Uredništvo in upravništvo: Kolodvorsko ulico štev. 16. Z urednikom bo more govoriti vsak dan od 11. do 12. ure. Rokopisi se ne vračajo. Inserati: Soststopna potit-▼rsta 4 kr., pri večkratnem ponavljanji dajo se popust. ljubljanski Ust večerna priloga deželnemu uradnemu časniku. Izhaja vsak dan razen nedelj in praznikov ob 55. uri zvečer*. Velja za Ljubljano v upravništvu: za celo leto 0 gld., za pol leta 3 gld., za četrt lota 1 gld. 60 kr., na mesec 60 kr., pošiljatev na dom velja mesečno 9 kr. več. Po pošti velja za celo leto 10gl., za pol leta 6 gld., za četrt leta 2 gld. 60 kr. in za joden mesec 86 kr. Štev. 34. V Ljubljani v sredo 9. aprila 1884. Tečaj I. Konflikt z Ogersko. Časih se nam skoraj dozdeva, da se v zgodovinskem razvoji pogreša kavzaliteta, da na življenje narodov in držav ne vpliva razmerje med uzroki in njih naravnimi posledicami. Starogrško bajeslovje nam pripoveduje o dolgotrajnem desetletnem boji, ki je razdejal slavno Trojo in uničil nešteta krdela grških junakov — vse to zarad lepih očij neke lehkožive ahajske krasotice. Skeptični zgodovinarji so sicer uže davno ovrgli naivno pripovedko — ali baš dandanes nastalo je enako, nič bolj utemeljeno nasprotje med obema državnima polovicama našega cesarstva, in dolgorogati ogerski voli prouzročili so ozbiljen konflikt med našo vlado in ogerskim mini-nisterstvom. Ako stvar ne bi imela svojega resnega lica, morali bi se na glas smejati temu smešnemu prizoru. Razpor je nastal, ker je dunajsko namestništvo, oziraje se na živo potrebo avstrijske stolnice, izdalo nov tržni red za živinski somenj na Dunaji. Dosedanje razmere so bile v istini uže neznosne. Cene za meso na dunajskem trgu je oblastno narekala tolpa ogersko-židovskih kupcev s svojimi zavezniki, tržnimi mešetarji in dunajskimi mesarji. Tej zloglasni družbi seje zares posrečilo prouzročiti silno draginjo. Goveje meso na Dunaji je tako poskočilo gledč cene, da so se manj imovite rodbine skoraj morale odpovedati predragemu užitku. Ako bi draginja napredovala v isti meri, bili bi lehkoživi Dunajčani kmalu primorani, udati se vsiljenemu vegetarijanizmu; k večemu kak dvorni svčt-nik bi se lehko opoludne okoristil s kosčekom govedine, in predrznež, ki bi nameraval, privoščiti si sočnat beefsteak v dunajskem hotelu, moral bi imeti vsaj lepe dohodke upravnega svetnika pri kaki dobro situirani banki. Po vsem pravilno je tedaj ravnalo nižje-avstrijsko namestništvo s svojo naredbo, katera je bistveno preustrojila dosedanji dunajski tržni red. Ta sprememba pa ni bila po volji ogerskim Listek. Mephistopheles: Herr Doctor, nicht gewichen! Frisch!... Heraus mit eurem Flederwisch! Nur zugestossen! Ich parire! Tičice so pele in rožice cvele in veter-ček je pihljal tako ljubko tam po naših hribih in če bi mi bil Bog podaril le nekoliko pevske žilice, skoval bi bil gotovo lepo pesenco na staro hruško, ki si je grela stare svoje kosti raztegnene tako poetično na solnci pomladanskem. Pa Bog je uže vedel, komu je vstvaril perje; name je po polnem pozabil takrat, ko je delil pesniške dari in zato se me je polastila sentimentalnost in legle so mi črne megle otožnosti na srce. Da si torej razvedrim čelo, opasal sem ledja, vzel v roko les popotni in hajd v slovenske naše Athene, v belo Ljubljano — v mesto. Vi se vč da ne veste, kaj pomeni ta mala besedica ,v mesto1, kako dobro dč človeku, vajenemu mestnemu življenju, če mu je bilo usojeno, delj časa živeti v - hribih. Le trgovcem, in takoj so sklenili, na ogerskem ozemlji, v sosednenr Požunu ustanoviti nov živinski somenj. Na ta način bi iznajdljiva ogerska gospoda odvračala promet od dunajskega trga ter prisilila dunajske konsumente, iskati si govedine v