57_KRONIKA loog 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 321.61(436-89=163.6)"1861" Prejeto: 2. 3. 2009 Jože Žontar dr., redni prof. v pokoju, Zoisova ul. 30, SI-4000 Kranj Gd neoabsolutizma do razpada monarhije IZVLEČEK Neoabsolutistični režim se ni dolgo obdržal. Po krajšem obotavljanju in napovedovanju sprememb ter iskanju kompromisov so bili 26. februarja 1861 objavljeni ustavni zakon o državnem predstavništvu [ veljavnostjo za vsa kraljestva in dežele monarhije ter deželni redi in deželnozborski volilni redi za neogrske dežele. Že zaradi sklenjene pogodbe z Ogrsko je bila kmalu potrebna nova ustava. Ta je predstavljala kompromis med nemško liberalno centralistično ter federalistično orientacijo avstrijske notranje politike. Celota 6 novih temeljnih zakonov za Cislajtanijo z dne 21. decembra 1867 se navadno označuje kot decembrska ustava. Ob prikazu splošnega razvoja je glavni poudarek prispevka na tem, kako so spremembe vplivale na razvoj v deželah s slovenskim prebivalstvom ter kako so nanje reagirali slovenski politiki. KLJUČNE BESEDE Habsburška monarhija, načela za organizacijske uredbe (1851), ustavni zakoni (1861, 1867), izvedbena zakonodaja, državna in deželna predstavništva, organizacija politične uprave, sodna organizacija, Cislajtanija, Kranjska, Štajerska, Koroška, Trst, Goriško-Gradiška, Istra, Prekmurje, odzivi slovenske politike na ustavne spremembe ABSTRACT FROMNEOABSOLUTISM TO THE RUIN OF THE MONARCHY The neoabsolutist regime did not maintain long. After a short hesitation, announcing of changes and seeking compromises, on the 26'h February 1861, the constitutional law on state representation with validity for all kingdoms and provinces of the monarchy, and provincial regulations and provincial assembly regulations for the non-Hungarian provinces were issued. Because of the contract with Hungary, a new constitution was soon necessary. It presented a compromise between the German liberal centralist, and the federalist orientation of the Austrian internal policy. The integrity of the six new fundamental laws for Cisleithania dated 21st December 1867 is usually denoted as the December constitution. Besides a demonstration of the general development, the main stress of the contribution is on how changes influenced on the development in countries with Slovene population, and how Slovene politicians reacted on them. KEY WORDS Habsburg monarchy, principles of the organisational decree (1851), constitutional laws (1861, 1867), legislation, state and provincial representations, organisation of political administration, judicial organisation, Cisleithania, Carniola, Styria, Carinthia, Trieste, Gorz-Gradisca, Istria, Prekmurje, response of Slovene policy on constitutional changes I. V letu 1851 je bilo očitno, da se je nadaljnje izvajanje marčne ustave zaustavilo. Avgusta tega leta je ministrski svet izgubil vladni značaj in je ostal le vladarjev posvetovalni in vrhovni izvršilni organ ter je bil neposredno podrejen monarhu. Državni svet, ki je bil ustanovljen na podlagi državne ustave iz leta 1849 kot posvetovalni organ monarha in ministrskega sveta, je bil odslej kot kronski svet le posvetovalni organ monarha. Volitve v državni zbor ter v deželne zbore niso bile razpisane. Spremembe niso bile le v nasprotju z ustavo iz leta 1849, marveč povsem načelno s sistemom ustavne monarhije. Istočasno je vladar pozval vlado, da zrelo in preudarno razmisli o obstoju in možnosti izvedbe ustave.1 Odprava državne in deželnih ustav je sledila 31. decembra 1851 z dvema t. i. silvestrskima patentoma, od katerih je eden razveljavil državno ustavo, drugi pa je bil patent o političnih pravicah. Izrecno pa je bilo določeno, da nekatere določbe o temeljnih pravicah ostajajo v