- 441 - druZba, odklonskost, mi in jaz (Razmišljanje o zaporni kazni) Dr. Franci Brine 1. Nenad Pred Nenadom sem ostal brez besed in popolnoma nemočen. Kar sem prej samo slutil, se je sedaj tudi zgodilo. Zato želim opisati dogodek in svoje razmišljanje ob njem. Morda bom s tem vsaj malo zmanjšal svoj globoki ob- čutek krivde, odgovornosti in nemoči pred človekom-obsojencem, odpuščenim s prestajanja kazni. Nenad je bil odpuščen iz Kazenskega poboljševalnega doma Dob pri Mirni v novembru 1980 in se je še istega dne zglasil v moji pisarni. Da bo prišel k,meni, mi je obljubil junija istega leta, ko sem an- ketiral obsojence v KPD Dob. Vstopil je in mi ponudil roko. Vprašal me je, če se ga spomnim. Takoj za tem pa je postavil vprašanje: "VI, ki imate naslov magistra, povejte mi, kako naj živim, da ne bom moral znova v zapor? Kaj piše o meni v vaših knjigah, ki jih imate na policah? Kaj piše o mojem življenju - 16 let sem preživel v kazenskih zavodih po Jugoslaviji. Lahko je človeka obsoditi, toda kaj sedaj, ko je konec kazni?" Nenad na svoje vprašanje od mene ni dobil odgovora. Tudi od nikogar druge- ga ga ne bi dobil. Prepričan sem, da odgovora, ki bi enako zadovoljil Nena- da in družbo, sploh ni, kljub vsem teoretičnim, zakonodajnim in praktičnim stališčem. Nenad se je iz Ljubljane odpeljal naravnost v Beograd v "hišo pravice" in v Zvezni izvršni svet. Pisal mi je iz Beograda ob koncu novembra 1980:"Videz je, da nima nihče razumevanja za nas, izgubljene ljudi, v tej družbi. Kot člo- vek sem vam hvaležen za vaše razumevanje in vas prosim, da se pogovorite o meni s tov. □., ki dela na Republiškem sekretariatu za pravosodje na po- dročju postpenalne pomoči. Nič ne vem, kaj bo vnaprej z menoj." 2e marca 1981 sem ponovno prejel Nenadovo pismo. Sedaj ni bilo več nobe- - 442 - nlh dvomov kaj bo z njim, ne zanj, ne za družbo in ne zame. Pisal je iz pripora v Celju. Nenadove težave so bile tako vsaj začasno rešene. V tem pismu, še več pa v deset strani dolgem pismu mesec dni kasneje je Ne- nad opisal svojo "življenjsko pot" od odpusta iz kazenskega poboljševalnega zavoda do ponovnega pripora. Kasneje sem zvedel, da je bil na sodišču v Celju obsojen na dve leti zapora. Ko je Nenad takoj po odpustu iz kazenskega zavoda prišel k meni, ni vedel, kje bo zvečer spal, in ni imel nikogar, ki bi ga pričakoval in bi se veselil njegove prostosti. Nenad je res bil na "prostosti", toda dejansko sploh ni vedel, kaj početi s svojo "prostostjo". Ta mu je povzročala več težav kot prijetnosti. Dokler je bil na prestajanju kazni je bil z vsem preskrbljen, imel je nastanitev, čisto in urejeno posteljo, urejeno prehrano, prijatelje med ob- sojenci: delavci zavoda so bili z njim prijazni, pomagali so mu in svetovali, kadar in kolikor je to potreboval. Na prostosti pa je bil sam s svojimi teža- vami, ni vedel ne kod ne kam. V pogovoru sploh ni omenjal imen določenih ljudi, temveč je govoril le o organih in službah, ki bi mu morali pomagati, nekaj dati ali preskrbeti. Sam pa ni imel nobenega življenjskega cilja. Morda se je v resnici nameraval zaposliti, vendar bi mu to lahko pomenilo le denar, ki ga človek potrebuje, da preživi. Človek pa potrebuje kaj več kot denar. 