Požunu. Avstrijska vlada, vestno spolnovaje svoje dolžnosti, morala je tedaj preprečiti jasno nakano samopašnih oger-skih špekulantov. Ali baš s to naredbo izzivala je silno protivje v ogerski zbornici, in razgretim ogerskim strankarjem se je celo pridružilo ministerstvo Tiszovo. Kdor količkaj pozna sangvinični značaj madjarskih politikov, ne bode se čudil strastnim napadom, ki se danes čitajo po peštan-skih listih, in ostrim besedam, ki so se razlegale po peštanski parlamentui dvorani. Pri vročekrvnih sosedih onstran Litave neha pravilno umovanje, kakor hitro se začno razpravljati istinite ali navidezne koristi Magyarorszaga; logika menda od nekdaj ni posebno razvita pri Arpadovih potomcih, in sedaj, ko se bližajo volitve, ko se korteši uže pripravljajo na hrupno volilno gibanje, je madjarskichauvinizem v najlepšem cvetji, in med raznimi strankami nastala je prava dirka glede tega, katera se bode najsilneje zakadila v fantom avstrijskega nasprotja. Celo zmerni poslanci naglašajo, da se je s to naredbo avstrijskega namestništva prelomila avstrijsko-ogerska carinska in trgovinska zveza, vsi pretijo z represalijami in, soditi po njih besedovanji, smeli bi pričakovati, da se v kratkem mobilizujejo madjarski honvedi ter planejo na vbogo Avstrijo in nesrečno dunajsko stolnico. S čem pa se je avstrijsko ministerstvo na glavo nakopalo toliko nemilost oblastnih ogerskih sosedov ? Ali je v istini s svojim postopanjem žalilo ono trgovinsko zvezo, ki je podloga gospodarstvenemu razvoju cele monarhije, prepotrebna obema državnima polovicama? Da temu ni tako, da se naredba dunajskega namestništva ne obrača proti ogerski živinoreji in proti uvažanju ogerske goveje živine sploh, razvidi se najbolj iz 5. od- pomislite! to sprehajanje po gladkem mestnem tlaku, te čedne ženske stvarice, to dobro kosilce pri „slonu“ ali pa pri „cesarji“ in nad vse ta preprijazna kavarna, spominjajoča na rimske katakombe, kjer se človek okoristi z mehkim stolom, mogočno zakriči nad krivo-nožnim markerjem: „’we» Schivarzen!“, prižgč cigaretko ter posegne po časnikih. In goste megle tobačnega dimagaobdadoin kakor Pythia na trinožnem stolu zamisli se v proroške časnike, zabeč vse nadloge in težave, tudi krojača in črevljarja, s katerima si je človek vedno nekoliko v „sorodu“. Takrat se človeku zdi, da je v malih nebesih. V misli vtopljen primaham jo po prašni cesti mimo čitalnice, kjer vise kakor nekdaj table in tablice s slovenskimi in nemškimi napisi, mimo kazine, pred katero se grejejo častniki na solnci kakor kušarji, stegovaje dolge svoje nožiče, korakam skozi „zvezdo", po kateri šetajo kakor nekdaj skromni šolarčki in oblastni gospodje doktorji, mimo gledališča, iz katerega se čuje kakor nekdaj: „Nur fiir NaUir“ . . ., pred njim pase pojajo in gonijo kakor nekdaj nemški igralci in igralke. Kakor nekdaj! Tout cotnme autrefois ! stavka dotičnega odloka, kateri izrečno na-glaša, da nova naredba ne velja živinskim transportom, prihajajočim z Ogerskega, kateri se niso dotaknili požunskega sejma. Za te zadostujejo navadni živinski potni listi. Živina pa, katera prihaja od živinskega trga v Požunu, mora se zdravniško pregledati v smislu našega zakona o živinski kugi z dne 29. fe-bruvarija 1880 baš tako, kakor se uže štiri leta ona ogerska goved, ki iz Šoprona prihaja na Dunaj, pregleda v Dunajskem Novem Mestu, ne da bi Ogri v celi tej dobi si domislili, da se ta ogledna postaja na ogerski meji ne vjema z obstoječo trgovinsko pogodbo. Da se je tedaj v Marcheggu ustanovila ogledna postaja za ogersko živino, to ni noben novum, vsaj obstoje na ogerski meji skozi več let take postaje: v Dunajskem Novem Mestu, Hohenau-u, Aspang-Edlitzu in ena celo