. XIII. tečaj
12. zvezek
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S posebnim blagoslovom
Njih Svetosti papeža Leona XIII.,
Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda
vreja in izdaja
I*. Staninlav Škrabec,
mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
Vsebina 18. zvezka.
Življenje sv. Leonarda Portomavriskega
XIX. pogl. Čudeži po sinerti. Rlaženik — Svetnik .	.	.	3S3.
Sveti roini venec. Žalostni del. V. Ketcri je za na« križan bil.
1.	Drevo «v. križa in sad njegov v predpodobah ....	362.
2.	Čudoviti prizori ob smerti Jezusovi .	.	.	.	.	.	365.
3.	Slava svetega križa......................................... 368.
4.	Marija, žalostna mati..................................... . •	369.
6 Križev pot....................................................371.
Sv. Tomaža Akvinskega Razlaganje.Gospodove molitve „Očeuaš.“
29.	Ako ne odpustimo svojim dolžnikom, tudi nam ne bo odpuščeno 374. VII. Sosta prošnja: In ne vpeljaj na« v skušnjavo.
30.	Kaj je skušnjava................... ....	376.
31.	Skušnjav trojni vzrok. Pervi je lastno meso . '	.	.•	.	376.
32.	Drugi vzrok skušnjav je hudič .	.	.	.	.	.	376.
33.	Tretji vzrok skušnjav je svet .	.	.	.	.	.	377.
34.	Kako se skušnjav	rešimo..................................... 377.
Vlil. Sedma prošnja: Temuè reši nas hudega.
35.	liog rešuje na štiri načine od zopernosti tega sveta .	.	878.
Vsakdanji kruli. 12. Za mesec december — gruden ....	380.
Greli.................................................................. 382.
Priporočilo v molitev.................................................. 384.
9
V GORICI.
Hilarijanska tiskarna.
_____________________________1894._____________________________
Izhaja v nedoločenih obrokih, Velja cel tečaj (12 zvezkov)70 kr.
Nekoliko slovenske slovnice sa poskušajo.
(Dalje.)
Proklitike (to je breznaglasni predlogi in pr e in ne) pote-zajo naglas h sebi v primerih kaker: premia’dò, prem la’da (dv.),' p r e m 1 a’ d ì, i z c è’ 1 a, iz g à r’ d a, iz lé’ pa,1) n e-s 1 a’ n ò, n e d o ,1’ ž à n, na d r 6’ b n ò, prek a’ s nò, n a 1 a’ li-k ò, na t al n k o, p r e š i’ b à k, p r e te’ ž à k itd. V določni o-bliki imajo ti in večinoma tudi drugi pridevniki vedno na per-vem t. j. korenskem zlogu ’ : 1 è’ p i, 1 è’ p a, 1 è’ p ò ; d r 6’ b n i, d r .6’ b n a, d r ó’ b n ò ; s v i’ 11 i, s v i’ 11 a, s v i’ 11 ò, à r d é’ č i, rii m è’ni, žele’ni’), b o’ ž j i (le v zvezah : bò’zjì grob, b o’ ž j i p 6* t) itd. Prav tako v kratkem komparatiyu : 1 è’ p š i, m la’ji, me’čji, ni’ ž j i, 6’žji, s la’ji, ta’nj’i, té'zji, v i’ š j i, v e’č i itd.
7.	Vedno nespremenjen na istem samoglasniku imajo naglas ’: č a s t i’ t, s àrdi’t, kàrva’v, siró’.v, vesé’J, à r ž é* n, d à r v e’ n, k o š č é’ n, lane’ n, 1 e d è’ n, 1 e s é’ n, 1 o n-č é’ n, medé’n, m e s é’ n, o, v s é’ n, pàrt é’ n, p ros e’ n, rože’n, sène’n, snčže’n, s trùpé’n, s v in če’n, v o ,1-n e' n, vod è’ n ; tako tudi vsi terpni deležniki na -t : i z p i’ t, z a š i’ t, n a p è’ t, odè’t, razdàr’t, p o d p à r’t, obu’t, p o s u’ t itd.
8.	Zaimki: ti’, mi’, vi’, na’mi, v a’mi, ono’, oni’, o n è’, ona’, ta’, ta’, to’, to’ n j’6’ (tož.), ti’s ti, ò’n i. Pred nena-glašenimi (enklitičnimi) zaimki imajo ’ predlogi : n a’- m e, z a’-1 e, n a’- nas, z a’- vas, p 6’ d - s e, p o’* n j’ o, p r e’ d ■ n j’ e, o’ b à n j’, ,v a’ n j’. Vender : ,v m è’, ,v t è’, ,v s é’, ,v n j’ 6’, ,v n j’ é’, ua-vadniže ,v a' n j’ o, tv a’ u j’ e.")
9.	Števniki : dva’, dvè’, oba’, obè’, tri’, p e’t, š é’s t, •de vé’ t, d e s è’ t, dva’js.et, t r i’d e s e t, stò’, pàr’vì, d r u’gi, p à r’v i č, dru’gìò.4)
10.	Namenilnik trajnih glagolov : b r a’ t, ki a’ t, plat, p r a’ t, s c a’ t, s p a’ t, s t a’ t, zv a’ t, à r v a’ t, d a j a’ t, k o-v a’ t, m a j a’ t, pl j’ ii v a’ t, o r a’ t, s è j a’ t, s m è j a’ t, s n o-v a’ t. k r a’ st, p a’ s t, r a’ s t, c v r è’ t, d r è’ t, g r è’ t, ml è’ t, m r è’ t, p 1 è’ t. š t è’ t, t r è’ t, v r è’ t, ž r è’ t, j e’ s t, 1 è’ s t,
') To so rod, po imenski «klanji ; brez predloga ho ho morali nagla-ati : còla’, g it r d a’, 1 6 p a’ (prim. B tV g, Bog a’).
'■'J Pesniki rabijo Hemtortja napačno določno priduvniko z n agiato» nedoločnih, n. pr. Prešeren:	davno jo pokriva grob zelčni11 t. j. zele'nl
. nam. z olu’nl. .	.	,	.
") Pa: na* -nj’6 m, po‘-Dj’i>in, po* * n VI. Razloček mej po-nj i in pò’-n j’o izvira iz razlike naglasa v nj’i' in nj’6’. Ker ho pravi za -na», z a’-vas, moramo iz toga sklepati, da se jo govorilo negdoj tudi na’s, vh’s (kaker Se zdaj na Štajerskem) za okrajšano kranjsko n a'g, v a's.
,	•) (E) na‘j s t iz starega (j o d iV n)-n a-- d oso t, kar se je skorčilo v
• u a* d s t, predon je imel nagliiH čas na poslednji zlog prestopiti; obranil so je torej na predlogu, pa spremenil zarad izpada naslednjih samoglasnikov v ' : - un‘j»t.
XIII. tečaj.
V Gorici, 1894.
12. zvezek.
Življenje sv. Leonarda Portomavriškcga.
(P. A. M.)
XIX. Poglavje.
Čudeži sv. Leonarda po njegovi smerti.
Blaženik — Svetnik.
Bog, ki je svojega zvestega služabnika sv. Leonarda vže v življenju, kaker smo povedali, pri raznih prilikah tako očitno podpiral sè svojo milostjo, poveličati ga je hotel tudi že po smerti z mnogimi čudeži *).
Magdalena Koketa iz spoleške škofije, stanujoča v Rimu je imela štiri mesece starega sinčka. Ta vbogi otrok je bil ves posut s hrastami in tvori po celem životu, posebno glavica je bila ena sama rana. Vsakemu, kedor ga je videl, se je v serce smilil. Deset dni po smerti sv. Leonarda se je materi Magdaleni v sa-
*) čudeži, ketere hočemo tukaj našteti, so vzeti iz gotovo zanesljivih virov, kaker so : »Collezione completa delle opere del B. Leonardo da P. M. Tomo I. Vita del Beato estratta fedelmente dal processo fatto per la di Lui Beatificazione ed altri autentici Documenti. Roma 1853.“ Vita del Servo di Dio P. Leonardo d. P. 31, etc. scritta dal P. Fr. Raffaele da Roma. Venezia. 1756.
— 354 —
njali prikazal svetnik. Ona mu poljubi roko in g a prosi, naj ji ozdravi bolnega otroka, kar ji svetnik tudi obljubi. Precej drugi dan je šla Magdalena polna zaupanja v cerkev sv. Bonaventure, da bi tam na svetnikov grob položila svojega sinčka. Zavoljo velike goječe ni mogla priti blizu in je za to naprosila nekega moža, naj položi dete na sv. kraj. Mož je to rad storil, in v trenutku je bil otrok zdrav in čverst ter se veselo zasmejal. Dali so ga materi, ki se je z največim veseljem prepričala, da so zginile vse rane, da je bila celo prej gola glava zdaj z lasmi popolnoma zaraščena.
Sestra Marija Fortunata, redovnica v Morikone je imela jako hudo bolezen. Večkrat se je kaker mertva zgrudila na tla.
S terdnim z na vejem se je nekega dne, ko je bila zopet tako se na tla zgrudila in so jo morali nesti v posteljo, priporočila sv. Leonardu in ga prosila naj jo reši te hude bolezni. Ta bolnica je svetnika vedno močno častila, ker je bil v življenji tudi njen spovednik.
Po noči se ji prikaže in jo zagotovi, da bo te bolezni sicer rešena, vender jo bo za naprej večkrat hudo glava bolela. Tako se je tudi zgodilo.
Magdalena Eomanjoli iz Zagarola je vže več mesecev ter-pela hude bolečine. Nepremekljivo je morala ležati v postelji brez miru in počitka ; zavoljo velikih bolečin je pogostokrat tako glasno vpila, da se je daleč okrog slišalo. Slednjič se zateče k sv. Leonardu in|22. maja 1. 1752 je prosila svojega moža, da jo je na mehkem vozu peljal k sv. Bonaventuri. Dve osebi ste jo nesle h grobu svetnikovemu, kjer je z obrazom do tal sklonjena pričela močno zdihovati in prositi svetnika pomoči. Svojo molitev je sklenila z besedami: „P. Leonard, jaz ne grem proč, jaz se ne vzdignem od tvojega groba, dokler ne bom zdrava1* ! — Komaj je bila te besede izgovorila, je v veliko začudenje vseh pričujočih popolnoma zdravaj brez vsake težave vstala in šla vesela domov. Pa čez tri dni se bolezen ponovi in bolečine jo še veliko hujše napadejo. Skoraj bi bila vboga žena obnorela, zavoljo svoje velike nesreče. Več dni je strašno terpela. Noben zdravnik ji ni vedel pomagati, da bi bolečina vsaj nekoliko odlegla, da bi mogla vsaj nekoliko počivati. 4. junija se bolnica še enkrat z največim zaupanjem oberne k svetniku, prosi ga njegove pomoči in povžije z vodo vred majhin košček obleke, ketero je svetnik v življenju nosil, in kmalu na to zadremlje. Na pol v spanju vidi
— 355 —
stopiti v izbo sv. Leonarda, ki je nekoliko bombaža namočil v olju svetilnice, ki je gorela pred podobo matere božje. S tem bombažem je napravil bolnici križ na čelo, ji priporočil ljubezen in češčenje matere božje in nato je zginil, ko se je bil prej globoko priklonil pred podobo preblažene Device. Tisti trenutek je bolna žena popolnoma ozdravela in njego zdravje je ostalo stanovitno. Ozdravljena je bila pripravljena ta dogodek tudi pred sodbo poterditi.
Marija Tubelli iz Džerana, dekle kakih 25 let, je bila nevede povžila precej strupene mušnice. Celili 48 ur ie terpela grozne bolečine. Več zdravnikov jo je zdravilo, vender vsega strupa niso mogli iz nje spraviti. Bolečine niso kar nič odjenjale. Zdravniki so obupali nad njenim ozdravljenjem. Vidoma je šlo h koncu njeno življenje. Domači gospod župnik Dominik Perelli iu duhovnik Frančišek Poči (Pozzi) sta vmirajoči na strani stala. Okolu štirih zjutraj se župnik spomni, da ima doma košček o-bleke sv. Leonarda. Berž gre ponj in ko pride nazaj, vpraša bolnico, je li poznala sv. Leonarda, in ko mu je ona prikimala, ji župnik reče : „Dobro, glej, tukaj sem prinesel košček njegove obleke. Zaupaj ! in ak<> milost zadobiš, bomo vse to popisali in v Rim poslali.“ Župnik je na to ta kos obleke na drobce raz-tergal, vsi pričujoči so molili tri „Česčena si Marije” v čast preblažene Device in en „Oče naš'1 k sv. Leonardu; na to je dal župnik bolnici na vodi izpiti te koščke obleke. Ko je vže skoraj vmirajoča to povžila, je ostala pet minut kaker zamaknjena in na to je rekla župniku z močnim in razločnim glasom : „Zdaj sem zdrava, ne čutim nobene bolečine več, pojdite k počitku11. Vsi so se skupaj zahvalili Vsemogočnemu za tisto veliko milost. Drugi dan je to popolnoma ozdravljeno dekle povedalo, da se ji je takrat, ko je bila kaker zamaknjena, prikazal sv. Leonard, ki ji je rekel, da jo je prišel ozdravit po božjem povelju; opominjal jo je, naj bo vedno vdana v božjo voljo in vedno goreča častivka matere božje in na to je izginil. Vse to se je zgodilo v avgustu 1. 1785. Zdravnik gospod Janez Džentileca, omenjena dva duhovnika, kaker tudi dekle samo, so ta dogodek pred sodbo v prisego poterdili.
