlu 4460, Luki Dolničarju v
Medjatovi hiši in na Ježici (»bei Mediat und bei dem
Saustrom na Jeshe«) 3400 bokalov. Da niso trpeli
nobene škode na pijači, so se sami navedli le Štirje:

1  »Izkaz gostilničarjev, ki točijo vino in pivo, ter tistih,
ki točijo samo pivo in žganje«, z dne 8. avgusta 1822.
(fasc. 20).

Jožef Savinšek, Andrej Malič, »Johandl Wirt« in Ja¬
kob Udovč.

Vsi krčmarji so plačali dac od pijače, ki so jo popili
Francoz’, vložili pa so na Dunaj prošnjo za povrnitev
škode in dača. Pavel Bruner edini ni maral nič slišati
o kakem plačevanju 49 gld 12 kr dača za 6709 boka¬
lov piva, ki ga je bil skuhal v marcu in so mu »to pivo
použili sovražniki, sam pa ni prejel nobenega vinar¬
ja«. Dacarija je imela velikanske težave z Brunerjem.
Nobena terjatev ni pomagala. Bruner ni razvezal moš¬
njička. Verjeli mu pa tudi niso kdo ve kako. Takole
je pisal o zadevi dacarski inšpektorat mestnemu ma¬
gistratu 27. novembra 1800.:

»Pustimo odprto vprašanje, ali je Bruner res dal kaj
piva Francozom in ni za to dobil nič plačila. Ker pa
je bilo pivo, za katero dolguje dac, zvarjeno in pri¬
pravljeno za iztoč že v marcu, še pred sovražnikovim
vpadom, ne bo mogel nikdar dokazati,  da za to  pivo
ni prejel plačila. Vzemimo pa, da je moral Bruner dati
vse pivo, kar ga je vpisanega v tukajšnjih dacarskih
knjigah, zastonj Francozom, se mu bo znesek za ne¬
plačano pivo povrnil iz splošne deželne odškodnine . . .
Bruner je tudi podpisan na prošnji, s katero prosijo
tukajšnji krčmarji N j. Veličanstvo za izpregled dača
in, ker so morali krčmarji ne glede na svojo pred-
stavko začasno poravnati svoje zneske, ne more veljati
izjema samo za Brunerja. Zato prosimo še enkrat
slavni magistrat, da Brunerja prisili k plačilu za¬
ostanka 49 gld 12 kr pivskega dača in da naj ta čaka
na najvišjo odločitev, v koliko bo deležen milosti od¬
pisa.«

Oblastva pa tudi ostalim krčmarjem niso kar slepo
verjela navedenih številk, marveč so od njih zahtevala
dokaze in celo prisego. Krčmarji so se izmikali, ker so
mnogi med njimi pač —- pretiravali. Vsa stvar s tem
dacom se je vlekla do konca 1804. 1. in iz spisov (ki
potlej prenehajo) ni razvidno, kako se je stvar kon¬
čala.®

2  Kako zelo upravičena je bila nezaupljivost dacarskih
oblasti, nam kaže seznam zadacane razne pijače iz 1. 1790.
(MAL f. 232), komaj 7 let prej. Isti Primer je celo leto
zadacal samo 2000 bokalov piva po 3 krajcarje in 5 veder
vina po 5 gld 20 kr,  Dominik Jamnik 2500 bokalov piva
in 4 vedra vina (po 4 gld 30 kr). Matija Siebenhard samo
200 (!) bokalov piva, 3 vedra vina (po 5 gld 20 kr) in

4 bokale žganja (po 26 kr), Miklavž Merk 2500 bokalov
piva in 20 veder vina (po 4 gld 30 kr), Tomaž Auer 1000
bokalov piva in 60 veder vina (po 4 gld), Rozalija Mihelič,
dr. Klobusova prednica v Gradišču, 1000 bokalov piva (po
3 kr kot pri vseh pivovarjih). Od 165 imenoma naštetih
krčmarjev v mestu in predmestjih jih je ločilo pivo 23, od
teh 23ih samo pivo le štirje:  Janez Huber v šentpetrskem
predmestju (tedanja št. 114), ki je zadacal le 150 (!) bo¬
kalov, Tomaž Auer, Rozalija Mihelič in Sebastijan Cergol
(Zergoll) v Krakovem št. 78 (sedaj Emonska cesta 4) sa¬
mo 300 bokalov. Ostalih 19 je točilo tudi vino in žganje—
Največ vina  so dali zadacati: Jakob Gaber v Gradišču št. 5
(tedanja številka) 200 veder po 5 gld, Jakob Dežman v
mestu št. 247 (t. š.) 130 veder po 4 gld 30 kr, Jurij Schandl
v Kapucinskem predmestju št. 25 (t. š.) 140 veder po

5 gld, Jožef Sterban v Kapucinskem predmestju št. 28
(t. š.) 130 veder po 4 gld 30 kr, Peter Glattnigg v Gradišču
3 (t. š.) 150 veder po 5 gld. Žganje  je bilo bokal po
24 krajcarjev. Največ (200 bokalov) ga je potočil (prav
za prav le zadacal) Matija Perme v mestu št. 265 (t. š.).

Če se ne bi v resnici popilo nesorazmerno več pijače, kot
pa so jo dali gostilničarji zadacati po navedbah v »Fassion
Uber den Jahrlichen Ausschankh der Verschiedenen Ge-
tranke Bey Unterzeicnneten dem Mittel Nach gerechnet«

KRONIKA

135

Ruske čete v Ljubljani.  Ko so hodile od pomladi
1. 1799. do prvih mesecev 1. 1800. ruske čete skozi
Ljubljano, se nikoli ne omenja, da bi Rusi pili tudi
pivo.  Dobivali so vino (porcija za vojaka je bila 'A  bo¬
kala) in žganje.  Zanimiva je okrožnica deželnega gla¬
varstva v Ljubljani z dne 15. aprila 1799., »s katero
se pozivajo špekulanti, da dobavljajo iz tukajšnjih
dežel žganje  v Italijo za potrebo ruskih cesarskih čet«.
Okrožnica pravi: »Ker se mora po došli izjavi c. k. n.
a. generalne komande skrbeti za to, da se ruskim ce¬
sarskim četam tudi za njimi v Italijo dobavlja tem
tako potrebno žganje,  zato se v večje bodrilo špeku¬
lantom razglaša, da se bo vsem tistim, ki se hočejo
s tem pečati, izdalo na vsakokratno željo brezplačno
dovoljenje (FreipaB) za prost uvoz in izvoz in jim
bodo v ta namen šle oblasti tudi sicer v vsakem oziru
na roko.« Ker so se Rusi zadovoljevali z žganjem (in
vinom), ne vedo magistratni spisi pri tej priliki niče¬
sar povedati o pivovarju Brunerju.

Druga francoska okupacija  (od 28. novembra 1805.
do 25. februarja 1806.). — Dimitz (IV. str. 263) pravi,
da je tedaj zavladal »sistem brezmernega izsiljevanja
in požigalščine (ein maBloses Erpressungs- und
Brandschatzungssystem), ki naj bi ustregel ne samo
vsem potrebam, marveč tudi vsem željam in muham
osvajalcev«. Massena je ukazal iztisniti iz Kranjske
3 milijone kontribucije * 1  in dal prijeti talce tudi v
Ljubljani.

Med tedanjimi oškodovanci je naznanil Pavel Bru-
ner za svojo hišo na Poljanah št. 35 (tedanja štev.),
da so mu napravili Francozi na senu, slami in požga¬
nih plankah 287 gld 30 kr škode. Za priči je navedel
Jerneja Kalana in Jurija Marteranca.

Brunerjeva škoda je bila srednje velika. Juriju
Čurnu v šentpetrskem predmestju št. 62 (tedanja
hišna številka, kot vse tu navedene) so Francozi po¬
brali, kakor je prisegel, vina, sena in ječmena za

(f. 232, akt 1321), bi se bilo, kot sem izračunal, potočilo
l. 1790. v Ljubljani samo 5190 'It vedra vina v približni
vrednosti 27.000 goldinarjev  (vedro je bilo 4 gld 30 kr,
5 gld, 5 gld 20 kr, pa tudi samo po 2 gld 33 kr), piva
14.600 bokalov za 7300 gld, 1132 bokalov žganja za pribl.
300 gld  (žganje je bilo po 24, 20 in 26 kr), 52 bokalov
»Kronaiviter« in 60 bokalov medice  po 12 kr. (Medico sta
točila Boštjan Kristijan in Miha Binder v mestu na števil¬
kah 275 in 281.) Potemtakem bi bili Francozi leta 1797.
v dveh mesecih popili za tretjino več vina in piva za¬
stonj, kakor pa so ga dali par let prej gostilničarji za-
dacati za vse leto. Da je bila davčna oblast upravičena
zmajevati z glavo nad davčno moralo ali resnicoljubnostjo
ljubljanskih krčmarjev, ki se je razkrinkala pri tej priliki,
je imela dovolj povoda, če je pregledala svoje številke.
Dimitz (IV. 180) pravi, da se je že 1. 1763. zvarilo v Ljub¬
ljani 115.000 bokalov piva, razprodanega po deželi, dr. Li¬
pič (Top. 89) pa navaja za 1. 1834. količino 10.000 veder!

1  Koliko so iztisnili iz dežele Avstrijci, bi bil predmet
zanimive razprave, čeprav se meščani niso upali proti

njim toliko jadikovati kolikor zoper Francoze, nam mestni
spisi nudijo dovolj gradiva tudi o tem. Avstrijske rekvi-
zicije so bile prav tako občutne kot francoske. Avstrijci so
n. pr. neprestano popisovali zaloge živeža, živine, vozil
itd. v deželi, da so jih ob priliki zasegli. Iz nekega takega
seznama (z dne 24. oktobra 1805., f. 111 VI) vidimo, da
je imel Bruner  na Poljanah (hišna št. 35) 5 konj, 12 go¬
vedi in 400 centov sena. Prav tedaj so popisali pri pivo¬
varju  Tomažu Auerju v Gradišču št. 52 2 konja, 4 goveda
in 200 centov sena.

858 gld, magistratnemu podložniku Matiji Jami z Bre¬
zovice št. 17 za 875 gld 44 kr denarja,  obleke itd.
(priči: Andišek in Sever. Brezovški župnik je bil
Luka Istenič), Jakobu šimcu v Karlovškem predme¬
stju 18 za 763 gld 21 kr vina, mrve, detelje, žepno
uro in krompirja (šimec je prisegel), Jakobu Prass-
nigu v Gradišču 24 dva okomatana konja, vredna
350 gld (priči: Jurij Bayer in Jan. Jurij Herleinsper-
ger) ter sena za 260 gld (priči: Martin Novak in Janez
Breskvar), Janezu Juvanu v Kapucinskem predmestju
56 za 647 gld 32 kr sena, detelje, slame. Tomaž Petrič
z imenja »Novi svet in Jamnikovo« (Kapucinsko
predmestje 74) je prisegel, da so mu uničili sobnih
vrat, peči, zajemač itd. za 76 gld 45 kr. Za Štefana
Lubiča (šentpetrsko predmestje 146) je potrdil Jer¬
nej Košir, da je njegov požgani kozolec vreden 45 gld.
Dalje so prijavili škodo: Janez Gruber (mesto 41) za
posteljnino in obleko v vrednosti 371 gld 51 kr (pri¬
segel), Miha Ledenik (mesto 144) 18 gld za pokurjena
sobna vrata, podstrešno izbo in stopnice, Franc češno-
var (Sv. Peter 105) za 20 gld detelje, sena, krompirja
itd. (priči: Jožef Ložar in Andrej Gril), Matevž Ahlin
(Karlovško predmestje 9) za 19 gld 34 kr ajdove
moke, slanine, krompirja, repe, kozarcev.  Jurij Gaber
(Gradišče 55) je prisegel, da so mu Francozi porabili
za 80 gld vina, mesa, slanine, sena itd. itd. Vsa v tem
seznamu, ki obsega 98 oseb, napovedana škoda je zna¬
šala 16.655 gld 24'A kr  (fasc. 111 VI).

Francozi so pri drugi okupaciji res mnogo trše rav¬
nali nego pri prvi. 2  Glavne izgrede pa so zagrešili vo¬
jaki na svojo pest. To potrjuje ukaz,  ki ga je dal 20. ja¬
nuarja 1806. krajevni poveljnik v Ljubljani, polkov¬
nik Sancey natisniti v francoščini in nemščini pri
Leopoldu Egerju in nalepiti po Ljubljani (f. f. 111 VI):

»Zabičujem vojakom posadke, da ničesar ne zahte¬
vajo od prebivalcev, pri katerih so nastanjeni, razen
če dajo sami ali pa za denar (»de ne rien exiger des
habitants, chez les qucls ils Iogent, que de Gre-a Gre,
ou en payant), in da shajajo ob navadnem odmerku
živeža, ki sestoji iz funta in pol kruha, pol funta me¬
sa, pol steklenice vina, zelenjave in soli, (povrhu imajo
pravico do) prostora ob ognju in do luči. Gospodje
častniki morajo gledati, da bodo podčastniki in vojaki
živeli v dobrih odnošajih s prebivalci in ničesar ne
zahtevali preko tega, kar je predpisano s to naredbo,
ki bo natiskana in nalepljena povsod, kjer bo občin¬
ska uprava smatrala za umestno.«

2  Magdalena Pols je  predložila takle seznam o škodi, ki
so jo napravile francoske čete pri svojem vkorakanju v
Ljubljano z nastanitvijo v pristavi Bežigrad  (Mayerhof
Beschegrad) št. 67 v bližini Sv. Krištofa od novembra
1805. do januarja 1806.: 1. potrgali in požgali so plotu za
400 gld, 2. stolkli so ves rastlinjak (das ganze GlaBhaus
aufgesprengt), razbili kozarce, požgali oknice in vrata,
zbili peči, škoda 150 gld, 3. stavbnega lesa v skladišču in
navadnih desak za tla za 250 gld, 4. pokurili in uničili za
400 gld velikih usnjarskih in jerharskih podnic, 5. v sobi
pristave iztrgali in požgali tla ... 50 gld, 6. odtrgali 3 ve¬
lika vrtna vrata s ključavnicami, zatiki in gredlji vred in
požgali ... 90 gld, 7. razbili pri svojem odhodu dve novi
peči, izruvali pečne mreže, sneli železna vratca ... 40 gld,
8. z obeh strelovodov  sneli vretenca (Spinnen?), drogove
odlomili in odnesli ... 60 gld. Skupna škoda 1440 gld.«
škodo sta kot »čisto nizko cenjeno« potrdila stavbni moj¬
ster Jernej Ložar 24. januarja 1806., 8. julija 1807. pa še
župnik pri Marijinem Oznanjenju Klavdij Medič (sveženj
111 IV).

136

KRONIK A

Nemški razglas pa pravi: »Da se preprečijo razne
nevšečnosti, ki se dan na dan dogajajo med stano¬
dajalci in nastanjenimi vojaki posebno zastran hrane,
se s tem naznanja: Ker se meso, kruh in vino dele
vojakom itak iz zalog, zbranih z dežele, ne smejo na¬
stanjeni vojaki od svojih gospodarjev za sedaj zahte¬
vati ničesar drugega kot streho in ležišče, skupno luč,
ogenj, kurivo, sol za kuho ter prikuhe, t. j. zelje, repo,
krompir, kašo, ješprenj in slično, kakor so pač oko¬
liščine. Iz pokrajinske deželne uprave. Ljubljana,
20. januarja 1806. Franc Ksav. baron pl. Lichtenberg.«

Francozi tretjič v Ljubljani, l. 1809.  30. maja 1809.
so Napoleonove čete tretjič prišle v Ljubljano in ostale
do 5. oktobra 1813. Tudi sedaj je Ljubljana mnogo
pretrpela, posebno prvi čas do odcepitve ilirskih dežel
od Avstrije. Gostilničarji so zopet zahtevali povračilo
za škodo, ki so jim jo napravili Francozi. Vendar ne
čitamo v nobenem poročilu ali seznamu, da bi jim
očitali nasilja, kakor pri prejšnjih okupacijah.

Brunerja so obiskali Francozi na Poljanah in v Flo-
rijanski ulici. V računu za prehrano cesarske fran¬
coske vojske (franc. f. 23), ki ga je predložil 22. ja¬
nuarja 1810., trdi, da je bilo v njegovih hišah na Po¬
ljanah št. 29, 31, 32, 33, 34 in 35 nastanjeno v času
od 23. maja 1809. pa do 22. januarja 1810. 211 fran¬
coskih vojakov po eden ali več dni. Dal jim je 935 krat
hrano za ves dan, kar znaša 264 gld 55 kr, po 17 kraj¬
carjev dnevno na osebo. V drugem računu navaja za
52 francoskih vojakov, ki so ložirali v njegovih šestih
hišah na Poljanah od 23. maja do 14. junija 1809. 1.,
da so popili dva sodčka piva,  ki sta držala skupaj
249 bokalov. Pivo je računal po 8 kr bokal. Račun za
to pivo je znašal 33 gld. 12 kr. Za porabljeno sol, sla¬
nino, mast, luč, drva, posteljnino in slamo je štel
10 gld (po 2 gld na glavo), za kokoši, golobe (!) in
drugo zaužito perutnino pa 40 gld.

Nikakor pa ni bil Bruner tisti, ki je bil najbolj
oškodovan na Poljanah. V seznamu, kjer se navaja
njegova škoda v znesku 264 gld 55 kr, stoji za Fran¬
ceta Židana (hišna št. 3), da je porabil v istem času
za prehrano Francozov kar 1405 gld 40 kr. Wenzel
pl. Gandin (št. 60) 1430 gld, Urban Okorn (št. 21)
456 gld 20 kr, baron Franc Lichtenthurn (št. 50 in
51) 638 gld, Florijan \Vebers (št. 45) 443 gld 24 kr
in Alojzija pl. Vermatti (št. 55) 500 gld 30 kr. Manj
so potrošili samo Simon Križanek (št. 1) 231 gld 30 kr,
Urša Ramutta (št. 2) 257 gld 30 kr, Janez Doberlet
(št. 77) 35 gld in lončar Janez Rastner pa 106 gld
42 kr. Za ostalih 66 hiš na Poljanah ne stoji nič v tem
seznamu, ker pač niso imele nobenih stroškov s pre¬
hrano francoskih vojakov.

Občutneje so oškodovali Brunerja Francozi, nasta¬
njeni v njegovih dveh hišah v Florijanski ulici (št. 95
in 96). Od 21. maja 1809. do 21. januarja 1810. je
imel tu na hrani (zajutrek, kosilo in večerja) navadno
po 2 ali 3 oficirje in po enega do 3 sluge (domesti-
ques). Za oficirje je računal po 4 gld na dan za osebo,
za sluge pa po 1 gld 30 kr. Skupni račun je znašal
1270 gld 30 kr. Za kurjavo in svečavo od 1. novembra
1809. do 21. januarja 1810. je računal posebej za
2 oficirja v dveh sobah po 1 gld 30 kr na dan ali
123 gld za 82 dni. »Dalje je bilo v teh dveh hišah od
23. maja 1809. do 21. januarja 1810. nastanjeno 84
prostakov, katerih prehrana se šteje po 24 kr od osebe,
t. j. 33 gld 36 kr. Celotna vsota, ki jo je Bruner na¬

računal za prehrano Francozov v svojih dveh hišah
pri Sv. Florijanu, je znašala 1427 gld 6 kr. 1  čeden
račun, pa tudi prav mastno zabeljen, celo za tedanje
vojne razmere!

Prihod Francozov pa ni Brunerja zgolj oškodoval,
marveč mu je prinesel, če nič drugega, vsaj to, da ga
je rešil služenja v avstrijski armadi, čemur se je do¬
tlej uspešno izmikal, 1. 1809. pa bi ga bilo skorajda
zasačilo. Ko so pred prihodom Francozov ustanavljali
avstrijske meščanske zbore, so tudi v Ljubljani na
magistratu sestavili zapisnik z meščani, kjer so ti
morali izjaviti, v kateri zbor vstopijo, »ker se tokrat
nihče ne more odvezati«. Seznam je sestavljen po
cehih in poklicih. Od šestih pivovarnarjev  so se pri¬
glasili za lovce:  Pavel Bruner, Tomaž Auer in Nikolaj
Merk, za grenadirje  pa: dr. Blaž Iilobous (pisan tako
v tem seznamu, sicer so ta priimek pisali večinoma
»Klobus«), Matija Siebenhart in Dominik Jamnik
(franc. fasc. 28, akt 59).

Veliki bogataš Pavel Bruner je imel v zakonu z
11 let starejšo vdovo Katarino Feichterjevo, rojeno
šefman, katere premoženje je znal tako uspešno po¬
množiti, enega samega otroka, hčerko Marijo Ano
Frančiško, ki se je rodila v Florijanski ulici (tedanji
št. 34) dne 5. januarja 1784. leta in bila krščena pri
sv. Nikolaju. Botra sta bila dimnikar Janez Krstnik
Madona in »devica Marija Ana Sefmanca«, najbrž
kaka materina sorodnica.

1  V drugih seznamih škode se Bruner ne navaja. Med
izdatki mestne blagajne za francoske čete v maju in ju¬
niju 1809., ki so znašali 14.841 gld 51 kr, je zapisano, da
je izplačal mestni blagajnik Dominik Jamnik (ki je bil
sam pivovarnar v današnji Prešernovi ulici) Brunerje-
vemu pastorku Janezu Feichterju 200 gld za konja, ki so
ju rekvirirali za generala Macdonalda. Brunerja tudi ni v
rekvizicijskem računu za dobo od 21. maja do 27. junija
1809., ki je znašal kar 57.374 gld. V tem kratkem času so
utrpeli na rekvizicijah znatne vsote tile Ljubljančani (po¬
leg drugih): Valentin Dreo 2101 gld 30 kr za vino, Andrej
Malič 2094 gld za konje in vino, Jožef Seunig 4669 gld
30 kr za vino in sode, Luka Zajc 1295 gld 17 kr za vino,
Jožef Savinšek 799 gld za vino, Lovrenc Anton Rudolph
1293 gld 54 kr za vino, žito, papir itd. Posebne račune
so predlagali v Gradišču med drugimi: krčmar pri »črnem
orlu« (tedanja št. 24) Janez Praznik (Prassnig) za 909 gld
20 kr, kolikor so porabili pri njem francoski oficirji od
23. maja do 29. novembra 1809., pivovar  Tomaž Auer za
isti čas 408 gld, Janez Jurij Fridl, lastnik hiše št. 17, pa
celo 4223 gld 56 kr, Janez Jurij Zweyer, lastnik hiš št. 26
in 27, 3355 gld, Jožef Seunig (št. 32) 2329 gld 51 kr, Žiga
Zois (št. M)  860 gld 6 kr, Valentin Brence (Wrenze)
vulgo »AUeeivirth«  (Gradišče 56) 1279 gld, pivovar dr. Blaž
Klobus od binkošti 1809. do 23. januarja 1810. 928 gld itd.

V kapucinskem predmestju:  Janez Steiner (hišna št. 3)
1550 gld, Jan. Nep. Detela (št. 10) 2831 gld 10 kr, Mihael
Valentinčič (št. 25 in 26) 6431 gld, Andrej Malič (št. 59)
2366 gld, Ivana Juvan (št. 56) 2567 gld 5 kr, gostilničar
(Gastgeb) Jurij Steppan in Franc Valentin (št. 64) prvi
2250 gld, drugi pa 1198 gld itd. Zelo oškodovan je bil
Vincenc Samassa (Karlovško predmestje št. 1), namreč za
2000 gld. Največjega kavalirja se je izkazal škof Iticci
(mesto, hišna št. 302, Ravbarjev kanonikat.) Ta je na
poziv, naj napove svojo škodo, odgovoril takole: »Ker so
pri meni nastanjeni štabni oficirji imeli hrano skupno /,
menoj in ker kurjava in razsvetljava ne pomenita toliko,
da bi ju mogel zaračunati, ne prosim za nič drugega ka¬
kor da se mi vrneta dve magistratu posojeni novi žimnici,
dve novi posteljni odeji in rjuhe ali pa, da se mi to plača
v gotovini. Ljubljana, 24. januarja 1810. Janez Anton Ricci,
škof in stolni prošt« (fr. f. 23, akt 3).

KRONIKA

137

Mati Katarina Bruner je umrla v Florijanski ulici
št. 96 (kjer je bila pivovarna), dne 29. januarja 1821.,
stara 78 let, za vročinsko boleznijo (Nervenfieber),
previdena s sv. zakramenti. Komaj pol leta za njo,
26. julija 1821., je pobrala »oslabelost« (Entkraftung)
še njenega drugega moža Pavla Bruner j a.

Janez Feichter (pivovarnar »pri deteljici « od l. 1821.
do 18š5.).

Kakšna je bila usoda Brunerjeve edine hčerke Ma¬
rijane Francke, nisem mogel ugotoviti. V mrliških
knjigah šentjakobske župnije ni zapisana. Kot otrok
torej ni umrla na očetovem domu. Morda se je omožila
in bila izplačana v gotovini. Pri dedovanju Bruner-
jevih nepremičnin ni bila udeležena ne ona ne Tere¬
zija Bruner (rojena  menda 1. 177 8.),  ki se je  omožila
s pivovarnarjem na današnji Rimski cesti, 431etnim
vdovcem Tomažem Auerjem. Pri poroki te poslednje,
ki se je izvršila pri sv. Jakobu 27. januarja 1807., je
bil za pričo poleg magistratnega ekspeditorja Jakoba
Glavana tudi pivovar Janez Feichter, Brunerjev pa¬
storek. Koliko je bila Terezija v sorodu z Brunerjem,
ne vem. Njegova hči vsekakor ni bila, ker se je Bru¬
ner oženil samo enkrat in sicer 1. 1781.

Bodisi kakor koli, podedovala sta vse Brunerjeve
hiše in druge nepremičnine njegova pastorka  Janez in
Marjeta, otroka Kristijana Feichterja in Katarine Šef-
man, poznejše Brunerice.

Janez Matija Feichter se je rodil »pri deteljici«
20. februarja 1778. Pri krstu v stolnici sta ga držala
zakonca Janez Krst. Madona, dimnikar, in žena Ma¬
rija. Iz Janezovih mladih let ne vemo ničesar. Oženil
se je, ko je dopolnil 29 let, s 3 leta mlajšo kuharico
Ano Brauner. Poročil ju je 9. novembra 1806. v stol¬
nici Jernej Schofman (materin sorodnik?) pred pri¬
čama Janezom Jurijem Herleinspergcrjcm, kovaškim
mojstrom, in trgovcem Francem Čebuljem (Zebull).
ženin tedaj ni več stanoval na materinem domu, mar¬
več na Starem trgu št. 23 (danes 17), kjer je bila v
17. stoletju slovita Prunnerjeva gostilna »pri zlatem
turu«. Kaj je mladi Feichter tu počel ali je morda
krčmaril vsaj kot najemnik ali poslovodja, je težko
reči. Na vsak način se v poročni knjigi imenuje še
kot »sin pivovarskega mojstra«. Samostojno torej še
ni izvrševal obrti.

Nekaj let po poroki vidimo Janeza Feichterja in
ženo Ano kot lastnika hiše št. 46 v Florijanski ulici
(danes 21 )* in pripadajočega deleža ilovške gmajne,
št. mape lil. 1 2  Kot taka sta vpisana  v urbarju od
23. septembra 1811., lastnika pa sta morda bila že
prej. V tej hiši je Janez Feichter izvrševal krčmarski
obrt. Dokaz za to je seznam ljubljanskih krčmarjev iz
1. 1818. (MAL, fasc. 20.) Hišo je prodal po očimovi

1  Lastniki hiše št. 21 v Florijanski ulici:  1. 1600. (in
najbrž še prej) 1607. Gašper Vogrinec, 1608. (pribl.) do
1611. (pribl.) krojač  Jernej Schmidt, 1612.—1615. Jerneja
Schmidta vdova in dediči (od 1. 1613. do 1615. plačuje
zanje davek Francesco Locatell), 1616. 1617. krojača
Pavla Schmidta dediči, 1618. 1636. mesar  Mihael Pavšič

(Pauschitsch, od 1. 1619. se piše »Pausch«), 1637. 1642.
vdova Marija Pavšič (Pauschikhin), 1643. 1652. njeni
dediči, 1652.—1661. Janez Khnab, 1661. 1670. njegovi de¬
diči (vdova), 1671. 1677. jermenar  Rok Reddi (bil še
pred 1. 1671. v hiši), 1678. 1704. njegovi dediči (prvotno
izvršuje obrt vdova, h koncu jermenar Jožef Khatey; do
1. 1696. je v hiši mestni piskač  (Turnermeister) Jurij Ju-

smrti, ko se je lahko preselil na očetov dom in te hiše
res ni več potreboval, Gašperju in Urši Virantu.

Iz časov francoske Ilirije vemo, da je bil Janez
Feichter lastnik »tako zvane Humblove pristave  na
Spodnjih Poljanah«. Tam je imel tudi kegljišče.
12. maja 1813. (fr. fasc. 7) je dobil od magistrata za¬
časno dovoljenje, da sme »popraviti z deskami in s
slamo krito streho prave pristave in kegljišča, ki ni¬
mata nobene zveze s predmestjem ali s kakim drugim
poslopjem, nikakor pa se mu ne dovoli, da bi pokril
s slamo kajžo na ulici, ki ima komunikacijo s pred¬
mestjem.« Odlok je podpisal župan Codelli.

Od 9. maja 1827. imata Janez Feichter in žena Ana
nekaj mestnega gozda pri Rudniku. Hosta je bila pri¬
pisana hiši št. 35 v Florijanski ulici in je ostala pri
njej tudi po Feichterjevi smrti.

Iz prvega zakona so se Janezu Feichterju rodili trije
otroci: 1. hčerka, ki je umrla menda še nekrščena
(21. jul. 1809.); 2. Katarina  Marjeta Ana, roj. 18. jul.
1814. v očetovi hiši (»Alten Markt« 46, t. j. današnja
Florijanska 21). Oče je tu zabeležen že kot pivovarski
mojster  (Bierbr. meister), vendar nimamo nobenega
dokaza, da bi pivo varil v lastni pivovarni,  čeprav
vemo, da si je pridobil obrtno dovoljenje že leta 1811.
Verjetnejše je, da je vodil Brunerjevo pivovarno »pri
deteljici«. Mati je vpisana kot Bruner  Ana, kar je
očitna napaka, saj se je z dekliškim imenom pisala
Brauner. Botra sta bila pivovar Pavel Bruner in oče¬
tova sestra Marjeta, poročena Tallavania. Katarina je
umrla kot dekle menda 1. 1837., stara 23 let.

3. Janez Pavel;  rodil sc je tudi v Florijanski ulici 46
30. decembra 1816. Oče je vpisan kot pivovar, mati pa
ima zopet napačno dekliško ime »Ana Breuer«. Botra
sta ista. Janeza Pavla je dal oče izučiti za pivovarja.
L. 1837. je delal v pivovarni v Doblingu pri Dunaju
kot pivovarski pomočnik. Odtod je nameraval odpo¬
tovati na švabsko in je zato ljubljanski magistrat
pisal gosposki v Gornji Dobling, naj mu izda potno
dovoljenje (fasc. 11 iz 1. 1837., št. 6588). Tam sc vse¬
kakor ni mudil dolgo, ker je umrl že 21. septembra
1838. v Ljubljani  (Florijanska 96) za »živčnim mrtvo-
udom«, star komaj 22 let. Polovici hiš v Florijanski
ulici, ki ju je bil oče 18. junija 1831. zapisal obenem
s polovico štirih njiv na ljubljanskem polju (rektif.
št. 734—37) svoji hčeri Katarini in sinu Janezu, je
po njuni smrti dal prepisati zopet na svoje ime
(20. junija 1837. in 12. aprila 1839.).

4. Ana Inocencija,  roj. na »Starem trgu« 46 (oče
vpisan kot pivovar, mati zopet napačno  kot »Anna
gebohrene Bruner«) dne 28. julija 1819. Botra sta
bila tudi sedaj Pavel Bruner in Marjeta Tallavania.
Otrok je umrl v rojstni hiši že čez 7 mesecev (9. marca
1820.) za »notranjo vročino«.

govič (Georg Jugouitz), 1705. 1717. jermenar Jožef Kha-

tey, 1718. 1753. (pribl.) jermenar  Simon Irlich, 1753. do
1777. klobučar  Janez Pitonič in žena Katarina, 1778. do
1811. Gašper Schanda in žena Marijana, od 9. avg. 1811.
Schanda Franc, od 23. septembra 1811. do 26. novembra
1822. Feichter Janez in Ana,  nato Gašper in Urša (pozneje
Jera) Virant, ki sta lastnika še 1. 1859. - Hiša je bila
patidenčna. Prvotna št. 145, po 1. 1805. št. 46, po 1. 1877.
št. 21 (za združeni prejšnji 45 in 46), lastnika Jernej in
Frančiška Schuscheg; 1. 1901. lastnica Čuček Franja,
1. 1933. Kryl Franja.

2  Gmajna Ilovica ima poseben urbar »Gemein - Antheile
an der Illouza Distato des Laibach Flusses«.

138

KRONIKA

Janez Feichter kot izvošček.  23. julija 1825. (fasc.
20, akt 3849/25) jc zaprosil »Janez Feichter, meščan¬
ski pivovarski mojster pri deteljici  pri sv. Florijanu«
(zum Kleeblatt bey St. Florian),  da mu magistrat izda
obrtno dovoljenje za izvoščka. Prošnjo je utemeljeval
takole: »Moja obrt kakor siceršno (sic!) kmetijstvo
zahtevata, da imam več konj. Večkrat so me naprosili
odlični gospodje, ki jim nisem mogel odreči, kakor
tudi ne svojim gostom, (da jih vozim). Po vseh takih
vožnjah pa sem imel sitnosti s tukajšnjimi izvoščki.
Da zamorem ustreči prvim in umiriti druge ter z
ozirom na to, da mi po eden ali tudi po dva konja
stojita večkrat brez dela, prosim pokorno, da mi
slavni magistrat blagovoli ob zakonitem obdavčenju
izdati patent najemnega izvoščka.« Magistrat ga je
uslišal 30. avgusta 1825.

Feichter se drugič oženi.  Prva Feichterjeva žena,
Ana roj. Brauner, je umrla za kapjo 6. novembra 1830.,
stara 50 let (v Florijanski ulici 96). V zakonu je pre¬
živela 24 let. Preden pa so minili trije meseci, se je
vdovec Janez dne 23. januarja 1831. 1. vnovič po¬
ročil z Ano Hofcr, samsko, zak. hčerjo Janeza Hoferja
vulgo Kircherja in Magdalene (roj. Kurgaš), rojeno v

kraju in župniji Kreuzen na Gorenjem Koroškem, že¬
nin je izjavil, da je star 52 let. Utajil je torej kar 2 leti.
Nevesti pa je bilo 32 let. Zanimivo je, da je ob poroki
stanovala v drugi ženinovi hiši (št. 95 Florijanska
ulica). Priče pri poroki v šentjakobski cerkvi so bili
gubernijski uradnik Herman Schanda, domenski urad¬
nik Jožef Kloker in dr. Jakob Pfandl.

Iz tega zakona ni bilo otrok, žena Ana je umrla
(v hiši št. 95 v Florijanski ulici) še leto dni ne po
poroki, dne 7. januarja 1832. leta za rakom na mater¬
nici. Pogreb je opravil mestni župnik Janez Zlatoust
Pohlin.

Janez Feichter ni žaloval niti štiri mesece. 30. aprila
1832. se je oženil v tretjič. Vzel jc Marijo Hierlander
iz Spittala na Gornjem Koroškem. Nevestin oče je bil
krčmar in posestnik v Spittalu št. 41. Mati je bila Kon-
stancija, roj. Schmolzer. Priča pri poroki je bil zopet
Herman Schanda, sedaj že c. kr. gubernijski adjunkt,
in gostilničar Janez Pichler. ženinu je bilo že 55 let,
napovedal pa jih je samo 53. Nevesta, ki je poroko
dočakala v hiši ženinove sestre Marjete, por. Talla-
vania v Florijanski ulici 47 (danes 23), pa je bila za
24 let mlajša.

(Dalje prihodnjič.)

TURŠKA JAMA PRI SV. KRIŠTOFU V UJUBUJANI

VIKTOR S T E S K A

Do 1. 1875. je šla vsako leto na velikonočni pone¬
deljek dopoldne po šenklavški slovesni maši procesija
k Sv. Krištofu, kjer so ta dan obhajali spomin cerkve¬
nega posvečenja. Ta procesija je bila starodavna in
se omenja že v urbarju Sv. Krištofa 1. 1601. (Kapi¬
teljski arhiv.) Pri Sv. Krištofu je bila pridiga in peta
maša o posvečevanju cerkva (de dedicatione). Po¬
poldne so bile ondi večernice in procesija od Sv. Petra
(Cerkvena pratika iz 1. 1665.). Po večernicah se je
pa razvila otroška veselica tik cerkve v gramozni
jami, ki so jo imenovali Turško ali Lovšetovo jamo.
Očividec prof. Ivan Vrhovec popisuje to veselico
(Zbornik Slov. Mat. 1904, 24): »To vam je bil za
ljubljanske paglavce vesel in srečen dan! Tam, kjer
počivajo zdaj na tako zvanem novem pokopališču in
čakajo vstajenja mrliči, je bilo še pred nemnogimi
leti vsak velikonočni ponedeljek živo kakor v mrav¬
ljišču. če je vreme le količkaj kazalo, so se jele precej
po kosilu vsipati iz Ljubljane in iz njene bližnje in
daljne okolice cele trume ljudi proti Sv. Krištofu
Videl si jih prihajati od vseh strani po polju in ste¬
zah in iz bližnjih vasi. V .Turški jami* jih je že pri¬
čakovala mnogoštevilna ljubljanska mladina, z glavo
pri glavi. Gori nad jamo in po njenih obronkih pa se
je kar trlo gospode. Kakor dež so letele pomaranče,
jabolka, pirhi, razne sladčice itd. doli med gnečo
mladine, in kdor še ni sam izkusil in videl, kako frče
in žvižgajo v vojski krogle križem sem in tja, si je
napravil ta dan na prav nenevaren način pojem o
tem. Letečim pomarančam, jabolkom in pirhom se
je iztegovalo na tisoče paglavskih rok nasproti. Kdor
je ujel in prestregel kak tak zviška prileteli dar, ga

je spravil brž v varnost ter se pripravil za nov lov.
Za to, kar je sfrčalo mimo in ni priletelo v roke, se
pametna in izkušena glava ni brigala, dobro vede, da
je izgubljeno, zakaj za tisto, kar je bilo padlo na tla,
sc je vnel med mladino vselej strahovit boj; napra¬
vila se je živa kopica; nastal je vrišč in krik, menda
ne dosti drugačen kakor takrat, ko so bili utaborjeni
Turki sami tam. Konec takega boja so bile po navadi
pomečkane pomaranče, razdrobljeni pirhi pa razku-
štrani lasje, in če je bil boj zelo hud, so skelela vča¬
sih povrhu tudi ušesa. Ker je bilo število metalcev
vrhu jame vedno veliko, in so se jabolka, pomaranče,
pirhi, preste, žemlje in druge take dobrote vsipale
kakor dež gosto doli na srečne lovivce, je zgrešila
marsikatera taka stvar svojo pravo pot ter marsi¬
komu prav neprijetno priletela v hrbet, v glavo ali
v obraz. Toda ta dan ni bolelo nič in tudi z gnilimi
jabolki in pomarančami ali z mehko kuhanimi pirhi
onečejene obleke ni bilo nič škoda. Konec tej zabavi
je napravil po navadi šele mrak, ki je legel polagoma
nad Turško jamo.«

L. 1875. je bila ta veselica zadnjikrat. To leto so
namreč pokopališče pri Sv. Krištofu razširili čez vso
Turško jamo in razveseljevanje v njej je moralo
prenehati.

Kdaj sc je ta navada pričela? Ljudje pripovedujejo,
da je bil povod turški napad 1. 1472. Takrat so Turki
privihrali do Ljubljane in jo obkolili. Ker je bilo
mesto utrjeno, se ga niso mogli polastiti. Napravili
so tri tabore: v šiški, na Poljanah in na kraju, kjer
so I. 1497. postavili cerkev sv. Krištofa. Od teh treh
strani so Ljubljano napadali, toda topovske krogle

KRONIKA

139

z Ljubljanskega gradu so jih pregnale. V spomin na
to srečno kanonado so potem imoviti meščani obme¬
tavali mladino z jabolki itd. in imenovali to jamo
Turško jamo.

Zgodovinarji pa dvomijo, da bi bilo vse to res tako.

čudno je že to, da se ta veselica v starih spisih
nikjer ne omenja. Valvasor govori pač o treh taborih,
veselice se pa z nobeno besedo ne dotakne. Prav tako
molči dr. Gregorij Dolničar, ki v spisu, shranjenem
v ljubljanski semeniški knjižnici, govori o raznih
veselicah, razveseljevanja v Turški jami pa ne
omenja.

Prvi, ki to veselico omenja, je Hormayrjev Arhiv,
1818, str. 268. Ta pripoveduje, da so Turki 1. 1472.
napadli Ljubljano in napravili pri Sv. Krištofu okope.
Ko so se pa oglasili z Ljubljanskega gradu topovi, so
jo odkurili. V hvaležni spomin na rešitev so Ljubjan-
čani vpeljali jabolčno kanonado.

Ta navada je morala biti 1. 1818. že zelo stara, ker
je pisec prepričan, da se vrši od turškega napada
dalje.

Prof. Iv. Vrhovec pa meni, da se je veselica pri Sv.
Krištofu pričela šele 1. 1794., ko je gosposka podobno
razveseljevanje pri Božjem grobu v Stepanji vasi pre¬
povedala. V starih časih so namreč Ljubljančani v
velikem številu hodili v postu k Božjemu grobu. Krat¬
kočasili so se tako, da je gospoda metala med mladino
lectarsko blago, imenovano »šiftelce«, mladina pa je
te darove lovila. Ker pa sc je ta zabava vršila tik
cerkve, je motila božjo službo, zato jo je gosposka
prepovedala. Prof. Vrhovec sklepa: »Ne rekel bi dva¬
krat, da so se Ljubljančani s to svojo zabavo preselili
iz Stepanje vasi v jamo za Sv. Krištofom in da se je
metanje v Turško jamo začelo šele ta čas (Zbornik
S. M., 1903, 26). Tu bi seveda vprašali: Če se je pre¬
nos zgodil šele 1. 1794., kako da tega ni vedel pisec
iz I. 1818., ko je minilo šele 24 let od tedaj? Gotovo
bi moral vedeti, da je ta navada še zelo mlada; bil
pa je prepričan, da sega nazaj v davnino, v turške
čase. Drugič bi pa ugovarjali: če je gosposka jabolčno
kanonado v Stepanji vasi prepovedala, zakaj jo je pa
pustila pri Sv. Krištofu, ki je bil bliže Ljubljani?
Jasnega razloga ne moremo najti. Tudi ime »Turška
jama« bi ne moglo nastati meni nič tebi nič šele
1. 1794. Res je, da se je 1. 1789. obudil spomin na
Turke, ko je general Laudon zavzel Beograd; malo
drzno pa bi bilo krstiti jamo turško, ko bi ne bilo
nobene zveze s Turki. Jamo so pač imenovali, ker so
se v njej utaborili Turki. Ali se je pa to zgodilo
1. 1472. ali pozneje, kakor drugi mislijo (Costa,

1. 1584.), tega danes ne moremo dognati.

Podobno, kakor Hormayrjev Archiv, pišejo o tej
veselici skoro vsi domači zgodovinarji, tako Jan.
Trdina, Zgod. slov. nar., 1866, 68; Parapat, Letopis
M. Sl., 1871, 42; Dimitz, Geschichte Krains, I, 285;
Orožen, Vojvod. Kranjska, II, 68; dr. Gruden, Zgod.
slov. nar., 340; Costa, Reiseerinnerungen, 1848, 19.

Vsekakor je morala biti zabava pri Sv. Krištofu zelo
stara. Dokaz »ex silentio«, t. j. iz molka, ni posebno
trden, če Valvasor in dr. Gregorij Dolničar veselice
ne omenjata, s tem ni še dokazano, da je takrat ni

bilo; saj sta jo lahko prezrla, ker ni bila v tedanji
Ljubljani, ampak precej daleč proč.

Priznati pa moramo, da tudi računska knjiga cerkve
Sv. Krištofa, ki od 1. 1600. našteva dohodke in izdatke,
veselice ne omenja, pač pa slovesno petje, ki so ga
oskrbeli n. pr. 1. 1634. stolnični in jezuitski pevci.
Ker pa od veselice ni bilo dohodkov ne stroškov, je
molk popolnoma umljiv.

