VirVBUANl 1NVMARI
jIH «!»•! 0'|HI> N!H|KIHNIHNIMHIHNI> |I<IHHIMHI> I1<IH1OI1<M1<IMI<IMO1I1<IM1<IMIO1I1<M1OI1O;
IZHAJA MESEČNO - CELOLETNA NAROČNINA ZNAŠA 15 DIN NAROČA SE: PROSVETNA ZVEZA V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA 7
ŠTEV. 1—2.
j ANUAR-FEBRUAR 1959
LETO XVIIL
Joža Vovk:
Glasnik:
Naš dom
(Ob blagoslovitvi novega doma.)
Pred nami dom stoji — zgrajen za nas. ki nas je čas
poklical, da pustimo dom očetov iin naročja svojih mater. Stopamo čez ta mejnik in vemo vsi:
Nekje nas čaka novi svet. v skrivnosti svete in globoke odet. In vemo vsi:
la dom studenec bo modrosti, zalival nam bo cvet mladosti, cla se okrepi, da s svežo silo zaživi iz nas kdaj človek cel!
Zbor fantov:
Pozdravljen novi dom, zgrajen za nas, ki ,nas je čas
poklical, cla pustimo doni očetov in naročja svojih mater! Tu bomo si znača j kresali, tukaj si moči nabrali za življenja trdi boj!
Zbor deklet:
Zgrajen za nas, ki nas je čas poklical, da pustimo dom očetov in naročja svojih mater! Tukaj boaiio se učile, in nabrale si moči. cla bomo nekoč vodile modro in lepo tlom svoj!
Glasnik:
\ se mogočni Bog! Ti blagoslovi dom dobrotno. I i stegni roko dobrohotno čez ta dom in čez mladost, ki tukaj bo zorela! Da bomo tu znača j kresali, in tukaj si moči nabrali za življenja trdi boj!
Zbor vseh:
\ semogočni Bog! li blagoslovi clom dobrotno. I i stegni roko dobrohotno čez ta dom in čez mladost, ki tukaj bo zorela! Da bomo tu značaj kresali in tukaj si moči nabrali za življenja trdi boj!
vestni k: prosvetnih zve/.
11>V)
Narodno obramb ni govor
Dr. 1. Č.
(Naduljev anje.)
Naša društva so dolžna, da navežejo ozke stike z znatnimi izseljenci z dopisovanjem. Pa tudi z nečlani in nečlanicami naj dobri in vneti člani, morda zaradi šolskega prijateljstva ali tovarištva, navežejo stike, da se ohranijo v tujini naši rojaki zvesti Bogu in domovini. Ce jih ne morejo pridobiti, da bi bili naročeni na ta ali oni naš domači dobri časopis, pa naj poskusijo pridobiti toliko sredstev. da jim ga naroče. Zlasti naj jih pridobivajo za naročnike Družbe sv. Mohorja, Iu naša bratovščina in družba. ustanovljena po enem naših največjih verskih, prosvetnih in narodnih delavcev, škofu Antonu Martinu Slomšku, je nežna in ozka vez med nami in našimi brati v tujini. Vsako leto prinese seznani vseh naročnikov-izseljencev v diaspori in pa naročnikov izven mej naše države. Za zgled naj nam služijo Slovaki!
Slovaki imajo svojo književno založbo. ki izdaja letno po več knjig svojim naročnikom, kakor naša Mohorjeva. Spolok sv. \ojteha se imenuje. Pri le družbi naroče in plačajo sorodniki za svojce v tujini knjige. Tudi mi Slovenci ne smemo zaostati za njimi!
Sedaj boste, spoštovani prijatelji, tudi razumeli, kako vidik pomen ima ta niali kulturni davek ali prav za prav zbirka v pušico . bi rekel, katerega propagira Družba sv. Mohorja, ko dobimo v jeseni njeno knjižno zbirko. Dajmo ji prav vsi naročniki po svojih močeh tiste dinarje ali več. da bodo slovenske knjige in njenih velikih duhovnih dobrin deležni naši bratje, ki si jih tako silno žele in vesele, kakor otroci sv. Miklavža ali pa božiču ice.
kaj še lahko store naša društva?
Člani naj postanejo Rafaelove družbe. če še niso. I a naša velika organizacija zasluži, da pridobi čim več članov, članarina znaša 10 din na le-
to. Društvo naj se pa naroče na izseljensko glasilo Izseljenski vestnik«, da morejo po njeni zasledovati delo naših izseljencev, njih težave in boje in njih organizacije.
I udi za obe naši narodni manjšini, za primorske in koroške Slovence, se bomo zanimali v večji meri, kakor se je godilo to doslej, /ivi jih 400.000 tam doli ob Soči in Adriji. 80.000 ob Dravi in Žili do Gospe Sveti-.
Zavedati se morajo, da so koroški in primorski Slovenci oni močni jezovi. ki branijo prodiranje in širjenje tujega italijanskega in nemškega vpliva na naše ljudstvo in na naše ozemlje v Jugoslaviji.
Zato je treba tem močnejše zavesti
0	enotnosti slovenstva.
Zgodovinske meje štajerske, koroške. kranjske in Primorske so pre-' dolgo ločile Slovence, da bi v 20 letih na to pozabili in bi na primer štajerc vzljubil v Kranjcu. Korošcu in Primorcu samo brata Slovenca in se zavedal. da smo le v gojitvi slovenske skupnosti močni in da brez enega in drugega ni enotnega naroda in da drug drugega za ohranitev našega narodnega značaja in naše samobitnosti potrebujemo.
Zato pa kličem: Brigajmo se za to našo kri. Naša društva naj prirejajo večkrat predavanju o naših rojakih na Primorskem in koroškem! Naše šole naj vzbude zanimanje med deoo za te slovenske kraje, da jih bo poznala tako dobro, kakor slovensko zemljo v Jugoslaviji!
Še eno grdo lastnost moram omeniti. katera nas Slovence silno kazi pred tujimi narodi, zlasti pa med našimi brati Hrvati in Srbi. l o je obrek-
1	j i \ ost in denunciantstvo. V dveh političnih dobah je ta grda lastnost pognala tako silne korenčke in tako zastrupila ozračje lepe slovenske zemlje. da bi se človek zjokal nad svojo ožjo domovino, kakor prerok Jeremii-
ja nad Jeruzalemom. To je bila znamenita doba. ko je predsedoval nekdanji vojvodini Kranjski baron Hein in petletna doba diktature, ki je končala z junijem I')?-) in prinesla Slovencem konfinacije. strašne politične in sodne kazini: razpust prosvetnih društev in drugih organizacij, vzela vsako svobodno besedo in podtikala spoštovanja in časti vrednim ljudem in zaslužnim javnim, zadružnim, gospodarskim in kulturnim delavcem protidržavno mišljenje lin strahovala ljudstvo z grožnjami in batinami.
Ta doba jo pokazala marsikje še eno žalostno stran našega značaja, ki jo je najbolj značilno označil pisatelj Cankar z besedo »Hlapci!« Strahopet-ttost. duševna odvisnost in nesamo-stojnost so je pokazala marsikje.
Zgodilo so jo tako. kakor pravi zgodba o kraškem niežnarju. Prižigal je v cerkvii na oltarju sv. Mihaela sveče. Ko je prižigal velike svečo sv.
Mihaelu, je zataknil in prižgal tudi Luc-iferju, ki ga je pahnil sv. Mihael v peklensko brezno, malo svečico ter zašepetal: » l udi temu se ne smem zamoriti! Kdo ve, kaj se še vse lahko narajma!«
I	ako sem vam pokazal nekaj misli o naših narodnih potrebah, o naših dobrih in slabih slovenskih lastnostih.
II	koncil bi rad poudaril samo Steno misel. Preiiinogokrat so čuje kritiziranje čez to ali ono stvar v naši državi. Gotovo bi si marsikdo marsikaj drugače želel. I oda jaz bi si dovolil opozoriti samo na to, kar mi jo nedavno povedal neki sivolasi slovenski redovnik, ki je po nalogu svojega višjega redovnega predstojnika pregledoval neko provinco v bivši Nemški Avstriji Najbolj nam boste koristili, če delate na to, tla so uresničijo vse točke dodatnega zapisnika pogodbo Jugoslavije z Italijo glede naše narodne manjšine. Te točke
Prosvetna zveza priredi za pri njej včlanjena društva sledeča tečaja:
1.	Maskerski tečaj, ki se l»o vršil dne 29.januarja ob 9 zjutraj v Beli dvorani hotela Unionu. Tečaj se ho zaključil istega dne ob 5 popoldne. Stroški tečaja (za mastiks in si.) znašajo za udeleženca tO din. Za ta tečaj se je treba prijaviti do 25. t. m. Vodil ga bo g. Poilkrajšek.
2.	Režiserski tečaj, ki se bo vršil v Beli dvorani hotela Uniona in sicer 5. februarja ob 9 dopoldme, zaključek ob 5 popoldne istega dne.
Za ta tečaj so je treba prijaviti do t.ll.t. I. Stroški za udeleženca 10 din. Za oba tečaja se je treba prijaviti pri Prosvetni zvezi.
Igre.
Ker vlada po prosvetnih društvih veliko zanimanje in povpraševanje po primernih predpustnih igrah, je P. z. nabavila 7 enodejank-šaljivk, ki se dobe pri njej.
Predavanja.
Obvezna predavanja /,u vsa prosvetna društva za to sezono so: a) Naše držav-nopravne starine, h) Naseljevanje Slovencev, c) Slovenska zgodovina, d) Cu-vajmo naše narodno blago, e) Pomen Slovencev za Jugoslavijo. — Vsa ta predavanju so izšla v Prosvetnem vestniku. Opozarjamo vsa prosvetna društva, tla se tega programa predavanj drže.
Potovanja.
Prosvetna zveza priredi \ letošnjem letu za svoje članstvo veliko romanje v Rim in sicer v dneh otl 21. do 29. maja, po zelo znižani ceni. Vozna karta Ljub-ijuna-Rim tja in nazaj, prebrana in stanovanje v Rimu in enkratna avtobusna krožna vožnja po mestu 850 din. To je predvidena cena za III. razred za osebo. Cena za II. razred in izlet v Tivoli 1000 din zu osebo. — Za to romanje so je treba prijaviti najkasneje tlo t. aprila. Prijavi je treba priložiti 250 din.
Razen tega priredi P. z. za svoje članstvo veliko potovanje k slovenskim rojakom v Ameriko. Potni stroški III. razreda Ejubljuna-Nevv York, prehrana in ostala oskrba jo predvidena na 9500 din za osebo. Potovanje se bo vršilo v dneh od 5. Vil. tlo 7. VIII. Opozarjamo vse članstvo na to potovanje, zlasti one, ki imajo v daljni Ameriki svoje rojake in ožje znance. Za to potovanje se je treba prijaviti pri P. z. do 1. IV. Do t. IV. je treba plačati 1000 din, tlo t. V. 4000 din in tlo I. VI. 4500 din.
Film.
Prvi tlel filmu: »Mladinski dnevi \ Ljubljani« je dovršen. Zu prosvetna društva bo ihi razpolago otl I. III. dalje.
se tičejo slovenskega društvenega življenja. slovenskega časopisja, slovenskih tečajev in rabe slovenskega jezika v cerkvenem življenju in delovanju. Po tej pogodbi je Italija mednarodno priznala našo narodno manjšino in Jugoslaviji priznala pravico, da se more za to narodno manjšino zavzemali na mednarodnem torišču. Bodite veseli in Boga hvalite, da živite v Jugoslaviji!«
In res je tako! Za nas Slovence je močna in trdna Jugoslavija najboljši branik in najtrdnejša opora. V njej
nam je zagotovljena enako kol Bratom Hrvatom in Srbom najboljša bodočnost.
Zato bomo mi in naši otroci ostali zvesti Slovenci in zvesti državljani močne Jugoslavije. Zavedali se bomo vselej oporoke dr. Janeza Ev. Kreka, ki se glasi takole:
\ i vsi. ki ste seme izkrvavelega naroda, glejte na to, da posvetite vse svoje sile in moči za politično, gospodarsko in kulturno povzdigo. dobrobit in blagostanje naše jugoslovanske države!;.
Naselitev Slovencev
Dr. P. Blaznih (Predavanja za februar.)