Angela, žena Audreja Mikeietti iz Xerole v sabinski škofiji, je imela hčerko, Marija Antonija po imenu. Ta je bila ravno kar prestala hudo bolezen, namreč koze, ketere so ji pa pustile te slabe nasledke, da so ji ostale noge vse ključene, tako da se še
— 356 —
vzdigniti sama ni mogla. Na praznik svečnice, 1.1777, seje prav goreče priporočila sv. Leonardu in drugi dan je bila popolnoma zdrava.
Duhovnik Angelj Manni iz Ternija je vže več mesecev terpel hude bolečine v persili. Poskušal je razna zdravila, posvetoval se z mnogimi zdravniki, pa nobena človeška pomoč mu ni mogla pomagati. Sam je spoznal, da se mu bliža smert. — Vender je ozdravel na ta čudežni način. Ko je nekega dne od velikih bolečin skoraj omagal in zdihoval, so mu dali njegovi domači košček rutice sv. Leonarda. Z velikim spoštovanjem je ta duhovnik to sprejel, položil na svoje persi in se nekoliko naslonil na posteljo Ko je nekaj časa tako slonil, se mu je zdelo kaker da čuti neko roko na čelu in da sliši glas, ki mu zapoveduje, naj vstane. Berž vstane in popolnoma zdrav hodi po izbi ter vesel govori :	Ozdravljen sem. P. Leonard me je rešil bolečin.“ Enako-
je tudi pričal pred sodbo.
Marija Magdalena Pallari iz Pergole je imela tako otekle noge, da je mogla le z velikim trudom in terpljenjem hoditi. Osem let je vže terpeia te bolečine, kar se spomni mogočnega pripro-šnjika pri Bogu sv. Leonarda. Peš, čeravno težko, je šla h grobu svetnikovemu in vže, ko je tam molila, je izgiuila vsa oteklina in bolečina, tako da se je lahko in veselo vernila domov.
V Ton iju je žena Antona Lepori terpeia nepopisljive bolečine. Kedor jo je tako terpeti videl, vsaki je mislil, da moia kmalrn vmreti. Neka pobožna prijateljica ji je svetovala, naj položi košček obleke sv. Leonarda na tisto mesto, kjer jo najbolj boli, in glej ! v trenutku je bolečina odjenjala. Ko je ta žena kmalu na to tisto svetinjo nekam založila, so se bolečine zopet ponovile. Skerbno je iskala zljubljeni košček svetnikove obleke in ko ga je našla, ga je zopet na najbolj boleči kraj života položila in v veliko začudenje vseh je bolečina vselej odjenjala, kolikerkrat je tako storila. Odslej je bolnica ta košček obleke vedno pri sebi imela in nobene bolečine ni več čutila.
Klara Frančiška Tuani redovnica v samostanu sv. Klare v Sarcani, je vže več let terpeia neko raku podobno bolezen na 'levi nogi. Zdravniki so rano obrezavali in žgali, ali bolezen se je le hujšala in bolnici, ki je mej tem postala opatinja. delala velike težave, tako. da nazadnje še hoditi ni več mogla, ker je bila rana tako globoka, da se je vže kost na nogi videla. Ker zdravniška pomoč ni mogla nič opraviti, se je pobožna redovnica z velikim
— 357 —
zaupanjem zatekla k sv. Leonardu. V goreči molitvi se mu je priporočila in preden je šla spat, si je na rano privezala košček rutice, ketero je v življenju rabil svetnik. In celo noč je dobro spala, kaker že dolgo ne, in zjutraj brez vsake rane popolnoma zdraya vstala.
V mestu Akvila je nekega triletnega dečka, vnuka duhovnika Venancija, napadla huda merzlica. Stariši kaker tudi omenjeni stric so bili silno žalostni, ko so videli tega ljubeznjivega, otroka vže skoraj vmirati. Pobožni duhovnik priporoči otroka sv. Leonardu in obljubi, ako svetnik dečku zdravje sprosi, to milost očitno pričati in razglasiti. Na to izmoli tri očenaše v čast svetniku in blagoslovi sè svetinjo svetnikovo vmirajočega dečka. Glejte čudo ! bolni otrok naenkrat odpre oči, začne glasno govoriti, prosi jedi in se zdrav sam na posteljici vzdigne. In ostal je tudi zanaprej terdnega zdravja. Stric je vso to dogodbo očitno razglasil, kaker je bil obljubil.
Konštancija Marija Salvatori, benediktinka v samostan« Annuncijate v Mateliki, je terpela neznosne bolečine posebno v glavi, tako da je kaker zmešana hodila po samostanu in pri najmanjšem ropotu jo je strašno zabolelo v glavi. Le po Derlah se je težko premikala in zraven tega je terpela tudi velike bolečina v želodcu. Vzrok njene bolezni je bil ta, ker se je bila enkrat, ko je odpirala neko okno močno na glavo vdarila in drugikrat ji je neka težka reč ravno na glavo padla. Zdravniki ji niso vedeli pomagati Mej tem so pa tudi v Mateliko dobili naznanilo,, da je v Rimu vmerl sv. Leonard. K njemu se je ta vboga redovnica zaupno obernila in ga prosila pomoči.
Njen brat v Rimu ji je preskerbel kos svetnikove obleke*, keterega je precej položila na ušesa. Zakaj ravno to ji je delale največe bolečine, ako je slišala kak ropot. Komaj je to storila, se ji je precej zdelo, kaker bi mravlje lezle po njenem čelu in še tisto ura je bila rešena vse bolečine.
Don Karlo Karpano iz Viličina, milanske škofije, je skozi 10 let vsako pomlad in kederkoli je bil na popotovanju, čutil hude bolečine v gerlu. Poskušal je razna zdravila, toda brez vspeha. Ko je pa slišal o svetosti Leonardovi in o velikih milostih, ketere Bog po njem deli, je sklenil brati življenje svetnikovo in je tudi pričel to pobožno branje začetka februarija 1. 1736. Ravno ta čas ga je njegova stara bolezen hudo nadlegovala. Mej branjem pa je debil toliko zaupanje v priprošnjo tega
— 358 —
•svetnika, da je pokleknil in ga pomoči prosil. In kaker bi mignil, je odnehala bolečina in v njegovo največe veselje se ni več vernila.
Katarina Karočina iz Dženoye je bila vže 12 let hudo bolna. Pogostokrat je po celih dvanajst ur ležala v nezavesti ; večkrat je bila vže blizu srnerti. Zdravniki so leto za letom poskušali raznoverstna zdravila, toda brez vspelia. V januarju 1. 1752 se je tej bolezni pridružil hud glavobol in bljuvanje kervi, kar je bolnico spravilo do roba groba. Katarina je spoznala, da .za njo ni več človeške pomoči. Z velikim zaupanjem se tedaj -oberne k sv. Leonardu in ga prosi, naj ji dobi pri Bogu sè svojo mogočno priprošnjo ljubo zdravje. Priskerbela si je košček svetnikove obleke in komaj se je doteknila te svetinje, vže je bila ozdravljena. Čversta in terdna je sama zapustila posteljo in očitno pred sodbo poterdila dobljeno milost.
Elizabeta Xotarantonijo Morelli iz Arpina je vže dve leti terpela silne bolečina v kolenih. Sama tudi enega koraka ni mogla storiti, le od drugih podpirana se je mogla z velikim trudom nekoliko premikati. V februarju 1. 1762 so postale bolečine skoraj neznosno. Goreče je prosila sv. Leonarda, naj ji ■sprosi od Boga polajšanja. Nekega dne je dobila majhino svetinjo našega svetnika in precej ko jo je položila na kolena so izginile vse bolečine.
Ana Viktorija Marketti, gojenka v samostanu „dei Santi kvattro KoronatP v Rimu je tri leta zaporedoma terpela razne bolezni, posebno jo je večkrat napadla huda merzlica, ki je včasih tri. tudi štiri mesce trajala in jo tako oslabila, da se je ■bilo bati za njeno življenje. 15. oktobra 1. 1751 jo zopet napade z nenavadno silo. Kar z nobeno rečjo se ni dala vstaviti, tako da je bila res ysmiljenja vredna. Merzlici so se pridružile še druge hude bolezni. Strašno jo je bolela glava in persi, da ni mogla skoraj nič jesti, ne spati. Pogostokrat se ji je mešalo v glavi in hudi kerči so jo vili. Noge so ji bile kaker mertve, da se sama kar nič geniti ni mogla. Vže osem mescev je bilo to vbogo dekletce v tem žalostnem stanu. Na praznik Marijinega vnebovzetja, ki je bil 1. 1752 1 1. maja, pa je bila dobila pismo od Svojega spovednika P. Martina iz Valekorze, frančiškana v samostanu sv. Bonaventure, ki jo je spodbujal, naj se sè vsem zaupanjem zateče k sv. Leonardu. Ana Viktorija je z veseljem pozdravila ta dobri svet svojega spovednika.
— 359 —
Vzela je v roke podobico sv. Leonarda in se mu začela prav preserčno priporočevati. Na to se je s podobico doteknila tudi svojih nog in precej je bila vsa prešinjena od terdne verer da bo zdaj gotovo zdrava. Precej poprosi redovnico, ki je bila pri njej, naj ji prinese obleko. Sama se obleče, vstane s postelje popolnoma zdrava in kar je še bolj čudno, s prenovljenimi močmi, krepka in čversta. Urno teče po hodnikih samostana ter vsa iz sebe od prevelicega veselje pripoveduje redovnicam in svojemu spovedniku čudežni dogodek. Lahko si mislimo, kako veliko je-bilo stermenje domačega samostanskega zdravnika Frančiška Paracanija, ko je prišel drugo jutro obiskat to učenko in je vso spremenjeno, zdravo in veselo našel. Da bi se še bolj prepričal o njenem zdravju, je zapovedal, da ne sme nobenih zdravil jemati in ravno tisto jed vživati, ravno tista opravila opravljati, kaker druge učenke. Vender njeno zdravje je ostalo terdno in stanovitno.
Sinforoza Betti iz Leprinjano, žena Aleksandra Peca (Pezza), se je januarja 1. 1787, ko je šla iz očeti-ve hiše v Čivitello, v nekem gojzdu spoteknila in prav nesrečno padla v ternje, kjer si je precej ranila nogo. Čeravno ji je kri tekla, je šla vender svojo-pot naprej in tudi doma se ni dosti zmenila za to prasko.
Toda desna noga ji je kmalu začela otekati, rana se je vnela in se pričela gnojiti. Bolečina je bila vsak dan hujša in tudi smrad neznosen, ker je pričela tudi kost gnjiti. Zdravnik je kar naravnost, povedai, da je ta bolezen neozdravljiva, vender ker od velikih bolečin skoraj ni mogla več prestajati, je šla meseca julija 1. 1788 v Rim, da bi ji tamkajšnji zdravniki kaj pomagalL Pa tudi ti so ji povedali, da se taka rana ne da več ozdraviti in kar so poskusili, ni nič pomagalo. Vdana v voljo božjo jo šla nazaj domov. Meseca septembra 1. 1789 pa je prišla v spremstvu veke pobožne ženske zopet v Rim. Prosila je, da so jo nesli v cerkev sv. Bonaventure h grobu našega svetnika sv.. Leonarda. S polnim zaupanjem se mu je priporočila in ker ni mogla dosti moliti, je vedno le zdihovala : „0 ljubi svetnik, sprosi mi ozdravljenje moje noge.“ Kmalu je čutila, da bolečina odnehujer da še celo sama je mogla iti iz cerkve v hišo, kjer je prenočila. Celo noč je dobro in mirno spala ter šla zjutraj v svoje rojstno-mesto Lepriujavo. Tamkaj še le je zapazila, da je noga popolnoma zdrava, rana zaceljena in z novo kožo pokrita.