Nekateri preiskovalci zgodovine te veselice so skle¬
pali, da jama pri Sv. Krištofu nima zveze s Turki,
ker se že pred prihodom Turkov v naše kraje ime¬
nuje Hergrubcn (T. Elze v Mitt. d. M. V. f. Kr., 1864,
90). Tako govori listina iz 1. 1418., da sta dva ljub¬
ljanska meščana kupila njive pri Hergruben. Tudi
druga listina iz 1. 1499. omenja njivo pri Sv. Krištofu
»hinter der Hergruben«. Elze je besedo Hergrube raz¬
lagal iz Heer-grube, torej vojno jamo. če je torej bila
jama že 1. 1418. imenovana »vojna jama«, ko še Tur¬
kov v Ljubljano ni bilo, je jasno, da ime Turška
jama ni pravilno. Toda počasi po kamenju! Ali je
ugotovljeno, da pomeni Hergrube ali Herngrube res
vojno jamo? Ali ni druge razlage? Poglejmo!

Ko so Ljubljančani hiše zidali, so potrebovali
peska. Kopali so ga zunaj stare Ljubljane in tudi v
okolici Sv. Krištofa. Pesek se imenuje latinsko arena.
Iz tega so Nemci napravili Eren ali Ern. Ern- ali Eren-
grube je torej peščena (gramozna) jama in taka je
res bila pri Sv. Krištofu do 1. 1875., ko so jo spreme¬
nili v pokopališče. Ko so pa ljudje pozabili, kaj Eren-
grube pomeni, so v spominu na turške vojske in na
turški tabor, začeli jamo imenovati Herngrube, torej
po ljudski etimologiji. Mesto arena so Latinci pisali
tudi harena in potem pomeni Herengrube prav isto
kar Erengrube, t. j. peščeno jamo (VVeigand, Deut-
sches Worterbuch, I, 466). Mogoče, da velja enaka
razlaga tudi za Ehrengruben (Crngrob pri Škofji
Loki), če je ondi kaka peščena jama ali če je vsaj
nekdaj bila. Mogoče so prav tam izkopali tudi rebro
predpotopnega mamuta, sedaj imenovano rebro »aj¬
dovske deklice«.

Vse torej kaže, da je Turška jama pri Sv. Krištofu
res dobila svoje ime po Turkih, ki so se pri napadu
na Ljubljano utaborili v tamkajšnji gramozni jami,
še preden je ondi stala cerkev sv. Krištofa. Po ljudski
govorici spominja na to tudi Bežigrad, češ, da je preko
ceste Turške jame imel svoj šotor turški beg in so
pozneje, ko je bila tam postavljena prva hiša, to ime¬
novali bežji (= begov) grad, kar je postalo lastno
ime Bežigrad. Drugi izvajajo ime od velevnika beži
in grad.

Kdaj se je pa začela jabolčna kanonada, se sedaj
ne more dognati, če ni že od turških časov, bi edinole
mogla nastati 1. 1789., ko je Laudon zavzel Beograd
in bi jo navdušeni Ljubljančani v spomin na turški
tabor pri Sv. Krištofu vpeljali, ker se je podobno
kakor v Beogradu godilo tudi v Ljubljani, kakor poje
znana pesem:

Cesarske puške pokajo,
se turške gospe jokajo,
cesarski bombe mečejo,
se Turki iz grada vlečejo.

140

KRON

K A

ALKOHOLIZEM MED UČENCI OSNOVNIH IN
MEŠČANSKIH ŠOL V SLOVENSKIH MESTIH
V ŠOLSKEM LETU 1936./37. vojko jagodic

DONESEK H KOMUNALNIM SOCIALNOPOLITIČNIM STATISTIČNIM ANALIZAM

(Konec.)

Iz do sedaj navedenih podatkov je razvidno, kakšen
je splošen odnos mladine do alkohola, t. j. koliko je
mladina v celoti dostopna za njegovo uživanje. Pri¬
pomniti pa je treba, da so visoki odstotki učencev, ki
pijo, za štajerska, prekmurska in dolenjska mesta
povsem razumljivi. Manj razumljivi pa so za Ljub¬
ljano in gorenjska mesta, posebno Radovljico, ki ka¬
žejo relativno tudi visok odstotek. Poznavalci življe¬
nja na Gorenjskem trdijo, da se pije tam le redkeje
vino, pogosteje žganje in sadjevec, ki ga tu še iz po¬
sebnih razlogov tudi prištevamo k alkoholnim pija¬
čam. Dalje je treba tudi pripomniti, da so merila za
pitje po dolenjskih, štajerskih in prekmurskih krajih
zelo različna od gorenjskih, osobito z ozirom na kvan¬
titeto. Gorenjska je vsekakor občutljivejša v tem
oziru in zato si je n. pr. visoki odstotek Radovljice
razlagati nujno le na ta način, dočim se zdi pozna¬
valcu štajerskih, dolenjskih in prekmurskih navad in
običajev življenja odstotek skoraj premajhen.

Do jasnejše predstave nam bo pripomogla nadaljnja
analiza.

Stanje samo v osnovnih šolah je z ozirom na tabelo
št. 1 sledeče:

Tabela št. 4.

Razširjenost alkohola med učenci osnovnih in me¬
ščanskih šol v slovenskih mestih v šol. letu 1936./37.:

Iz gornjih številk je razvidno, da imajo največje
absolutno število osnovnošolskih otrok, ki uživajo
alkoholne pijače, osnovne šole po vrstnem redu v sle¬
dečih mestih: Ljubljana, Maribor, Celje, Ptuj, Ljuto¬
mer, Slovenska Bistrica, Laško, Črnomelj, Slov. Ko¬
njice, Murska Sobota, Novo mesto, Škofja Loka, Kranj,
Kamnik, Krško, Dolnja Lendava, Radovljica. Točnej-
šo sliko nam dajo le relativna števila. Po njih bi na¬
pravili sledeči vrstni red: Krško 96 %, Slov. Bistrica
92 %,  Črnomelj 90 %,  Dolnja Lendava 86 %, Ptuj
85 %,  Ljutomer 82 %, Laško 79 %>,  Radovljica 76 %,
Slov. Konjice 71 %, Novo mesto 70 %,  Kranj 53 %,
Celje 47 %,  Murska Sobota in Kamnik 46 %, Ljub¬
ljana 37 %,  Maribor 35 %, Škofja Loka 34 %.  Od
vseh 16.929 osnovnošolskih otrok pije torej 52 %,
torej več ko polovica. Iz tabele št. 2 je dalje tudi raz¬
vidno, da pijejo dečki bolj kot deklice. Odstotek piv¬
cev pri dečkih znaša 59 %,  dočim pri deklicah le 45 %.

Vprašanje je, v kakšnem odnosu pa so učenci me¬
ščanskih šol do uživanja alkoholnih pijač. To nam
pokaže

tabela št. 5.

Razširjenost alkohola med učenci meščanskih šol v
slovenskih mestih v šolskem letu 1936./37.:

Če primerjamo to tabelo s tabelo št. 2, takoj lahko
ugotovimo veliko razliko. Odstotek pivcev pri osnov¬
nih šolah je 52, pri meščanskih 66. Torej od vsakih
100 učencev meščanske šole jih uživa alkoholne pijače
66!! V tabeli št. 5 presenečajo rezultati meščanskih
Šol v Črnomlju, Dolnji Lendavi in Ljutomeru. V teh
šolah pijejo namreč korporativno vsi učenci! Prese¬
neča tudi rezultat Ljubljane, ki znači, da se z uživa-

KRONIKA

141

njem alkoholnih pijač prične pač takoj, ko postane
organizem goden za to, odnosno takoj, ko nekoliko
doraste in postane odpornejši.

če se tukaj dotaknemo dejstva, da predstavljajo
učenci naših meščanskih šol z ozirom na njih ustroj
bodoči slovenski obrtniški naraščaj, je zaključek prav
za prav porazen. In ravno tiste pokrajine oziroma
mesta, ki bi morala v dobro svojega razvoja imeti
izgled za trezen, duševno in telesno zdrav obrtniški
naraščaj, stoje glede uživanja alkoholnih pijač na
najslabšem. To nam nazorno pokaže sledeča

tabela št. 6.

Razširjenost alkohola med učenci osnovnih in me¬
ščanskih šol v šolskem letu 1936./37.:

Če vzamemo v obzir ugotovitev, da uživanje alko¬
holnih pijač kvarno vpliva na poznejši človekov du¬
ševni in telesni razvoj, kar se zelo izrazito opaža pri
učenju te ali one obrti, kakor tudi pri vodenju gospo¬
darstva, potem bi v tem pogledu prorokovali najslabšo
bodočnost ravno Prekmurju 94 %,  nato Dolenjski
90 %,  Štajerski 68 %, Ljubljani 61 %  in najboljšo
Gorenjski 41 %.  Nadalje pa nam kaže tabela št. 6 tudi
to, da je */a vseh meščanskošolskih učencev naklonje¬
nih, ali bolje, inklinira k uživanju alkoholnih pijač.

Iz vseh do sedaj navedenih podatkov pa ni mogoče
razbrati, kako pijejo in koliko, ker so bili v do sedaj
navdenih podatkih upoštevani vsi otroci, ki pijejo
redno in samo včasih, bodisi vino, pivo ali žganje. Na
podlagi predmetnih ugotovitev pa se tudi v tem po¬
gledu da lahko podrobnejša statistična analiza.

Z ozirom na večjo ali manjšo škodo, ki jo priza¬
deva uživanje alkoholnih pijač slovenski osnovno¬
šolski in meščanskošolski mladini slovenskih mest,
je važno vedeti, koliko otrok pije redno alkoholne
pijače. Redno uživanje vina nam podaja pregledno
n. pr.

tabela št. 7.

Razširjenost alkohola med učenci osnovnih in me¬
ščanskih šol v šolskem letu 1936./37.:

Tabeli št. 7 človek prav za prav težko verjame, je
pa vendarle resnična. Med otroki osnovnih in meščan¬
skih šol slovenskih mest je torej 451 otrok, ki redno
uživajo vino ali žganje. Od teh je 285 moških in 166
ženskih. Na prvi pogled te številke presenečajo, toda
to potrjuje

tabela št. 8.

Razširjenost alkohola med učenci osnovnih in me¬
ščanskih šol v šolskem letu 1936./37.:

142

KRONIKA

V pogledu rednih pivcev prednjačijo ona mesta, ki
imajo izrazit vinski okoliš in ki so po obsegu in šte¬
vilu manjša, če bi tu mogli ugotoviti še šolske uspehe
in sploh življenjske uspehe teh otrok, bi bila ugoto¬
vitev brez dvoma velikega pomena. Verjetno pa je,
da šole itak same zasledujejo duševni in telesni raz¬
voj otrok — rednih pivcev alkoholnih pijač in bodo
te ali one tudi eventualno lahko izpolnile te podatke.
Da pa pomenijo te številke v pedagoškem, zdravstve¬
nem, gospodarskem, socialnem in prosvetnem pogledu
neprijetno dejstvo, je gotovo samo po sebi umljivo.
Tem otrokom bi morale občine v interesu svojih obča¬
nov posvetiti vso pozornost.

če primerjamo tabelo št. 7 s tabelo št. 1, nam po¬
stane slednja takoj umljivejša. V prvi je pokazana
nagnjenost mladine v celoti k uživanju alkoholnih
pijač, dočim nam tabela št. 7 že deloma, obenem z
dejanskim stanjem pokaže tudi že rezultat te inkli-
nacije mladine k alkoholu.

Sporno pri gornjih navedbah rednega uživanja al¬
koholnih pijač bi utegnilo biti merilo, po katerem
smo otroke ocenjevali. Toda vsi upoštevani so se oce¬
njevali po lastnih izjavah in daljšem opazovanju in
smo upoštevali samo one, ki redno uživajo alkoholne
pijače. Množina zaužitih alkoholnih pijač sicer ni na¬
vedena, ker pri tej statistični analizi niti ni nujna.
Gotovo je, da je pri enih večja, pri drugih pa manjša.
Saj s stalnim uživanjem postane potreba, ki tudi
raste in doseže mnogokdaj visoko merilo.

Dalje je pripomniti še to, da je rednih pivcev ve¬
čina v osnovnih šolah in manj v meščanskih. Morda
bi bilo v zvezi s tem treba opozoriti na eventualno
dejstvo, da k temu, bodisi direktno ali indirektno,
hote ali nehote, mnogo pripomore vpliv šole. Vse¬
kakor pa te številke še vedno pomenijo pereče peda¬
goško vprašanje ne samo na kmetih, marveč tudi v
mestih.

Tako bi nam bilo te ugotovitve še izpolniti s po¬
datki, kaj pijo otroci in zakaj pijo? Glede prvega
vprašanja ni zadrege. Pijejo pač vse alkoholne pijače,
prednjači seveda vino, pivo in žganje. Glede drugega
vprašanja pa morajo gotovo obstojati neki vzroki.
Alkoholizem v splošnem se danes smatra kot socialen
pojav. Nekateri ga označujejo tudi kot socialno bole¬
zen. Do neke mere bi ga morali kot takega smatrati
tudi pri mladini. Pri Slovencih se da nagnjenost k

Novo mesto I Mej vrti (del nekdanje ulice sv. Jurija)

alkoholizmu razlagati na dva načina. Po prvem na¬
činu bi nam bilo utemeljevati uživanje alkohola z
dednimi nagnjenji, pri čemer pa nimamo v mislih
samo podedovanja iz roda v rod, to je psihološkega
razvoja slovenskega naroda, marveč tudi gospodarski
in socialni razvoj, ki tudi kaže dedne znake, in morda
celo najvidnejše, ravno v alkoholizmu, če se čuje, da
je ta ali oni rod »zapit«, kar znači, da je degeneriran
po alkoholu, potem lahko z nekako isto logiko izva¬
jamo te zaključke z ozirom na razvoj gospodarskega
in socialnega reda. Na žalost se pri Slovencih tudi
lahko govori o zapitem gospodarstvu in o neurejenih
socialnih razmerah v gotovih predelih dežele, kar
znači, da je gospodarski in socialni razvoj degeneriran.
V tem prvem primeru moramo smatrati alkoholizem
kot tisti vzrok, ki je povzročil biološko in gospodar¬
sko degeneracijo. V drugem primeru pa moramo ute¬
meljevati uživanje alkoholnih pijač s stališča eko-
nomsko-determinističnih principov, kar bi več ali
manj negiralo prvi rasno-biološki princip. V tem
drugem načinu bi morali iskati krivca za alkoholizi¬
ranost slovenskega rodu v razmerah, v katerih živi,
to je v krivičnih, slabih in podobnih. Toda z isto pra¬
vico bi lahko jemali v obzir tudi dobre socialne raz¬
mere.

Danes se namreč zelo rad omenja drugi način.
Toda prav toliko dokazov, kolikor jih imamo za drugi
način, jih imamo tudi za prvega. Temeljitejših naj-
brže še več. V kvantiteti je morda tudi nekoliko raz¬
like, v kvaliteti pa prav gotovo nobene. Tudi za raz¬
pravljanje s socialno medicinskega stališča nimamo
na razpolago potrebnih in verodostojnih podatkov ali
rezultatov. Zato sta danes z isto upravičenostjo na
dnevnem redu »degeneracija (biološko) slovenskega
rodu po alkoholu«, kakor tudi »Slovenci se opijajo
zato, ker se jim krivica godi«.

Razpravljati o teh stvareh na tem mestu ni opor-
tuno. Ne spada več v to razpravo. Toda z ozirom na
dosedanjo statistično analizo že lahko ugotovimo, da
segajo, ali bolje, se pojavljajo vsi simptomi degene¬
racije po alkoholu ne samo na kmetih, marveč že v
izdatni meri tudi v mestih, to je slovenskih kulturnih
in gospodarskih centrih.

Odgovornosti za vse to, kar je, in predvsem vse to,
kar bo, ne nosi mladina, odgovorni so pač oni, ki so
zanjo dolžni skrbeti in ki so jo dolžni zaščititi.

Novo mesto: Hlie na Bregu za frančiškanskem samostanom (Šolska
ulica). V ljudski govorici Caparski breg Foto C. Skebč

KRONIKA

143

FRANC ANTON PL.BRECKERFELD

O NOVEM MESTU OB KONCU XVIII. STOLETJA

(Konec.)

J ANKO JARC

V drugem delu svojega rokopisa je Breckerfeld za¬
pisal vse meščane in jih razvrstil po vrstnem redu
hišnih številk in po posameznih trgih in ulicah. Vred¬
nost tega seznama ni samo v tem, da je ohranil imena
meščanov in njih zvanje ter najstarejšo numeracijo
hiš Novega mesta, ampak posebej še v tem, da je v
pripombah pri večini meščanov dostavil tudi kraj,
odkoder so se priselili, in s tem pokazal ono »razno¬
vrstno mešanico narodnosti«, o kateri je pisal v prvem
delu. Ohranil pa je v tem seznamu tudi najstarejša
ulična imena.

Ko je I. Vrhovec pripravljal rokopis »Zgodovine
Novega mesta«, je hotel dodati tudi seznam meščanov
XVIII. stoletja, kar pa je potem opustil. 18. decembra
1890. je pisal Levcu, da ne bi rad iz svojega rokopisa
pri natisku izpustil ničesar važnega iz zgodovine mesta
in celo ne zgodovine mestnega zbora: »Edino, za kar
mi ne bi bilo žal, so nekateri napisi, inskripcije in
imenik novomeških posestnikov o minulem stoletju.« 11

Objavljam Breckerfeldov seznam z vsemi opombami
v istem redu kot ga je napisal on sam. Imena ulic je
po Breckerfeldu in aktih mestnega arhiva zapisal že
Vrhovec (n. o. m. 45/46), ne da bi bil za vse določil
njih lego, zato v oklepaju navajam še ona imena, ki
so jih ulice in trgi imeli po preimenovanju in novi raz¬
vrstitvi hišnih številk 1807., 1892. in 1930., kolikor mi
je bilo seveda mogoče dognati. Prva številka pomeni
tekočo številko, druga hišno številko , v oklepajih so
domača imena.

1. Auf dem Platz, Na plaz  (Glavni ali Veliki trg. 1809.
1813. Napoleonov trg, 1923. Trg kraljeviča Petra. 1934. Trg
kralja Petra II.):

1 1 rotovž.

2 2 Franc Reichel, svečar, Ceh.

3 3 Anton žagar (Schmitz). lekarnar, Kranjec iz

Kranja.

14  Ivan Vrhovnik: Ivan Vrhovec. Doneski k  življenje¬
pisu itd. 1933., 37.

4 7 Andrej Kanduč, trgovec z dišavami, Korošec,

g g J Janez Jakomini, trgovec z dišavami.

7 10 Franc Krammer, kaplan v Trebnjem.

8 11 Barbara Kuthiaro, vdova Antona K., gostilni¬

čarka.

9 12 Avguštin Fabian, mesar, Novomeščan.

10 14 Marija Pečjak.

11 15 Janez Marodelli (Berkopec), trgovec z galan¬

terijskim blagom, Italijan iz Milana.

13 17 }^ nton  Nachtigal, strojar, Gorenjec.

15 28 }  ^ ranc  Kalčič (Vaterl), mesar, Novomeščan.

16 29 Jan. Gottlieb Schreyer (Jesenko), kirurg in

mestni blagajnik, Nemec iz Mainza.

17 30 Filip Gadener (Puškar), usnjar.

18 31 Franc Lukmann, bivši oskrbnik, iz Mokronoga.

19 33 Anton Berneker, oskrbnik na Hmeljniku, Novo¬

meščan.

20 34 Barbara Seifrid, vdova, vrtnarica.

21 35 Jakob Krištof, pek, iz Šmarja.

22 36 Ignac Hackhoffer, rokavičar, iz Kamnika.

23 37 Jožef Hartel, poštar, oče je bil iz Češke.

24 38 Franca Germa vdova Katarina, železninarka.

25 39 Jakob Skrem, trgovec s platnom in drogist,

upravitelj mestnega sodišča.

26 40 Franca Germa vdova Katarina, železninarka.

27 41 Ana Watscher, vdova r. Germ, železninarka.

28 42 Jan. Vid Sager, bivši mestni sodnik, iz Štajerske.

29 4 Dizma Germ (Risner),  lectar, Novomeščan.

30 46 Notburga Tanzmann, vdova, pasarka.

31 47 Andrej Kanduč, trgovec z dišavami, Korošec.

32 48 Franc Burger, pasar, Novomeščan.

33 72 Siegmund Langer, lekarnar. Novomeščan.

34 73 Ksaver pl. Sallenstein.

35 74 Francesco Marchese, kavarnar.

36 265 Franc Šparovec, strojar, iz Višnje gore.

37 266 Os\vald Fabian, trgovec z blagom, Furlan.

38 267 Matija Lusner, glavničar, Novomeščan.

39 268 Jakob Tsehine, kirurg, Novomeščan.

2. Seidengasse, Laibacher Gasse, Gafsu od goreineh vra-
teh na plaz  (Ljubljanska cesta):

40 49 Matija Luzner, glavničar, Novomeščan.

tl 50 Jožef  Kegel, nogavičar,  iz Hessenskega.

42 168 Jurij Gradina, urar, iz Maribora.

43 51 Neža Widemayr, vdova (Perdečka). 1

44 54 Konstancija Ecker, vdova, pletilja, iz Koroške.

45 Cerkev sv. Katarine.

46 157 Terezija Kerine, »HeBin«, gostilničarka.

47 Jožef Germ, župnik v Prečni.

48 55 hiša za mestnega vratarja.

49 56 Jan. Jakomini.

50 57 Vid Margraff, kirurg, iz Bavarske.

51 58 Jurij Smerekar, krojač, Novomeščan.

52 59 Jožef Zalokar, kirurg. Novomeščan.

53 60 Mih. Grailland (Florer), lončar.

54 61 Filip Mutlnveis, sedlar.

55 62 Matija Mohorčič (škrampec), iglar, Novomeščan.

56 63 Ana pl. Bernardič, vdova.

57 64 Karl Kohl, dimnikar.

58 65 Jakob Rutter (\VeiBe), pek, iz Šmarja.

59 66 Franc Moser, 2  upravitelj koinende.

60 67 Matija Luser, usnjar, iz Gabrja.

61 68 Anton Jogger, kotlar.

62 69 Jan. Mohorčič (Škrampec), železninar, Novo¬

meščan.

63 71 Ana Marija Buzelai, vdova.

64 70 Elizabeta Pober, roj. Petermann, vdova.

1  Od 1794. Matija \Venger, Gorenjec.

2  Od 1793. Štefan Kragel, dr. med.

144

KRONIKA

Novo mesto: Ustje Kastelčeve ulice ob Ljubljanski cesU.

(Pod Sv. Katarino) Foto: Pogačnik

3. Die obere liatharinen Gafie, Nad sveta Katarina. (Trg
sv. Katarine in Arkova ulica):

GO 15G Neža Doppler (Zurka), vdova.

G7 155 Marija Ehrmann, r. Pavček, vdova, nogavičarka.

68 154 Franc.župan v Beliški vasi. 1

69 153 Mihael Bertoncelj, kovač.

70 150 hiša Mikičevega beneficija.

71 149 Filip Smerekar, mesar.

72 148 hiša Tišlerjevega beneficija.

73 147 .(Ižan), sodar, iz Avstrijskega.

74 146 Tomaž Kušman, ključavničar, Novomeščan.

75 145 Ana Per, modistka (Putzmacherin).

76 144 Jurij Planinšek (Pušavnik), tkalec (platnar).

77 143 Tomaž Wollowitz (Kulovec?), kanonik, Novo¬

meščan.

4. Die untere Katharinengafie, Pod sveta Katarina  (Ka¬
stelčeva ulica):

78 163 Matija Per (t marec 1793., sedaj 1794. Neža

Vidmayer, Perdečka), motvozar (vrvičar),
Novomeščan.

79 164 .tobačni nadzornik.

80 165 Anton Gregorič (Zajc), iglar.

81 53 Martin Anitzel, usnjar.

82 166 Janez Mravlje (Spielz), krojač, Novomeščan.

83 167 Lovrenc Košir (Drač), mizar.

84 169 Pavel Šparovec (Kisel pek), pek.

85 170 Anton Žitnik, pek.

86 171 Franc Prockel, čevljar, iz Koroške.

87 172 Andrej RoBel,., iz Češke.

88 173 Ana Lusner, usnjarka.

89 174 Martin Hribernik, tkalec.

5. Raubgaflel  (»Mačkina gasa«, sedaj Strma steza):

90 151 .tobačni nadzornik.

91 152 .. mestni čuvaj.

1  Najbrže Belšinja vas pri Trebnjem.

6. SpitalgaPe  (Kapiteljska ulica):

92 158 Martin Anitzel (špitalska hiša), usnjar.

93 159 Marjeta Jeller.

94 160 Urban Metz, usnjar.

95 161 Alojz Pernstecher, eksjezuit, posvetni duhovnik.

7. Nikolausgupe  (del Proštijske, Križatijske in Cerkvene
ulice):

96 162 kapiteljska cerkev.

97 165 proštija.

98 232 Ana Seel.

99 235 mežnarija.

100 234 Karl Raunacher, kirurg, iz Koroške.

101 233 Stefan Grabner (v Polčevem stolpu), bivši upra¬

vitelj.

102 231 Bernard Stricker, vrvar, Novomeščan.

103 230 Franc Wolf, ključavničar.

104 229 Primož Grozdek, ključavničar.

105 228 Feliks Perme, ključavničar.

106 222 beneficiatska hiša benef. sv. Barbare.

107 142 Neža Marija Mlakar.

108 141 Franc Per, pasar.

109 140 Ignac Hackhofer, rokavičar, iz Kamnika.

8. Poskokengasse  (Križatijska ul., Skolova ul., Ulica
6. sept.):

110 133 F'ranc Schvvarz, sedlar, iz Koroške.

111 185 Franc Valenčič (Zitterschlager), čevljar.

112 186 Mihael WoIf (Vouk), ključavničar.

113 192 Mihael Lublanšek, usnjar, Novomeščan.

114 191 Jakob Skrem, trgovec z blagom.

115 189 Pavel Stampfel, krznar, Kočevar.

116 188 Mihael Brunner, krojač, iz Bavarske.

117 236 Franc Luser (Papež, Brusničar), usnjar.

118 237 Janez Kladnik, čevljar.

119 187 Janez Fabian.

120 32 Vaclav Skubic, bivši mestni blagajnik, iz Višnje

gore.

121 193 Anton Reddi, jermenar, Novomeščan.

122 194 Jožef Pikardi, bivši upravitelj, Dolenjec.

123 197 Kordula Videtič, vdova.

124 196 Jožef Mohorčič, steklar in mizar.

125 195 Janez Videtič (činkole), svetni duhovnik.

126 224 komenda nem. viteškega reda.

127 225 Marija Rotter, vdova.

128 226 Jožef Pogačnik, ključavničar, iz Kamnika.

9. AntonigaPe, Per svetima Florianu  (Sokolska ulica.
1892.: čitalniška ulica, del Trga sv. Florijana):

129 137 dediči Ferd. Mauracherja.

130 136 Mih. Bertoncelj (Provianthaus), kovač.

131 135 Mih. Wolf (Vouk), zdaj njegov zet knjigovez

Šlibar.

KRONIKA

145

Novo meato: Pogled s kapiteljskega zvonika na proitljo

Foto: C. Skebč

132 134 Marija Rotter.

133 44 Ana Backner, čistilka srebra.

134 43 Franc Rockinger, knjigovez.

135 184 Sebastijan Janežič, bivši uradnik pri davčni

regul. komisiji, sin mlinarja.

136 183 Ferd. Mannetti, bivši feldvebel.

137 182 Jožef Smerekar, krojač.

10. Bei der Back e n, Per Pezhnizi  (del Florijanovega
trga):

138 175 Janez Zupančič (Golobec), iglar, Novomeščan.

139 176 Janez Hantschel, brusač, iz češke.

141 178 } Janez Za J c  (Višenjčan), čevljar, iz Višnje gore.

142 188 Janez Krašovec, najemnik posestva Grič, iz

Črnomlja.

143 181 Anton Narad (Mundback).

144 138 mestna pekarna (pečnica).

145 139 Andrej Nagel, mizar, iz Št. Jerneja.

146 179 Mat. Jožef Prefil, mestni pisar, iz Tržiča.

11. St. Jbrgengape  (Sv. Jurija ulica, del Ulice 6. sept.
in Mej vrti):

147 223 Jožef škola (Semack), krojač, iz Moravske.

148 222 Marija Planinšek, vdova po tkalcu.

149 249 Franc Babnik, tkalec.

150 221 Jožef Gregorič, mest. stražmojster, Novomeščan.

151 cerkev sv. Jurija, zdaj Jesenko, Novomeščan.

152 Jurij Slokan, bivši mestni stražmojster, zdaj

Valentin Vesel.

153 218 Jurij Vollmann, mizar, iz Ogrske.

154 189 Jožef Teržič, Martič (Ogorelc), usnjar.

155 199 Marija Puglic.

156 200 Anton Kastelic (Erjavec), usnjar.

157 201 Martin Ovniček, krznar in kap. cerkovnik.

158 202 Ana Križman.

159 203 Ignac Kalčič (Pečjak), fijakar.

160 204 Franc Papež (Brusničan), usnjar.

161 206 Uršula Pangerc (Košarca).

162 207 Franc Berger, krznar.

163 208 Matej Bedenek (VVedeneg), zidar.

164 209 Mihael Unterlogauer, kolar, iz Koroške.

12. Am Hain unter St. Jorgen, Na Breghi  (Breg):

165 Valentin Vesel, gostilničar.

166 217 Jurij Vollmann, mizar, iz Ogrske.

167 246 Jernejček.

168 212 Marija Zupančič (Zatčevka), vdova po invalidu.

169 213 Janez Kraus, krovec (slamnatih streh).

170 240 Franc Papež, usnjar.

171 239 Marjeta Ganser, perica.

172 241 Andrej Hudir, tesar.

173 242 Jernej Mesarko, mestni čuvaj.

174 243 Jernej Kalčič.

175 247 Matija Papež (Grbec).

176 248 Jožef Mahrer (Mathel), čevljar.

177 245 Ana Grič, zeliščarica (Krautelweib).

178 249 Matija Kastelic, tkalec.

179 Andrej Boštjanček, čevljar.

180 254 Uršula Znamšek, modistka.

181 244 Matija Može, tobačni nadzornik.

182 261 Andrej Kanduč.

183 115 Jožef Wolf, iglar.

184 216 Martin Dragorič, mestni čuvaj.

13. Bei den Fleischbanken, Per mefsnizah  (Vodna ali
Karlovška cesta, 1823. Kovaška ulica, 1930. Pugljeva ulica):

185 17 Anton Nachtigal, strojar, iz Kranjske.

186 18 Janez Hofmann, jirhar, iz štajerske.

187 19 Andrej Hlade, Črnivec, iz Mokronoga.

188 20 Filip Pečjak, strojar, Novomeščan.

189 21 Ana Bačar (\Vatscher), vdova.

190 22 mestna čuvajnica pri vratih.

191 23 Franc Brezovar, kovač, Novomeščan.

192 24 Franc Rettel, podkovski mojster, iz Avstrijskega.

193  25 Franc Piletič (Ferluga), usnjar, Novomeščan.

194 26 Dominik Rizzoli, trgovec z galanterijskim bla¬

gom, iz Milana.

14. St. Leonhards Gape, Per Franzkainarih  (Frančiškan¬

ska ul., Jenkova ul., Dilančeva ul., Detelova ul. in del Šol¬
ske ul.):

195 5 frančiškanski samostan.

196 samostanska cerkev.

197 6 Franc Kalčič (Vatterl), mesar, Novomeščan.

198 4 gimnazija.

199 75 Mihael Zalokar, nogavičar.

200 76 Mihael Proje, čevljar.

201 77 Luka Papež, usnjar.

202 78 Siegmund šiška, čevljar.

203 83 Jožef Nessing, jirhar, iz Tirolske.

204 84 Mihael Potočar, localis na Mehovem.

205 91 Germov stolp za smodnik (mestni stolp).

206 89 Andrej Decker, Črnivec, Novomeščan.

207 90 Jakob GruB, čevljar.

208 88 .kuharica.

209 87 .Beul . . .. klobučar, iz Tirolske.

210 86 Anton Hočevar (Kranjčan), krznar, Novomešč.

211 85 Karl Meyebach.

212 80 Andrej Kanduč.

213 81 Barbara Poje (Poyinn), vdova, fijakarica.

214 82 Franc Kalčič. milar, Novomeščan.

215 92 .Nessigova delavnica.

15. Ober der Mahi, Na Muleni  (šolska ul. in Poštna ul.):

216 93 Zoisov mlin ob Krki.

217 94 Janez Friedrich, mizar.

218 98 Jakob Zurc, usnjar.

219 Martin.(Fritz), klobučar.

Novo mesto: Ulica 6. septembra (Tesarska ulica). Mllačeva hlia

(Stena prvotne mežnarije pri cerkvi sv. Jurija; mala okenca — srednje še vidno
— so bila pred kakimi petdesetimi leti zabita in izrezana večja. Podrto dne
5. avgusta 1938.) Foto: C. Skebč

146

KRONIKA

220 95 Tomaž Wamier, klobučar.

221 96 Franc Sager (Žagar) - Tekmec.

222 97 .

223 129 Matej Sever, zidarski polir.

224 128 mestna hiša za sodnega slugo.

225 126 .Štravs(ovka), vdova.

226 125 Luka Jakša, kmetski krojač.

227 123 vojašnica.

16. Die Hohlgafie oder Ilollergafie itzt Kaflernegafie ge-
nannt, Poleg Kafsarme  (1892.: Dolga ul., 1930. Vrhovčeva
ul.; Streliška ul.; Kratka ul.; 1892.: K vojašnici, 1900.: K
sodišču):

228

229

230

231

232

233

234

235

236

237

238

239

240

241

242

243

244
24 5
246
217

248

249

250

251

115 Andrej Hiiumann (Špelko), mizar.

116 Rok Grofi, nogavičar, Novomeščan.

117 Marija Perušič, vdova.

118 Karel Žlajpah (Paučnik), lončar, žužemberčan.

119 Blaž Jahn (Terlep), tkalec, iz Litije.

120 Marija Hočevar, perica.

122 Marija Čuh, belilka platna.

121 .Wengl(ova).

104 Marjeta Krivec, vdova po kordovanarju.

105 Andrej Friedrich, podobar, iz Brandenburške.
103 Nikolaj Nuli, krojač za moške, iz Fulde.

102 Anton Gadner, usnjar.

101 Franc Vodenik, kirurg, Novomeščan.

100 Franc Nadel, krojač (von Khie).

99 Jožef Kegel, nogavičar.

106 Ozvald Fabian, trgovec z blagom.

107 Tomaž Wanner, klobučar.

108 Anton Sluga.

109 Jožef Kapesič, posvetni duhovnik.

110 Jakob Govekar (Lekše), tkalec.

111 FVanc Nagel, krojač.

112 Franc Govekar, čevljar.

113 Jožef Machtiger, bivši upravitelj, iz Mokronoga.

114 Jožef Maufier, krojač, Kočevar.

»Poleg navedenih hišnih posestnikov je še nekaj
takih meščanov, ki nimajo v mestu svojih hiš, vendar
kot meščani izvršujejo obrt v mestu ali izven njega.
Sledi seznam teh iz leta 1792.« (68). »Izven mesta«
pomeni one hiše, ki so ležale pred Ljubljanskimi vrati
bodisi ob Ljubljanski ali Celjski cesti. Med temi stav¬
bami Breckerfeld ne omenja bivšega kapucinskega
samostana

252 Anton Reznužnik, tkalec.

253 Anton Einicher, pek.

254 Matija Einicher, čevljar.

255 Martin NVauner, klobučar.

Novo mesto: Trg sv. Florijana (s kapiteljskega zvonika)

1. Pri pečnici. 2. Pri sv. Antonu (Florijan)

Založil Jos. Kos, Novo mesto

256 Franc VVanner, lončar.

257 Leopold Wengel, gipsar.

258 Atanaz Kinsky, srebrenar.

259 Florijan Kinsky (Rumpelvvirth), krojač.

260 Jožef Vega.

261 262 Sebastijan Lampič, barvar.

262 Kaspar Thesio, kavarnar.

263 .Ziegler, lasničar, iz Koroške.

264 .lasničar, iz Lotaringije.

265 .kositrar, iz Milana.

266 269 Ignac Golob, fijakar.

267 Karel Bukovec, mizar.

Novo mesto: Krlžatljska ulica (Poskokengasse)

Foto: C. Skebe

ulica (Dolga ulica)

Foto: C. Skebč

KRONIKA

147

Franc Anton Breckerfeld je na 23.—25. strani svo¬
jega rokopisa sestavil seznam vseh takratnih novo¬
meških obrti, ki ga je objavil Ivan Vrhovec v »Zgodo¬
vini Novega mesta« str. 107 sl. Pri prepisovanju je
spregledal 2 lasničarja in 1 sedlarja. Drugi, čeprav
nepopolni seznam obrtnikov je napisal Breckerfeld v
poimenskem seznamu takratnih meščanov, ki je zgo¬
raj objavljen. Iz matrike meščanov za leta 1797. do
1811. je enak seznam sestavil prof. Ivan Koštiiil in ga
objavil v »Kroniki« (IV., 1, str. 51). Primerjalna sta¬
tistika po vseh treh virih naj pokaže gibanje obrti v
Novem mestu v razdobju 1790. — 1810.  V razpredelnici
so naštete obrti po abecednem redu, v prvem in dru¬
gem stolpcu so navedene številke po Breckerfeldu (v
oklepaju njegovi kasnejši popravki), v tretjem pa po
matriki meščanov, hranjeni v mestnem arhivu.

Statistika je seveda samo približno točna, ker v se¬
znamih meščanov pri nekaterih manjka oznaka po¬
klica, kot je tudi leto možno samo približno ugotoviti.

V četrtem delu svojega rokopisa je Breckerfeld za¬
pisal razne napise, ki so se nahajali v nekaterih novo¬
meških cerkvah, na rotovžu in v komendi. Te napise
je deloma že priobčil Vrhovec v svoji »Zgodovini«, ne¬

katere je pa izpustil. Te navajam, kot jih je Brecker¬
feld zapisal.

V kapiteljski cerkvi:

Pri cerkvenih vratih grobni napis mestnega sod¬
nika Lovrenca Grivca (1618.—1621.):

HIER LIGT BEGRABEN DER EDLE VND EHREN-
VESTE HERR LAVRENTIVS GRIVIZ BVRGER VND
EINSTVVEILIGER STADTRICHTER ZV RVDOLPHS-
WERT DES INNERN RATHS VERVVANDTER DEM
GOTT EINE GLVKLICHE VRSTAND VERLEIHEN
WOLLE. SO GESTORBEN ALHIER DEN ...

Pri oltarju sv. Barbare je bil skupen nagrobnik obeh
proštov Mravov, Nikolaja (1630.—1639.) in Franca
(1639.—1650.):

HIC IA CENT SEPVLTI R mi . R"». D™ D™. NICOLAVS
&  FRANCISCVS MRAV

PRAEPOSITI RVDOLPHSWERTENSES QVORVM
VLTIMVS OBUT I IVNII 1650 QVIBVS GRATVS EO-
RUM AFFINIS D. DANIEL REFFINGER A PVRG-
PERG HVNC LAPIDEM POSVIT.

148

KRONIKA

Novo mestoi Trg sv. Florijana

(Sredi XVIII. stol.: Pri sv. Anionu)

Blizu tega nagrobnika je bil drugi rodbine Gregorič
z napisom:

HI ER LIEGT BEGRABEN DER EDEL VND VESTE
HERR IOHANN GREGOR GREGORITSCH DES IN-
NERN RATHS VERNVANDTER SEINE EHLICHE
HAVSFRAV CATHARINA GEBOHRNE VVVRIAKIN:
IHR SOHN ANDREAS VND D ESSEN SOHN MAXIMI-
LIAN WELICHER DEN 21. APRIL 1622 GESTORBEN.

V špitalski cerkvi sv. Martina je bil tudi tale na¬
grobni napis:

HIC CATHARINA IACET GEMINORVM
MATER : AT EIVS

DIVISA EST SOBOLES : VIVENS PATRI
ET ALTERA MATRI.

Breckerfeld mu je dodal sledeče pojasnilo: »V tej
špitalski cerkvi je bil tudi nagrobnik gospe Katarine
Derganšek, meščanke in dobrotnice tega špitala, z na¬
pisom, ki priča, da je umrla na porodu dvojčkov, od
katerih je bil eden pokopan z materjo, drugi pa ostal
živ pri očetu.«

Na rotovškem stolpiču je bil znani napis, ki je pra¬
vil, da je bil rotovž zidan v letu slabega vinskega pri¬
delka, oziroma v letu skaženega vina 1720. Vrhovec
navaja ta napis s kronogramom, pristavek Vrhovčev
pa, da je poleg latinskega napisa bil tudi nemški: »Es
war ein schlechtes Wcinjahr, und es \vard beim Baue
Wein statt des Wassers gebraucht«, ni točen. Nave¬
deni citat je samo Breckerfeldovo pojasnilo k latin¬
skemu napisu:

anno VINI CorrVptI aeDMCata sVM.

Frančiškanska cerkev:

Od nagrobnih napisov v tej cerkvi je Vrhovec iz¬
pisal samo napis Matije Kastelca (str. 100) in Ivana
Benkoviča (str. 93). Breckerfeld našteva še sledeče:

Pod prižnico je bil vzidan v steno nagrobnik rodbine
Villanders z Otočca z napisom:

Hier liegt begraben der edel und veste
Wilham von Villanders zu WordI
der letzte deli Zunamen, gestorben am
Charfreytag 1547. Und sein Vater
Siegmund Villanders ist auch hier
begraben 1520. Dem Gott genade.

Novo mesto: Pugljeva ulica (Karlovška, predtem Kovaška cesta, še
preje Pri mesnicah). Dohod ua bivši leseni mosl, desno od njega nekdanja
mestna mesnica Foto: C.Skebš

Nagrobnik, ki je danes vzidan v hodniku pod stol¬
pom na zelo malo primernem kraju, predstavlja Vil-
landersa v naravni velikosti, ki ima ob glavi napis:

Sein Alter 54.

V gorenjem delu je vsekano: Sic transit gloria mun-
di. 1547, v spodnjem delu pa:

Kunigund Villanderliin eine gebohrne
von Guttenberg starb im Jahr 1533.

Anna VillanderBin ein gebohrne
von Trautson.

(Prim. Vrhovec n. o. m. 93.)

Blizu tega nagrobnika je bil spomenik Jurija pl. Si-
gersdorfa z napisom:

Hier liegt begraben der edel und gestrenge Herr
Georg von Sigersdorf zu GroB\vinklern Rom. kay-
serl. Majestat auch Furstlich Durchlaucht Rath
und ge\vester Hauptmann zu Zeng, samt seiner
Gemahlinn Anna ein gebohrne Semenitschin :
Der gestorben 16 Januarii im LXXIIII Jahr denen
Gott gonne und ein christliche Urstand vcrleihen
\volle.

Pri oltarju Janeza Nepomuka je bil nagrobnik Kri¬
štofa Galla z Gallensteina, na katerem je bil ta upo¬
dobljen ravno tako v oklepu in naravni velikosti kot
oba prejšnja, z napisom:

Hier liegt begraben der edel und gestrenge Herr
Christoph Gali von Gallenstein zu Lucgg. Rom.
kaiserl. und auch Fiirstl. Durchlaucht Erzherzo-
gen Karl zu Oesterreich gewester Rath alB er am
siebendten Tag AprilB 1576 JahrB in den all-
machtigen Gott entschlaffen : dem Gott, und
allen glaubigen Seelen eine froliche Urstand ver-
leihen wolle.

Frančiškanski kronist poroča v samostanski kro¬
niki iz leta 1867., da so tega leta »iz cerkve prenesli
štiri stare kipe, nagrobne spomenike, in so jih vzidali
pod zvonikom, kjer je bila prvotno samostanska
porta« (Zgodovina frančiškanske cerkve v Novem
mestu, spisal P. Alfonz Furlan O. F. M. str. 10). Mo¬
rali so to pač biti nagrobniki Leukoviča, Willandersa,
Galla z Gallensteina in Sigersdorfa. Danes so pod zvo¬
nikom vzidani le trije nagrobniki: Leukoviča, Willan-

KRONIKA

149

Novo Mesto: Detajl nagrobnika Ivana LenkovUa

Foto: Jereb Rudolf

dersa in Sigersdorfa, Gallov pa je izginil žc v Vrhov-
čevem času,

O usodi dveh, najbrže Leukovičevega in VVillander-
sovega nagrobnika, ki sta bila vzidana v stene cerkve
(Sigersdorfov je bil vzidan v tlaku cerkve, kot pričajo
močne poškodbe), poroča frančiškanski kronist iz
leta 1864. (CCN pag. 114. sub 8) dobesedno:

»An den Seitenmauern des Kirchenschiffes waren
2 Kolossale Denkmahler aus Stein gehauen, Ritter in
LebensgroBe representierend, mit Inschriften darun-
ter, so wie auch entsprechenden Piedestalen, und Ein-
fassungen aus Stein. Die eine Statue befand sich an
der Mauer. — Die andere an der Weiberseite; jede
von ihnen erreichte im Ganzen wohl mehr als 2 Klaf-
ter in die Hohe; am Gipfel hatte jede noch eine kleine
Statue vom HI. Joannes Nepomucenus. — Diese
2 Statuen waren wohl schon Jahrhunderte alt gewe-
sen, und riihrten aus jener Zeit her, wo Neustadtl
noch eine Festung ge\vesen, und hier naturlich viel
Militar war, und die Noblern darunter in unserer
Kirche beigelegt wurden. —

Andere Denkmahler bie und da an der innern Seite
der Kirchenmauer angebracht, waren aber von un-
bedeutender GroBe, nur Steinplatten in die Mauer ein-
gemauert. Obschon sie die Kirche gar nichts beengten
(kasnejši stavek: wohl aber entstellten — auch nicht
decent waren), wurden sie dennoch auch vveggebracht.