2. Postpenalni tretman 0, Ob postpenalnem tretmanu se postavlja več vprašanj. Najprej se postavlja vprašanje, zakaj je dosti več razprav in poročil o "postpenalnem" kot o "penalnem" tretmanu, s čimer mislimo na tretman obsojenca med presta- janjem zaporne kazni. Vprašanje je, kakšen je sploh odnos med "penalnim" in "postpenalnim" tretmanom. Ali sta in kako sta med seboj povezana in odvisna? Osnovno je to, da skuša družba s "postpenalnim" tretmanom člove- ku povrniti vsaj nekaj tistega, kar mu je vzela z zaporno kaznijo. Pri tem mislimo zlasti na zaposlitev, ki jo je obsojenec imel pred nastopom kazni, v posameznih primerih pa tudi na nastanitev, ki jo je obsojenec izgubil za- radi nastopa kazni. Vprašanje se tako v osnovi osredotoči na samo bistvo in namen kaznovanja ljudi. Kaj naj človek pridobi in kaj naj izgubi s kazno- vanjem in prestajanjem zaporne kazni? Kakšen naj bo sploh položaj človeka - 4A3 - po prestani kazni? šele natančno določeni nameni kazni bi lahko omogočili tudi izbor sredstev za doseganje teh namenov. Ali naj zaporna kazen človeku samo jemlje ali naj mu tudi kaj daje za prihodnje življenje? In kaj je tisto, kar se mu vzame in kar se mu lahko vrne po odpustu? Bolj natančno bi se vprašanje glasilo: Koliko socialnih vlog naj človeku sploh ostane med presta- janjem zaporne kazni? Kajti: več vlog ko mu zapor vzame, več bo imel te- žav po prestani kazni in večje bodo potrebe po postpenalni pomoči. Vprašanje je: ali kopičenje posvetovanj, seminarjev in poročil o postpenalni pomoči ne pomeni v resnici le priznavanja dejstva, da prestajanje kazni in "penalni" tretman ne dosegata svojih namenov in je zato treba vedno večji del tretma- na prenesti na obdobje po odpustu s prestajanja kazni? Na to kažejo tudi vedno večje zahteve, da bi obsojencem po odpustu iz zapora postavili sveto- valce. Vprašanje je, kakšen naj bo položaj obsojenca po prestani zaporni kazni. Za- konodaja ureja le pravni položaj odpuščenega obsojenca in pravne posledice, ki trajajo še določen čas po prestani kazni. Odprto pa je vprašanje dejanske- ga položaja človeka po prestani zaporni kazni. Ta dejanski položaj se kaže v družini, med prijatelji, sorodniki, znanci, sodelavci in sploh ljudmi, s kateri- mi prihaja odpuščeni obsojenec v stik. V organih in službah smo uveljavili pojem "odpuščeni obsojenec". Vprašanje je, čemu in s kakšno pravico vodimo človeka v seznamih in spisih kot "odpuščenega obsojenca". Ali nam ta pojem pomeni stigmo, ki se drži človeka še po prestani kazni in nam narekuje, da smo v stikih z njim previdni, ker je že pokazal svojo družbeno nevarnost, ali pa nam človek pomeni klic po pomoči, razumevanju in svetovanju, če nas člo- vek potrebuje. Koliko časa po prestani kazni je človek še "odpuščeni obsoje- nec" in kaj ga razen vpisa v kazensko evidenco označuje kot takega. Kdaj ne- ha biti "odpuščeni obsojenec" in od česa je to odvisno: ali od njega in nje- govega vedenja ali od nas, ko ga črtamo iz seznamov in spisov ali pa nanj enostavno pozabimo, ker nas več ne nadleguje s svojimi prošnjami in zahteva- mi? In kaj se zgodi v primeru^ če ponovno stori kaznivo dejanje in je sodno obravnavan oziroma če je izdelana socialna anketa za kazenski zavod, v kate- rem je nastopil ponovno zaporno kazen - ali mu žig "odpuščenega obsojenca" bolj koristi ali bolj škoduje? Ali socialni delavci, ki pišejo socialne ankete, človekovo novo kaznivo