Zadnja dva omenjena čudeža je poročevalec predložil kon-
— 360 —
gregaciji sv. obredov. Ta skupščina je na to ta dva čudeža po trojnem najnatančnišem preiskovanju kot prava čudeža poterdila in 2. avgusta 1. 1795 ju je tudi kot taka poterdil papež Pij VI. in sicer se je to zgodilo z veliko slovesnostjo. Sv. oče papež je šel sam zjutraj omenjenega dne v samostan sv. Bonaventure. Najprej je v samostanski cerkvi bral sv. mašo in na to je podpisal poterdilno pismo v ravno tisti celici, kjer je vmerl sv. Leonard. Vže kmalu po smerti sv. Leonarda sta rfbrentinski nadškof in rimski kardinalj-vikar natančno preiskala njegovo življenje. Do 1. 1773 je bil tako imenovani promotor fidei, vže preiskal vse spise svetnikove ter jili našel vse v lepem soglasji z naukom sy. cerkve. V treh sejali je bila kardinaljska kongregacija prisodila Leonardu vse čednosti v naj višji stopinji in ta sklep kongregacije je papež Pij VI. 16. februarja 1. 1792 poterdil. Leta 1796 je sv. kongregacija v seji od 21. februarja sklenila, da se sme Leonard prišteti mej zveličane in 19. marcija 1. 1796 je papež Pij VI. izdal apostoljski dekret: „Tuto procedi posse.*' 14. junija 1. 1796 je bilo papeževo pismo, v keterem je bil Leonard mej zveličane prištet, slovesno razglašeno. V vseli redovnih cerkvah frančiškanskih se je praznovala slovesna tri-dnevnica. Sv. ostanke zveličanega so prenesli v kapelico sv. Frančiška v samostanski cerkvi Sv. Bonaventure. Tako je tedaj ta veliki služabnik božji dosegel na zemlji čast altarjev. Vedelo se je pa vže takrat, da ni daleč tisti dan, ko ga bo sv. cerkev tudi mej svetnike prištela in ga vsemu katoliškemu svetu v češčenje priporočila. Neprenehoma so se godili čudeži na pri-.priprošnjo Leonardovo in sv. cerkev je pričela novo obravnavo In preiskovanje v ta namen da bi zveličanega Leonarda slovesno mej svetnike prištela. Natančna preiskava se je godila posebno glede naslednjih dveh čudežev.
Lavra Fardelli je v štirnajstem letu svoje starosti zgubila svoje stariše in od tega časa naprej je živela v zavodu mendi-kantinj v Rimu. Nekega dne 1. 1794 jo je pri tkanji snovavnica tako silno sunila v persi, da je kri iz sebe vergla. Razne druge bolečine v persili, hud kašelj, pogosto bljuvanje jo je zelo oslabilo; vsak je mislil, da ima sušico. Poslali so vbogo deklico v •drugi kraj in res ji je bila sprememba zraka prav vgodna. Ko se je pa 1. 1795 zopet vernila v zavod, jo je bolezen vnovič napadla. Vsa je bila močno otekla, le malo je mogla vživati in večkrat so jo silne slabosti napadale. Petnajst mescev je bila
— 361 —
vže preživela v tem tako žalostnem stanu. Učiteljici Marjetf Rubbi se je ta učenka v serce smilila in zato ji je priporočila,, naj pri Bogu pomoči išče in v ta namen opravlja devetdnevnico v čast sv. Leonarda Lavra je prav rada slušala dobri svet pobožne učiteljice. Pri svoji postelji je imela podobo svetnika in z veliko pobožnostjo je pričela devetdnevnico. Od začetka ni čutila nobenega polajšanja, da celo močno se je shujšala njena bolezen, ko je bila na vodi vzela majhin košček svetnikove obleke. 31. marcija 1. 1796 je o polnoči opravila svojo navadno pobožnost v čast sv. Leonarda in kmalu na to zaspala. V spanji pa se ji prikaže svetnik in jo vpraša, ali ga pozna ? Na to jo malo okrega, ker je imela tako malo zaupanja v njegovo pomoč, jo prime za roko in ji zapove vstati. Bolnica se zbudi in na svoji strani vidi svetnika, keteri ji je dal poljubiti sv. križ, ji vnovič ukazal vstati in nato je zginil. Lavra ga je slušala. Berž je poklicala eno svojih tovarišic, ketera jo je pa hotela zopet nazaj v posteljo spraviti, ker je mislila, da je le velika bolečina bolnico prisilila, da je šla iz postelje. Toda srečna Lavra se je temu na vso moč vstavljala in pripovedovala, kakošno prikazen je imela. V dokaz, da je popolnoma ozdravljena, je urno in krepko začela gori in dolu po izbi hoditi. Vse se je temu čudilo in vsi so Boga hvalili. — Drugi čudež se je zgodil v Carigradu 1 1850.
Elizabeta Buzuro iz Carigrada doma, silno krepka žena, je nekega dne na desui persni strani zapazila majhino oteklino, ketera ji pa ni prav nobenih bolečin napravljala. Pa čez nekaj mesecev je bila ta oteklina vže precej veča, černa in si'no boleča. Od velikih bolečin Elizabeta ni mogla več vzdigniti svoje desne roke. To je terpelo skoraj dve leti. Zdaj še le je popra-šala zdravnike, pa je bilo prepozno. Oni so ji povedali, da je bolezen neozdravljiva, ker je pričel vže rak razjedati njene persi. Nesrečna žena je bila pripravljena prestati vse, tudi najhujše zdravniške operacije, toda mož tega ni hotel privoliti, ker je imel malo upanja, da bi se posrečilo. Elizabeta je bila vže blizu smerti. Po božji previdnosti pa se je bilo zgodilo, da ji je njen spovednik prinesel košček habita, ki ga je nosil v življenju sv. Leonard. S terdnim zaupanjem je ona ta košček sukua položila na svojo rano. Ko se je po kratkem spanju prebudila, je bila njena rana popolnoma zaceljena. — Pervi čudež je poterdil papež Gregorij XVI. 17. marcija 1. 1839 in drugi papež Pij IX. 2.
— 362 —
avgusta 1. 1S66. Z največo slovesnostjo pa je ranjki sv. oče papež Pij IX. 29. junija 1. 1867, ko se je bilo v veličastni cerkvi sv. Petra k praznika zbralo na stotine škofov iz vseh krajev sveta in na tisoče ljudstva, ob enem s 23 svetimi marterniki in spoznavavci tudi Leonarda Portomavriškega prištel mej svetnike.
Sv. Leonard, za nas Boga prosi, da postanemo vredni obljub Kristusovih !
Molimo.
O Bog, ki si bi. Leonarda tvojega spoznavavca s čudovito svetostjo in nezmagljivo močjo govora obudil, da je z oznanjevanjem sv. evangelija omehčaval terdovratna serca grešnikov ; dodeli, da po njegovih prošnjah dosežemo solze prave pokore, keterih ne moremo pretakati zavoljo terdobe svojega serca.
Po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.*)
Sveti rožni venec.
Žalostni del.
v.
Keteri je nas križan bil.
Ondi so ga križali. (Jan. 19. 18.)
1.	Drevo sv. križa in sad njegov v predpodobah.
a). Ko je patriarha Jakoba oče njegov Izak blagoslovil, razserdil se je njegov brat Ezav, ter je pretil, da ga umori. Zato je pobegnil Jakob iz očetove hiše ter šel v Haran k svojemu
*) Pri tem življenjepisu so se rabile naslednje knjigo :
Leben des lieil. Leonard von Porto Maurizio, apostolischen Missionars aus den Franziskanes-Ordon von P. Leonardu* W. O. S. Fr. Innsbruck 1869.
Vita dei servo di Uio P. Leonardo da Porto Maurizio. Dal P. Fra Raffaele da Romu. Roma 1754,
Lebenschreibung des sel. Vater Leonhard da Porto Maurizio eposf. Missiouiirs Franciskancr Ordens. Aus dem Italianiscken in Deutscbe iibersetzt <lurcli einen Ordensmann dor Krainerisclien Franziskaner-Provinz. Laibach 1798.
— 363 —
ujcu Labanu. Na popotovanju je moral prenočiti pod milim nebom. „In je znesel vkup kamene, in jih je pod glavo dejal, in* tamkaj je zaspal. In v spanji je videl lestev, ki je na zemlji stala in z verhom do nebes segla ; tudi je videl angelje božje, ki so po njej gori in doli hodili ; in Gospoda na lestvi slonečega,, ki je rekel k njemu : Jaz sem Gospod, Bog Abrahama tvojega očeta, in Bog Izaka ; to zemljo, kjer spiš, bom tebi dal, in tvojemu zarodu in tvoj zarod bodi kakor prah neštevilen, in ti se boš razširil proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem zarodu bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje.1' (Moz. I. 28, 11, 19).
Jakobova lestvica je po razlaganji svetega Bazilija podoba občevanja mej nebom in zemljo, je slika zveze mej Bogom in ljudmi, je znamenje svete vere. V stari zavezi so bili mej Bogom in ljudmi posredniki milosti angelji ; zato je videl Jakob angelje po nebeški lestvi gori in doli hode. Ker pa angelji niso mogli človeka oprostiti od greha in pripeljati v sveti raj, zato je poslal Bog edinorojenega sinu, da se izpolni vse, kar je bilo obljubljeno Jakobu. Zakaj Jezus Kristus, pravi sin Božji, pa tudi pravi človek iz Jakobovega rodu, je tisti obljubljeni potomec njegovega zaroda, po keterem imajo blagoslovljeni biti vsi narodi zemlje; on je postavil križ mej nebo in zemljo kot nebeško lestvico; kot posredovalec mej Bogom in človekom je nastavil tron sredi zemlje ; on kraljuje s križa doli na sever in na jug,, na vzhod in na zahod ; s križem je sklenil zavezo mej Bogom in človekom.
b). Če sta pri starih narodih stopila dva v zavezo, če sta sklenila pogodbo, šla sta na kako višino, ter s prisego poterdila določeno pogodbo ; v znamenje, da bi smerti kriv bil tisti, ke-dor bi lehkomiselno prelomil pogodbo, sta zaklala jagnje, ter darovala Bogu. — Ko je Bog sklenil zavezo z Izraeljskim ljudstvom po Mojzesu na gori Sinai, je naznanil Gospod sam pogoje te zaveze, ker je v gromu in blisku dal deset zapovedi, Izraeljci pa so obljubili, da bodo kot ljudstvo božje zvesto izpolnjevali zapovedi, ter so zapečatili zavezo sè žertvami, ki so je darovali jedino pravemu Bogu. Mozes je poškropil ljudstvo s kervjo žer-tvovanih živali, rekoč: „To je kri zaveze, ketero je storil Gospod z vami čez vse te besede.“ (Mos. II. 24, 8).
Kaker je stara zaveza bila sklenjena na kervi, tako je nova zaveza morala biti zapečatena s kervjo ; toda ne zapečatena s
— 364 —
Kervjo kozlov in ovnov, niti goved in ovac, marveč s kervjo Sinu Božjega. Kri darilnih živinčet ni mogla očistiti človeka grehov ; ko je pa Sin Božji ko darilno jagnje na Kaljvariji prelil kri za grehe sveta, odperl nam je s sedmerim prelivanjem kervi na Oljiski gori, pri bičanji in kronanji, s peterimi ranami na križu — odperl nam je studence milosti v sedmerih zakramentih ; in tako smo očiščeni grehov, in posvečeni, in zmožni postali vseh dobrih del, postali smo otroci Božji in pa pravo ljudstvo Božje.
Ta nova zaveza v Kristusu, zaveza prerojenja in prenov-ljenja v svetem Duhu po Kristusu obsega celo človeštvo ; zato je bila kri Jezusova prelita na gori Kaljvariji. v svetem mestu Jeruzalemu — v središču takrat znane zemlje, med Evropo, Azijo in Afriko ; zakaj angelj zaveze, naš srednik Jezus Kristus hoče, da pridejo k spoznanju resnice vsi narodi, da se iz-veličajo vsi ljudje ; zato je poslal apostolje ne samo v to ali to mesto, marveč jim je dal povelje : „Pojdite po celem svetu, učite ~vse narode in kerščujt.e jih.“ Vsi ljudje naj bi bili deželni svetega terpljenja Jezusovega.
c)	. Nekedaj je storil Bog zavezo z Noetom. Ker je bil Noe jedini pravični človek na svetu, rešil ga je Bog v barki vesoljnega potopa. V znamenje, da nič več ne bo tacega potopa, pa je naredil B ig mavrico na nebu. (Mos. I. 9.) — Ivaker je mavrica na nebu znamenje miru mej Bo^om in ljudmi, tako je križ mej nebom in zemljo znamenje, da je Kristus srednik mej Bogom in ljudmi; zakaj križ je sredstvo, ki vleče neto doli in vzdiguje zemljo gori ; križ je znamenje miru in zanesljivo poroštvo, -da nas nebeški Oče ne bo vničil zarad grenov, temuč, da bo odpustil spokornemu grešniku zavoljo zasluženja Jezusovega.
d)	. Bog je zasadil sredi raja drevo življenja, s tem namenom, da bi človek vživaje sad tega drevesa dosegel uev-merjoče življenje. Nam pa, ki smo pregnani iz raja zarad greha, nam je zrastlo drugo drevo življenja, namreč les svetega križa ; sadove tega drevesa vživamo v svetih zakramentih, zlasti v zakramentu svetega rešnjega telesa; tukaj smo mi deželni za-služenja terpljenja Jezusovega, zakaj, kedor vredno prejema zakrament sv. rešnjega telesa, ta si oživlja dušo za večno življenje. (Jan. C, 52).
e)	. V večni spomin oslobojenja iz egiptovske sužnosti so morali judje praznovati po Božji naredbi vsako leto velikonočni
— 305 —
praznik — paslia — in sicer tako : Vsaka družina naj zakolje velikonočno jagnje ; to mora biti samec, brez napake, leta star, mora se peči pri ognju, križem naboden. (Mos. II. 12.)