Dolga stoletja so že pretekla od tistega časa, ko so se začeli naši predniki naseljevati po naši sedanji domovini. po zemlji, ki je izgledala v tistih časih precej drugače kot danes. Dolga stoletja je potreboval naš ži-velj. da je spremenil prostrane gozdove v polja, na katerih je delo sicer trdo, pa vendar daje možnost za življenje: stoletja so bila potrebna, da so zrastle naše prijazne vasice po dolinah in bregov ih, da je dal slovenski človek tej zemlji, ki je že sicer edinstvena po svojih naravnih krasotah. še svoj lasten — slovenski pečat. Saj je bila naselitev na naših tleh končana v glavnem šele pred nekaj stoletji.
kot znano je bila prvotna domovina naših prednikov daleč onstran kar-patskega gorstva na tleh današnje Poljske, ko se je proti koncu starega veka začelo splošno premikanje narodov preko evropskega kontinenta, je ta val zajel tudi stare Slovane, ki so silili na vse strani. Predniki današnjih Rusov so pritisnili proti vzhodu, Čehi ter Polabski Slovani so se zajedli proti zahodu, a naši pradedje so se napotili proti jugu — proti Balkanskemu polotoku. Po zmagovitih borbah z Bizantinci, ki jih riše tako mojstrsko Finžgar v svojem romanu Pod svobodnim solnccm . si' jim je
posrečilo, da so se za stalno naselili v b. in začetku 7. stoletja širom Balkanskega polotoka. Na najbolj ne* v arno — sev ernozahodno stran, tja, kjer se je srečal romanski, germanski ter slovanski živelj. je zanesla usoda prav naše prednike, pradede slovenskega naroda. Tu so pridobivali novo zemljo deloma na lastno pest, deloma v avarski družbi v bojih z romanskimi Furlani in germanskimi Bavarci. \ razmeroma kratkem času so se razširili čez teritorij, čigar meje nasplošno tudi v poznejših stoletjih niso bistveno prekoračili. Zasedli so zemljo na vzhodu tja do Blatnega jezera, na zahodu pa prav do Til-menta v Furlaniji. do izvira Drave in njenih gornjih pritokov, do izvirov Mure. Adiže ter Fraune, a na severu do Donave in še deloma preko nje: na tej strani so se močno približali bratskim Čehom, ki so pridrli tja z druge strani.
\ velikem zaletu se je torej naselil naš narod na močno zaokroženem teritoriju. Saj je bila razdalja njegove zemlje od juga proti severu skoraj enaka tisti od skrajnega zahoda proti vzhodu. Geografska ploskev naše nove domovine je bila torej nad vse pripravna. če predpostavljamo, da je najugodnejša oblika države krog. Le na skrajnem zahodu je bilo že takoj
spočetka treba računati s precej občutljivim mestom: tam se je namreč naša zemlja pri zgornji Dravi kol klin zajedala v tuj teritorij. Zato ni čudno, da je prav na tej naši skrajni zahodni tipalki prišlo <lo prvih bojev ined Slovenci in njihovimi sosedi.
Pri naseljevanju v novo domovino v\zhodne Alpe ter na Kras so se naši predniki držali v glavnem smeri vzhod—zahod. Sledili so naravnim kažipotom — glavnim rekam Muri. Dravi, Savi ter njih pritokom, seveda le tam, kjer je bil možen prehod. Tako se n. pr. novi naseljenci niso mogli držati smeri Save med Radečami in Zalogom zaradi močno stisnjene doline. Zato je popolnoma naravno, da so se slovenski naseljenci Savi v tem predelu izognili in so šli raje preko višjega nad Savo ležečega hribovja. Enako so tudi druge pri rodne zapreke, kot močvirja." prostrani gozdovi itd. zavračale naše našeln.ike v drugo smer. Pač pa so sledili naši predniki predvsem tudi rimskim cestam, ki so bile takrat še v prav dobrem stanju. Naselitvenih tokov je bilo torej več. vendar so bili v medsebojni zvezi.
Pred leti se je razvila med zgodovinarji. ki so študirali naše naseljevanje, polemika radi vprašanja: Ali so se naselili naši predniki prvotno predvsem po nižjem svetu, po dolinah - ali so marveč tiščali spočetka v pivi vrsti na hribovita tla. Kot navadno — se je tudi pri tem vprašanju izkazalo, da je najboljša srednja pot: to je namreč dokazal študij krajevnih imen. ki je rešil slovensko lice v vsej dobi dolgih stoletij tudi na tleh, ki so bila za slovenstvo že zdavnaj izgubljena. Krajevna imena, ki so pomembna kot eden najstarejših zgodovinskih virov za posamezne kraje, nam kažejo pot in prvotno naselitev naših prednikov. Proučevanje krajevnih imen je dokazalo, da se niso naseljevali naši predniki samo po hribovitih pobočjih, marveč so zasedali tudi prostrane ravnine ter širše done. Najprej so se naselili pač tam. kjer je bilo najbolj prikladno, k jer ni bilo treba na novo kultivirati predeč zemlje — torej na tleh predslo-
venske naseljenosti. Izognili so se potemtakem raznim vlažnim predelom, poplavam izpostavljenim dolinam ter zasedli zlasti prisojna tla ob nizkih gričih — ali griče same. če je bila ravnina spodaj premokra, kot 11. pr. v Celovški kotlini. Pač pa so v višjih legah, zlasti tam, kjer nastopajo globoko zarezane doline, tedaj gospodovali prostrani gozdovi.
Staro romansko ter keltsko prebivalstvo se je torej moralo pred novimi naselniki umakniti v težje dostopne predele. Da niso napravili naši predniki križ čez preteklost, dokazujejo zopet stara geografska imena, ki so jih prišleci v precejšnji meri zadržali. Mnoga so se rešila do danes. I ako so naše najvažnejše reke zadržale predslov a nska imena, kot Sav a, Drava, Mura, Soča. Kokra — podobno tudi razne naselbine — kot Celje, Ptuj, Beljak, list, Kranj. Logatec, I rojane. Zanimivo pa je. da se je stari naziv za današnjo Ljubljano — Emona popolnoma izgubil. — Staro romansko prebivalstvo je bilo pa deloma pomešano tudi s slovenskim živ-Ijetn — kar nam zopet dokazujejo imena, kol Eahovče pri Cerkljah, Laška vas pri Celju itd. Pri teh precej kulturnih sosedih so se naši predniki lahko marsičesa naučili tako v poljedelstvu. obrti kot tudi v rudarstvu.
I a prostrani teritorij, ki je meril nad 70.000 km2 — torej '*/1 današnje Češkoslovaške republike — alt siiri in pol dravskih banovin — so mogli miši predniki radi maloštevilnosfi — seveda le zelo rahlo naseliti. Celi kompleksi, ki so biLi pokriti z obsežnimi gozdovi, so samevali zaenkrat še nenaseljeni. Rahla naseljenost na tako velikem teritoriju, številni prazni predeli vmes, težko prehodna tla — vse to je povzročalo, da niso bili naši predniki v nov i domovini preveč med seboj povezani: saj so bile prometne razmere takrat na zelo nizki stopnji. I i nedostatki so se kasneje kruto maščevali nad našim narodom. Predvsem redka naseljenost je v veliki meri pripomogla, da so se v naslednjih stoletjih naše narodne meje vedno bol j zoževale, lak položaj je postal tiso-
<It* 11 zlasti za naš severni teritorij, kamor je kmalu začela siliti nemška kolonizacija.
Severna meja je bila naša rak-rana skozi dolga stoletja. Odprta je bila na široko proti Nemcem — našim več-stoletnim političnim gospodarjem. ki so nas germanizirali in v teku stoletij potisnili našo narodno mejo globoko proti jugu. — \ strahu pred avarsko nadvlado je prosil karantanski vojvoda Borni bavarskega vojvodo za pomoč. I a mu je pomagal, ga rešil pred vsiljivimi sovražniki, a zti plačilo smo morali priznavati germansko-bavarsko nadoblast. Ko je proti koncu 8. stoletja pokoril frankovski vladar Karel \eliki Bavarce, smo zamenjali bavarski jarem z germansko frankovski m. In tako smo ostali v nemški politični podrejenosti — z izjemo dobe Oto-karja Češkega, v kateri je bilo združeno s Češko skoraj vse slovensko ozemlje v enotni državi od krkono-šcv do Jadranskega morja — prav do leta 1918. — Z bavarsko ter frankov-sko vlado se je začelo širiti med pa-ganskimi Slovenci krščanstvo, ki se je kmalu trdno zasidralo med nami. Začele so se dvigati cerkve, ena izmed prvih ona pri Gospe Sveti: tu je bil najbrž sedež škofa Vlodesta v 8. stoletju. Iu je bilo središče karan-lanskega misijonarst va in krščanstva. — Politična podrejenost pa je rodila posledice tudi na drugih poljih — predvsem na narodnem.
Po srednjeveški navadi je postala slovenska zemlja s politično podrejenostjo last krone. Zato je lahko vladar nemoteno razdajal našo zemljo raznim tujcem — predvsem nemškim velikašem tako cerkvenim kol posvetnim. Z našo zemljo jim je pop biče val njih zvestobo, z našo grudo jih je skušal pridobiti zase. Prostrani naseljeni in nenaseljeni predeli so na lak način postali last mogočnih tujih velikašev. I ako so dobili prostrana posestva salzburški nadškofje širom slovenske zemlje, bamberški škofje so postali gospodarji Kanalske doline s Trbižem, briksenški škofje so z a gospoda rili nad Bledom in Bohinjem, freisinški škofje so si pridobili Škofjo
Loko s Poljansko in Selško dolino ter Sorsko polje: zelo mnogo raztresenega premoženja so imeli mogočni oglejski patriarhi. Pa tudi posvetni veli-kaši niso zaostajali za cerkvenimi — da spomnim samo na I raungavce, Spanheiine. Andechs-Merance. Savinjske mejne grofe... Fevdalizem je | bistveno vplival na socialni ustroj našega naroda.
Gospodar nad našo zemijo je poslalo tuje. nemško plemstvo, domače se je v veliki meri kmalu potujčilo — ali je pa pretežno zdrknilo na n.iž- | jo socialno stopnjo. Pa tudi meščanstvo na slovenskih tleh je bilo tuje slovenstvu. Zakaj v mesta so klicali zemljiški gospodje trgovce ter obrt-nike s sv ojih — nemških posestev. I o prebivalstvo je dajalo mestom nemški — oziroma neslovenski pečat. Saj je bilo po Valvasorju še v drugi polovici 17. stoletja v L jubl jani '/a vsega prebivalstva tujcev, kot Saisov, , Dancev. Holandcev. Francozov. Italijanov itd. Dasi je sililo v mesta tudi prebivalstvo s podeželskega slovenskega sosedstva — in je tako pred- ! vsem slovenski živi I j zlasti v kasnejših stoletjih jačil ter ohranjal meščanske vrste, ni to splošno bistveno spremenilo narodnostnega značaja meščanstva — zakaj Slovenec meščan je na žalost le prehitro pozabljal na svoje slovensko narodnostno poreklo. Mestni zrak je gernianiziral našega človeka. Meščanstvo je bilo potemtakem daleč od našega naroda. Slo- , venci nismo torej razpolagali v dobi, ko so pridobivali deželni stanovi na svoji moči — ne svojega plemstva, ne svojega meščanstva: slovenstvo je moral reševati izključno le kmet. A i la je bil daleč od politične moči; na političnem polju je bil že dolga leta brez besede — saj na splošno ni bil niti gospodar na svoji zemlji; svoboden slovenski kmet je postajal sčasoma radi fevdalnega ustroja prava redkost. Masa našega naroda je ibila tedaj polsv obodna — tlačanska.
čile, da je začel naš človek lak način življenja /kaj kmalu opuščati. Polagoma se je stalno naselil; začel se je stalno baviti s poljedelstvom. Plodne zemlje je bilo na razpolago takrat več kot dovolj. Zato ne moremo govoriti v tisti dobi o stalni poljski razdelitvi ter o zmerjenih kmetijah. Zemljišča je lahko tedaj naš človek redno menjal: če je bil kak kompleks že preveč izrabljen, je lahko segel po sosednjem. Obdelovanje zemlje je bilo spočetka še popolnoma ekstenzivno. Do zmerjenih kmetij, do parcelne porazdelitve je prišlo šele v dobi fevdalizma — v času nemške nadvlade. Nemški fevdni gospodi je šlo za to, da ji zemlja kolikor mogoče veliko nese. Zato jo je bilo treba čim bol j naseliti: treba je bilo dobiti dovolj delovnih sil. \ kolikor je (bilo na naših kolonizacijskih tleh premalo kolonistov. so jih zemljiški gospodje poiskali na svojih drugih teritorijih, ki so bili mnogi že v srednjem veku preveč naseljeni. Od tam so jih presadili na naša redko naseljena tla. lako se je začela velika sistematična kolonizacija slovenske zemlje že v začetku 10. stoletja. Nove koloniste, ki so bili doma pretežno na Bavarskem, so naseljevali prvotno največ na tleli, ki so bila vsaj deloma že pridobljena za kulturo, lako dobimo prav dosti nemških naselbin na tleh največje takratne slovenske nasel jenosti — bodisi po rav nini — bodisi v hribov ju. \ e-lilki gozdni kompleksi so podobno kot gorski predeli tudi po prvem večjem kdlonizaeijskem delovanju ostali nenaseljeni. Vendar je bilo treba tudi pri tem naseljevanju premagati težke napore. I udi na teh deloma že prej naseljenih kompleksih je 'bilo treba krčiti gozdove, je bilo treba zemljo pridobiti kulturi. Zaradi takega načina naseljevanja, po ikaterem ni prodirala nemška kolonizacija v strnjeni fronti, marveč se je pojavljala v številnih večjih in manjših tokovih na slovenskih tleh, dolgo časa ni mogoče govoriti o slovensko-nemški narodni, jezikovni meji. Obe narodnosti sta bili preveč pomešani med seboj — tako na Koroškem in Štajerskem, kot tudi
v Avstriji. Saj dobimo tedaj celo v istih vaseh slovenske in nemške kmete: da spomnim le na I rokuje na koroškem. kjer naletimo izrecno na nekega slovenskega in nekega nemškega I lenrika. \ neposrednem sosedstvu lahko najdemo slovensko in nemško vas. Iz le dobe datirajo zanimiva sosedna krajevna imena, kot Bairisch kohlsdorf. \\ indiseh kohlsdorf. \\ in-discli I lartmannsdorf, Deutsch Hart-niannsdorf na vzhodnem štajerskem.