dejanje raje in pogosteje pripišejo "odklonski naravi" - 444 - samega človeka in nesposobnosti, da bi se poboljšal, čeprav je že bil v za- poru, ali pa kdaj pa kdaj vendarle pomislijo tudi na svoje delo z "odpušče- nim obsojencem" ob prejšnji prestani kazni in sploh na delo s tem človekom med prestajanjem kazni? Vprašanje je, ali sploh znamo na ustrezen način opisati^ kaj delamo z obsojenci v kazenskih zavodih? In vse to, kar delamo danes in bomo delali zagotovo še dolgo časa - kakšen smisel ima vse to v življenju človeka-obsojenca? Se več kakšen smisel ima naše delo v našem življenju? Vsako človekovo delo tudi delo penoloških in socialnih delavcev, mora imeti svoj smisel. Ta smisel pa je lahko delavcu vsiljen od zunaj, dela- vec je vanj potisnjen po nekih nerazumljivih družbenih in individualnih zako- nitostih; lahko pa človek sam želi določeno delo, vidi v njem svoj smisel, se tega smisla zaveda in najde v delu izpolnitev svojih življenjskih želja in po- 4 treb. Ce so cilji in načrti pomembni za življenje ljudi na prostosti (za te še zlasti tedaj, kadar se "odločajo" o storitvi kaznivega dejanja ali o "prehodu" ("passage h V acte") v kakšno drugo odklonskost), so še toliko bolj pomemb- ni za ljudi na prestajanju zaporne kazni. Za obsojenca je še zlasti pred od- jj pustom pomembno, da ima načrte in cilje, ki ga bodo v življenju na prosto-|, sti usmerjali. Zato priprava obsojenca na odpust ("pre-release treatment") zahteva postavitev načrta, predvidevanje ovir in težav pri uresničevanju na- črta ter konkretne postopke za premagovanje težav in ovir. Obsojenec mora biti aktivno udeležen pri postavljanju in sprejemanju načrtov za svoje bodoče življenje. S tem postane načrt "njegov" in ne več samo načrt prevzgojne in socialne službe kazenskega zavoda. Obsojenec potrebuje po odpustu smisel življenja. Ta smisel pa spet ne more Diti samo zaposlitev in nastanitev, kot vse prepogosto mislimo, ko govorimo o postpenalni pomoči. Potrebuje zlasti ljudi, ki bi ga sprejemali in mu izkazovali pozornost, nekomu mora biti po- treben, nekoga mora imeti rad in tudi njega mora imeti kdo rad. Zato je najteže pomagati tistim, ki nimajo nikogar, ki bi jih pričakoval na prostosti. Zato imajo taki obsojenci tudi zelo nizka pričakovanja ali pa od odpusta, razen prostosti, ne pričakujejo nič. Prostost jim je tako le prehodno obdobje do storitve novega kaznivega dejanja, do odkritja^ pripora, obsodbe in do pre- stajanja nove zaporne kazni. - 445 - Tudi Nenad je svoj življenjski problem rešil tako, da je storil novo kaznivo de- janje, bil priprt in zaprt. Nič več ga ni skrbelo, kje bo spal, kaj bo jedel, kaj bo oblekel, s kom se bo pogovarjal. Ce Nenad ni bil potreben nikomur na pro- stosti, pa je bil potreben pravosodju (milici, tožilstvu, sodišču), da se je uk- varjalo z njim. Morda pa Nenad s ponovnim odhodom na prestajanje kazni v resnici sploh ni nič izgubil. V štirih mesecih prostosti ni nikoli trikrat na dan jedel, nikoli ni spal v "svoji" postelji, nikoli ni stanoval v "svoji" hiši ali v "svojem" stanovanju, vedno je bil tujec povsod, kamor ga je zanesla njegova "usoda". Ta pa ga je po odhodu iz Ljubljane zanesla najprej v domačo občino v drugi republiki, kjer so mu socialni delavci "povedali", da niti ni treba niti mu ne morejo najti stanovanja