Kaker je oslobojenje Izraeljcev iz Egipta predpodoba našega odrešenja od greha, tako kaže velikonočno jagnje na Jezusa. — On je pravo jagnje Božje, na njem so dopolnjena vsa prerokovanja, izpolnjene vse predpodobe v stari zavezi ; in da doversi podobo velikonočnega jagnjeta, dal se je ravno ob P a-s h i (veliki noči) križem na les pripeti in umoriti za grehe sveta. — Jezus, pravo velikonočno jagnje, brez kake napake, brez vsakega madeža, je vmerl v cvetoči starosti na sramotnem križu na Goljgati ravno takrat, ko so na nasprotni tempeljski gori Moriah klali velikonočna jagnjeta. Ker nam je pa to jagnje, Jezus Kristus, zveličar sveta, pridobil sè smertjo na križu polno odrešenje, zato so jenjale vse predpodobe, vsa prerokovanja nehala ; zato se je pretergalo zagrinjalo v tempelju od verha do tal ; resnica je nastopila predpodobe so odstopile. Kova zaveza je zapečatena s kervjo Kristusovo ; stara zaveza, priprava za novo, je končana.
2.	Čudoviti prizori oh smerti Jezusovi.
Ko je šel Jezus zadnje leto svojega učenja na velikonočni praznik v Jeruzalem z učenci, napovedal jim je, da bo to veliko noč vmerl. Rekel je učencem: „Glejte! gremo gori v Jeruzalem, in vse se bo dopolnilo, karje pisano od Sinu človekovega po prerokih. Izdan bo namreč nevernikom, in zasramovan, in bičan, in z a p 1 j u v a n, in potem ko ga bodo bičali, ga bodo v m ori li. “ (Luk. 18, 31. d.)
Malo dni po tem, na v veliki petek, se je vse tako godilo, kaker jim je napovedal. — Sv. Gregor meni : Jezus je napovedal učencem svoje terpljenje in smert, češ, da bodo manj prestrašeni, keder se bo vse to godilo. Toda ta prorokba in spol-njenje je ravno jasen dokaz temu, da je Jezus prostovoljno prevzel vse terpljenje, in da je bil poslan od Boga.
Božjo natoro Jezusa križanega spričnjejo tudi čudovite prikazni v naravi.
a). Od šeste uro do devete, to je po naše od poldne ■ do treh popoldne, je nastopila čudna tema, kaker je bila ne-
— 366 —
kedaj v Egiptu. Mojzes namreč poroča (II. 10, 23.) „<Iaje taka strašna tema bila tri dni, da človek človeka ni videl.11 Tema ob smerti Jezusovi je bila tudi čeznaravna ; zakaj takrat je bila polna luna, in pri polni luni ni mogoče, da bi sonce merknilo,. in pri navadnem merknjenju so zatemnjeni posamezni kraji, takrat pa je bila temna cela zemlja, kaker priča evangelij.
„S to čudno temo je hotel Bog pokazati dušno zaslepljenost judov,“ pravi sv. Krisostom. —In sv. Ciprijan piše: Sonce je zaderžavalo žarke, da ne bi gledalo grozovite krutosti na zemlji ; sramovalo se je tega bogomorstva, zakrilo je žarke, naj bi razodelo svojo žalost, in pokazalo nedolžnost Gospoda in stvarnika.11
b)	. Ko je Jezus visel na križu, rogali so se mu judje in zasramovali ga češ : „Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati ; ako je izraeljski kralj, naj stopi doli. pa bomo verovali vanj ; v Boga je zaupal, naj ga zdaj reši, če ga rad ima ; saj je rekel. Sin Božji sem.“ (Mat. 27, 42.) — Jezus ni stopil s križa, ni jim naredil tega veselja, ker je vedel, da mu ne bi verovali ; ostal je na križu, da bi nas učil, da moramo v križih in težavah stanovitno prenašati britkosti ; Jezus je ostal na križu, ker je bila volja Očetova taka, da nas reši grehov. On pa je pokazal judom, da ni prisiljen, da terpi prostovoljno na križu ; on jim je pokazal na drugi način, da je Gospod vsemu, zakaj zadnje besede Jezusove so bile izrečene z močnim glasom. „Okoli devete ure je Jezus z velikim glasov zavpil: Eli, Eli! lama sabaktan i.“ (Mat. 27, 46.) „In Jezus, je zavpil z velikim glasom: „0 č e ! v tvoje roke izročam svojo dušo.11 (Luk. 23, 46.) To po človeški ni mogoče ; po tolikem terpljenju, po tolikem prelivanji kervi glasno govoriti, to premore le vsegamogočna Božja moč. Tako je pokazal, da je svojevoljno dal življenje za odrešenje sveta, ne pa prisiljen. —
In pa nasledki smerti njegove — kakšni so bili ? Zagrinjalo v tempeljuu se je pretergalo ; zemlja se stresla ; skale pokale : grobovi so se odpirali in mertvi so vataljali. (Mat. 27.) —
c)	. Tempelj v Jeruzalemu je imel tri predelke ; pervi oddelek je bil — dvor, to je prostor za ljudstvo; notranji del je bilo — svetišče, prostor za darovauja in za duhovnike ; tretji oddelek je bilo — n a j s v e te j š e, kjer je stala skrinja zaveze. V n a j s v e t e j š e je smel stopiti samo višji duhovnik, in sicer to ob spravnih dnevih, da je škropil žertveno
— 367 —
kri za odpuščenje grehov, svojih in grehov ljudstva. Naj svetejše je bilo ločeno od svetišča po zagrinjalu ; to zagrinjalo je bilo iz debele, nepregledne tvarine, čisto prosto obešeno, nikjer pripeto, in sicer v zapertera prostoru, tako da ga ni mogel pretergati nikakeršen veter. In to zagrinjalo seje „pretergalo od verha do tal,“ in sicer ravno ob času večernih daritev, ravno tisti čas, ko je Jezus dokončal svojo daritev za odrešenja sveta
—	ali morda to ni čudež ? Tempelj sam je izrazil žalost nad smertjo Gospodovo ; kaker je namreč pretergal jud svojo obleko, ako mu je vmerl dragih kedo, tako se je pretergalo zagrinjalo tempeljna pri smerti Jezusovi. — Dalje pomislimo še to-le : Ko je pravi višji duhovnik Jezus Kristus, stopil v najsvetejše in posvetil z lastno kervjo nas vse, takrat je nehala stara zaveza sè vsemi predpodobami (Hebr. 10) ; odslej ne bo samo judom svetila luč resnice ; zagrinjalo je pretergano in po milosti Jezusovi gremo vsi v svetišče otrok Božjih, v nebeško zveličanje.
d)	. Z razporom zagrinjala se je potresla cela zemlja ; potres je segel po celi zemlji, kaker sončno otemnenje. V Nieeji Bitinije se je poderlo mnogo hiš ; po poročilu Plinijevem je posul ta potres dvanajst mest v Aziji. Skale so pokale ; na Kalj-variji še sedaj kažejo razpoklino mej križem Jezusovim' in pa levega razbojnika ; poklina je široka, da bi človek šel notri, globočina nezmerna. Ob tistem potresu so počile skale na gori Aljverna v Italiji ; sv. Frančišek Serafinski je prejel od an-gelja razodetje, da so gore Aljvernske počile ob času Kristusove smerti. Zato je imel ta svetnik posebno češčenje do Aljverenske gore, kjer je tudi v molitvi prejel petere rane. Kamen je čutil grenkobo Jezusove smerti, in da pokaže grozovito ločenje njegove duše od telesa — počila je skala.
—	Sv. Frančišek je pri tej skali živo premišljeval terpljenje Jezusovo. — Po pravici kliče sv. Ambrož: „0 serca judovska, terja kaker kamen ! skale pokaio, serca judovska pa postajajo še terja.“
e)	. Sredi teh čudovitih prizorov nastopi še drugi čudniši mimo prejšnjih; „Grobovi so se odpirali, in veliko t e 1 e s, s v e t n i k o v, ki so spali, seje zbudilo, in so šli iz grobov po njegovem vstajenju, in so prisl i v sveto m e s t o, i n so s e m n o g i m prikazali/ '(Mat. 27, 52, dr ). Za dokaz, da je smert res premagana, da je dano človeškemu rodu pravo življenje, je bilo prilično, da so se
— 368
[iri smerti Jezusovi odperli grobovi, da se je pokazal sad njegove smerli. Ker je Kristus pervenec vstajenju, ki nam je podal sè svojim vstajenjem zmožnost vstajenja, morali so svetniki stare zaveze ostati v grobeh do vstajenja Gospodovega. — Sedaj pa so prišli spremenjeni iz grobov, oznanjevali so nevernim prebivalcem nesrečnega Jeruzalema vero na Kristusa križanega, ličili so jih in oznanjevali jim sad in nasledke njegove smerti ; oni so temu očeviden dokaz bili na zemlji, dokler so štirideseti dan po njegovem vstajenju šli ž njim v nebesa.
3.	Slava svetega križa.
Ni ga terpljenja, ki bi ga Jezus ne bil prestal ; terpel je po prijateljih, ki so ga zapustili, terpel na dobrem imenu po obrekovanji zoper njega ; terpel na časti po zasramovanju ; terpel na imetku, ko so ga obropali obleke, in zanjo vadljali pred njegovimi očmi. — Terpel je na duši britkost, težaye in strah ; — terpel na telesu bičanje in kronanje s ternjem. Noben ud telesa mu ni brez bolečin; glavo mu ranja ternje, noge in roke prebadajo žreblji, serce presunja sulica. Vsi čutje so deležni terpljenja, oči — Jezus vidi pod križem jokati mater in žene ; ušesa — on sliši preklinjevauje in zasramovanje; vonj (duh) — ter-pinči ga hud smrad v ječi; okus — podajajo mu zoperni žolč in jesih.
Vse to terpljenje, ki presega vse raartre marternikov, pre- -naša Jezus prostovoljno in pri polni zavesti. Podali so mu na križu mirtovega vina, ki človeka omoti, da nič ne čuti ; pa Jezus noče piti, on hoče terpeti pri polni zavesti.
Jezus Kristus, naš izveličar, je preterpel naj globokejše, največe bolečine na križu, in vse to z največo poterpežljivostjo in ljubeznijo do Boga Očeta in pa človeškega rodu. Ker pa je bil ravno križ tisto blagodejno sredstvo, da je bilo dopolnjeno reše-nje sveta, je postal križ našemu Odrešniku znamenje njegove časti in poslayljenja. S križem si je podyergel svet, s križem je pridobil svet za nebesa. Zato bo prišel s križem ob koncu časov sodit svet. S križem smo odrešeni, s križem naj se doversi naše zveličanje, in posvečenje; zakaj križ ozdravi od grehov, križ pelje k pokori, križ vnema ljubezen, podpira čednost, ter nas druži z Bogom v Kristusu. — Križ je bil prej znamenje sramovanja,. križ je po Jezusu sedaj znamenje časti in poslavljenja. — S kri-
— 369 —
žem so nas zaznamenjevali pri vstopu na ta svet — pri kerstu,. s križem se križamo in zaznamenjujemo v skušnjavah iz nevarnostih ; s križem v roki se ločimo od sveta. Jezus, križani, kraljuje s križa čes nas vse, on vnema, ogreva, razveseljuje, krepča in tolaži serca vsem njemu vdanim. — Prav govori sv. Ambrož: „Jezus ponižan na križu visi, ali v veličastvu Božjem se nad. križem visoko blešči.u
Slavo svetega križa znači sv. Krisostom tako le : križ je upanje kristijanov, vstajenje mertvih, vodnik slepim, pot obupujočim, palica omagajočim, tolažba vbozim, berzda za bogatine, padec za ošabneže, kazen za hudobneže ; križ je zmaga nad hudimi duhovi, zmaga čez hudiča : križ je učitelj mladini, je podpora revnim, upanje obupujočim, je pristanišče poškodovanim, oče zapuščenim, zagovornik vdovam, je svetovalec pravičnim, je varih malih in glava pravičnih mož. — Samo v križu je blagoslov in sreča, samo v križu je pravi mir, zato naj se veselimo-samo v svetem križu.