Die 2 groBen nahmen \vohl etwas Raum ein, aber sie
vvaren dafiir eine Raritat, weil si Personen in Lcbens-
groBen darstellten, und Monumenta der hier im Herrn
Ruhenden %varen. Sie waren zwar grob gemeiBelt,
aber ritterlich war das Ganze. An einer dieser 2 Sta¬
tuen wolten einige Leute et\vas Scandaloses in der
Gegend der menschlichen Geschlechtsteile bemerken;
was folglich die Wegschaffung der Statuen beforderte.
— Es bestanden zwei Parteien, so\vohl in der Stadt,
als auch in der Familie: die geringere war fiir den
Bestand den erwahnten Statuen, die andere fiir deren
VVegschaffung; die letztere (prečrtano, nad tem: der
Guardian) hat [mit Recht] (z isto roko kot zgoraj
preko roba pisano) durchgesetzt. —«

Ob vhodu v kapelo sv. Frančiška je bil nagrobnik
rodbine Raab:

Ich leb und ihr solit auch leben. Joann. 14.

Hier ruhet in Gott der edelveste Herr Gregor Raab
welcher den 3. August 1599 JahrB in Gott selig
entschlaffen : auch sein Sohn der edelveste Herr
Martin Raab, welcher den 11 July 1622 Jahrs
auch selig entschlaffen, und deB Martini Sohn der
edelveste Herr Georg ist den 9 ,en  Augusti 1621
Jahrs seelig entschlaffen. Denen allen Gott gnadig
seyn wolle. Amen.

1625.

V kapeli sv. Antona je bil sledeči nagrobni napis:

BegraebniB

Herrn Hans Leonharden Mellar und seiner Ge-
mahlinn Anna Maria geborner KoBianschitschin
als Stifter dieser Kapellen zu Ehren Gott dem
allmachtigen und deB h. Antonii de Padua 1665.

Pri vhodu v škapulirsko kapelo je bil napis:
GAVDENS • ERIT • EIVS ■ OBITVS ■

QVI • MARIAE • DVM • VIVERET ■

FVIT • FIDELIS ■ ET DEVOTVS.

S. Hieron.

V škapulirski kapeli je bila rodbinska grobnica
Breckerfeldov in na plošči pred oltarjem je bil sle¬
deči napis:

HANC • ŠIBI ■ VIVENS • A ED EM ■ PARAVIT •
SECVRATVS • TVTELLA

QVAM • CONIVGI ■ ET • POSTERIS • LEGA VIT
IN VIRGINIS CAPELLA,

VT • EX • HVMO • FACTVS • PARITER REDACTVS
MORTE • PRAEVENTVS • QVIESCIT • HIC • CON-
TENTVS PERILLVSTRIS • AC • EXCELLMVS • DO-
MINVS WOLFGANGVS • CONRADVS • A •
BRECKERFELD DE IMPELHOFFEN
ANNO 1695.

Breckerfeldova pripomba: »Umrl je 10. maja 1710.
in bil pokopan v tej grobnici, ki si jo je pripravil v
letu 1695.« Po tem podatku je treba popraviti, oziroma
dopolniti članek o W. K. Breckerfeldu v SBL, str. 57.

V svojem opisu starega Novega mesta omenja Vr¬
hovec (str. 36) tudi napis na Marijinem stebru na Ka¬
tarininem trgu in pravi, da je bil steber s kipom Brez¬
madežne postavljen na mestu Katarinine cerkvice po
požaru 1. 1794., ko je pogorel tamkajšnji mestni del.
Breckerfeld pa je zapisal napis na tem stebru že leta
1790. in pravi, da je steber postavljen ob cerkvi sv. Ka¬
tarine: »Auf dem untersten Kapital der Marien Saide
bei der Katherinenkirche ist zu lesen  itd.«

150

KRONIKA

Vrhovcu se je pri tem pripetila še druga pomota.
Napis, kot ga on navaja, je zapisal Breckerfeld in pri
tem napravil napako, da je v besedi »filii« pisal FlLlI
mesto FlL.lI radi česar bi dal kronogram letnico
1696. Vrhovec Breckerfeldovega zapiska ni primerjal
z originalom, ki sc pravilno pisan glasi:

ConCept^: sIne Labe fILLe patrIs ^ternI
MatrI fILII VnIgenItI & habItaCVLo
spIrItVs sanCtI eXstrVCta

Kronogram pa pove letnico 1746. in je tako spome¬
nik petdeset let starejši kot je sodil I. Vrhovec.

OPOMBE K SLIKAM  v članku »Novo mesto v XVIII.
stol.« v 2. številki »Kronike«:

Slika Novo mesto : Glavni  trg  (1895.) je posneta
po fotografiji Hinka Dolenca.

Detajla školove slike Novega mesta (str. 100) po posnet¬
kih prof. Janeza Logarja.

Slike na str. 101 in 106 po posnetkih, ki jih je dal na
razpolago dr. Drago Mušič  iz Sevnice.

Slika na str. 102 po posnetku jurista Rudolfa Jereba.

Slike na str. 103 in 104 posnete iz albuma fotografa
A. Suppana  (v šestdesetih ali sedemdesetih letih XIX.
stol.).


Priloga š k o 1 a : Novo mesto,  po akvarelu, ki je v
lasti prof. Janka Krajca.

Načrt Novega mesta risal prof. Janez Meian.

Primerjaj še slike, objavljene: v »Kroniki« II. (1935.)
str. 143—145, 296 in 298; v »Kroniki« III. (1936.) str.
23- 26, 102, 103 in 105 108; pri sliki na strani 102 po¬
pravi Hiša v Arkovi ulici v Hiša v Kastelčevi ulici.

GRADBENA IN STANOVANJSKA STATISTIKA
MESTA LJUBLJANE DB  adolf vogelnik

Vpogled v značaj obstoječih in v vsakem letu na
novo zraslih zgradb, ki ga skuša posredovati grad¬
bena statistika, je pomemben z raznih vidikov.
Zgradbe služijo predvsem kot stanovanjski prostor
prebivalstvu, potrebne pa so mu tudi pri izživljanju
njegovih kulturnih stremljenj (javne upravne in kul¬
turne zgradbe) ter kot orodje gospodarskega pri¬
dobivanja (tovarne, poslovni lokali). Z drugega vi¬
dika nas zanimajo zgradbe kot vrednostni objekti,
ki predstavljajo del narodnega premoženja. Gradbena
statistika ima zato nalogo, da karakterizira zgradbe
po namenu, ki mu služijo, po njihovi vrednosti in
donosnosti, po značaju lastnika zgradbe s posebnim
ozirom na gradbeno delavnost javnih juridičnih oseb,
zlasti mesta in države, končno po najraznovrstnejših
higienskih in tehničnih vidikih, kot so način gradnje,
število nadstropij, število stanovanj, starost zgradbe
in slično.

Stanovanjska statistika razčlenjuje podrobneje sta¬
novanjske zgradbe. Z ugotovitvijo velikosti, lege in
kakovosti stanovanj, z računanjem stanovanjske go¬
stote in donosnosti stanovanj (statistika najemnin)
ter vzporejanjem raznih higienskih in socialno-eko-
nomskih karakteristik podaja sliko o tem, kako
prebivalstvo stanuje.

Dobro urejena gradbena in stanovanjska statistika
nudi tako ne le obilo dragocenega gradiva za razna
znanstvena proučavanja, ampak daje tudi trdne smer¬

nice za smotreno vodstvo socialne politike države in
posebej mesta.

Pred svetovno vojno je Ljubljana redno prispevala
poglavitne podatke o zgradbah in stanovanjih v »oster-
reichisches Stadtebuch«, obširni letopis za avstrijsko
komunalno statistiko, ki je pričel izhajati 1. 1887. na
pobudo takratnega predsednika statistične centralne
komisije von Inama S t e r n e g g a.

Po vojni je sistematična obdelava in publiciranje
gradbenih in stanovanjskih prilik mesta Ljubljane za
daljšo dobo zastalo, šele od leta 1934. dalje sestavlja
gradbeni urad mestnega poglavarstva posebne stati¬
stične izkaze o vsaki novi gradnji, za katero je bilo
izdano uporabno dovoljenje. Izkazi, ki na njih obde¬
lavi slone spodnji statistični pregledi, so seveda v
marsikaterem pogledu pomanjkljivi, radi neobstoja
trdnih pojmovnih osnov gradbene in stanovanjske
statistike do neke mere tudi nezanesljivi. Radi tega
je bila z novim letom tozadevna statistična služba
reorganizirana tako, da dobiva statistični urad mest¬
nega poglavarstva vsak spis o novi gradnji od grad¬
benega urada neposredno na vpogled, in sicer prvič
takoj po izdanem gradbenem dovoljenju, nato po¬
novno po izdanem uporabnem dovoljenju ter pri vseh
eventualnih naknadnih prizidavah oz. adaptacijah.
Statistični urad si sproti izpisuje po kartotečnem si¬
stemu vse podatke, ki so ali utegnejo v bodoče postati
pomembni za študij gradbenih in stanovanjskih raz-

Luuv...

KRONIKA

151

mer mesta Ljubljane. Poleg zelo visoke zanesljivosti
in enotnosti v pogledu statističnega gradiva, ki je
s tem pridobljena, bo omogočeno odslej tudi redno
mesečno publiciranje podatkov o številu tekom me¬
seca izdanih gradbenih  dovoljenj, ki dajejo v
zvezi s podatki o zazidani površini in prostornini za¬
nesljivo sliko gradbene delavnosti mesta Ljubljane.
Ako bo mogoče organizirali zbiranje sličnih podatkov
še za nekatera druga večja slovenska mesta (Maribor,
Celje, Novo mesto, Ptuj, Jesenice), bomo dobili s tem
zelo uporabno in dragoceno gradivo za sestavo indeksa
o konjunkturnem gibanju gradbene delavnosti za vso

Slovenijo. Prav tako se bo mogla tudi stanovanjska
statistika v bodoče voditi po vseh onih kriterijih, ki
so jih že in jih še bodo prinesle zahteve časa.

Gornje pripombe o organizaciji gradbene in sta¬
novanjske statistike mesta Ljubljane, teh dveh važnih
panog komunalne statistike, imajo namen, da bi
vzpodbudile zlasti večje slovenske mestne občine k
delu za enotno izgraditev slovenske komunalne sta¬
tistike. Služile pa bodo tudi vsem onim, ki bodo pu¬
blicirane podatke kakorkoli uporabljali; saj vrednost
ima številka le tedaj in v toliko, če vem, kaj pred¬
stavlja in kako je bila pridobljena.

1. število novih gradenj.  2. Nove zgradbe.

3. Stanovanjske zgradbe po številu in višini.

4. Stanovanjske zgradbe po višini in zazidani prostornini.

152

KRONIKA

5. Obrtne, javne in druge zgradbe.

6. Nova stanovanja po številu in legi.

7. Nova stanovanja po velikosti.

KULTURNE NALOGE MEST

S POSEBNIM OZIROM NA LJUBLJANO

D Ii. F n A N C E ST E L E

Za pravilno razmerje do vprašanja, stavljenega v
naslovu, je potrebno, da si pojasnimo predvsem oba
osnovna pojma: mesto — kultura.

1. Mesto je ena izmed praoblik človeškega selišča
in prvovrsten socialno-kulturni činitelj v zgodovini
človeštva od tistega trenutka dalje, ko je družabna,
rodovna in gospodarska organizacija dosegla kompli¬
cirano obliko. Od pradobe naprej je bilo mesto sre¬
dišče gospodarskega življenja večjega ali manjšega
okrožja, strateško oporišče in upravno središče. Pre¬

zreti pa ne smemo tudi važnega dejstva, da so imela
že prastara mesta pogosto tudi družabno simboličen
pomen kot verska središča narodov in rodov. Vse te
višje simbolične funkcije mest obsega v grškem mest¬
nem tipu klasično razviti pojem akropolis. Ni pa
treba, da bi bile vse naštete lastnosti vselej skupne;
lahko nastopajo tudi posamezno in posebno pri po¬
stanku mest so imele enkrat ta, enkrat druga odlo¬
čilno vlogo. To je pomenil pojem mesto v svojem bi¬
stvu tudi od srednjega veka sem in v najnovejšem

KRONIKA

153

kulturnem razdobju, v katerem živimo še tudi mi. V
zvezi z našim vprašanjem pa je važno, da prastari
družabno simbolični značaj mest tudi v našem
stvarno konstruktivnem času ni zamrl, o čemer po¬
sebno glasno pričajo prizadevanja narodno - sociali¬
stično navdahnjene nemške urbanistike. Niirnberg,
Berlin, Miinchen, Hamburg z najbolj smotrno ure¬
jeno velikopotezno urbanistično akcijo ne dobivajo
le nove funkcijske organizacije, ampak predvsem tu¬
di vsenarodno pomemben družabno simbolični izraz.

Zunanje se je mesto odlikovalo od ostalih oblik
selišč predvsem po tem, da je bilo vklenjeno v trden
okvir trdnjavskega ozidja, v čigar mejah se je razvi¬
jalo do kar mogoče tesnega sestava svojih gradbenih
gmot. Od konca XVIII. stol. dalje pa se je izvršil
osnoven prevrat, ki se javlja najprej zunanje v tem,
da se odstranjuje strogi okvir trdnjavskih ozidij in
ga nadomeščajo široki pasovi sprehajališč in vrtov;
tako se je razvoju mesta odprla prosta pot v okolico.
Obenem pa se je zaradi velikih socialnih in gospodar¬
skih prevratov izpremenila tudi dosedanja vsebina
mest. Po odpravi tlačanstva so se na deželi osvobodile
ogromne, doslej na grudo vezane množice prebival¬
stva in se je že v XIX. stoletju začel prosluli »beg v
mesta«, ki so naglo naraščala in dosegla za naš čas
značilno obliko velemest. Dva činitelja sta paralelno
pospeševala ta razvoj, popolnoma zrevolucionirani
sodobni promet in nove oblike gospodarstva, ki sc
osredotočajo okrog dveh osnovnih oblik, kapitalizma
in industrializacije. Kjer so novi činitelji v večji ali
manjši meri dani, tam nastajajo nova mesta in se
neverjetno razvijajo, ali pa sc stara stalno ustrezno
vlogi novih komponent večajo. Trgovcu, obrtniku, ple¬
miču, duhovniku in uradniku, ki so predstavljali zna¬
čilni družabni sestav nekdanjih mest, se je v XIX.
stoletju pridružil delavec-proletarec, ki je stare se¬
stavne sloje številčno pogosto nadkriljeval, s primi¬
tivnim načinom pa vtisnil značaj celim novim, pred¬
vsem industrijskim mestnim delom in dolgočasnim,
enoličnim predmestjem. Mesto nam je danes po svo¬
jem pomenu in obsegu večje ali manjše prometno,
industrijsko, gospodarsko, kulturno ter versko in ci¬
vilno upravno središče. Nekdaj osnovno važna stra-
tegična sestavina se je sicer zmanjšala, izkušnja naj¬
novejšega časa pa uči, da vsako mesto že radi zgoraj
opisanega mnogostranskega pomena lahko čez noč
postane tudi strategično aktivno.

Prav vojni dogodki zadnjih let in blazen napredek
napadalne tehnike iz zraka silijo človeštvo, da raz¬
mišlja o spremembi svojega ideala mesta in z ner¬
vozno naglico ustvarja sanje o mestu bodočnosti.
Velemesto je še vedno oboževan ideal mestnih gradi¬
teljev, narodov in držav, opaža pa se težnji devet¬
najstega stoletja prav nasprotni »beg iz mest« v oko¬
lico in z njim zvezana težnja po temeljiti preobrazitvi
oblike mest. Tako izgublja domnevno mesto sedanjo¬
sti in bližnje bodočnosti prav radi strateških ozirov
staro značilnost strnjeno, tesno izgrajenega selišča
in vsebolj teži po spojitvi z obširno okoliško naravo
ter se tako približuje svojemu dosedanjemu proti-
polu, vaškemu selišču.

2. Vsebina pojma kultura nam sodobnim ljudem
pogosto ni vselej prav jasna, ker radi zamenjujemo
kulturo s civilizacijo in narobe, čeprav je razlika med
njima tolika in tako osnovna, kakor med telesom in

dušo, iz katerih sestoji človek. Veliki razmah človeške
civilizacije, ki se kaže predvsem v napredku pro¬
metnih sredstev, higienskih in tehničnih naprav ter
v vidnem napredku ideala udobnega življenja s so¬
cializacijo tako zvanih civilizatoričnih dobrin, z olaj¬
šanjem napornega ročnega dela s porabo strojev in
podobnem, tako slepi sodobnega človeka, da pogosto
pozablja, da so poleg materialnih dobrin, za katere
skrbi civilizacija, še druge, duhovne, katerih kako¬
vost, razvoj in popolnost je le v rahli zvezi s civiliza-
toričnimi. In te duhovne dobrine človeškega življenja
in napredka obsega pojem kultura. Zato je stavek,
ki se pogosto navaja, češ da kulturo kakega naroda
lahko izmerimo z množino mila, ki ga porabi, nepra¬
vilen; nanaša sc na višino civilizacije, nikakor pa ne
na višino kulture, ki ima svoja, od tako materialnih
bistveno različna merila. Obe skupini, civilizacija ka¬
kor kultura, pa sta tako bistveni sestavini življenja
in pomembnosti mest, kakor sta duša in telo neraz-
družni sestavini celega človeka.

Skoraj vse pojave in oblike življenja mest lahko
razdelimo na dve glavni skupini: civilizacija — kul¬
tura. Civilizacija obsega zdravstvo, trgovino, obrt in
industrijo, tehniko, prometna sredstva, tako zvani
tujski promet, socialne naprave in celo časnikarstvo,
radio, film, pa tudi šolstvo in ljudsko prosveto, ko¬
likor služijo samo mehaničnemu širjenju praktičnih
znanj ali zabavi. Kultura pa obsega religijo in filo¬
zofijo, umetnost vseh panog, znanost, prosvetne in
izobraževalne naprave vseh vrst, ako služijo duhov¬
nemu napredku človeka, vse šolstvo višjih stopenj
in vsa kulturno reprezentativna prizadevanja, ki se
javljajo v skrbi za javne zbirke, muzeje, knjižnice,
arhive, varstvo spomenikov, lepotnost selišča in po¬
dobno. Kultura in civilizacija se v človeški zgodovini
neprestano prepletata, vplivata na napredek druga
druge ter se vzajemno pospešujeta, življenje ljudi,
držav in mest je bilo vselej najbolj popolno takrat,
ko sta bili lepo uravnovešeni in si v ničem bistveno
nista nasprotovali. V našem času pa je le preveč ne¬
soglasij med njima, tako da posebno civilizacija po¬
gosto sploh zanikuje vrednost kulture ter jo v ek¬
stremnih oblikah skuša nadomestiti s sebi primer¬
nejšim tako zvanim materialističnim svetovnim na¬
zorom, v katerem se duhovna vsebina civilizacije
kratko istoveti s kulturo. Kot odpor proti temu eno¬
stranskemu pojmovanju kulture se tudi na drugi
strani, pri izrazitih zastopnikih kulture pogosto javlja
drugi, nič manj nevarni in nepravični ekstrem, da se
v imenu kulture zanikajo vsake vrednote civilizacije.
Posebno med zastopniki versko utemeljenih svetov¬
nih nazorov se pogosto oglaša ta ekstrem, ki pa ni
nič manj nevaren za naravno razmerje med kulturo
in civilizacijo, h kateremu človeštvo instinktivno teži,
kakor pravkar omenjeni. Poudariti moramo, da pra¬
vično razmerje človeka do kulturnih kakor civiliza¬
toričnih dobrin prav nič ne nasprotuje verskemu pre¬
pričanju, posebno pa katoliškemu izročilu, v katerem
se kaže kot največja kulturna moč, da je bilo v vseh
dobah svojega razcveta čudovito prožno, kadar je šlo
za urejanje soglasja med kulturo in civilizacijo.

*

Okvir vprašanja o kulturnih nalogah mest je v
zgoraj podanem obsegu pojma kulture že dan. Mesto
je tvorba, ki je sestavljena tako družabno kakor du-

154

KRONIKA

hovno, kot socialna oblika višjega reda torej iz čini-
teljev, ki ustvarjajo civilizacijo, in iz činiteljev, ki
ustvarjajo kulturo. Lahko eden od teh v posameznem
primeru prevladuje, nemogoč pa se nam zdi tip mest¬
nega organizma, ki bi mu kulturni činitelj popolnoma
manjkal. Mogoče je sicer, da je manj izražen kakor
civilizacijski in zato tudi manj aktiven, v tej ali oni
obliki pa je gotovo živ.

Mesto da bi obširno opisovali vse možnosti kultur¬
nih nalog mest, torej mesto da bi teoretično razprav¬
ljali o kulturnih nalogah mest, se raje takoj obra¬
čamo k Ljubljani, da njo s te strani spoznamo in ob
njenem posebnem konkretnem, živem primeru opo¬
zorimo na najvažnejše načelne sestavine tega vpra¬
šanja.

Za Ljubljano velja v razmerju do njene relativne
pomembnosti kot mesta, do tempa njenega razvoja
in sedanje velikosti, vse, kar smo v uvodu povedali
o sodobnem mestu. Tudi pri Ljubljani se je konec
XVIII. in v začetku XIX. stoletja temeljito spremenilo
notranje in zunanje lice mesta, stara lupina se je na¬
polnila z novim življenjem in se je socialni, gospo¬
darski in kulturni sestav mesta vsestransko kompli-
ciral: Ljubljana je danes odprto mesto, ki se razvija
in širi v svojo okolico, mesto, ki je socialno in gospo¬
darsko že zdavnaj preživelo okvir nekdanjega trgov-
sko-upravnega središča in si v stalnem napredku vse
bolj pokori svojo okolico. Ta razvoj je dobil izraz v
proglasitvi velike Ljubljane. Prometni, posebno tuj-
sko-prometni, politični in industrijski pomen Ljub¬
ljane stalno raste, s tem pa poleg civilizatoričnih
stalno naraščajo tudi njene čisto kulturne naloge.
Kje so danes že kulturne in prosvetne potrebe vodil¬
nih stanov evropske družbe pred XIX. stol., trgov¬
stva, obrtništva, plemstva in duhovništva, ko mora
danes naše mesto računati s potrebami procentualno
številnega delovnega stanu in sedaj celo z duhovnimi
potrebami kmečkega stanu! Kulturne naloge Ljub¬
ljane pa dvigata v poseben okvir še dve važni dejstvi,
ki jo uvrščata v položaj važnih evropskih, posebej
balkanskih kulturnih središč: Ljubljana je kulturno
središče Slovencev, ena tistih duhovnih prestolnic
nove Evrope, ki so duhovno pripravljale sodobni po¬
litični in kulturni izraz naše celine; Ljubljana je
dalje prav radi tega svojega značaja zavzela po sve¬
tovni vojni položaj tretje prestolnice kraljevine Ju¬
goslavije. Eno in drugo pa ji nalaga tudi posebne, v
primeri z njeno relativno velikostjo močno povišane
kulturne naloge.

Kulturne naloge mest v splošnem lahko razdelimo
v trojno prizadevanje: 1. Ohranjevanje podedovanih
kulturnih vrednot, 2. pospeševanje obstoječih kul¬
turnih prizadevanj, ki jih giblje privatna ali javna,
posebno državna, cerkvena, društvena iniciativa, in
3. ustvarjanje novih, za značaj danega mesta bistve¬
nih, potrebnih ali perečih kulturnih vrednot.

Prvih dvoje prizadevanj je nekam naravnih in jih
mestne uprave nekam avtomatično, po sili izročila iz
roda v rod samoumevno izvršujejo. Zgoraj opisani
posebni položaj Ljubljane pa ji nalaga, da tudi tu
danes stori več, kakor ji kaže izhojena pot. Zato vi¬
dimo tudi, da se je prizadevanje mestnih uprav prav
v ti, dnevno aktivni smeri v povojnih letih močno
razvilo in izpopolnilo.

Skrb za lepoto mesta, za varstvo spomenikov, za
gradbeni načrt, za šolstvo, splošno prosveto in po¬
dobno se zdi našemu meščanu samoumevna. Napre¬
dek se kaže posebno v tem, da je bil po sodobnih na¬
čelih preurejen gradbeni oddelek mestne občine in
da je bil ustanovljen poseben kulturni oddelek, v ka¬
terem naj bi bila osredotočena vsa kulturna skrb
mestne uprave. Ta oddelek je tudi že nakazal nekaj
smernic, ki se nam zde za mesto, katero se zaveda
svojega položaja, samoposebi umevne: Uredila se je
ena izmed znanstveno važnih, a dolgo škandalozno
zanemarjenih ohranitvenih nalog mestne uprave,
mestni arhiv, ki je bil v popolnem razsulu. Nova mest¬
na uprava mu je dodelila dostojne prostore; izdelal
se je tudi pregled njegove vsebine in ga znanstvenik
zopet lahko s pridom uporablja. Uresničena je dalje
misel posebnega mestnega muzeja, ki je v naprednejši
Nemčiji in drugod v zapadni Evropi danes neizogiben
izraz mestne kulture, samozavesti in izobrazbe me¬
ščanov. Z nakupom Auerspergove palače je mestna
občina ustvarila podlago za uspešni razvoj tako kul¬
turnega oddelka kakor tudi mestnega arhiva in
muzeja.

V drugi skupini, ko gre za pospeševanje privatne
in javne, nemestne iniciative pri kulturnih ustano¬
vah, ki so važne za ugled in stopnjo kulturnega živ¬
ljenja sodobnega mesta, ne moremo očitati dose¬
danjim voditeljem mestne uprave pomanjkanja za¬
vesti teh nalog, pogrešali pa smo pogosto tisto odloč¬
nost v vršenju takih, čisto kulturnih nalog, ki bi jo
z ozirom na pomembnost ustanov upravičeno lahko
pričakovali. V besedah smo bili namreč vedno po-
borniki slovenskih kulturnih dobrin in institucij, naj
je šlo za šolstvo, za ljudsko prosveto, za univerzo, za
univerzitetno knjižnico, za gledališče, za glasbeni za¬
vod, za umetnost, za znanstveno društvo ali za znan¬
stvene zbirke, za Narodno galerijo in podobno. Po¬
sebno univerza, gledališče in univerzitetna knjižnica
so bili deležni tiste naklonjenosti, ki jo zaslužijo. V
dejanjih pa smo bili vseeno počasni in skopi, kadar
je bilo treba gmotnih sredstev.

Glede vseh gori navedenih visokih prosvetnih usta¬
nov pa moramo podčrtati posebno, da spadajo vse v
vrsto tistih posebnih obveznosti, ki jih ima naše me¬
sto ne radi svoje relativne pomembnosti v zboru
evropskih mest, ampak kot mesto, ki je v sodobnem
življenju odlikovano z dvema lastnostima, ki ga dvi¬
gata na stopnjo prestolnice: kulturno, upravno in
politično središče Slovencev in tretje glavno mesto
Jugoslavije.

Zato je tudi nemogoče in bi bilo njegovemu dosto¬
janstvu nasprotno, če bi naše mesto gledalo na po¬
trebe, razvoj, napredek in niveau teh ustanov z ozke¬
ga razgleda najvišjega zvonika svojega geografskega
in poprečnega socialno strukturnega položaja. Sta¬
lišče prestolnice, ki hoče enakopravno stati ob strani
prestolnicam drugih narodov, do kulturnih ustanov
more biti samo svetovno kakovostno, ker s temi
ustanovami naše kulturno življenje dviga svojo glavo
v neko višjo, mednarodno in meddržavno svetovno
kulturno plast. Po njih naš narod diha enakomerno
s kulturnim svetom sploh, zato se tudi njih kakovost
in pomen odteguje ozkemu političnemu ali social¬
nemu presojanju poprečnega meščana. Znanstvena
akademija, univerza, knjižnica, galerija, muzeji, gle-

KRONIKA

155

dališče, glasbeni zavod so nujne sestavine kulturno
polnovrednega mesta, kar hoče biti naša Ljubljana
in kolikor se čutijo kot breme, je to sladko breme,
ker se po njem dviga naša samozavest, naš ugled in
naša vrednost med narodi.

V sodobnem svetu se vedno bolj komplicirajo
splošno prosvetne akcije, ki jih vodi zasebna inicia¬
tiva, ki jih pa mestna uprava kot zastopnica interesov
vseh meščanov ne sme prezreti in jih je dolžna pod¬
pirati. Mislim na stremljenje vseh ljudsko, mladin¬
sko, obrtniško, trgovsko in cerkveno prosvetnih or¬
ganizacij. Napačno pa je, če bi v okviru stare me¬
ščanske tradicije smatrali za važne samo ožje me¬
ščanske stanove in ne bi prav posebne pozornosti
posvetili delavskemu in zadnji čas celo kmetskemu
stanu v našem mestu. Poleg posebnih organizacij, ki
so namenjene tem stanovom, nobena uprava danes
ne bo mogla prezreti tudi delovanja moralno-vzgojnih
prizadevanj, ki jih vrše v predmestjih razni cerkveni
redovi in ki dobiva zadnji čas konkretno obliko v
ustanavljanju novih predmestnih far, zavetišč in
podobnem.

Višjo stopnjo pa doseže kulturno prizadevanje mest
v tretji skupini, ko mesto z lastno iniciativo in nad¬
strankarsko smotrnostjo samo ustvarja kulturne do¬
brine in po njih dviga svoj zunanji ugled, predvsem
pa izobrazbo in kulturni nivo meščanstva. Vršitev
te aktivne naloge je seve težja kakor vršitev prvih
dveh, zahteva pa predvsem sodobno opremljene in
organizirane oddelke mestne uprave. Ta iniciativa se
giblje v okviru občekoristnih kulturnih naprav in
dobiva svoj izraz na viden način na primer v lepotni
ureditvi mesta, v gradbenem pravilniku in posebno
v smotrno zasnovanem regulacijskem in gradbenem
načrtu. Ena najvažnejših nalog mest, ki so kakor
naša Ljubljana doživela nepričakovan razvoj, segajoč
daleč v predmestno in celo vaško okolico, je, da me¬
sto po načrtu izgradijo do njegovih novih mej in
da širokopotezno razdelijo vloge posameznim pred¬
mestjem z ozirom na celoto novega mestnega orga¬
nizma.

Priznati pa moramo kljub vsem tem hvalevrednim
prizadevanjem, da naša mestna gradbena politika še
ni dosegla tistega ideala, ki vstaja vse bolj jasno pred
nami. Doslej se namreč ni posrečilo ustvariti iz grad¬
benega urada tistega socialno globlje zasidranega, v
vzgojo širokih ljudskih plasti k zdravemu, udobnej¬
šemu in lepšemu selišču usmerjenega aparata, kakor
so ga uresničila posebno razna nemška mesta. Grad¬
beni urad je pri nas še vedno strogi profesor, ki se
ne zna približati našemu malemu človeku, ne zna
vzbuditi v njem razumevanja za svoje zahteve in mu
ne zna pomagati preko kočljivih vprašanj projekti¬
ranja stanovališč, kakor bi to želeli. Toda ideja brez¬
plačne gradbene posvetovalnice v gradbenem uradu
zori in upamo, da bo tudi uresničena, s čimer bodo
sami morali potihniti ogorčeni napadi na ukrepe na¬
še gradbene policije.

Mesto kot organizem, ki preživlja v novejšem času
važen preobrat v svojem socialnem sestavu in svoji
vlogi v življenju, je dolžno skrbeti tudi za to, da budi
pri svojih meščanih in upravnikih smisel za življenje
sodobnega mesta in za mestno kulturo v splošnem,
preteklo in sodobno. Temu namenu služi poleg raznih
kurzov predvsem Kronika slovenskih mest, pa tudi

novo skupno glasilo Zveze jugoslovanskih mest »Grad-
ska opčina«, ki izhaja v Zagrebu.

Poleg gornje oblikotvorne vloge pa bi sc iniciativna
vloga sodobnega mesta morala osredotočiti predvsem
na ljudsko prosveto v najširšem smislu. Prepričan
sem, in primer bolj od Ljubljane kulturno razvitih
evropskih mest nam kaže smer ter nas prepričuje,
da mesto po svojem globljem bistvu ni nič manj ka¬
kor za stavbe šol, dolžno, da skrbi tudi za pogoje
splošne prosvete svojega prebivalstva v najširšem
smislu. Privatna iniciativa le prepogosto drobi sile in
se ne more povzpeti do večje akcije; največkrat je
namenjena ožjemu krogu in je vse njeno delovanje
nekam prigodniško, odvisno od slučaja in ne kaže
kakega večjega sistema. Značilno je v tem oziru za
Ljubljano, da smo že večkrat načeli misel ljudske
univerze, a se kljub ustanovitvi doslej ni povzpela do
liste popularnosti, ki bi jo taka ustanova morala
imeti, če se hoče res občekoristno razviti. Vzroki nas
tu ne zanimajo. Prepričani pa smo, da bi široko za¬
snovana taka ustanova mogla postati matica in opo¬
rišče vseh prosvetnih organizacij našega mesta. Pred
očmi imamo ideal resnične ljudske  univerze, ki
se bo opirala na pravo univerzo, njene učitelje in
njim enakopravne kulturne delavce izven nje. Brez¬
pogojni in brezkompromisni znanstveni niveau sode¬
lavcev je prvi pogoj ljudske univerze. Imeti bi mo¬
rala trden program kakor ga ima resnična univerza,
imeti bi morala svoje laboratorije in druge najnuj¬
nejše pomožne ustanove, imeti pa bi morala predvsem
svoj dom. Mislim na tako centralo kakor je Urania
na Dunaju. Njeno delovanje bi bilo treba zasnovati
po skupinah, ustrezajočih potrebam družabnih slojev
mesta, ki potrebujejo izobrazbe, predvsem pa bi mo¬
rala dati delavskim slojem, ki so pogosto zelo željni
izobrazbe, priliko, da se sistematično izobrazijo v
znanjih, ki jih poželijo. Urejene predavalnice, ljudska
knjižnica, koncertni prostori, izposojevalnice za dia¬
pozitive, predvsem pa kino, ki bi služil samo izobrazbi
in kazal samo resnične kulturne filme, bi bil okvir,
v katerem bi se vršilo življenje in delovanje take
univerze.

Poleg univerze, ki je s svojimi učnimi močmi in
svojimi ustanovami prva poklicana, da postane opo¬
rišče vsake resne ljudske univerze, je predvsem na¬
loga mestnih uprav, da moralno in gmotno podpro
tako ustanovo in ji ustvarijo primeren dom. Problem
ljudske univerze trka na vrata ljubljanske javnosti
in je to trkanje vedno močnejše, čimbolj se širi so¬
cialna podlaga nove Ljubljane, tembolj bo silila na
dnevni red njene uprave tudi ta potreba.

Privatna iniciativa je ustvarila pri nas sicer že
toliko ustanov, ki se trudijo za ljudsko prosveto, da
se na prvi pogled zdi pretirana moja skrb za ljudsko
univerzo. Mogoče se bo kdo ustrašil nameravane
mestne iniciative v teh zadevah, češ da utegne po¬
kvariti še to, kar že imamo. Vendar bi me napačno
razumel, kdor bi mislil, naj se razvije prosvetna pod¬
jetnost mesta na škodo privatnih ustanov in naj se
ustvari nekak mestni prosvetni monopol. Bog varuj!
Ta bi bil prav tako praktično nemogoč in neuspešen,
kakor državni ali vsak drug. Po mojem naj bi sc ta
aktivnost osredotočila predvsem na tri strani:

1. Na ustvaritev pogojev za ljudsko univerzo v gor¬
njem sodobnem okviru, ker je to resnična in občutna

156

KRONI K A

pomanjkljivost v ljubljanskem kulturnem življenju.
Nobena izmed stanovsko, politično, svetovno nazorno
ali strankarsko pobarvanih ustanov namreč ne bo
nikdar mogla postati to, kar naj nam bi bila ljudska
univerza. Nasprotno pa bi se te ustanove lahko raz¬
bremenile vseh prigodniških, splošno in praktično
prosvetnih prizadevanj in bi se tako še z večjo močjo
lahko osredotočile na svoje posebne naloge, že pri
vprašanju tako perečega, za izobrazbo tako važnega
in tudi šoli lahko izborno služečega kulturnega kina
so doslej odpovedale vse prosvetne ustanove, ki so se
v Ljubljani oprijele kina, ker so enostavno prisiljene,
da se vzdržujejo s krivičnim mamonom. To je tem
bolj simptomatično, ker ima ena največjih prosvetnih
organizacij v Ljubljani v kino-podjetništvu kar nekak
monopol, a od vsega ogromnega podjetja vseeno ne
odpade toliko drobtin, da bi se moglo vsaj najmanjše
od obstoječih gledališč vzdrževati kot nekak akadem¬
ski, kulturni ali klasični, ali kakor že hočete reči,
kino. Pomanjkanje te ustanove, ki ne bi bila nič
manj važna kakor ljubljanski radio, kateri bi s so¬
lidno ljudsko univerzo tudi samo pridobil na svojem
pomenu in uspehu, nas posebno nagiblje k temu, da
želimo, da dobi Ljubljana sodobno opremljeno pravo
ljudsko univerzo.

2. Drugič pa si predstavljam mestno prosvetno
akcijo v temle: Mestni kulturni oddelek naj poskrbi
za evidenco in statistiko vsega prosvetnega življenja
v mestu brez ozira na politično ali svetovno nazorno
ali organizatorično pripadnost in naj na podlagi tako
pridobljenega gradiva izdela kartografsko in statistično
sliko prosvete v Ljubljani. Ta bo pokazala, kakšno je
stanje v posameznih delih mesta, kateri deli so bolje,
kateri manje oskrbljeni s prosvetnimi društvi, knjiž¬
nicami, odri, pevskimi zbori in podobno, pokazati pa
bi moral tudi, za katere sloje prebivalstva je ta skrb
popolnejša, za katere manjša. Ko bi bil ustvarjen
tak pregled, bi bilo šele mogoče res načrtno sodelo¬
vanje mestne uprave v prosvetnem življenju; mesto
bi zdrave institucije pospeševalo, pešajoče in po¬
manjkljive skušalo dvigniti do resničnega življenja,
predvsem pa z lastno iniciativo poseglo tja, kjer vlada
sploh pomanjkanje; tako bi se prosvetne dobrine ko¬
likor mogoče pravično razdelile. Prepričani smo tudi,

da bi avtoritativna in nepristranska iniciativa mestne
občine premostila marsikatero zapreko za res kul¬
turno sožitje raznih prosvetnih ustanov, ki imajo
končno vse isti cilj, da dvigajo prosveto tistih slojev,
ki jim manjka priložnosti izobrazbe in da utrdijo v
njih versko, moralno ali narodno zavest.

3. Da pa bi zgoraj opisana idealna zasnova mogla
tudi pravilno funkcionirati, bi bilo treba ustanoviti
mestni kulturni svet po podobnih načelih, kakor je
bil ustanovljen mestni socialni svet. Edino taka, na
medstrankarski podlagi sestavljena ustanova bi mo¬
gla garantirati kulturnemu vodstvu v našem mestu
neko stalnost, ustvariti prepotrebno tradicijo ter iz¬
ločiti kvarne vplive čisto političnih, do kulturnih
prizadevanj pogosto nasilnih činiteljev. Edino s tako
ustanovo, ki bi kulturno politiko mestne občine neu-
tralizirala, bi bilo mogoče premagati nezaupanje, ki
bi ga utegnile gojiti posamezne kulturne akcije proti
iniciativam mestne uprave, ki je po mestnem svetu
demokratična, torej političnim pretresom preveč iz¬
postavljena ustanova.

*

V uvodu sem podčrtal nejasnost, ki vlada pri pre¬
sojanju kulturnih  vprašanj. Da pripomorem do
zaželene jasnosti, sem svoje misli nanizal ob kon¬
kretnem primeru Ljubljane. Pričakovali pa ste mo¬
goče le več, kakor sem vam mogel dati in boste rekli,
da sem kljub obljubi, da bom stvaren, ostal nazadnje
le preveč splošen in celo teoretičen. Toda drugače
tudi biti ne more, saj je v Ljubljani z ustanovitvijo
kulturnega oddelka dozorela šele misel,  da tudi
kultura spada v okvir mestne uprave, in ne dosti
več. Za uresničenje programov je treba predvsem,
da v naši misli dozorijo. Brez razmišljanja o potih
in ciljih ni napredka. In da bi temu služil, sem načel
vprašanje kulturne akcije v okviru mestne uprave,
če se bomo resno posvetili študiju nalog in ciljev
mestne prosvetne politike, nam bosta praksa in živ¬
ljenje sama pokazala pota in metode; če se bomo pri
izvrševanju stavljene naloge otresli osebnih strankar¬
skih in drugih predsodkov in vedno sledili samo
stvari, kakor nam jo je misel pokazala, da je prava
in pravična, ne bomo zgrešili cilja.

GEOLOGIJA MARIBORA

I. POKRAJINSKA SLIKA

Z višine se nam pokaže Maribor v izredno prijetni
sliki: v amfiteatralnem loku ga obdajajo Slovenske
gorice, ki tvorijo strm rob in ga ščitijo pred severnimi
vetrovi. Drava, ki teče nad mestom in pod mestom
tik pod griči ter jih obliva, se tukaj odmakne od njih,
tvoreč na svojem levem bregu lepo, zavarovano rav¬
nico, na kateri se je razvil stari Maribor. Nekdaj si
je človek rad izbiral markantna in dobro zavarovana
mesta za svoja selišča; tudi Maribor je tak. Daleč z
Dravskega polja ali pa dravske doline se vidijo nje¬
govi stolpi, še posebno pa griči nad njim, njegovi va¬
ruhi. Naselbine iz novejšega časa često nimajo take

lepe lege; razvijajo se okoli tovarn ali okoli rudnikov
ali prometnih vozlov. Pogled na stara mesta pa dobro
de očesu; prilegajo se prirodi, njenim vzpetostim in
dolinam, so naravnost zrasle s prirodo.

Tudi klimatska in prometna lega Maribora je od¬
lična. Zavarovan od severa, se odpira na široko proti
jugu; postavljen je tako na rob Pohorja, da mu ne
zastira južnih vetrov. Gozdnato Pohorje hladi poleti
vso dravsko dolino. Radi suhe podlage megle mesto
skoro ne pozna. Prometna lega je pa ravno Maribor
dvignila nad druga južnoštajerska mesta; ko so pro¬
jektirali južno železnico, je bil za prehod čez Dravo
določen Ptuj, tje bi naj prišla proga po pesniški do-

KRONIKA

157

Najvlijl ravnik v mariborskem okrožja: desni (zapadnl In centralni)
del Pohorja. Okrog Sv. Bolfcnka Je nlž|l del

Založba L. Kieser

lini ter se nato nadaljevala na jug. Ptujski meščani
pa so se temu uprli, češ da bi jim lokomotive ponoči
ne pustile spati. Dandanes imajo vendar progo in
vkljub temu lahko spijo; zaostali pa so za Mariborom
tako temeljito, da jih Maribor presega morda deset¬
kratno. Nič manj važna za Maribor pa ni pot po
dravski dolini v notranjealpske pokrajine; tem gor¬
skim krajem je manjkalo žita in moke. Maribor pa,
na robu žitne Panonije, je mlel za vso to gorsko kra¬
jino in tako so se razrasli v mestu veliki mlini, žal
so njihovi časi že minili. Iz Alp pa so vozili skozi Ma¬
ribor železo in jeklo, puške in svinec, oglje in les.

Nič manj kakor od človeka pa ni odvisen razvoj
mesta od njegove podlage, od tal in njihovega izobli¬
kovanja. Zato bom najprej opisal obliko zemeljskih
tal ter njihov postanek, nato pa tudi zemeljske sklade
v mestu in neposredni okolici ter njihovo zgodovino.