in zaposlitve, dobil pa je enkratno denarno pomoč 800 din. Nato je "iskal" zaposlitev v Raši, na Reki, v Polju, Ljubljani, na Je- senicah, v Velenju, Trbovljah itd.; ker ni dobil dela, je decembra 1980 odšel v Italijo. V Trstu je nekaj dni delal pri izkopu temeljev za hišo in zaslužil 200.000 lir. Nato je odšel "globlje" v Italijo in iskal delo v Firancah, Rimu, ^ Neaplju, San Remu, Ventimigllu, Milanu. Ker ni dobil stalne zaposlitve, je odšel v Švico. Bil je v Baslu in Luganu. Tu je sredi najhujše zime, brez zimske obleke delal 30 dni na žagi, tudi po 16 ur dnevno, in zaslužil 5000 SFR. Zmrznili sta mu obe nogi do gležnjev, bil je v bolnišnici v Luganu in plačal je oskrbo 3500 SFR za 27 dni. Potem je odšel v bolnišnico v Milano ^ ker je mislil, da bo zdravljenje cenejše kot v Švici. Plačal je 400.000 Lir, da _j je rešil noge. Potem je prek Trsta in Kopra prišel ponovno v Ljubljano in od tod po nekaj dneh k znancem. Tu pa se je njegova življenjska pot preusmerila v pripor in nato v zapor. Postavlja se vprašanje, ali bi se bila Nenadova življenjska pot po prejšnji prestani kazni lahko obrnila tudi drugače. Teoretično je odgovor enostaven: kazenski zavod bi ga bil moral "poboljšati" in s postpenalno pomočjo bi mu bili morali nuditi "vsaj osnovne življenjske pogoje, dokler se ne bi osamosvo- jil in pričel s poštenim življenjem." Je za ponovno kaznivo dejanje odgovoren kazenski zavod, so odgovorni delavci postpenalne ponoči ali je odgovoren Nenad sam, ker ni hotel in znal ostati pošten državljan? Odgovor na to vprašanje ni več tako enostaven. Očitno je le, da ga prejšnje prestajanje kazni ni niti - 446 - poboljšalo niti zastrašilo, da ne bi več ponavljal kaznivih dejanj. Vsak odpuščeni obsojenec stoji po odpustu s prestajanja kazni na odločil- nenn življenjskem razpotju, zlasti po prvi prestani kazni. Na njegovo odlo- čitev, ali bo še naprej vztrajal pri prestopništvu vpliva množici dejavnikov iz človekovega preteklega življenja in iz življenja po odpustu na prostost. Življenje v kazenskem zavodu pa je praviloma le majhen delček, ki nima In niti ne more imeti odločilnega vpliva na človekovo bodoče življenje in vedenje. Vprašanje je, ali zapor sploh lahko koristi. Nihče ne misli, da je zapor nekaj dobrega ir ZEŽeljenega. Zapor je vedno predvsem kazen in ma- ščevanje za storjeno dejanje; porroč, prevzgoja, resocializacija itd., je šele drugotrege pomena. To nam dokazujeta vsa zgodovina zaporov in tudi se- danjost. Zate je treba sprejeti misel, da noben odpLŠčen obsojenec ni po- bcljšcin Ir rehcbil'tiran samo r.ato, ker je prestajal zaporne kazen. Presta- janje kč:zni v vsakomur, tudi tistemu, ki na prostosti nima ničesar, zmanjšu- je možnosti za kasnejše uspešno prilagajanje družbenim zahtevam. Življenje v kszerskem zavodu se cd življenja na prostosti še vse preveč razlikuje, da bi imel človek od življenja v zaporu izkušnje za življenje na prostosti. Človek ima v zaporu popolnoma drugačne socialne vloge, kot jih je imel ali jih bo imel na prostosti in za njegovo vedenje v zaporu veljajo drugačna pravila, različna od pravil, ki veljajo za življenje na prostosti. Kaj bo obsojenec izgu-' bil in kaj bo pridobil z zaporom, je odvisno od številnih okoliščin, tako od scR-iega zavoda in delavcev v njenr kot od obsojenca, njegovih sposobnosti