Inserat! »e sprejemajo in veljš tristopna vrBta:
8 kr., če se tiska lkrat,
,, II H M ■ M
16 || II II II M
Pri večkratnem tiskanji se ■ena primemo zmanjša.
Rokopisi •s ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Bt&rem trgu h. št. 16.
SMEM,
Političen lisi za
;i liaroa.
Po pošti prejeman velja:
7.a celo leto . . 10 gl. —
za pol leta «a četrt leta
kr.
0 -Ü „ 60 ,.
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 ,, 20 „ za četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani na dom pošilja-A":^ velja 60 kr. več na leto. ft, '«ijiji
Vredništvo je nu Stolnem ~ hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden insiceif v torek , četrtek in soboto.
Š8
'■Li*
Sleparstvo in goljufija.
V L i neu se je pričela 12. t. m. daljša sodnijska preiskava, ki je Ofenheimovi pravdi zelo podobna. Zatoženci so namreč zopet osebe „viših" krogov: gosp. Ilafferl, bivši predsednik gornje-avstrijske kupčijske zbornice, deželen poslanec, mesten svetovalec, gosp. Seyrl, bivši deželni poslanec in odbornik, in neki Noss-berger, tudi „obče spoštovana in veljavna" oseba.
Zakaj pa niso zatoženi tudi še gospod Reininger, predsednik kupčijske zbornice, g. "Wertheimer, deželni poslanec in odbornik, in dr. vitez Kremer, predsednik „industrijske in komercijelne banke", zarad ktere ravno teče ta pravda, to se bo v teku obravnave pokazalo. Tedaj so zopet osebe iz političnih krogov obtožene zapravljivosti tujega denarja, kar jc razvidno s sledečega:
Leta 1829 je bila osnovana „industrijska in komercijelna banka" za gornje Avstrijansko in Solnograško v Lincu z namenom, pospeševati trgovske, obrtnijske, kmetijsko-gospodar-ske ter rudninske reči in pečati se tudi z denarno kupčijo, igranjem na borsi itd. Za vse to seje zdel potreben kapital en milijon goldinarjev, kteri se je skup spravil po delnicah po 200 gld., na ktere se je pa vplačalo le 40°/o. Pa banka ni dolgo živela, že 29. junija 1873, kmalu po dunajskem polomu, je morala napovedati konkurs. Pri sodnijski preiskavi se je pokazalo, da ima banka premoženja 1,249.880 gld., dolga pa 2,429.724 gld., tedaj ji manjka 1,180.643 gld. in še več, kajti k premoženju
je štetih veliko zneskov, ki se pa od dolžnikov ne bodo dali iztirjati. Tedaj je vodstvo banke v treh letih zapravilo čez en milijon goldinarjev in ker izgovor na polom ni tako tehten, da bi se mogel kar meni nič tebi nič verjeti, se je pričela sodnijska preiskava zoper zgorej navedene tri opravilne svetnike in vodjo banke, nekega Julija Cohna, Žida po rodu. Ta preiskava je spravila reči na dan, iz kterih je razvidno, kako se pri tacih zavodih godi, da gre denar večidel v žepe načelnikov in nadzornikov ter njihovih prijateljev, ki ga potem že tako varno shranijo, da ga ni več dobiti od njih. Delničarji in drugi, ki imajo do takih zavodov zaupanje, se pa potem obrišejo.
Pri tej banki je imel n. pr. vodja J. Cohn, kredit, kterega je tako porabil, da je slednjič ji bil dolžan 99.G41 gld. Da banka ne dobi od njega nič, to je gotovo. Kavno tako je dal izplačati bratu svojemu 5000 gld.; za ta denar je zastavil brat nekaj delnic brez vse vrednosti, ker se je že dobro vedelo, da je banka pri kraji. Ravno tako so dobivali drugi, posebno uradniki banke, velika posojila brez zastave ali kake druge dovoljne varnosti, in tako je zginil kapital in tisti, ki so banki kaj upali ali vložili pri nji denarje, so prišli ob vse.
Tako ravnanje spada gotovo pod kazensko postavo in ker se ni moglo goditi brez vednosti in dovoljenja zgorej imenovanih opravilnih svetnikov, ki so imeli nadzirati voditelja in uradnike banke, so prišli na zatožno klop, obdolženi, da so zanemarjali svojo dolžnost. Toda naj bodo obsojeni ali ne, upnikom in delničarjem s tem ne bode nikakor pomagano.
Obsojen pa bo in mora biti sedanji sistem, pod kterim se take reči morejo goditi in se tatvina zapazi še le, ko je „krava že iz hleva", kakor se glasi ljudski izrek.
Drugo zelo kritično vprašanje je: kako more biti to, da celo možje, ktere je zaupanje ljudstva ali vlade postavilo na odlične stopinje, kjer imajo skrbeti za blagor narodov in države, pridejo na obtožno klop, ker so to dano jim zaupanje zlorabili in namesto varovati pravice volilcev svojih in njih blagor — vdeležili se pri zapravljanji tujega blaga, premoženja tistih, kteri so jih za varuhe postavili. Da bi se to le enkrat in na enem samem kraju zgodilo, bi se ne bilo temu tako čuditi, ker so v vsakem stanu pravični in nepravični; ali kar vlada tako imenovani liberalni sistem, slišimo prav pogosto imena deželnih in državnih poslancev, viših uradnikov, celo bivših ministrov v zvezi z imeni k „rokovnjaštvu v fraku", vidimo jih vpletene med dogodbe, ki slednjič morajo pred sodnijo svoj konec najti. Kak je sistem, ki pusti sleparstvo v više kroge, na više zaupne stopinje? Ali ni gnjil, ali ni naravnost nevaren državi in narodom? Ali je pred svetom Avstriji na čast? Je mar lepo za nas Avstrijance, če se po vnanjih In domačih listih vedno bere o velikih goljufijah in sleparijah, pri kterih so si poslanci, predsedniki političnih zbornic, bivši ministri itd. roke oskrunili? Mislimo, da ne, in to misli gotovo vsak. Tedaj proč s tem sistemom, ki spodjeda čast in veljavo države in blagor njenih narodov!
