Delo za narod. Petdeset let — malo v večnem teku časa in vendar kako mnogo v zgodovini malega naroda slovenskega! Domovina naša je oživela iz prejšnjega stoinstoletnega mrtvila in kakor prerojena stoji pred nami v novi lepoti in novi moči! Nekdaj? — Slovenski ratar se ni zavedal svojih dušnih in telesnih sil, pa je potrpežljivo in vdano klonil svoj tilnik pred tujčevo pestjo in tujčevo peto. Zvijal se je pod udarci in stokal pod težo bremen, a pomagati si ni znal in si ni mogel. In danes je ta slovenski trpin sam svoj gospodar na svoji zemlji! Svest si je svoje moči in zaveda se prirodnih bogastev, ki mu jih nudi rodna gruda. In kdo ga je obudil k novemu življenju? Stnelo rečemo, da je bil med prvimi buditelji naroda slovenski učitelj! Ljudstvo navadno vidi le naše počitnice in naše krvavo zaslužene vinarje, a ne vidi navadno našega dela. Naše delo? Ni lahko naše delo v šoli, ne! — Celo ne delo v tako nenormalnih šolskih razmerah in vočigled tolikim sovražnim činiteljem! Izmučen — ubit od napora prihaja učitelj iz učilnice, ne da bi zato prejemal kruha v zadostni meri zase in za svojo obitelj! To učiteljevo delo cenijo v večji ali manjši meri le šolske oblasti, ne ve ga pa ceniti narod, ki zaradi nevednosti vidi v šolski dolžnosti navadno le težko breme. Učitelju pa samo šolskega dela ni dovolj. On ve, da si more osvojiti ljudska srca le z drugim delom, ki ga more vršiti izven šolskega časa. In to delo je, ki ga hočemo tu ob petdesetletnici posebe poudarjati — to je delozanarod! Malenkostno se vidi svetu to delo, in je vendar tako veliko — takosilno! Kolikor sivih glav med učiteljstvom, tolikrat po stotero izkušenj, uspehovpa bridkih prevarvdelu za n arod! Od zadnje skrite gorske vasice, kjer deluje naš sotrpin neopažen od sveta, pa do bele prestolniceslovenske, kjer delujejo bistre glave za naš narod, povsod je učitelj na svojem mestu, nikjer preziran — povsod željno pričakovan, na skupno delo! Kaj bi bile čitalnice in bralna društva po deželi brez sodelovanja učiteljevega ? Saj je on največkrat duša društva, ki z njim stoji, pa tudi pade. In pevska društva? — Malokatero je, pri katerem bi ne bil učitelj pevovodja ali pavsaj udeležen pri njem. Zbor Žirovnikov v Šent Vidu je vedel ceniti svojega moža in je pel o njegovem delu za narod povsod, kjer so hoteli slišati krasno narodno pesem. In zbor Rusov v Kranju? Vsak, kdor ga ima priliko slišati, zre na učitelja Rusa s ponosom! Gasilnega društva skoraj ni, pri katerem bi ne bilo učitelja. Mnogo, mnogo se jih v tem jako odlikuje, a zaradi tesnega prostora jih ne moremo navajati imenoma. Zadostuje naj, ako omenimo izmed njih le Ksaverija Trošta, ki je duša vsemu gasilstvu in ki ga je za njegove izredne zasluge odlikoval cesar z zlatitn križcem. V novejšem času deluje učiteljstvo posebno za gospodarsko osamosvojo dežele v raznih posojilnicah. Tu ima v prvi vrsti svojo veljavo ime Lapajne, a omenjati moramo še Tomana in Punčuha, ki sta na svoji občini jako delavna v posojilniškem oziru. Kakor pridne čebele marljiv za izobrazbo naroda in gospodarski dobrobit je Likozar, ki izkuša, da povzdigne čebelarstvo v naši deželi na višjo stopnjo. Kot praktična čebelarja moramo omeniti pa še posebno Rojino in Martina Humka, ki sta znana zaraditega vsem čebelarjem. In koliko, koliko je še dela za narod, ki ga je učiteljstvo izvršilo v preteklih petdesetih letih skromno, tiho — ne pričakujoč pohvale, še manj pa denarnega plačila za svoje delo. In zad nji skromni učitel jski delavec v skritem in od Boga pozabljenem gorskem kotu se nam ne vidi manjši v delu za narod, kakor tisti, čigar ime se blišči po vseh časopisih. Da, — večja je zasluga onega kakor tega! Predaleč bi nas zavedlo, ko bi hoteli naštevati vse, kar je storil in še stori učitelj za narod! In plačilo? v Tonam kaže slučajŽirovnikov! Mož je bil na svojem mestu, kakor jih je malo drugih: delaven na kulturnem in gospodajskem polju za prospeh lepega Šent Vida, kot učitelj in vodja vzoren in nedotakljiv — moral je v prognanstvo! Našli so v jajcu las — in moral je zaslužni mož vkljub vsem pohvalnicam in priznanicam višjih šolskih oblastiin drugih korporacij proč s torišča svojih mnogoletnih uspehov v nov, oddaljen in — tuj mu kraj, kjer naj začne graditi z novega stavbo ,,Dela zanarod" — ako ima še dovolj — dušnih in telesnih sil! Uklonili so mu telo — — so mu li strli tudi duha? Upajmo, dane! Mi pa vsi: Ne klonimo duhom! Delujmo na gospodarskem in kulturnem polju za narod še v prihodnje odkrito in neustrašeno naprej kakor doslej, potem bo prihodnjih petdeset let tudi slovenski narod s ponosom kazal na učitelja kot — na svojega največjega dobrotnika!