in pričakovanj. Zapor sam pc sebi nikogar ne poboljša, če se obsojenec pobolj- ša^ je to lahko le rezultat napornega načrtnega strokovnega dela delavcev v zaporu. Zato ni mogcče kar povprek trditi, da vsak zapor poboljšuje obsojen- ce. So tudi zapori, ki tega ne zmcrejc, ker si delavci še premalo prizadevajo, čs bi cbscjence poboljšali, nimajo ne dcvclj znanja ne izkušenj, ali pa so kratkomalo prepričani, da mora obsojenec kazen odvzema prcstcsti doživeli predvsem kot kazen za storjerc kaznivo dejanje. Ce že gcvorirro o prevzgoji obsojencev, je treba ob tem povedati tudi, da se prevzgoja lahko stopnjuje - nekateri so bolj prevzgojeni kot drugi. Zate ni dovolj postaviti le vprašanje, ali zapor prevzgaja ali ne, temveč tudi vpičišenje kcga in kolike prevzgaja. S tem pa se problem prevzgoje obsojencev z ideclcškeca (ali splch verjame- mo v '■C čj je namen zapore prevzgoja obsojencev?) preseli na strokovno - 447 - področje, kjer se pričnejo upoštevati tudi vse okoliščine v zvezi s posameznim obsojencem in kazenskim zavodom, Ce smo pravkar zapisali, da obsojenec ob odpustu ni poboljšan in rehabilitiran, potem to pomeni, da bo šele življenje na prostosti pokazalo, kakšen je. Odpu- ščeni obsojenec seveda potrebuje pomoč, zlasti v začetku, ko ponovno spreje- ma in oblikuje svoje (nove) socialne vloge in ko so njegove napake še bolj po- goste in težje. Prehod na (nove) socialne vloge (npr. očeta, zakonca, delavca na delovnem mestu, občana v krajevni skupnosti, prijatelja, sorodnika, voznika na cesti, potnika v avtobusu itd.) je za odpuščenega obsojenca tem lažji, čim boljšo predstavo ima o novih vlogah in čim bolj si jih želi, Ce si jih ne želi (npr,: ne želi si redne zaposlitve, ne želi živeti z ženo, ki se mu je med pre- stajanjem kazni odtujila, nima rad otrok, ker so se mu odtujili in ga ne ubo- gajo), jih bo čutil kot vsiljene in jih bo zavračal ter ob prvi oviri tudi opustil, zapustil bo delovno mesto. Ki mu ga je s težavo "priskrbel" socialni delavec). Zato je nujno, da je obsojenec ob določanju svojih socialnih vlog aktiven in da sam sprejema odločitve in odgovornost za lastno ravnanje in vedenje. Noben so- cialni delavec ali vzgojitelj se ne more namesto obsojenca odločiti, ali bo na prostosti pošten in delaven ali pa bo ob prvi priložnosti zapustil delovno mesto in pričel s kaznivimi dejanji. Tudi nihče ne more namesto odpuščenega obsojen- ca vzpostavljati medčloveške stike z okoljem; socialni delavec mu lahko le sve- tuje, kako naj to stori in s kom, vzpostaviti pa jih mora vedno le on sam. Pri tem obsojenec uporablja izkušnje iz kazenskega zavoda. Ce mu je kazenski zavod še dodatno znižal zaupanje, če mu je vzel še zadnje ostanke odgovornosti za ve- denje in ravnanje, če mu je kazenski zavod uničil zmožnost za samoodločanje, ker je vedno nekdo drug odločal namesto njega, potem je seveda malo verjetno, da se bo odpuščeni obsojenec ustrezno znašel v okolju na prostosti. Ce pa je kazenski zavod med obsojenci in delavci dopuščal demokratične odnose, če so delavci pokazali zaupanje do obsojenca, če so mu dopuščali tudi odločanje in če so mu vsaj ohranili, če mu že niso mogli povečati sarnozaupanja in izboljšati lastne podobe, potem je vsaj malo verjetno, da bo odpuščeni obsojenec tudi po odpustj iz kazenskega zavoda ostal "prevzgojen