pred dunajskimi mitnicami, v St. Marxu. Vsakako je čudno, da so se Madjari stoprav sedaj spomnili, da te postaje niso v soglasji z zvezo, katera zjedini našo polovico z ogerskim kraljestvom. Strastna pisava ogerskega novinarstva nam je porok, da razgreta narodna domišljavost tudi previdnim ogerskim državnikom moti zdravo razsodnost. In kakor se pri nas navadno nahajajo nelojalni elementi, kateri vsako dogodbo presojajo iz strankarskega stališča, neoziraje se na splošne koristi, tako nam tudi sedaj z gnusom polni dušo odurni prizor, gledati merodajno glasilo naših levičarjev, katero očitno podpira stališče ogerskih špekulantov le zaradi tega, ker se nadeja, da bodejo ogerski dolgorogati voli podrli Taaffovo sistemo. Toda uverjeni smo, da se motijo ti plemeniti rodoljubi! Uže zadnja poročila, ki dohajajo z Dunaja in Pešte, javljajo, da se bodo pričele obravnave in da je utihnila prva strankarska strast. Pri teh obravnavah prepričali se bodo Ogri, da nikdo ne namerava, pristop na dunajski živinski trg obtežiti ali zavirati ogerski govedi, ki je dunajskemu mestu absolutno potrebna za njegovo oskrbovanje z živežem. Sko- Ko sem si ogledal mesto od vseh stranfj, krenem jo v drevorede. Tu je bila zbrana prava družba ljubljanska, prava Societe de Laijbach v ožjem slova smislu. Aristokratje so se glasno pomenkovali o konjskih dirkah in o dunajski pasji razstavi, meščanske gospice so razkazovale nove pomladanske toalete, pen-zijonisti so vodili svoje psičke na vrvicah, in krog mladih zakonskih parov so se sukali in smukali otročiči, obloženi z ogromnimi težkimi klobuki, kateri so jim dajali podobo velikanskih gob. V „Švicariji“ se vsedem v kotič in občudujem potrpežljivost višjega uradnika, ki je učil svojega psička latinščine. „Te miserum et afflidum! Sedeas!u zagrmel je nad ubogo živa-lico, ki je skušala stisniti košček repa med noge (kar se ji pa ni posrečila, ker je bil repič prekratek) in se vsela mirno na stran strogega svojega gospoda. Zdajci se mi približa znanec. Srčno ga pozdravim, toda ta je imel le pikre besede zame. „Tudi ti si elastičen! Jezik te razodeva", in porogljivo se smehljaje pomoli mi najuovejšega slovenskega tednika najnovejšo številko rekoč: „Citaj, Orilne Bla er zate!" In vzel sem listič in čital. In čital se o vzajemnosti slovanski, o domoljubji m rodo- raj polovico govejega mesa dobivajo Dunajčani iz ozemlja svetoštefanske krone, in od 152 592 goved, ki je 1. 1882 bilo pripeljanih na živinski somenj naše stolnice, bilo je pre-kolitvauskih nič manj nego 85471. Pa tudi sicer ste obe državni polovici tako tesno navezani ena na drugo, njih koristi se tako lepo ujemajo, da si zdravega gospodarstvenega napredka v Avstriji niti misliti ne moremo drugače, nego če se tostran in onstran Litave enakomerno širi gmotno blagostanje. Sigurno bodeti se tudi dotični vladi ravnali po teh jedino pravih načelih, obravnave, ki se vršč na Dunaji, imele bodo povoljen vspeh in vsa „volovja vojska" bode imela le to posledico — da se tudi humorju prepušča prostorček v resni enoličnosti naše povestnice! Cesarjevič naš je 7. aprila otvoril ornitologični kongres na Dunaji s sledečim ogovorom: Ponos in veselje me navdajata, ko vidim danes zbranih toliko slavnih preiskovalcev in strokovnjakov v našem rojstnem mestu. Znanstveno prizadevanje in želja po skupni menjavi učenjaških nazorov združila sta Vas, gospfida moja, in prišli ste od blizu in daleč skupaj kot možje, ki vživajo to prednost, da so v jednem delu človeškega znanja strokovnjaki. Zato se mi zdi moja naloga častni posel, če me tudi navdaja nekaka skrb, predsedovati kongresu, ki se peča s stroko, katera me je zanimala uže od mladih dnij, katero sem z