4.	3Iarija, žalostna mati
Pri terpljenju Jezusovem nesmemo pozabiti bolečin in britkosti njegove deviške matere Marije ; zakaj to soterpljenje,. ki je Marijino dušo napolnilo s toliko in tolikimi britkostimi, nam je dalo Marijo za milosti polno mater ; ona kot pribežališče grešnikov prosi za nas pri sinu toliko bolj milostivo, koliker bolj žalostna ie bila njena duša pri njegovem terpljenju.
Kar je prejela Marija od angelja pozdrav in počeščenje, od takrat je celo njeno življenje nepretergaua veriga terpljenja,
Vender premišljujmo tu le tiste težave in britkosti, ki jih je terpela Marija ob času terpljenja Jezusovega.
Splošna skušnja uči, čem bolj čista, blaga in nedolžna je duša, tem veče, bolj živo je sočutje z bližnjim v sreči in nesreči, v veselju in terpljenju ; tem serčnejše, tem tenkejše je sočutje v bolečinah in dušnih brikostih bližnjega. Gotovo resnično je tudi, da so dušna terpljenja, čisto dušne britkosti huje in globokeje, kakor zgolj telesna terpljenja. So taka dušna terpljenja, toda taka čutijo le blage duše: so kervave kaplje, ki teko znotraj iz ranjenega serca; so solze, ki se nabirajo samo znotraj, po licu pa ne teko. In v tem se razločuje višja bolečina od nižje, samo-
— 370 —
posyetne in telesne. Koliker višja je duša od telesa, toliko globo-keje seže dušna bolečina.
Ako mislimo v duhu na čistost deviške Matere, ako si predstavljamo v sercu, s kakšno ljubeznijo je Marija ljubila Jezusa ; saj je bil Jezus njen sin, pa ne samo sin, Bog in odrešenik je bil, ako si predstavljamo v duhu to mater in tega sinu. — bodemo mogli vsaj nekoliko čutiti, kakšne britkost! so prederle serce Marijino, ko se je Jezus poslovil od nje, ter se odpravil na zadnje potovanje, — na pot terpljenja. „Nobena bolečina ni bila britkejša, ker noben sin sladkejši“, pravi sv. Bernard. — To je tista britkost, ki je ž njo Devica Marija dosegla oljiko mar-terništva, ter postala sama kraljica marternikov. — Nobena ljubezen čez ljubezen Marije, nobena bolečina čez bolečino Marije deviške matere.
Dokazana resnica je : Take duše, ki se resnično serčno ljubijo, ostanejo v zvezi tudi takrat, ko so ločene krajevno; v nesreči ljubljenca je človeku tesno pri sercu, sluti nekaj, pa ne vé kaj. — „Ko je Jezus na Oljiski gori kervav pot potil, videla je Marija v duhu njegov zabuhli obraz in napadla je tudi njo britkost, strah in trepet ; le Božja moč jo je ohranila, da ni strepe-tala in umerla" — pravi Katarina Einerih.
Ko so Jezusa zgrabili na Oljiski gori, zapustili so ga vsi učenci ; samo Peter in Janez sta se splazila na sodniško dvorišče, da bi videla, kako bo sodba iztekla. — Janez je bil pervi, ki je Mariji prinesel glas,, da je Jezus obsojen. Od tega tremutka jej ni bilo mogoče ostati doma, z Janezom je hitela na terg, kjer so Jezusa terpinčili — bičali, zasramovali, rogali se mu, venčali za s ternovo krono. — „Njo so teple šibe, ona je čutila zasramovanje, njeno glavo je bodla ternova krona,“ pravi K. E-merih.
Ko so Jezusa s križem obloženega peljali na Kaljvarijo, premagala je britkost in strah Marijin vso deviško boječnost, hitela je na ulico, da bi videla svojega Jezusa. Sirova derhal se ji roga, jo kolne ; mlad človek, ki nese žreblje, jih pomoli zaničljivo smejaje se Mariji v obraz. Zdaj pride Jezus, Marija ga vidi — kakšen prizor ! Ne meneč se za rabeljne, se mu približa, ga objame ter poljubi smertno bleda. (Emerih).
Ko so Jezusa na križ pribijali, je vsak udarec kladiva zadel njeno serce. Ko je Jezus s križa razglasil svojo oporoko, in izročil Janezu naj dražje, kar je imel na zemlji, svojo deviško
— 371 —
mater z besedami. «Glej, tvoja m a t i “ in materi mesti sebe Janeza : Ž e n a, glej, tvoj sin — ali morda ni žalosti pokalo materino serce? — Kaj bi še le rekli o terpljenju Marijinem, ko je videla Jezusa vmirati na križu — ljubeznjivo serce prebodeno — ko je sprejela v naročje mertvo truplo svojega božjega sinu, vse v ranah, s ternovo krono na glavi !
Verh tega terpljenja, ki ga je prestala Marija z Jezusom vred, je tlačila njeno serce še bolečina izvirajoča iz sočutja do judov. Ona je gledala naprej in videla, da se spolnjujejo vse napovedi prerokov; vse gorje, ki ga je izrekel Jezus čez j ud e, vse se bo zgodilo. Ona judov ni sovražila, pomilovala je njih slepoto in oterpnjenost ; molila je z Jezusom: «Oče, odpusti jim, saj ne vejo, kaj delajo." — Sé zgubo edinega sinu je obžalovala tudi pogubo in zaverženje judovskega naroda ; njih zaslepljenje, ki jih je pripeljalo do tolike grozovitosti. — Mariji veljajo besede preroka Jeremije : „0 vi vsi, ki greste mimo, pomislite in glejte, če je kaka bolečina takšna, kakeršna je moja bolečina." (Jer. Žal. 1, 12.)
5.	Križev pot.
Pri vseli jutrovskih narodih, tako tudi pri Judih je bila šega in je še sedaj, da posvečujejo kraje, keteri so znameniti po kakem važnem dogodku. Po vsej pravici si moremo in moramo misliti, da je presveta Devica Marija z apostolji vred pohajala in obiskovala in počeščevala po vnebohodu Jezusovem kraje, kateri so bili zaznamovani s terpljenjem našega Gospoda Jezusa. Kaker je Marija spremila Jezusa na Goljgato, tako je pozneje, telesno ločena od njega, našla sladko tolažbo v tem, da je obiskovala kraje, ki so bili posvečeni z njegovo kervjo. In ker so verniki posnemali zgled deviške matere ter so od blizu in daleč hiteli obiskavat tiste posvečene kraje, naj bi se bolj živo spominjali prečudne ljubezni našega Odrešenika — tako je nastala sčasoma pobožnost sv. križevega pota.
Pervotno je bilo samo dvanajst postaj; sedaj jih imamo štirinajst, ker so dovzeli še s n e m a n j e s k r i ž a, in pa položen je v grob. — Ako nastopimo v duhu to pot, ki jo je šel Kristus pred nami, najdemo devet teh postaj v ozidju Jeruzalemskega mesta ; p e r v o tam, kjer je bil Kristus obsojen na smert v Pilatovi hiši. Ta Pilatova hiša je sedaj palača tur--
— 372 —
•škili glavarjev ter je nepristopna, pobožni kristijani ne morejo v vanjo dohajati zarad mnogoverstnih zaderžkov. — Kakih dvajset korakov od perve postaje je tisti kraj, kjer je bil Jezus prepuščen judovski derhali za križanje in tukaj je druga postaja. Tretja je tam, kjer je Kristus pervikrat padel pod križem. Štirideset korakov naprej se pride do ulice, ki se steka na žalostno pot ; po tej ulici je prišla Marija in srečalo Jezusa — vojaki in derhal so jo nazaj pehali in odganjali. Tu je č e-terta postaja; — v prejšnjih časih je stala ondi cerkev imenovana cerkev Blažene Device žalostne.
Šestdeset korakov od ondi, na podnožju homca, ki gre na Goljgato, je peta postaja. Tukaj se je Jezus spotekuil in omagoval od terpljenja. Rabeljni so prisilili Simona Cirenejskega križ nesti mesti Jezusa. Ako se gre kakih 'osemdeset korakov naprej se pride do šeste postaje; tu je stala nekedaj hiša Veronikina. Še kažejo mesto, kjer je pogumna žena pruderla skozi množico do Jezusa, pokleknila predenj, snela raz glavo ogrinjalo ter mu kervavi obraz obrisala. In iz hvaležnosti jej je Jezus vtisnil svojo podobo na ruto. Kakih sto korakov od hiše svete Veronike so sodna vrata, skozi ketera so vodili hudodel-nike na Kaljvarijo v smert. Od sodnih vrat do mesta, kjer je Jezus drugič padel pod križem, je kakih osemdeset korakov; tukaj je s e d m a postaja.
Osma postaja je od prejšnje okoli trideset sežnjev; to je kraj, kjer je Jezus govoril z Jeruzalemskimi ženami, ki so jokale nad njim in jih opominjal, naj jokajo nad teboj in nad svojimi otroci.
Pot. ki jo je šel Jezus od tukaj naprej na Kaljvarijo, dela deveto postajo, kije sedaj s hišami zazidana ; potnik mora iti po drugi poti na sveto goro, in ta je od tukaj kakih pedeset korakov dolga.
Deseta postaja in štiri poslednje so v cerkvi svetega groba ; ta obsega kraj, kjer so Jezusa slekli in sè žolčem napojili ; mesto kjer je bil na križ pribitzè žreblji ; Kaljvarijo, kjer je vmerl na križu; in pa grob, kamer je bil položen. Na desno pri vhodu v cerkev je Kaljvarija.
Kaljvarijo (Goljgato) pa si moramo misliti ne kot visoko, težko pristopno goro ; to je le nadaljevanje vzviševajoče se višine. Sedaj je Kaljvarija skala, ki se vzdiguje dvajset črevljev • od tal cerkve, kjer so bili prej verti Jožefa Arimatejskega. Dvoje
— 373 —
štenge, po 21 stopnjic, peljejo do verhunca. Verhunec je predelan na dve kapeli.; kapela na desni je na tistem kraji, kjer je bilo Jagnje Božje na križ pribito, to kapelo imajo katoličani; druga kapela je tam, kjer je Kristus na križu vmerl, — to pa imajo G e r k i. V obeli teli kapelah spominjajo goreče sreberue lampice na skrivnost svetega kraja po noči in po dnevi ; tla so vložena z dragocenim mozaikom in marmorom. Tam, kjer je bil križ vsajen, je izdolbena luknja v skalo, in čez votlino je altar postavljen ; kedor hoče v to votlino pogledati, mora se pod altar do tal pripogniti. Blizu te votline je razpočena skala, jedna tistih, ki so pokale ob smerli Jezusovi. (Geramb, I. 292.)
Za obiskovanje tu naštetih svetih krajev v Jeruzalemu so podelili rimski papeži v starih časih vernim kristijanom jako obilne odpustke, kaker je to blizu sploh znano. Ravno tako znano je, da se morejo ti odpustki dandanašnji dobiti z jako malim trudom povsod, kjer so znamenja svetih postaj križevega pota v ta namen veljavno blagoslovljena. Veselo je, da se najdejo pri nas že blizu po vseh cerkvah.*)
MOLITEV.
S polnim zaupanjem gledamo na sveti križ. O Jezus ! prosimo te pri tvoji kervi in smerti. odpusti nam grehe ! Po zaslu-ženji svojega terpljenja nas krepčaj v nadlogah in britkostih. Tvoja smert nam bodi nagib, da živimo samo za tebe. Jezus tebi živim, tebi vmerjem, tvoj sem živ in mertev. Tako hočem misliti, tako govoriti, tako delati celo življenje ; na zadnjo uro izročim tebi svojo dušo. — Amen.	P. L. H.

*) Natančnisa razprava o zgodovini sv. križevega pota bi bila za večino naših bravcev pretežavna, preučena. Ako se hoče kje nov križev pot postaviti, pa vedo vsi duhovni gospodje, da se imajo oberniti do bližnjega frančiškanskega samostana in tam morejo tudi pozvedeti, kakšen prav za prav mora biti križev pot in kaj jo vse potrebno, da se veljavno blagoslovi, tako namreč, da se morejo pred njim v resnici dobivati odpustki pravega križevega pota v Jeruzalemu.
— 374 —
Svetega Tomaža Akvinskega
Razlaganje Gospodove molitve
,Očenaš.“
(Konec).