Hanani,
ali
poslednje dni v Jeruzalemu.
(Spisal E. Guenot — poslovenil F.Jaroslav.)
(Konec.)
Naslednje jutro razodene Jonadab Hananiju, kam je dal odpeljati njegovo sestro in otroka. Odkritosrčno mu razloži, kako je bil ravnal z Noemo, in da Sihar, ki je njo odpeljal v norišnico, odpeljal je tudi sinavKorint, kjer nikdar nič ni izvedel o svojih roditeljih, in zato je verjel, da je rodom Grk. Pozneje ga je Sihar zopet v Palestino pripeljal, ter seznanil z Jonadabom. Od tistega časa je Karikelj kot slepo orodje služil Farizejcu, svojemu očetu.
„Ali o hčeri Noemini mi še nič nisi povedal", opomui Ilanani.
„Njo sem dal odgojiti na Judovskem, ali daleč od mojega doma. Pozneje se je zaročila z Demo, premožnim Saducejcem, ki pa jo je izgnal, zato ker se je bila s svojo hčerjo skrivaj pokristijanila."
„Jeli mogoče?" zajekne Ilanani. „Abigail je hči moje nesrečne sestre?"
„Da. Natan in Sihar ti bodeta potrdila."
,,Ne bodeta", seže vmes Daniel, „poginila sta v ognju."
„ Saj ti brez prič verjamem", zagotavlja starček Jonadaba. „Takoj prvi pot, ko sem bil ugledal Abigailo v razvalinah pri Betezdi, osupnil sem, ker se mi je videla tako podobna mojej sestri."
„Abigail nikdar ni izvedela, da sem jaz nje oče. Nek pot sem se razprl z Demo, in tako sva postala smrtna neprijatelja. Ko seje bil on pohromil v cerkvi pri Betezdi, porabil sem tisto priliko, iu sem se zmaščeval. Karikelj ga je prijel in odpeljal v Tirzo, premoženje njegovo pa je prevzel Samat, brat njegov. Poslednje novice, prispevšedo mene, poročajo, da Dema in Noema še živita v Tirzi." —
Čez nekaj dni povrnil se je Lucij Vitalij od Jordana, kjer je bil razbil razbojniške čete; Aram in Joel, njih načelnika, sta poginila v boju, Tamara pa je zajel in pripeljal z drugimi zajetimi v Jeruzalem. Z Lucijem došli so tudi Nahamani, Noema in Dema. Častiti duhovnik je kmalo po prihodu v Tirzo vračal
se domu z Demo, kterega je otel iz ječe. Ali Aram in Tamar sta ju zajela na povelje Jo-nadabovo. Nahamani pa je to priložnost med Ilerodovci dobro porabil, in je mnogih pridobil Kristusovemu nauku. Tamar glavar pa se ni čisto nič menil za podučevanje, in je smešil svetega moža.
Hanani opazivši le-tega glavarja, dolgo je nepomično gledal ga, in videti je bilo, da davni spomini v njegovi pameti vstajajo.
Omenili smo bili, da Tit nič ni krotil plenaželjnosti in besnosti zmagovitih vojakov. Kedar so ostanki mesta in tempeljna do tal bili razsuti, ukaže Tit zemljo preorati, in tako se je izpolnilo prerokovanje Jezusovo, da ne bo kamen na kamenu ostal. Rimci so prizanesli trem gradovom: Fazaelu, Ilipiku in Mariamni, pa enemu kosu zahodnjih sgrad, da je imela stanovališča rimska posadka.
Voditelja Simon in Janez sta preživela razdjanje mesta, ali bila sta zajeta. Znatno število zajetih prihranili so za slavovhod zmagovalčev v Rimu, ostale pak so ali prodajali ali razdajali po okrajnah, ktere so se tako
V Ljubljaui, 14. julija.
Avstrijske dežele.
Ministri, ki obravnajo colnino in kupčijsko pogodbo z ministri ogerskimi, so si dali besedo, o obravnavi čisto molčati. Ustmene razprave, piše se „Czasu", niso imele nobenega vspeha, zato se zdaj obravnava le pismeno.
Mkiigmi izdatki za 1. 1876 bodo po poročilu ogerskih listov za 21 milijonov višji od letos. 8 milijonov bodo stali novi topovi, 13 milijonov pa se bo potrosilo za boljo vojaško hrano.
Krnski delavci se še zdaj niso pomirili in s tovarnarji porazumeli. Ker se vlada boji hujšega rogoviljenja, je pomnožila vojaško posadbo.
(■ališki c. namestnik, grot Goluhovski, še ni prav ozdravel. V vsih okrajih opravljajo zanj slovesne sv. maše, da bi mu ljudstvo pri Bogu sprosilo zdravja. Vest, da se grof poda v Slatinske toplice, se ne potrdi.