II. GEOMORFOLOŠKI RAZVOJ

Geomorfologija razlaga nastanek površinskih oblik
zemeljske skorje.

Prvi in najjasnejši vtis o mestnih tleh je, da je Ma¬
ribor na nekaki stopnjici pod Slovenskimi goricami;
in drugi je, da tvori gričevje nad mestom, tako Be-
zovje, Kalvarija, Piramida, Stolni hrib in Melje drugo,
višjo stopnico, razdeljeno sicer od dolin in razre¬
zano, pa vendar še vedno jasno ravnino. Pekrski
griči nadaljujejo onkraj široke dravske doline isto
ravan. Pozneje pa bomo še videli, da je teh ravni,
stopnic in teras še dokaj več.

Različno razlagajo te enakomerne višine gričev,
enakomernost pobočij, polic in robov. Klcbelsberg vidi
vzrok te enakomernosti le v tem, da ima hribovje
vseskozi enakomerno odpornost, ko vanj zarezuje
voda doline; doline pa se vglodavajo tako dolgo,
dokler ne dosežejo največje strmine, ki je hribinske-
mu materialu lastna — kjer je hribovje trše, tam je
tudi višje. Nobena višavja, nobene visoke ravni zato
ne bi predstavljale kakšnih starejših površij, sledov
in ostankov nekdanjih ravnin; pobočja in ravni, vi¬
soko in nizko, vse bi bilo enako staro.

Drugače razlaga te visoke ravni in police v. Staff;
višja slemena v gorovjih, zlasti nagubanih, bi bila
tista, kjer se je gorovje više dvignilo. Po tej razlagi
bi bila vsaka vzpetost na daljšo razdaljo odvisna od

gibanj v zemeljski skorji. Mogoče! Včasi ta razdalja
celo odgovarja; v. Seidlitz opozarja na odnose, ki vla¬
dajo med največjo, še bolj pa med povprečno višino
ter med velikostjo otokov, pa tudi celih zemljin.

Prevladalo pa je naziranje, da so visoke planote
ostanki zemeljskih površij; strmine pa, ki ločijo te
planote kakor stopnice, odgovarjajo erozijskim do¬
bam med dobami mirovanja. Ta razlaga je najpravil-
nejša, a v posameznostih se razne šole zelo ločijo;
med starejšimi je vodilno ime Davies, v Alpah A.

Penck, a dandanes razni zastopniki nove francoske
šole, ki se pa v vsem tudi ne strinjajo.

O starih površjih moramo vedeti, da se na velike
razdalje zapognejo, dvignejo se in nižajo; mlajši pre¬
lomi pa jih tudi lahko porazdele v višje in nižje stop¬
nje. Mlajša gubanja so upognila in usločila n. pr. stara
površja Kobanskega (Kozjaka). Pri izoblikovanju
teh površinskih oblik moramo jasno upoštevati tudi
hribinski material, lego plasti, rastlinsko odejo, ki
lahko ščiti te oblike — in končno še človeško kulturo,
ki oblikuje tudi samolastno.

Kaj je vzrok, da se razvijejo ravnine? Najprvot-
nejši vzrok je morje, ki udarja z valovi, ki ob plimi
in oseki vedno iznova izbrusi območje svoje oblasti,
ga zapolnjuje in izravnava. Toda ob skrajnem robu „

njegove moči se mora razviti strma stopnica, previsna
in izpodkopana; to je cliff. In kadar se celine pogre¬
zajo ter morje zavzema vse širše prostore, takrat iz¬
ginejo pod valujoča, plitvo morsko vodo domala vse
starejše zemeljske oblike in ko se morje zopet prelije
in se pokaže vnovič kopno, je to ravnina, pokrita z
vodoravnimi morskimi usedlinami. Ravnine se raz¬
vijejo tudi iz izsušenih jezer; toda vse te ravnine
izpodvodnega izvora imajo nekaj skupnega; strmo,
previsno obrobje, nekdanjo obalo.

Tudi kopno lahko razvija ravnine, toda iz dveh
nasprotnih vzrokov; ali zapolni naneseni material .

stari relief, ali pa nasprotno uniči erozija prejšnje
vzpetine skoro popolnoma. Lahko se razvijejo cele
ravnine, ki jih imenujemo ravnike, ter jih lahko sle¬
dimo na daleč, lahko se pa razvijejo le majhne police
in terase, ki si često ne odgovarjajo niti na obeh stra¬
neh iste doline. V naravi nanašanja materiala ter ero¬
zije na drugi strani je dejstvo, da so v enem primeru
nižje ravnine starejše, višje mlajše, v drugem primeru
pa je starost obratna. Večkrat tudi izkoplje mlada
erozija starejši relief, ki je bil zasut. Važno je pa
tudi, da pri tem opazujemo smer ravnikovega upa¬
danja, suhe doline, ki so dandanes brez vodotokov,
oblike porečij, premikanja razvodij, posebno pa še
obliko in naklonski kot pobočij med ravniki in tera¬
sami. Ko razložimo še tudi starost teh ravni, tedaj
imamo pred očmi sliko tamošnjega površinskega iz¬
oblikovanja, ki se medsebojno dopolnjuje z opazova¬
nji v zemeljski skorji, da končno poda odgovor naj¬
važnejšemu geološkemu vprašanju: kako se je raz¬
vijala zemlja.

Predaleč bi nas vedlo, če bi začeli z visokimi rav¬
niki in terasami Pohorja in Kobanskega. Najvišje
ravnike obkrožajo tam nižje, mlajše ravni; severo¬
vzhodni obronek Pohorja kaže od Sv. Areha proti
Razvanju značilno stopničasto obliko. Jako jasne
ravni tvori tudi Kobansko; samo spomnimo se na
ravnico za cerkvijo pri Sv. Urbanu, ali pa na Lucijin
breg nad Kamnico. Te starejše nivčje moram izločiti.

158

KRONIKA

Po bezovskem grebenu se napotimo na sever v gozd.
V smeri proti Vinarjem gremo više in više, dokler
ne dosežemo naj višje točke (420 m) nad hišami. To
je najvišje površje v neposredni mestni bližini. Več
vidimo tega površja po kopah okoli Wolfzetla (nivo
tamkajšnje gostilne je nižji, 400 metrski; imenovani
višji nivo pa kažejo gozdne višine naokoli). Reči mo¬
ram še, da je najvišja točka Pesniškega brega
(439 m) prejkone ostanek še višjega nivoja, ki se
vkljub eroziji še vedno lahno dviguje nad obkrožu-
joči ga nižji, opisovani nivo.

Nekoliko več je nivoja z višino okoli 405 m, ki ob-
krožuje opisani 420-metrski nivo. Pojavi se v Be-
zovju, ako krenemo proti severu v gozd, a preden
pridemo do glavne višine. Ta višina oklepa tudi z
obeh strani gorenje Vinarje in v Košakih jo Imamo
na Humu. Od doline Pesnice na jug proti mestu se
oba nivoja lahno nižata.

Naslednji nižji nivo — imenujmo ga kalvarijskega
in njegova višina znaša okoli 380 m — je izredno
jasno ter na velike razdalje razvit; tudi on se lahno
niža na jug, kar posebno lepo kaže greben severno
od Piramide. Tako lepo se je mogel razviti le v dolgi
dobi zemeljskega mirovanja. Tvorijo ga vrhovi gor¬
njega Rošpoha, večina Bezovja (zlasti južni del), Kal¬
varija, Piramida, Stolni breg, a najlepše Melje in Du¬
plek, ki sta zgoraj prisekana kakor miza. V vzpored-
niški smeri seče ta nivo vrsta škrbin na grebenih, ki
kažejo na nekdanjo dolino, vzporedno sedanji Dravi,
tako sedlo severno od Piramide, nadalje sedlo severno
od Stolnega hriba, kamor drži tudi cesta izza kolo¬
dvora ter končno police severno od Melja. Ta nivo
ne kaže baš, da bi Drava že takrat pritezala k sebi
potoke; jasno kaže tudi, da so se kasnejši nivoji vse
ostreje vrezavali v gričevje — dogoditi se je moral
tektonski sunek, vdor Dravskega polja, ki je tako
pospešil erozijo. Važno bi bilo poznati njegovo sta¬
rost, kar je pa težko določiti na tako majhnem pro¬
storu brez primerjanja z drugimi ozemlji. Material,
ki sestavlja ta nivo, je vključno do tortonskega Du¬
pleka srednjeimocenski, je pa naguban in ima pre¬
lome. Vzhodno od Dupleka doseza te višine še sarmat,
ki je tudi dislociran. Kalvarijski nivo mora torej biti
na vsak način mlajši od miocena; kdor pozna geo-
morfološke tabele Vzhodnih Alp, bo tudi izključeval
že principielno tako visoko starost. Nivo mora biti
na vsak način mlajši od najmlajših plasti, ki ga se¬
stavljajo. Pa še nekaj. Nekdanja Karintijska reka,
predhodnica Drave, je tekla v gornjem miocenu čez
Kobansko in imela svojo delto pri kraju Sv. Peter
am Ottersbach na Murskem polju v srednjem sar-
matu..Vdor Dravskega polja je — verjetno — pri¬
tegnil Dravo na jug; ta vdor pa seže v vzhodnih Slo¬
venskih goricah gotovo še panon. Nadalje je dognano,
da je v Slovenskih goricah delovalo srednjepliocensko
gubanje, četudi šibko in po primerjavi z vzhodnimi
Slovenskimi goricami je delovalo tudi tukaj. Kalva¬
rijski nivo bi moral nastati po tem gubanju. Oba
višja nivoja, 405-metrski in 420-metrski, nista ve¬
liko starejša; tesno se vežeta na kalvarijskega ter
tudi ne nosita nobene prodnate odeje.

Nad ravnino Dravskega polja sta pri Mariboru še
dve terciarni erozijski ravni, ki sta nižji od kalva¬
rijskega nivoja. Najlepše se vidita v dolini za Tremi
ribniki. Višja od teh dveh polic — visoka čez 350 m

Vzhodni obronek Pohorja proti Razvanju s stopnjičastlmi terasami

■— je za Ribiškim selom, malo pod prelazom v Vinarje;
tudi Badlov breg je iste višine, a tudi obe polici na
pobočju Piramide. Zapadno od Maribora vidimo ta
nivo v Rošpohu; južni, nižji del obeh rošpoških gre¬
benov pripada tej višini, medtem ko severnejši, višji
kalvarijskemu nivoju. Onkraj Drave ima isto višino
— nad 350 m — Pekrska gora in naj nižja stopnja gri¬
čevja za Limbušem (višje so kalvarijske, pa tudi be-
zovske višine). Na vzhod od mesta imamo to višino
na gričkih med Stolnim hribom in Meljem (tako se
pravilno imenuje Meljski hrib, pravilno ime za okraj
pod njim je Orešje), a za Meljem na gričih pod cer¬
kvijo na Gori naprej proti št. Petru. Pobočje med kal-
varijskim in temle, recimo, Badlovim nivojem je po¬
ložno, a od Badlovega navzdol je izrazito strmejše.
Gričevje nad mestom je proti ravnini strmo zarezano
in se često konča ob njej brez vmesnih stopenj; ta
strmina spremlja severno mestno mejo od Bezovja do
Melja, a od tam poteka še naprej. Ta ostra meja bi
dala sklepati na prelom, a ni ravna: z višin pod
Sv. Urbanom vidimo kalvarijski in Badlov niv6 nad
mestom kot amfiteater. Verjetneje je ta lok erozij¬
skega izvora, toda ob vznožju manjka prodovje. So
pa tu tudi prelomi — toda o tem pozneje.

Nižja od obeh omenjenih terciarnih ravni, nižja
tudi od Badlovega nivoja, je še valovita glinasta po¬
lica v vznožju Slovenskih goric ter Pohorja na drugi
strani. Ta nivo ni tako izrazit, valovit je, ker je gli¬
nast ter večidel tudi malo razsežen. Seže le za nekaj
metrov nad nižino — 280 do 290 m nadmorske višine
ima — a pokaže se kot glinasta terasa med Pohorjem
in Pekrsko goro; v Pekrah se brez vsake ostre meje
rahlo dviga pri Reiserjevem posestvu ter pri dreves¬
nici v višje terase. Tik pod Pohorjem nastopajo vr-
ščaji ter v glini izredno grobo, veliko kamenje —
tektogenski sedimenti, priča dviganja Pohorja. Na
levem dravskem bregu pa je ta nivo nad Kamnico
pod Lucijinim bregom, v Vinarjih se vidi kakor stop¬
nica pod griči in pri Treh ribnikih se začne že pri
Kličku, pri prvem ribniku, ki leži jasno višje kakor
park. Za kolodvorom imamo to višino pod Stolnim
hribom, kjer pelje pot za vojaškim skladiščem, nato
pa naprej na vzhod od stavbenika Glaserja, kjer pri¬
pada temu nivoju greben nad tovarno z nasajenimi
drevesci. Zanimivo je, da se tu vriva med Badlov in
tale najnižji terciarni nivo še neki, drugod nejasno
razviti ali pa celo nerazviti niv6; to je strmi, travnati
greben nad Ježkom in Rossnerjevo tovarno, nad že

KRONIKA

159

omenjenim nivojem z nasajenimi drevesci. Tale
vmesni nivo tvori tudi neznatne police nad Ribiškim
selom, proti vzhodu od Melja pa tvori ravno tako
travnato, strmo ostrogo, ki nosi na severno stran
gozd ter loči meljski Pekel od dravske doline.

Kakšna je bila torej tod pokrajina v neogenu?
Morda je izpred srednjepliocenskega gubanja še nivo
v Bezovju z višino 405 m ter oni s 420 m; po njih
sklepamo, da je bila tod ravnina, toda gotovo nižja
kakor so tile njeni erozijski ostanki dandanes. Pa¬
dala je na vzhod, proti sredini Panonije; kako daleč
se je pa raztezala, bi pa bilo treba preiskati na dru¬
gih njenih reliktih iznad kalvarijskega nivoja, recimo
na Grmadi in Vurbergu. Važno je, da so tile nivoji
tudi na drugi strani Drave, griči pri Pekrah, pri Lim¬
bušu, terase pri Rušah kažejo to višino. Mlajši kal-
varijski nivo se je zarezoval v ta starejši ravnik,
dokler ga ni izjedel skoro popolnoma ter se razvil sam
v velik ravnik, nastal po srednjepliocenskem guba¬
nju. Dravska dolina takrat teh tvorb še ni ločila,
ravno tako tudi ne Badlovega ter naslednjega, vmes¬
nega nivoja, ki tvorita nekake plitve meandre v kal-
varijskem ravniku, po čigar dobi je moralo torej na¬
stopiti nekako lahno dviganje ter zato ponovna ero¬
zija. Važno je tudi, da se terciarni nivoji, pa tudi
terciarni skladi sami nižajo na vzhod; čim starejši
so, tem bolj se nižajo. Sarinat n. pr., ki tvori velik
del vzhodnih Slovenskih goric, so pri Veliki Kaniži
izvrtali v globini 150 m. Počasneje se pač znižujejo
tile mlajši nivoji proti vzhodu, vendar se znižujejo
tudi oni bolj in bolj. Razen tega pa v smeri proti
vzhodu pridobivajo na razsežnosti mlajši nivoji, ki
tvorijo pri Mariboru le ozke, nižje police med viši¬
nami kalvarijskega nivoja, ki pa tvori obratno proti
vzhodu kope v vedno manjši razsežnosti. Bistveno je
torej: dviganje na zapadu, pogrezanje na vzhod.

Nižje, ravninske police bi šteli k tipičnemu »Nieder-
terassengebiet«. Njihov material je prodnat, vrezavajo
se pa v starejši terciarni relief, ki so ga nato zopet
zasule: to je vrščaj stare Drave, ki je zapolnila vdo-
rino, Dravsko polje. Na več mestih se pokažejo izpod
tega prodovja terciarne tvorbe z ravno odrezanim
površjem. Najvišja ravninska terasa, ki poteka od
Limbuša skozi Pekre, pa ni najstarejša izmed njih;
terase ločimo v erozijske in akumulacijske, erozijske

Kobariško v pomladnem snegu proti sedanji Nemčiji in koroiki meji.
Grebeni kažejo enakomerne vlilne, ravnike in terase

Založba L. Kieser

pa v akumulacijskih so gotovo starejše. Akumulacij¬
ske terase so prodnat vrščaj stare Drave, ki si je včasi
zasipala stare tvorbe, da si nato zopet zareže pot v
nje, ne da bi našla stare struge.

S Koroške ceste nad mestom se podajmo po str¬
mem bregu proti Dravi; čez terase, ob vrtovih pride¬
mo za zadnjimi mestnimi hišami na dravski prod.
Vrše, nasipi in privezana bruna branijo breg pred
deročo Dravo. Za nasipi se odkladajo temnoprogaste
pole mivke, drugod zopet pesek, a ponekod veliki
kamni, prave kamenite klade — različno pač, kakor
je pač naglo ubiral in valil prodovje dravski tok. Breg,
pobočje samo pa ni iz istega materiala kakor ta na¬
nesena obala, dasi vidimo enako prodovje, pesek in
mivko kakor v Dravi tudi daleč od brega v Poschevih
gramoznih jamah. V obrežju ali pobočju pa leži lapor
ter peščenec, material, ki ga sicer vidimo v Sloven¬
skih goricah ter predstavlja terciar. Ob Dravi nad
zadnjo brano pred studenško brvjo, skoroda nasproti
studenški šoli, leži tu trd, deloma peščen sljudnat
skrilavec ali skrilasti lapor, vmes pa nekaj konglo¬
merat zdrobovca, a vpada za 17° proti jugozapadu.
Preseneča nas ta lega tem bolj, ker je okoli tega na¬
hajališča mlajše prodovje vodoravno nasipano. Ta
terciarni skrilavec pa vpada skoro pravokotno na
vpadanje terciarnih skladov v Slovenskih goricah
ter se torej lahno niža v smeri proti Pohorju. Kakor
kamenit val je to, ki bi ga potisnilo Pohorje pred
seboj; toda ta različna lega proti slovenjegoriškeinu
terciaru zahteva, da mora ležati med obema terciar¬
nima nahajališčema prelom. Verjetno je tale ob¬
dravski terciar globlji in starejši od bezovskega in
kalvarijskega nad mestom, ker ima presenetljivo
slično lego kakor bazalni morski laporji v Lucijinem
bregu nad Kamnico. Slednji pa ima starejše gubanje
ter ga napram prvemu loči velika diskordanca.
Zlasti čudna je pa zgornja meja teh obdravskih skri¬
lavcev proti nasipanemu prodovju; nad 1 km daleč
je ta meja popolnoma vodoravna in ravno reže te
nagnjene skrilaste in konglomeratne plasti prav do
prve doline, do potoka iz Vinarij. Ta zgornja meja
skrilavcev proti nasipanemu prodovju je star ero¬
zijski nivo, ki je starejši kakor ravninske terase v
mestu in nad njo. Te skrilaste plasti pogledajo iz¬
pod prodovja zopet nasproti gornjemu delu otoka; nad
otokom ga pa celo vidimo na obeh dravskih straneh.
Mlajši relief je tu zasipal starejšega.

Enak pojav se ponovi še drugič, v mlajši dobi, ko
se še enkrat prekine akumulacija z erozijo, tale novi
relief se pa z novo akumulacijo zopet zasuje. To je
v Stražunu; erozija v najnovejši dobi je pa ta erozij¬
ski relief, to prekinitev akumulacije, zopet izluščila.
V' Stražunu namreč se pod ostrim jugozapadnim ro¬
bom proti železnici in Ptujski cesti, nato pa Koro¬
ščevi ulici pokažejo močvirne tokave in vzporedno
med njimi prodnati hrbti. Njihova lega, razvoj teh
tokav in hrbtov, njihov material, njihov precej raz¬
gibani relief je v jasnem nasprotju z mlajšimi tera¬
sami više in niže. Tu je zopet izdolben stari relief,
struga, ki drži od Pohorja čez Tezno in Studenec do
sedanje Drave. Pozneje vidimo mlajše terase, ki imajo
isto višino kakor Stražim ali pa prej imenovana meja
skrilavcev proti prodovju ob Dravi pod zapadno Ko¬
roško cesto. Sledov takih starejših reliefov v ali pod
kvartarno odejo je še nekaj, tako na primer nad

160

KRONI K A

VRHNJI DEL NOVEGA SPOMENIKA PRI SV. JAKOBI

MESTNEGA POGLAVARSTVA NAGRAJENA FOTOGRAFI

ANTE KORNlCA

otokom na obeh straneh Drave, ali pa v mestu na
desnem bregu, »Ob izvirih« tik nad brvjo.

Tudi terase v nižini niso vedno ravne. Najstarejša
in najvišja od njih, kakor že rečeno, leži v Limbušu
in Pekrah in njen spodnji rob vidimo na polju med
studenškim gozdom in koroško železnico tik pred
limbuško postajo. V Studencih pa ubere še pred ko¬
roškim kolodvorom na jug, gre preko Pušnikove ulice
in za inženirsko podoficirsko šolo, pokaže se južno
od »kolonije« pri »Gozdnem Tončku« ter drži čez
Rosenbergovo drevesnico proti Tržaški cesti. Nasled¬
nja nižja terasa je le malo nižja, je pa valovita; po
njej potekajo plitve doline, ki se začno v studenškem
gozdu. Posebno značilna taka dolina teče iz studen¬
škega gozda, kjer se začne nasproti gorenjemu delu
otoka, poteka nato v Studencih med železnico in
Obrežno cesto (tik ob severnem robu prej imenovane
terase), preide potem čez železnico še pred kolodvo¬
rom na južno stran in teče čez polja južno od de¬
lavnic državne železnice, nato čez vrtove podoficirske
šole, še naprej južno od Delavske ulice proti »Gozd¬
nemu Tončku« ter čez Rosenbergovo drevesnico proti
Tržaški cesti. Teče torej, kakor vidimo, večidel tik
ob starejši višji terasi. Naprej po Dravskem polju vi¬
dimo, da se starejša terasa drži pohorskega podnožja,
mlajša se pa zelo razširi; njun rob ni vedno jasen.
Višjo teraso imenujemo limbuško, nižjo studenško.

Na levem dravskem bregu v mestu ni videti limbu¬
ške terase. Sicer so pa tu zidine toliko zabrisale pri-
rodne oblike, da je točno določanje in paraleliziranje
teras skrajno otežkočeno. Pač pa je jasno razvita
studenška terasa. Tudi ta ima nekako korito ali plitvo
strugo; ni pa sigurno, če ni to delo človekovih rok.
Začne se to na Poljanah, na Hanschetovem posestvu,
nadaljuje se pa proti bivši Biihlovi zvonarni in na
posestvo kmetijske šole, kjer je že popolnoma ne¬
jasno. Na sever robi to korito zemeljski val, ki po¬
teka še naprej ob severnem robu posestva kmetijske
šole, a v mestu je že uničen. Ta val pa ne odgovarja
terasni stopnji med limbuško in studenško teraso na
desnem bregu, temveč je le nekak val, visok za člo¬
veka in nejasnega postanka. Ni treba poudariti, da je
jama, v kateri je drevesnica ob križišču Koroščeve
ceste in Vrbanove ulice, umetnega postanka; tam je
bila opekarna.

Na desnem bregu je studenška terasa daleč raz¬
širjena. V studenškem gozdu spremlja Dravo začenši
od limbuške trate, le nasproti otoku se vrivajo nižje
terase, ki se pa zunaj gozda »pri Katrci« skoro skon-
čajo. Nato spremlja ta terasa Dravo zopet nepreki¬
njeno do Pobrežja. Tam se začno nižje terase in nji¬
hovo stopničasto mejo vidimo na ostrem dravskem
ovinku nasproti Hutter j eve tovarne. Gre pa ta stop¬
nica, meja dveh teras, mimo telovadišča Sokola,
prestopi Cesto na Brezje pred pokopališčem in gre
vzhodno od Cankarjeve ulice (pobrežke) proti želez¬
nici, pride do Tržaške ceste in se zopet zasuče na
jugovzhod ter loči Tezno in Stražunski gozd. še daleč
naprej od Brezja in Dolgoš vidimo tale rob studenške
terase, kako poteka po Dravskem gozdu včasi v gozdu,
včasi zunaj po polju.

Manj je razvita studenška terasa na levem drav¬
skem bregu, skoro vsepovsod vstopajo med njo in
Dravo mlajše terase. Nad Kamnico proti Viltušu Jt
nižje bresterniško polje. Med kamniškim in vinar¬

skim potokom se pa studenški nivo neposredno spušča
strmo k Dravi, šele bliže mesta, tokraj vinarskega
potoka, odstopi od reke; bližnjice proti otoku od Ko¬
roške ceste kažejo nove, nižje terase. Naslednjo nižjo
teraso imenujem Smetanovo, po ulici, ki leži posebno
značilno v njej.

Ta terasa je le za nekaj metrov nižja od studenške,
krije jo pa večji prod in je tudi valovitejša. Jasno je
vložena v studenško in nobenega dvoma ni, da se je
iz nje razvila. Smetanova terasa se začne na desnem
bregu v studenškem gozdu nasproti otoku ali malo
više; na koncu gozda pri Studencih izgine, a tudi v
gozdu predstavlja le ozko polico. Kmalu potem, ko
se skonča na desnem bregu, se pa pojavi na levem
ob omenjeni bližnjici proti otoku. Meja proti studen¬
ški terasi je tu jasna kakor val. Tukajšnje gramoz¬
nice leže v Smetanovi terasi: Poscheva blizu Drave,
dve globlji severno od Koroške ceste ter ob južnejši
še ena, ki je zapuščena in porastla. Od Tomanove
ulice v mesto je meja med terasama še ostrejša: to
je le-oni značilni prag severno od Smetanove ulice.
Ta prag se nato oddalji od Smetanove ulice in seče
najprej Vrtno ulico na njenem križišču v Vrbanovo,
nato pa Gosposvetsko pri deški ljudski šoli; preide
nato južno od starega pokopališča na Gregorčičevo
in se je drži ob južni strani do konca, od tam pa čez
Razlagovo, Zrinjski trg in nad Kopitarjevo do cari¬
narnice. Vseskozi leži severno od te črte studenška,
južno pa Smetanova terasa. V meljskem predmestju
onkraj kolodvora vidimo studenško teraso ob voja¬
škem skladišču, njen južni rob navzdol pa postane
nenadno globlji. V meljskem predmestju je Smeta¬
nove terase le ozek rob ali pa še tega ni, prevladujejo
pa še nižje terase, a Smetanova se nekako izklini.
Ker je pa severno od Meljske ceste material bolj gli¬
nast, so te terase nekako zabrisane, vendar se da opa¬
ziti njihove stopničaste meje, n. pr. navzdol po Tr¬
stenjakovi ulici. Nasproti Melju se pa pokaže Smeta¬
nova terasa zopet na desnem dravskem bregu, na Po¬
brežju. Njeno zgornjo mejo, ki je obenem spodnji rob
studenške terase vzhodno od Cankarjeve ulice, sem
že označil. Svojevrstne pa postanejo razmere v Stra-
žunu; za špesovim selom in onkraj pokopališča se
vleče zelo plitva struga, onkraj katere (v smeri proti
Teznu) je prag v višini Smetanove terase, a za njim
precej široka prodnata ravan v približni višini stu-

Nlžjl del Istih kobanskih nivojev, gledan Iz Maribora : nižji nivo je
Lucijin breg — greben nad Brestevnlco ; zadaj so vlij! okoli

KRONIKA

161

Bezovje (levo od Kalvarije) hiše v gozdu vlije vlilne

denške terase. Sc dalje na jug je močvirna dolina
stražunskega potoka, nato pa zopet vzpetost v višini
Smetanove ali še kakšne nižje terase. Nato sledi šele
strmi rob proti studenški terasi pod Ptujsko cesto
in Koroščevo ulico. Te tvorbe v Stražunu pa, kakor
rečeno, ne odgovarjajo po materialu in legi, zlasti pa
ne po svoji površini nikakor skupini opisanih te¬
ras, temveč so starejše, na novo razgaljene in poprej
zasute. — Smetanova terasa pa sicer krije skoro vse
Pobrežje vzdolž Ceste na Brezje, a na občinski meji
proti Brezju pri kovačnici pride do ceste stražunski
greben »studenške« višine in se tam tudi skonča.
Od Brezja proti Dolgošam stopamo že na nižje terase.

Rob studenške in Smetanove terase tvori torej v
mestu nekak meander, od sedanjega desnega brega
prehaja na levi in zopet nazaj na Pobrežje. Ta vijuga
je sled nekdanjega vijugastega dravskega toka. Teda¬
nja Drava prejkone ni bila manjša od današnje; tudi
omenjena plitva suha struga iz studenškega gozda do
Rosenbergove drevesnice ima skoro širino Drave.

Tretjo nižinsko teraso imenujem bresterniško. Sega
od bresterniškega polja na drugo stran Drave v stu¬
denški gozd; ravno tako je kamenita kakor Smeta¬
nova v studenškem gozdu, le še bolj valovita je in
v njej je razvita celo jasna struga. Proti Dravi se
namreč viša rob te struge, in jarki, ki so se zarezali
v najnovejši dobi v njo, so razdelili ta rob v nekake
bastilje strmo nad reko, porasle z vresjem in krivim
borovjem. Nad »Katrco« seže ta terasa še nekoliko
iz gozda. Nižja je ta terasa od Smetanove in tudi ne
zavzema v gozdu velike širine. Naprej v mestu se
pojavi na levem bregu in sicer tvori polja pod Ko¬
roško cesto; med studenškim gozdom in temi polji
je opaziti neko gotovo razdaljo. Najbolj pa je razvita
više gori pri Bresternici, kjer tvori ta terasa celo
polje, nalahno zapognjeno proti Dravi. Sploh je ta
terasa precej neravna, mestoma kar korltasta. Tako
usločeno teraso tvori sistem bresterniško polje —
nižja terasa studenškega gozda (z omenjenimi jarka-
stimi zarezami) — terasa pod Koroško cesto. Valovite
police te višine so na desnem bregu še naprej proti
cerkvi sv. Jožefa. Na levem bregu pa torej drži bre-
sterniška terasa pod hišami v začetku Koroške ceste
proti Dravi, nato pa zavije ta cesta sama na to teraso.
V začetku poteka Koroška cesta namreč po Smetanovi
terasi, onkraj hiš na južni strani pa se začenja pod
robom bresterniške terase. Od policijske stražnice

je klanec proti križišču s Strossmayerjevo ulico, kjer
preide ta cesta mejni rob obeh teras. Od imenovanega
križišča pri Vodnikovem trgu je Koroška cesta že v
bresterniški terasi; v njej pa je tudi Glavni trg do
črte magistrat — trgovina Lah. Onkraj višjega dela
Glavnega trga, ki pripada Smetanovi terasi, imamo
bresterniško teraso spet ob Tattenbachovi naprej od
dr. Kristanove hiše. Meja proti Smetanovi terasi je
tu nejasna, ker so jo zasipale ceste in zabrisala po¬
slopja; od Tattenbachove ulice proti severu se dvi¬
gajo Vetrinjska, Kopališka, Frančiškanska, Sodna,
Vrtna in Mlinska ulica enakomerno do Aleksandrove
ceste, a ta enakomerna vzpetost ni prvotna. Ostrejšo
mejo kaže strmina, ki jo vidimo na Grajskem trgu
ter v začetku Vetrinjske ulice, nadalje na dvoriščih
Zadružne gospodarske banke, Spatzekove in dr. Stanj-
kove hiše, posebno pa še severne strmine Vrtne in
Mlinske ulice ter Meljske ceste. — Aleksandrova cesta
je morala slediti pokrajini od kolodvora do Grajskega
trga; tekla je ob južnem robu nekdaj jasno razvite
Smetanove terase, kakor teče Gregorčičeva ulica na
robu tamošnje studenške terase. Slovenska ulica,
Stolni trg med škofijo in stolnico itd. torej spada v
nivo Smetanove terase. — V meljskem predmestju je
bresterniška terasa bolje razvita kakor prejšnji dve;
imamo jo za železnico v začetku Meljske ceste, a na
njej stoji plinarna, Franzovi mlini in Trstenjakova
ulica do Freudove tovarne. Kmalu po križišču s Tr¬
stenjakovo ulico pa se zniža Meljska cesta na nižjo
teraso, oziroma enakomerno vpada proti Ježkovi to¬
varni. Severno od Meljske ceste vidimo na vsaki te¬
rasi po eno ulico v vzporedniški smeri, na brester¬
niški n. pr. Principovo. Da pa ozemlje med Stolnim
hribom in Dravo ne kaže jasnih stopničastih teras,
je vzrok — kakor že rečeno — v glinastem materialu;
tu je vrščaj počehovskega potoka, ki teče do kolo¬
dvora v poldnevniški smeri, nato pa zavije proti
Hutterju. Da je predel levo in desno od potoka res
njegova tvorba, kaže tudi stratigrafija teh plasti: iz
laporja Slovenskih goric je mogel potok prinesti in
sedimentirati le glinaste tvorbe. Bresterniška terasa
nastopa nadalje tudi na Pobrežju; njen gornji rob
se pokaže na dravskem ovinku nasproti Hutterju ka¬
kor stopnica silno blizu gornjega roba Smetanove
terase, ki je tu res ozka. Po teh stopnicah ob drav¬
skem bregu vidimo, da je bresterniška terasa za
okroglo 2 m na tem mestu nižja od Smetanove; proti
njej tvori rob, ki poteka jugozapadno od pobreške
šole. Na tem rečnem kolenu na desnem bregu pa vi¬
dimo še eno stopnico, ki vodi še niže, na naslednjo
nižinsko teraso, na kateri stoji tovarna.

Tudi bresterniška terasa kaže Dravino meandrira-
nje. Okoli Bresternice je tedaj tekla Drava severneje;
prag nad otokom jo je prisilil v sedanjo strugo le na
majhno razdaljo; nato je pa tekla južneje in ena nje¬
nih strug, če že ne vsa Drava, jo je ubirala po nižjih
delih studenškega gozda. Police pod Studenci v višini
bresterniške terase kažejo, da si je Drava šele pozneje
prebrala pot pod strmine na desnem bregu. V začetku
mesta je tedaj tekla severneje, pod Koroško cesto in
čez Vodnikov trg. Le blizu državnega mostu je morala
imeti voda že isto pot. Naprej od mostu je potekala
tedanja struga zopet severneje od današnje, prav do
Aleksandrove ceste in pod Stolni hrib; nato pa daleč
na jug, na Pobrežje.

162

KRONIKA

Tudi najnižja nižinska terasa spremlja Dravo vi¬
jugasto; imenujmo jo oreško. K tej terasi spada nižji
del bresterniškega polja, ki pa proti višjemu (bre-
sterniška terasa) ne kaže jasne meje. K oreški terasi
spada tudi višji del otoka, dolenji del doline vinar¬
skega potoka in še naj nižji del studenškega gozda,
ki leži tik ob polju pri brodu in ki ima toliko mivke
ter sega do Katrice, že večkrat omenjene gostilne s
kopališčem. Na levem bregu v mestu tvori ta dolina
Pristan in nižji del Vojašniške ulice, nato izgine, pa
se posebno močno razširi v Orešju ali meljskem pred¬
mestju. Nasproti Hutterju preide tudi ta terasa na
desni breg, na Pobrežje in — kakor rečeno — stoji
tam na njej nova tekstilna tovarna. V Orešju si bre-
sterniška terasa deli oblast z oreško ter nista ostro
ločeni, pač pa zavzema oreška terasa na Pobrežju
velik in jasno opredeljen prostor do strmine pod
Zrkovsko cesto.

Tudi oreška terasa kaže meandriranje, ki pa ne
kaže več tako velikih vijug kakor n. pr. bresterniška;
približuje se sedanjim razmeram. Drava pa ustvarja
terase še sedaj, tako n. pr. najnižji del otoka, najnižji
del Orešja, dele Pobrežja itd. Te najnižje in najmlajše
terase se večajo proti vzhodu in tudi padajo v isto
smer, vendarle manj kakor dravski tok. Končno se v
daljini Dravskega polja najvišje terase, kakor lim¬
buška, studenška in Smetanova, popolnoma izgube.

Postanek in starost teras je možno le tedaj razu¬
meti, če spoznamo obenem tudi njihov material ter
njihove odnose proti starejšim skladom. Prodna ana¬
liza nam pove, da je vse to Dravin nanos: mivka,
pesek, drobnejši in grobejši prod ter konglomerat,
nasprotno tudi glina, vse se razvršča v pisani mnogo¬
vrstnosti. Vendar se tudi na večje razdalje ponavljajo
neke konstantnosti; lege velikih prodnikov se ponav¬
ljajo v raznih gramoznicah ter vrtanjih. S tem bi bilo
podprto mnenje, da se je vršilo premikanje — ugre¬
zanje Dravskega polja — v konstantnih sunkih, čim
globlje ugrezanje, tem večji padec; čim večji padec,
tem bolj grob prod. To premikanje še dandanes ni
zaključeno — glej velike klade, ki jih vali s seboj
Drava! — morda je še pospešeno.

Kaj nam pove to stalno izpreminjanje toka, ti mean¬
dri nižinskih teras, ki vkljub vsej mnogovrstnosti
kažejo nekaj konstantnega? Zakaj je reka izpremenila
svoj tek?

Po bresterniškem polju vidimo pri rečnem toku
tendenco proti jugu, v višini otoka pa prelivanje na
sever; v mestu samem je silila Drava na jug in s tem
ustvarila nižji mestni breg, najpozneje pa je zapustila
Orešje, odkoder je tekla v sigmoidi na Pobrežje. Zdaj
se je Orešje zapolnilo — mesto, kjer stoji dimnik
Hutterjeve tovarne, je bilo pred nedavnim še obrežje
— in tudi pobreške terase so se oddaljile od Drave,
ki je prišla tu prav pod vznožje Slovenskih goric.
Vidimo, da je struga postala v celem krajša in rav-
nejša. Vzrok, da si je Drava prebrala strugo, si naj¬
laže predstavljamo pri Pobrežju in Orešju; pri sled¬

njem je z velikim padcem zasipaval počehovski potok,
a z druge mogočni vrelci podtalne vode izpod Pohorja,
ki se mestoma prikazujejo v Stražunu. Saj vidimo,
kako je poplitvela sedaj Drava iz enakega vzroka »Ob
izvirih« in je rečni stržen na drugi strani. Nekdaj so
se tile Vodeniki izlivali v Dravo više gori, v studen¬
škem gozdu in so robovi Smetanove in bresterniške
terase v gozdu razorani od kratkih debri, ki hite v
Dravo, toda niso od najzgornje, studenške terase.
Zlasti je razrezana od teh mladih tvorb koristasta
bresterniški terasa, posebno pa je razdeljen, kakor
že rečeno, njen severni rob. Podtalna voda sledi svoji
nepropustni glinasti podlagi, ki se nalahno nagiba
na vzhod in ima pod prodnatim krovom svoje doline,
ki jim voda najraje sledi, čim bolj se urezuje Drava
in se s tem niža erozijska baza, tem vzhodneje se
izlivajo, kajti vedeti moramo, da se nepropustna pod¬
laga zopet zvišuje proti Slovenskim goricam — saj
je najbrž z njimi ista tvorba, glinasti in laporni neo-
gen — in da Drava to krilo glinaste podlage tudi
uničuje ter s tem ustvarja tem Vodenikom pot. Mo¬
gočni podtalni izviri so sedaj pri Sv. Miklavžu; Dravo
spremlja z južne strani močan podtalni tok s pohor¬
skih višin. Te vode so pa marsikje zlepile prod Drav¬
skega polja v konglomerat. Kjer pa so potoki s severne
strani izpodrinili dravski strumen, je nastal prostor
za ravan tudi na severni strani: Maribor, šmartin,
Ptuj, polje ob spodnji Pesnici. Dravsko polje je sicer
tektonska depresija, vendar Drava ne sledi njenemu
najnižjemu delu, temveč ubira poševno proti Ha¬
lozam.

Če bi sledili erozijskim terciarne ravnike — kal-
varijskega, Badlovega — na vzhod, bi te terase
končno izginile, mesto njih bi se pa pojavile v zemlji
usedline iste starosti, ki bi bile nanesene od teh rav¬
nikov. To bi bil rob, kjer obnemore erozija ter se
začne sedimentacija, čim mlajša je doba, tem bolj
potuje ta rob v gorovje, a pri ponovnem dviganju
zopet v nižino. Prod Dravskega polja se pa ravno tako
veže na mlade alpske strmine.

(Konec prihodnjič.)

KRONIKA

163

MARIJIN SPOMENIK NA SV. JAKOBA TRGU
V LJUBLJANI

./ 0 S. W K S T E It

(ZGODOVINSKA ČRTICA OB PRENOVITVI SPOMENIKA L. 1938.)

(Konec.)

II. DOBA: 1870.-1938.

Previdni šentjakobski župnik Janez Pohlin je, ka¬
kor smo že omenili, dovolil odstranitev prvotnega spo¬
menika le pod tem pogojem, da se obenem takoj
prične s pripravami za postavitev novega na onem pro¬
storu, ki ga je določila mešana komisija, torej nekako
na sredi med cerkvijo in Virantovo hišo. In res so pod
vodstvom zidarskega mojstra Matije Dobravca takoj
izkopali tla za novi temelj in ta prostor ogradili. S
tem je bil vsaj pričetek dela za postavitev novega spo¬
menika nakazan in zasnovan. Toda z delom niso zdr¬
žema nadaljevali, ker so upravne oblasti še vedno
imele pomisleke glede prostora in ker je manjkalo —
denarja. Za novo leseno ograjo je izplačala mestna
občina 40 gld., ker deželni stanovi niso hoteli nič pri¬
spevati.

Cesarski gubernij je bil sprejel odstranitev starega
spomenika (dne 30. avgusta 1844.) na znanje ter ob¬
enem izjavil, da je gradnja novega poslej zgolj zadeva
mestne občine in da ni pričakovati podpore iz stanov¬
skega sklada, češ da stanovi te vzpostavitve ne zahte¬
vajo in da zanjo nimajo nikakih obveznosti.

Proti izbiri prostora je predložila gradbena direkcija
ugovor okrožnemu uradu iz razloga, da bi spomenik
oviral vozovni promet med Rožno ulico in  Bregom.
Predočiti si je treba, da je šel v tisti dobi najživahnejši
tovorni promet z dolenjske strani po Sv. Jakoba trgu
in preko šentjakobskega mosta, ki so ga bili dogradili

1. 1824., na Breg, kjer je bilo glavno tovorno prista-

Starl spomenik s  soho sv. Nikolaja

nišče in prekladališče blaga. Ko pa je stekla železnica
iz Ljubljane proti Celju (1. 1846.) in proti Trstu
(1. 1857.), je Breg izgubil malone ves svoj promet in
pomen kot ljubljansko pristanišče. 1

Okrožni urad je bil pritožbo gradbene direkcije za¬
vrnil, na kar se je le-ta prizvala še na gubernij v Grad¬
cu s predlogom, da se more postavitev spomenika do¬
voliti le pod pogojem, da se iz varnostnih ozirov opusti
del Rožne ulice kot prevozna cesta. In res je gubernij
dne 20. oktobra 1846. odobril preložitev tovornega pro¬
meta mimo redutnega poslopja, odn. po Starem trgu,
kar pa bržčas ni dosti zaleglo, ker je promet z Bregom
po otvoritvi Južne železnice vedno bolj pešal.

Za temeljno zidovje so porabili gradivo starega spo¬
menika. Tesarski mojster Pristov je zastonj dobavil
pilote, zidarski mojster Dobravec pa je zadevni za¬
služek 128 gld. podaril gradbenemu skladu.

Medtem ko je bil Marijin lik shranjen na varnem
mestu v cerkvi v kapelici sv. Križa, sta se župnika
Pohlin (t 17. januarja 1850.) in njegov naslednik
Franc Hrovat (do svojega odhoda v Palestino meseca
aprila 1867.) vneto trudila z nabiranjem milodarov v
korist novemu spomeniku. Ko je dne 24. aprila 1867.
nastopil novi župnik Gustav Kosti, je prevzel od svojega
prednika zbirko okoli 3800 gld. ter se z vso goreč¬
nostjo lotil častne naloge, da čiinprej postavi novo
znamenje. Napisal je propagandno knjižico »Mariin
spominek na šentjakopskem tergu v Ljubljani«, Ljub¬
ljana 1868. (tudi v nemškem jeziku) ter je po nasvetu
mestnega župana dr. Etbina Coste, ki je župnikovo
namero odločno podpiral, ustanovil posvetovalni od¬
bor, čigar člani so bili: trgovec Leopold Burger, župan
dr. Costa, občinski svetnik Karel Dežman, čevljarski
mojster Franc Drašler, rokavičar Jan Horak, vladni
svetnik dr. Anton Schoppl, čevljarski mojster Josip
Schwentner, višji inženir Vencel Stedry, grof Viljem
Wurmbrand, inž. Henrik Hausner in njegov naslednik
asistent Franc Ziegler.