29.	Ako ne odpustimo svojim dolžnikom, tudi nam ne bo odpuščeno.
Glede tretjega je vedeti, da je od naše strani potrebno, da odpustimo svojim bližnjim razžaljenje, ki se nam je storilo ; zato se pravi : ,k a k e r tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom"; drugači nam Bog ne bi odpustil. „Č 1 o-v e k človeku hrani jezo, in od Boga prosi zdravila ?" (Sir. 28, 3). „0 d p u s t i t e, pa sevam bo odpustilo," (Luk 6, 37). In zato se samo v tej prošnji pristavlja pogoj, ko se pravi „kaker tudi mi odpušča-m o" i. t. d. Če torej ne odpustiš, ti ne bo odpuščeno. Pa bi vtegnil reči: Jaz bom rekel, kar je spred, namreč odpusti na m, ono, namreč k a k e r tudi mi i. t. d. bom pa zamolčal. Torej Kristusa prevariti skušaš ? Ali gotovo ga ne prevališ. Zakaj Kristus, ki je to molitev naredil,, se tistega dobro spominja, zato ga ni mogoče prevariti. Torej če praviš z ustrni, izpolni sè sercem. Pa vprašanje je, ali ima tisti, ki ni sklenil bližnjemu odpustiti, reči „kaker tudi mi odpuščamo" itd.? Videti je da ne, ker bi legal. Ali reči se mora, da ne laže, ker ne moli v svoji osebi, temuč cerkve, ki se ne moti, in zato se stavi prošnja v množini. Pa vedeti je, da se odpušča na dva načina. Eden je doveršenih, da namreč razžaljenec prosi žalivca. »Išči mir" (Ps. 33, 15) Drugi je sploh vseh; k temu so zavezani vsi, da namreč odpuste temu, ki prosi odpuščenja. „0 d p u s t i bližnjemu, ki t e j e p o š k o d i 1 in potem se ti bodo rešili grehi, ko boš prosil". (Sir. 28, 2).. Iz tega izhaja druga blaženost: »Blaženi miloserčni.w Miloserčnost namreč stori, da se vsmilimo svojega bližnjega.
— 375 —
VII. Šesta prošnja :
In ne vpeljaj nas v skušnjavo.
30.	Kaj je skušnjava.
So neketeri, ki, čeravno so grešili, vender želijo doseči od-puščenje grehov ; zato se spovedujejo in kesajo, ali vender ne obračajo vsega prizadevanja, ki bi ga morali, na to, da ne bi zopet padli v grehe. In to ni primerno, da namreč od ene strani človek objokuje svoje grehe, ko se jih kesa, od druge strani pa kopiči, za kar se bo jokal, ko greh dela. In zato se pravi : V-mite se, čisti bodite itd. (Iza. 1, 16.) In zato nas je učil Kristus v prejšnji prošnji, kaker je bilo gori rečeno, prositi odpuščanja grehov ; v tej nas pa uči prositi, da bi se mogli varovati grehov, da bi namreč ne bili napeljevani v skušnjavo, po keteri bi padli v grehe, in to ko pravi: In n a s ne v p e 1 j i v skušnja v o. O tem je trojno vprašanje. Pervič, kaj je skušnjava ; drugič, kako je človek skušan in od koga ; tretjič, kako se reši skušnjave.
O p e r v e m je vedeti, da skušati ni nič druzega kaker poskušati. Zato je skušati človeka to kar poskušati njegovo čednost. Poskuša se pa čednost človekova, na dva načina po tem kaker dvojno zahteva čednost človeka. Enoje, da dela dobro, drugo, da se varuje hudega. «Ogiblji se hudega in delaj dobro <Ps. 33, 15.) Poskuša se torej čednost človekova včasi glede na to, da dela dobro, včasi pa glede na to, da se zderžuje hudega, Glede pervega se poskuša človek, ali je pripravljen za dobro, kaker da se posti in kaj takega. Tedaj je namreč tvoja čednost velika, keder si pripravljen h dobremu. In na ta način Bog v-• časi poskuša človeka, ne kaker bi mu bila skrita čednost človekova, temuč, da jo vsi spoznajo, da se dà vsem za zgled. Tako je skušal Bog Abrahama (1. Mos. 22, 2) in Joba (1, 12). In zato Bog dostikrat britkosti pošlje pravičnim, da, ko poterpežijivo prenašajo, na dan pride njih čednost in v čednosti rastejo. Skuša vas Gospod vaš Bog, da bi bilo očitno, ali ga ljubite, ali ne. (5. Mos. 13, 3). Tako torej Bog skuša,spod-badajoč h dobremu.
— 376 —
31.	Skušnjav trojni vzrok. Pervi je lastno meso.
Glede d r u z e g a se poskuša čednost človekova z napeljevanjem k hudobnemu ; in če se dobro vstavlja in ne privoli, tedaj je čednost človekova velika ; če se pa človek vda skušnjavi, tedaj ni čednost človekova nobena. Na ta način pa ni nihče skušan od Boga. ker, kaker se pravi : Bog ni s k u š n j a v e c k hudemu in on ni ko g er ne skuša. (Jak. 1, 13). Temuč skušan je človek od svojega mesa, od hudiča in od sveta. Od mesa na dva načina. Pervič, ker ga meso spodbada k hudemu. Meso namreč zmirom išče svojega razveseljevanja, kajpada mesenega, v keterem je dostikrat greh.
Kedor se namreč zaderžuje v mesenih razveseljevanjih, zanemarja duhovne reči. V s a k i j e skušan od svoje poželjiv o s t i. (Jak. 1, 13). Drugič skuša meso odtezajoč od dobrega. Zakaj duh, kar je od njega, se vedno razveseljuje v duhovnih dobrotah, toda meso obtežujoč ovira duha. Telo, ki je s t r o h 1 j i v o, teži dušo. (Modr. 9, 15.) Imam namreč d o p a d a j e n j e nad Božjo postavo po notranjem človeku; vidim pa drugo postavo v svojih udih vpirajočo se postavi mojega duha inkojetnika me deržečo v postavi greha, kijev mojih udih. (Rim. 7, 22). Pa ta skušnjava, namreč mesa, je jako težka, ker je naš sovražnik, namreč meso, z nami sklenjen in, kaker pravi Boecij, ni nobena kuga zmožniša da škoduje, kaker domač sovražnik, in zato je ti'eba čuti zoper njo. Čaj te in molite, da ne pridete v skušnjavo. (Mat. 23, 41).
32.	Drugi vzrok skušnjav je hudič.
Hudič jako močno skuša. Zakaj ko jo meso potlačeno, v-stane drugi, namreč hudič, ki imamo veliko bojevanje zoper njega. Nam se ni vojskovatizoper meso in kri, ampak zoper poglavarstva in oblasti, zoper gosp odova v ce tega temnega sveta. (Ef. 6, 12). Zato se tudi pomenljivo imenuje skušnjavec. Ali vas ni morda skušal tisti, ki skuša. (1. Tes. 3, 5). Pri svojem skuša-nju pa dela jako prekanjeno. On namreč kaker dober vojvoda vojske, ki oblega kakov grad, prevdari slabosti tistega, ki jih
— 377 —
hoče napasti, in od tiste strani, kjer je človek bolj slab, ga skuša. In zato skuša glede tistih napak, h keterim so ljudje, ko so potlačili meso, bolj nagnjeni, kaker glede jeze, prevzetnosti in drugih duhovnih napak. Vaš z o p e r n i k, hudič, hodi okoli kaker lev, ki tuli in išče, koga b i p o ž e r J. (1. Pet. 3, 8). Dela pa dvoje hudič, ko skuša, ker ne svetuje precej tistemu, ki ga skuša, kaj očitno slabega, temuč kaj takega, kar je na videz dobro, da ga vsaj v samem začetku s tistim nekoliko odverne od njegovega poglavitnega namena, ker ga potlej lažje zapelje v greh, da ga je le nekoliko odvernil. Sam satan se spreminja v a n g e 1 j e luči. (ž. Kor. 11, 14). Potem ko ga je zapeljal v greh, ga pa tako priveže, da mu ne da vstati od grehov. Kite njegovih j éder so zapletene. (Job. 40, 12). Tako torej dvoje dela hudič, ker prevarja in prevaljenega v grehu zaderžuje.
33.	Tretji vzrok skušnjav je svet.
Pa tudi svet na dva načina skuša. Pervič s prevelikim in nezaderževanim hrepenenjem po časnih rečeh. Korenina v-sega hudega je namreč 1 a k o m n o s t. ( 1. Tim. 0, 10). Drugič po preganjavcih in trinogih sè strašenjem. Tudi mi smo s temo obdani. (Job. 37, 19). Vsi. k i h o č e j o pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje t e r p e 1 i. (2. Tim 3. 12). N e b o j t e s e t e h, k i telo v m o r e. (Mat. 10, 28.) Tako je torej jasno, kaj je skušnjava in kako je človek skušan in od koga.
34.	Kako se skušnjav rešimo.
Nadalje moramo gledati, kako se človek reši. O tem je treba vedeti, da nas Kristus uči prositi, ne da ne bi bili skušani, ampak da ne bi bili peljani v skušnjavo. Zakaj, če človek skušnjavo premaga, zasluži krono, in zato se pravi : V veliko veselje si štejte, moji bratje, k e d e r padete v mnogotere skušnjave. (Jak. 3, 2). Tako tudi : Blažen mož, ki prestane skušnjavo, ker bo skušen pre-j el krono življenja. (Jak. 1, 12). In zato uči prositi, da ne bodimo peljani v skušnjavo po privoljenju. Skušnjava naj n ad vas n e pride d ruga ko človeška. (1. Kor.
— 378 —
10, 13). Zakaj, skušan biti je človeško, privoliti je pa hudičevsko. Pa, ali Bog napeljuje k hudemu, ker pravi : In ne vpelji nas v skušnjavo? Pravim, da se govori o Bogu, da napeljuje k hudemu po pripuščenju, koliker namreč zavoljo mnogih grehov odtegne človeku svojo milost in, ko je ta odtegnjena, pade človek v greh, in zato pojemo : Ko bo omagala m u ja m o č, ne zapusti me, Gospo d. (Ps. 70, 9;. Vlada pa človeka. da ui zapeljan v skušnjavo, po gorečnosti ljubezni, zakaj vsaka ljubezen, če še tako majhina, se more vpreti vsakemu grehu. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni. (Vis. pes. 8, 7). Tako tudi po luči razuma, s čemer nas uči o tem kar je storiti, ker je kaker pravi modroslovec, vsaki grešnik neveden. Razumnost ti bom dal in učil te bom. (Ps. Ul, 8 ) To pa je prosil David, ki je rekel : Razsvitli moje oči, da kje s m e r t n o ne zaspim, da kje moj sovražnik na poreče, v ž u g a 1 sem ga. (Ps. 12, 4). To pa imamo po daru razumnosti. In ker, ko ne privolimo v skušnjavo, serce ohranimo čisto, o čemer : Blaženi čistega serca, ker bodo o u i B o g a gledali (Mat. 5, 8), zato pridemo od tod li gledanju božjemu, h keteremu nas pripelji.
VIII. Sedma prošnja.
Ternuč reši nas od. hudega.