O digtloiuatičiiriii nasledniku grofa Zichya v Carigradu se še nič pravega ne ve, sliši se pa, da ne bode zopet Madjar. Za generalnega konsula v Belemgradu pa je odločen knez Nikolaj W r e d e, ki je po poročilu nekega vradnega dopisnika „Bohemie" na pol Rus in čigar imenovanje pomenja, da Avstrija pa Rusija še nikdar niste bili tako pri-jatli kakor ste zdaj iu da hočete ne le skupno skrbeti za ohranjenje miru, ampak tudi na izhodu v enakem smislu ravnati. Knez Wrede bil je dosedaj poslanski tajnik pri ruskem dvoru ter je tam čez vse priljubljen. Njegov oče je bil kot obrist dolgo časa v ruski službi, njegova mati bila je vnukinja nekega kneza Šerbatova. Knez se je 1837 rodil vPetrogradu ter je cesarju Nikolaju na čast dobil ime Nikolaj. Pozneje je vstopil v avstrijsko vojno ter se je kot stotnik v geuerlštabu vdeležil vojske leta 1866 in nedavno potem postal je major. Diplomatično službo opravlja nekaj let sem in temeljito pozna razmere slovanskih držav. Ruski in srbski izvrstno govori ter se je pečal tudi z njeno literaturo. Njegovo imenovanje za Srbsko, ki je kot mejačica za Avstrijo silno važna, nam je porok, meni imeuovani dopisnik, da se na izhodu ni treba bati kaljenja miru: ker če Avstrija in Rusija v turških zadevah
soglasno ravnate in en duh navdaje njine diplomatične zastopnike, nobeno vprašanje ne more biti nevarno. To je vse prav lepo in hvalevredno, piše „Politi k", le to želimo, da bi se skupno ravnanje ua izhodu bolje pokazalo nego pri zadnjem diplomatičnem posredovanju za ohranjenje miru, ko se je bil grof Andrassy tako odločno vstopil na stran Prusko, med tem ko je Rusija na čelu nasprotne stranke stala. Na vsak način pa imenovanje kneza Wrede-a in opazke vradnih listov pričajo, da prijateljstvo med Rusijo in Avstrijo je čedalje očitneje, zastopništvo v Belemgradu čedalje veljavnejše, da tedaj na balkanskem polotoku pričakujejo imenitnih do-godeb in konečno, da se grof Andrassy, kar je mogoče, zna vdati.
llaliiiatinski lahoni iščejo zoper slovanske svoje sodržavljane pomoči pri laški vladi. „Gazzetta d' Italia" namreč pozornost ministerstva vnanjih zadev obrača na žalostni (?) stan v Dalmaciji živečih italijanskdi pod-ložnikov. Pravi, da laški železnični delavci nimajo le vsaki dau poslušati raznih zabavljic, ampak da jih tudi šiloma napadajo in trpinčijo. Zlasti se je to zgodilo 29. junija, ko je 600 Dalmatincev s kamenji napadlo 200 laških delavcev, kterih so okoli 20 težko ranili. Železnični nadzornik je c. namestniku Rodiču telegrafoval, da mora ustaviti delo, če se ne pošlje vojaška pomoč. Baron Rodič pa je neki odgovoril, da bode precej mir, ako se le odpravijo tuji delavci. Ti dogodki, piše laški list, silijo naše ministerstvo na Dunaju pritožiti se, da se reši čast in korist italijanska. Po dosedanjih skušnjah smemo reči, da vsa poročila „Gaz. d' It." so čisto izmišljena in gosp. bar. Rodiču gotovo ue bode težko odgovoriti na italijanske pritožbe.
Predsednik deželnega zbora, g. Lju-biša je cesarju izročil adreso, v kteri deželno zastopništvo izreka svoje sočutje o smrti Ferdinandovi.
Vnanje države.
.\cmški cesar bode do 8. oktobra vendar-le obiskal kralja laškega v Milanu. Spremljala ga bosta Bismark in M o 11 k e, pa še več drugih imenitnih generalov. Včeraj se je bil sošel z bavarskim kraljem, jutri pa se v Išl-u snide s cesarjem avstrijskim.
Bavarska tlada bode deželni zbor odprla drugo polovico meseca avgusta in, če bo po večini liberalen, čez nekaj tednov seje do konca meseca oktobra pretrgala, če bo pa konservativen, ga razpustila.
S<Vancoska narodna Skupščina je v petek sprejela pristavek Luciana Bruna k vse-učiliškej postavi, ki določuje, da se država, če bi kedaj nehalo kako svobodno od države potrjeno vseučilišče, vseučilišnega premoženja ne sme polastiti, ampak da se mora tisto vstano-viteljem vrniti. Gambetovci so temu predlogu silno nasprotovali in skušajo tudi ovreči postavo o svobodnem podučevanji, pa bodo težko kaj opravili.
Volitve za srlisk» skupščino se prično 15. avgusta.
Hiiminiska zbornica je sklenila v pretres vzeti z Avstrijo sklenjeno kupčijsko pogodbo.
Izvirni dopisi.