veljavi: iz državne ustave enakost vseh državljanov pred zakonom ter odprava vsake kmečke podložniške vezi in s tem povezanih dajatev, ki je bila izvedena na podlagi posebnih zakonov proti odškodnini bivšim upravičencem; iz patenta o političnih pravicah pravica zakonito priznanih Cerkva in verskih skupnosti do javnega opravljanja verskih obredov in samostojnega opravljanja svojih zadev, do posesti ustanov, namenjenih za njihove pastoralne, šolske in dobrodelne namene.2 Cesarski patent iz maja 1852 je prinesel tiskovni red, ki je predpisal obvezno pošiljanje vseh tiskanih izdelkov oblastnim organom, vrhovna policijska oblast pa je lahko prepovedala širjenje tiskov, kadar je ocenila, da je to potrebno za vzdrževanje javnega reda in varnosti.3 Cesarski patent iz novembra 1852 je vseboval zakon o društvih, ki je upošteval tudi gospodarska združenja, sicer pa uvajal strog nadzor in omejitve.4 Rimskokatoliška Cerkev si je v konkorda-tu z dne 18. avgusta 1855 zagotovila neodvisnost. Na tej podlagi so poverili nadzor nad ljudskimi šolami cerkvenim oblastem. Vlada se je obvezala, da bo preprečevala širjenje veri in nravi škodljivih knjig. Me-tropoliti in škofje pa so morali ob nastopu službe cesarju zapriseči pokorščino in zvestobo.5 Zakon o vojaškem dopolnjevanju je uvedel splošno vojaško obveznost, ki je trajala 8 let. Od tega so bili oproščeni sinovi edinci, duhovniki, javni uradniki in študent- RGBl 1851, št. 92, str. 194-197. V nadaljevanju sta uporabljeni kratici RGBl - Reichsgesetzblatt in LGBl -Landesgesetzblatt. O nazivih državnih in deželnih zakonikov prim. Zontar, Objavljanje zakonov, str. 668-669. RGBl 1852, št. 2. RGBl 1852, št. 122. RGBl 1852, št. 253. RGBl 1855, št. 195. je.6 Obrtni red iz decembra 1859 je izraz mešanja političnega absolutizma z ekonomskim liberalizmom, pripomogel pa je k naglemu razvoju obrti. Uredil je enotne pogoje za pridobivanje obrtnih, tovarniških in trgovskih pravic ter njihovo izvajanje, obveznosti in pravice delavcev, nastop in prenehanje delovnega razmerja ter učno dobo. Otrok do 10 let se ni smelo zaposlovati, za mlajše delavce so bile predpisane omejitve delovnega časa (do 14 let starosti 10 ur, od 14 do 16 let starosti 12 ur). Nadalje je bilo predvideno obvezno članstvo v združenjih, ki so imela za nalogo obravnavo sporov v zvezi z učno in delovno obvezo, ustanavljanje in pospeševanje strokovnih šol ter ustanavljanje in nadzor ustanov za podporo članov v primeru bolezni ali drugih stisk. Izrecno pa je bilo prepovedano, da bi združenja omejevale ustanavljanje ali začetek obratovanja obrti.7 Istočasno s silvestrskima patentoma je monarh s kabinetnim pismom ministrskemu predsedniku oziroma z njegovo prilogo določil načela za organizacijske uredbe v kronovinah avstrijskega cesarstva, ki so postavila državo na povsem novo osnovo. Kot pove že ime, naj načela ne bi pomenila ohranjanje starodavnih pravnih institutov, marveč nadaljnje organsko razvijanje tradicionalnih ustanov časovnim okoliščinam primerno. Predvidevala so, naj tedanji obseg kronovin ostane, razen sprememb, ki bi bile potrebne zaradi upravnih razlogov. Za splošno državno upravo so bile določene naslednje temeljne strukture: organizacija okrajev z okrajnim uradom, v večjih deželah organizacija okrožij z okrožno oblastjo (na Ogrskem po imenu županija/komitat), povsod pa deželni urad, namestništvo. Okrajni uradi naj imajo primerna območja in naj združujejo kolikor mogoče veliko upravnih panog znotraj območij dejavnosti. Ozemeljski obseg okrožnih oblasti naj se določi glede na razdelitve, ki so obstajale v prejšnjih časih ter ob upoštevanju sedanjih potreb. Imajo naj deloma nadzorno, deloma izvršilno in administrativno delovno pod-ročje.8 V zvezi z izvedbo gornjih načel je ministrska uredba