Na tak način so se dosti hitreje ger-manizirali revni, po naravi nezavarovani predeli v severnem delu prvotno slovenske zemlje — kot pa razna gorska področja, ki so bila daleč proč od komunikacij težko dostopna. Cerma-nizaeija naše zemlje je zlasti napredovala od H.. 14. stoletja dalje pod habsburškim gospostvom, ki je združevalo takrat domala vso slovensko zemljo v svoji posesti, lako je bilo v I", oziroma 14. stoletju izgubljeno za slovenstvo avstrijsko Podonavje, kjer so se naši predniki pri prihodu zelo neenakomerno naselili: saj so tvorili le večjo ali manjše otoke med romanskim oziroma romanizi ran i m prebivalstvom ter germanskimi Bavarci. \ 14. in 15. stoletju so propadle tudi slovenske oaze po vzhodnem lirol-skem, zgornjem koroškem in zgornjem Štajerskem. Slovenstvo se je moralo tedaj umikati proti črti današnje jezikov ne me je. Šele I ~>. stolet je je potemtakem ustvarilo narodno sloven-sko-nemško mejo, ki ni potekala razmeroma daleč od današnje narodne meje. Danes pričajo v teh trdo nemški h krajih na vsak (korak le še slovenska krajevna imena, do kam so bile pred davnimi stoletji začrtane meje slovenstva, korak za korakom nas spominjajo krajevna imena, da stopamo po stari slovenski zemlji. Spomnimo se samo na številne Diil-lach. Feistritz. Cabeirling, Gabriacli, Goritz. Jauerti. Laznitz. Peska. I .oljni i ng, Vlirnsdorf, Predol. Rotschitz. Sehiernitz, Glabocken, Gollitig, Strel-tzen. Studenzen, Ossach. Planitzen. Plesehavv itzer. PoJan. Ponigl. Predel-berg, loplitz. Zirknitz. Graz, Win-dischbcrg itd. itd., da vas spomnim sa-
mo na nekaj primerov z danes trdno nemškega teritorija na Štajerskem.
Proces našega narodnega nazadovanja na severni meji se je v sledeči dobi nekoliko zaustavil, pa se je tem močneje skušal nadaljevati v 19. in 20. stoletju. To je bil čas, ko za kmečko kolonizacijo ni bilo več prostora. To je bila doba nemškega narodnega prebujenja — doba, ko so začeli Nemci sistematično germanizirati naš narod v iželji, da se prebi jejo preko našega narodnega telesa do Jadrana. Nemštvu so bila na razpolago vsa sredstva potujčevanja; ves upravni aparat, kapital, industrija, nam tuje meščanstvo, fevdalna veleposetstva, po-nemčevalna društva »Sudmark, Schul-verein). Odporna sila pri Slovencih je pa bila paralizirana zaradi usodne razdelitve slovenskega naroda na pokrajine: Štajersko, Koroško, Kranjsko iu Goriško. Zares to je bil neenaik boj našega naroda z nemštvom. dasi je bilo v teh deželah še leta 1846. 46 odstotkov Slovencev, a niti 40 odstotkov Nemcev.
Nasproti tej katastrofalni bilanci moremo pokazati vsaj skromne narodne pridobitve na današnjem slovenskem teritoriju. Na tleh južno od Kozjaka in Karavank so se naseljevali nemški kmetje v precej manjši meri tudi v času najmočnejše kolonizacije. Prav zaradi tega, ker niso bile sem usmerjene na splošno večje nemške skupine, smo vsaj na teh tleh uspeli, da smo se rešili kot Slovenci do danes; da celo nasprotno — razni manjši jezikovni predeli so bili že v naprej zapisani narodni smrti. Na teh tleh se je vršila močna kolonizaci ja od 10. do 14. stoletja. Fevdna gospoda je v skrlbi za svoje dohodke dala v tem času posekati na najrazličnejših koncih in krajih prostrane gozdove, ki takrat gospodarsko še niso veliko pomenili. Na tleh bivših gozdov so zra-stla rodovitna polja, pašnike so spreminjali v travnike. Na ta novi kulturi pridobljena tla so klicali zemljiški gospodje koloniste-domačine, a če teh ni bilo. tujce. Talko je nastal v tem času nemški jezikovni otok na kočevskih tleh. Tja so namreč sredi
14. stoletja naselili nemški Ortenbur-žatii številne nemške družine — tako koroške, še bolj pa frankovske in turjaške. Kočevski predeli sicer pred prihodom teh tujih kolonistov niso bili popolnoma nenaseljeni. Saj je stala tam že za nemškega prihoda cela vrsta slovenskih naselbin, kar dokazujejo prav stara slovenska krajevna imena, ki jih dobimo po kočevski zemlji. Samo Slovenci so prepočasi napredovali. Le v ribniški smeri se jim je posrečilo, da so dospeli skoraj do Kočevja. Navzlic strnjenemu slovenskemu sosedstvu se nam ni posrečilo kočevskih Nemcev posloveniti, saj šteje kočevski otok še vedno nad 100.000 Nemcev. Razmerje med Slovenci in Nemci je na teh 'tleh nekako 1:1. Da se je moglo nemštvo v taki meri rešiti. je povzročila prav gotovo tudi geografska lega kočevskega teritorija. Zemlja, ki je daleč od glavnih prometnih žil, je veliko bolj zavarovana pred sosednimi vplivi ter tako dosti laže reši svoj prvotni narodni značaj.
Drugačen je bil položaj na Dravskem polju. Na zemljo med Mariborom in Ptujem na desni strani Drave so naseljevali Spanheinii in salzbuirški nadškof je poleg slovenskih kolonistov tudi nemške kmete. Svet je bil tam že od nekdaj izrazito prehoden — zračen: zato na teh tleh tudi nemški kmet v slovenskem sosedstvu ni mogel za daljšo dobo rešiti svojega narodnega značaja.
Nekaj nemških kolonistov se je naselilo mogoče tucli v severozahodnem gorenjskem kotu. lam je .bilo blejsko gospostvo last briksenških škofov s sedežem na blejskem gradu. Sicer so naseljevali briksenški škofje na svojo zemljo med Savo Bohinjko in Savo Dolinko pretežno Slovence, vendar pa nas spominja vas Nemški rov:t nad Bohinjsko Bistrico na nemške naselit i ke.
Bamberški škofje so naseljevali Kanalsko dolino ter jo deloma germani-zirali zlasti na tleh mecl Fužinami in Trbižem, kjer Nemcev slovensko sosedstvo do danes ni moglo posloveniti.
Oglejski patriarh tudi ni zaostajal za drugimi sovrstniki v skrbi, da po-
seli Svoja prostrana posestva, i ako je v začetku 13. stoletja poselil romantičen gonski svet pod vrhovi divjih gorskih grebenov lod Črne prsti do Vogla na tolminski strani. Tja je presadil del svojih nemških podložnikov iz okolice lnnichena na Tirolskem. To so Nemškorutarji, ki jih je slovensko sosedstvo v dolgih stoletjih poslovenilo. samo njihov naziv še kaže na prvotno narodnost tega prebivalstva.
Brez dvoma najbolj zanimiv teritorij v kolonizatoričnem pogledu je pa škofjeloški. Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino ter Sorskim poljem je bila last bavarskih freisinških škofov. Menda ni zlepa ozemlja, kjer bi se na talko majihni površini znašlo tako različno prebivalstvo kot ravno na tleh loškega gospostva, ki je bilo najbolj dragoceno .izmed vseh številnih freisinških posestev. Ivo je dobil frei-sinški škof lo zemljo v dar, je bila kaj redko naseljena. Saj so se celo na večjem delu rodovitnega Sorskega polja razprostirali prostrani gozdovi. Zato je že zelo zgodaj začel zemljiški gospod tja klicali najrazličnejše koloniste.
Tako je naseljeval na ravnini pri Škof j i Loki deloma Slovence, deloma Nemce in sicer iz Bavarske, kjer so ležala velika freisinška posestva. Bavarski kolonist je bil številčno tako močan, da je predstavljal v 12. stoletju večino prebivalstva v škof jeloški ravnini. Že naselbinska imena na teh tleh kažejo, da je tamkajšnje vasi gradil nemški naselnik, kot Binkelj. Vincarje, Povon. Moškrin. Grenc, \ e-šter, Crngrob, \ irmaše, Dorfarje, Forme. Vendar se nemški kolonist, ki je naiselil tudi dolgo vas Žabnico-Bitenj, narodnostno ni mogel za trajno obdržati. Premočno je bilo slovensko sosedstvo in preveč prometno zemljo so j nemški kolonisti naselili. Prebivalci so se v teku stoletij polagoma poslovenili. Da si' je ta proces vršil v zelo počasnem tempu, dokazuje Valvasor, ki piše še proti koncu 17. stoletja, da so naseljeni na ravnini med škof jo Loko in Kranjem prebivalci, ki govore mešanico slovenskega in nemškega jezika: kdor jih hoče razumeti.
mora znati oba jezika, /.a primer navaja: Schau. schau. mačka na strehi goloba fressen. Danes kažejo na prvotno narodnost le še krajevna ter rodbinska imena, kot Cegnar, Hafner. Cof. Hartman, lleinricher, Honian, Kurah. Langerholz, Macher, Šifrer, T r i 1 -ler, \ ilfan, Bajžclj. Wohlgemut, /i-lierl. Žontar in podobna.
Nemškega kolonista je pa naseljeval freisinšiki škof v večji meri tudi po Selški dolini. Še do konca 13. stoletja je bila zahodna polovica Selške doline popolnoma nenasel jena. V kraljestvo Ratitovca so se naseljevali proti koncu 13. in začetku 14. stoletja
—	torej skozi več decenijev — freii-sinški podloižniki s tirolskega Puster-tala. /gradili so v višini do 1200 m gorske vasice, ki leže pod grebenom, ki veže Ratitovec s Črno prstjo — od Krekovega letovišča Prtovča preko Turke, Danj do Sorice. Ta kompleks predstavlja podaljšek nemškorutar-skega tolminskega predela. I ttko je bil v 14. stoletju ves gorski svet južno od grebenov Vogel-črna prst-Ratito-vec naseljen s tirolskimi Nemci. Središče freisinških Tirolcev je bila So-rica, ki jo je zaradi lege mogoče staviti med najlepše gorske naselbine na slovenskih tleh. Tudi soriške Nemce je slovensko sosedstvo poslovenilo, le da je proces trajal dalj kot pri ravninskih Bavarcih, zakaj soriški Tirol-ci so bili daleč od prometa. Vendar na svojo prvotno domovino še kasneje, ko so se že čutili Slovence, niso popolnoma pozabili. Do polpiretekle dobe je bila namreč med Soričani navada, da so pošiljali na vsaka tri leta posebno deputacijo v Innichen z namenom. da daruje tamkajšnji cerkvi veliko svečo, obenem pa plača za mašo
—	vse to s prošnjo, da varje Bog njihovo zemljo pred gosenicami. V dokaz, da je deputaeija svojo nalogo v redu izvršila, je morala prinesti vsakokrat s seboj potrdilo, ki so ga Soričani skrbno hranili. Spomin na prvotno poreklo Soričanov je ohranjen tudi v jeziku in sicer v Spodnjih Da-njali. lam namreč govore še danes — seveda le v domačem krogu — nekako nemščino, ki je še bolj nerazumljiva
kol kočcvščina. Pri drugih Soričanih nas pa danes spominjajo na njihovo prvotno' narodnost poleg lastnih imen. kol Frelih. lorkar, laler. i roj ar. Ila-berle, Kemperle. Jenšlerle. Koblar. \ e-ber, Gartner itd., le še .parcelna imena: ta so zelo številna — vsaka Še tako mala parcela se ponaša s svojim nazivom. Imena parcel so pretežno nemška. kot kejvele. šeterle. prenderle. trojic, reištleroln. lonokcr, boštekoikerl itd. itd.
\ Poljanski dolini so bili naseljeni Nemci v splošnem samo tu pa lam. Pač pa je koloniziral freisinški škof Korošce v prostrano hiibovjc Poljanske doline — zlasti na vzhodni strani skoraj tik do škofje Loke: ker je pa bila taikrat koroška št' pretežno slovenska, med loškimi Korošci ni bilo kaj prida Nemcev. Jasno je. da se je poljanski Nemec prav hitro poslovenil.