I« HolenJskega. 10. julija. (Wie-singerjevi listi. — Šole.) Dr. Albin Wiesinger me pri vsakem vabilu na naroče-vanje nadlegova, da bi se ali na „Volksfreunda", ali pa saj ua „Gemeinde-Zeitung" naročil. Pa ko že imam „Reform", „Vaterland", „Volksblatt für Stadt und Land" in „Slovenca", ne morem še tega imeti, bi bilo predrago. Pa če bi tudi ne bilo, bi „Volksfreund-a" ne hotel, ko bi mi ga Wiesinger prav zastonj dajal, ker se je bil čez Slovence spel in grajal jih „wegen ihrer Haltung", kakor je rekel. „Ge-meinde-Zeitung-e" pa bi tudi ne hotel vzeti, če bi mi jo ponujali brezplačno, ker imam jasno spričevanje v rokah, kakega političnega duha je ta drugači prav močno izvrstni dr. A. Wiesinger. Prav žalostno je, da tak mož, kakoršen je dr. Wiesinger, po taki poti hodi. Lahko bi bil al pari dr. pl. Hurterju, ki je zares mož iu prava podpora stranke, ki se za pravo resnično pravico vojskuje in resno poteza. Wiesinger dobro ve, da sem 16 let „Volksfreund-a" bral, za to pa je zmirom nad menoj. Da pa bolj spoznate „Gemeiude-Zeitung", vam pošljem list od 24. junija t. 1., kteri mi je po naključji prišel v roke in v kterem nahajam dopis iz Ljubljane, ki se glasi:
„Dr. Razlag, znani poštenjak naroda slovenskega, zdaj zelo peha narodne časnikarske
oskrbele z žrtvami za borilne igre in zverinske J borbe. V omenjenih neporušenih gradovih pustil je Tit za posadko deseto legijo, on sam pa je po svečanej daritvi odšel v Cezarejo, kamor so tirali zajete in peljali obilni plen. Tu so tudi Simona Giorinega sina postavili pred Tita, in ki je potem poveličeval cesarjevega sina slavovhod v Rim.
Nahamani, Ilanani, Noema, Jonadab, Dema in Daniel, za ktere sta sprosila tribuna Emilij Vokoncij pa Karin Avrelijan, podali so se v Pelo, kjer so našli Abigailo, Dino, Suzano in Marijo. Jonadab, Dema in Noema so se ondi popolnoma podučili v veri Kristusovej in bili potem krščeni, Daniel pa je prejel mašnikovo posvečevanje.
Nekaj mesecev potem bila je sijajna svečanost v Cezareji; po ulicah je vrelo brezbrojno ljudi in vojakov. Tit je slavil rojstni dan Do micijana, svojega brata, slavil ga je s sijajnimi igrami, v kterih so se morali Judje boriti na veselje gledalcem. Čez 2000 takih nesrečnikov palo je v areni v boju med seboj ali z divjo zverino. One, kteri so bili krepkejši in lepše postave, prihranili so za nazadnje.
Ko je tudi njim napočil odločeni dan, da
bodo radovali s smrtnim bojem okrutne gle-| dalce in pasli njih oči s svojo krvijo, stopili so borilci v amfiteater in se razvrstili; na to so izpustili čuvaji sestradano zverino. Padali so drug za drugim, nečloveški gledalci pa so jim ploskali. Samo dva sta še ostala, vitka, ponosita možaka. Utrujena zverina bila je bolj usmiljena, nego gledalci, in jima je dala časa, da sta se oddahnila. Kot bi trenil pa se spusti neki starček v areno. Iskreno je govoril nekaj hipov z obsojencema, ki sta pokleknila, starec pa ju je oblil z vodo, objel in poljubil. Ni se še vračal, ko zverina, nadražena od čuvajev, tule skoči na obsojenca, in ju popade s svojimi kremplji. Starec bil je v očividnej nevar nosti, ali tisti hip sta se vzdignila tribuna, ktera sta sedela blizo lože Vespezijanovega sina ter pogumno in odvažno skočila v areno. Tudi centurij Lucij Vitalij pohitel jc za Emi-lijem in Karinom, in vsi trije so dvignili star-čeka na krepke svoje rame ter ga odnesli na varno mesto.
„Ilanani", očitali so mu vljudno, „zakaj si šel doli med zverino v toliko nevarnost?
„Kdo ne bi šel, če vidi obsojenega sina in vč, da sta telo in duša v nevarnosti!" od-
govori starec z ginjenim glasom. „Hvala Bogu, da-si telo mrtvo tam leži, duša je oteta večne smrti!"
„Kaj poveš? Ali Tamar, načelnik razbojnikov, bil je tvoj sin?" začudijo se vsi trije vojaki.
„Da, moj sin je bil, edinec iz mojega zakona z nesrečno Halino, s ktero sem se bil moral v robstvu zaročiti."
„In kako si ga spoznal?" vpraša Emilij.
„Odgojitelj njegov mi je pred eno uro to razodel. Hitel sem, kolikor sem mogel, in mahoma se prepričal, da mi je mož golo istino povedal. Spoznal sem sina po znamenju, ktero je imel od rojstva na sebi."
„A kdo je bil drugi, ki si ga tudi krstil v areni?" vpraša Karin.
„Lamat Herodovec, brat Demin".
„Hvala Bogu, sedaj se radujejo pri Kristusu v večnej kraljevini!" skliknili so tribuna in centurij.
„Amen!" začuje se za njimi mili glas, glas Demin, kterega je bilo usmiljenje božje otelo mrtvoudnosti.