iz januarja 1853 predpisala ustroj in naloge splošnih državnih oblasti. Kraljestva in dežele so ostale razen dveh izjem državna upravna ozemlja politične srednje stopnje. Ena od izjem je bila ta, da so Trst z okolico, grofijo Goriško-Gradiško in mejno grofijo Istro združili v upravno območje Pri-morje. Kot politične deželne urade za zadevne kro-novine so v Gradcu in Trstu določili namestništvo pod vodstvom namestnika, v Celovcu in Ljubljani pa deželno vlado pod vodstvom deželnega predsednika. Dejansko pa je tudi predstojnik deželne vlade obdržal naziv namestnik. Razlika je obstajala v tem, 6 RGBl 1858, št. 167. 7 RGBl 1859, št. 227. 8 RGBl 1852, št. 4; Brauneder, Die Verfassungsentwicklung, str. 138-141. da manjše dežele niso bile več razdeljene na okrožja in so zato deželne vlade poleg nalog namestništva opravljale tudi zadeve okrožnih oblasti. Okrožja pa so bila odslej podrejene namestništvu in ne več centralnim oblastem na Dunaju. Na ta način so želeli odpraviti težave pri upravi, ki so jih povzročale velike razlike v velikosti dežel. S tem da so v nekaterih deželah okrožno razdelitev opustili in sploh število okrožij omejili, je okrožna ureditev predstavljala le še neko prehodno stanje. Vsekakor so okrožja izgubila leta 1849 dosežen pomen.^ Ogrska je dobila namestništvo v Pešti, v 5 dis-triktih, na katere je bila razdeljena, pa oddelke namestništva, za Prekmurje v Sopronu. Distrikti so bili sestavljeni iz območij dotedanjih županij (komi-tatov), ki so postali državne upravne oblasti s pristojnostjo okrožij.1^ Odločilna novost je nastopila glede prvostopne uprave. Leta 1849 ustanovljeni okraji so se izkazali za takratno prometno situacijo kot preobsežni, število okrajnih glavarstev glede na pomanjkljivosti krajevnih občin kot premajhno, njihova omejitev zgolj na upravo kot pogosto nepraktična. Zato je prišlo do obsežne reorganizacije na bistveno manjše okraje z naslonitvijo na območja okrajnih sodišč. Na mesto okrajnega glavarstva je stopil okrajni urad pod okrajnim predstojnikom, ki mu je bilo dodeljeno tudi sodstvo prve stopnje, kar je napeljevalo že pri sodobnikih k njegovi oznaki "mešani okrajni urad". Poseben položaj so imela mesta, kjer je bil sedež zbornega sodišča. Tu so postavili mestna delegirana sodišča, ki so skupaj s tamkajšnjim zbornim sodiščem izvajala sodstvo prve stopnje tako v mestu kot tudi v njegovi okolici. Razen tega so tudi v okrajih pomembnejših mest (npr. Maribor, Ptuj) dodelili prvostopenjsko sodstvo posebnim okrajnim sodiščem. Kjer je prišlo tako do ločitve sodstva od uprave, so za politično upravo postavili politične okrajne urade. Deželna glavna mesta pa so bila sploh izvzeta iz okrajne uprave in so jih podredili okrožnim oblastem. Pri okrajnih uradih se je torej kazalo določeno negiranje delitve oblasti.11 V Prekmurju, ki je bilo sestavni del Ogrske, so imenovali okrajne urade urad sodnega stola in so bili prav tako upravni organ ter sodišče prve stopnje za vse upravne in sodne zadeve, ki niso bile pridržane drugim oblastem ali organom.12 Pri podrobni določitvi nalog splošnih državnih oblasti je ministrska uredba iz januarja 1853 v skladu z načeli za organizacijske uredbe v kronovi-nah močno razširila naloge prvostopne uprave, kar je omogočilo, da se je v njih dovolj trdno in splošno zasidrala državna izvršilna oblast, kar je imelo dale-kosežne posledice. Politično in sodno teritorialno razdelitev posameznih kronovin so v letu 1853/54 določile uredbe ministrov za notranje zadeve, pravosodje in finance. Vojvodina Štajerska je bila razdeljena na tri okrožja (prej pet) in 64 okrajev; del s slovenskim prebivalstvom je obsegalo okrožje v Mariboru s 372.296 prebivalci in 20 okraji. Vojvodina Koroška s 301.859 prebivalci je obsegala mesto Celovec in 28 