Po drugem današnjem slovenskem teritoriju večje nemške kolonizacije ni zasledili. Slov enizirali smo torej v večji meri le nemštvo ua Ptujskem polju, na škofjeloških freisinških tleh ter na goriško-neniškorutarskom ozemlju — na teritoriju, kjer je bila prva sistematična kolonizacija zaključena nekako v 14. stoletju. l)o lega časa so morali napraviti prostor rodov ii-nemu polju številni gozdovi, začelo se je življenje na dotlej popolnoma nenaseljenih tleh. zrastle so povsem nov e vasi — pa vendar kolonizacija pri nas še na koncu srednjega veka ni bila končana. Študij poselitve škofjeloškega teritorija dokazuje, da je bila na primer v začetku novega veka še približno polovico Poljanske doline nenaseljene. da je bila prazna še vsa prostrana Davča in Martin j v rli po Selški dolini. \ 16. in začetku I", stol. je poselil freisinški škof tudi la prostor deloma z domačim prebivalstvom, deloma s tolminskimi sosedi, študij na drugih kompleksih bo privedel najbrž do podobnih zaključkov. Slovenska zemlja je bila torej šele v l~. stoletju toliko naseljena, da na splošno ni mogla več nudili večjega prostora za nova številnejša naseljevanja.
Nasledniki starih kolonistov so današnji gruntarji. I živali so spočetka
zasebno le njive ter travnike, medtem ko so bili gozdovi še skupna last vasi, oziroma srenja. Skupno posest so kasneje — zlasti v is. stoletju — delili, gozdove na splošno prej kot pašnike. Le \ posameznih primerih se je skupna posest obdržala do današnjih dni. Kužne nalezljive bolezni, vojne vihre in druge podobne nesreče so sicer zelo krčile naše prebivalstvo, a navzlic temu moralno poudariti, da so se grunti navadno dobro držali. Zanimive rezultate je dal \ tem pogledu t ml i študij kolonizacije v Poljanski in Selški dolini. Pokazalo so je. da je sicer marsikateri grunt propadel takoj v prvem času po končani kolonizaciji, kar pa jih je prestalo prvo preskuSnjo. ti so se v splošnem rešili. I ako je v Selški dolini do leta 1S25. zdrknilo število gruntov le za dobre 3 odstotke, a v Poljanski dolini naletimo kar na 60 naselbin, ki so štele še leta 1823. prav toliko gruntov kot v času kolonizacije pred davnimi stoletji. Zelo verjetno bodo podobna raziskavan.ja po drugih predelih prišla do podobnih rezultatov. Pač pa so grunti močno menjal? gospodar je. I ako debimo na primer \ Poljanski dolini le deset kmetij, ki so lahko ponašajo, da so rešile stari priimek do današnjih dni: v Selški dolini so take kmetije celo samo štiri.
ker ni bilo na razpolago več jih kom-, pleskov za nova naseljevanja, se je moglo v zadnjih dveh. treh stoletjih na novo razvijali le še kajžarstvo. Kajžarji so si morali spočetka pomagati le s srenjskim svetom, lam so delali laze — podobno kot pred davnimi stoletji naši najstarejši kolonisti. Z lazi se bavi jo ponekod še danes. Jeseni posekajo drev je, spomladi za-žgejo suho vejev je, prekopljejo površino in strt bijo skale ter korenine. Prostor zagrade z močnim šibjem, da jo laz varen prod živino, ki se pase po že zapuščenih lazili. Laz služi le dve do tri leta kot njiva, nakar ga porabljajo za skupno pašo. Medtem se pa (la zopet zarastejo. \ es proces se ponovi. — Kajže so navadno postavljali tik stare gruntarske naselbine —■ ali pa na robu gruntai skega polja na skupnem svetu — na gmajni. Položaj
kajžarjev se jo /boljšal šolo lakrat. ko so dolili skupen svoi. Odslej jo lahko stari kaj/ar delal loia iu lota na stalnih paroolah. Krčil jo gozdove, kul-tiviral pašnike kol nekoč, gruntarski kolonist — lo da vse to v dokaj manjši meri. Na tak način rasle na splošno obseg polja prav do današnjih dni. Talko je na primer v Selški dolini danes /:i 14 odstotkov več njiv kot pred sto leti. v dolini sami celo za 24 odstotkov.
Naseljevanje v (ako različnih časih in načinih jo zapustilo sledove v tipih vasi ter v pari (dni razdeli t \ i. Pri študiju zemljiško razdelitve in tipov vasi nam je na razpolago dragocen vir: franc-iseejske katastrske mape, ki so naslajalo na naših tleli v dvajsetih letih preteklega stoletja. Danes jih hrani Map ni arhiv v Ljubljani. \ njih jo zaznamovana vsaka kultura s posebno barvo. Njivi* so zarisano rjavo, travniki zeleno, gozdovi vijoličasto, pašniki sivkasto. Vsaka tudi najmanjša parcela je zaznamovana s posebno i številko. Na to mape se nanašajo posebni seznami parcel, posestnikov in stavbišč. Ker je postal naš kmet gospodar zemlje, ki jo jo skozi stoletja obdeloval, šolo leta 1848.. so naslajale [večje spremembe v lastništvu šele po 1tem letu. (lasi je smol kmet že prej zeml jo proda jati. I ako nam je mogoče na podlagi katastrskih map lopo rekonstruirati prvotno število kmetij 'ter njih obseg zlasti tam, kjer so nam .na razpolago še urbarialn.i zapiski. — • Naseljevanje v večjih družbah jo narekovalo najrazličnejšo parcelno raz-| delitev. Navadno naletimo na tako zvano zaselško razdelitev. Parcelo posameznih posestnikov so razmetano [neenakomerno po polju, vendar ima f vsak posestnik največ zemlje pri svojem kmečkem domu. — .Marsikje dobimo tudi razdelitev na delce. Pri takih kmetijah jo parcelacija najbolj [ razdrobljena. Pol je je razdeljeno na p celo vrsto večjih kompleksov. V v sakem kompleksu jo dobil vsak kolonist : eno malo parcelo v obliki progice. I a-: ko spada k posameznim kmetijam po dvajset ali še celo več takih majhnih [parcel. Zemljiški gospod je hotel z
enakomerno drobno razdelitvijo doseči. da je dobil vsak kmet v vasi zemljo v dobrih in slabih predelih. Znanost sodi. da so v splošnem vasi z razdelitvijo na delce precej stare. Pri zaselški parcelacij i ter pri razdelitvi na delce dobimo lahko vasi različnega tipa. Pri vsaki vasi je treba seveda ločiti, kaj jo prvotno, a kaj je bilo postavljenega šele kasneje: saj so se nekatero vasi — zlasti listo na bolj prometnih tleh — v kasnejših časih močno razrast le. Vendar v splošnem ni težko ločiti mlajših delov od starejših. \ glavnem lahko rečemo, da so kaj že postavljeno navadno na robu vasi ali celo zunaj, ker so se pač razvile kasneje. — Najbolj razširjena je gručasta vas: v taki vasi stoje kmečki domov i brez kakšnega sistema. Posebno vrste so središčne vasi, kjer so razpostavljeni kmečki domovi okrog praznega prostora.- Prav svojevrstne so okrogle vasi, ki jih dobimo le nekaj tudi po naših tleh. Nekaj časa jo prevladovalo v znanosti mnenje, da je to tip starih slovanskih naselbin. \ er jetno jo narekov ala lak način zidanja defenzivna potreba.
Posebna vrsta razdelitve je pa ona na proge. Prav lop tak primer dobimo na Sorskem polju na tleh bavarske kolonizacije. Iu tvorita celoto vasi Žabnica in Bitenj. ki prehajata neopazno druga v drugo. \ sak kmet —-91 jih je — ima pol je v oni dolgi progi, ki leži prod hišo navadno v širini gospodarskega in stanovanjskega poslopja. Domovi lože v dolgi, skoraj rav ni vrsti drug ob'drugem pri prvotni cesti večinoma tako. da jo na oni strani gospodarsko, na drugi (stanovanjsko poslopje, lake tipe dobimo v splošnem lo na ravninskem svetu.
Nasprotno so pa na hribovitih tleh zelo pogosto samotne kmetije. Nekatero so vsaj rahlo povezane med seboj s tem. da moje s poljem druga na drugo — drugo leže popolnoma na samem često brez vsako zveze z ostalimi kmetijami. Pri samotnih kmetijah se je v ršila kolonizacija po posameznikih. le vrste kmetij predstavljajo v glavnem znak kasnejše kolonizacijo.
Kolonizacija slovenskega teritorija
je bila zaključena torej komaj pred nekaj stoletji. Njene posledice so bile
—	kaikor smo videli — zlasti na severni meji katastrofalne. Saj se je mo-rail pomakniti naš slovenski živelj z Donave daleč proti Dravi. Celo zibelka slovenstva. Koroška, je za nas danes pretežno izgubljena. Slovenski živelj — močno prepleten z nemštvom
—	sega danes koma j do vrat Bel jaka in Celovca, a najdalj je pomaknjen proti severu nad Djekšaini.
Ostale slovenske meje ne vplivajo na nas tako porazno. Naša meja proti Hrvatom je precej slučajna. Od Novi-grada tlo Save so delili nekdaj Hrvate in Slovence zelo prostrani pragozdovi vzdolž Snežnika, kočevskih tal in Gorjancev. Ob naselitvi ni bilo med južnimi Slovani večjih razlik. Do teh je prišlo šele v novi domovini takt) iz političnih kot kulturnih vzrokov. Jako bi bila gotovo za slovenstvo izgubljena Bela Krajina s Črnomljem, če bi bila politično združena s Hrvaško, kakor je bila do 12. stolet ja. Podobno bi pa tekla v za nas ugodnejši politični razdelitvi naša meja proti Hrvaški prav gotov o daleč onstran Sotle — saj nam je kajkavsko prebivalstvo še danes močno sorodno. Da je meja prav na Sotli, je vzrok ta. ker je bila prav Sotla skozi stolet ja politična meja med Hrvati in Slovenci. Na slovensko-br-vaško mejo v Istri so v veliki meri vplivali Uskoki, ki so pribežali tja preti Turki in ki jih mnoge še danes predstavljajo lastna imena, kot \ oš-njak. Skok, Lah itd.
Na zahodni strani proti Romanom je pokazal naš narod prav kraševsko žila vos t. Pri tem je pa seveda treba poudariti, da romanski živelj ni razpolagal z odvisnim kmečkim prebivalstvom, ki bi bilo primerno za kolonizacijo slovenske zemlje. — Podobno kot Hrvatom se tudi nam ni posrečilo pri naselitvi zasesti v sega primorja. za katerim je bilo sicer trdno slovensko zaledje — zakaj romanski živelj je bil premočno zasidran v utrjenih primorskih mestih. Vendar se nam je posrečilo, da smo se v nekoliko daljšem razdobju prebili do Jadranskega morja. Zasedli smo I ržaški zaliv od Dc-
vinskega gradu pa prav tlo Dragonje niže Pirana — v razdalji 150 km. Razumljivo je, da nismo mogli prebaviti v sebi vsega tamkajšnjega romanskega prebivalstva, (lasi je bil I rst še tlo nedavna največje .slovensko mesto. Naša meja z Romani je bila najbolj stalna. Saj je bilo za naš narod v teku tlolgih stoletij izgubljenih le nekaj vasi v Furlanski nižini. \ glavnem je danes slov ensko-roinanska meja prav tam kot pred enajstimi stoletji — od Dragonje v Istri pa tlo Kanalske doline na severu, čeprav je pripadla leta IS66. po plebiscitu Italiji zemlja Beneških Slovencev s 40.000 prebivalci in se je po svetovni vojni z nesrečno rapallsko pogodbo zarezala politična meja globoko v slovensko narodno telo.
Na vzhodu je segal naš narod še v 9. stoletju prav do Blatnega jezera, kjer je bil sedež Kocljeve države. Usodno za slovenstvo na tej strani je pa bilo. da so pridrli v 9„ 10. stoletju v Pod ona v je mongolski Madžari. Dolgo so plenili tudi po naših tleh. dokler jih ni doletel poraz na Bavarskem sredi 10. stol. Od takrat dalje so Madžari stalno naseljeni v srednjem Po-donavju. s tem so za trajno ločili zvezo med severnimi ter južnimi Slovani in tako zmanjšali našo odporno silo. \ teku časa so skrčili slovenski panonski teritorij otl 10.000 na 1.000 kvadratnih kilometrov. Navzlic tem hudim številkam je treba poudariti, da je tudi na tej strani pokazal naš narod močno žilav ost. Skozi dolga slo-letja ločen otl ostalega narodnega telesa. maloštevilen, predan na milost in nemilost madžarskemu brezobzirnemu imperializmu zlasti po I. 1867., je rešil naš Prekinitrec slovensko zavest tlo današnjih dni.