kroge. Prej je živel na Štajarskem, potem se je preselil v Ljubljano in je tu bil odvetnik, zdaj pa, ko je dovolj spoznal početje in zavržljive sleparije različnih prenapetnežev, se vrne nazaj v zeleno Štirijo, kjer je prevzel pri grofu Attemsu službo oskrbnika. To je dalo slovenskim listom povod, da dr. Razlaga kolikor toliko popadajo. Posebno se v tem odlikuje list „Slovenec", ki je zapisal pačenje in prevračanje resnice na svoj prapor. Ta se je posmehoval dr. Razlagu, da je slednjič zadovoljen s službo oskrbnika, da-si je prej lovil više službe. Te izjave, ki ne pričajo ravno o izbrani spodobnosti, mladoslovenski list odločno pobija. Pa se mora le vedeti, od kakega človečeta izhajajo, da se njihova strašnost razumi. Dr. Razlag pa se ne zmeni za različne čenče in gre ko prej svojo pot. Pokazal je že dostikrat, da inu ni za posebnosti, timveč edino le za blagor naroda, ki ga tudi časti in spoštuje. Pri vsem tem pa ni res. da bi že zdaj odpovedal se poslanstvu v deželnem in državnem zboru. — Telovadno društvo „Sokol", ki ne more ne živeti ne umreti, je zopet napravilo izlet v okolico glavnega mesta dežele, in to v društveni obleki, v znanih rudečih srajcah. Prejšnja leta so se taki izleti bolj pogosto na-napravljali navadno z velikim ropotom ; tudi niso bili brez političnega pomena, — zdaj pa je ta reč zastarana in že gnjila. Da bi sploh še pokazal, da živi, bo napravil „Sokol" poleti še en izlet, po telovadnici njegovi pa je že vse prazno in pusto. — Slovenci bodo dobili zopet nov list. Znano je, da zdaj izhajajoči komaj životarijo, toda to posameznih og-njencev in sitnežev ne ostraši, da ne bi delali novih skušenj na časnikarskem polji. Novi list pa ne bo na Kranjskem, marveč v primorskih pokrajinah zagledal luč sveta."
Pisal bi vam tudi nekoliko od šol, tode to rajši pustim, ker se ne maram pečati s takimi rečmi, samo to pa povem, da če je povsodi tako, kakor je pri nas, v treh letih morajo šole bankrot narediti, fiaško so že tako naredile. Otroci ne hodijo v šolo, pa če hodijo ali ne hodijo, je vse eno. Nadzorniki šol so, kakor da bi jih ne bilo — drugi pa morajo tiho biti; tako je kaj lahko vladati.
Bz IVBariViora. 12. julija. Mariborski okrajni glavar S e e d e r je bil binkoštno nedeljo dovolil Strahu strahovati Slovenca po žandarjih. Mi si bodemo to zapomnili, ker nam to kaže, da g. glavar pri prihodnjih volitvah ne misli biti nepristransk, ampak da hoče podpirati kandidaturo Strahovo. Da bi namreč večni „Justament" kandidat popustil kandidaturo, ni misliti 1
I» Trsta, 12. julija. — Včeraj je bil pri sv. Ivanu VI. občni zbor pol. društva „Edinost". Odprl ga je podpredsednik gosp. Nadlišek ter povedal, da je odbor v zadnjej svojej seji za predsednika izvolil g. Nabergoja, kteri je potem tudi predsedništvo prevzel. Ker so se slišale ustmene pritožbe, govori g. predsednik po kratkem pozdravljenju, da zadnji zbor na Proseku ni bil veljaven, ker ni bilo v njem zadostno število udov, zato je odbor danes sklical drug zbor, v kterem se bodo obravnavale iste reči, ki so bile zadnjič na dnevnem redu.
V prvej točki je na dnevnem redu nadaljevanje razprave o časniku, o kterem se je v Proseku sklenilo, da se ima združiti s ,,Sočo". O tem se začne živahna razprava. G. Trobec predlaga, naj dotični odsek poroča o svojem sklepu v tej zadevi. G. Pipan, kot odseka ud, povč, da je odsek sklenil, naj se društven čas-
nik „Edinost" izdaja dvakrat na mesec. Tega odsekovega sklepa pa on ne podpira, temveč stavi predlog, naj se list s „Sočo" združi. Proti njemu podpira g. Križman odsekov predlog s pristavkom, da, ako ni mogoče časnika zdaj izdajati, naj se to odloži do konec leta, s „Sočo" pa naj se nikakor ne združimo, ker je boljše, da nimamo nobenega časnika, kakor slabega. Potem zopet skušata govornika drug drugemu predloge spodbiti. Razlogi g. Pipana za združenje s „Sočo" so bili blezo ti-le: V Trstu Slovenci nimamo zadosti duševnih in materijelnih moči, da bi izdajali svoj časopis; načela „Edinosti" in „Soče" so si enaka — za narod, omiko in svobodo —; če se s „Sočo" združimo, imeli bomo vsak teden list, kar pa sami ne moremo nikakor doseči; „Soča" je (risum teueatis ...) najboljši slovenski časopis; s tem pokažemo, da nam je mar za slogo, za kar pa ne marajo ravno tisti, ki nain govorijo: „ljubite se med seboj"; mi moramo napredovati, itd. — Razlogi g. Križ-mana zoper združenje s „Sočo 'in za izdajanje lastnega lista pa so bili sledeči: Da so načela „Soče" tudi naša načela , moram odločno za-nikovati, „Edinost" se ni nikdar izrekla za moto liberalnih listov: „za narod, omiko in svobodo"; ako se „Soči" vdamo, izdamo svoja načela sprave in miroljubnosti; naj „Soča" sprejme naša načela ali naj se združi z „Glasom" in potem se lehko z njo pogodimo. Kar se tiče duševnih moči, naj izdajamo svoj list, ali naj imamo le oddelek v „Soči", moramo imeti vsakakor svoje vredništvo. Naročnina „Soče" bi požrla vse društvene dohodke in še bi bilo treba iskati druge podpore in bi vendar-le tak list nikdar ne vgajal našim potrebam tako, kakor domač list. Čudim se, zakaj se je ta reč tako zasukala potem, ko je bila novemu listu že zagotovljena duševna in denarna pomoč.