Ta odbor je imel dne 6. septembra 1868. ob šestih
zvečer svojo prvo sejo. Po predlogu mestnega župnika
so se zedinili v tehle točkah:

1. Kip naj se postavi na podzidek, zgrajen 1. 1844.:
studenec na trgu sv. Jakoba naj se prevede na obzidje
župnikovega vrta ali pa naj se zasuje.

2. Sprejme se načrt, ki ga je bil že 1. 1856. napravil
kamnoseški mojster Ignacij Toman in ga je 1. 1864.
Mayerjev umetniški zavod za cerkvena dela v Miinche-
nu izboljšal ter mestni magistrat odobril; višji inž.
Stedry se naprosi, da ga malenkostno izpreineni.

3. Ves kameniti spomenik naj bo iz klesanega na-
brežinskega inarmora.

1  Podrobnejše podatke o zgodovini šentjakobskega oko¬
liša je objavil dr. Jože Rus v zanimivem članku »Jedro
Ljubljane in njegovi stvarniki« (Jutro, 28. junija 1938.).

164

KRONIKA

4. Mestni župnik stopi v dogovor s tvrdko Cloeta &
Schvvarz v Trstu glede dobave kamna in struženega
stebra, s Tomanom pa radi obdelave kamna; dalje naj
poskrbi proračune in sklene dobavne pogodbe.

župnik Kosti je skrbno vodil vso nabiralno akcijo
in razposlal prošnje raznim korporacijam in uglednim
osebam. Tako je daroval stari cesar Ferdinand 1000
gld., cesar Franc Jožef in cesarica Elizabeta 400, stara
cesarica Karolina 100, deželni odbor 500, kranjska hra¬
nilnica 500, občinski svet ljubljanski 500, Alojzija
Kaiser, vdova po drž. pravdniku, 1000, več prispevkov
je bilo po 50 do 200 gld. župnik je mogel na drugi od-
borovi seji dne 6. septembra 1869. z zadovoljstvom
povedati, da razpolaga s skladom nad 9000 gld.

Z gradnjo na prvotnem podstavku iz 1. 1844. so pri¬
čeli dne 19. aprila 1870. Delo je šlo spešno izpod rok.
Dne 7. junija so blagoslovili kamen z Oljske gore, ki
ga je bil poslal iz Palestine prejšnji župnik Hrovat,
da naj se vzida kot temeljnih. Blagoslovitev je opravil
stolni dekan dr. Janez Pogačar, običajne ceremonije
s kladivom so izvršili pontifikant in povabljeni pred¬
stavniki oblasti, med njimi deželni predsednik baron
žiga Conrad Eybesfeld, dež. glavar Karel pl. VVurz-
bach, župan dr. Jos. Suppan, 1  cerkvena ključarja Al¬
bert Samassa in Franc Šušteršič. V sinajski kamen je
bila vdolbena votlina in so vanjo vložili škatlo iz že¬
lezne pločevine, v to pa naslednje spominske pred¬
mete: listino o opravljenem blagoslovu z latinskim be¬
sedilom, listino o pristnosti temeljnega kamna z Olj¬
ske gore, uradni list Laibacher Zeitung istega dne,
zadnji številki Zgodnje Danice in Blei\veisovih Novic,
šematizem ljubljanske škofije za 1. 1870. in načrt me¬
sta Ljubljane iz 1. 1854., svetinjico vatikanskega kon¬
cila in kovance, ki so bili takrat v prometu, vsakega
po en kos (mali cekin, dvogoldinar, goldinar, petin-
dvajsetica, dvajsetica, desetica, petica, četrtak, krajcar
in polovičar). To škatlo so vpričo visoke gospode spo¬
jili in zazidali ter jo dali noč in dan skrbno čuvati,
dokler ni gradnja toliko napredovala, da je bila tatvina
izključena.

»Naposled je napočil težko pričakovani dan, ko naj
bi Marijin kip zopet zavzel svoje vzvišeno mesto, ki mu
je bilo prvotno določeno,« stoji zapisano v župnijski
kroniki. Dne 13. julija so dvignili lik iz dolbine (niše)
v kapelici ter ga prenesli na oder, postavljen tik pred
cerkvenimi vrati, kjer je ostal do dne 16. julija. »Ne¬
štete množice pobožnikov vseh stanov so obiskale v
teh dneh Marijino podobo ter so jemale slovo od nje,
ki so jo bili za 26 let njenega bivanja v šentjakobski
cerkvi tako zelo vzljubili.«

Opoldne dne 16. junija, na praznik karmelske Ma¬
tere božje, so prepeljali kip iz cerkve na trg in ga
zvečer istega dne vpričo velike množice dvignili v vi¬
šino ter 7 minut po sedmih postavili na visoki steber.
Nadaljnja potrebna dela so izvršili do večernic praz¬
nika rojstnega dne Matere božje. Magistrat je bil dal
med tem vodnjak ob spomeniku zasuti.

Na praznik dne 8. septembra ob devetih je opravil
stolni prošt dr. Janez Pogačar tiho mašo, na kar se
je ob slovesnem zvonjenju zgrnila procesija pred spo¬
menikom ob navzočnosti najvišjih predstavnikov obla¬
sti in vseh ljubljanskih župnikov. Razgrnili so Marijin

1  Prejšnji župan dr. Etbin Costa je bil že leta 1867. od¬
stavljen »radi pretepov med turnarji in Sokoli«. Gl. Slov.
biogr. leks. I, str. 86.

K II O N I K A

Marijin kip (Valvasorjev zasnntek)

kip, na kar ga je prošt blagoslovil, kakor tudi nove
štiri sohe ljubljanskih farnih patronov: sv. Jakoba,
Miklavža, Petra in Janeza Krstnika. Pevski zbor pod
vodstvom mladega kapelnika Antona Foersterja je
zapel Marijino pesem, prošt je dal še pontifikalni bla¬
goslov in procesija se je vrnila v cerkev. Zvečer je bila
svečana razsvetljava spomenika in vseh hiš na šent¬
jakobskem trgu. Množice so pele do enajstih ponoči
Marijine pesmi in lavretanske litanije. Naslednji dan
so bila v vseh ljubljanskih župnih cerkvah darovanja,
ki so izkazala dokaj lepši uspeh kakor »ofri« v letu
1844. (Gl. Kronika str. 114.) Tako so darovali v stol¬
nici 135 gld. 50 kr., pri frančiškanih 111 gld. 87 kr.,
v Trnovem 60 gld. 5 kr., pri Sv. Petru 45 gld. 40 kr.,
največ pa je dala domača fara, 245 gld. 13 kr.; vsega
skupaj 597 gld. 95 kr.

Namesto prejšnjih svetniških kipov iz sivega pe¬
ščenca so postavili na štiri pomole podstavka sohe
ljubljanskih farnih patronov iz t. zv. »spiautra«, zli¬
tine cinka (ok. 90 %„)  in antimona, morda tudi nekaj

165

Marijin spomenik po prestavitvi — pred potresom 1. 1895.

malo svinca. Na zadnji strani podstavka je bil s čr¬
kami iste snovi pritrjen prvotni kronograin iz Valva¬
sorjeve dobe, na čelni strani pa nov letokazni napis:

Vlrglnl sine Labe
ConCeptae D e D 11 a
VoVere CorDa (1870).

Napis pravi: Devici brez madeža spočeti poklonila
vdana srca.

Vsi gradbeni stroški so po izkazu župnijske kronike
znašali 16.316 gld. 97 kr. Od tega je odpadlo na posa¬
mezna dela: tvrdki Cloeta & Schvvarz za nabrežinski
marmor 3126 gld., za prevoz z Nabrežine v Ljubljano
601 gld., tvrdki Toman za kamnoseška dela 4503 gld.,
tvrdki Mayer v Munchenu za 4 svetniške sohe, emble¬
me evangelistov in kronogram 4786 gld., Francu Fale-
schiniju za zidarska dela 969 gld., Antonu Jerančiču
za tesarska dela 507 gld., Kasparju Ahčinu za železno
ograjo 1239 gld., za 4 plinske kandelabre, dobavljene
iz Augsburga, 288 gld., za pozlačenje zvezdne gloriole
na Marijinem kipu 91 gld. Mestni magistrat je na žup¬
nikovo prošnjo prevzel skrb za razsvetljavo 4 plinskih
svetilnikov, zato pa je opustil eno luč na šentjakobski
cerkvi, drugo na Virantovi hiši.

»Zgodnja Danica« je prinesla že dne 10. junija 1870.
kratko poročilo o polaganju temeljnega kamna dne
7. junija. V listu 35. z dne 2. septembra je objavljen
oris zgodovine in opis dela novega spomenika obenem
s slavnostno himno pesnika Frana Cimpermana, obse¬
gajoča 14 stanc. List 37. »Zg. Danice« z dne 16. sep¬
tembra pa je objavil dopis iz Ljubljane: »Večer pred
malim Šmarnom so bile vse hiše na šentjakobskem
trgu okrog prelepega novega znamenja M. D. razsvet¬
ljevane skoraj do enajstih v noč, znamenje samo si¬
jajno razsvetljeno, silne množice vernega prebivalstva
so iz celega mesta veselo trg napolnjevale, petje Ma¬
rijinih pesem se je vse okrog razlegalo. Prebivalci so
to častitljivo preslavljanje nebeške kraljice napravili
radovoljno in skrivaj, da g. fajmošter Kosti poprej še
vedel ni. — Ta verska izkazovanja so se ponavljala
tudi na šmarni dan v noč. Take dogodbe kažejo, kako

zvesto verna je večina ljubljanskega prebivalstva, in
novi nejeverniki in mavtarji s svojo sovražljivostjo in
vražjo jezo zoper cerkev dosegajo ravno nasprotno
lega, kar žele; ljudje se z njih hudobnim počenjanjem
le še bolj za dobro vnemajo.«

Kot protivek k temu dopisu nabožnega lista naj
omenimo precej kritično poročilo mladoslovenskega
glasila »Slov. Naroda« (št. 105. z dne 10. septembra),
ki je izhajal takrat še v Mariboru: »Včeraj se je slo¬
vesno odgrnil znani kip Matere božje na trgu pri sv.
Jakobu. Delo prezgodaj umrlega kamnoseka Tomana
je prav lepo, kakor tudi železna ograja, manj zado¬
voljijo pa v Monakovem vlite podobe. Na vsak način
je znamenje v kinč trgu, saj pa stane tudi 15.000 gld.
Želeli bi, da bi se enaka darežljivost manifestirala
kedaj na Kranjskem in zlasti v Ljubljani pri narod¬
nih namenih.« ...

Prenovljeni spomenik je stal trdno in neomejno
več ko šest desetletij. Ni ga razmajal pogubni potres
1. 1895., niso ga prizadele granate, ki so jih za svetovne
vojne spuščali laški letalci nad Ljubljano. Pač pa na¬
brežinski marmor ni mogel stalno kljubovati vremen¬
skim vplivom. Kamen je jel prhneti in pokati, svetni¬
ške sohe so radi oksidacije dobivale vedno večje raze
in reže, železno ograjo so morali radi razpadljivosti
odstraniti in črke obeh kronogramov so postale rop
malopridnih rok. Tudi glavni steber je dobil nevarne
razpoke, tako da ga je bilo treba z železnimi obroči
povezati.

Ker je nevarnost razpada vedno bolj grozila, je bila
mestna občina že za 1. 1937. sprejela v proračun po¬
stavko 15.000 din za popravilo spomenika. Toda iz¬
kazalo se je, da bi samo delna poprava ne rešila spo¬
menika razsula. Zato je mestni svet odločil, da naj se
spomenik podre in na njega mestu postavi nov spo¬
menik po umetniški zamisli in načrtu arhitekta

Blagoslovitev spomenika dne 3. julija 1938. i škof dr. Rožman
blagoslavlja, desno podpredsednik občine dr. VI. Ravnihar

Foto: Aleš

166

KRONIKA

mojstra prof. Jož. Plečnika. V ta  namen je bila na
osnovi proračuna kamnoseškega mojstra Alojzija
Vodnika sprejeta postavka 180.000 dinarjev, izplač¬
ljiva v treh enakih letnih obrokih. Obveljalo je, da
naj neokrnjeni bronasti kip Matere božje in mar¬
morni steber prvotnega spomenika iz Valvasorjeve
dobe ostaneta; cinkove svetniške sohe naj se v raz¬
pokah zalijejo, pobronijo in postavijo na trdne plinte.
Za gradivo glavnega stebra pa naj se porabi podpeški
apnenec, ki je v našem podnebju trpežnejši kakor sivi
kraški marmor.

Po zamisli arhitekta prof. Plečnika naj bi tudi novo
znamenje krasili stari liki: bronasti kip Matere božje
in štiri svetniške sohe, postavljene na vrhnjo ploščad
novega stebra; ohrani naj se tudi prvotni mramorni
steber s kapitelom vred kot vrhnje stališče Madoni-
nega lika.

Kamnoseška tvrdka Alojzija Vodnika je pričela z
vnanjim delom letos pomladi, medtem ko je kamnite
sestavne dele že pozimi v svoji delavnici pripravila.
Dne 12. marca so delavci sneli like s starega spome¬
nika. Kip Matere božje so shranili v Rožni ulici na
dvorišču hište št. 21, ki je last Alojzija Jankoviča,
poslovodje omenjene tvrdke. Svetniške sohe pa je
prevzel v obnovo kleparski mojster Franc Košenina
z Viča. Nato so odnesli kamnite dele starega spome¬
nika ter položili na podlagi starega novi temelj v
obliki jake armirane betonske plošče v izmeri 7-8 v
kvadratu. Prej pa je bilo treba iz starega temelja
dvigniti sinajski temeljni kamen, kar se je zgodilo
dne 9. maja.

Kulturni odbor mestnega sveta je dal na svoji seji
dne 10. maja ta kamen odpreti. Pri tej priliki se je
tole ugotovilo: Dolbina, v kateri je bila shranjena
pločevinasta škatla (13 : 13 : 8 cm), je vsebovala do
polovice vodo, ki jo je v teku desetletij propuščala
kamnita stena. Zato je bila škatla na dnu vsa po rji
razjedena. Vsi predmeti, ki so jih bili 1. 1870. vanjo
položili, so se naravno nahajali v njej, in sicer ko¬
vinski (novci) dobro ohranjeni, dasi (razen malega
zlatnika) oksidirani, papirnati pa vsi premočeni v
preperelem stanju. Dobro čitna je še listina o prist¬
nosti sinajskega kamna, medtem ko je pergament s
podatki o blagoslovitvi spomenika in s podpisi odlič¬
nikov, ki so bili pri takratni slavnosti navzoči, zbog
obledelega črnila domala nečiten. Dokazilna listina,
opremljena s črnim žigom: S. Mons Sion in Jcrusa-
lem — in z voščenim pečatom: Sigil. Guardiani et
Commissarii Terrae Sanctae, se glasi: Lapidem hunc,
qui fiet auspicalis in fundamento aedis sacrae, vere
sectum fuisse de vertice Oliveti montis, per apposi-
tionem parvi et magni sigilli Terrae sanctae, ratum
esto. Hierosolymis VI. Kalen. Martias MDCCCLXIX.
(Podpis:) Fr. Camillus a Rutiliano, Terra sancta a
Secretis.

Po sklepu kulturnega odbora se ta kamen z njega
zakladom vred shrani v mestnem muzeju, namesto
posvetilne listine pa naj se vloži v novi spomenik
svinčena ploščica s primernim besedilom kot nemin¬
ljiv dokument o njega postavitvi.

Ves spomenik druge dobe so odstranili do 6. maja
ter so naslednji dan pričeli polagati novi temelj.

IH. DOBA: OD 1938. DALJE

Postavljanje novega znamenja je šlo dokaj naglo
izpod rok, ker je kamnoseška tvrdka v svoji delavnici
že prej obdelala in pričelila posamezne kose iz pod¬
peškega kamna. Stari marmorni steber, ki se je po¬
kazal na obeh koncih prhkega, so za nekaj skrajšali,
ostali čvrsti del stebra pa kandirali in stari, še dobro
ohranjeni kapitel očistili. Kip Matere božje so osna-
žili, zvezdno gloriolo pozlatili, sohe štirih svetnikov
pa v razpokah zacinili in nato pobronili. Tako je bil
obnovljeni spomenik do dne 2. julija postavljen.

Višina vsega znamenja od tal do vrha (gloriole nad
Marijino glavo) znaša točno šestnajst metrov. Osnov¬
na stopnica na temelju meri 7-8, druga 7 m, tretja,
visoka 58 cm, pa 5'7 m v kvadratu. Na tej so v voglih
nameščeni štirje nastavki (klopice), visoki po 37 cm,
sredi nje pa počiva podstavek glavnega stebra v iz¬
meri 1'7 m v kvadratu, visok 31 cm. Iznad tega se
dviga glavni steber, visok 9 55 m, v premeru 1'2 m,
obstoječ iz 28 kosov, zloženih v 15 kolobarjev. Obseg
zgornje ploščadi (abaka), na kateri stoje svetniške
sohe, meri 2 : 2 m. Vrhnji steber iz belega marmora
je visok 2-9 m, od tega je 60 cm vtopljenega v kapitel
novega stebra. Stari ornamentirani glavič je v svojih
ležiščnih ploskvah obložen s svinčeno plastjo ter je
tako zavarovan pred zamokom. Svinčena spominska
ploščica je vložena v vrhnji ploščadi v posebno dobro
zadelani dolbini.

Besedilo ploščice je v lapidarnem slogu sestavil
pisec teh vrstic, vrezal pa ga je z velikimi začetnicami
akad. kipar Bož. Pengov ter se glasi:

Matere božje spomenik, ki so ga po svoji za¬
obljubi in po zasnutku zgodopisca Jan. Vajk.
Valvasorja postavili pred cerkvijo sv. Jakoba
kranjski deželni stanovi 1. 1682., je bik v raz¬
padu porušen 1. 1844., na to mesto prestavljen

K It O N I K A

167

-*****—p—*

'MATERE Bo2|Espomeniški soga *

PO SVOJI ZAOBLJUBI IN POZASNUTKU

zgodopisca]an VajkValvasoria

POSTAVILI PRED CERKVI|0$V]AKOBA
KRANJSKI DEŽELNI STANOVI L1682,

IE BIL,V RAZPADU PORUŠEN L1844,
NA TO MESTO PRESTAVLJEN L1870,
PRENOVLJEN OB TROSKIH MESTNE
OBČNE l|U&LfANSKE,KO|EŽ0PANIL
DR]UREADLE V SIC, PO NAČRTU PROF
ARH ]OZ PlECNIKAIN POSVEČEN PO

knezoškofu drCIreg Rozmanu .

DNE { JULIJA 1918 |

dabi zrl na dolgo vrsto

srečnih rodov

—- ■

Svinčena spominska ploičica, vložena v vrhnji del glavnega stebra

1. 1870., prenovljen ob troških mestne občine
ljubljanske, ko je županil dr. Jure Adlešič, po
načrtu prof. arh. Jož. Plečnika in posvečen po
knezoškofu dr. Gr. Rožmanu dne 3. julija 1938.
Da bi zrl na dolgo vrsto srečnih rodov!

V okras glavnega stebra je nekako v višini 3 metrov
na čelni strani iz celega izklesana, obli ploskvi se pri¬
legajoča plošča, na njej pa sta vdolbena oba napisa iz
prejšnjih dob:

D EI MATRI VIRGINI STATVS

CARNIOLIAE POS EX VOTO — in:
VIRGINI SINE LABE CONCEPTAE
DEDITA VOVERE CORDA

Črke kronogramov (1682., odn. 1870.) so v rdeči,
ostale pa v zlati barvi. Slovenski napis pa pravi:
TRETJIČ POSTAVILA MESTNA OBČINA
LJUBLJANSKA LETA 1938.

Pod to ploščo je iz stebra izklesan okoli 1-6 m visok
dekorativen stebrič in preko njega trak z napisom:

Alojzij Vodnik, kamnosek.

Tvarno delo je bilo dne 2. julija končano. Dan
nato, v nedeljo, dne 3. julija, pa se je ob 11. uri iz¬
vršila blagoslovitev spomenika, h kateri se je poleg
predstavnikov oblasti in mestne občine zbrala mno¬
žica ljudstva zlasti iz šentjakobskega okraja. Kr. ban¬
sko upravo je zastopal g. banski svetnik Fran Mra¬
mor, mestno občino podpredsednik g. dr. Vladimir
Ravnihar v družbi članov kulturnega odbora mestnega
sveta: predsednika g. prof. Silv. Kranjca in gg. pol¬
kovnika Vikt. Andrejke, stolnega župnika kanonika
dr. Tom. Klinarja, univ. prof. dr. Fr. Steleta, prosv.
insp. Jos. Westerja in načelnika prosvetnega oddelka
dr. Rud. Moleta. G. knezoškof dr. Gregorij Rožman je
v vznesenih besedah označil zgodovinski in verski po¬
men svetega znamenja ter je nato v prisotnosti šent¬
jakobskega župnika g. Janka Barleta in kaplana g.
Jož. Jamnika opravil cerkveni obred blagoslovitve.
Podžupan g. dr. Ravnihar se je v jedrnatem govoru
zahvalil g. knezoškofu za opravljeni blagoslov, arhi¬
tektu g. prof. Jož. Plečniku za umetniški zasnutek in
mojstru g. Al. Vodniku za tvarno izvršitev spomenika
ter je izjavil, da sprejme mestna občina prenovljeni
spomenik v svoje varstvo. Ko je šentjakobski cerkveni
pevski zbor pod vodstvom g. Stanka Grabnarja odpel
dve nabožni pesmi, je bila preprosto intimna inavgu¬
racija najnovejšega, a obenem najstarejšega ljubljan¬
skega javnega spomenika opravljena. 1

Ej, da bi ob uri duhov oživel bronasti Valvasor na
Muzejskem trgu in bi v košati viteški opravi v me¬
sečini prišetal mimo svoje rojstne hiše na Starem
trgu pred cerkev sv. Jakoba! Tedaj bi opazil, da je
tam že davno izginil mali »forum academicum« in da
se širi sedaj ubrano oblikovan trg, okrašen z visokimi
topoli, javori in drugim drevjem, z žuborečim vod¬
njakom pod vrbo žaluj ko in z novim spomenikom.
Z  dopadenjem bi na njem uzrl bronasti Madonin lik,
ki ga je bil sam zasnoval pred malone 260 leti, stoječ
na istem marmornem stebru s korintskim kapitčlom.
Zadovoljen bi šepetal svoje priznanje kongenialnemu
mojstru arhitektu, ki je ustvaril novi pomnik, in ve¬
del bi hvalo mestnemu svetu, ki je opravil le svojo
častno dolžnost, da je monument zgodovinske, umet¬
niške in nabožne vrednosti ohranil sedanjemu in pri¬
hodnjim rodovom.

1  Za sodobno vrednotenje kulturnih slovesnosti značilno
je dejstvo, da sta oba ljubljanska jutranja dnevnika z dne
4. julija prinesla med dnevnimi novicami pač kratko po¬
ročilo o tej slavnosti, eden v 12, drugi v 21 vrsticah, med¬
tem ko ima prvi poročil o športnih dogodkih bežnega po¬
mena skoraj celo stran, drugi pa pol strani. — W.

168

KRONIKA

obCni zbor zveze jugoslovanskih mest

D It. F R. S T E Tj k

sc je vršil dne 19. junija 1938. v Ljubljani v dvorani
Trgovskega doma. Zastopanih je bilo 40 mest s 47
delegati. Predsedoval je predsednik Zveze in župan
mesta Zagreba dr. Teodor Pejčič. Na občnem zboru
je podal poročilo o svojem delu od zadnjega občnega
zbora sam poslovni odbor. Prečitan in odobren je bil
obračun za poslovno leto 1937738. in predložen pro¬
račun za 1. 1938739. Sklenjeno je bilo, da bo prihod¬
nji redni občni zbor v Beogradu. Občni zbor je sklenil
celo vrsto resolucij, ki so bile sporočene pristojnim
ministrstvom: 1. Izda naj sc enoten zakon o samo¬
upravnih financah, po katerem bo omogočeno svo¬
bodno finansiranje mest in urejene meje med držav¬
nimi, banovinskimi in občinskimi dohodki; 2. olaj¬
šanje bremen za izvrševanje poslov prenesenega de¬
lokroga in za vzdrževanje državnih ali banovinskih
uradov in ustanov; 3. sprememba in izpopolnitev za¬
kona o mestnih občinah, posebno glede avtomatič¬
nega pridobivanja občanstva; 4. znižanje obrestne
mere za mestna posojila pri Državni hipotekarni ban¬
ki: 5. zakon, po katerem bi samouprave hranilnic
dobile vse pravice in pooblastila, ki jih imajo poobla¬
ščeni državni denarni zavodi; 6. izprememba in izpo¬
polnitev uredbe o pospeševanju turizma in pospe¬
šeno izvajanje programa graditve cest; 7. ukinitev
ali izprememba § 77. zakona o pošti, telegrafu in te¬
lefonu; 8. znižana voznina na državnih železnicah za
mestne uslužbence. Občni zbor sc je zaključil s sle¬
dečim predavanjem ljubljanskega občinskega svet¬
nika Fr. S t e 1 e t a :

KULTURNI OBRAZ LJUBLJANE

Mesta niso mogoče slučajen skup človeških bivališč,
ampak v razvoju človeške družabne organizacije nujno
dani organizmi z globljim smotrom in nujnim neponare¬
jenim izrazom, tako da jih moremo imenovati kratko:
verno zrcalo višjih družabnih in kulturnih stremljenj na¬
rodov, odsev njihove zgodovine in duševnosti.

V zgodovini se mesta pojavljajo že v pradavnini, če¬
prav ni dvoma, da ustrezajo šele višjim stopnjam družab¬
nega udejstvovanja in kulturnega stremljenja. Prvotno so
nedvomno predvsem torišče obrambe in trgovine zemlje¬
pisno zaokroženega ozemlja, družabno pa ustanove skupne
interese branečega in pospešujočega rodu.

Družabna oblika rodu je dala mestu tudi višjo simbo¬
lično pomembnost: kraj rodovnega svetišča in sedež ro¬
dovnega poglavarja, izraz torej verskega in upravnega
središča. Obramba, trgovina, verstvo in uprava so štiri
osnovne podlage mest. 7.  verskim se je materialnim, čisto
praktičnim pridružil višji, duhovni moment, po katerem
so mesta postala matice kulturnega življenja, njegova naj¬
izrazitejša ognjišča v človeški družbi.

Mnogo se je sicer spremenilo od pradavnine do danes,
k prvotnim činiteljem postanka mest so prišli novi, pred¬
vsem gospodarsko, industrijsko in prometno organizacij¬
ski, svoje simbolične tradicije pa se mesta niso nikdar
otresla in je živa tudi še danes: mesto, naj je iz osnove
tako ali drugačno, nujno stremi za tem, da bo tudi kul¬
turno središče.

Ljubljana, o kateri mi je dolžnost danes spregovoriti,
je izrazit primer mesta, ki nima samo kulturne tra¬
dicije,  ampak predvsem tudi kulturno ambi¬
cijo.

Ljubljana ne spada med pramesta, kakor Rim, Atene
ali Jeruzalem. Spada pa Ljubljana med tista mesta, ki so
nastala in se razvila na kulturno zoranih tleh, ob ostan¬
kih rimske Emone.

Ljubljana, to moramo naprej pribiti, tudi ni produkt
posebnih slovenskih družabnih ali kulturnih teženj, kljub
temu pa je po vsi svoji skoraj tisočletni zgodovini po¬
soda življenjskih stremljenj slovenskega naroda in v svoji
sedanji obliki njegovo najbolj izrazito duhovno zrcalo.
Razvoj Ljubljane kot mestnega, urbanističnega pojava je
značilen za slovensko sredino; po svoji duši, po svoji
kulturni vsebini pa je naravnost simboličen za razvoj slo¬
venske zgodovine in kulturnih teženj ter razvoja sloven¬
skega naroda. Posoda imena in najvernejše zrcalo du¬
hovnega obraza slovenskega naroda bi jo lahko imenovali.

Naj nas ne moti, da je Ljubljana, kakor se z njo sre¬
čamo v srednjem veku, po nemškem mestnem pravu or¬
ganizirano središče, med nas vsajeno kot kulturno kolo-
nizatorični, torej tuj element. Kakor pa potem raste in
kamor raste, je tisto, kar jo kulturno in krvno spaja z
nami in nam jo končno izroči kot našo, svojo in naš
svojstveni ponos izražajoča.

Kolonist kulturonosec, trgovec in obrtnik se kmalu
začne spajati po krvnih zvezah z okolico, in živelj, ki
oživlja Ljubljano konec srednjega veka, je že močno udo¬
mačen. Upravno središče, deželno glavno mesto postaja
od 14. stol. pri tem življu iz faktorja, ki posreduje vplive
više razvitih središč, vse bolj instrument, pomoček, po
katerem se izražajo kulturna stremljenja sredine, ki jo je
koloniziral, kulturno oplodil. Sredi 15. stoletja postane
Ljubljana tudi sedež škofije in s tem nujno najuglednejše
med slovenskimi mesti. Njena kulturna samozavest pa je
še nekam trpna, pač pa po svoje solidna, kakor to ustreza
času, toda brez večje lastne aktivnosti. Zdi se pa, da se
je njen aktivni radij začrtal že tedaj kolikor toliko, rekel
bi kulturno geografsko, najprej v likovno - umetnostnem
snovanju kranjskega poznogotskega idealiz.ma. Ljubljana
se je tedaj prvič v kulturni zgodovini, čeprav na zelo
omejenem ozemlju, izkazala za kulturno aktivno in enako¬
pravno bližnji alpski soseščini.

Svojo zavedno kulturno - tvorno pot pa je nastopila
Ljubljana v sredi 10. stol. s slovenskim protestantizmom
pod vodstvom Primoža Trubarja in tovarišev. V tem krogu
je dosegel slovenski jezik prvo literarno obliko. Prote¬
stanti pa so poskusili ustvariti tudi vse podlage literar¬
nega življenja, kar je dalo povod, da je leta 1575. J. Man¬
delc ustanovil prvo tiskarno v Ljubljani. Knjižnica, ki so
jo ustanovili protestantski deželni stanovi v Ljubljani, je
tretji znanik visoke kulturne usmerjenosti takratne Ljub¬
ljane, ki sicer ni črpala direktno iz narodne  samoza- #
vesti, a je iz verske  zanešenosti ustvarjala osnovne po¬
goje sedanjemu slovenstvu. Radij prizadevanj tega kroga
je bil mnogo mnogo večji od poznogotskega kranjskega
slikarskega idealizma, saj je zavedno in smotrno segal
globoko na Balkan med druge Jugoslovane in o njega od¬
mevih ve pripovedovati hrvatska literarna zgodovina ča-
kovskega in kajkavskega pa celo štokavskega tipa. Da
kulturna aktivnost slovenskega protestantizma ni bila
usmerjena samo v širino, ampak tudi v globino, priča
zgodovinarjeva konstatacija, ki izjavlja, da je s predikan-
tom prišel tudi učitelj v deželo.

Slovenski protestantizem je konec l(i. stoletja potlačila
smotrna akcija, ki je objela vso tako zvano Notranjo Av¬
strijo. Ljubljana s škofom in katoliškim preporoditeljem
Hrenom na čelu, je bila v prvih vrstah te akcije-reakcije.

Tej kritični dobi sledi skoraj 200 let tako imenovane ka¬
toliške obnove, ki črpa svoje sile v Italiji in njeni kulturni
aktivnosti ter v smotrni, .dolgotrajni borbi v teku 17. stol.

KRONIKA

169

izpodriva srednjeevropski, nemški kulturni vpliv, ki je
bil doslej v Ljubljani skoraj edini merodajen. Hren sam
je bil izrazit humanist, ki je visoko cenil likovno umet¬
nost in nam s svojim krogom ohranil v kulturni zgodovini
pestro sliko umetniškega snovanja v naši deželi. Njegov
krog nam dokazuje, da je bilo umetniško ustvarjanje ta¬
krat še vse v rokah srednjeevropskega okusa in moči.
Isti Hren pa je pripeljal v Ljubljano jezuite in kapucine
in s tem dve opori protireformacijske kulture 17. stoletja.
Posebno z jezuitskim kolegijem, ki se je s svojimi šolami
razvijal vsebolj v središče vsega vzgojnega in kulturnega
življenja v Ljubljani, je bil ustvarjen važen instrument,
ki je ohranil svojo pomembnost vso dolgo dobo ljubljan¬
skega baroka.

V baročni Ljubljani je nastalo kulturno ozračje, ki je
bilo na prehodu iz 17. v 18. stoletje tako nasičeno, kakor
nikdar poprej, in do zadnjih dveh desetletij nikdar pozneje.

Kot leto kulturne dozorelosti baročne Ljubljane se
smatra splošno leto 1693., ki je v naši kulturni zgodovini
pomembno v več ozirih. To leto je umrl J. V. Valvasor,
slavni topograf, ki je še ves oprt na srednjeevropske
umetniške moči na Ljubljani bližnjem Vagenspergu ustva¬
ril topografsko delo, za katero more Slovenijo zavidati
marsikatera kulturno zrelejša dežela.

Vse 17. stoletje pa je le priprava za razcvit ljubljanske
baročne kulture v 18. stoletju. Rod za rodom, vzgojen v
italijanskih središčih, prinaša nove nazore in nov kul¬
turni ideal v Ljubljano. Že ob Hrenovem času prevlada
naziranje o nadvrednosti italijanske likovne umetnosti,
tako da je ob prehodu v 18. stoletje Ljubljana kljub temu,
da v splošnem še sledi srednji Evropi, že prenasičena z
italijanskimi slikami, predvsem beneške smeri. Tinto¬
retto, Palma ml., Liberi itd. so imena, ki jih neprestano
srečujemo. Novo kulturno stremljenje se javlja predvsem
v ustanavljanju tako zvanih akademij. Živahnost, s katero
se italijanske kulturne oblike javljajo na vzhodni strani
Krasa, stavlja Ljubljano v vrsto neposredno pod italijan¬
skim kulturnim vplivom živečih mest ob Jadranu in
važnih srednjeevropskih kulturnih središč. Leta 1688. se
ustanovi Societas Unitorum pod patronatom sv. Dizme.
Ideal ji je književno-kulturni po vzoru Italije. Leta 1693.
pa nastane najvažnejša, v slovenski kulturni zgodovini
trajno zapisana ustanova Academia operosorum, ki je za¬
mrla leta 1725.

Posledice teh prizadevanj so okrog leta 1700. vsestran¬
sko vidne. Novo umetnostno pojmovanje, fiksirano v I)ol-
ničarjevi Historia Cathedralis ecclesiae labacensis, nam
je zgovorna priča o novem duhu, ki je prevzel vso ljub¬
ljansko inteligenco.

Prezreti ne smemo samozavesti, ki veje iz spisov tiste
dobe, ko sodobnik, gledajoč prerojeno Ljubljano v njenem
versko-kulturnem življenju, vzklika: Videl bi bil v Ljub¬
ljani takrat Rim, ki se je prerodil v tem našem mestu!

Povsod vre bujno življenje, polno pobud in novih idej.
Umetnost naj se prerodi! Za to skrbi posebej Academia
incultorum, kurz za risarje, 1702. se ustanovi filharmo¬
nija, ki naj goji muziko in ki še danes obstoji.

Vse mesto in vsa dežela za njim pa se oblači v novo,
baročno arhitektonsko lice. Zunanji prelom s srednjim
vekom je v vplivni sferi Ljubljane radikalnejši kakor
marsikje v sosednih deželah. Tudi zunanja podoba našega
mesta se temeljito predrugači, kaj šele njegov notranji
obraz. Ta dediščina je v nas in med nami še danes živa.
Stavbe kot škofijski dvorec, magistrat, knjižnica semeni¬
šča, stolnica, križanke, posebno pa uršulinska cerkev ter
mnogo odličnih privatnih palač, so še danes ponos na¬
šega mesta.

Nas zanima predvsem duh, ki je vse to ustvaril. Gre
tedaj še za družbo, ki je kulturno vsestransko nasičena,
a narodno še ni diferencirana, ki pa je neoporečno naša
bistvena predhodnica, ker jo je vodil historično usmer¬
jeni patriotizem, ki je značilen za baročno ozračje srednje
Evrope, in pri svoji ljubezni do domačije ter do časti in
ponosa svoje dežele in mesta ni razlikovala med narodno
diferenciranim slovenstvom ali nemštvom. Oba elementa

sta tu še enakopravna in tolerantna in prav tako tole¬
rantno se v takratni Ljubljani udejstvuje tretji, novi ele¬
ment, italijanski. Benetke so v baročni kulturi Ljubljane
njeno aktivno ozadje, prav tako kakor je Kras izhodišče
njene potence v kiparstvu in arhitekturi. O tem priča
delo Quaglie in Robba, o aktivnosti domačega miljeja pa
dejstvo, da je že druga generacija umetnikov slovenska,
domača.

V primeri s protestantizmom, ki je bil usmerjen s svojo
ljudsko izobrazbo tudi v globino, je smer nove kulture
predvsem splošna: ustvaritev novega ozračja. Zato je li¬
kovna stran važnejša od literarne, zato je celota duha
važnejša od individualne prebujenosti.

Šele v 2. polovici 18. stoletja nastopi pod vplivom
splošnega prevrata v zapadni Evropi, posebej v sodobni
Avstriji, nov moment v kulturnem življenju Ljubljane in
po nji Slovenije sploh. Šele sedaj nastopi za ves poznejši
razvoj značilna diferenciacija slovenskega in nemškega
elementa v deželnem domoljubju, ki velja odslej za ves
čas do svetovne vojne. Slovenska inteligenca se sedaj s
podobnimi, t. j. literarnimi sredstvi otepa objema nemške
kulture, kakor pred 200 leti protestantska.

Prosvetljenci in janzenisti pa končno vsi služijo enemu
cilju, dokler se konec 18. stol. v Ljubljani ne ustvari prvi
inteligenčni krožek ob Žigi baronu Zojzu, katerega pomen
je za sedanjost vsaj tolik, kakor 100 let starejša Academia
operosorum. Ob tem dejstvu je celo poskus nove Academie
redivive operosorum samo enodneven, in uspešnejša
Gesellschaft des Ackerbaues und der niitzlichen Kunste
in Krain, čeprav velevažna, komaj pride do veljave. Važna
pa je ustanovitev nove javne Licejske knjižnice, ki je
zbrala ostanke protestantovske knjižnice kranjskih dežel¬
nih stanov in razpuščenih samostanov.

Svoj kratki razcvet je bil tej dobi dan v letih 1809. do
1813., ko je Ljubljana postala glavno mesto Napoleonovih
Ilirskih provinc in ko so Slovani po tisočletnem presledku
prvič zopet okusili sad politične svobode. Ustanovitev
ficole centrale v Ljubljani, ki je bila neko zadoščenje za
prekinjeno tradicijo jezuitske akademije, je povečala željo
Slovencev po lastni višji izobrazbi. Sledeča Metternichova
doba, ki je postavila Ljubljano z vladarskim kongresom
1821. v krog zgodovinsko pomembnih mest, je sicer na
videz te kali zatrla, vendar je prav v nji slovenska kul¬
tura, osredotočena v Ljubljani, doživela tako pomemben
sad, da se je prvič kot narodna  postavila enakopravno
v vrsto drugih evropskih kultur z znanstvenim prizade¬
vanjem M. Čopa in poezijami Fr. Prešerna, za nas pa je
nepozabna po prikupni obliki literarnega almanaha Če¬
belice.

Pomlad narodov 1848. je dala Ljubljani nov položaj v
življenju Slovencev. Zopet so oživele stare sanje o višji
izobrazbi v narodnem jeziku v zahtevi po slovenskem
vseučilišču. Važna pa je predvsem politična prebuja in
časopisna osamosvojitev v Blei\veisovih Novicah. Sedaj
gre tok narodne kulture, osredotočene v Ljubljani, ne¬
pretrgoma naprej in do naših dni.

Iz posode, po kateri se je pretakal skozi stoletja med
nas tuji kulturni vpliv, ki ga prav nič ne maramo zani¬
kati in podcenjevati, je postala Ljubljana končno kulturno
glavno mesto Slovencev in važno torišče slovanskega pre¬
poroda. Tudi če bi ne bila 1908. prejela krvnega krsta
na Pogačarjevem trgu, je bila Ljubljana že vsa naša in
je končno zedinjenje z ostalimi Jugoslovani moglo izbri¬
sati samo še redke sledove nenarodne preteklosti.

Rast Ljubljane, o kateri sem na drugem mestu pokazal,
kako lepo se sklada njen urbanistični izraz in razvoj z
razvojem Ljubljane kot umetnostnega središča, je prav
tako enotna, dosledna in oni ustrezajoča, ako jo pogle¬
damo s splošno kulturnega vidika. Nič ji ni mogoče od¬
vzeti od preteklosti, če nočemo porušiti lepe celote, ki
se nam kaže v historični perspektivi. Historični momenti,
srednji vek, barok in slovenska sodobnost, ki so jo obli¬
kovali, so samo dokaz za to, kako globoko je njeno živ¬
ljenje povezano s historičnim razvojem zapadne Evrope.
Pot kulturnega razvoja njenega ima prav tako troje postaj:

170

KRONIKA

spočetka kolonizatorična kultura, ki nam jo posreduje
Ljubljana z drugimi srednjeveškimi mesti, se med nami
udomači in v dobi protestantizma poglobi svojo zvezo z
ljudstvom, med katerim nastopa; v baroku dobi končno
lastno voljo in svoj radius razširi že preko ožjega sloven¬
skega ozemlja, posebno proti jugu in jugovzhodu; končno
pa postane v našem času od 1848. dalje smotren instru¬
ment narodnega življenja. Kljub temu, da se je prvotna
enotna, pokrajinsko patriotična kultura Ljubljane od pro-
svetljenstva sem razdelila v nemško, kranjsko domorodno
usmerjeno, ki s svetovno vojno zamre, in slovensko na¬
rodno usmerjeno vejo, pa se vse do svetovne vojne še
vedno čuti vpliv enotnega izvora in vse stremljenje tudi
v slovenskem delu nikdar ne zatajuje žive zveze z baročno
in protestantovsko preteklostjo. Baročni ideal visoke šole
in akademije je bil stalno pred očmi ljubljanskih kulturnih
delavcev, dokler se končno po svetovni vojni ni uresničil.

Tretja, slovenska Ljubljana, je tudi sicer neprestano
stremiia po tem, da postane res instrument narodnih
kulturnih potreb in njih najvidnejši simbol. Tako se je
Ljubljana v novi dobi zopet povrnila k ideji prastarega,
narodno in versko simboličnega pomena mest, k ideji
slovenske akropole. Narodni spomeniki, ki so nastajali
oil dobe taborov sem, Narodni dom, kot dom po nemštvu
ogroženega slovenstva, Narodni muzej, ki je eden najsta¬
rejših na Balkanu, narodno gledališče, katerega prvi za-
otki leže v dobi prosvetljenstva in ki je dobil svoj re¬
prezentativni dom 1892., ljubljanska čitalnica od 1861.,
Slovenska matica, ki naj smotreno pripravi pot slovenski
akademiji, licejska knjižnica, Jakopičev paviljon za umet¬
nostne razstave, in nazadnje ob rojstvu državne samostoj¬
nosti narodna galerija — vse in še mnogo drugega je
našlo svoj dom v beli Ljubljani. Od 70 let 19. stoletja sem
se zbira v Ljubljani vse, kar slovensko kulturno čuti, kar
ima širši polet. Časnikarstvo in literatura se iz okrajin
slovenstva seli v Ljubljano, književna moderna in z njo
ozko zvezana upodabljajoča umetnost impresionizma si
izbereta Ljubljano za svojo izvoljenko; in taka, ovenčana
z mirto neveste, stopi v svoje zadnje, tudi po kulturni
aktivnosti za baročnim najplodovitejše in najaktivnejše
časovno razdobje zadnjih 20 let. Danes je Ljubljana pravo
srce slovenskega življenja, posebej slovenske kulture. In
iz 250 letne preteklosti pa se dviga iznad stoletij roka
operosov, domorodnih inteligentov baročne dobe, ter sega

kot zvesta, nepozabna družica sodobnosti v roke; podobna
je plamenu, ki čez vekove šviga in kulturno misel sodob¬
nosti užiga. Kot zvesto zanesljivo izročilo sodeluje pri
snovanju univerze, pri ustanavljanju umetnostne galerije,
pri glasbeni akademiji in pri rojstvu slovenske akademije,
tretje akademije v zgodovini našega mesta in našega na¬
roda. Pri tem se Ljubljana, ki je bila tudi po urbanistični
strani vedno zvesto zrcalo svoje duše in svoje vsebine,
zopet tudi urbanistično prenavlja in rešuje svoja vpra¬
šanja po svoje, ker se zaveda, da hrani v sebi tisočletne
vrednote.