Če primerjamo obe karti — tisto, ki predstavlja prvotno slovensko naselitev. z ono. ki nam kaže današnjo slovensko zemljo, nas mora navdati bridka žalost. Od preko "().()()() kvadratnih kilometrov zemlje je ostalo našemu narodu le borih 24.000 kvadratnih kilometrov. Pa še od tega je prišlo v našo narodno državo komaj nekaj nad 16.000 kvadratnih kilometrov — torej
le (Ive tretjini vsega današnjega slovenskega teritorija. Ostala slovenska zemlja je razdeljena kar na tri sosedne države — Italijo, Nemčijo in Madžarsko. Nikoli v zgodovini nismo še bili tako nevarno razbili, Vendar malodušnost ni na mestu. Dediščino nam je rešil Slovenec-tlačan. ki je moral v stoletni borbi braniti slovensko grudo pred mogočnimi tujci. Zares to je bil boj Davida z Goljatom. Preskušajo je takrat slovenski narod, to je kmet. vendar prestal. Res da smo v teh stoletjih izgubili 2 tretjini svoje zemlje, vendar smo lahko ponosni, da
nas kot predstraže južnega slovanstva na najbolj nevarni zahodni točki ni zadela strašna usoda Polabskih Slovanov. ki jih je bilo več kot nas. pa jih današnji zemljevidi sploh ne poznajo, če ne upoštevamo peščice l.užiških Srbov. — I udi danes moramo prestati preskusil jo. Ce je rešil svoje dni slovenstvo nepismeni tlačan. potem nas ne sme hiti strah danes, ko razpolaga naš narod s trdnimi kulturnimi temelji. Pogled na našo književno produkcijo v zadnjih dvajsetih letih nam je moral vliti novo samozavest, da smo tu in da bomo tudi obstali.
Narodna in mednarodna usoda Slovenije in Slovencev
j. p.
(Predavanje za marec.)
Lani spomladi je zagrmel v srednji Evropi velik političen potres. Dne 11. marca 1938 se je izv ršilo prvo dejanje v novi srednjeevropski politiki, ki je prešlo v zgodovino pod imenom »Anselilussa« Avstrije s tretjim cesarstvom Velike Nemčije. Temu pomembnemu dejanju so sledili dogodki meseca maja. septembra in novembra. Vsi ti dogodki so se tikali bratskega naroda in njegove Cehoslova-ške države. 30. september in 2. nov ember 1958 sta usodna dneva za Cehe. iti Slovake in Podikarpatske Rušimo. Belvederska razsodba Nemčije in Italije o usodi Slovaške in Podkarpatske Rusije pomeni zaključiti čin prvega razdobja srednjeevropskega potresa.
Ti dogodki so vzbudili veliko zanimanje in zaskrbljenost narodov in držav, ki ležijo v ogromnem pasu od Baltikii do Jadrana in od Jadrana do Črnega morja, v pasu med Nemčijo in Rusijo. Dočiin je zapad v nacionalnem pogledu že davno umirjen in ustaljen, saj je edino nacionalno vprašanje, ki je na zapadli pred vojno in v vojni igralo v ažno v logo, namreč vprašanje Elzaške-Lotrinške, po svečanih izjavah meroda j nih činiteljev v zadnjih letih — končno veljavno
rešeno, je evropski vzhod nacionalno politično še vedno vznemirjen in nestalen.
Pas med Rusijo in Nemčijo je nacionalno tako zelo pomešan, da je v
sedanjih razmerah sploh nemogoče meje tako zarisati, da bi mogle obstojati zgol j čisto nacionalne države. Zalo je ta teritorij slejkoprej ostal torišče boja med velesilami za njihove interese in vplive, čeprav se je zdelo, da je postala dinamika dveh velesil. ki sta v Bolvederu izrekli svojo razsodbo dne 2. novembra 1958. edino odločilna, k omenjenemu ogroženemu pasu pripadajo baltiške države: l in-ska. betonska. Estonska, Litvanska. nadalje Poljska. Češkoslovaška. Romunija. Madžarska. Bolgarija, Grčija, a tudi Rusija sama. zlasti njen južni del — Ukrajina. K temu pasu spada tudi še Švica. Vse omenjene države in njihovi narodi se izprašujejo nehote: Kaj bo z našim narodnim in državnim čolničeni. kakšna bo naša bodočnost?«
kako zelo je razrvano zaupanje v vsako politično moralo in v mednarodni red zaradi zadnjih dogodkov in v sa j nav idezno ogromnih uspehov tako z v a n ih dinamičnih sil. nam priča naj-

bolj švicarski tisk. Ni državo na svitu. kateri' eksistenca in nevtralnost bi bili mednarodno tako zelo zajamčeni od vseli strani, kakor Švica. Pa vendar nam njen tisk zgovorno dokazuje, da se tudi Švica pripravlja, ne glede na vse svečane obljube, fizično in moralno za printer najtežje preizkušnje, ki za more groziti svobodni državi. Švica je pred kratkim uvedla vojaško obveznost za vse držav ljane od IS. do ()(!. leta. In zdi se. da je ravno Švica pravilno označila razpoloženje vseli ogroženih narodov in držav v pasu med Nemčijo in Rusijo, poudarjajoč potrebo materialne in zlasti še duhovne moralne obrambe z besedo: lloehge-muter Pesimismiis. Da, realen, a junaški pesimizem je danes potreben vsem narodom in državam, ki bi jih mogla ogrožati ena ali druga dinamika. Duhovno moralno razpoloženje junaškega pesimizma bo narekovalo narodom. ki se čutijo ogrožene v svoji državni, nacionalni ali gospodarski eksistenci, napor vseli materialnih in zlasti še moralnih sil. da se pripravij: za uspešno cbrainbo in da ne izgubijo vere v svojo svobodo in bodočnost, čeprav bi vedeli, da jim grozi vsaj začasna Kalvarija.
K ogroženemu pasu Evrope spada tudi Jugoslavija in njen najbistvenejši del — Slovenija. Zato je popolnoma naravno in umestno, če si ob 20 letnici zedinjenja Slovencev z brati Hrvati in Srbi v močni Jugoslaviji stavimo vprašanje: »Kaj bo z našim čoln i če m? Kaj bo z našim malini narodom? Ali nam grozi zaradi razburkanega političnega morja v Srednji Evropi nevarnost?«
Preden odgovorim na to vprašan je. hočem v kratkem poudarili: Kaj in kje smo Slovenci, kakšna je vloga naše zemlje in kakšna je njena lega?
Slovenska zemlja meri 24.01M) km', od te je samo 16.600 km v Jugoslaviji. na kateri prebiva 1.200.()!)() svobodnih Slovencev. Nad 1.100.000 Slovencev živi izven meja narodne države. pol milijona kot izseljenci v raznih evropskih in izv enev ropskih državah. zlasti v Severni Ameriki, nad (»00.000 pa kot narodne manjšine v
Italiji. Nemčiji in Madžarski. Zgodovinarji ugotavljajo, da je naš nacionalni teritorij do 9, stoletja obsegal nad 7tl.!;«!t kiir in da smo izgubili d'.e tretjini svoje zemlje.
Naši pradedje. Stari Slovani, se gotovo niso zavedali. \ kako važen in tudi nevaren predel Evrope so se naselili. ko so vzljubili zaradi njene lepote svojo novo domovino. Bili so poljedelci na precej visoki stopnji kulture. v novo domovino so se naselili z mečem v roki in so svojo zemljo morali braniti pred Obri. katere pa je ukrotil šele frankovski meč. katerim so se morali pokoriti tudi oni. Občudovanja vredna je bila odporna in življenjska sila naših pradedov in njihovih potomcev, da so zemljo v težkem narodnem in go-podarskem boju ohranili potomcem. Poudariti je treba. da smo izgubili na svojem teritoriju le tam. kjer smo bili preredko naseljeni, da bi mogli preprečiti sistematično vodeno kolonizacijo nemškega elementa, ki jo je v vsakem oziru podpirala celotna državna in družbena organizacija nemškega cesarstva. Povsod tam pa, kjer smo bili naseljeni v zadostnem številu, smo asimilirali stare ostanke prejšnjega prebivalstva. kakor tudi nove naseljence in ohranili smo svoj teritorij v nacionalnem pogledu skoraj popolnoma čist.
Za zgodovino vsakega naroda je važna njega zemlja in njena lega. posebno pa še tako imenovana politična okolica. Slovenci so prišli pred popolnoma nov. njihovi tedanji duhovni strukturi tuj svet. ki je imel zgrajen in trdno ustaljen kulturni, socialni, pi a\-nepolitični in religiozni red. Celotna državna organiz.i -i ja politične < kolic-e. na katero so Slovenci mejili c.b svoji novi na-eli-vi. je bili /c premočno razvita in pretrdim zgrajena, da bi se mogli (!) njej sv bedno in organsko razvijati. Ped svobodnim ,soncem so živeli kratko dobo. Naravna in nujna posledica je bila. da se je organska, zlasti še prav nepolitična in kulturna rast Slovencev v novi domovini nasilno pretrgala. Pomislimo le na močno politično tvaibo frankov- : s koga cesarstva Karl i \elikega. lista- .
novitelja svclcga rimskega cesarstva nemške narodnosti. Pomislimo nad al je na učinkovitost fcvdalnega gospodarskega in družabnega reda. ki je bil Slovencem .popolnoma tuj. kateremu so .se morali hote ali nehote uklonili. Slovenci so pa !>ili le šibko politično organizirani, njihovo patriarhalno zu~ dvu/niško življenje je bilo zgrajeno na načelu svobodne državnosti, /ato je bilo docela priiodno, da so že zelo zgodaj zgubili svojo politično samostojnost in postali v novi politični ckoliei zgolj politični objekt, /liano je dejstvo, da je za narode mnogo lažje. da igrajo nekaj časa zgodovinsko vlogo in potem izginejo, kakor pa da vzdrže na ogroženi zemlji, prežive vse viharje in preizkušnje in ostanejo kljub vsemu gospodarji tako vulkanskega oženil ja,.kakor je ravno slovensko ozemlje. Krajšo ali daljšo zgodovinsko vlogo so igrala razna germanska iu mongolska plemena: I luni. Obri. \andali. Goli. I ongobardi, a izginili so kot meteorji. Slovenci so ostali in ohranili do danes prelep predel zemlje v srcu Evrope. Junaške življenjske sile ni manjkalo Slovencem, to so dokazali v mnogih krvavih borbah. ki so našle svoj veličastni izraz v največjem slovenskem epu, v Prešernovem »Krstu pri Savici«.
Poudariti moram, da so Slovenci v vsej zgodovini pokazali zdrav politični realizem, če niso šli v svojem junaštvu do skrajnosti, ki bi gotovo pomenil slej ali prej njihovo narodno ali celo fizično smrt. Boj Slov encev je našel lepo paralelo v postopanju geopolitične tudi tako zelo ogroženega naroda in njegove države Čehov in Slovakov \ zadnjih mesecih. Cehi in Slovaki so gotovo pokazali tako junaštvo. kakor nialoikateri narod v Evropi. Saj so bili popolnoma pripravljeni odigrati strahotno vlogo Eeoni-de v Evropi, toda velesile, na katere so se zanašali, so jih pustile na cedilu in le zdravemu političnemu realizmu so sledili, ko so se odrekli skrajnemu junaštvu v obrambi svoje bivše države. Podčrtali moramo dejstvo, da je bilo našim pradedom in da je tudi št' nuni. njihovim potomcem, skrajno
težko sprijazniti se s surovo silo ali z dinamiko naše politične okolice. Ni našim prednikom, nili nam. njihovim potomcem, ni manjkalo energije, od-I; "misli in če treba junaštva, a surova sila je bila vedno tuja naši narodni duši, ki je vedno hrepenela po zares krščanskem sožitju med narodi in državami. Pa je bilo bridko našim prednikom in je bridko nam ob zavesti, da je malo tako vulkanskih točk v Evropi, kjer bi tako in tolikokrat razsajal Marsov furor: enkrat furor Ga-licus. nato furor Ronianus. zatem furor Avaricus in Mongolicus, za tema furor levtonicus in za tem še furor Islainicus. kakor ravno na našem slovenskem ozemlju. I udi svetov na vojna je prepričevalno govorila o istem dejstvu, saj se je najlepši del slovenskega ozemlja, naša Goriška, .spremenila v eno samo veliko ruševino: in divni briški grički pri Osla v j u ter kraška planota so bil poleg Verduna priča največje vojne grozote in strahote, kakor so pisali tedanji vojni poročevalci.
Potrebno je. da na tem mestu poudarim tole važno dejstvo. Edina javna. družabna institucija, v kateri ni bil naš Človek zapostavljen, marveč, enak in enakopraven z gospodom, ki je bil vedno tujec, je bila cerkev. Slovenci so se sicer od začetka, kakoi vemo. krčevito borili proti novi krščanski veri, ki se jim je na žalost bližala pri krivdi osvajalcev v spremstvu meča. A kmalu so spoznali, da je duh nove vere žarek njihovega duha. da je krščanstvo po svojih duhovnih naukih edino prava vera. Ne sinemo namreč prezreti, da so se izselili naši pradedje iz slovanske širine in ravnine, ki je v njih ustvaril;) globoko čustvovanje. \ novi veri so Slovenci našli sebe. /ato jim je bila v novem surovem političnem okolju edino katoliška vera ona gibalna sila. ki je oplajala njihovo duševno življenje. Edino tako je bilo možno, da naši predniki v težki gospodarski, politični in narodni borbi niso klonili in zdvojili nad svojo usodo.