in poboljšan," Ce so delavci kazenskega zavoda obsojenca še česa praktičnega naučili, česa, kar mu bo ko- ristilo v življenju, ss bo s tem lažje in hitreje uveljavil v okolju in si ponovno pridobil ugled, zaupanje in osebno dostojanstvo. Morda je za uspeh zaporniške - 448 - prevzgoje še najbolj pomembno, kakšno predstavo ima o sebi sam obsojenec, ali misli, da je "kriminalec" ali pa se sam kljub prestani zaporni kazni uvr- šča med "poštene" ljudi. To predstavo pa obsojenec nenehno oblikuje pod vpli- vom tega kar mislijo o njem delavci kazenskega zavoda (in po odpustu soci- alni delavci in okolje). Seveda obsojenec nikogar ne vpraša, kaj misli o njem, predstavo si ustvarja glede na ravnanje z njim in odnose drugih ljudi do nje- ga. Miselnost in filozofija penoloških delavcev sta tako odločilni za oblikovanje obsojenčeve samopodobe in za njegovo "prevzgojo." Ne glede na to, kako bolj črnogledo ali bolj rožnato, gledamo na vprašanje prevzgoje obsojencev v kazenskih zavodih, se nam pokaže, da je uspeh ali neuspeh kazenskega zavoda pri prevzgoji zelo zapleteno vprašanje. Kakšen bo prišel obsojenec iz kazenskega zavoda, je odvisno od številnih okoliščin, vseh znanost še niti ni mogla odkriti, pa tudi že znana spoznanja se v pra- ksi in zakonodaji premalo upoštevajo. Del odgovornosti za tako stanje nosijo sami penološki delavci (v nobenem predpisu ni določeno, koliko mora biti kazenski zavod zastražen in zaklenjen, kako visoko mora biti obzidje okoli za- voda, ali mora biti na obzidju tudi električna žica in ali morajo pri čuvanju zavoda sodelovati tudi psi), del pa oblikovalci kriminalne politike (politika kaznovanja določa, koga kaznovati z zaporno kaznijo in za koliko časa). 3. Kako naj obsojenec ponovno vzpostavi odnose z okoljem Vprašanje je, kaj v odnosih med ljudmi še dodatno obsodba, na zaporno kazen spremeni in kako naj oblikujemo izvrševanje te kazni, da bi se odnosi med obsojencem in okoljem na novo vzpostavili. Kako naj obsojenec že med pre- stajanjem zaporne kazni dokaže, da si želi ponovno vzpostaviti odnose z oko- ljem? Temeljno vprašanje iz tega sledi: ali naj oblikujemo kazenske zavode tako, da bo življenje v njih samo sebi namen in da se bo obsojenec čim bolj prilagajal novim odnosom v kazenskem zavodu aH pa naj oblikujemo iz- vrševanje zaporne kazni tako, da bo ves "tretman" usmerjen na obsojenčeve odnose z okoljem že med prestajanjem kazni? Kakšni naj sploh bodo kazen- ski zavodi, da bo imel obsojenec od prestajanja kazni čim več koristi? Od tod tudi sodobna penološka prizadevanja, da naj se zapor oblikuje tako, da bo imel čim manj negativnih posledic za obsojenca, če je pozitivne posledi- - 449 - ce težko doseči. To, da mnogim obsojencem zapor bolj škoduje kot koristi in da jim dosti več jemlje, kot jim daje, ni odgovornost samo peneloških delavcev (čeprav se svoje odgovornosti pri tern le ne morejo docela otresti, saj so končno le oni tisti, ki oblikujejo življenje v zaporu in so svoja spo- znanja tudi dolžni posredovati družbi), temveč tudi družbe in vsakega posa- meznika, ki v zaporu vidi pretežno kazen in kaznovanje, o "poboljšanju" kot namenu kaznovanja in zapiranja ljudi pa govorimo (in mislimo!) le na stro- ~ii kovnih sestankih. Danes so številni postopki v kazenskih zavodih brez pravih namenov in sml-