Mesta so zrcalo narodnega življenja, najčistejši izraz
višjih stremljenj narodne duše, sem v uvodu dejal. O
Ljubljani velja to brez pridržka, ona je zvesto zrcalo slo¬
venske kulturne zgodovine, mesto njenih najznačilnejših
poudarkov, skrajšan, a jasen repertorij njene zgodovine.
Ni brez pomena, da je bilo to mesto postavljeno na kul¬
turno že v antiki zoranih tleh, ob razvalinah prastare
Emone. Ni zanjo brez pomena, da je tisoč let polagoma,
a dosledno rasla in iz svoje duše ustvarjala svojemu
obličju vsakokratni izraz. Njeno jedro pod Gradom je že
zdavnaj zalilo morje hiš, razlito po vseh planjavah okoli,
toda tisti prvi izraz, ki se nam zrcali iz prve ohranjene
slike pred več kot 300 leti, je ostal v bistvu enak; dan je
bil Ljubljani ob rojstvu kot njeno nezabrisno znamenje,
in trdoživa konservativnost, ki se izraža v zunanjem licu
našega mesta, je značilna tudi za njeno kulturo, pa tudi
za kulturno razpoloženje naroda, kateremu služi in kate¬
rega dušo izraža.

Ako ste ob tej evokaciji kulturne zgodovine naše bele
Ljubljane zaslutili, gospoda, ozko zvezo med njenim živ¬
ljenjem in življenjem njenega naroda, ako ste zaznali
globoke korenike, iz katerih raste, boste razumeli tudi,
da se kulturni glad, ki je za Slovence značilen, ne more
meriti po kvantiteti želodcev, ampak po kvaliteti glav,
ter da so slovenske kulturne zahteve, ki jih dnevno po¬
navljamo, izraz volje po še bolj poglobljenem življenju,
ne pa mogoče odsev nezrelih ali nepremišljenih kapric.
Razumeli pa boste Slovenca tudi, zakaj s tako ljubeznijo
obdaja to svojo Ljubljano, ko se z baročnim inteligentom
igra z njenim antičnim imenom, Emona-Amoena, Emona-
Prijetna, ali kakor ji Pregelj pravi, Ljubljana-Ljubljena,
in da jo končno zanosno pozdravlja z velikim Prešernom
kot »Ljubljano, ljubico nebes in sreče«.

IZ

PTUJSKE

GLASBENE PRETEKLOSTI

Ta je svojevrstna in bogata. O tem nam priča
zlasti edinstvena zbirka muzikalnih instrumentov v
domačem muzeju. Ptuj je poznal v preteklih sto¬
letjih prav bogato glasbeno življenje in v Ptuju so
slovenski rodoljubi v zadnjih desetletjih preteklega
stoletja osnovali znamenito Slovensko pevsko dru¬
štvo,  ki je obsegalo tako rekoč ves slovenski štajer
in ki je tako uspešno delovalo na polju narodne pro-
buje in pevske kulture.

V poznem srednjem veku in v začetku novega
veka so v Ptuju gospodovali solnograški nadškofje,
ki so cesto tudi tukaj skozi deij časa bivali. Cerkveno
življenje se je vsled tega uspešno razvijalo. Omeniti
sta zlasti minoritski in dominikanski samostan. Ptuj¬
ski muzej shranjuje iz te dobe dva pergamenta s ko¬
ralnimi notami. (Popis v ČZN 1933.) Izza dobe po
reformaciji in pogubonosnem požaru shranjuje mi-

HINKO  D B UZ  O V I Č

noritski samostan psalterij in antifonarij iz 17. sto¬
letja.

O razvitem cerkveno  - muzikalnem življenju  nam
pričajo orgle, od katerih najdem pri nas najstarejše
iz 17. stoletja. V gradu Borlu pri Ptuju  se nahajajo
orgle iz prve polovice tega stoletja in ki so še ohra¬
njene v prvotni obliki. So brez pedala (positiv) in
imajo že klinast meh. Obseg tastature je F—c : *. Re¬
gistri so: principal 8', kvinta 5 '/s, oktava 4', flavta
8' in 16'. Intonacija je za celi ton višja kot je danes
običajno (tako zvani zborov ton). Omara je arhitek¬
tonsko skrbno izdelana, s krilnimi vrati. (Slika 1.)
Potrebno bi bilo, da bi prišle orgle v kak muzej, oso-
bito danes, ko je grad vedno v prodaji.

V cerkvi Sv. Roka pri Ptuju  najdemo izza druge
polovice 17. stol. orgle, katerih omara predstavlja po¬
sebno umetniško vrednost. (Sliki 2 in 3.)

K It O N I K A

171

Slika 2 Kolo: dr. Steli

Iz ptujske proštijske cerkve so prenesljive orgle
(portativ)  z letnico 1729. in ki se nahajajo v mari¬
borskem muzeju. Meh je na vzglavju in dva registra
sta kovinasta (8\ 4') in dva lesena (8', 4') ter krita.
(Slika 4.)

Nazorno sliko o muzikalnem življenju dobimo, če
si zbirko instrumentov v muzeju  natančneje ogledamo.
Najdemo tukaj instrumente vseh dob in vrst. kakor
tudi slike, ki nam nekaj o tem povedo. Na oljnati
sliki, ki predstavlja pot na Kalvarijo, vidimo biriča
v vlogi muzikanta, z instrumenti, ki so bili v rabi
v 15. in 16. stol. Birič piska na žvegljo in udarja ob¬
enem na bobnič. Na sliki 5. vidimo izrez iz te podobe.

Instrumentalna zbirka  je obsežna in vsebuje pihala,
brenkala, godala in tolkala. V tej obliki in v tem
obsegu je edinstvena in največja v naši državi ter za¬
služi pozornost zlasti zastran glasbenih krogov.

Slika 6. nam predočuje pihala.  Pod št. 6. vidimo
alpski rog.  Bilo je to primitivno, staro pihalo, ovito
z lubjem. Rabili so ga pastirji v Alpah v svrho signa¬
liziranja. Zvok je bil močan in slišalo se ga je daleč.
Ustnik je bil kotlinast in instrument ni imel lukenj
za prijemanje.

št. 2. Isti instrument, pa vpognjen. Je to praoblika
fagota, št. 3. Ruski fagot  (serpent - fagot) z nastav¬
kom, kakor kaka pozavna, pa s fagotovim ustnikom,
št. 4. Fagot  starejše oblike, kvintni ali tenorski fagot

(lagotino). Bil je za kvinto višje uglašen nego običajni
fagot. št. 5. Oboa.  št. 6. Oboe <lu caccia,  je slična
angleškemu rogu, s hruškastim zvočnikom, št. 7. Dude,
prej kedaj udomačene v naših krajih, št. 8. Klarineta
starejše konstrukcije, št. 9. Kasetni rog,  kateremu
tukaj manjka spodnji del (zvočnik). Ustnik je ne¬
pravilno obrnjen. Bila je to neka vrsta bas-klarinete,
ki je bila priljubljena v 18. st. št. 10 in 11. Ustni flavti
(Schnabelflote, Langflote) ali žverglji. V 15.—17. st.
so se take gradile v raznih velikostih in oblikah,
žverglji sc je rad pridružil boben ali kako brenkalo
(glej sl. 5). št. 12. Poprečna flavta  (flauto traverso,
Querflote), ki je tukaj v obliki palice, pri kateri je
bilo treba odviti ročaj, če se je hotelo igrati. Instru¬
menti te vrste so bili priljubljeni v 18. st., v rokoko
dobi. Gradili so se v raznih velikostih in tudi v Ma¬
riboru in v Ptuju so nam znani izdelovatelji flavt.
Bil je to v Ptuju neki Pohm, čigar izdelek se nahaja
v mariborskem muzeju, št. 13. Vrč z vdelanim trobi¬
lom  v svrho signaliziranja. Vrč igrača, ki je tudi dokaz
cvetcče lončarske obrti. št. 14. Domače orgle  iz 19. st.
Imajo samo lesene piščali, ki so pa v ležečem položaju.
Mariborski izdelek.

Slika 7. Zbirka brenkal,  št. 1. Harfa  (Hackenharfe).
V 17. in 18. stoletju je bila razširjena, zlasti še v
domači glasbi. Potujoči muzikantje pa so kaj radi na
njo brenkali, št. 2. Citre  so bile v naših krajih dobro
znane, kakor vobče v alpskih deželah, šuman pravi
(»Die Shnvcnen«, str. 17), da je mladina kaj rada
zaplesala k citram. št. 3. Cimbal  (oprekle), novejše
izdelave, z ubiralnimi kaveljčki na obeh krakih, s
katerimi se tonska višina lahko dvigne za polton,
št. 4. Cimbal,  starejšega, domačega izdelka. Pri teh
instrumentih so se strune udarjale z dvema tolka-
čema. Pri nas se najde ta instrument danes še v
Prekmurju, kjer so znani še tu in tam kaki izdelo-

Sllka 3 Foto: dr. Stel*

172

KRONIKA

Slika S

in klavirja. Lahko se prenese in strune se udarjajo s
kovinastimi jezički. Obsega štiri oktave. Pod št. 6 so
tukaj prideljene še orglice  v raznih velikostih. So to
naši izraziti narodni instrumenti, ki si jih izdeluje
narod sam. Pričujoče orglice izvirajo iz ptujske oko¬
lice in odgovarjajo narodnemu harmonskemu čute¬
nju. Cevke na eni strani vsebujejo sestavne dele to-
ničnega trozvoka, na drugi strani pa dominantnega
četverozvoka. V nadaljevanju slede toni tonske lestve.
Poznam orglice z 11 do 35 cevkami. Kažejo o mu¬
zikalni nadarjenosti naroda. Danes pa izginjajo, pri
tem, ko so bile pred 40—50 leti močno razširjene.
Uporabljale so se tudi v skupnem sviranju in gradile
so se tudi orglice z dvema vrstama cevk. K igranju
je treba muzikalnega čuta in spretnosti.

Kako je bilo z instrumentalno glasbo med narodom v
bližini Ptuja, izvemo iz pesemske zbirke: »Posvetne pesmi
med slovenskim narodom na štajerskem«  (1827.), katero
je izdal Peter Dajnko,  dekan pri Veliki Nedelji. Najdemo
v tej pesmarici najrazličnejše pesmi, med stanovskimi
tudi kako o »Gostuvajskih igercih« in »Popotnih igercih«.
Posebno pozornost vzbuja basist, kateremu je posvečena
še posebna pesem (»Igerc v bas«). Omenjajo se pa sledeči
instrumenti: gosli, bas, cimbal, žveglje, citre, klarinet,
veliki rogel (rog) v obod, trobenta in bernbica (brunda,
brumbica, Brnmmeisen, Maultrommel). Bil je to tudi pri

vatelji tega glasbila. Cimbalist, basist in kak pihalist
ali violinist so tvarjali muzikantsko družbo, ki je
nastopala pri raznih veselih prilikah, št. 5. Vmesna
oblika med citrami in cimbalom je bila cistola,  ki
ima tukaj obliko skrinjice in je napeta s strunami
na obeh straneh. Igrala se je s prsti. št. 6. Citre na lok
so poznejšega izvora in se uporabljajo še danes. Št. 7.
Tamburica,  ki je prišla sem gotovo iz hrvatskega Za¬
gorja. V zagrebškem etnografskem muzeju se najdejo
slične oblike, št. 8. Spinet iz 18. st.  Je to predhodnik
našega klavirja s kladvici. Oblika je prečna.

Slika 8. Zbirka godal.  št. 1. Kvinton,  je prednik naše
violine, pa v manjši obliki, št. 2. Viola (viola di brac-
cia).  Pri godalih so bile v 17. in 18. st. priljubljene
umetniške rezbarije na glavi, s katerimi so izdelova-
telji kazali svojo umetnost. Izdelovavli so te dele po¬
sebni mojstri, št. 3. Viola d’aniour,  s 7 strunami, pod
katerimi se nahajajo še enakoštevilne jeklene strune,
ki ojačujejo ton (resonančne strune). Bil je to pri¬
ljubljen solo-instrument v 18. st. št. 4. Violon  (kon¬
trabas) s tremi strunami, kot polovičen instrument
iz 18. st. Gradili so pa takrat tudi instrumente s
4 strunami (glej sliko 9). št. 5. Klavicimbal,  t. j.
cimbal s klaviaturo iz 17. st. Je to predhodnik spineta

KRONIKA

173

v

Slika 6 Foto; dr. Remec, Ptuj

Kako pa je bilo z muziciranjem v Ptuju v 18. st.,
nam kaže slika 9, kjer se nam predstavlja slavnost¬
no zborovanje ptujskih usnjarjev (1169.).  Na levi
zgornji strani so trije muzikantje: prvi ima rog, drugi
violino in tretji bas.

Slika 10. Tolkala,  ki se nahajajo v muzeju: št. 1.
visoki boben  (Riihrtrommel) z letnico 1799. Bil je
last mestne garde in se je lahko uporabljal v hori¬
zontalni legi. Mali boben  (Wirbeltrommel) št. 2. Na
njem se vidi čelada mestne garde (št. 3), ki je imela
svojo godbo na konjih. Godbenik s tako čelado se
vidi na sliki 11. Na desni strani čelade se nahaja čaka
z belo perjanico (št. 4), kakor je bila v rabi pri god-

nas razširjen instrument, ki je obstojal iz železnega ob¬
ročka v velikosti ustne dupline. Na eni strani pritrjeno
jekleno pero se je spravljalo s prstom v tresenje, instru¬
ment pa se je držal z zobmi in z izpreminjanjem ustne
dupline so se proizvajali različni toni, kakor pri petju.
Ta instrument je dal neposredni povod izumitvi ustne
harmonike, ki jo danes najdemo med našim ljudstvom.

Doba, o kateri smo slišali, je bila doba podeželskih band,
oz. harmonij, ki je zatrla dosedanje cimbaliste in njihove
sodruge. Nastopale pa so te bande pri raznih prilikah,
svečanostih, procesijah i. dr. Zadnja znamenita godba v
okolici ptujski je bila Kocmutova, ki je združevala naj¬
boljše godbenike, nekdanje vojaške godbenike iz Sloven¬
skih goric in je bila svojevrstno organizirana.

benikih in tamburjih nacionalne garde. Drugi gardisti
so nosili črne perjanice.

Slika 11. Relief na hiši št. 7 v Slomšekovi ulici v
Ptuju iz 1. 1815. Predstavlja godbenike - konjenike
mestne garde s kapelnikom.

Vidimo torej, da je bilo muzikalno življenje v Ptuju
v minulih stoletjih lepo razvito. Prva poročila imamo
iz 17. in 18. stoletja. Pri slovesnih obhodih, ki so se
vršili v pregledovanje mestnega okoliša v določenih
razdobjih, je bilo vselej navzoča tudi godba. 1

V drugi polovici 18. st. je bila ustanovljena Meščan¬
ska garda  na konjih, ki je nastopala s trombami in
bobni; 2  pozneje pa je imela svojo turško muziko. 2
O njej čitamo že leta 1837. 4

V istem času, kakor v Mariboru in v Celju, so začeli
tudi v Ptuju prirejati diletantje odrske nastope
(1786.). Zveza med temi mesti je bila torej živahna.
Ob nedeljah in praznikih v adventnem in postnem
času so prišle na vrsto igre, pri kateri ni smela
manjkati godba. 5

Ptuj je imel takrat za Gradcem največ vojaštva
in to je dalo tudi muzikalnemu življenju posebno lice.
Ob času vsakoletnih velikih vojaških vaj v bližnji
okolici, so bile nastanjene v mestu vojne edinice z
godbami, pa tudi stalno se je nahajala včasih tukaj
vojaška godba skozi daljšo dobo. Tako je bilo n. pr.
leta 1843. združenih v Ptuju osem vojaških godb, ki
so koncertirale skupno in pri kateri priliki je igralo
okoli 300 godbenikov. 0  Vse to je seveda vplivalo na
muzikalni razvoj mesta, kar se je pozneje zlasti videlo
pri delovanju godbenega društva. Ustanovil se je
diletantski orkester  in zabeleženi so tudi solistični
koncerti, ki so našli svojo publiko. 7  Glasbeni pouk
sta opravljala dva učitelja mestne vzgledne šole. 0
Eden je bil kantor (z letno plačo 36 gl. in 12 kr.),
drugi pa organist (z letnimi 22 gl. in 20 kr.). Mesto
je dalo povrh še 50 gl. priboljška in prosto stanovanje,
cerkvena uprava pa 120 gl. in hrano. Posebej so bili
še dohodki od pogrebov in privatnega pouka. 9

Leta 1848. ustanovljena Nacionalna garda  je imela
svojo muziko in lastnega kapelnika. Meseca septem¬
bra t. 1. je bilo slavnostno blagoslovljenje zastave in
pri tej priliki je igrala lastna godba. Slišimo pa pri

Slika 7 Foto:  dr. Remec, Ptuj

174

KRONIKA

tej priliki še o nastopu ptujskih pevcev, 10  ki so se
združili za ta namen.

Z razpustom nacionalnih gard je nehala tudi njena
godba v Ptuju (1851.), ki je štela ob razpustu razen
kapelnika 14 godbenikov. Na njeno mesto je stopila
Mestna godba,  ki se omenja 1. 1855. kot glasbeno dru¬
štvo. 11  Članov je bilo 16, in ti so sodelovali tudi pri
instrumentalnih mašah v mestni cerkvi. Pozneje se
je ta godba vedno bolj izpopolnjevala in skrbelo se je,
da so dobili godbeniki stalno zaposlenost v raznih
službah, in tako je Ptuj vedno razpolagal z dobro
uporabljivo in organizirano mestno godbo.

Z ustanovitvijo »Mannergesangvereina« (1863.) in
čitalnice  (1864.) nastopi doba pevske diferenciacije;
vendar pa še ostanejo v Ptuju obojestranski stiki
skozi nekaj časa. Uporabljivi pevci so bili včlanjeni
v obeh zborih.

Povodom prve čitalniške proslave (1864.) se je pelo
v mestni cerkvi prvič pri maši slovensko; proizvajala
se je Miklošičeva maša. Sodelovali so razen domačih
pevcev še mariborski, framski in slovenjebistriški;
skupaj okoli 60 glasov, katere je vodil Miklošič, či-
talniški pevovodja iz Maribora. Ljudi se je nabralo
okoli 1200, in to zlasti iz okolice, 1 ' 2  ker v Ptuj teži
velik del Dravskega polja, južni del Slovenskih goric
in Haloze, čitalnica je v početku živahno delovala in
prirejale so se besede in igre. Pevovodja je bil mestni
učitelj Jakob Ferk  (1837.—1897.), ki je pozneje, ko
so nastale razmere bolj napete, prestopil v nasprotni
tabor, da je lahko postal nadučitelj. Leta 1866. se
zabeležuje skupni izlet z mariborsko čitalnico k Sv.
Lenartu v Sl. gor. in 1. 1867. so čitalničarji sodelovali
pri Krempljevi slavnosti pri Mali Nedelji. Lepemu
početnemu razmahu je sledila v sedemdesetih letih
doba hiranja in petje je včasih popolnoma zaspalo.
V Mariboru in tudi v Celju so gimnazijci vzdrževali
še nekako kontinuiteto, ker so s pridom sodelovali
v čitalniških zborih. Vsega tega pa v Ptuju ni bilo.
Ptujska gimnazija, ki je bila ustanovljena 1. 1869.
kot nižja in se razširila 1. 1898. v popolni zavod, je
bila deželna ustanova in je veljala kot nemška posest.
Dijaštvo torej v pevskem oziru ni prišlo v poštev.
Tudi često ni bilo pravih pevovodij. Nekaj časa se
je brigal za petje prof. Karl Glaser. ia

V letih 1878. do 1882. je bil ravnatelj ptujskega
»Musikvereina« Anton Stockl,  ki je bil poprej vodja
glasbenih predstav pri Dramatičnem društvu in Či¬
talnici v Ljubljani. Udejstvoval se je tudi v ptujski
Čitalnici in povzdignil sploh ptujsko glasbeno živ¬
ljenje na znatno stopnjo. Od tukaj je šel v Zagreb,
kot učitelj na Glasbenem zavodu. 14

L. 1879. so ob priliki proslave čitalniške petnajst¬
letnice nastopili ljubljanski čitalniški pevci, o katerih
je obširno in navdušeno pisal narodni voditelj Božidar
Raič v Slov. Narodu (1879., št. 214, 222, 233, 239).

V tem letu je bila med Avstrijo, Nemčijo in Italijo
sklenjena trozveza. Rasti je začel vpliv Nemčije in
izmed avstrijskih Slovanov smo pač najbolj mi Slo¬
venci začeli občutiti posledice zavojevalne nemške
politike, kateri so služile tudi nemška pevska društva
na našem ozemlju. Ves ta položaj je začel združevati
tudi slovenske pevske kroge. Posamezni čitalniški
zbori so bili prešibki ali pa so hirali, in tako je na¬
stala zamisel vseobčega slovenskega pevskega dru¬
štva, v katerem bi bili zbrani vsi številni pevci iz

Slika 8 Foto: dr. Remec, Ptuj

slovenskega, osobito pa štajerskega ozemlja, kar bi
spet omogočilo prireditve v večjem obsegu. Pri na¬
rodnih proslavah, katere je prirejal v tem času na¬
rodni borec Božidar Raič, v spomin narodnih odlič¬
njakov in ki so bili zamišljene kot ljudski tabori,
se je pogrešalo organizirano petje. L. 1880. se je vršila
v Cerovcu Vrazova slavnost, 1. 1881. v Središču Mo¬
drinjakova in 1. 1883. v Ljutomeru Miklošičeva. Za
to zadnjo slavnost so se začeli pevci že pripravljati,
in sicer v Ptuju, kjer so bile takrat pevske razmere
v to najbolj pripravne in kjer so ljubljanski čitalniški
pevci zapustili tako lepe spomine. Organiziral je pevce
mestni učitelj dr. Tomaž Romih,  duša vsemu podjetju
je bil sodnik dr. Franc Gros,  katerega najdemo po¬
zneje v Ljubljani.

Misel, osnovati pevsko edinico višje vrste, ki bi
vzdrževala stik s podeželjem in imelo svoje jedro v
ptujskem čitalniškem zboru, je rodila Slovensko pev¬
sko društvo s sedežem v Ptuju.  Ustanovni občni zbor,
zvezan s koncertom, je bil v Mariboru, kamor teži
Ptuj. V Mariboru so bile tudi poznejše jubilejne pri¬
reditve in da se ni tekom časa prenesel semkaj dru¬
štveni sedež, je bilo odločilno spoštovanje do prvih
ptujskih ustanoviteljev.

Glavni namen društva je bil zlasti prirejanje ve¬
likih koncertov (zborov). Kakor smo slišali, se je iz
takih okoliščin tudi razvila misel te združitve. Ob

KRONIKA

175

priliki narodnih svečanosti naj bi se znašlo vse to,
kar ljubi slovensko pesem, in to brez ozira na stan
in politično mišljenje. Tudi pevke so se pritegnile in
zraven dosedanjega moškega zborovega petja se je
začelo gojiti še mešano in žensko zborovo petje. Le
z mnogoštevilnim zborom je mogoče vplivati na šte¬
vilno občinstvo in s tem je bilo treba računati, če se
je hotel zasnovati uspešen protiutež nemškim pevskim
zborom, ki so se ustanavljali ne samo v spodnješta¬
jerskih mestih, temveč tudi že v trgih in drugih večjih
krajih. Veliki pevski nastopi naj bi tudi vplivali na
široke mase in pevska misel naj bi se kar največ
širila. Kjer so podane prilike, bi bilo treba ustanav¬
ljati lokalne pevske zbore in kakor bomo videli, se je
ta zamisel tudi uresničila. Pri tem se ni mislilo samo
na spodnještajerski del, temveč na vse slovensko
ozemlje. Udeleževali so se pevskih koncertov rodoljubi
iz vseh slovenskih krajin, iz Gradca in Dunaja, kakor
tudi osobito še iz Hrvaškega. Število izvajajočih pevcev
je raslo od koncerta do koncerta, od začetnih 50 je
bilo v dobi najbujnejšega razcvita že 250.

Koncertni nastopi so se vršili v naslednjih krajih:
v Mariboru (1884., 1890., 1893. in 1904.), v Celju
(1886., 1889. in 1898.), v Ptuju (1886., 1891., 1895. in
1902.), v Slovenjem Gradcu (Trstenjakova proslava
1887.), v Krškem (1888.), v Šoštanju (1892.), v Bre¬
žicah (1896.) in v Rušah (1906.). Bili so to pravi
ljudski tabori, ki so dosegli svoj višek ob priliki
nastopa v Brežicah. Najpripravnejši čas za prirejanje
je bil poletni, ko je bilo dijaštvo na počitnicah. In
s tem je bilo računati. Izbrale so se vedno nedelje;
predpoldne so bile nastavljene vaje, in popoldne, na¬
vadno ob pol petih, je bil koncert, po koncertu pa
prosta zabava.

Note so se pošiljale že prej posameznim pevcem, da
so lahko vadili; manjše skupne vaje so se pa prirejale
tudi na raznih pripravnih krajih. Na koncertni dan
se je vršil še občni zbor, ki je sklepal o prireditvi
naslednjega koncerta in ukrenil vse potrebno za pred¬
priprave ter določil zunanje poverjenike, ker glavni
odbor je bil v Ptuju. Vzpored koncerta je obsegal
vedno tudi orkestralne točke, kakor še zbore s sprem¬
ljavo orkestra; v ta namen so se najele vojaške ali
civilne godbe. Posebno v zadnjem času so prišle v
poštev le civilne godbe, večkrat tudi take iz Hrvaške.

Odbor je vsako leto razpisal še natečaj za primerne
skladbe. Komponisti so se pridno odzvali in zlasti sta
oba Ipavca pridno zalagala koncerte s svojimi deli.
Pozvani so bili kot dirigentje najboljše naše moči,
kakor dr. Gros, Pirnat, Gurbič, Vilhar i. dr.

Koncerti Sl. p. dr. tvarjajo pomembno dobo v zgo¬
dovini naše skla'dbe. Bila je nekaka doba romantike,
ki je s slovensko pesmijo navduševala vse, kar je
takrat čutilo narodno. Navdušenje je bilo često ne¬
popisno in veselje nad uspehi je bilo veliko in iskreno.
Dvigal se je narodni ponos, kajti videlo se je, kaj
zmore slovenska pesem. Organizacija teh prireditev pa
sčasoma ni več ustrezala izpremenjenim zahtevam.
Kakovost izvajanja seveda ni mogla biti neoporečna,
osobito, ko je tudi naša skladba napredovala in so se
množile tehniške zahteve. To se je zlasti kazalo v
devetdesetih letih, ko je začel Hubad s svojim kon¬
certnim delovanjem pri ljubljanski Glasbeni Matici.
Zanimanje se je začelo osredotočiti na njegovo umet¬
niško podajanje in koncerti Sl. p. dr. so izgubili na
pomenu. Stopati so začeli v ozadje in prirejali se niso
več vsako leto, temveč v daljših razdobjih. Nazadnje
so zaspali po večletnem hiranju. Na plan so začela
stopati lokalna pevska društva, in ta so se združila
v Zvezi slovenskih pevskih društev,  s sedežem v na¬

šitka 11 Foto: dr Remec, Ptuj

176

KRONIKA

MATEJ STERNEN: JURIJ VEGA

DAR SLOVENSKIH MEST UNIVERZI V PITTSBURGU ZA JUGOSLOVANSKO DVORANO

Sem kulturnem središču, v Ljubljani (1903.). Orga¬
nizacijo teh je izvedel Hubad. Bil je to naravni potek
razvoja, pot k temu pa je pripravljalo Sl. p. dr. s
sedežem v Ptuju.

Zgodovina tega društva tvori torej pomembno po¬
glavje v naši glasbeni in osobito pevski zgodovini.

1  Raisp: Pettau, Steiermarks iilteste Stadt (1858.),
str. 181.

2  Ibid. str. 195.

;i  Ibid. str. 196.

1  Ibid. str. 203.

5  Ibid. str. 240.

« Ibid. str. 170.

7  Styria 1. 1845., str. 67.

Pripomniti je treba, da se je rodila ta zamisel bas
v Ptuju radi tega, ker je bila tam zraven osebnosti,
ki so to idejo uresničile, še živa glasbena tradicija tega
mesta, na drugi strani pa je bil srditi narodnostni
boj ista gonilna sila, ki je dala neposredno pobudo za
vztrajno delo.

8  Dom in Svet, 1896., str. 723.

9  Povoden: Beschreibung der Stadt Pettau, str. 19 —21.

10  Raisp: str. 208.

11  Ibid, str. 226.

12  Novice, 1864., str. 37.

Slov. Nar., 1869., št. 64, 66. Dr. A. Dolar: Prof.
dr. K. ('.laser. ČŽN, 1934., str. 8.

" širola: Pregled povijesti hrv. muzike (1922.).

KRST IN ZDRK VKLIKK TORPKDOVKK

»LJUBLJANE«

V SPLITU NA VIDOV DAN 11)38.

Naša kraljevska vojna mornarica, ki se smotrno
I>o načrtu veča in izpopolnjuje, je nedavno pridobila
dve novi veliki torpiljarki: lani v jeseni so spustili
v Nantesu v morje »Beograd«, letos pomladi pa v
»Jadranskih brodogradiliščih« v Splitu drugo torpe-
dovko »Zagreb«. In tretjo torpedovko istega tipa, na-
zvano z imenom tretje naše prestolnice in zgrajeno
v isti domači ladjedelnici, so spustili v mokri element
letos na Vidovo, dne 28. junija.

Svečanosti »porinuča« 1  »Ljubljane« so se na po¬
vabilo uprave »Jadranskih brodogradilišč d. d.« ude¬
ležili predsednik mestne občine ljubljanske g. dr. Ju¬
ro Adlešič kot kuni z gospo soprogo, člani mestnega
sveta gg. Josip Bahovec (z gospo soprogo), Viktor
Kozamernik, Pavel Masič in Josip Wester ter mestni
komisar Andrej Grasselli. Delegacijo so na splitskem
kolodvoru ob prihodu brzovlaka dne 27. junija okoli
9. ure sprejeli zastopnika Jadranskih brodogradilišč
gg. generalni direktor Jaques Roux in podpredsednik
ing. Mihovil Kargotič, v imenu komandanta kr. mor¬
narice pa g. kapetan fregate Metod C. Pirc. še istega
dne dopoldne je g. predsednik dr. Adlešič opravil
obiske pri najvišjih predstavnikih Splita, tako pri
banu primorske banovine g. dr. Jos. Jablanoviču, pri
škofu dr. Kvir. Bonefačiču, pri predsedniku mestne
občine dr. Mirku Buiču (sedaj ministru za telesno
vzgojo), pri predstavnikih Jadr. brodogradilišč gg.
Rouxu in ing. Kargotiču. Na admiralski jahti je po-
setil v družbi gospe soproge kraljevega odposlanca,
načelnika generalnega štaba g. armadnega generala
Milutina Nediča in njegovo gospo soprogo, kumico
»Ljubljane«, ter komandanta kr. mornarice g. admi¬
rala Marijana Poliča.

Na predvečer slavnostnega dne je mornariška godba
pod vodstvom višjega kapelnika gosp. Maksa Un-
gerja izvajala na Narodnem trgu v osrčju Splita pro-

1  Namesto sli. izraza »porinuče« (nem. Stapellauf) ra¬
bim izraz splovitev ali zdrk, ki bolje označuje dejstvo,
da ladja s svojega podstavka sama zdrkne, ne da bi jo
v morje porinili. - W.

j o s. w k  s r  /•; n

mcnadni koncert, ki mu je prisostvovala gosta mno¬
žica domačega prebivalstva in tujcev.

Na Vidov dan točno ob 6. uri je admiralska jahta
»Vila«, na katero so bili povabljeni vsi člani ljubljan¬
ske deputacije, z g. armadnim generalom Nedičem in
gospo soprogo Jeleno odplula v vedrem jutru iz split¬
skega pristana v Kašteianski zaliv. Tu je pričakovala
kraljevega odposlanca eskadra vojne mornarice, raz¬
vrščena v dve redi, na čelu ji poveljniški brod eskadre
»Zmaj« z godbo in šolska ladja »Dalmacija« z go¬
jenci mornariške akademije, špalir je dalje tvorilo
šest malih torpiljark, štirje minonosci, tri podmor¬
nice in dva bojna čolna. S teh edinic je na palubi
postrojeno moštvo v snežnobelih uniformah izkazalo
čast odposlancu Nj. Vel. kralja. Točno ob 7. uri je
»Vila« pristala ob gatu ladjedelnice v Supavelski
uvali. Tu so pričakovali kraljevega odposlanca pred¬
stavniki vojaških in civilnih oblasti, med njimi g.
admiral Polič in funkcionarji Jadranskih brodogra¬
dilišč. V njih spremstvu je g. armadni general Nedič
obšel častno četo, na kar je vsa odlična družba za¬
vzela mesta na vzvišeni tribuni, okrašeni z zastavami
in zelenjem, postavljeni tik pred pramcem »Ljub¬
ljane«, ki je še počivala na poševnem ogrodju, pod¬
prta ob obeh bokih z močnimi lesenimi oporniki. V
ospredje tribune sta poleg kraljevega odposlanca sto¬
pila kumica gospa Jelena generala Nediča in kum g.
predsednik dr. Adlešič.

Ob četrt na osem se je pričel slavnostni obred. Na
povelje »Mirno!« je godba zaigrala uvodni komad
in »molitev«, na kar je vojni svpčenik g. prota Ser¬
gije Urukalo, stoječ ob desnem boku pramca, zaprosil
gospo kumico: »Molim gospodu kumu, da mi izvoli
saopštiti, kojim imenom treba po najvišjem nare-
denju krstiti ovaj brod.« In gospa kumica mu je od¬
govorila s sonornim glasom: »Po najvišem naredenju
Nj. Vel. kralja da se zove Ljubljana!« Nato so se od¬
grnili zastori, ki so krili ime ladje in v jutranjem
soncu so zablestele na obeh bokih svetle črke LJUB¬
LJANA. Obenem so mornarji na ladji razpeli veliko

KRONIKA

177

zastavno galo. Medtem sta rimsko-katoliški svečenik
don Žižka in pravoslavni prota Sergije Urukalo opra¬
vila obredne molitve, ladjedelniški delavci so posto¬
poma odstranjevali oporne stebre ob obeh bokih
ladje. V zraku so se pojavile eskadrile hidroavionov,
ki so krožile nad ladjedelnico, noseč prvi pozdrav
novi ladji vojne mornarice.

Ko so bili oporniki odstranjeni, je na mizici pred
obema kumoma zažarela signalna žarnica, ki je dala
znak, da se bliža trenutek splovitve. Dva mehanika
sta vsak s svoje strani z razžarjenim črtalom rezala
železno pločo, ki je še zadrževala ladjo na njenem le¬
žaju. Tedaj je gospa kumica z jasnim glasom izrekla
slovesne besede: »Ljubljano, podi sretno u tvoj
element, plovi na čast i slavu Kralju i otadžbini, uz
tvoju zastavu neka je slava i pobeda, blagoslov božji
neka te prati!« S pritiskom na električni gumb je
razrešila steklenko šampanjca, da je tresnila ob kljun
ladje, da se je tekočina zapenila ob boku, in prerezala
je troboj ni trak, ki je kot simbolična vez še držal
ladjo na kopnem. Krst »Ljubljane« je bil s tem po¬
membnim obredom srečno opravljen. Vojaška muzika
je zasvirala narodno himno, »Ljubljana« je polagoma
zapolzela po gladkem tiru in v pičli minuti je s po¬
spešeno naglico zdrknila v morje, ki je kakor vzra-
doščeno zašumelo v belih valovih, ki so se visoko pe¬
nili ob krmi in bokih nove vojne ladje. Vse vojne edi-
nice so dvignile veliko zastavno galo in prožile po¬
zdravne strele; moštvo, postrojeno na krovih, pa je
pozdravljalo novo tovarišico s trikratnimi ura-klici,
medtem ko so v sinjem zraku krožile jate avionov.
Bili so to nad vse svečani trenutki, ki gotovo ostanejo
vsem, ki so jih doživeli, v neizbrisnem spominu, tre¬
nutki, ki so zlasti nas, zastopnike bele Ljubljane, na¬
vdali s ponosno zavestjo, da je poslej tudi slovenska
prestolnica s svojim imenom trajno povezana z našo
čilo vojno mornarico.

Vsa množica večtisočglavega občinstva, ki je od
blizu in daleč prisostvovala tej lepi slavnosti, oddelki
vojaštva in skupine delavstva, vse je bilo ob tem sve¬
čanem prizoru prazniško razigrano. Saj so bili priča
izrednemu dogodku, ki se je odigral v vzornem redu,
z vojaško točnostjo in strumnostjo, in dela čast vsem
činiteljem, ki so imeli posla pri gradnji in zdrku nove
torpiljarke ter daje jamstvo za nadaljnji razmah naše
mlade vojne mornarice.

Po isti poti, po kateri so visoki predstavniki in
častni gostje dospeli na slavnostni prostor, so se tudi

Zdrk »Ljubljane- v morje

vračali. Tako je tudi admiralska jahta »Vila« odplula
mimo »Ljubljane«, prvikrat zasidrane v svojem ele¬
mentu, ter se, ponovno pozdravljana od edinic vojne
mornarice, vrnila v splitski pristan. —

Uprava Jadranskih brodogradilišč je ob 13. uri pri¬
redila v velikem salonu novega udobnega hotela »Am¬
basador« slavnostni obed, h kateremu je bilo povab¬
ljenih sto oseb. Vrsto napitnic je pričel predstavnik
ladjedelnice g. ing. Kargotič, ki je toplo pozdravil vse
navzoče goste, zlasti kraljevega odposlanca g. armad¬
nega generala Nediča in gospo kumico, ter je po¬
udaril, da zlasti njegova navzočnost na tej slavnosti
priča o globokem pojmovanju in zanimanju visokih
vojaških krogov za razvoj in napredek domače ladje-
delne industrije. Dalje je nazdravil kumu dr. Adle-
šiču kot predsedniku bele Ljubljane, »straže našeg
gordog severa, čije ponosnim imenom danas je okr-
štena nova ratna ladja«, in zastopnikom mestnega
sveta, ki so prišli, »da svojim prisutstvom dadu vidan
dokaz patriotskih osečaja slovenačke brade za razvi-
tak kr. ratne mornarice, čuvarice našeg Jadrana«.

Kot drugi govornik je povzel besedo g. dr. Adlešič,
ki je s poudarnim glasom izvajal tehtne misli v na¬
slednjem govoru:

Spoštovane dame in gospodje!

Z velikim veseljem je sprejelo prebivalstvo mesta
Ljubljane vest, da je nova vojna edinica dobila ime
Ljubljane, ki ga bo nosila širom morja. Globoko se
zavedam zgodovinskega pomena tega trenutka, ki je
osrečil vse Slovence, predvsem naše glavno mesto,
belo Ljubljano. Zato izrekam v prvi vrsti globoko za¬
hvalo v imenu Ljubljane Njegovemu Veličanstvu kra¬
lju Petru II. za visoko odlikovanje, ki ga je s tem od¬
lokom izkazal našemu mestu.

Naše mesto in sleherni prebivalec naše ožje domo¬
vine čuti radost in ponos, da se bo svetil na trupu
tega lepega broda grb slovenske prestolnice in njeno
ime »Ljubljana«. Izpričujeta naj vsem lukam in ob¬
morskim mestom te naše krasne jadranske obale,
vsem vasem na obronkih teh kršnih gora, vsem oto¬
kom sinjega Jadrana, da je mesto, ki je dalo tej po¬
nosni torpiljarki svoje ime, z ljubeznijo in zvestobo
povezano z našim morjem, povezano pa tudi z ljud¬
stvom, ki ob tem morju prebiva.

Od pradavnine je Ljubljana povezana s pomor¬
stvom. Že mitologija imenuje kraljeviča Jazona in
njegove Argonavte, ki so z zlatim runom na ladji
»Argo« pripluli po Črnem morju in Donavi, Savi in
Ljubljanici do naših krajev in sezidali Emono, da¬
našnjo Ljubljano, potem pa spravili ladjo »Argo« po
kopnem do Timave in na Jadran.

Slovenski mitos pa je postavil lepo Vido, simbol
večnega sonca, kot Vašo »lipo Mare« ob sončni Jadran.

Tudi v poznejši zgodovinski dobi smo bili Slovenci
in naše mesto ponovno ožje povezani z našim morjem,
ko so bile pomorske pokrajine od Senja tja preko
Trsta do Devina združene z upravnim centrom Slo¬
vencev, z našo belo Ljubljano. Ljubezen do morja in
pomorskega življenja je tudi pri nas cvetela in vzgo¬
jila v našem narodu mnogo vnetih in drznih pomorcev.

Nesmrtni Napoleon je razširil vpliv Ljubljane kot
centra svoje Ilirije tja do južnih mej kršne Dalma¬
cije in še bolj povezal usodo našega mesta in našega
naroda z morjem in poglobil njegovo ljubezen do
pomorstva.

178

KRONIKA

Krstni kumi velike kr. torpedovke »Ljubljane**.

Od leve na desno: načelnik generalnega štaba arm. gen. Nedič, kumica ga. Nedičeva, kum ljubljanski župan dr. J. Adlešič in odposlanec kralja gen. Mihailovič

Ta ljubezen do našega Jadrana pa v našem narodu
ni izumrla niti kasneje. Hrepenenje po morju je ostalo
še v duši našega naroda in privrelo kot otožna, pa
mogočna pesem

»Buči, buči, morje adrijansko«,

ki je odmevala v našem mestu in med našim naro¬
dom od Triglava naprej proti jugu kot himna našega
sinjega Jadrana.

To hrepenenje po našem morju je bilo udejstveno
šele v naši novi državi, ko je postal naš sinji Jadran
prav tja do mej Albanije res naše narodno, jugoslo¬
vansko morje, ko so se odprla našemu narodu ta ši¬
roka pomorska vrata v širni svet, do svetovnega raz¬
voja, do velikega blagostanja, naši državi pot do ve¬
lesile !

Od kod naj še pride po »lipo Mare črni moro«, od
kod naj se še pripelje po lepo Vido črni zamorec?
Naša je Vida in naša je Mare, naša je kopnina in
naša je pučina, naša bo velevlast Jugoslavija!

Kako mi cenimo pomen morja, spoznavate lahko
skoro vsak dan, ko slišite o prizadevanjih in naporih
za čim tesnejše zveze Ljubljane z morjem, zveze z
železnico, zveze z avtomobilsko cesto; bili smo tudi
zgodnji, ki smo povezali zaledje z morjem z zračno
zvezo.

Kako živo plamti ta ljubezen do našega morja v na¬
šem slovenskem ljudstvu, zlasti pa v naši mladini,
vidite po številu članstva naše mladine v Podmladku
Jadranske Straže. Daši smo med tremi brati naj¬

manjši po številu, smo največji po članstvu našega
Podmladka v Jadranski Straži.

Tej ljubezni do našega morja bo naša nova torpi-
ljarka »Ljubljana« dala novega razmaha za še krep¬
kejši in še zmagoviteljši polet našega ljudstva za po¬
morstvo.

Saj nam vsa naša zgodovina nudi toliko svetlih
vzorov, kako je baš pomorstvo služilo vsem narodom
kot najboljši temelj za razvoj države in blagostanja
naroda. Ti svetli vzori se vrstijo pred našim pogledom
tja do Feničanov in Egipčanov preko Benečanov in
preko našega slavnega Dubrovnika do najnovejših
dni. Naj bi bila v vrsti teh mogočnih prednikov tudi
naša država s tem širokim, odprtim in prekrasnim
morjem, ki nudi najboljše temelje, da se razvijemo
do velesile in tekmujemo uspešno kot mogočna po¬
morska država z vsemi ostalimi narodi Evrope.

Imamo tem večji vzgon za to tudi v dejstvu, da je
velik, velik del našega naroda izven mej d naše do¬
movine, kjer si je ustvaril novo bodočnost. Zato naj
bo naše morje in naše brodovje tista pot in vez, ki
bo družila vse naše širom sveta razkropljene dele na¬
roda v enoto in mogočno celoto. —

Vojna mornarica je najmočnejša in najtrdnejša
opora vsega našega pomorskega življenja, trgovskega
napredka in blagostanja našega naroda in najmoč¬
nejši varuh našega miru.  Zato jo je naše ljudstvo
vzljubilo in jo bo vedno bolj ljubilo in z njo vred
tudi branilo naš sinji Jadran,  vsak kamen naše obale
kot svoj biser, kot zibelko velevlasti  Jugoslavije.