/ato je pa žalostno, če danes naletimo pri delu našega naroda, zlasti pa
njegove inteligence na neki duševni in duhovni razkol, ki .se izraža v skrajnem pesimizmu.
Dovoljujem si pri leni opomniti na tole dejstvo. To duhovno žalostno stanje se najbolj izraža v omalovaževanju lastnega naroda, zlasti pa še v docela zmotnem vrednotenju in celo zasmehovanju njegovega verskega življenja in prepričanja. Oni. med njimi dr. Veber, ki vodijo v tem dejstvu eno izmed rak ran našega narodnega življenja, nič ne pretiravajo in govore resnico. Če je že za velik narod materialistična ideologija nevarna, je za majhen narod smrtonosna. Kajti mali narodi morajo črpati svoj življenjski, borbeni in ustvariteljski elan le iz močne morale in možate religije. Kdor hoče s svojim materialističnim znanstveni ali materialistično umetnostjo voditi ali vzgajati narod, bo prej ru-šilec njegove bodočnosti kakor pa resničen znanstvenik in videč. Zgodovina nas uči, da so samo moralno zdravi in religiozni mali narodi ohranili svojo samostojnost in svojo svobodo. O tem nas prepričuje tudi današnje stanje majhnih narodov in njihovih držav. Vsi ti narodi se odlikujejo po globoki religioznosti in zvestobi do tradicije, zdravega družinskega življenja in po velikem resničnem spoštovanju žene. Iz zgodovine nam služijo kot zgled Srbi. Irci in Francozi za dobe svetništke Device Orleanske in njenega velikega dela za osvoboditev domovine. Isto nam izpričuje vsa slovenska zgodovina.
Čeprav so Slovenci na splošno do leta 1848. ostali političen objekt, niso bili duhovni objekt svoje okolice. O tem dovolj zgovorno priča naša narodna pesem, ki odtehta po svojem duhovnem bogastvu mnogokatere junaške sage vojaških in osvajalnih narodov, ki so navadno polne intrig, strupov, krvi in zahrbtnih umorov. Naša narodna pesem je zato čisto pri-rodno bila duhov na zakladnica in učiteljica naših največjih piscev in pesnikov. Slovenci imamo svojo zgodovino, zgodovino svojega kulturnega, duhovnega življenja kakor malokateri drugi narod, manjka nam samo kr-
vave, politične zgodovine. A te nam ni žal, ker smo prosti madeža, ki druge narode ponižuje.
Po narodni pesmi so nam naši pesniki in pisatelji od 1 rubarja. Linharta. preko Vodnika in Prešerna, Levstika do C ankarja, Finžgarja, Preglja, Župančiča ustvarjali slovensko kulturo. Razgibala se je naša ljudska prosveta. ko so padli okovi fevdalizma. se je razgibalo naše gospodarstvo in izza šestdesetih let tudi naša politika. Vse to delo. ves naš narodni odpor, vse velike žrtve in ljubezen narodnih delavcev, ki so črpali iz narodnih zakladnic, vse to je ustvarilo slovensko narodno zavest, ki je omogočila voditeljem slovenske politike, da so ob prelomu časa povedli naroči v nov o držav no skupnost, kamor po svoji narodni pripadnosti, po zemljepisni in gospodarsko prometni legi spada, v svobodno J ugoslav i j o.
Slovenija leži v srcu Evrope. Že iz pradavnim' so skozi naše ozemlje vodile poti iz Sredozemlja v Baltik, deželo jantarja. Slovenija torej veže ju-gozapad s severom. Preko njenega ozemlja gre najkrajša pot iz Bonske doline v Franciji do Carigrada čez jugoslovanski Balkan. Zato veže slovensko ozemlje preko dveh važnih prometnih žil: Ljubljana—Milan— Francija in Ljubljana—Jesenice— Nemčija—Švica—Francija, zapad z evropskim jugovzhodom. Preko našega ozemlja gre silnica jug-zapad-vzhod, pot do Madžarske in preko nje na vzhod in jugovzhod. Preko Slovenije vodi najvažnejša in najkrajša prometna žila od juga čez Ljubljano— Dunaj — Prago—Berlin—Baltik in na drugo stran Varšava—Rusija. Vse to nas prepričuje, da je gledal naš Vodnik upravičeno ravno v Sloveniji Ev-ropin prstan. Slovenija je res najvažnejši gospodarsko prometni vozel v Evropi, je centralno prometno osišče Ev rope: skozi njo tečejo prometne žile jugozapada. zapada. severozapada. severa, severovzhoda in našega jugoslovanskega vzhoda. Slovenija pomeni naravna prometna vrata celokupnega Balkana na zapad in sever.
kakor so nemški geografi prvi ugo-
tovili lepoto našega Krasa, prav lako so nemški geopolitiki naravnost klasično označili geografsko iprometni in geopolitični pomen in važnost slovenskega ozemlja, ko so ga imenovali »Stelle kanin zerstorbener Lagen-gunst«, prostor nezrušljivo ugodne lege. To znanstveno ugotovljeno dejstvo mora postati duhovna last vsakega Slovenca, ki bo znal ceniti mednarodni pomen in mednarodno vlogo svoje zemlje. To važno dejstvo mora postati za vsakega Slovenca gibalo njegove narodne in politične zavesti.
Slovenska zemlja je po svoji pri-rodi zemlja stikov, spojev in na žalost je ibila in bi mogla postati tudi v bodočnosti zemlja predorov, ko govorim o predorih, mislim na eksplozije raznih dinamik, ki jih je naša zemlja v svoji preteklosti že veliko preživela. iPri tem hočem podčrtati zlasti eno okoiinost, ki je za politično funkcijo Slovenije v okviru Jugoslavije velikanske važnosti: vsaka dinamika. ki je zavladala na našem ozemlju, je imela za svojo nujno posledico ekspanzijo proti jugoslovanskemu Balkanu. Da je ta trditev resnična, nam priča že prazgodovina naše zemlje. Ko so Kelti preko Furlanske nižine. Vipavske doline in Postojnskih vrat prihrumeli v sredino Slovenije, so se razširili tudi dalje na jugovzhod in podjarmili velike predele Balkana. Prav islo velja za Rimljane, ki so v drugem stoletju začeli svoj zmagoslavni pohod na sever in vzhod preko Ogleja. Ko so si osvojili srce Slovenije, ljubljansko kotlino, niso osvojili samo Zgornje Panonije in No-rika do Vindobone. marveč tudi Spodnjo Panonijo, prav tja do Beograda. Isto velja tudi za Obre. Ko so Franki postali gospodarji karantanije, so začeli boj za jugovzhod in uničili državo Ljudevita Posavskega. To zavoje-valaio tendenco nam potrjuje tudi politika celjskih grofov. Tu ni bil le slučaj, da je veliki Napoleon ravno iz Ljubljane, iz srca Slovenije, gradil svoje Ilirske province, ki so mu imele služiti, kakor je zgodovinsko dokazano, le za odskočno desko pri njegovih nadaljnih zavojevalnih ciljih, ki
so bili Levairt, Carigrad, Arabija in Indija! In ko so postali Halbsbuiržani gospodarji slovenskega ozemlja, so tudi oni, zlasti še po I. 1866.. čisto dosledno in sistematično zasledovali politiko osvajanja celotnega jugoslo-slovanskega Balkana. Po berlinskem kongresu I. 1878. so se dejansko že približevali svojemudalekosežnemu cilju! ■Saj je postala Srbija pod Milanom Obrenovičem v tajni pogodbi že kolonija in vazal habsburške monarhije.
Iz tega sledi, da pomeni Slovenija za Jugoslavijo ne samo veliko aktivno gospodarsko prometno postavko, marveč tudi naravnost politično garancijo njene bitnosti. Mednarodni politični pomen Slovenije stoji v njeni nevtralizacijski in miroljubni funkciji. Predor ene ali druge dinamike skozi slovensko ozemlje bi imel za Evropo in ne samo za Slovenijo in Jugoslavijo vse drugačne potresne posledice, kakor so jih iineli dogodki lanskega leta, ki so končali deloma tudi na račun nacionalne posesti Čehov, Slovakov in Podkarpatskih Ru-sinov.
Jugoslovanski državniki se gotovo veselijo aktivnih postavk v prometu in carinah, ki jih donaša državni blagajni posest Slovenije, a zavedati se morajo oni in vsi naši bratje na jugu politične važnosti, ki jo ima posest Slovenije za našo ljubljeno državo! Zato je pa tako nujno potrebna velika skrb za socialno, gospodarsko in prometno okrepitev Slovenije. Zato je politika za okrepitev in povzdigo našega gospodarstva vseh panog v važnem interesu države, če naj bo Jugoslavija srednjeevropska in ne samo balkanska država.
Socialni problemi Slovenije so zelo pereči, zlasti je pereč problem slovenskega vzhoda in severa, to je Prekinurja, Slovenskih goric in Haloz in večjih predelov Dolenjske.
Dovolj zgovorno dejstvo za vsakega realnega politika je. da ima Slovenija izmed vseli pokrajin v Jugoslaviji najnižji prirastek rojstev, kar ne gre toliko na rovaš njenega moralnega, marveč njenega težkega socialno gospodarskega stanja.
Naj omenim še eno najvažnejše vprašanje, ki grozeče opominja vse državne in narodne faktorje, namreč velik odstotek slovenske krvi. ki se še vedno izgublja v izseljevanju.
kritični pregled našega socialnega in gospodarskega stanja nam kaže marsikje in marsiikako žalostno sliko. Za to dejstvo bi mogli najti razne vzroke, toda najvažnejši je gotovo ta. da je naš narodni teritorij razkosan in da je Slovenija odrezana od svojega prirodnega izhodišča na morje, v svet.
kakor je Slovenija za Jugoslavijo naravnost ogromnega političnega pomena. istotako je Jugoslavija za Slovenijo rešiteljica njene bitnosti. Zavedati se moramo, da je Jugoslavija za Slovenijo političen garant narodne in kulturne bitnosti. Ta resnica mora pre-šinjati vsakega Slovenca. I o ne sme biti le naše čustvovanje, marveč mora biti last našega razuma in naše zavedne politične vol je. To je in mora biti politični aksiom vsakega zavednega Slovenca. Na tem aksiomu je treba graditi vedno in zopet slovensko politiko. Inteligenca pa je dolžna svojemu narodu, da ga ne bega z raznimi političnimi koncepti, posebno danes v tako kočljivem času. Slovenska in vsa jugoslovanska inteligenca mora računati s časom in razmerami. Kdor v politiki s časom in razmerami ne računa, tlela slabo politiko, je rekel Cleinenceau dr. Trumbiču. \ sak jugoslovanski inteligent bi so moral zavedati, da je njegova dolžnost, da vsaj ne ovira nujno potrebnega sožitja Slovencev. Hrvatov in Srbov v močni in zdravi Jugoslaviji. Današnji inteligenčni rod se mora zavedati, da Jugoslavija ni samo njegova hiša. marveč tudi bodočih rodov, gledati mora, da se jim skupni doni ohrani in zgradi tako. da bo v njem prijetno stanovanje za vse brate. Posest Slovenije je torej za Jugoslavijo garancija njene svobode in samostojnosti. Jugoslavija pa je politična hrbtenica Slovenije ter garant nacionalne in kulturne bitnosti Slovencev.
I i tlve dejstvi nam pa kažeta tudi vso ogromno važnost in pomen naše-
ga narodnomanjšinskega problema za
Slovenijo in Jugoslavijo. Slovenske narodne manjšine v Nemčiji in Italiji so predstraže svobodne Slovenije v Jugoslaviji. Naša manjšina pri Gospe Sveti in naša slovensko-lirvaška manjšina ob A11 r i j i in Soči so resen opomin, da se nahaja za njunim hrbtom čisto nacionalen teritorij ter tla živijo na tem teritoriju Slovenci v svobodni Jugoslaviji ter tla je Sloveni ja politično, nacionalno in zemljepisno del jugoslovanskega ozemlja. Ni v interesu samo Slovenije in Jugoslavije, marveč tudi Evrope, da se naše manjšine ohranijo narodno in kulturno zdrave ter zavedne. kajti naše zavedne narodne manjšine resno in trajno spominjajo, da imajo vse pravice do narodnega in kulturnega živl jenja in udejstvovanja. Tako je učil Mazzini, apostol nacionalne ideje, tako razglaša v svet tudi vsa nemška kritična znanstvena nacionalna in narodnomanjšinsika literatura. Če bi se raznaroditev Slovencev na Koroškem in Slovencev ter Hrvatov v Italiji mogla uresničiti, bi ta okol-nost ustvarjala voljo po ekspanziji in bi se s tem povečala nevarnost za svobodno Slovenijo in Jugoslavijo. Iz tega sledi, tla je in mora biti vprašan je naše krvi izven naših mej važen kulturni in važen državni problem. Slovenci niso grešili in ne grešijo le nasproti samemu sebi. nasproti Jugoslaviji. marveč tudi proti interesom Evrope. če se premalo ali sploh ne zanimajo za usodo narodnih manjšin. Potrebno je torej, da se problemom narodnih manjšin stalno, trajno in sistematično posveča vsa pažnja.