okrajev, vojvodina Kranjska s 478.299 prebivalci mesto Ljubljano in 30 okrajev. Primorje je bilo razdeljeno na dve okrožji: goriško s sedežem v Gorici (mesto Gorica in 12 okrajev s 195.273 prebivalci) in istrsko s sedežem v Pazinu (s 16 okraji in 235.359 prebivalci) ter na mesto Trst z okolico (s 94.224 prebivalci; 1853 navedeno kot državno neposredno, 1854 pa kot namestništvu neposredno podrejeno mesto).13 V ministrski uredbi iz januarja 1853 pa se Trst navaja kot državno neposredno mesto. Na Ogrskem je bilo Prekmurje razdeljeno med županiji Vas s sedežem v Szombathelyu (Železna županija) ter Zala s sedežem v Zalaegerszegu, od katerih je prva obsegala 10 okrajev, druga pa 8 ter dva mestna okraja. Oba sta imela sedež izven ozemlja s slovenskim prebivalstvom.14 Novo organizirane upravne in sodne oblasti so morale pričeti z delom v letu 1854. Ministrstva, ki so izvajala pripravljalna dela, so po zaključku del objavila preglede politične in sodne razdelitve po kro-novinah. Tedaj je bila na Kranjskem 501 krajevna občina (od teh 14 mestnih in 17 trških), na Koroškem 282 občin, v mariborskem okrožju 592 občin (od teh 17 mestnih in 27 trških), v goriškem okrožju 107 občin in v istrskem okrožju 134 občin.15 Načela za organizacijske uredbe so posvetila posebno pozornost lokalni upravi. To naj bi izvajale obstoječe občine, ki pa jih je bilo mogoče združiti ali deliti, kjer bi bilo to potrebno ali so obstajale utemeljene želje za to. Krajevne občine naj ne bodo organizirane kot enoten občinski tip, marveč diferencirano kot podeželske in mestne občine, pri čemer so morali upoštevati prejšnjo lastnost in poseben položaj deželnoknežjih mest. Okrajnih in okrožnih občin niso več načrtovali. Pri določanju podeželskih občin je bilo mogoče prejšnjo gospo-ščinsko veleposest pod določenimi pogoji izločiti iz občine in neposredno podrediti okrajnim uradom. Občinam naj bi bilo ob zakonskih pridržkih dovoljeno voliti občinske predstojnike in odbornike po volilnih redih, ki bodo objavljeni. Sploh pa naj sestava občinskih predstavništev zagotavlja prevladujočim interesom prevladujoči vpliv. Tako naj bodo zastopani zemljiška posest glede na obseg v občino vključenih zemljišč in njegovo davčno vrednost, 9 RGBl 1853, št. 10; LGBl za Kranjsko 1861-1867. 10 RGBl 1853, št. 9; 1857, št. 4. 11 RGBl 1853, št. 10; Berkopec - Zajc, Cizelj in Zdovc, Okrajni uradi, str. 7-15. 12 RGBl 1853, št. 9. 13 RGl 1853, št. 261; 1854, št. 27, 34, 35. 14 RGBl 1854, št. 80; Leskovec, Ogrski upravni sistem, str. 19. 15 RGBl 1854, št. 27, 34, 35. obrtne dejavnosti v razmerju s celotno zemljiško posestjo - v mestnih občinah v razmerju s hišno posestjo - ter kolikor je mogoče korporacije za duhovne in materialne namene. Občinske predstojnike podeželskih in mestnih občin naj bi potrjevala ali glede na okoliščine imenovala vlada. Ti naj bi prisegli monarhu zvestobo in pokorščino ter vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti. Kjer bi bilo glede na občinske razmere priporočljivo, naj bi tudi višje kategorije občinskih uradnikov potrjevala vlada. Pristojnost občin naj bo na splošno omejena na njihove občinske zadeve, toda z obvezo za občine in njihove predstojnike, da predpostavljeni deželnoknežji oblasti v vseh predpisanih javnih zadevah nudijo vso zahtevano sodelovanje. Tudi v lastnih občinskih zadevah naj važnejše akte in sklepe občin potrjujejo vladarjeve oblasti. Odpraviti je treba javnost občinskih obravnav. Občine naj bodo po pravilu neposredno podrejene okrajnim uradom in le izjemoma glede na njihove posebne lastnosti okrožnim oblastem ali namestništvom. Načela so torej močno omejila avtonomijo občin.16 Že januarja 1852 je bila odpravljena javnost občinskih obravnav.l7 Marca 1852 so predpisali potrjevanje volitev