35.	Bog rešuje na štiri načine od zopernosti tega sveta.
Gori nas je Gospod učil prositi odpuščanja grehov in kako-se moremo ogibati skušnjav ; tukaj uči pa prositi ohranjenja pred hudim. In ta prošnja je splošna zoper vse hudo, namreč grehe, bolezni in britkosti, kaker pravi sv. Avguštin. Pa ker se je že govorilo o grehu in skušnjavi, je govoriti zdaj o drugem hudem, namteč o vseh zopernostih in britkostih tega sveta, od keterih Bog rešuje na štiri načine. Pervič, da britkost ne zadene, pa to se poredkoma primeri, ker svetniki na tem svetu britkosti vživajo, ker, kaker se pravi : V s i, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje t e r p e 1 i. (2. Tim. 3, 12). Vender Bog včasi komu privoli, da ga ne tare hudo, keder ga namreč pozna ko slabega in da se ne more vpirati, kaker zdravnik slabemu bolniku ne daje silnih
— 379 —
zdravil. Glej, odper lse m pred teboj vrata, k e t e-r i h nihče ne more zapreti, ker imaš ma j h ino m o č. (Razod. 3, 8). V domovini pa bo to splošno, ker ne bo tam nihče potert. Iz šestih nadlog, namreč sedanjega življenja, ki se loči v šest starosti, te bo rešil, v sedmi te ne bo nič hudega zadelo. (Job. č, 19). N e bodo več lačni, ni žejni. (Razod. 7, 16). Drugič, rešuje keder v brhkostih tolaži. Zakaj, ke bi Bog ne tolažil, človek ne bi mogel prestajati. Nezmerno smo bili stiskani čez našo moč. (2. Kor. 1, 8). Pa, k e t e r i tolaži pon i-ž n e, j e tudi nas potolažil, Bog. (Tudi tam 7, 6). P o obilnosti bolečin v mojem sercu so tvoje tolažbe razveseljevale mojo dušo. (Ps. 93, 10). T r e t j i č, ker stiskanim toliko dobrega stori, koliker izročijo pozabljivosti hudega. Po nevihti delaš mirno. (Tob. 3, 22). Tako se torej ni bati stisek in nadlog tega sveta, ker se lehko prenašajo tako zavoljo primešane tolažbe, kaker zavoljo kratkosti. Naša sedanja kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko večno čast, k e t e r a vse preseže (2. Kor. 4, 17), ker se iz teh pride v večno življenje. Če ter tič, ker se skušnjava in nadloga spremeni v dobroto in zato ne pravi : Reši nas od nadloge, tennič o d hudega, ker so nadloge svetnikom za krono in od tod prihaja, da so nadlog veseli : Ne samo s tem p. a, t e m n č hvalimo se tudi z nadlogami, ker vemo, da nadloga pote r p e ž 1 j i v o s t prinese. (Rim. 5, 8). Ob času nadloge odpuščaš grehe. (Tob. 3, 13). Rešuje torej Bog hudega in nadlog, spreminjajoč jih v dobro, kar je znamenje naj-veče modrosti. Zakaj modremu gre hudo obračati v dobro, in to se godi po poterpežljivosti, ki se ima v nadlogah. Zares se ostale čednosti poslužujejo dobrega, poterpežljivost pa slabega, in zato je samo v hudem, to je v nadlogah, potrebna. Razumnost moža se spoznava po njegovi p o t e r p e ž-ljivos ti. (Preg. 19, 11). In zato nas nagiblje sveti Duh po daru modrosti, da prosimo, in po tem pridemo do zveličanja, h keteremu namerja mir, ker imamo po poterpežljivosti mir tako v srečnem kaker v nasprotnem času In zato se imenujejo mirni sinovi božji, ker so Bogu podobni. Kaker namreč Bogu nič ne more škoditi, tako tudi njim ne, ker niti sreča, niti nesreča, in
— 380 —
zato blaženi mirni, ker se bodo otroci božji imenovali. (Mat. 5, 9). Amen je splošno poterjenje vseh pro-šanj.	P. L. H.
VSAKDANJI KRUH.
12. Za mesec december — gruden.
1.	Veliko delo našega posvečevanja nastaja, raste, ter se vzderžuje živo po vsakdanjem zbiranju duha in po vzdihljejih.
2.	O kako koristno in ljubeznivo je ono pravilo : Vse delati le, da bi Bogu dopali, in njemu prepuščati vso skerb za nas !
3.	Tudi pri najmočnejših skušnjavah ni greha, ako volja ne privoli ; nežnost je božjega ljubiyca, da onemu daje terpeti in boriti se, keterega ljubi, ne da bi mu dal vedeti, da ga ljubi.
4.	Ne razločuj, je li oseba od osebe svetejša, zakaj zunanjost slepi ; morda je oni v očeh božjih najsvetejši, ki je v očeh; sveta najmenj.
5.	Hočeš li najlažji način dospeti do čednosti ? Izvoli si izmej mnogih enega vodnika, ki bodi učen, razumen, ljubezniv.
6.	Hočemo drago prodajati in poceni kupovati, keder bližnjega zavoljo majhinih reči dolžimo, sebe pa zavoljo velikih opravičujemo.
7.	V svojo družbo izvoli malo, a dobrih, poštenih ljudi : malo, ker je težko z mnogimi izhajati ; dobrih, ker je lahko, da te hudobni pokvarijo ; poštenih, da si ohraniš čast in dobro ime.
8.	Pobožna duša mora biti čista na rokah, ustnih, očeh, u-šesih, na vsem telesu.
9.	O kako lepo je pogledati osebo, ki je odluščena od vsa-ketere navezanosti, keteri so enako prijetna vsa opravila kaker tudi veselje in žalost, in ki je pripravljena za vsako vajo čednosti in ljubezni, ki je zmirom popolnoma zadovoljna, če se godi le volja božja.
10.	Kader prihaja terpljenje nad te, misli, da te gleda Bog z očetovskim očesom, da te opazuje, kako znaš zanj terpeti, in volji njegovi se podvreči.
— 381 —
11.	Ne bodimo tako radovedni, da bi hoteli vse vedeti, pa tudi ne kako nepazljivi, da bi ne vedeli, kar se tiene našega izveličanja.
12.	Ne smemo preveč zahtevati : Ob enem hoteti zasluženje Goljgate z veseljem Tabora, in morda celo dopadajenje božje z dopadajenjem sveta.
13.	En očenaš, moljen pazljivo in pobožno, je veliko več vreden, kaker njih mnogo pa v naglici in iz navade izrečenih.
14.	Zunanja spodobnost se raztega na troje : na obleko, na obnašanje, na besede. Obleka bodi po stanu, ne da bi se je ve--selil; obnašanje bodi lahkotno brez lahkomišljenosti ; besede priljudne brez ošabnosti.
15.	Ni stanu, ki bi ne imel tudi nejevolje, britkosti, neprijetnosti, in vender bi radi skoraj vsi, da bi svoj stan spremenili, ako izvzameš one, ki so vsi vdani v voljo božjo.
16.	Bog ljubi duhove, ki so tako priprosti kaker otroci; te vodi po svoji dopadljivosti ; ne tako velikih in zvitih duhov.
17.	Grehov zoper čistost se je lažje ogibati kaker ozdravljati jih.
18.	Dokler živiš, boš imel zrairom marisikaj popravljati ; bodi miren in pripravljen, da se pred Bogom ponižaš, ter si žmi-rom prizadevaj, da se v čem poboljšaš.
19.	Keder hočeš kaj velikega storiti, naj ti bo zmirom per-vo, da se ponižaš, in da samemu sebi ne zaupaš ; potlej se verzi v naročaj božji, in terdno veruj, da se ti bo ž njegovo milostjo vse posrečilo.
20.	Naj veča korist naši duši ni v tem, da veliko mislimo na Boga, ampak da ga zelo ljubimo.
21.	Glede posta hodimo srednjo pot : ne preveč in ne premalo ; zakaj ako se nam telo preveč debeli, bi ga ne mogli nositi, ako nam je pa presuho, nas ne more več nositi.
22.	Pridigar (in to velja o vseh, ki delajo za bližnjega)-je lahko dosti učen, ako le ne želi, da bi bil učenejši videti, kaker je res.
23.	Ne pritožuj se pri slabih osebah zavoljo krivice, ki ti jo delajo, ali zavoljo svoje žalosti. zakaj pogostoma ti tak pogovor ne bo nič koristil, slabim pa bo škodil.
24.	Glej, da vsaki dan bereš kaj iz dobrih bukev, kar te bo podučevado in pa izpodbujalo.
— 382 —
25.	Učimo se od Jezusa v jaslih, da je sleparstvo, obmana, laž vse, kar nam svet kaže velikega.
26.	Nič bolj ne raztresa in ne kazi serca, ki hrepeni po pravi pobožnosti, kaker nestànovitnost duha, prenehavanje ali opuščenje začetega življenja.
27.	Pobožne vaje naj te ne motijo v opravilih. Naj ne bojo tako dolge, da bi vtrujevale duha, ali nadlegavale one, ki s teboj žive.
28.	Čemu so ti tolikanj pri sercu časti in prednosti, ker časti in veljave nigdar prej ne dobiš, kaker če jih zaničuješ.
29.	Ne upaj lastni sodbi : oblečena je z meglo lastne napihnjenosti.
30.	Nezaupljivost, ki jo imaš v samega sebe, je dobra, dokler je na podlagi zaupanja v Boga : Ako ti dela pa nemir, verzi jo precej od sebe proč, ker je največa vseh skušnjav.
31.	Kako hudo bo očitanje na smertno uro za našo vest, ko bomo videli veliko število pomočkov in naukov, ki so nam bili dani v naše posvečenje, ki smo jih pa tako malo rabili ! To bo največa bolečina, ki jo bomo terpeli v tistem trenotku.
X — P. H M.
Greh.
Častitljivi Vianey je tako-le učil o grehu: Greh je tri. nog Boga in razbojnik duše. Greh nam odterže nebesa in nas verže v pekel. In mi ga ljubimo! O nespamet! Ako bi to dobro prevdarili, bi tako sovražili greh, da ga ne bi nigdar več ponavljali.
Oh kako smo nehvaležni ! Volja božja je, da naj bomo enkrat srečni v nebesih, in edino zato nam je on dal svoje zapovedi.
Zapovedi božje so velike in mnoge. Kraij David je bil v nje tako zaljubljen, da jih je imel za svoj naj dragocenejši zaklad. Bog toraj želi našo srečo, in mi je nočemo ! Gremo daleč od njega ter se izročamo hudiču ! Bežimo od našega prijatelja ter se dajemo v roke trinogu.... Grešimo in se v blato pogreznemo ; in ke-der smo v tej luži, se ne vemo kako iz nje rešiti ! Ako bi šlo
— 383 —
za naše imetje, bi vže znali škodo popraviti, ali keder gre za rešitev duše, takrat obtičimo v blatu....
Gremo k spovedi z glavo vso zmešano od velike sramote. Spovemo se, kar moči hitro. Pravi se, da mnogi hodijo k spovedi ali malo se jih spreoberne. In to je res, ker malo jih je, keteri se spovedavajo s pravim kesanjem. In zakaj to ? Zato, ker se ne pomisli. Poskusi reči tistemu, keteri dela ob nedeljah in zapovedanih praznikih, pijancu ali nečistnici :	„Za božjo voljo,
kaj si storil, kaj si storila? Križal ali križala si Kristusa !“ Čudili se bodo tvojim čudnim besedam, in nič druzega, in zakaj ? Zato, ker ne pomislijo ! Oh, ke bi mi v resnici premišljevali, kaj je greh, nam ne bi bilo mogoče grešiti. In res, kaj nam je Bog slabega storil, da ga hočemo zopet yrnoriti, njega ljubeznjivega našega Odrešenika ? Oh, ke bi grešniki, keder gredo greh delat srečali Kristusa, kaker ga je. srečal sv. Peter, ter bi jim rekel: ,,Grem, od koder greš ti, zato da me bodo še enkrat križali !“
Svetniki so dobro razumeli neizmerno ražaljenje, ketero grešnik Bogu dela. Neketeri so celo življenje objokovali svoje grehe, kaker sv. Peter. Sv. Bernard je zdihoval : „Gospod, Gospod ! jaz sem te-na križ pribil P Z grehom zaničujemo Kristusa, zopet ga križamo !
Oh kako velika škoda je pogubljenje duš, ketere je Kristus odkupil s tolikim terpljenjem.... Kaj nam je slabega on storil, da mi tako ž njim delamo?....
Oh kako smo nespametni ! Bog nas kliče in mi bežimo od njega ! On hoče, da ga ljubimo, mi pa darujemo svoja serca hudiču. Dragoceni čas, keterega nam daje ti zveličanju, žalibog, tako strašno zlorabimo ! Preganjamo Boga s tistimi rečmi, ketere nam je daroval, da mu služimo !
Ako bi mi pogledali sv. križ, keder ražalimo Boga, bi slišali glas Kristusov : »Toraj tudi ti se družiš z mojimi sovražniki ? Zopet me hočeš križati ?il Povzdignite oči h križanemu Zveličarju in recite : »Glej ceno, ketero je dal moj Gospod za popravljanje mojih grehov P... Eu Bog, keteri je prišel na svet ko žertev za naše grehe, ta terpeči in vmirajoči Bog, zakaj li je vzel na se breme toliko pregreh!!... Pri pogledu na križ razumemo hudobijo greha in sovraštvo, ketero moramo imeti do njega.
Poglejmo zdaj, kako bi se dalo poboljšati naše življenje... Škoda ! Gospod Bog nam bo rekel na smertno uro :	„Zakaj si
— 384 —
me ražalil, mene, keteri sem te toliko ljubil?.... Žaliti tako dobrega Boga, keteri nam ni nič druzega storil ko dobro !.,. Zadovoljiti hudiču, keteri nam ne more storiti ko zlo !.... O nespamet! Kaj ni velika neumnost, namestu vže na tem svetu vživati raj v božji ljubezni, združiti se raje s hudobo in si služiti pekel ! Oh to je nerazumljivo, to se ne more zadosti objokati !
Grešniki nočejo čakati božje obsodbe, po keteri bode zdru-žeui za vekomaj s peklenskimi hudobami : sami se vže zdaj obsojajo. Človek vže na tem svetu na neki način sluti raj, pekel in vice. Vice so v duši, ketera ni še popolnoma sebi vmerla ; pekel je v sercu brezbožnih ; nebesa v sercih popolnoma združenih z našim Gospodom in Zveličarjem Jezusom Kristusom.