Naj sedaj še v kratkem odgovorim na vprašanje: Kaj bo z. našim narodnim čolničem? Ali mu preti nevarnost?
kako so bodo razv i jali politični dogodki. je težko prerokovati. Zlasti bi bilo le samo ugibanje, če bi hoteli govoriti o tem. kako i 11 kam se bodo razlili dinamični tokovi.
Z gotovostjo smem le trdili, da je zapad na obstoječem redu jugovzhodne Evrope mnogo bolj zainteresiran kakor na spremembi, ki se je izvršila v Sredn ji Evropi. Ne smemo tudi prezreti. da je šlo v avstrijskem slučaju
za zares prirodno rešitev narodnega zedinjenja Nemcev. Isto velja vsaj deloma tudi za sudetske Nemce, ogrske in poljske narodne manjšine. Ni mogoče tajiti, da si' je vsaj v velikem spoštoval v tej rešitvi nacionalni princip. čeprav se je mnogo grešilo proti narodnostnemu načelu na škodo naših slovanskih bratov.
/. gotovostjo moreni poudariti, da je pri realnem političnem gledanju na našo usodo vsaka katastrofalna nevarnost izključena. Dokler vlada politični razum in jaz sem prepričan, da bo vladal tudi v bodoče i pri nas in vseh naših sosedih, smem trditi, da je za Slovenijo in Jugoslavijo vsaka nevarnost izključena in bi zamogli biti izpostavljeni nevarnosti le v slučaju dinamične eksplozije, ki bi šla preko vsakega političnega razuma. Kajti našim sosedom. * katerimi živimo po zaslugi naših treznih zunanjepolitičnih smernic v prijateljskih odnošajih, je prav dobro znana naša miroljubnost, nam pa njihova miroljubna politika, ki od nas ničesar ne zahteva, ker nimamo ničesar njihovega. Nikdar pa ne smemo, ne kol posamezniki, ne kol narod verovati v možnost trajne narodne katastrofe, če bi se morda tudi pojavila kaka nevarnost. Vera v idejo pravičnosti daje človeku pogum in elan. Vsaka pretirana beseda se maščuje. vsaka neumerjena gesta in vsako samovoljno in neumerjeno dejanje proti državi in narodom se ležko maščuje. Zgovorno pričajo to tnarčevv ide in Filipi. Fontenebleau in Sveta Helena! Človek obrača, Bog obrne.
Ne glede na morebitne, a zaenkrat popolnoma neverjetno nevarnost, ki pride v poštev samo v slučaju splošne evropske katastrofe, imamo pa Slovenci svoje velike in važne dolžnosti do naroda, ki smo jih — priznajmo — večkrat zelo zanemarjali.
Posvečati moramo v prvi vrsti večjo skrb bratom izven državnih meja. manjšinam in izseljencem, pa tudi bratom v diaspori.
V ta namen nam je potrebna res taka narodno-obrambna organizacija, ki bo vredna in dostojna Slovencev
in države. Pri tem nam mora biti stalno pred očmi, da ne gre samo za narodni kataster in register, tudi ne samo za nakup slovenske zemlje olb se-vernovzhodni naši meji, niti ne samo za zbirke knjig za brate, ki jih nimajo ild. Ko gov orimo o narodni obrambi, moramo vedeti, da gre za vzgojo narodne zavesti, take narodne zavesti, kot jo imajo veliki narodi. Pri tem pa mora sodelovati vsa naša javnost, vse naše organizacije in ustanove.
Po nauk, kako bomo vršili delo za narod, kako bomo knbeli za njegov napredek, kako bomo vzbujali narodno zavest, bomo šli k našim velikim delavcem. Naj omenim pri tem škofa Antona Martina Slomška, ki je znali tako lepo povezati vrednote oltarja, vere in cerkve s tostranskimi interesi in vrednotami naroda. Narodna služba 111 u je bila del božje službe in božja služba del narodne službe. Naj omenim še ustanovitelja Prosvetne zveze dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je gradil vse svoje veliko delo za slovenslki narod na najtrdnejšem verskem temelju in ustvaril vrednote, katerim molj in črv ne izpodjedata korenin. To sta dva svetla vzgleda nesebične in požrtvovalne ljubezni do naroda, da ne omenim toliko drugih.
Naša resnična dolžnost je, da ostanemo v interesu Evrope gospodarji te svoje zemlje, prstana in srca Evrope, ki je bila vulkanska dokler ni bila slovenska, to je, dokler so bili Slovenci politični objekt svoje politične okolice. Slovenci in Jugoslovani sploh nismo agresivni že po svoji prirodi, na zunaj smo bolj pasivni in notranje bolj živi iu razgibani. Ravno miroljuben. neagresive.il, a notranje živahen narod mora biti čuvar tega prometnega ključa, ki odpira vrata na vse štiri strani Evrope.
Z ozirotit na to bodimo polni vere. da se bo v slovenski zgodovini vedno izkazal kol resničen gospodov nauk: »Blagor krotkim, zakaj ti bodo zemljo posedli.«
Naš narod sme tolmačiti ta veličastni blagor tako. da ni nikdar zahteval nič tujega, da so mu pa drugi kos za kosom trgali iz narodnega telesa, da
pa je edino pravično, da ostane na svoji zemlji svoj gospodar s svojim jezikom, kulturo in običaji.
Ker verujemo v božjo previdnost in vemo, da Bog vodi človeško zgodovino. smemo zaključiti, da odgovarja njegovi volji, da so postali prav Slovenci in da ostanemo Slovenci za vse
čase gospodarji tega majhnega, toda gospodarsko-prometnega in politično važnega prostora Evrope. Mi pa moramo storiti vsak svojo dolžnost. Slovenci svojo in država svojo, da bomo vredni tega svojega važnega poslanstva. ki je v interesu ev ropskega miru.
Občni zbor Prosvetne Zveze v Celovcu
(2". decembra 1938.)
Moj narod star je težkih tisoč let___!
...tako je klicalo z mogočnimi slovenskimi črkami zapisano vodilo slavnostno Okrašene Mohorjeve dvorane v Celovcu o priliki voditeljskega tečaja in občnega zbora Slovenske prosvetne zveze za Koroško. Dan poprej je naše ljudstvo v svojih cerkvah in cerkvicah praznovalo rojstvo Odrešemika iz teme nevere in duhovnih blodenj, tečaj in zbor slovenskih kulturnih delavcev pa sta nakazovala naše kulturno pre-rojenje. Kljub zimi v naravi je bilo v naših mladih srcih vigredno razpoloženje. ko smo orači slovenske kulture na Koroškem razmejili njivo in ledino, polagali račun o izvršenem trudu, si predočili narodnostni položaj v trenutku ter zarisali smernice bodoče naše narodne prosvete. Zlati nitki številnih predavan j, razprav in razgovorov ter še pesmi in veselega smeha sta bila vedri duh Andreja Einspielerja in Poljančeva živa vera v dobro slovensko bodočnost.
Na voditeljskem tečaju
se je zbralo sto fantov in deklet od Zilje. Drave, jezer iti dol z gorjancev. To je bila resnična mlada slovenska Koroška, vzbujajoča se, vzbujena, vsa vigredna. Zanosilo so zvenele predsednikove otvoritvene besede, ugotavljajoč. da iz leta v leto raste z vero v slovensko kulturno pravico tudi zavest lastne kulturne obveznosti in narodne dolžnosti. Prvi predavatelj je razgrnil pred pozornimi tečajniki svet nemškega narodnega socializma, njegov postanek in razvoj. Nazorno je
podajal težke razmere ponižanega in razžaljenega nemškega ljudstva ob koncu svetovne vojne, siloviti njegov odpor proti grozeči žalostni usod i. n jegovo miselno zedinjenje pod vodjem narodnega socializma Adolfom Hitlerjem in njegove Sodobne težnje, da podredi vse kulturno, gospodarsko in socialno življenje koristim in ugledu nemške narodne družine, politično organizirani po narodno socialistični stranki v eno državno telo. — Slovenski narodni obraz je zarisalo drugo predavanje, ki je predočilo globoke vplive zemlje in Cerkve in št' sožitja z narodi-sosedi na slovenski narodni značaj. Martin Krpan. Hlapec Jernej in še Deseti brat so poosebljeni slovenski narod, ki je dober, preprost, orjak po telesu, z mlado dušo. borec za resnico in pravico. In predavatelj je še dostavil da bomo liki Jernej še naprej iskali našo. slovensko pravico, pravico lastne duševne samobitnosti. — I retje predavan je je vodilo v bogati kulturni svet južnih Slovanov, k prv im tvorcem j užnoslov anske kulture knezu Koclju, sv. Naumu in sv.Savi. carju Simeonu, in še k živini dokazom neizčrpljive srbske, bolgarske in hrvaške narodne duše. izražene v narodni pesmi. noši. sliki in predvsem vezenini. Čudovito bogastvo mladih ljudstev, kateremu so se divili tudi že veliki Nemci in hodili v njegovo šolo!
Popoldanski spored voditeljskega tečaja so izčrpali delovni krožki, nakazujoči številna področja, v katerih naj se udejstvuje mlada slovenska ljubezen: knjiga, časopis, mladinski
mesečnik, sestanek, igra. pesem — de-kletoin še posebej: mladina in družina, vas in fara. Prav zadnjega udeleženca je zajela ta visoka šola visoke narodne ljubezni, nihče se ni mogel odtegniti silovitemu vzponu slovenske misli, ker je bilo vse — govor, razgovor in pesem — tako zelo naše. domače, naš slovenski svet.
Na občnem zboru S. P. Z.
Drugega dne. 28. decembra, se je slavnostna dvorana napolnila do zadnjega kotička: zastopniki vseli slovenskih koroških občin in dolin so manifestirali za svojo narodno skupnost in zavednost. Po pozdravnih besedah je predsednik SPZ prof. dr. Jožko l ise h I e r predlagal (brzojavne pozdrave notranjemu ministru dr. F r i e k u . komisarju B ti reklu in ministru ter dež. glavarju klan s 11 cr j u . ki jih je dvorana s pritrjevanjem odobrila. Za tem je zaorila pesem akademskega zbora o mladi koroški, pesem-spo-miničica pokojnemu vodji Vinku Polj a n c u. O čemer je pesem tožila, je tolmačil predsednik dr. I ischleir z besedami, posvečenimi rajnemu pr-voboritelju, ki je do zadnjega vzdiha mislil na svoje ljudstvo in mu posvetil štiridesetletno delo in žrtev. Preživ je bil spomin na bivšega prosvetnega prvomestnika, da se ne bi orosilo oko premnogih zborovalcev. Še je sledila himna »Nmav čriez jizaro«, ki jo je pela vsa dvorana, njej pa recitacija Pogačnikove »Domača zemlja« s ponavljajočim se stavkom o lepoti, za ktere bdi troje trpljenje, trpljenj devet. kakor je angelov naših devet, našega prvega, našega zadnjega...
Pov zel je besedo g. dr. I i s c h I e r k snov i »Koroški Slovenci in Velika Nemčija« in v enotirnem govoru vsestransko osvetlil naš narodni položaj.
(Vsled važne vsebine podajamo govor v celoti v tej in še naslednji številki. Op. ur.) Burno je pritrjevala dvorana nazornim slikam in ugotovitvam go-vornikovim in ko je nato zastopnik iz Bilčovsa predlagal vodji osrednje kulturne organizacije zahvalo in zaupnico vse slovenske družine, so zborovalci z viharnim navdušenjem in vzklikali jem pritrdili.
Spet je prišla na vrsto pesem, za njo pa točke ožjega občnega zbora. I a.jnik osrednje narodne organizacije je podal poslovno poročilo minulega leta, iz katerega je izhajal pregled v sestranskega dela, ki ga je vršila cen-Irala v prospeh slovenskega narodnega življenja iu tako kljub skromnim sredstvom in težkim prilikam doprinesla svoj delež k ohranitvi slovenske narodne zavesti v deželi. Nič manj živahno se je gibala dekliška prosvetna družina, ki je v stalni porasti in prevzema dobršen delež kulturnega udej-stvovamja.
Poslovna poročila in blagajniške podatke so zborovalci odobril iin nato izvolili pri'dopolnilnih volitvah v osrednji prosvetni odbor še tri nadaljne odbornike in sicer g. Zdravtka Ver-t i č a iz Borovelj. g. Franca P a s t e r-k a iz Lobnika pri Železni Kapi i teir zastopnika dijaške družine g'. Franca Z \v i t t e r j a. IlaZborit prosvetaš je v razgovoru navajal potrebo strokovnih referatov in referentov centrale in okrožij, ki naj zajamčijo notranji in zunanji napredek v področju slovenske kmltuire na Koroškem. Spet drugi je podčrtava! važnost krajevnih kulturnih organizacij in organizatorjev. ki so srce in pljuča živega telesa narodne prosvete. Po polurni debati je slov ensko-koroška himna, katero so navzoči zapeli stoje v skupnem zboru. zaključila letno zasedanje slovenskega kulturnega parlamenta.