G. Dolenec, lastnik „Soče", ki je bil nalašč zato prišel iz Gorice, je potem naprošen in kot društven ud povzel besedo in zagovarjal „Sočo", rekoč, da je in bo vedno zvesta ostala svojim načelom in da so se le drugi od nje ločili, kteri pa so že začeli spoznavati svoje zmote ter je popisal, kako je težavno tednik izdajati, da le borno izhaja. Ko je g. Križman še konstatiral, da ni res, da bi bila ,,Soča" ohranila svoja prvotna načela, dokazal je g. Trobec kot denarničar s številkami, da društvo ne more sprejeti „Sočiue" ponudbe. Ivo so še govorili g. Šuban zoper, gg. Dolinar in Požar za združenje s „Sočo", prišla sta predloga na glasovanje in g. Križ m an o v predlog je bil z ogromno večino sprejet. Po tem takem se je moje prerokovanje v zadnjem dopisu spolnilo in „Soča" ostane „Soča", „Edinost" pa „Edinost".
Glede tabora je odbor poročal, naj se stvar izroči v pretresovanje posebnemu odseku. G. Trobec je hotel, naj bi bil tabor letos meseca oktobra, g. Dolinar pa, naj bi bil spomladi, v čemur ga je podpiral tudi g. Nabergoj. G. Križman je stavil posredovalni predlog, naj se to izroči odseku, kteri naj svojo nalogo izvrši kolikor prej more, da se reč preveč ne zavleče, kar je bilo tudi sprejeto potem, ko je še g. Črnigoj povdarjal potrebo tabora z ozirom na naše stanje in razmere. Le mesto, da bi se bil poseben odsek za to, kakor tudi za prenaredbo nekterih §§. društvenih pravil, volil, sklenil je odbor na nasvet g. Dolenca, naj vse to preskrbi odbor. Ker je zborovanje že dolgo trajalo, preložila se je zadnja točka dnevnega reda — posamezni nasveti — za prihodnji zbor in skupščina se je razšla.
Domače novice.
V Ljubljani, 15. julija.
(Iz seje deželnega odbora 9. julija.) Dopis c. k. deželnega predsedstva, v kterem se izreka deželnemu odboru po Najvišem povelji zahvala za izraz žalovanja o smrti presvitlega cesarja Ferdinanda, vzel se je na znanje. Deželni odbor je sklenil, da imajo vsi deželni uradi vsled omenjene žalostne dogodbe IG tednov vsa uradna pisma črno pečatiti. — Prevdarjalo se je, kako v okom priti čedalje večemu pomanjkanju prostora v sedanji norišnici, dokler se ne napravi nova silno potrebna. — V občini koprivniški na Kočevskem se je dovolila volitev novega občinskega zastopa. — Dopis deželne vlade, da je sklep letošnjega deželnega zbora za povišanje priklade na vžitnino od vina, mošta in od mesa za deželui in za zemljišno-odvezni zaklad od 10% na 20°/0 od 1. julija 1875 naprej zadobil cesarjevo potrjenje, vzel se je na znanje.
(Iz mestnega zbora.) Kar sede zastopniki naše stranke v mestnem starešinstvu, postajajo seje čedalje bolj zanimive. Prej je šlo vse prav gladko, kak doktor ali drug matador je kaj predlagal, drugi pa so imeli navado kar prikimovati; o opoziciji ni bilo ne duha ne sluha. Zdaj je to malo drugače, ker slovenski zastopniki niso tako prijazni, da bi se jim vse prav zdelo, kar kak Dežman nasvetuje. Tako je v zadnji seji ravno ta mož predlagal, naj se računi mestne kase (po Gajdiču okradene) o depozitih in ubožnih denarjih kar potrdi. Toda svetovalec gosp. Potočnik se je takemu površnemu ravnanju ustavljal in to po vsi pravici, ter zahteval, da se potrditev odloži tako dolgo, da bo vsakemu svetovalcu mogoče pregledati račune. Dasiravno ta predlog nemčur-skiin matadorjem ni bil po volji, se je vendar sprejel in tako bo prišla ta reč še le v prihodnji seji na vrsto. Mi vsakako odobrujemo tako vestno in skrbno ravnanje naših odbornikov, posebno kjer gre za denarje, ki se nabirajo iz davkov. Ko bi bilo od nekdaj že več naših mož v mestnem starešinstvu, gotovo bi bilo marsikaj boljše, kakor je.
(Za nadzornike vcenitve zemljišč) so po sklepu deželne komisije izvoljeni sledeči udje te komisije:
Za cenilni okraj kamniški baron Wurzbach,
predsednik družbe kmetijske, — za okraj kranj ski in radolški dr. Ahačič,— za okraj postojnski in planinski dr. vit.
Zavinšek, — za Ljubljano in okolico ljubljansko posestnik Košir iz Brezovice, — za okraj krški, litijski in novomeški
dr. Poklukar, — za okraj kočevski in črnomal j ski deželni poslanec Robič.
Za nadzornike pri vcenitvi zemljišč kranjskih, ki se dotikajo zemljišč sosednjih dežel, so izvoljeni:
na meji koroški in to 1 m inski dr. Poklukar
in dr. Ahačič, — na meji štajarski dr. Poklukar in dr. vitez
Zavinšek, — na meji primorski dr. vitez Zavinšek in Luka Robič.
(Godnjo preskušnjo) je na realki delalo 8 učencev in dobro izdelalo 5 ; za 2 mesca odstavljena sta 2, 1 pa za pol leta.
(Tudi učiteljski pripravništvi) ste danes sklenile šolsko leto.