ognjem diletantovim gojil, ki zbira in opazuje, a kateremu vendar manjka še dokaj znanja, da je vreden sprejet biti v Vaš krog, gdspoda moja. Imejmo vedno pred očmi, da je ornito-logija lep in važen oddelek prirodopisja,- da je prirodopisje s svojimi jasnimi realnimi izreki, s svojim preiskavanjem natornih zakonov, z okoristenjem natornih sil pritisnilo temu stoletju svoj pečat; pod praporom prave, ker znanstveno opravičene, prosvete učenjaki prodirajo zmagonosno, naj bode njihova delovalnica na visoki zvezdami ali v kemičnem laboratoriju, v secirni dvorani, v učenjakovi sobi ali pa zunaj v gozdu; navdan od teh čutov, izrekam željo, da bi imel kongres mnogo vspeha za našo stroko, in ponosen sem, da ga zamorem otvoriti. — (Burna pohvala.) Iz mestnega zbora ljubljanskega. V Ljubljani 8. aprila. Predsednik gospod župan P. Grasselli. Prisotnih je 17 odbornikov. Verifikatorje zapisniku današnje seje imenuje gosp. župan gg. mestne odbornike Ledenika in Petri-čiča. Najprvo naznani župan, da mu je gosp. fml. vitez Mii 11 er povodom svojega odhoda iz Ljubljane naročil, da naj izreče mestnemu ljubji in o zaslužnih možeh; pa čital sem v istem listu zlobno sumničenje in v surovem slogu še surovejše psovke. Brž ko ne je hotel gospod doktor pokazati, kako bi se delal tisti „lexicon“, katerega je podtikal drugim in zato je jako galantno takoj dodal nekaj za vzgled. O kultura! Tudi naši hribovci se časi razvnamejo in debele in kosmate si mečejo v obraz, toda z „Epbijalti in izdajalci, z branjevkami in strahopetnimi zajci, z žabami, polži in močeradi" ... se nikdar ne pitajo. To prepustč učenim doktorjem. Še ko sem bil mlad pastirček in so mi pravili, da gospdda žabe in polže je, gnusilo se mi je pred togospddo; zdaj pa se mi gnusi pred takimi duševnimi proizvodi. Odložil sam ta neslovanski tednik ter hitel od družbe ljubljanske nazaj v gore z onim citatom v mislih: — (naj mi odpusti čestiti dunajski kolega, da zopet citiram) — Polonius: „Kaj čitate, princ?" Hamlet: „Besede, besede, same besede." Ko bi bil pa mene kdo vprašal, kaj sem čital, odgovoril bi bil: Besede, besede, same surove, umazane besede! Hribovec. zastopu ljubljanskemu toplo zahvalo za podporo, katero je ta korporacija vojaški oblasti vedno izkazovala. Gospod župan izjavi, da radostno vstreza želji ekscelence gosp. fml. viteza Miillerja in opomni, da se bode ljubljansko mesto radostno spominjalo časov, ko je gosp. Milller bil vrhovni vojaški poveljnik v Ljubljani. Mestni zbor poročilu gospoda župana pritrjuje s soglasnimi n d ob rok lici". Mestni župan naznanja dalje, da je sklicalo društvo za promet tujcev shod y Gradec o velikonočnih praznikih in da vabi mestni zbor, da se shoda udeleži. O tej zadevi razgovar-jalo se bode po nasvetu gospoda župana v tajni seji. Načelnik finančnega odseka, gosp. mestni odbornik dr. Moschč, odpovedal se je v poslanem pismu gospodu županu načelništvu finančnega odseka. Gosp. župan misli, da ne bode treba nove volitve., ker pridejo v pri-hodno sejo mestnega zbora uže novo izvoljeni gospodje mestni odborniki in se bodo vsi odseki na novo konstituirali; med tem časom pa vodi lahko finančni odsek načelnikov namestnik. Mestni zbor mnenju gospoda župana brez ugovora pritrdi. Mestni župan konečno naznani, da se je vstreglo želji mestnega zastopa, izjavljeni po sklepu v seji dne 4. janu-varija 1884, naj bi se vsi denarni posli izročili mestni blagajnici; stvar se je uredila v tem smislu, kolikor je bilo mogoče pri obstoječih razmerah in z ozirom na vspešno poslovanje magistratnih organov. Mestni zastop poročilo gosp. župana odobri. Mestni odbornik gosp. Friderik Križnar poroča v imeni šolskega odseka in dovoli se po njegovem