Slovenski dom v Ljubljani
Za božič je izšel proglas zadruge »Lastni dom«, v katerem poziva ves slovenski katoliški narod na sodelovanje pri postavitvi osrednjega pro-
svetnega doma v Ljubljani, ki naj bi nosil ime »Slovenski dom«, in na katerega pročelju naj bi stal v nadnaravni velikosti spomenik utemeljitelja
slovenskega podeželskega izobraževalnega dela — našega nepozabnega Janeza Ev. Kreka. I a proglas je izšel za božič, v čemer naj bo poudarjena težnja po prerojenju vsega našega življenja v krščanstvu, obenem pa postavljena največja naloga katoliških Slovencev za bližajoče se novo leto 1939. V tem letu moramo začeti z zidanjem najpotrebnejšega ognjišča slovenske katoliške prosvete, s čemer bomo postavili tudi najlepši spomenik 40 letnemu jubileju Prosvetne zveze, pa tudi samemu Janezu Ev. Kreku, ki ga še danes nima in kakršnega bi zaslužilo njegovo prosvetno pa tudi narodno delo. In vse to naj izpolni »Slovenski dom«.
Ni pa »Slovenski doni« samo zadeva Ljubljane, kakor morda kdo misli. temveč je pereče vprašanje organizacije celotnega našega podeželja. Ne bo to samo en prosvetni dom več. kakor jih imamo nešteto že po naših lepih podeželskih mestih, trgih in vaseh. ki ise bleiste poleg naših farnih cerkva kot druga katoliška vzgaja-lišča. temveč bo to dom nad domovi, srce, iz katerega naj črpa svojo silo vse delovanje drugih domov, iz katerega naj se lije oživljajoča kri po vseh celicah in jih kot motor žene v novo gibanje, v novo pomladitev, v novo življenje. In kdo bi dvomil, da takega doma nismo krvavo potrebni? Potrebno predvsem naše podeželsko prosvetno tlelo, ki nujno terja enotnega vodstva, ene centrale, ki bi se lahko razmaknila po svojih potrebah in sprostila vse sile. ki jih ima. Zdaj pa so centrale vsake prosvetne panoge drugje, stisnjene v ozke prostore in omejene na peščico ljudi, ki ne zmorejo vsega dela in se tudi ne morejo razmakniti, kakor bi bilo treba. Odseki gostujejo pod tujimi strehami. le rahlo povezani med seboj, do-čim taka narodna organizacija, kakor jo predstavlja samo Prosvetna zveza s svo jo 40 letno tradicijo in svojimi stotinami in stotinami prosvetnih društev po deželi, brez ozira na druge organizacije, ki bi prav tako dobile prostor v novem Slovenskem domu, nujno terja močne sredobežnosti.
zgoščenega vodstva, žive centrale kot jedra, ki naj čuva v sebi in hrani vso plodno rast! In zato morajo pri taki široki organizaciji in graditvi doma. ki naj predstavlja matico vsega našega katoliškega prosvetnega dela. sodelovati vsi člani tudi zato. tla se zavejo, da grade sebi tlom, sebi ognjišče, svojo lastno ljudsko univerzo! In to je stvar vsega katoliškega naroda brez izjeme, prav tako zadeva naših denarnih central kakor tudi denarnih možnosti posameznika, ki čuti notranjo potrebo in se zaveda dolžnosti sodelovanja pri graditvi takega veličastnega spomenika katoliški ideji, Kreku in narodu!
Zastonjsko je vsako govorjenje o preureditvi in pomladitvi našega prosvetnega delovanja v narodu, če ne strnemo prej svojih vrst v trdno enotnost in ne damo centrali možnosti najmočnejšega razmaha. Pa ne samo to. tudi poskrbeti moramo za šolo našega izobraževalnega vodilnega naraščaja. za naše prosvetne tečaje, ki bodo vsi lahko našli mesto v tem domu. I)a. ta dom bi bil namenjen predvsem njim. predvsem bodočemu pokoleiiju slovenskih ljudskih voditeljev, izobrazbi pionirskih čet. ki naj s svojim delom potem zajamejo vso domovino. Zato bo »Slovenski dom«, kakor si ga je zamislila zadruga »Lastni dom«, poleg poslovnih prostorov, poskrbel zlasti za stalne tečaje in šolo ter za potrebno udobnost tečajnikov. \ tem domu naj se zbira in uri naš izobraževalni vodilni aparat, ki naj potem razgiba vso domovino ter jo navda v blagoslovom katoliške narodne vzgoje. Izobraziti ves narod do najvišje mere, vzbuditi njegovo narodno zavest do najbolj živega izraza in ga do dna prežeti s katoliškim duhom: to je smisel in cilj snovate-Ijev tega »Slovenskega doma«, ki naj v največji meri pripomore k temu notran jemu prerojen j u.
Že zdavnaj bi moral stati tak dom v Ljubljani, glavnem kulturnem središču slovenskega naroda in že davno je bila izrečena želja iti bili napravljeni idejni načrti. In že davno bi stal tudi tlom, da ni prišla vmes denarna
kriza, ki nam je uničila težko zbrano osnovno vsoto. Zdaj stopajo naši graditelji z novo vero in novim upanjem na delo, da rešijo čast naši največji ljudski organizaciji in našim najpotrebnejšim ustanovam postavijo lastno streho. To je dolžan naš rod dediščini preteklosti, to smo dolžni zamisli naših velikanov Slomška. Kreka in Jegdiča, ki so vsi sanjali o prerojen ju slovenskega naroda v Bogu in napredku. I)a danes slovensko ljudstvo, naše najširše plasti stoje tako visoko v kulturi, da nam to stopnjo zavidajo tudi veliko večji narodi, to je nemajhna zasluga slovenskih .prosvet-
nih domov, raztresenih po vseli vaseh in zadnjih gorskih se I išči h po naši lepi Sloveniji, to je plod naših voditeljev, ki so ustvarili duhovni temelj te naše narodne združitve v duhu, to je clelo Slomška, našega največjega narodnega vzgojitelja, delo Jegliča, neizprosnega borca, ter Krelka, marljivega organizator ja in drobnega delavca, to je zasluga naših katoliških shodov. In prav vedna terjatev katoliških shodov je bila zgraditev osrednjega katoliškega prosvetnega doina, srčike vsega gibanja, poroštva za katoliško bodočnost.	td.
Obzornik
Mnogi ženski»odseki in društva so želeli imeti zdravstvene in gospodinjske teča je. Poleg večjega števila zdrav -stvenih tečajev sta biila dva zaporedna gospodinjska tečaja v Kropi (od I. V. do "I. Vili.), 10 tedenski pa v Starem trgu oib Kolpi. Po novem letu se začno 4 gospodinjski tečaji.
Premalo zanimanja pa je za predavanja. Res, da imajo pros vel na društva skupina predavanja za moške in ženske člane, vendar bi bilo zelo potrebno. cla bi imele v vsakem društvu, posebno sedaj v zimskem časti nekaj predavanj o vsem, kar spada v delokrog gospodinje, žene in matere in sploh o vsem, kar zanima v prvi vrsti ali pa izključno samo ženske. Izikori-stiino še te zimske tedne za taka predavanja. Ženska zveza je vedno pripravljena pomagati s predavateljicami.
Med najvažnejše naloge katoliške prosvete spada clelo za širjenje dobrega katoliškega časopisja in knjig. Zato se boclo članice lotile tega apostolskega dela z vso vnemo in odločnostjo. Stare naročnike naših katoliških dnev nikov, tednikov, mesečnikov in Mohorjevih knjig opomnimo, da naročnine obnove. Ženski list »Vig.red« pa bi morala imeli naročen v saka Slov enka. Družine pa. ki naših listov še nimajo. skušajino pridobiti, da se naro-
či* na Slovenca« ali »Slovenski dom«, na tednik »Domoljub« ali »Slovenski gospodar« vsaj za četrt leta. Pri tem se na list navadijo in ga potem ne morejo več pogrešati.
Ob prilikah, ko je treba naročnino obnoviti ali naročiti nov list, pa pogostokrat slišimo, cla je stiska za denar in da je treba v arčevati. I a izgovor pa ne drži. Izdatke lahko omejimo za zabav o, za obleko itd., nikdar pa ne pri duhovno-kulturnih vrednotah. če gre za dober časopis ali knjigo. Saj vemo. cla je tisk, dober ali slab.
velesila. Prosimo, poročajte o uspehu! *
Prosvetni večeri šentpetrskega prosvetnega društva »Slovenski mesec«
I.
Fanta re.
Slovenec sem (pet je).
Z vlakom (deklamacija), Oton Župančič.
(j. Na rte Velikonja: Fuji vplivi na slovenski narod (zaradi preobsežno-sti I vari ne omejeno samo na stavbo, nošo, ženske klobuke, frizure), predavanje z epidiaskopom.
Mile Klopčič, Mary šušteršič (deklamacije).
Stanko Majcen: Njen grob (recitacija).
Slovensko dekle (petje).
Dr. Jože Pogačnik: Trije zvonovi (zborna recitacija).
Hej Slovenci (petje).
II.
Simon Jenko: Slovenska zgodovina (recitacija).
Koroška narodna: Oj dečva. ne vdaj se na paure (petje).
A. Aškerc: lz stare pravde: Kronanje v Zagrebu (zborna recitacija).
C. prof. Silvo Kranjec: Mejniki v slovenski zgodovini (skioptično predavanje).
Oton Župančič: Slovenska beseda (recitacija).
Oj Doberdob (petje).
Ajdovska deklica, gorenjska narodna (zborna recitacija).
Marija gre na božjo pot. primorska narodna (zborna recitacija).
Tri cerkvene pesmi: Luka Dolinar: Velikonočna: p. Angelik Hribar: OI>-hajilna) E. Hochreiter: Evharistična.
Univ. prof. g. dr. Josip Turk: Verstvo pri Slovencih (skioptično predavanje).
Slovo od slaclkogorske Matere božje. štajerska narodna (zborna recitacija).
IV.
Srečko Kosovel: Starka za vasjo (deklainacija).
Narte Veliikon ja: Brez della (zborna recitacija).
Mi je po krajček posvava (petje).
Oton Župančič: Kovači (zborna deklainacija).
Flosarska (petje).
C. Rudolf Smer.su: Socialne razmere med Slovenci (predavanje).
Valentin Vodnik: Draniilo mojim rojakom (zborna recitacija).
Pojdem v rute (petje).
Dr. Fr. Prešeren: Zdraviea (zborna recitacija).
G. prof. France Koblar: Omika med
Slovenci (predavanje).
#
Izposojevalnica diapozitivov in filmov pri PZ sporoča, da je spopolnila svojo zbirko s sledečimi novimi serijami. ki so na razpolago društvom: 1. Razstava Prosvetne zveze (51): 2. Evharistični kongres v Budimpešti (45); 5. Zgodovina Slovencev (56): 4. Kulturna stopnja narodov se sodi po pokopališčih (60): 5. V kraljestvu Dolomitov (44): 6. Naseljevanje Slovencev;
Oče naš (II); 8. Kneginja v gozdu (8): 9. Pokoncu izpod korenin (9); 10. Palčki (14); II. Zvezdice (8); 12. Rožni venec (15): 15. Zdrava Marija (8): 14. Kitajska in Japonska (40); 15. Sv. He-ma. slovenska svetnica: 16. Odkup Prešernove hiše; 1". Zgodovina ljubljanskih škofov.
Ljudski oder
Nove igre. primerne za predpustni čas. ki jih je odkupila PZ za zbirko ljudskih iger:
Svobodoljuben soprog, šal jivi prizor v enem dejanju. 2 moška. 1 ženska.
Neugnani jeziček, šaljiva enodejan-ka. 2 osebi.
Dva zmedenca. veseloigra v enem dejanju. 5 moški. I ženska.
Nimam časa. veseloigra v enem dejanju. 5 moški.
Sredi noči: veseloigra v enem dejanju. 5 moški. I ženska.
On ni ljubosumen, veseloigra v 1. dejanju. 5 moški. 1 ženska.
Snubec v zadregi, veseloigra v 1. dejanju. 2 moški. 2 ženski.
Ljubezniv soprog, veseloigra v 1. dejanju. 2 moška. 2 ženski.
Vsebina: Jože Vovk: Prebujenje. — Dr. I.C.: Narodnoobrambni govor. — Dr. P. Blaznik: Naselitev Slovencev. — J. P.: Narodna in mednarodna usoda Slovenije in Slovencev. — Občili zbor Prosvetne Zveze v Celovcu. — Slovenski dom v Ljubljani. — Obzornik. — Ljudski oder.