(Našim učiteljskim pripraviteljkam, ktere hočejo se možiti.) Lenka, hči prav bogatega
posestnika B. v Putkamernih ulicah v Berlinu, bila je zaročena z nekim trgovcem, in prijateljica Ema pride jej čestitat. V razgovoru popraša jo Ema: „Si-li naučila se tudi kuhati ? " „Čemu?" odgovori jej Lenka nekako rezno; „zato so drugi ljudje!" Ema zmaje z glavo in se poslovi. Pred osmemi dnevi je bilo že-nitvanje in mlada poročena čutila sta se presrečna. V nedeljo večer pravi ženin: „Lenčika, rad bi jutri za kosilo imel kako pišče, toda če mi pripraviš ga ti, gotovo bo veliko bolje mi dišalo od tega, ki pripravi ga kuharica." Lenka malo zarudi; vendar obljubi milemu možu za drugi dan brez kuharice, ktera je dobila odpust, pripraviti kurje juhe. Prinese je res ponosno se smehljaje ter reče: „Pokusi, Adolf! pokusi!" — „Ej, pravi mož vesel, kar si skuhala ti, dišalo bode mi gotovo." Kedar pa nese prvo žlico v usta, stresne ga neki poseben duh, vendar se posili z juho, obriše usta, in skrivaj se zgrozivši reče: „no, izvrstno!" Zdaj not prinese Lenčika pišče pečeno; mož ga gleda: „Oj, Lenčika, ti si pa celo glavo, oči in klju-nec spekla", pravi nekako nejevoljen. „Nisem mislila, zareži Lenčika v obraz rudeča kot škrlat, da me boš grajal že pri prvi jedi, ktero pripravila sem ti jaz." — „Ej, saj nisem mislil hudo", potolaži jo mož in razreže piščanca na dvoje; toda osupnjen poskoči ter zavpije: „Sej piščanca nisi iztrebila!" — „Iztrebila? kaj pa je to?" vpraša Lenčika vsa nedolžna. — Adolf hodi zdaj v krčmo k Dreseljnu na hrano, Lenka pa hodi se kuhati učit.
(Ženske — nemčurke.) Znano je, da po naših mestih ženstvo najbolj nemškutari, ker vedno in najrajše le tisto nemščino govori, ktera pravemu Nemcu ušesa trga. Zakaj je ravno krasni spol tak steber nemčurstva, za to je več razlogov; največi vzrok so tako zvane privatne odgojilnice, pa tudi dekliške šole, kjer povsod le nemščina vlada. Iz takih od-gojilnic pride dekle in kramlja, kakor se je naučilo, le nemški. Ko odraste in zahaja v družbo, jo podpira pri nemškutarjenji moška galantnost, ki pa ravno tu ni na pravem mestu. Kedar se omoži, govori z otroci zopet le nemški in tako pride, da v slovenskih družinah, kterih oče je odločen narodnjak, se doma le vse nemško govori. Nasledek je: da otroci zgube ljubezen do našega jezika in postanejo nemčurji. Kaj pomaga potem nam moškim, če se še toliko potezamo za slovenske šole in odgojilnice, če nam pa žene, matere, hčere itd. vedno le podirajo, kar si mi zidati trudimo! — Do takih premišljevanj nas je napotilo nekaj, kar se je te dni na nekem gostilniškem vrtu zgodilo. Prišlo je več gospa in gospodičin, otrok in gospodov ter so zasedli tri mize. Mi jih dobro poznamo in vemo, da jim je sloven ščina gladkejša ko nemščina, a vendar je pričelo se iz sicer ličnih ust nemško žvrgoljenje ušesom bolj neprijetno, ko vseh vrabcev, kar jih je po drevesih sedelo. Slovenske besede ni bilo slišati. Pač! Se mlada mati pokliče deklico, ki je po vrtu se krog drvila, k sebi. Deklica pridere in pravi: „Malo kruha, mama!" „Fej, malopridnica (unartiges Kind)!" pa se zadere mati nemški nad njo. „Ali ti nisem prepovedala kranjski govoriti? Nič kruha ne dobiš, ker ne ubogaš." Deklice se potuhne, a mati pojasnuje to družbi tako-le:
„Je križ tukaj! Kedar pride otrok domu od kod, vselej prinese seboj kaj novih kranjskih besedi. Jaz pa ne morem trpeti tega jezika, je tako robat, nikakor za omikane ljudi, marveč za barbarje." — „Ne zamerite, gospa, da tem vašim besedam pridam le majhno opazko", se oglasi Slovenec, ki je pri drugi
mizi vse to slišati moral, „vi ste rekli, da kranjski jezik ni za omikane, marveč le za barbare. Meni se to ne zdi, saj ga tudi ti ne govore, dokaz temu mi je vaša m i z a." Vstane, izpije in odide, družba pa vsa ostrmela gleda molče za njim. Malo robato, pa zasluženo je povedal družbi, Kaj si je ta mislila, lahko vsak vgane. Žalostno, pa resnično, da nam današnja ženska odgoja odvrača srca ženskega spola od domovine iu jezika našega.
Razne reči.
—	S prvo deželno učiteljsko konferenc ij o se bode napravila v Gorici in v Poreču razstava, da se nudi priložnost vsakteremu, ki dela na polju šolstva, svoje skušnje priobčiti — v razsodbo in posnemanje svojih tovarišev — pa v občno korist šolstva. Poduk o tej razstavi priobčimo prihodnjič.
—	Katoliško politično društvo v Stariloki je 11. t. m. imelo svoj prvi shod. (Prosimo, da bi nam kteri gospodov poslal obširnejše poročilo. Vred.)
—	Ilude nevihte so 12. t. m. razsajale v Bregencu, Išlu, Gorici, Celovcu, na Dunaju, v Zagrebu in Budapešti.
