XXVUl-2_____________________________'________________ZVONČEK
FR. ROJEC:
Učiteljeva tridesetletnica.
1     _^^tlx^ poznala sva se v Ljubljani v ljudski kuhinji, kamor
fv^mT^^^^'" J   sva   hodila   na   hrano.   Potem sva sklenila trajno
r ^^^j^S^ssJ   prijateljstvo   ob   prireditvi slavnostnega Miklavže«
^cC^ll^SSlP1!   vega večera v mojem stanovanju na Bregu štev. 4.
iJggi&^^B^   On, Ivan Šemrl, je hodil v realko, a jaz v gimna«
^^¦^l_i   z^'0<   ^°   dovršitvi   dveh   razredov realne   šole   je
ftl '   ^"> « ~a   1. 1888. odšel na učiteljišče v Kopru, kjer je napravil
1. 1892. zrelostni izpit za učitelja. Po kratkih učiteljskih službovanjih
v Spodnjem Logatcu, Grahovem in v Svetem Vidu nad Cerknico je
bil 1. avgusta 1896. nameščen za stalnega učitelja in šolskega upravi*
telja na enorazredni osnovni šoli v Lescah pri Radovljici. Tu službuje
še sedaj in je letos na tihem v krogu svoje družine praznoval trideset«
letnico te službe.   Pričujoča   slika   kaže   njega  in   njegovo   sedanje
bivališče Lesce.
Trideset let učiteljskega službovanja v enem kraju, to pač ni malenkost! In prijatelj Ivan ni sknbel v tej dolgi dobi svojega bivanja v Lescah le zase, za šolo, za vsestranski gospodarski in narodni na* predek, ampak tudi za svojo družino. Leta 1899. se je oženil in ima zdaj poleg žene pet hčerk in. dva sina, a štirje otroci so mu umrli. Lahko si mislite, koliko telesnega in duševnega napora in skrbi je moral pretrpeti ubogi oče ob pičli učiteljski plači v svrho vzdrževanja tako številne družine!
Leta 1894. sem jaz prišel v Radovljico in tri leta pozneje sem tam nastopil svojo raskavo službo. Z Ivanom sva se večkrat sešla v Lescah in v Radovljici in vselej sva si imela največ potožiti o svojih družinskih križih in težavah, ki so naju trli in mučili vedno huje. Vkljub temu
33
ZVONČEK___________________'________¦_________________________XXVIII—2
pa nama niso prizanesli najini narodni nasprotniki. Leta 1916. sva bila oba potrjena za črna vojnika. In ko so bili najini vrstniki opro* ščeni iz službenih ozirov, naju ni hotela oprostiti višja vojaška oblast. Šemrl je moral oditi na vojaško službovanje v Siegmunds-Herberg na Spodnjem Avstrijskem, kjer so ga dodelili k straži v ujetniškem taboru. K sreči pa je bil tam za poveljnika dober ixi zaveden Slovan, Poljak Bureš, ki je Šemrlu blagohotno lajšal službovanje in mu je večkrat dal dopust na veliko jezo njegovih radovljiških preganjalcev. Prihodnje leto bo prijatelj Šemrl doslužil in stopil v zasluženi pokoj. Ostane pa v Lescah in si tu poišče miren dom. Sedaj ga ne miče v njegov rojstni kraj Črni vrh nad Idrijo, ki je nanj raztegnila svojo nasilno državno oblast grabežljiva in Slovencem skrajno sovražna Italija. Želim njemu in njegovi družini na novem domu mnogo, mnogo let mirnega in zadovoljnega življenja kakor tudi do* čakanja srčnozaželenega dneva, ko tudi njegovemu ljubljenemu rojst* nemu kraju zasije svoboda!