KRONI K A

179

Stoletja in stoletja to zibelko porajajoče se naše
velesile blagoslavlja Vaša in naša priprošnjica Majka
božja na Frankopanovem Trsatu. Ta vedno vam in
nam enako milostljiva »Stella maris« naj razsvetljuje
in gladi morja široke ceste, da bo mlada torpiljarka
s častitljivim grbom mesta Ljubljane iz vseh viharjev
zmagovito priplula v domači pristan, kakor je mitična
Argo celo čez kamenito morje Krasa varno prinesla
zlato runo v domovino svojega kraljevskega krmarja
in gospodarja! —

Vam, spoštovana gospa Jelena generala Nediča, iz¬
rekam prisrčno zahvalo mesta Ljubljane in njenega
prebivalstva, da ste izvršili danes ta svečani in po¬
membni akt in kumovali novi vojni edinici z imenom
našega mesta in simbolično povezali naše mesto z
našo hrabro in slavno vojno mornarico.

Zahvaljujem se in čestitam Jadranskim brodogra-
diliščem na tako uspelem delu, ki so ga dosegli s to
novo gradnjo; porabim pa to priliko, da se zahvalim
tudi za njih topli in gostoljubni sprejem.

Čestitati pa moram predvsem kraljevski vojni mor¬
narici, njenemu komandantu gospodu admiralu Mari¬

janu Poliču, njenim odličnim oficirjem in junaškemu
moštvu, ki s ponosom zre na svoj novi brod. V imenu
spoštovane gospe kumice, v imenu mesta Ljubljane
in v svojem imenu dvigam to čašo ter napijam na
srečo in procvit naše kraljevske vojne mornarice!

Naposled je načelnik generalnega štaba g. armadni
general Nedič v svojem klenem govoru dejal med dru¬
gim, da se raduje tudi »torne, što novi brod nosi ime
bele Ljubljane, ponositog glavnog grada naše slove-
načke brače, koju kao kum tako dostojno pretstavlja
njegov uvaženi pretsednik g. dr. Adlešič«.

Vsi trije govorniki so bili za svoja v patriotičnem
zanosu in vzorni obliki podana izvajanja deležni iskre¬
nega odobravanja vseh udeležencev.

Po končanem banketu so člani ljubljanske delega¬
cije posetili vojno ladjo »Dalmacijo« in podmornico
»Nebojša«, kjer so jim častniki najljubezniveje raz¬
kazali notranjo uredbo te vrste mornariških edinic.
Ob 17. uri so se na splitskem kolodvoru poslovili od
funkcionarjev Jadr. brodogradilišč in kr. vojne mor¬
narice, na kar so se z brzim vlakom odpeljali proti
Ljubljani.

MOJA POT V AMERIKO

Doma sem v Belokrajini, doli ob zeleni Kolpi, kjer
je zemlja revna in ni mogla preživljati vseh ljudi.
Zato so jo v skupinah zapuščali in odhajali po svetu
za zaslužkom. Največ jih je odšlo v Ameriko. Prizori
odhoda posameznikov, družin in večjih skupin so mi
ostali neizbrisno v spominu za vse življenje. Amerika
je bila tista bajna dežela, ki je vabila našo krepko
mladino, moško in žensko, iz rodne grude. Le malo¬
kdo se je vračal; kdor se je pa vrnil, je prišel strt,
da je doma izhiral in umiral.

Zato me je ta dežela vlekla vedno z neodoljivo silo,
da vidim tiste kraje, kjer je živelo toliko mojih ro¬
jakov onstran morja.

Ponudila se mi je prilika letos, ko so clevelandski
Slovenci in Jugoslovani ustanovili in slovesno odprli
narodni vrt. Cleveland je naša največja slovenska in
jugoslovanska naselbina v Zedinjenih državah Se¬
verne Amerike. To mesto, ki šteje nad milijon pre¬
bivalcev, je nastalo v zadnjem stoletju zaradi velike
industrije, ima še danes 42 %  priseljencev. Ako pa
prištejemo še njihove otroke, je vseh priseljencev
71 %.

Cleveland ima okoli 50.000 Slovencev in 20.000 osta¬
lih Jugoslovanov. Kot naj večje slovensko mesto ga
nazivajo naši ameriški rojaki — ameriško Ljubljano.

Ko me je obiskal lansko leto v Ljubljani zastopnik
kulturnega vrta, njegov tajnik Jože Grdina, doma iz
Preserja, sva v razgovoru izrazila željo, da bi obe
Ljubljani, naša in ameriška, stopili v ožji stik in ožje
narodno in kulturno sodelovanje.  Ta misel je bila z
veseljem sprejeta tudi v Ameriki pri naših rojakih
in takoj pri prvi priliki, pri otvoritvi kulturnega vrta,
so želeli imeti v Clevelandu tudi zastopnika mesta
Ljubljane.

1  Predavano v ljubljanskem radiu.

ZUPAN  D n. J. A J) L E Š 1 6

Vesel sem se odzval temu vabilu in srečen sem, da
mi je bila dana prilika, obiskati naše rojake v novi
domovini, kajti doživel sem nekaj čisto novega, kar
mi je bilo doslej nepoznano, česar se ne najde ne v
knjigi ne v pismu, kar se da le doživeti.

Naši rojaki v Ameriki so našli novo domovino in
si ustanovili svoje domove v dolgoletnem boju in
trudu, znoju in žuljih. Boriti so se morali za košček
kruha s tujimi narodi, s tujimi jeziki, boriti z narav¬
nimi elementi in razviti vso svojo energijo in vse pri¬
rojene talente, da niso podlegli, da so se mogli uve¬
ljaviti. In uveljavili so se tako, da je resnična beseda
našega pesnika, ki popisuje naše izseljence kot naj¬
boljše, najkrepkejše  sinove našega naroda:

Pa so ramena in pleča kot skale,
tilnik — naloži mu breme nasilnik —
nosil ga bo in ne bo se krivil;
pa so srca tiha in močna —
njihov ponos je brez besed;
pa so možje —

kot da se niso rodili iz matere,

kot da goram se iz bokov izvili so;

morajo v svet, in tujina se diči

z deli njihovih rok;

tamkaj v Ameriki, tamkaj v Westfaliji

so nam izginili — več ne doseže jih

naše oko ...

Prav ta težka in neizprosna borba v tuji deželi, pod
tujim podnebjem, v nemili tujini, v konkurenci naro¬
dov, je razvila njihove najboljše sile po udejstvova¬
nju, obenem pa tudi izklesala njihove značaje, utrdila
njihovo plemenitost tako, da se nisem mogel ubraniti
vtisu, ko sem živel nekaj dni med našimi rojaki v
Ameriki, da sem videl tam nekaj najboljšega, nekaj
najlepšega, nekaj najplemenitejšega.

180

KRONIKA

Ni težko ostati naroden, veren in domoroden v do¬
movini, ko te obdaja od vseh strani ta duh in razvoj,
ko si izpostavljen kritiki vse okolice. Toda ohraniti
vero in narodnost in plemenitost v tuji zemlji, kljub
tujim nasprotnim vplivom, to pomeni možatost, zna-
čajnost in dostikrat herojstvo.

In prav na tem polju sem moral velikokrat obču¬
dovati naše izseljence: sami vzdržujejo svoje sloven¬
ske cerkve; mislim, da jih je nekaj čez 50. Sami vzdr¬
žujejo svoje župnije in duhovnike; sami pa vzdržu¬
jejo svoje narodne slovenske šole, v katerih pouču¬
jejo slovenski duhovniki in slovenske šolske sestre
iz Maribora. Takih slovenskih šol je, mislim, 21. To
so edine šole, kjer se poučuje mladina naših ameri¬
ških Slovencev v slovenskem jeziku, kjer se goji lju¬
bezen do materinega jezika, do roda in do stare do¬
movine. Ako bi teh šol ne bilo, bi naša mladina ne
poznala več skoraj slovenske besede, ki se v ameri¬
ških javnih šolah ne poučuje. Bila bi popolnoma ame-
rikanizirana in nam tuja.

In vse te žrtve doprinašajo naši plemeniti izse¬
ljenci brez vsakih podpor,  brez vsake nagrade,  brez
vsake pohvale, sledeč le globoki ljubezni do domovine
in do materine vere in besede. —

Mnogi naši izseljenci so želeli ostati še naprej Ju¬
goslovani. Med vojno so šli mnogi prostovoljno na
evropska bojišča, da se borijo za našo svobodo. V
Clevelandu so mi izročili za spomin 2 sliki odhoda
naših prostovoljcev na evropska bojišča, ki jih ho¬
čem izročiti Mestnemu muzeju v spomin.

V zadnjih letih pa se je Amerika napram inozem¬
stvu zelo zapirala in le njeni državljani imajo gotove
predpravice napram priseljencem. Zato se skoraj vsi,
ki so ostali Jugoslovani, danes potegujejo za ameri¬
ško državljanstvo in ga tudi prejemajo. Amerika, ki
jim je dala novo domovino, je njihova nevesta  in jo
ljubijo in spoštujejo kot svojo nevesto. Tudi tej ne¬
vesti posvečajo svoje sile, svoje energije in iznajdlji¬
vosti. Na vseh poljih javnega udejstvovanja skušajo
služiti Ameriki do velikega kulturnega, gmotnega in
socialnega napredka. Našel sem na najrazličnejših
javnih mestih naše izseljence ali pa njihove sinove
in hčere, ki zavzemajo najvažnejša mesta v ameri¬
škem javnem življenju. Povsod so spoštovani kot
vneti, solidni in vestni delavci, povsod so med vodi¬
telji javnega življenja, kot so mi s ponosom zatrje¬
vali župani velemest Clevelanda, Chicaga itd., ki so
me oficielno sprejeli.

Tudi v javnih zastopih so naši ljudje zastopani
, povsod v uglednem številu. V Clevelandu imajo Slo¬
venci 5 mestnih svetnikov; po številu Slovencev bi
mogli imeti le enega. To dejstvo dokazuje veliko agil¬
nost naših ljudi med drugimi izseljenci, ki pover-
jajo važna zastopstva v javnih ustanovah našim lju¬
dem. Mestni sodnik v Clevelandu, splošno priljub¬
ljeni Lavše, je bil izvoljen z največjim številom gla¬
sov, in vsi pravijo, da so mu odprta najvišja mesta
Amerike.

Enako sem videl v drugih krajih, kako sc naš ži¬
velj zaveda, organizira in skupno nastopa z veliko
energijo in širi čast slovenskemu in jugoslovanskemu
imenu.

Tudi dijaki. Tako so n. pr. zadnji čas pisali vsi
angleški listi v Kansasu o Viletu, sinu Kondove Ane
iz Ford Kansasa, da je bil med 7000 dijaki kansaške

Božidar Jakac i Dr. France Prešeren.

Dar slovenskih mest univerzi v Pittsburgu za Jugoslovansko razstavo

univerze prvi.  Kako upravičen ponos za slovensko
mater! -—

In kako živa je v njih ljubezen do doma in domo¬
vine !

Najbolj ganljivi so bili prizori, kako se je narod
zgrinjal v vsakem kraju in vsakem mestu, kamor
sem prišel, da vidi predstavnika domovine, da mu
stisne roko in izroči pozdrave stari domovini in vsem
svojcem in rojakom v stari domovini. Zbrala se je
vsa mladina od najmanjših, pa tudi vsi odrasli. Prišli
so ne samo iz tistega kraja, ki sem ga obiskal, prišli
so milje in milje daleč v dotične kraje, da bi videli
odposlanca domovine, da bi se z njim pozdravili, da
bi se znova ogreli v domovinski ljubezni. Pravili so mi,
da se jim je zdel moj prihod kot dih domovine, ki
jih želi pozdraviti in nase privezati, poživeti in osrečiti.

Mladina je povsod zapela lepe domorodne pesmi,
predstavili so svoje pevske zbore, kjer se goji slo¬
venska pesem, predstavili svoje godalne zbore, nasto¬
pale so deklamacije, odrasli pa so pozdravili v lepih
nagovorih. Po končanih proslavah pa so se stiskali
okoli mene vsi brez izjeme, da se pozdravijo z mano
in da izročijo pozdrave svojcem, da dobijo od mene
vsaj mali spominek v obliki podpisa na program
proslave.

Ti trenutki ostanejo neizbrisni vsakemu, kdor jih
je doživel, ker so priča neizmerni in globoki ljubezni
naših izseljencev do stare domovine.

KRONIKA

181

Ko so posamezne naselbine zvedele za moj prihod
v Ameriko, so želele vse, da bi prišel k njim in jih
obiskal po vrsti, žal mi je bilo mogoče obiskati le
najvažnejše kot: Cleveland, Pittsburg, Chicago, Jolli-
jet in Milhvaukee. Iz vseh teh krajev pa tudi okolice
teh krajev so mi naročili tople in iskrene pozdrave
vsem svojcem in znancem v stari domovini. Nekatere
sem obiskal in jim izročil male spominke osebno, ko¬
likor so mi jih dali. Vsem drugim pa izročam po lej
poli  iskrene pozdrave vseh naših izseljencev v na¬
vedenih mestih in drugih krajih. Zavedajte se, da
naši izseljenci živijo z našo domovino in svojci v do¬
movini duhovno skupno življenje, da sočustvujejo z
nami v našem trpljenju in naših potrebah, pa se tudi
radujejo naših veselih dogodkov, naših napredkov in
uspehov.

Vsi brez izjeme pa želijo obiskati svojo domovino,
da vidijo rodni krov, da žive vsaj nekaj časa med
svojci, da prežive tu spomine na svojo mladost in
svoje prednike, da vzbudijo novo ljubezen svojim
ameriškim potomcem do stare domovine. Zato dajmo,
gojimo vsi, ki imamo svojce v Ameriki, z njimi naj¬
ožje stike, da nikdar ne pozabimo nanje. Potrebnih
se spominjajmo v dobrih mislih in delajmo zanje v
naših izseljeniških društvih, za vse pa gojimo topla
čustva bratske ljubezni.

Naši izseljenci nam bodo za vse dobro hvaležni in
tako ostanemo to, kar smo, en narod po misli in duši,
ločeni sicer z morjem, nikdar pa razdvojeni v mislih
in srcih. —

Ali ne bi bilo na primer lepo in vzpodbudno, ako
bi razvila naša mladina v stari domovini korespon¬
denco z našo mladino v novi domovini. Ta misel sc
mi je vzbudila, ko sem govoril z našo mladino v Ame¬
riki. Kako drag jim je vsak spominček iz stare do¬
movine njihovih očetov, kako žele poznati njihov je¬
zik, deželo, običaje, pesmi itd. Mnogi so se tudi obr¬
nili name z različnimi prošnjami za podatke iz stare
domovine. Kako hvaležno polje bi imela tukaj naša
mladina in kako hvaležno nalogo nasproti naši mla¬
dini v Ameriki.

V Ameriki je že zelo razvit običaj dopisovanja
med ameriško mladino z mladino tujih držav. Zelo
je razvito dopisovanje z mladino po vsej Evropi,
le Jugoslavije ne najdem na tej mapi. Izdajajo tudi
poseben list The Press Voung Folks Page v Clevelan¬
du. Preko 6000 clevelandske mladine je na ta način
povezane z mladino Evrope.

S tako korespondenco se mladina zelo zbliža, dela
se pot novim prijateljstvom preko oceana: Aineri-
kanci pridejo laže na potovanje v Evropo in pri ta¬
kih prilikah obiščejo tudi svoje dopisovalce in pride
tudi do osebnega znanja, ki ima lahko tudi mnogo
pomena za bodočnost. —

Ako ima že pomen taka korespondenca med mla¬
dino teh narodnosti, toliko večjega pomena in lepša
bi lahko bila med našo slovensko mladino z našo
ameriško mladino.

V Ameriki je tudi zelo razvit šport med mladino
in ameriška mladina tudi potuje na športne prire¬
ditve v druge dežele in države. Ali se ne bi dalo orga¬
nizirati tudi športne izlete naše ameriške mladine k
nam, da nam prinese tamošnje športne običaje in ta-
mošnje športne igre, n. pr. baseball, ki je v Ameriki
tako razširjen in priljubljen in je tudi velikega vzgoj¬

nega pomena. V tem pogledu bi nam morala poma¬
gati tudi država, v katere imanentnem interesu bi
bilo tako skupno delovanje naše in ameriške mladine.

Odkar se je Amerika zaprla proti novemu doto¬
ku izseljencev, se krči število turojenih Amerikan-
cev in treba je večje pozornosti in boljših zvez z mla¬
dino  naših izseljencev, ako hočemo, da se nam ne
odtuji...

Povsod so mi poudarjali, da je med našimi izse¬
ljenci narodno gibanje v zadnjih letih mnogo bolj
živo kakor je bilo v prejšnjih letih. Na to bi kazala
tudi dva dogodka iz zadnjega časa:

V prvi vrsti je to otvoritev Kulturnega vrta v Cleve¬
landu, glavni naselbini Slovencev v Ameriki, 15. maja
1938. Slovenci in Jugoslovani so bili v Clevelandu
tudi prvi, ki so med drugimi narodnostmi lepo uredili
in otvorili svoj Kulturni vrt. Prostori za kulturne vr¬
tove drugih narodnosti, katere je podaril v ta namen
Rockefeller, stoje še celi in neobdelani; delo Jugoslo¬
vanov bo služilo drugim narodnostim kot vzor za
ureditev njihovih kulturnih vrtov.

Tudi udeležba ameriške javnosti pri otvoritvi tega
Kulturnega vrta je bila tako velika, da pišejo angle¬
ški clevelandski listi, da je bila to največja  narodna
in kulturna prireditev, kar jo pomnijo naši izseljenci.
Vršila sc je prvič z udeležbo vse oficielne Amerike.
Počastil jc prireditev ne samo mestni župan, ne samo
guverner sedemmilijonske države Ohio, marveč tudi
zastopnik predsednika Roosevelta, zvezni senator
Rulklev, poleg zastopnikov drugih javnih zastopov,
kot mestnega sveta, kongresa itd. S tem je oficielna
Amerika visoko počastila naše Jugoslovane v Ame¬
riki. — Pa ne samo oficiclni, nego tudi poslovni in
kulturni svet ameriški je izkazal tej prireditvi zelo
veliko pozornost. Radio družba Columbia Broadca-
stingeo je brezplačno  dovolila prenos jugoslovanske
ure po 138 postajah Amerike in po kratkih valovih
dalje v Evropo, da jc bila tudi naša domovina Jugo¬
slavija povezana z radiom z vsemi naseljenci vse Ame¬
rike od New Yorka do San Francisca. Po ceniku le
družbe bi stala la oddaja 20.000 dolarjev. Jugoslova¬
nom je dala družba oddajo zastonj za to uro v poča¬
stitev velike naše slavnosti.

Rili so trenutki, ki jih naši izseljenci v Ameriki ne
bodo pozabili, ko sc je slovenska pesem in naša slo¬
venska beseda širila po vsej Ameriki od Ne\v Vorka
do San Francisca. Poslušali so jo vsi naseljenci vseh
krajev in so bili združeni v slovenski besedi in misli
na staro domovino.

Kako veličastna jc bila slika v slovenski naselbini
St. Clair, ko smo sc ji bližali na dan proslave. Vse
mesto je bilo okrašeno v državnih jugoslovanskih, v
slovenskih in ameriških zastavah. Kot pišejo sami
ameriški listi, ni bilo okna, niti vrat vse naselbine od
Narodnega doma do Kulturnega vrta, da se ne bi
drenjali naši ljudje, ki opazujejo poleg tisočev na
cestah sprevod slovenskih in slovanskih društev. Ni¬
sem videl zlepa v sprevodu toliko iskrene radosti in
veselja, kot sem je videl baš v tem sprevodu od Na¬
rodnega doma do Jugoslovanskega kulturnega vrta
od mnogih opazovalcev in opazovalk, ginjenih veselja
in vzhičenosti.

Kulturni vrt jugoslovanski, v katerem stoje spome¬
niki škofa Barage, pesnika Gregorčiča, Ivana Can-

182

KRONIKA

karja in Petra Njeguša, bo ostal žarišče slovenske in
jugoslovanske kulture in misli med našimi izseljenci
v ameriški Ljubljani, v Clevelandu. —

Druga taka pridobitev zadnjih dni pa je bila ure¬
ditev jugoslovanske sobe v katedrali znanosti v uni¬
verzi Pittsburg. Ta nova univerza je poklonila raznim
narodom njihove sobe, da postavijo tam spomenike
svoje kulture. Bili smo zopet Jugoslovani med prvimi,
ki smo sobo uredili. Ravno sedaj sc je mudil v Pitts-
brughu ravnatelj Braniša iz Zagreba v ta namen. Slo¬
venci in vse slovenske občine smo bili zopet prvi, ki
smo poklonili tej sobi dva naša velikana: pesnika
Prešerna in znanstvenika Vego, katerih obe sliki vi¬
sita že v tej sobi.

Kulturni vrt v Clevelandu in jugoslovanska soba v
Pittsburgu ostaneta dve žarišči narodno - kulturne
zavesti med našimi izseljenci in njihovimi potomci.—

Morda ne prekoračim skromnosti, ako navajam tudi
to, da je tudi mesto Ljubljana kot prestolnica Sloven¬
cev s tem potovanjem mnogo pridobila na svojem
poznanju in ugledu. S tem se strinjajo tudi vsi naši
listi v Ameriki. Po vseh mestih, kjer sem obiskal na¬
še izseljence, nisem zamudil prilike, da pozdravim
tudi oficiclne predstavnike Amerike, v prvi vrsti za¬
stopnike mest. Po vseh mestih sem bil tudi sprejet
od županov velikih milijonskih mest. Povsod so bili
navzoči reporterji in fotografi vseh ameriških listov
in so objavili slike, kako si predstavnik Ljubljane
in predstavnik Clevelanda, Chicaga, Pittsburga itd.
stiskajo roke. O Ljubljani so pisali vsi največji časo¬
pisi ameriških mest in širili njen dober glas. župan
mesta Clevelanda pa mi je podaril še mestne ključe,
kot simbol svobode in gostoljubja. Te ključe izročim
v spomin Mestnemu muzeju v Ljubljani. Z velikim
veseljem pa je sprejel darila našega mesta in predsed¬
nik mestnega sveta je poudarjal, da je to prvič v zgo¬
dovini tega velemesta, da je dobilo dar starega evrop¬
skega kulturnega mesta. Zato bodo našo »mis Slo¬
venijo« postavili na najbolj odlično mesto v mestni
sejni dvorani.

Kolikor mi je bilo prostega časa, sem obiskal tudi
razne kulturne in socialne ustanove ameriških mest.
Pri tem sem dobil vtis, da ni Amerika taka, kakor si
jo splošno predstavljamo, t. j. lov za dolarjem. Našel
sem tako lepe kulturne in socialne ustanove, da bi se
moglo z njimi ponašati marsikatero evropsko mesto.
Prinesel sem mnogo tozadevnih popisov, študij in sta¬
tističnih podatkov domov in bo to služilo tudi daljnjim
študijem za socialne ustanove našega mesta. Navezal
sem tudi stike ne samo z župani, temveč tudi s stro¬
kovnimi referenti teh mest, tako da bomo lahko ostali
še naprej v stikih. —

Mnogi trdijo, da so naši ljudje v Ameriki v izumi¬
ranju. Res je dotok izseljencev ustavljen. Toda Ame¬
rika ima mnogo odličnih, idealnih in požrtvovalnih
narodnih delavcev in voditeljev. Kot takega omenjam
v prvi vrsti predsednika Kulturnega vrta, gosp. An¬
tona Grdino iz Preserja, na katerem sloni velik del
narodnega dela med našimi rojaki. Spremljal me je
po vseh naših naselbinah in težko je najti človeka, ki
bi ga bil narod tako vzljubil in spoštoval. Ko sem pa
hodil, po socialnih ustanovah Clevelanda, so ga an¬
gleški referenti označevali kot dobrega in skrbnega
očeta vseh zapuščenih in ubogih. Takim možem bi
morala domovina izkazati večjo pozornost. Dokler

Tone Kralj: „Pozdrav*. Dar mesta Ljubljane mestu Clevelandu

bodo med našimi izseljenci ljudje takega idealizma,
se ni bati za naše narodno gibanje, ne med izseljenci,
pa tudi ne med njihovo mladino. Naj mu bodo te be¬
sede skromna zahvala za ogromno delo, ki ga vrši med
našim narodom v novi domovini! Njemu kot predsed¬
niku in vsemu odboru Jugoslovanskega kulturnega
vrta v Clevelandu pa iskreno čestitam k tako lepi
prireditvi.

KRONIKA

183

NOVI GENERALNI REGULACIJSKI NAČRT

M USTA ZAGREBA

ING. J. M A Č K 0 V Š E K

Zagrebška mestna občina je leta 1930., še pred uve¬
ljavljenjem novega gradbenega zakona, razpisala
mednarodno tekmo za pridobitev regulacijske osnove
za zagrebško občinsko ozemlje. Radi mednarodnega
razpisa sta v žiriji poleg Jugoslovanov sodelovala tudi
arh. Gočar Josef, rektor umetniške akademije v Pra¬
gi, in arh. Wolf, profesor viš. tehn. šole v Draždanih.
Obseg ozemlja, za katerega naj bi se izdelala regu¬
lacijska osnova, je bil raztegnjen na celotni mestni po-
merij s ploščino 6437-5 ha. Zahtevano pa je bilo ob¬
enem, da se obdela tudi še širše področje, kjer so bila
označena v celoti ali pa delna ozemlja številnih oko¬
liških davčnih občin, ki so neposredno v zvezi z me¬
stom in pod njegovim vplivom. V tem širšem pod¬
ročju bi se lahko osnovala samostojna naselja, vendar
pa vse to le v toliko, kolikor je potrebno, da se zago¬
tovi organska zveza z mestom in preprečijo even¬
tualne zapreke nadaljnjemu razvoju mesta; za to naj
bi se določile površine za naselja, industrijske in
druge namene kot tudi površine, ki bi ostale nezazi¬
dane; fiksirale naj bi se glavne prometne žile.

Glavne naloge, ki naj bi se z natečajem rešile, so
bile naslednje: zaokroženje mesta v smeri njegovega
naravnega razvoja proti Savi, upoštevaje pomnožitve
prebivalstva na okroglo 350.000 duš; razdelitev mest¬
nega področja in njegove bližnje okolice na naseljene
in nenaseljene predele po namenu, načinu in gostoti
zazidave (gradbene zone), zlasti pa ureditev predelov
tako zvanih »divjih hiš«, ki so nastale posebno južno
od železniške proge; s projektom naj se uredi tudi
železniška mreža v mestu in okolici radi odstranitve
zaprek za normalni razvoj mesta; s projektom naj se
uredi cestno omrežje, zlasti radi razbremenitve mest¬
nega središča z napravo razbremenilnih cest in dobrih
zvez mesta in okolice z večjimi dovodnimi in tranzit¬
nimi cestami; ureditev savske luke in obale na mest¬
nem ozemlju; izdelava generalnega načrta za izzidavo
in regulacijo mesta na ozemlju, ki ustreza velikosti
mesta z okroglo 350.000 prebivalci; odreditev prosto¬
rov za trge, parke in nasade ter za javne zgradbe in
druge javne potrebe; izdelava detajlne osnove za ure¬
ditev Kaptola in okolice.

Tekme se je udeležilo 52 projektantov. Prva na¬
grada se ni oddala, pač pa dve drugi po 100.000 din
za gesli »Metropolis« (ing. H. Liibke, arh. E. Reissner
in ing. W. Schone, Berlin-Halle ob Saali) in »Jelačič«
(E. Ketzer, arh. E. Liedecke, ing. P. Koller in K.
\Vehrmeister, Berlin - Scharlottenburg), ena tretja po
80.000 din za gesli »Bijeli Zagreb« (ing. Z. Stržič, arh.
H. Holzgruber in ing. K. Peteln, Zagreb-Berlin) ter
dve četrti nagradi po 47.500 din za gesli »Grad Hr¬
vata« (ing. Ch. Lorcher in W. Fabruci, Berlin) in
»Radial« (H. Grosser, Berlin). Odkupljenih je bilo
dalje 5 projektov po 25.000 din; med njimi sta pro¬
jekta arh. P. Bonatza in dr. ing. Bluma.

Mestna občina zagrebška je pridobljeno gradivo
uporabila na ta način, da je naročila svojemu regula¬
cijskemu odseku, naj na podlagi nagrajenih in odkup¬
ljenih projektov izdela regulacijski program in idejno

skico regulacije, kar je bilo nato poslano v odobritev
gradbenemu ministrstvu.

Nato se je pričel izdelovati generalni načrt regula¬
cije,  ki ga je sprejel mestni svet 1. 1936. ter je bil je¬
seni istega leta prvič razgrnjen tri mesece na javni
vpogled. V tem roku je bilo od interesentov vloženih
nad 300 pritožb. Po pregledu in preštudiranju pritožb
se je, kjer je bilo potrebno, izpopolnil generalni re¬
gulacijski načrt in uredba o njega izvajanju; ko je
bilo oboje osvojeno od mestnega sveta, je bil v za¬
četku leta 1938. elaborat zopet javno razgrnjen: to
pot 2 meseca. Vloženih pritožb se je nabralo okoli 160.

Ko so bile te pritožbe obravnavane, je mestni svet
zagrebški generalni regulacijski načrt in uredbo za
njega izvajanje sprejel definitivno letos poleti.

S m e r n i c e i n načela,  po katerih je bil izde¬
lan ta načrt, nadalje odredbe o zazidavanju in ureje¬
vanju mesta ter končno gradbeni in finančni program
predvsem za prvih deset let, so obrazložene in dolo¬
čene v že omenjeni uredbi za izvajanje regulacijskega
načrta ter jih v naslednjem na kratko reproduciramo.

Zveza mesta z bližnjo in daljno  o ko¬
li  c o je v generalnem regulacijskem načrtu izvedena
z upoštevanjem obstoječega sistema cest, zlasti glav¬
nih tranzitnih, t. j. državnih cest, kjer je v podalj¬
šanju Iliče proti zapadu Zagreb zvezan s Slovenijo in
Zagorjem, preko Vlaške in Maksimirske ceste z vzho¬
dom in jugom države, po Savski cesti pa v jugoza-
padno smer s Primorjem. Ta sistem je izpopolnjen
s projektirano novo izpadno cesto v jugovzhodni sme¬
ri proti Turopolju. Vse te obstoječe in projektirane
glavne tranzitne ceste so spojene med seboj s projek¬
tirano novo južno obodno cesto, ki bo omogočala
promet na tranzitnih cestah tudi izven mestnega
osrčja; ta južna obodna cesta se zapadno od Zagreba
pri Vrapčah odcepi od sedanje državne ceste ter po¬
teka v jugovzhodni smeri na obstoječi savski most,
nato na desnem savskem bregu do nameravane Turo-
poljske ceste, kjer premosti Savo in teče nato proti
severovzhodu do bližine Maksimira.

Meja in obseg regulacijskega načrta
sta določena z današnjim zagrebškim občinskim ozem¬
ljem, in sicer tako, da bi se na predvidenem ozemlju
lahko dobro in zdravo nastanilo okoli 400.000 prebi¬
valcev. Zapadni sistem glavnih cest je podaljšan tudi
v sosednjo občino, ki ga je prevzela v svoj regula¬
cijski načrt. Nadaljnje povečanje mesta pa je za¬
mišljeno z osnovanjem samostojnih naselij, navezanih
na obodne in glavne tranzitne ceste.

Preden pa se je lahko pričelo z izdelavo general¬
nega ragulacijskega načrta, je bilo treba definitivne
odločitve glede železniškega vprašanja,
že ob razpisu mednarodnega natečaja je zagrebška
občina projektantom sporočila idejno skico ureditve
železniških tirov in naprav s pripombo, da jo lahko
upoštevajo, lahko pa tudi drugače projektirajo. To
idejno skico so izdelali zagrebški železniški inženirji.
Večina konkurentov mednarodnega natečaja jo je
osvojila, med drugimi tudi dr. ing. Blum, znani želez-

184

KRONIKA

niški strokovnjak. Zato je v regulacijski načrt za¬
grebški bil prevzet omenjeni idejni projekt železni¬
ških naprav, kot ga je nato v načelu odobrila 1. 1934.
generalna direkcija drž. železnic in ga je nato izde¬
lala zagrebška železniška direkcija po naslednjih vi¬
dikih: Od obstoječega železniškega omrežja in ozemlja
naj se pridrži čim več, da ne bi bilo treba delati dra¬
gih novih zgradb ter razlaščati in nakupovati zem¬
ljišč; vse naprave naj se uredijo tako, da bodo čim
manj ovirale razvoj mesta in njegov notranji cestni
promet; vse naprave naj se razmestijo tako, da bodo
ustrezale modernim nazorom o mestnih potrebah in
prometnih ustanovah; predvidi naj sc postopno izvr¬
ševanje projektiranih naprav.

Upoštevajoč gornja načela je projekt obdržal smer
glavne proge Zidani most—Dugo Selo (za smer proti

Beogradu), ki ostane na sedanji trasi. Na tej glavni
progi ostane glavni potniški kolodvor kot središče
celotne zagrebške železniške mreže, od katerega se
odcepi v glavnem po sedanji trasi tekoča proga proti
Sisku in Sušaku. Projektirana pa je še nova želez¬
niška obodna tovorna proga, ki bo potekala od vzhod¬
nega ranžirnega kolodvora v jugozapadni smeri preko
Save do obstoječega železniškega trikotnika; po njej
se bo z glavne proge odvajal tovorni promet, ki bo
pasiral Zagreb. Za potniški promet sta poleg glav¬
nega kolodvora projektirani še dve postaji, in sicer
vzhodna pri Maksimiru, zapadna ob podaljšani Do¬
mobranski cesti, dočim se sedanji potniški kolodvor
Zagreb—Sava opusti; semkaj pride zapadni tovorni
kolodvor, vzhodni pa bo med Heinzlovo ulico in Sve-
tice. Glavna kurilnica pride na vzhod, manjša njena

ZAGREB

KRONIKA

185

ekspozitura na zapad v bližino bodočega zapadnega
tovornega kolodvora. Vzhodni ranžirni kolodvor pride
v Borongaj, zapadni pa bo že izven mestne meje, in
sicer južno od glavne proge. Vsa ta železniška mreža
pa bo po projektu urejena tako, da bodo glavne
mestne ceste speljane pod njo ali nad njo s pomočjo
podvozov ali nadvozov. Da sc omogoči taka ureditev,
bo sedanja glavna proga od zapada do Ljubljanske
ulice dvignjena za en meter, kar bo omogočilo na¬
pravo podvozov na tem sektorju. Od Ljubljanske
ulice do Savske ceste je proga že dvignjena za pet
metrov nad nivo mestnih cest ter sta tu tudi že na¬
pravljena železniška nadvoza na Samoborski in Sav¬
ski cesti. Glavni kolodvor sam in nadaljnja proga do
Heinzlove ulice se bo dvignil za okroglo šest metrov
nad nivo mestnih ulic ter se bo omogočila veza med
severnim in južnim delom mesta z železniškimi nad¬
vozi. Pri Sveticah na vzhodu mesta bo proga prešla
v sedanji nivo mestnih ulic, ki bodo po projektu z
nadvozi premostile obširne železniške naprave, kate¬
rih dvig bi sicer zahteval ogromne izdatke. Istotako
se bo železniška proga od glavnega kolodvora na ob¬
stoječi železniški most na Savi dvignila za šest me¬
trov nad nivo cest ter sc ta dela že izvršujejo. Za
šest metrov bo dvignjena nad teren tudi projektirana
obodna železniška tovorna proga. Opisani projekt
železniških preureditev in naprav ima prednost, da
ostane glavni potniški kolodvor na sedanjem pro¬
storu, kamor sc je mesto do sedaj orientiralo in da
leži v geometričnem središču bodočega projektiranega
Zagreba. Na vseh glavnih prometnih cestah so pred¬
videni podvozi ali nadvozi, ki bodo omogočili med¬
sebojno zvezo mestnih delov na vseh straneh želez¬
niških prog. Z napravo nove obodne proge preko Sa¬
ve se bo znatno zmanjšalo število vlakov, ki pasirajo
centrum mesta; železniške naprave, ki povzročajo
dim, bodo premaknjene na mestno periferijo. Projekt
ima še tudi to ugodno svojstvo, da se da postopoma
izvesti. Poleg že izvedenih nad- in podvozov je pro¬
jektirana naprava še naslednjih novih objektov: na
glavni progi zapad—vzhod trije cestni podvozi in se¬
dem železniških ter dva cestna nadvoza; na glavni
progi proti jug—glavni kolodvor sedem železniških
nadvozov in na obodni tovorni progi trije železniški
nadvozi. Sedanja ozkotirna samoborska proga sc
spremeni v dvotirno tramvajsko progo.

Reka Sava  je pred izvedeno regulacijo otežko-
čala in skoraj onemogočala razvoj mesta proti jugu,
ker je poplavljala prostrano mestno ozemlje. Z na¬
pravo nasipov in njih podaljševanjem ter z nasipa¬
njem nizkega terena se bo omogočila naselitev do
Save, kar regulačni načrt tudi predvideva. Na južno-
vzhodni periferiji je v mrtvem savskem rokavu pro¬
jektirana savska luka in zimovnik za ladje za pri¬
mer, da postane Sava plovna do Zagreba.

Razdelitev mestnega področja po na¬
menu  predvideva naravno največji del ploskve za
stanovanjske namene v gostem, srednjem in redkem
naselju; predvideni so še posebni predeli za vile,
zlasti pa je na široko uporabljen vrstni sistem (kuče
u nizovima), ki naj zlasti da svoj pečat vsemu no¬
vemu delu mesta med glavnim kolodvorom in Savo.
Te vrste, ki bi bile v bližini kolodvora petnadstropne
in bi se proti Savi postopoma nižale do enonadstrop¬
nih, bi imele smer jug—sever.

Glavni trgovski in poslovni predel je zamišljen tudi
še nadalje v okolici Jelačičevega trga. Industrija pride
na jugovzhod v bližino ranžirnega kolodvora in sav¬
ske luke, južno od aerodroma v Borongaju; ta name¬
stitev je ugodna z ozirom na glavno smer vetrov, na¬
dalje radi možne kanalizacije v bližnji glavni od¬
vodni kanal, kot tudi radi tega, ker je ozemlje dobro
povezano s tranzitnimi cestami, ranžirnim kolodvo¬
rom in savsko luko. Za nečisto industrijo je predvideno
ozemlje v južnem delu industrijskega ozemlja. Manjši
industrijski predel je predviden še v zapadnem delu
mesta. Obrtne delavnice in manjša čista industrija
se ne smejo postavljati v predelih z vilami, dočim
se lahko postavljajo v mešani zoni kot dvoriščne
zgradbe; ako pa take delavnice povzročajo ropot ali
smrad, ki bi občutno oviral stanovalce, se smejo po¬
stavljati le v predelih za industrijo.

Kapitol in Gornji grad kot historična dela Zagreba
naj bi obdržala svoj dosedanji značaj. Podrobno ob¬
ravnava ta predel posebna uredba o izvajanju regu-
lačnega in konzervatorskega načrta na historične dele
mesta Zagreba, ki ga je osvojil mestni svet zagrebški.

Vaška naselja, v kolikor njih ozemlje ni pritegnjeno
v regulačni načrt mesta, ohranijo svoj značaj in naj
se razvijajo na dosedanji način; ti kraji so Vuko-
merce, Kozari, Bogdani, žitnjak, Pctruševec in južni
del Gredic.

Gradbeni okoliši in zaščitni pas.  Me¬
stno ozemlje je nadalje razdeljeno na ožji in širši
gradbeni okoliš in na zaščitni pas. V ožji gradbeni
okoliš spadajo oni predeli, ki imajo v glavnem že
povsem urejeno cestno omrežje; za tako cesto ali
javno pot se smatra samo ona, ki je predvidena v rc-
gulačnem načrtu in kjer je že izvedena vsaj maka¬
damska utrditev, napravljena ulična kanalizacija in
položen vodovod. Vsako zemljišče v tem rajonu se
lahko uporabi kot stavbišče, če leži ob javni ulici ali
poti, urejeni v soglasju z regulacijskim načrtom in
če ustreza predpisom gradbenega pravilnika. Ožji
gradbeni okoliš je v primeri s širšim okolišem, od¬
nosno celotnim regulacijskim območjem zelo majhen.

V širši gradbeni okoliš spada ostalo ozemlje, name¬
njeno za bodoče izzidavanje mesta, kot to določa re¬
gulacijski načrt, in če bi sicer povsem ustrezalo zahte¬
vam za ožji gradbeni okoliš. Zemljišča v širšem grad¬
benem okolišu postanejo lahko stavbišča šele potem,
ko jih za taka proglasi mestna občina. S sklepom
mestnega sveta pa občina lahko odobri razširjenje
ožjega gradbenega okoliša, če interesent zaprosi za to
in odstopi občini brezplačno in bremen prosto vse
zemljišče, ki je potrebno po regulacijskem načrtu za
javne prometne namene in če po določilih mestnega
poglavarstva napravi na njem na svoje stroške vse
ceste in pota v makadamu, nadalje vso ulično kana¬
lizacijo in vodovodno napeljavo, pa tudi vse spoje z
obstoječim omrežjem cest, kanalizacije in vodovoda.
Občina pa tako prošnjo lahko zavrne, če bi bilo nje
upoštevanje protivno občinskim interesom.

V zaščitnem pasu naj se vzdržujejo obstoječi in na¬
pravljajo novi gozdi in zelenila; zemljišča se lahko
uporablja za poljedelske namene. V zaščiten pas spa¬
dajo med drugim prostori za pokopališča, vodovodne
rezervoirje in zaščitne površine ob vodovodu in aero¬
dromu. V kolikor ne bi bilo na škodo vzdrževanja
gozda, lepote okoliša in sploh kakega javnega inte-

186

KRONIKA

resa, lahko mestni svet dovoli v takem pasu gradnjo
posameznih rodbinskih hiš, bodisi vil ali malostano-
vanjskih hiš, vendar pa mora vsako zemljišče ležati
ob obstoječem javnem potu, imeti najmanj 2000 m*
površine in mora biti na vsakem mestu najmanj štiri¬
deset metrov široko. Gradnja gospodarskih stavb je
možna le na parcelah, ki merijo najmanj 5000 m 2 .
V zaščitni pas so uvrščeni zlasti prostrani deli gri¬
čevja na severni strani mesta; na nekaterih krajih so
predvideni tudi javni parki. Za južni del mesta je
vzdolž Save predviden obširen javen park, ki bo
zvezan s širokim zelenim pasom do glavnega kolo¬
dvora; ta pas bo podaljšek obstoječega širokega na¬
sada, razprostirajočega se od glavnega kolodvora proti
Jelačičevemu trgu. Ostalo javno zelenilo, namenjeno
odmoru, igri in športu, kot so otroška in šolska ter
športna igrišča, je razdeljeno po raznih mestnih pre¬
delih. Posamezne zelene površine bodo med seboj
povezane z drevoredi in sprehajališči v enoten sistem.

Gradbeni okoliš je razdeljen po svojem namenu
ali načinu zazidave v razne zone.  Osvojeno je na¬
čelo, da mora biti zlasti v gostem naselju v bodoče za¬
gotovljeno boljše presončenjc in zračenje blokov, kot
je v obstoječem strnjenem naselju. Regulacijski načrt
predvideva štiri glavne zone, in sicer: a) stanovanjske
zone v gostem naselju, v vrstnem sistemu, v srednjem
in redkem naselju ter v vilskih predelih; b) mešane
zone, kjer se lahko postavljajo stanovanjske in obrtne
zgradbe izven mestnega osrčja in v osrčju samem;
c) malostanovanjske zone in to na malih parcelah
bliže mestnemu osrčju in na velikih parcelah ob pe¬
riferiji; č) industrijske zone in sicer za čisto in ne¬
čisto industrijo. Za vse te zone je določeno v po¬
drobnem, kako in v koliko so zazidljive, kakšne so
minimalne parcelne izmere itd.

Ulična mreža  je osnovana na sistem trans¬
verzalnih in izpadnih cest, ki vežejo mesto z okolico.
Predvidene so glavne prometne mestne ceste na na¬
čin, da se promet ne zgoščuje na posameznih točkah.
Od prometnih cest so zlasti v južnem delu mesta
povsem ločene čiste stanovanjske ulice. Ena najvaž¬
nejših prometnih tranzitnih cest je pa projektirana
avtomobilska cesta v smeri vzhod-zapad, ki bo po¬
tekala tik ob glavni železniški progi ter tudi z želez¬
nico v istem nivelu, tako da jo ostale mestne ceste
nikjer ne bodo križale v nivoju. Nadalje so v južnem
delu mesta predvidene ob stanovanjskih blokih po¬
sebne zbiralne ceste, ki bodo ujele ves promet iz
stanovanjskih blokov in ga šele na daljše razdalje
dovajale na važnejše prometne ceste.