—	Priden bralec. Mlad gospodič podedoval je po svojem očetu lepo premoženje, med drugim tudi precejšno knjižnico dragocenih bukev. Imel pa je služabnika, ki ga je enkrat, ko je bil ravno na lovu, dobro okra-del, ter mu potem pobegnil. Deset let potem vjeli so ga na drugi grajščini zopet pri tatvini in ko so spoznali, da je sluga omenjenega
ospodiča, so temu naznanili, naj pride k tožbi, morda zve kaj o ukradenih rečeh. Ko ga tat vgleda, vrže se na tla pred njim in jokaje pravi-. „Milostljivi gospod! zlata in drazega kamenja, ktero sem vam vzel, sicer ne morem vrniti, a povedati vam hočem ime bukvarja, kteremu sem vaše bukve prodal." „Kako?" pravi gospod, „tudi moje bukve si mi ukradel? O ko bi bil jaz to vedel, vseh deset let bi ne bil mogel počivati!" Tat je bil namreč bukve uradel in namesto bukev samo hrbtove pritisnil, zaupaje, da gospod tega ne bo tako kmalo opazil.
Telegralične denarne cene 14. jnlija.
Papirna renta 70.90. — Srebrna renta 73.66 — 18601etno državno posojilo 112.50 — Bankine akcije 939. — Kreditna akcije 121.25 — London 11145 — Srebro 100.80. — Cos. kr. cekini 5.24. — 20Napoleon 8.88.
Eksekutivne dražbe.
17. jul. 2. Gašper Jerman-ovo iz Črnomlja (310 gl.) v Č rnomlju. — 2. Jože Babic evo iz Bruhane vasi (3013 gl.) v Laščah. — 1. Jože Krašna-vo iz Budanja (7G0 gl.) v Ipavi. — 1. Matija Skedl ovo z Brezja (549 gl.) v Metliki.— 1. Frančiške in Lavr. Cankcr-jevo iz Polhovega Gradca (790 gl.) na Vrhniki. — 3. Ant. Brčan-ovo z Brezja (3198 gl.) v Ljubljani.
19. julija. 3. Jere Razingcr-jeve iz Koroške Bele (800 gl.) v Kranjski gori. — 2. Jan. Je-reb-ovo iz Ilraš (5400 gl.) v Kranji. — 2. Pavel Kobe jevo z Vrha (105 gl.) v črnomlji. — 3. Marko Nemanič-evo iz Božakovega v Metliki.
Naznanilo.
Pri podpisanem se dobe nove iznajdbe
mehovi za cerkvene orgije;
eden bi zadostoval za 6 do 10 spremenov, drugi za 10 do 18 spremenov, in
lislinriiioiiijiim,
po novi iznajdbi izdelan, ima prijeten in močen glas. Pri mehovih je sapa ravna in ne tresoča se, da, ako je meh še veči, ga zamore vsak 12letni deček goniti. Pri tej ponudbi se zahvaljujem vsim čast. cerkvenim predstojništvom za do zdaj mi skazano zaupanje, in se priporočam na dalje za nove orgije, pa tudi za vsako popravljanje, po kar mogoče nizki ceni.
Ig. Zupan,
(53—1) orgljar v Kropi na Gorenjskem.
Ci priv. vzajemna zavarovalnica v G-radci.
Oznanilo.
C. k. priv. vzajemno zavaralno društvo proti ognju v Gradci zavaruje premakljivo in nepremakljivo blago
vsake vrste, proti ognju; na kar podpisano vodstvo sedaj pri bližajoči se žetvi p. n. gospode gruntne posestnike zarad zavarovanja poljskih in senožetnih pridelkov proti ognju posebno opomni.
Zavarovalne ponudbe sprejemajo se pri vodstvu v Gradci v lastni hiši (Sack-strasse) hiš.-št. 20, pri zastopništvih v Ljubljani in Celovci, kakor tudi pri okrajnih zastopništvih, kjer se vsa opravilna razjasnenja z največo vljudnostjo delijo.	(54-1)
Vodstvo vzajemnega zavarovalnega društva proti ognju v Gradci.
Leopold Götzl,
stanujoč blizo nunske cerkve hš.-št. 2.1,
priporoča p. n. občinstvu svojo bogato zalogo raznih
podobarskih, malarskih in zlatarskih
reči, na papirju, platnu ali kositarju;
podobe rezljane iz lesa, ali narejene iz gipsa.
Prodaja tudi vse, kar se potrebuje za šolo in sploh pisarske reči.
Naprodaj je lep križev pot z okvirjem visok 25" in širok 20"; ravno tako tabernakelj in krsten kamen, več velikih podob Križanega za pokopališča, in več druzega.
Priporočam se vsim gospodom duhovnom tudi za prenovljanje ali izdelovanje oltarjev, prižnic in križevih potov, z eno besedo, vsih cerkvenih reči, ter obetam pošteno delo in kolikor mogoče po nizki ceni.
Sprejemam tudi vsa naročila cerkvenih oblek, bander in pa cerkvenega perila ter obetam vsa naročila izvrševati po željah prečastitih naročnikov in jim z dobrim blagom postreči.	(4 6—4)
Priporoc*ba
orglarskega mojstra.
Prvega majnika t. 1. so prečastiti gospod dravberški prošt Matevž K o g 1 n i k nove orgle v libelički farni cerkvi slovesno blagoslovili. Napravil jih je znani umetnik g. Nace Zupan iz Krope na Kranjskem. Štejejo sicer le 11 registrov, vendar je prav veličasten, močen in prijeten njih glas, in vnanja oblika okusna. Cena po občnem spoznanji za to mojstersko delo je nizka. Naj bo vrli umetnik vsem cerkvenim predstojništvom živo priporočen!
V Libečah 10. jun. 1875.
(52-2) Viktor Pulicr, župnik.