nasvetu hišniku v realkinem poslopji, Antonu Bitencu, remuneracija za začasno opravljanje laborantove službe po nasvetu vodje c. kr. velike realke 37 gld. 50 kr. in slugi Ivanu Skubetu 15 gld., od katerih svot ima polovico plačati dežela, drugo polovico ljubljansko mesto; isto tako se dovoli za napravo železne peči v kletnih prostorih realkinega poslopja 40 gld., da bodo zamogli obrtnijski učenci tudi po zimi delati v mehanični delar-nici. Za Schmeidovo ustanovo prezentuje se po nasvetu šolskega odseka, o katerem poroča mestni odbornik gosp. Friderik Križnar, Feliks Knižek, učenec II. gimnazijaluega razreda v Ljubljani. Dr. Moschč poroča v imenu finančnega odseka o prošnji zavoda za varovanje malih otrok za podporo in nasvetuje, da se društvu, ki uže toliko let požrtvovalno deluje za izrejo najrevnejših otrok ljubljanskih, dovoli za napravo novih tal v šolski sobi svota 140 gld. 40 kr. Mestni zbor ta predlog jednoglasno sprejme. Potem se zaključi javna seja in prične se tajna. Politični pregled. Avstrijsko-ogerska država. Listi še vedno obširno pišejo o konfliktu z ogersko vlado. Kako Dunajčanje mislijo, povč dobro „Vorstadt-Ztg.“, ki pravi: „Naši vladi, kateri sicer nismo ravno prijazni, zagotavljamo, da jo bode podpiralo vse prebivalstvo dunajskega mesta, ako ostane trdna pri svojem sklepu." -— Na izjavo „Fremden-blatta" odgovarja ogerski „Nemzet“: „Pisatelj onega članka je menda pozabil, kak razloček je med samim imenovanjem navadne šta-cije za pregledovanje živine in pa med aktiviranjem take štacije za časa goveje kuge. Dunajska vlada je vkazala novi štaciji na naši meji tako delovati, kakor bi v Ogerski razsajala goveja kuga." Tuje dežele. V Belem Gradu imajo hude volilne boje za mestni zastop. Večina mestnega zbora se je izjavila, da mora sedanji župan Karabibero-vič odstopiti. Dnč 7. t. m. pa so glasovali o tem sklepu meščanje, ki imajo volilno pravico. A nasprotniki županovi niso dobili potrebne večine, namreč dve tretjini oddanih glasov. Sedaj bode jutri drugo glasovanje, pri ka- terem zadosti absolutna večina. Vlada ni potegnila z nobeno stranko; ona smatra to zadevo kot čisto notranje vprašanje glavnega mesta; v tem smislu so tudi uradniki po polnem svobodno glasovali. Večina dvornih dostojanstvenikov je bila za Karabiberoviča. Stranka Rističeva je tudi oddajala glasove za sedanjega župana. Pruska ministerska kriza še ni pri kraji, vendar gotovosti ne vč nihče, kake personalne spremembe bodo nastale v višjih krogih. Vrjetno je, da bode odstopil tudi naučni minister pl. Gossler, ker hoče baje Bismarck rimski kuriji v nekaterih važnih točkah od-jenjati, minister pa noče tacih predlogov državnemu zboru predložiti. „Nordd. allg. Ztg." piše o odstopu Bismarckovem iz pruskega ministerstva, da kancelar zato zapušča mnogoletne te posle, ker so mu zdravniki odločno svetovali, da naj nekoliko dela naloži na druge rame; drugače bi se po polnem uničil. Bismarck je odložil pruske opravke, državne pa bode še pridržal, ker ima v zunanji politiki tako stališče in tako zaupanje tujih oblastij, da druga oseba ne more stopiti na njegovo mesto. General Millot javlja v Pariz, da bode dne 11. t. m. imel dovelj vojakov zbranih za napad na IIong-Hoa. — Brzojav iz Končin-čine poroča, da je tam nekaj ljudij umrlo za kolero; vlada je vkrenila vse potrebne korake, da zabrani bolezni pot v Tonking, ko bi se slučajno jela širiti. Sploh pa mrjo v Končinčini in v Indo-Kini vsako leto domači prebivalci za kolero, posebno za časa pasatnih vetrov. Evropejce bolezen navadno ne napade tako pogubljivo. Kakor je uže poročal naš včerajšnji telegram, je senat zavrgel sklep poslaniške zbornice in sklenil, da volijo Parižani še vedno