Uredba za izvajanje regulacijskega načrta vsebuje
tudi gradbeni program  za prvih 10 let, in sicer
napravo 26 prometno važnih cest (dočim je za ostale,
zlasti stanovanjske ceste, določeno, da jih izgradijo
na troške parcelantov po potrebi), 26 km kanalov in
vodovodnega omrežja na njih, gradnjo desetih osnov¬
nih, dveh meščanskih in ene obrtne šole, napravo
nove tržnice in razširjenje ene obstoječe, gradnjo
nove ribarnice, napravo enega manjšega kopališča,
enega velikega bazenskega in enega savskega kopa¬
lišča, gradnja dveh postaj za prvo pomoč, dveh sploš¬
nih in dveh dnevnih zavetišč za otroke, dveh gasilskih
postaj in dveh uradnih zgradb mest. poglavarstva. Na¬
dalje je v tem razdobju predvidena nabava 70.000 m 2
zemljišča za parke in sprehajališča, 100.000 m 2  za

igrišča in 12.000 m 2  za tržišča. Končno je predvi¬
deno podaljšanje obrambnega nasipa ob Savi in pre¬
ložitev potoka Kuniščak.

Finančni program  predvideva v teku prve
dekade izdatke za nabavo zemljišč in že obstoječih

objektov, in to:

za ulice in ceste.din 10,500.000 —

za javne zgradbe, tržišča, spre¬
hajališča itd.din 35,000.000'—

za objekte na prednjih zemljiščih din 18,500.000'—
za zemljišča, namenjena razširje¬
nju industrije ter kolonij malo-

stanovanjskih hiš.din 6,000.000'—

za teren, zlasti gozdove v zaščit¬
nem pasu in v okolici mesta . din 5,000.000'—

skupaj din 75,000.000'—

Od tega zneska odpade na vsakoletno budžetsko
leto din 7,500.000'—.

Uredba predvideva nadalje še določena zemljišča
za javne namene, ki se naj nabavijo v drugi, tretji in
četrti dekadi, kar bo treba vnesti v gradbeni in fi¬
nančni program označenih period.

Prečni profili bodočih glavnih cest so po zagrebškem
generalnem regulacijskem načrtu urejeni različno,
kot je pač predviden promet na teh komunikacijah.
Bodoča avtomobilska cesta vzdolž železnice ima do¬
ločeno širino 25 m pri takojšni izvršitvi, ki pa se bo
pozneje razširjala na 29 in končno na 35 m. Zadrska
ulica z dvotirno tramvajsko progo v sredini in loče¬
nimi vozišči na obeh straneh ima 30 m širine, njen
podaljšek pa 38'60 m, ker dobi še posebno zbiralno,
tedaj tretje vozišče. Obodna cesta ob projektiranem
savskem parku dobi 25 m širine, podaljšana Beo-
gradska ulica pa 30 m, odnosno 35 m, dočim ima v
zazidanem delu 20 m širine. Nekatere nadaljnje ši¬
rine cest so naslednje: Svctice in Borongajska po 28 m,
Varaždinska 30 m, Dubrovačka 32'50 m, Savska
južno od drugega podvoza 28'85 m in vzhodna obodna
cesta vzdolž industrijske proge 40 m.

Priprave, ki jih je Zagreb izvršil za sestavo svojega
regulacijskega načrta, so velike in segajo mnogo let
nazaj; saj se je mednarodna tekma za pridobitev ce¬
lotne regulacijske osnove izvedla že pred devetimi leti.
Njegov regulacijski odsek je zelo obsežen, njegovi so¬
delavci pa poznajo iz lastnih opazovanj tudi najno¬
vejše urbanistične napore in poskuse najrazličnejših
evropskih mest. Zagrebško regulacijsko ozemlje se
dalj časa ni izpreminjalo, dočim je Ljubljana pred
tremi leti pridobila mnoge, v regulacijskem pogledu
še nepredelane okoliše v svoje občinske meje ter je
nadalje interesirana tudi še na pravilni osnovi širše
svoje okolice, ki se hitro zazidava in naseljuje. Velik
plus je za Zagreb dejstvo, da je železniška uprava
osvojila in tudi izdelala železniški projekt, ki ga je
zagovarjala mestna občina, ter je šele na tej podlagi
bilo možno zasnovati regulacijo mesta. V Ljubljani
železniško vprašanje s strani železniške uprave še
ni dospelo tako daleč in je načelen sklep mestne ob¬
čine glede poglobitve prog sicer važna smernica za
obravnavo regulacijskega načrta, ki pa vendar še ni
isto, kar je Zagrebu znano že štiri leta glede njegove
bodoče železniške ureditve.

KRONIKA

187

f NOTAR VIKTOR SKRABAR

DR. FR. ST E L P

Notar Viktor Skrabar

Dne 12. julija 1938. je umrl v Ormožu javni notar
Viktor Skrabar, ki radi svojega delovanja kot raz¬
iskovalec arheološke preteklosti in konservator spo¬
menikov zasluži, da mu »Kronika slovenskih mest«
ohrani spomin. V

Rojen je bil dne 14. febr. 1877. v Ormožu in se je
po gimnazijskih študijah v Ptuju in v Gradcu po¬
svetil pravniškemu poklicu. L. 1903. je vstopil kot
kandidat v notarsko pisarno notarja Filafere v Ptuju
in do smrti ostal zvest notarski stroki. Samostojen
notar je postal najprej v Rogatcu, odkoder je prišel
nazadnje v Ormož, kjer je umrl.

Pravo zadovoljstvo in svoj drugi poklic, ki se mu
je posvetil z vsem ognjem, pa je našel notar Skrabar
v arheologiji, za katero ga je navdušil najprej usta¬
novitelj ptujskega muzeja prof. Fr. Ferk. Skrabar pa
za to stroko ni imel samo ljubezni, ampak predvsem
tudi strokovno znanje, ki si ga je pridobil in izpo¬
polnil pri prof. Bormannu, Gurlittu in drugih in po
pobudah svojih prijateljev arheologov, ki so raziska¬
vah preteklost Skrabarjeve rojstne Poetovione. Po¬
sebno tesno sodelovanje s sedanjim ravnateljem drž.

arheološkega muzeja v Splitu, dr. M. Abrainičem, daje
pečat njegovemu zrelemu delu kot raziskovalec in
znanstvenik. Izsledke svojih izkopavanj in raziskovanj
je priobčeval v glasilih avstr, arheološkega zavoda in
antropološkega zavoda na Dunaju, v Starinarju v Beo¬
gradu, v Časopisu za zgodovino in narodopisje v Ma¬
riboru in drugod.

Skrabar pa ni bil samo ljubitelj in raziskovalec,
ampak tudi praktik svoje stroke, o čemer priča nje¬
govo 35 letno delo kot lokalni spomeniški konservator
za Ptuj in okolico. Lahko trdimo, da se brez njegovega
budnega sodelovanja ni izvršilo nobeno urbanistično
ali spomeniško delo v Ptuju in da so vsi vidni uspehi
povojnega Spomeniškega urada v raziskovanju sred¬
njeveškega Ptuja v največji meri njegova zasluga.
Skrabar je bil čist tip konservatorja, kakor jih le
redko srečujemo.

Njegovo delo v kulturnem razvoju naših mest pa
dviga na posnemanja vredno višino posebno preselitev
mestnega muzeja v Ptuju v večje, primernejše in zgo¬
dovinsko pomembne prostore v biv. dominikanskem
samostanu. Pod njegovim nadzorstvom prirejeni pro¬
stori in nova, znanstveno in reprezentančno smotr¬
nejša ureditev muzejskih zbirk je postala pri nas
dolgo pogrešani zgled pravilno pojmovanega znan¬
stveno in tujsko-prometno polnovrednega lokalnega
muzeja. Enakovredna temu dejanju je tudi njegova
skrb za ohranitev dveh rimskih mitrejev na Hajdini
in na Bregu na mestu, kakor sta bila izkopana, s tem,
da so ju prekrili z zaščitnimi stavbami, kar zelo dviga
znanstveno in turistično vrednost teh spomenikov.

S polno pravico lahko imenujemo V. Skrabarja dru¬
gega ustanovitelja danes mednarodno znanega in pri¬
znanega ptujskega mestnega muzeja. V Ormožu se
je udejstvoval tudi kot član občinskega sveta in
budno sledil tujsko - prometnim in starinoslovskim
interesom tega mesta, s srcem pa je bil še vedno le
pri ptujskem muzeju in kljub pešajočemu zdravju
do zadnjega diha skrbel za njegov razvoj in napredek.
Ne vem, če se je v kakšnem njegovem sodobniku po
vojni utelesilo toliko nesebične ljubezni za to slavno,
lepo in kulturno zgodovinsko pomembno mesto kakor
v njem.

Podčrtati pa moramo nazadnje še eno potezo rajn¬
kega Skrabarja: Bil je po rodu, po vzgoji in prepri¬
čanju Nemec, čeprav se je v njegovih prednikih pre¬
takala tudi slovenska kri. Svojega narodnega prepri¬
čanja tudi nikdar ni zatajil, kljub temu pa je po vojni
svoje delo usmeril v sodelovanje s slovenskimi in
jugoslovanskimi strokovnimi tovariši in ti svoji smeri,
ki jo je uveljavil tudi pri političnem sodelovanju,
kolikor sc mu najraje sploh ni izognil, ter številnim
svojim prijateljem ostal do smrti iskren in zvest so¬
delavec. V zvestobi do vsega, kar dviga in plemeniti
človeka, kar služi napredku resnične kulture, ki je
v svojih pravih vrednotah vselej mednarodna in v
zvestobi do prave človeškosti je bil Skrabar velik
človek, ki je daleč presegal ozki okvir, v katerem se
največkrat razvija življenje naših malih mest. V na¬
šem razrvanem, bolestno ozkosrčnem času je Viktor
Skrabar uresničil svetal zgled pravega meščana.

Naj v miru počiva!

188

KRONIKA

IMENA VAŽNEJŠIH STAREJŠIH GRADOV NA
SLOVENSKEM NEKDAJ IN SEDAJ

IMENOS LOVSKO ZGODOVINSKA RAZPRAVA

(Konec.)

LEOPOLD PETTAUE11

KOROŠKA

Arnoldstein  - Podklošter  jz. od Beljaka. Ok. 1085.
do 1090. Arnoltesstein 1 ; 1106. castrum Arnoldestein
(Arnoldistein). 2  To je »Stein des Arnold« »Arnoldova
pečina, kamen«. Iz poročil je razvidno, da je obstajal
ta grad najmanj že 45 let prej, torej 1. 1061,--1062.
Priboril si ga je nazaj bamberški škof Oton. Iz raz¬
rušenega gradu je istega leta (1106.) osnoval samo¬
stan v čast sv. Juriju, »klošter«, čigar naziv je sprejel
pod njim nastali kraj, zato Podklošter.

Bleiburg - Pliberk.  1228. castrum Pliburch. 3  že zgo¬
daj so tod kopali svinec in še do nedavnega se je na¬
hajala tod topilnica svinca. 4

Grafenstein- Grabštajn  vz. od Celovca. Med 1135.
in 1144. Gravinstain 5 ; 1158. castrum Gravensteinc.'*
Vsekakor grofovska posest. 7

Griffen - Grebinj.  822. Criuina 8 ; ok. 1091. stabula-
ria curtis (pristava). Griuina 0 ; 1160. castrum Grivena
de antiquo (grad iz starih časov). 10  Ime je stsl. iz¬
vora, kajti od stvn. grif, grifan = Griff, greifen je
nemogoče zaradi v (u), ki je znan v najstarejših za¬
piskih; pa tudi drugod naletimo na slična imena, ki
spadajo nedvomno v slovansko besedišče. 11  Miklošič 12
si razlaga neko goro mons qui dicitur Grivinberg
(1161.) 13  od greben, čemur oporeka R. Muller 14 ; nje¬
mu je bližji stsl. krivu »kriv«, potemtakem krivina,
glasoslovno pa mu najbolj odgovarja stsl. grivina
»Hals- ali Armband«. Grad, ki ga obkrožuje skalovit
hrib.

Heunburg (Haimburg)  - Vovbre  sev. od Velikovca.
1103. VVillehalm de Hunenburch 15 ; ok. 1175. castrum
Hiinenburch. 10  Zanimiv primer, kako sta šla Nemec
in Slovenec pri imenovanju kraja svojo pot. Prvi je
ovekovečil v imenu spomin na Hune, drugi na Obre
ali Avare, s katerimi je imel večidel slabe izkušnje.
Nemec je kajpak zamenjal Hune z Obri, kar pa ta¬
krat ni bilo nič nenavadnega, saj čitamo v neki listini
iz 1. 843. 17 : Avarorum id est Hunorum regnum —
kraljestvo Avarov, t. j. Hunov. Možno je tudi, da tu
ne gre za določen narod, marveč se ime ozira splošno
na pogane-velikane, ajde »Riesen«; primer: Ajdovski
Gradec v Bohinjski dolini.

Hollenburg - Humberk  svzh. od Borovelj. (1126.)
1142. Svvickerus senior de Hollenburkch. 18  Ime po
votlinah, ki se nahajajo na južni strani grajskih
skal. 10  Hum lahko znači slov. holm, verjetneje pa se
mi zdi, da je le pokvečeni »hollen«. 20

Jauenstein - Juna,  juž. od Dobrle vesi. Ok. 1000.
comitium quod dicitur Junotal (grofija v Junski do¬
lini) ; 21  1002.—1018. provintia Juna 22 ; med 1086. do
1121. Wecelinus de Juno 23 ; 1106. Hadolt de Juna. 24
Verjetno keltskega izvora 25 ; rimska Jueuna. Grad je
stal na gori, ki se omenja 1. 1106. mons Ivnberch. 211
Naselbina se glede na goro in grad imenuje Podjuna,
od tod Podjunska dolina, dočim jo Nemec imenuje
Jauental.

Juuneck - Junek,  grad juž. od Dobrle vesi, kjer je
sedaj Sonneck-ževnek. 27  Ok. 1193. dominus Cholo de
Ivneke 28 ; 1267. castrum Jovnek. 20  Ime je istega po¬
rekla, kakor prejšnji, samo da je mlajšega nastanka.

Karnburg - Krnski grad.  888. curtis Corantana 30 ;
927. ad Karantan 31 ; 1178. civitas Karantana 32 ; 1251.
vila Chaerenpurch. 33  Kot središče političnega življenja
stare Karantanije v okolici starega Viruna in poznej¬
šega Gosposvetskega polja — ustoličenje koroških
vojvod! — je izšlo ime pokrajine kot skupno ime za
deželo Koroško — Karaten. Ime izvira od kelt. carant
»prijatelj, sorodnik«, od katerega se izvajajo številna
krajevna in osebna imena. Karantanci, Karntner, Ko¬
rošci so torej ljudstvo, ki so med seboj prijatelji ali
sorodniki. S tem odpadejo vse druge razlage, kakor
n. pr. Gorotan (Korotan) »gorata dežela«, keltski
čarno »rog« itd. 34  Krnski grad je bil kraljevska re¬
zidenca, palača (palatium), kjer je začasno prebival
vladar. Upravljal jo je palatinski grof. Na Koroškem
sta bili dve taki rezidenčni zgradbi: Krnski grad in
Blatograd. 35

Klagenf urt - Celovec.  Med 1193. in 1199. forum
Chlagenfurt 30 ; 1252. civitas et castrum Klagenfort. 37
Razlag za to ime je veliko. Ena izmed starih je ona
od Claudii forum, tudi Claudenfurtum »Klavdijev
trg, brod«, fabrikat nekega humanista. 38  Ker je ležal
Stari Celovec (Alte Klagenfurt) severneje od današ¬
njega, onstran Gline, so pisali od Megiserja dalje (zač.
17. stol.) Glanlurt »Furt an der Glan« — »brod ob
Glini« 30 ; toda med 150 krajevnimi imeni, ki jih na¬
vaja Forstemann 40  na — furt, jih je komaj pet, ka¬
terih določilna beseda je rečno ime. Nadaljnji raz¬
iskovalci tega imena vzamejo za deblo klag; Muller 11 :
»Furt der Klage« — »brod tožbe, tarnanja«; Schei-
niggu 42  se zdi, da tiči v imenu staronemško osebno
ime Klago, medtem ko izvaja Celovec od cčl (integer),
češ da je Celovec terra integra, to je trdna, suha zem¬
lja, kjer je možna naselitev v nasprotju z močvirno
okolico, ki je neprikladna za prebivanje. 43  Obširno se
je bavil s tem Lessiak, 44  ki spravlja ime v zvezo z mito¬
loškim bitjem Klag, Klaga (od klagen »tožiti, tar¬
nati«), demonsko žensko, kajti po ljudskem prazno¬
verju so vodni prehodi prebivališča pošasti in nesrečo
prinašajočih bitij; taka so: pri Štajercih »Nachtahnl«
ali »Lahnwaberl«, pri Korošcih »Todin«, na bavarsko-
avstrijskih tleh pa Klagenmutter ali Klagevveiblein,
tudi Klaga, Klag. Prav tako ima po Lessiaku slov. Ce¬
lovec, ki je imenska tvorba 18. stol., starejši Cviljovec
(od cviliti, tožiti »klagen«), svoje ime po cvilji »Kla-
geweib«, tako da se obe imeni, nemško kakor sloven¬
sko, po pomenu skladata. Lessiakovemu mnenju se
je pridružil tudi Nahtigal (Cviljavec). 45  Zaradi imena
Celovec je polemiziral na dolgo in široko ter v ostrem
tonu, zlasti z Lessiakom, L. Pintar 4 ' 1 : da je cvilja
»Klage«, povodna nimfa, za lase privlečena; zanj je
Celovec Cvolovec ali Stvolovec »s trstjem, rogozjem

KRONIKA

189

in podobnim močvirnim rastlinjem poraščen kraj«.
Pa se je spet oglasil Ramovš- 17  — opozarjam na ana¬
logijo pri imenu Ljubljana (Kronika V., št. 1)— da
je ime glavnega mesta Koroške, Celovca, bržčas
predslov. izvora; gre naj za neki rom.-keltski koren,
od katerega se da razložiti prav lepo nem. Klagenfurt;
opira se na Oštirjevo 18  domnevo, ki išče v »cel« imena
Celovec tuj koren, isti kakor n. pr. v Celeia (Celje).

Moosburg - Blatograd  sz. od Celovca. 880. Mosa-
burch, castrum munitissimum palude impenetrabili
vallatum —- zelo utrjen grad, obdan z močvirjem, v
katerega ni moči vdreti' 8 ; 888. urbs Mosaburc 50 ; 1150.
castrum de Mosburhc. 51  Bil je, kakor že omenjeno,
drugi kraljevski rezidenčni grad na Koroškem, še so
vidne grajene preostaline nekdanjega gradu. 52  Kakor
skalnat in strm hrib, tako je i težko dostopno moč¬
virje izborno služilo v obrambne svrhe. 52a

Osterivitz (Hoch-)  - Ostro vica  vzh. od št. Vida ob
Glini. 860. curtis Astaruuica 33 ; med 1106. in 1124.
Osterwitz. 54  S tem mogočnim, naj lepšim gradom na
Koroškem, ki je v 16. stol. do tal pogorel, pa bil še
z večjim sijajem obnovljen, 55  moremo primerjati le
malo srednjeveških gradov zapadne Evrope. Grad nosi
pečat slov. nomenklature. Po ostrem vrhu, hribu,
Ostrovici, na katerem je zgrajen, da obvlada bližnjo
in daljno okolico. 58

St. Pavel-št. Pavel  v Labodski dolini. Med 1085.
in 1091. ecclesia (et castrum) beati Pauli apostoli —
cerkev (in grad) blaženega apostola Pavla. 57  Tudi
svetniška imena so v krajnih imenih pogosta. Vezana
so vselej na eksistenco cerkve v dotičnem kraju —
pa najsi je samo kapelica.

Ras  - /lož 58 , grad jz. od Sv. Jakoba v Rožu, ali bolje
Podgrada. Med 1143. in 1160. Rudbertus de Raz 58 ;
1171. castrum Rase. 80  Ime je zelo staro, po pokrajini
in kraju, ki se kot Rasa 1. 875.—883. 01  prvič javi. Od
kod to ime? Je v zvezi z rožami? že 1177. se omenja
za Rož vallis Rosarum »Rožna dolina« 82  in 1227. Ras-
tal 03 ; zato je prostonarodna razlaga, ki spravlja izvor
imena Rož od rož v zvezo s Turki, ki so k. 15. stol.
pridrveli na Koroško in videli tod zgodaj spomladi
obilico rož, zakasnela. 83  C. Oblak 05  je mimogrede na¬
mignil na stsl. rožije »grmičevje«, drugi od rog. 08  Naj-
novejša razlaga je ta, ki išče v imenu slov. besedo
raz »iztrebljen, požgan ali izsekan kraj v gozdu«. 07
Lessiak 88  uvršča to ime v predslovenski jezikovni za¬
klad, pri čemer se opira na podobna krajevna imena
daleč na zapadu Nemčije, v krajih, kamor ni bil
nikdar prodrl slovanski živelj! Vprašanje je drugo:
ali je v krajevnih imenih, ki jih navaja Lessiak, isti
koren, kakor v imenu Rož? Na to naj odgovore filo¬
logi. — Ljudstvo imenuje ta grad v Turnah, zaradi
obeh obrambnih stolpov, ki sta še ohranjena. 88

Roseck  - Rožek.  1171. Rudolfus de Rasek 70 ; 1253.
castrum Raseke. 71  Najstarejši kraj imena Rož — med
875. in 833. locus, qui dicitur Rasa 72  — bo treba vse¬
kakor iskati v Rožeku, ali bolje Fari, kakor naziva kraj
tamošnje ljudstvo. 73  Pisec Življenja in sveta 74  vidi v
tem imenu slov. razsek, sorodno: krčevina, laz, no-
vina, prelog, trebež, krčevina, v drugi vrsti šele raz
»posekovje« in nem. Eck. K temu pripominjam, da je
bil Rudolf iz Rožeka ustanovitelj tega gradu in sicer
sin Ruperta iz gradu Roža. 75  Znano pa je, da se ime
rodnega gradu kaj rado prenese drugam, na novo
grajsko prebivališče. Ker pa sta imenovana gradova

stala razmeroma blizu skupaj, je bila na mestu ne¬
znatna imenska razlika. Tako si razlagam -ek v Ro¬
žeku. (Prim. Juna, Junek.) S tem nikakor ne zani¬
kujem možnosti, ki jo uvideva pisec žisa. Glede do-
ločilne besede pa velja vse to, kar sem navedel pri
imenu Ras - Rož.

Stein - Kamen  blizu izliva Krke v Dravo. Ok. 970.
predium (posestvo) Stein 78 ; ok. 994. castellum Stein. 77
Ime samo govori.

Villach - Beljak.  878. pons (most) Uillah 78 ; 979.
curtis et castellum Fillac. 70  Verjetno, da je bilo tudi
to ime spočetka ime pokrajine, in sicer področja med
Dravo in spodnjo Ziljo. 80  Ime od slov. bel že zaradi
tega ne more biti, ker bi moralo nemško ime dati
Vellach ali Fellach, nikoli pa Villach. Stara je dalje
razlaga od Villa aquae »kopališče«, torej iz rimske
dobe. 81  Bo pač tudi tu veljalo keltsko poreklo, kakor
pri mnogih naših večjih krajevnih imenih, zlasti na
Koroškem — ne da bi s tem hoteli podpirati kelto-
manijo — kajti našel se je 1. 1910. kamen z rimskim
napisom, kjer se omenja statio (postaja Bilachinien-
sis, ki jo Eggcr 82  lokalizira med Beljak in Podklo-
šter. Poleg tega se marsikatero keltsko krajevno ime,
tudi osebno — celo za Koroško imamo tak primer —
začenja z Bil-. 83

Volkermarkt - Velikovec.  Med 1105. in 1126. Volchi-
mercatus 84 ; 1239. castrum Volchenmarcht. 85  Starejša
razlaga je precej naivna; gre za nem. voliig »popoln«,
slov. pa velik, veliki, glavni trg, kjer se skoraj vse
hiše pečajo s trgovino, torej »ein volliger Markt«
Volkermarkt. 88  K temu je doprinesla svoj delež ne¬
dvomno lat. oblika, ki je bila splošno sprejeta: Genti-
forum »trg ljudstva«. 87  Pisec »Velikega trga« računa
malo pozneje na osebno ime Volkel ali Volckl — žal
ne more najti nobenega plemiča takega imena. 88  V
resnici pa gre tu za nem. osebno ime Volcho ali Folko,
na katero je naslonjen slov. Velikovec iz star. Bolko-
vec ali Blekovec, kakor se je ime še pisalo k. 18. stol. 88
Za čudo gre Lessiak 80  še dalje in upošteva možnost
iz slov. osebnega imena Boliko (Boljko); ne more pa
najti nobenega podobno se glasečega krajevnega ime¬
na na slovenskem jezikovnem območju. Sočasno z
obliko Volchimercatus srečamo ta kraj z označbo
Forum Judeorum »Judovski trg«. Ne vemo pa, ali je
to ime prvotno, ali je bil mišljen samo del tega kraja,
židovska četrt. Ker naletimo pri Beljaku neposredno
poleg Volkendorfa na Judendorf, se Lessiak 81  vpra¬
šuje: ali je bil Volcho židovsko ime?

Wildenstein - Bildenštajn  pri Galiciji v Podjunski
dolini. 1154. castellum VVildenstain. 82  Divje razme¬
tano skalovje — zraven gradu šumi mogočen slap —
je dalo temu viteškemu gradu svoje ime. 93

ZAKLJUČEK

Krajevna imena, kjer tvorijo grajska imena le po¬
sebno skupino, so pomenljiva za zgodovino, zlasti za
kulturno zgodovino. Važna so predvsem tam, kjer
so drugi zgodovinski viri, n. pr. pisani, skopi, redki
ali jih celo ni. Tako n. pr. govore o narodih, ki so pre¬
bivali na določenem ozemlju ter izginili z zgodovinske
pozornice, prišli pa so drugi. Ime je pogosto ostalo, le
da ga je prišlek druge narodnosti prikrojil svoji iz¬
reki in pisavi. Pa tudi razvoj jezika kakega naroda se
kaže v krajnih imenih — tem točneje, čim pogostejši

190

K R O N I K A

so dokumenti v časovnih presledkih. Tem pomembneje
je to za Slovence, ker so sicer pisani spomeniki na¬
cionalnega jezika v srednjem veku tako redki. Nič
zato, če so imena ohranjena v nemških listinah in
prikrojena glasoslovju germanske jezikovne zakono¬
daje; so še zmerom bližja izvoru in tako pomenu
kakor pa mnoga današnja slovenska krajevna imena,
ki imajo za seboj večstoletno tradicijo.

Dejali smo že, da je bilo zlasti 19. stoletje usodno
slovenski bitnosti; germanizacija tedaj ni prizanesla
niti našim krajnim imenom. Po drugi strani pa je
dalo tedaj narodno prebujenje med Slovenci nekate¬
rim našim večjim krajevnim imenom narodno obe¬
ležje. Najširše so bile meje slovenskega ozemlja sredi
9. stol.: daleč na vzhod, zapad in sever je segal slo¬
venski živelj v prvih stoletjih po svoji naselitvi. Mnoga
krajna imena so še danes živ dokaz o nekdanji slo¬
venski zemljepisni razsežnosti — dejstvo, ki ga v la¬
tinskem ali nemškem jeziku pisani spomeniki le
podvoje! Krajevna imena so kričeča kontrola med
sedanjostjo in preteklostjo!

Tujemu doseljencu je morfološka pestrost slovenske
zemlje dajala dovolj priložnosti, da je mogel postav¬
ljati gradove kot obrambne zgradbe: ali bi mogla na¬
stati po Slovenskem grajska imena na -berg, -eck,
-fels, -stein brez goratih predelov Koroške, Kranjske
ali štajerske? Le malokatero naše grajsko ime po¬
znamo, ki mu osnovne besede ne tvori eden izmed
navedenih izrazov; nobenega teh imen ni, ki mu ne
odgovarja značaj talne zgradbe, neposredne ali oko¬
lice, kjer je stal grad.

Dotaknil se bom niza problemov, ki čakajo vse¬
kakor še kritične študije. Utrdbe na strateških krajih
pozna že neolitska doba. Slovenci so ob svoji nase¬
litvi nazvali zidane preostaline gradišče; veliko takih
krajnih imen poznamo. Sem pa tja so na razvalinah
ali v bližini teh predslovenskih zidav nastali dvorci
zgodnje slovenske in za njo frankovsko-nemške dobe.
Tem slede pravi srednjeveški gradovi »burgi«; tudi
ti so morali marsikje nastati na osnovi starih gra¬
dišč, kajti sicer bi jih slovensko ljudstvo ne moglo
nazivati ponekod Gradišče. Ni vsak srednjeveški grad
z vsem svojim bistvom nastal mahoma; najstarejši
gradovi so v teku stoletij zelo menjavali svoje zu¬
nanje lice. Zato ni čuda, da se kak grad spočetka
imenuje munimen, tudi urbs, civitas, dalje castellum,
končno castrum, ali pa je n. pr. krajno ime Dvor
ostalo, medtem ko se je dvor že zdavnaj spremenil
v grad. Tak razvoj označb lahko zasledujemo v zgo¬
dovinskih zapisih.

Ali so gradišča iz predslovenske dobe imela kaka
specialna imena? Kako je bilo v tem pogledu z zgod-
njesrednjeveškimi dvorci? V listinah se javljajo dvorci
(curtis, Hof) redko s samostojnim imenom, n. pr.
Nivnhovun, češčeje pa se imenujejo po krajevnih
imenih, po vaseh, naselbinah, v katerih območju so na¬
stali. Vasi so v teh primerih starejše od dvorcev. Pri
vsakem grajskem imenu bi bilo kajpak potrebno
prepričati se, ali ga ni doseljeni plemič prinesel iz
svoje domovine, dasi lahko popolnoma ustreza kraje-
pisju nove domovine. Kaj je v primeru, kjer je graj¬
sko ime več ali manj točen prevod slovenskega kraj¬
nega imena? Katero ime je starejše? Kdo je prevajal?
Isti vzroki lahko ustvarjajo ista imenovanja samo¬
stojno — torej ne pod vplivom druge etnostne skupine.

Toda tam, kjer se pojavi v dobi nemškega gospodstva
grajsko ime s slovenskim imenom, nas napotuje v
nova razmišljanja. Ni to zgolj dokaz, da je bil tod
slovenski živelj starejši od tujerodnih doseljencev;
to neizpodbitno drži. Ali ni bil morda tod že grad slo¬
venskega plemiča, ki so ga dohitele nove, zapadno-
evropske uredbe?  Prišlek se je, prišedši med Slovence,
naselil ravno tam, kjer se je bil stoletja pred njim
Slovenec, kajti plodne zemlje je bilo za oba dovolj.
A v smislu novih institucij je predstavljal politični
faktor izključno novinec; domačin, slovenski plemič,
le tedaj, če je sprejel germanske novotarije, čim se
je temu podvrgel, si je lahko s privoljenjem svojega
vrhovnega gospoda, sprva vladarja, pozneje deželnega
kneza, zgradil grad in ga imenoval po kraju, kjer je
prej gospodaril. Torej grad s slovenskim imenom, ki
ga je postavil slovenski plemič v času germanizacije
slovenske zemlje.  Da pa je bila tudi nemška gospoda
vešča deželnega jezika, kaže primer najpomembnej¬
šega koroškega vojvode, Bernarda Spanheima (1202.
do 1256.), ki je na Koroškem 1. 1227. pozdravil Ulrika
Lichtensteinskega v slovenskem jeziku. Tem pomemb¬
nejše, ker se je rabila slovenska govorica celo ob tako
svečanem trenutku, kakor je bil sprejem nesmrtnega
pevca. Zato: grad s slovenskim imenom, povzetim od
bližnjega slovenskega kraja, je lahko postavil tudi
Nemec.

Posebno pozornost bo treba posvetiti zlasti imenom
gradov, katerih določilna beseda je ime kake živali,
n. pr. lev, tur, zmaj; sokol, ščinkovec. Od kod ime
živali v grajskem imenu? Nekatere živali so se lahko
zadrževale v okolici gradov v večjih skupinah in so
se zatorej gradovi po njih imenovali. Da je bilo tako
ime kot označba za rodni grad lahko prineseno s seboj
v tujino, smo že omenili; v takih primerih je bilo
malo verjetno, da bo ime novega gradu odgovarjalo
resničnim krajevnim razmeram. Da pa bi bil n. pr.
pravcati lev vzrok pri imenovanju gradu, najsi doma
ali v tujini, si pač ne moremo misliti! Ako ne gre tu
za osebno ime Leo, Leon (n. pr. Leonstein), ne kaže
drugega, kakor da mislimo na heraldično figuro, po
kateri je grad dobil svoje ime; grad je tedaj mlajšega
nastanka nego tozadevni grb. Predvsem velja to za
gradove, zgrajene od 12. stol. dalje, veka, ko je bil
viteški stan zelo čislan, saj so se dale celo kronane
glave poviteziti. Vsak vitez pa je imel svoj grb — po¬
gosto je bila v njem upodobljena kaka žival ali samo
nje del — po katerem se je ločil od drugega viteza,
kar je bilo zelo potrebno zlasti na turnirjih, viteških
igrah, žival v grbu je predstavljala namišljeno last¬
nost vitezovo, vsaj onega, ki je podobo v grbu zasno¬
val; tudi indijanski totem ima podoben značaj: v
njem se zrcali lastnost, sposobnost, ki se je je bil
Indijanec posebno priučil v borbi z naj večjo učite¬
ljico — naravo, če pa se ime zelo starega srednjeve¬
škega gradu krije s podobo živali v svojem grbu, tedaj
lahko domnevamo, da je heraldična figura za razisko¬
vanje grajskega imena, za njegovo starost, samo dru¬
gotnega pomena: starejše je ime gradu, mlajša pa
podoha v grbu. (N. pr. Auersperg - Turjak na Dol.,
gl. Kroniko V., št. L)

• Okrajšave.

A. f. sl. Ph. =  Archiv fiir slavische Philologie.

Car. =  Carinthia.

Carn.  = Carniola.

KRONIKA

191

Gradivo  = Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v
srednjem veku.

Jaksch MC  = A. v. Jaksch, Monumenta historica duca-
tus Carinthiae.

LZ  = Ljubljanski Zvon.

Opombe.

1  Jaksch MC 111. št. 467. 2  Gradivo IV. št. 13, Jaksch

MC III. št. 53«. - * Gradivo V. št. 473, Jaksch MC IV.
št. 1946. Po Jakschu je starejše ime za Bleiburg - Pliberk
Livpicdorf, ki se omenja že ok. 994. (MC III. št. 176),
medtem ko se zdi Fr. Kosu (Gradivo II. št. 517), da je
to najbrže vas Lipje na Koroškem nasproti Kamnu blizu
izliva Krke v Dravo. 4  Wutte, Aus Bleiburgs Geschichte.
Car. 1928., 82. 5  Gradivo IV. št. 127, Jaksch MC I. št. 78.

— 0  Gradivo IV. št. 373, Jaksch MC I. št. 201. - - 7  Na Ko¬

roškem imamo precej krajevnih imen, sestavljenih iz Gra-
fen-: Grafenau, -bach, -berg, -dorf, -hof, -stein. — 8  Gra¬
divo II. št. 70, Jaksch MC III. št. 10. 9  Gradivo III.

št. 395, Jaksch MC III. št. 496. — 10  Gradivo IV. št. 400,
Jaksch MC III. št. 1004. 11  Gl. R. Miiller, Kleine Beitrage

zur altkarntnischen Ortsnamenkunde. Car. 1891., 144. —
12  Slavische Ortsnainen aus Apellativen, št. 125. — 13  Zahn
UV 1. št. 460. — 14  N. o. m., 145. — 15  Gradivo IV. št. 7.
Jaksch MC III. št. 516. — 1,1  Gradivo IV. št. 562, Jaksch
MC III. št. 1132 k >1170—1180«. 17  Gl. Lessiak, Die

kširntnischen Stationsnamen. Car. 1922., 6. — 18  Gradivo
IV. št. 177, Jaksch MC III. št. 749. - 19  Steph. Singer,

Kultur und Kirchengeschichte des unteren Rosentales.
Kappel 1934., str. 255. — 20  Nasprotno pa je Nemec, ne
zavedajoč se, kaj pomeni holm, imenoval n. pr. Holm,
kakor se je verjetno nekoč zvala Šmarna gora pri Ljub¬
ljani, Cholmberg (1314.), pozneje Kalilenberg. Gl. Jos.
Novak, Šmarna gora. Ljubljana 1928., str. 7. — ■ 21  Gradivo

II. št. 532, Jaksch MC III. št. 189 k >c. 995. — c. 1005.«.

22  Gradivo III. št. 11, Jaksch MC III. št. 205. 23  Gra¬
divo III. št. 383, Jaksch MC III. št. 482. 24  Gradivo IV.

št. 15, Jaksch MC I. št. 40. — 25  Lessiak, n. o. m., 99.

2,:  Gradivo IV. št. 20, Jaksch MC III. št. 535. - 27  Gradivo

IV. str. 430, op. 6.; Jaksch MC IV. register, str. 923. —
28  Gradivo IV. št. 855/XVII, Jaksch MC III. št. 1426/XVII.

— 29  Jaksch MC IV. št. 2921/XIV. 39  Gradivo II. št. 290,

Jaksch III. št. 57. — 31  Gradivo II. št. 368, Jaksch III.
št. 89. 32  Gradivo IV. št. 610, Jaksch MC III. št. 1244.

— 33  Jaksch MC IV. št. 2466. — 34  Miiller, Karnten. Car.

1893., 82—90; Lessiak, n. o. m., 96 97. 33  Steph. Sin¬

ger, Kultur und Kirchengeschichte des oberen Rosentales.
Kappel 1935., str. 22. 3,1  Gradivo IV. št. 855, Jaksch MC

III. št. 1412. 37  Jaksch MC IV. št. 24 95 . 38  Car. 1893.,

180. — 39  Car. 1816., 21; 1893., 180. - 49  AItdeutsches

Namenbuch. 41  Car. 1893., 179—185. 32  Car. 1901.,

21. 43  A. f. sl. Ph. XXVII, 146. 44  A. f. sl. Ph. XXVII,

412—424, XXXII, 183—189; Car. 1922., 62—65 (posebna
izdaja). 45  Carn. n. v. VII, 155, 181 182. 49  A. f. sl.
Ph. XXVI, 635—640, XXVII, 420—434, XXXI, 382 393;
LZ 1914., 374—377, 459- 465, 498- 505, 563- 571; 1915.,
24 31, 66—72, 131 135, 211 217. 47  Historična gra¬
matika II, 138- 139. 48  Razprave I, 298. 49  Gradivo

II, št. 259, Jaksch MC III. št. 43. 59  Gradivo II. št. 285,

Jaksch MC III. št. 54 56. 51  Gradivo IV. št. 267, Jaksch

MC III. št. 900. 52  Singer, n. o. m., 22. — 5 *a Poznamo

še en grad takega imena: 864 castrum Chezilonis (Kocljev
grad, prvotno Pribinov grad, civitas Priwinae) noviter
Mosaburc vocatur ob reki Zali na Ogrskem (Gradivo II.
št. 195), kot munimen (utrdba) pa že ok. 840. (Gradivo
II. št. 125). Je to najstarejši zgodovinsko izpričan grad z
oznako burg na širšem, nekdanjem slovenskem ozemlju.

53  Gradivo II. št. 172, Jaksch MC III. št. 27. 54  Gra¬

divo IV. št. 22, Jaksch MC III. št. 539 k >1. 1107. - ok.
1120.«. — 55  Gl. Car. 1908., 84—85. — 59  Podobna grajska
imena so: Ojstrica na Štajerskem ter Osterberg in Schar-
fenberg na Kranjskem. (Gl. Kroniko V., št. 1.) — 57  Gra¬
divo III. št. 376, Jaksch MC III. št. 488 k »1090«. 58  Gra¬

dova Rož in Rožek sta imela skupen matični grad. Gl.
Singer, n. o. m., 57 d. 39  Gradivo IV. št. 192, Jaksch MC

III. št. 7 66 . 89  Gradivo IV. št. 528, Jaksch MC III.

št. 1144. 81  Jaksch MC III. št. 38. — 82  Gradivo IV.

št. 605, Jaksch MC III. št. 1236. 83  Gradivo V. št. 456,

Jaksch MC IV. št. 1927. — 84  Singer, n. o. m., 5. — 85  Gl.
življenje in svet XXIII, 315. 88  Singer, ravnotam.

87  Gl. življenje in svet, n. o. m. 88  N. o. in., 89 90.
89  Singer, n. o. m., 58—59. — 79  Gradivo IV. št. 527,

Jaksch MC III. št. 1143. 71  Jaksch MC IV. št. 2541.

72  Jaksch MC III. št. 38. — 73  Upravičen je sklep E. Klebla
(Zur Geschichte der Pfarren und Kirchen Karntens. Car.
1926., str. 9), da je fara Ras, ki se omenja 1. 1106. (Gradivo

IV. št. 20, Jaksch MC III. št. 535) fara Rožek na Koroškem,
ne pa Razbor (Rasswald) pri Slovenjem Gradcu na šta¬
jerskem, kakor so mislili Zahn, Jaksch in Fr. Kos v svojih
listinskih zbirkah. Da pa se omenjeni podatek iz 1. 1106.
ne more nanašati na Sv. Jakob v Rožu, je razvidno iz
dejstva, da se je tod še sredi 12. stol. nahajala samo ka¬
pela: capella sancti Jacobi, quae sita est in provincia que
Rase dicitur. Gradivo IV. št. 640, Jaksch MC III. št. 1269.
Zato je plebanus Johanes de Rase iz 1. 1169. (Gradivo IV.
št. 501, Jaksch MC I. št. 258, rožeški župnik. Tudi ime
Fara za Rožek da misliti. — 74  XXIII., 315. 75  Singer,
n. o. m., 60. — 78  Gradivo II. št. 438, Jaksch MC III. št. 138.

77  Gradivo II. št. 517, Jaksch MC III. št. 176 k »993. do
ok. 1000.« 78  Gradivo II. št. 248, Jaksch MC III. št. 41.

— 79  Gradivo II. št. 467, Jaksch MC III. št. 150. — 89
Lessiak, n. o. m., 56—57. - 81  Car. 1816., 21. 82  Friih-

kristliche Kirchenbauten im sudlichen Noricum, 96. —
83  Gl. Lessiak, n. o. m., 57. 84  Gradivo IV. št. 11, Jaksch

MC III. št. 521. 83  Gradivo V. št. 706, Jaksch MC IV.

št. 2 1 72 . 88  Car. 1816., 22. — 87  Car. 1845., 24. —

88  Car. 1819., 37. 89  Pintar. LZ 1915., 319; Ramovš.

Ilist. gram. II., 159; Lessiak, n. o. m., 67 . 99  Ravnotam.

91  Ravnotam, 67- 68. 92  Gradivo IV. št. 335, Jaksch

MC III. št. 1377/V. 93  Car. 1818., 23.

Popravki

k razpravi »Imena važnejših starejših gradov na Sloven¬
skem nekdaj in sedaj«, Kronika V., št. 2.

Str. 107. desno, 25. vrsta od zgoraj, beri: »land- na¬
mesto »lond-.

Str. 107. desno, 27. vrsta od zgoraj, beri: lgg namesto
loga.

Str. 108. levo, 5. vrta od zgoraj, beri: Kovačičeva na¬
mesto Kovačevičeva.

Str. 109. levo, 22. vrsta od spodaj, beri: P-htuj-i, namesto
Petujb.

POPRAVKI

V 2. štev. Kronike v članku »Dr. Anton Korošec —
častni meščan ljubljanski«, kjer je podpisan za ves članek
Silvo Kranjec, se je vrinila pomota. Prvi del v drobnejšem
tisku je govor g. župana dr. J. Adlešiča na seji mestnega
sveta, drugi del članka v večjem tisku pa je napisal
g. Silvo Kranjec.

*

Zaradi pomanjkanja prostora bo izšla »Naša Kronika«
v prihodnji številki skupaj za 3. in 4. številko.

» Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Stele, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna, pred¬
stavnik France Štrukelj, za uredništvo, upravo in inseratni del odgovoren Pavel Debevec. — Ponatis člankov in slik
dovoljen samo s pristankom uredništva. Rokopisi se ne vračajo.  » Kronika « izhaja  4 krat na leto in stane za vse leto
din 80 '—, za pol leta din  4 0'  , za četrt leta din  25'—. Za inozemstvo din 100' . Posamezna štev. stane din 30'
Naroča se: Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

192

KRONIKA

KURIVO

SODOBNOSTI

Mesina plimam® ljubljanska

Meščan, ki živi z duhom časa, upo¬
rablja za kuho in peko, likanje, pranje
ogrevanje vode, centralne in druge
kurjave enako kakor tudi obrtnik za
lotanje, varjenje, sušenje itd. - le plin!

Resljeoa cesta št 28 Telefon ši. 43*21

biblioteka UNIVERZE

V Llubljani