P. H. H.
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo : Vč. p. Ambrož Ma n-d e 1 j c, mašnik kapucinskega reda v Gorici, j 25. listopada ; č p. Vincencij Praznik, mašnik 1. reda sv. Frančiška, -j- 30. listopada v Kamniku; br. Alojzij Križan, klerik l. reda sv. Frančiška, f v 17. letu svojega življenja 27. listopada pri nas na Kostanjevici ; rajni urlje 3. reda skupščine g o r i-ške: vč. g. Jurij (Frančišek) Kokelj, vikar v Ternovem, Jožefa (Katarina) Filipič iz Ravnice, Katarina (Bernardina) Cepič iz Vedrijana ; dobske: Matija (Frančišek Seraf.) Povše iz Podstermca, Lucija (Rozalija) Medvešek iz Jelenj, Terezija (Frančiška) Logar od Sv. Križa, Frančiška (Marija) Gerčar jz Moravč, Tomaž (Fr. Seraf.) Jakoš z Berda, Frančišek (Jožef) Fakin iz Tehaboja. Marjeta (Marija) Seme s Primskovega, Lucija (Brigita) Tomažič iz Podstermca, Apolonija (Marija) Medvešek z Berinjeka, Jožefa (Marija) Tomažič jz Podstermca, Marija (Elizabeta) Jeretin iz Polšnika ; št. Rupertske: Marija (Alojzija) Rajner.
Nadalje se priporočajo : neka zapuščena žena z otroci, da bi ji Bog pomagal ter jo rešil iz hude stiske, da bi mogla dobiti svoj denar od ljudi iii poplačati svoje dolžnike ; J. L., da bi mu ljubi Bog na priprošnjo Marijino podelil spet toliko zdravja, da bi mogel svoje stanovske dolžnosti vestno opravljati ; F. R. za pomoč v hudih dušnih in telesnih skušnjavah ; J. P. pripoioča svojega sinu, ki je zbolel pri vojakih, in sam sebe za pomoč v silnih notranjih serčnih britkostih ; J. K. v Z. sebe in svojo družino v raznih dušnih in telesnih potrebah ; neka bolna tretje-rednica ; neka žena svojega bolnega moža ; neki mož v velikih dušnih težavah; neka mati sinu in hčer; neka žena za rešenje iz hudih stisek, neka oseba za neko milost ; neka druga za spre-obernjenje ; neka deklica, da bi spoznala svoj poklic.
mlè'st, sè’st, sè’5, strè’6, tlè’ò, 4v 1 è‘6, klé’t, Žé’t, n e’ s t, p 1 é’ s t, p r é’ s t, t r é’ s t, 1 é’ č, p é’ č, t é’ p s t, s k u’ p s t, d o ,1’ p s t, t o ,1’ è, č a’ t, b i’ t, bri’ t, k r i’ t, 1 i’ t, m i’ t, p i’ t, r i’ t, v i’ t, ,v p i’ t in tako vseh trajnih glagolov na -i‘ti, ki imajo v sedanjem času -t‘: b ii d i’t, gosti’t, j e-z i’ t, k o s i' t ‘) itd.
11.	Prislovni deležnik sedanjega časa na -é:	gledé\
g r e d é’, kleče’, 1 e ž é’, m i ž é’, sede’, stoj é’.2)
12.	Opisni deležnik v moškem in srednjem spolu v edin-
stvu in vseh treh spolih v dvojstvu in mnoštvu: b i’,15), bilo’; bil a’, bil«4); bili’, bil«’, bil a’. Predlog poteza naglas h sebi : d o b i’,1, d o b i’ 1 Ò, d o b i’ 1 a itd. prid o’ b i ,1, p ri d <V-b i 1 ò itd. V vseh ostalih dva- ali trizložuih primerih je v srednjem spolu edinstva in vseh spolih dvojstva in mnoštva naglas na predposlednjem zlogu : b r a’1, brattò; b r a’1 a, bra’lè; b r a’ 1 ì, bra’le, b r a’1 a. V sestavah s predlogi ostaja naglas nespremenjen : o b r a’,1, o b r a’ 1 6 itd. Tako : e v à r’,1, d à r’,1, m à r’,1, (,v)p k r’1, (za)tar’,l, (za)v à r’,1. (o)z à r’,1, ž à r’,1, d a’*l, 1>1 a’,1,	s c a’,1,	s p a’,1, z v a’,1, ž g a’,1, (na)ò é’,1, (ot)é',l, k 1	è’,1,
(za)	p é’,1, (za)	t é’,1, (o) ž é’,1, p é’,1, p 1 è’,1, b r i’,1, (iz) 1 i’,1, p	i’,1,
v i’,1, (,v)ži’,l, (za>su’,l. Tako, ako nimajo predloga pred sebo, tudi : àrv a’,1, d a j a’,1, j e m a’,1, k 1 j’ it v a’,1, kov a’,1, p 1 j’ ù-V a’,1, s è j a’,1, s m è j a .l, snov a’,1. s ii v a’,1, š čil v a’,1 in blizu vsi glagoli na -i'tì, ki imajo v sedanjem času -i‘b ù d i’,1, gost i’,1, j e z i’,1, kos i’,1 itd. Predlogi spred h sebi potezajo naglas : z à r’ v a ,1, z à r’ v a 1 6, iz d a’ j a ,1, i z d a’ j a 1 <V *), n a-s m è’ j a ,1, n a s m è ’j a 1 6, z b u’ d i, 1, zbudil 6, i' a z j é’ z i ,1,
')	Kosi’t	ftravo,! ko1 »it (j è’st zjutraj ali opoldne.)
2)	Rabi se	ta oblika le pri naštetih iniransit. glag., ki imajo v 3.	mn.
or. sed. časa -é‘ ali -o' : gredo1, kleče1 itd. : gledč’ je od gledfi ti (ne od g 1 é‘d a tl). Oblike, ki se vtepljejo v novejšem času v knjige: plešč, kupuje, veruje itd. in mnoge v slovnicah navedeno: prede, pné, krijé, kli5é, kujé itd. v resnici v naši slovenščini niso mogoče. V 3. os. mn. sc je reklo nekedaj : plé'So, kupu’jo, vé rujo, prédo, kli’čo itd., deležnik bi bil: pl é‘ še, kupu'j e, vé‘ruje, prède, k 1 i’č o, ali to je 3. os, ed ; deležnik moro biti torej le: plé‘ S o S, k it p u’j o č, v é‘r ù j o č, p r é d o Č, kli‘čoč ali pa: plosa'jo kùpova'jo, vé'rovaje, klica‘jo (ali k li‘čaje?) Da se sednnjiško deblo v potrebi slobodno nadomešča z nodo-ločniškim, kaže tudi že stara slovenščina, kjor je iniperfekt besčdovaaie navadna oblika poleg redke beseduj ašo (iz besčdujaaše). Prim. §. 20. na vkoncu.
a) Ž. : b)la' , kratki nnglas jc ostal na poslednjem zlogu, dasiravno jc prodposlednji bil nekedaj dolg, prim. brv. b i‘ 1 n, in a 11\ b 1 ò\ s ù k n 6-, j à j c e-, č e t it r t tV k, k ii p h- c, t A r p i:-1, brv. : s t u‘ b I o, s u‘ k n o, j a‘-j e, čotvr'tak, k u1 p a c, tr'pjet.
*) To bi bila v dv. prava ženska oblika, ki jo pa nisem slišal : v mojem kraju so govori namoRtu njo mu b t I é\ Piše se bil i, knr ni čisto napak, nko so bere b 1 1 6- (pač pa je čisto napak bi li’, kakor bi vtegnil najberž brati vsaj Dolenjec); tudi namestil bilo’, bila’ itd. se govori po» gostoma okrnjsano: bil 6*, bila’, ali celo brez naglasa: bilo, bila.
a) I z d a‘ j e m, i z d aj a* 11, i * d a’ ja J, izdaja'la, izda’jalòjo doveršon glagol (mit dem Ausgobe» fertig sein) k nedovoršno tun : d a‘j t m, d a j a* t Ì, daj a’,1, daj «'In, d a j a’1 6; nasproti: i z da’j a m, i z d a’j a tl, iz d a' j a,l, iz d t>’j a 1 a, i z d a’j u 1 o je nedoverinik k i z d a' m (n. pr. knji-
Y à ž j è’ z ì 1 o, p ok o' s i J, poko’ silo itd. Prav1 tako Se poudarja. dasi ni sestavljeno : p u’ s t i,l, p u’ s t i 1 o, morebiti vsled doveršnega pomena, in : go v o' rij, g o v 6’ rilo, ker ima za zlog več. V sestavi je pričakovati : (od) g G- v o r i ,1, (od)g G’ v o-r ì 1 ò, ali zdaj se fovdarja	skoraj	da	le (od) g o v G’r i. I, (otl)-
g o v 6’ r i 1 ò, pač pa ima	p o o b	1 a	č	i‘	t i s e : p o 6’ b la čl 1 ò
seje Pričakovati bi bilo	tudi :	v	e	s	è-1 i v e s é’ 1 i l ò, ali
govori se menda le : vesel i\l, v e	s	e	1 i’ 1 ò. pa .• razveš é’-
1 ì 1, raz vesè’li lò.‘)
13. Deležnik preteklega časa na -(v, -,vsì : p us t i’,v iti2); dob i’.v š i z g ii b F,v š i, p r o d a’ v š i, i m e n o v a’ v s i (V) ).
(Dalje prih.)
go, časopis). V poslednjem primeru se pri nas menda povsod govori izdajam, ne kakor v hrv. izdaj eni.
') Dal m. ima še „odgavoril,“ „odguvorili“ t. j. o dg 6’ v o rl ,1, odf;0’-vorìlì (1. Sum 1. Luk. 9 b) tuko tudi: r a z ve’ s e 11 J, obé'seli.t, (Inn. 2. 1.) Na Goriškem pa pnvdarjujo : govori’ J, razjezi’,1, z a m o r i' ,1 itd. in eelo tukajšnji pesuiki si dovoljujejo ta Kranjcu neprijetni provincialnem.
2)	Prim. o ù r-11 ,v n e‘ s 11.
3)	Deležnikov na - v š i jaz nisem slišal od priproslili ljudi, razen morelli i skri’vSl. Da bi se bili govorili kedaj neketori z ’ neketeri z ‘ na pred poslednjem zlogu, kttker jih Valjavec po opisnem deležniku žensk. sp. razločuje, to se meni ne zdi prav verjetno, horvaščina kaže le’ (Mažur. : l> i’-v Si, b r a’ v š i, pi‘tuvši, imunoivavši; Duuičič : ču’vii, tpinuvši, p i* s u v š i, k u p o i v u v S i). Kjer je imel nedoločnik pervotno na predpredzadnjem zlogu naglas, tam bi bil vtcgnil t»k ostajati tudi v tem primeru: vi'dòtl: v i'dò.v S1 (Dan. v i* d j 6 vS i); poklekniti: poklé1 k ni vsi.
Nove knjige.
Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole. Uredil Ivan Mercinu, učitelj na e. kr. deški vadnici v Gorici. V Ljubljani. Izdala in založila ..Družba sv. Cirila in Metoda.'- 1993. — Cena 60 kr.
Nevesta Kristusova ali podučnu in molitven* knjiga za pobožno krščansko devico. Poslovenil D. U a r t o 1, župnik. Šiiti natis. V Ljubljani, 1894. Založila Katoliška II u k v a r n a. — Cena v usenju 1 gl. 24 kr. gò zlato obruzo 1 gl. 1 > kr.
I rti moliti in častiti Jezusa v vodnem Čaščenju prosv. Kcšnjega Telego. V Ljubljani. Založila Kat. Hukvarna. Cona broš. 12 kr., terdo vezani 2" kr.
Gluhonemi. Zgooovina in sedanja metoda njih vzgojevutija. Spisal Anton K u d o ž, učtelj v goriški glubonemici. 25 »lik. V Gorici 1894. Tiskala in z. „Goriška tiskarna" A. Gabršček. Cena 1 gl. SO kr., po pošti 10 kr. več. Dobi se p i vseh goričkih knjigoteržcili.
Vso te knjige priporočamo primemo njih namenu. Veselimo ge zlasti porvo in poslednje, ne le ko del dveh nam prijaznih gospodov učiteljev goričkih, tomuč zlasti ko znaneuitegu napredka v slovenskem slovstvu.
Cvetje z vertov sv. Frančiška.
XIV. tečaj.
Ker ie, UvuIh Hogu, s lem zvezkom IH. tečaj dovorSan, prosimo zopet vse drago bravce in prijatolje, naj »o kolikor mogočo v kratkem oglasijo glede n as led nega 14., ki ga želimo » pomočjo božjo % novim letom začeti. Cena ostane dosedanja. Da ne bo zmešnjave, pa prosimo, naj so no pošilja naroč-»ina tiskarnici, tomuč naravnost „0 p r a v ii i š t v u Cvetja v Gorici.11