v arrondissementih, katerih vsak voli štiri mestne očete. Vlada je načrt zbornico toplo priporočala — a vendar je propal. To glasovanje je za ministerstvo Ferryjevo velik udarec. V Rimu je bil 7. aprila voljen vladni kandidat Biancheri predsednikom zbornice z 239 glasovi. Mancini je imel znamenit govor o propagandi. Rekel je, da vlada ne more predrugačiti sodnijske razsodbe. Za propagando goji vlada uajvečje simpatije in vedno je podpirala misijonarje, ki v daljnih krajih širijo omiko in slavo laškega imena. Zato je vlada tudi pripravljena, pri izpeljavi sodnijske razsodbe dati slavnemu zavodu vse mogoče olajšave, kar jih je postavno dovoljenih. Angleška zbornica je 7. t. m. sprejela zakon o volilni reformi v drugem branji s 340 glasovi proti 210. Po Veliki noči pride takoj tretje branje na vrsto, in v maji bode uže druga zbornica imela zakon v pretresu. Zgorenja zbornica bode reformo zavrgla, vsaj tako se do sedaj javi iz srede večine. Potem bode vlada parlament razpustila in razpisala nove volitve. Iz Egipta prihajajo žalostne novice. Gor-don je v silni nevarnosti; obče se zatrjuje, da je zgubljen. Zato se hudujejo vsi krogi proti Gladstonu. Vlada se je, kakor znano, izrazila, da ne more pomagati Gordonu, ker je v sedanjem letnem času nemogoče dospeti z večjo vojsko v Berber. A slavni zmagovalec Abesi-nije, Lord Napier of Magdala, oporeka temu in trdi, da ni težko prodreti iz Suakima v Berber. Vladi manjka le eneržije in ako zapusti svojega poslovnika in ga izda pogubi, pade odgovornost na omahljive politike angleškega ministerstva. V Madridu je policija našla pri nekem sedlarju celo zbirko pušk in 19 nabasanih bomb. Na Kubi se zopet prikazujejo vstaši in vznemirjajo trgovski svet. Vladna vojska uže preganja insurgente. Črez „ Veliko vodo" pride tudi vest o mi-nisterski krizi — katerih se tedaj na celem svetu ne manjka. V Santiagi (Ghili) je namreč zbornica izrekla nezaupnico svojim ministrom. Kaj bodo sedaj vkrenili južno-ameri-kanski državniki, o tem brzojav ne poroča ni-kakih podrobnostij. Dopisi. Z Dolenjskega, 3. aprila. (Izv. dopis.) Stara navada železna srajca — je pač istinit prigovor. Še vedno požlahnujejo naši ljudje drevje s tako zvanim razkladom (precepom). Ta način požlahnovanja je gotovo jeden najslabših, kajti drevesna rana je prevelika in težko se po polnem zaceli. Mokrota, prah in prst zarinejo se v zasekano rano in drevo prične gnjiti; tem se pridruži konečno še kak škodljivi žužek, in drevo jame hirati in kmalu zamrje. Ako naši možje te slabe navade nikakor nočejo opustiti, naj vsaj za jeden pot poskusijo cepiti v polurazkladu. To namreč se zgodi tako-le: Podlaga naj se vodoravno odreže; potem naj se z debelim nožem pri strani, a ne v stržen, vertikalno zareže „polurazklad“ tako, da ostane lubada podlage razen zareze cela. Cepič pa se vreže v podobi zagozde na oni strani, katero se je porine v zarezo, druga polovica cepiča pa skorej cela ostane. Tako požlahnovanje je mnogo boljše od popolnega razklada. Pri polurazkladu je rana neznatna, cepič stoji trdo v zarezi, neomaje ga vsak veter in treba ga je le malo obvezati, časi pa skorej nič. Lastna skušnja me uči. da se drevesa v polurazkladu cepljena zelo rada spoprimejo, vzlasti črešplje in črešnje. Tudi se drevo tako zarase, da ni skorej poznati, kje je bilo po-žlahneno. Tudi v tem slučaji uči skušnja in smelo trdim, da ne bode nihče več cepil v razklad, kadar bode poskusil žlahniti v polurazkladu. S tem pa nikakor ne trdim, da bi bilo sed-lanje, kopuliranje itd. slabše; le na mestu celega razklada naj se rabi polurazklad, posebno pri črešnjah in črešpljah, pri katerih je popisan način po moji skušnji najboljši poleg oku-liranja.