občinskih predstojnikov (županov) po okrajnih oblasteh za podeželske občine, ter po okrožnih, oziroma deželnih oblasteh - če ni bilo okrožnih - za mestne občine.18 Obstoječim občinskim predstavništvom so podaljšali mandat dokler ne stopi v veljavo novi občinski zakon.1^ Ta pa je zagledal luč sveta šele aprila 1859 in se je strogo držal organizacijskih načel. Na njegovi podlagi naj bi za posamezne kronovine izdali občinske rede, ki bi upoštevali posebne deželne razmere. Mesta, ki jim je cesar podelil statut, so morala prositi za revizijo statuta. Predvidena je bila tudi možnost nadaljnjega povečanja števila teh mest.2^ Do izvajanja občinskega zakona pa ni prišlo, ker so ga prehiteli nadaljnji dogodki. Načela za organizacijske uredbe so določala, naj sodno funkcijo izvajajo v vsej državi v ta namen postavljene oblasti in sodišča v imenu cesarja. Sodni uradniki in sodniki naj bi bili pri izvajanju sodstva samostojni, glede drugih osebnih službenih zadev pa naj za njih veljajo predpisi za državne uradnike. Pravosodje naj bo ločeno od upravnih oblasti pri zbornih sodiščih, to je pri drugi in tretji stopnji na splošno, pri prvi pa le tam, kjer bi se ugotovilo, da je to nujno. Sicer pa se naj predvidi pri sodiščih, kjer bodo na prvi stopnji sodili posamezniki, združitev z upravo v okrajnem uradu. V notranji ureditvi okrajnih uradov pa je bilo mogoče, če bi to okoliščine zahtevale, nastaviti posebnega sodnega ali upravnega uradnika. 16 17 18 19 20 RGBl 1852, št. 4. RGBl 1852, št. 17. RGBl 1852, št. 67. RGBl 1854, št. 46. RGBl 1859, št. 58. Tako v pravdnih kot nepravdnih civilnih ter v kazenskih zadevah naj obstojijo tri stopnje. Prva stopnja - tako zgolj pravosodna kot tudi združena s politično upravo kot okrajni uradi - naj bi bila pristojna pri civilnih zadevah v okviru predpisanih omejitev, pri prestopkih in določenih prekrških pa za ugotavljanje dejanskega stanja ter za vsa pomožna opravila v zvezi s podporo kazenskih sodišč. Na primernih območjih, glede na politično razdelitev dežele, se naj postavijo zborna sodišča kot prva stopnja sodstva za kazniva dejanja in določene prekrške, nadalje za vse pravne zadeve, ki so presegale dejavnost okrajnih uradov. Za obravnavo civilnih in kazenskih zadev na drugi stopnji pa se naj postavijo višja deželna sodišča, glede števila pa upošteva omejitev na najnujnejše potrebe. Vrhovno sodišče naj deluje kot tretja stopnja. Z omenjeno ministrsko uredbo iz januarja 1853 so bila določena tudi zborna sodišča druge stopnje in sicer višje deželno sodišče v Gradcu za območje Štajerske, Koroške in Kranjske ter višje deželno sodišče v Trstu za območje Goriško-Gradiške, Istre ter Trsta z okolico. Z delom je prenehalo apela-cijsko sodišče v Celovcu. Pod vodstvom in nadzorom višjih deželnih sodišč so bila zborna sodišča prve stopnje, ki so se imenovala bodisi deželna, kadar so imela sedež v deželnem glavnem mestu, sicer pa okrožna, ter okrajna sodišča, ki so bila večinoma združena z upravo v okrajnem uradu. Podrobneje so bile določene tudi pristojnosti okrajnih uradov v kazenskem in civilnem sodstvu. Pri višjih deželnih sodiščih ter deželnih in okrožnih sodiščih so nastavili državne pravdnike.21 Na Ogrskem so območja višjih deželnih sodišča tvorila območja distriktov. Za Prekmurje je bilo pristojno višje deželno sodišče v Sopronu. Zborna sodišča prve stopnje na sedežu distrikta so se imenovala deželna, sicer pa župa-nijska, pri čemer je glede na velikost območja ali prebivalstva bilo lahko več takih sodišč na območju županije, ali pa je območje takega sodišča zajemalo več županij.22 Sodno teritorialno razdelitev kronovin so nato določile že omenjene uredbe ministrov za notranje zadeve, pravosodje in finance. Pri tem so morali upoštevati, da sodna teritorialna razmejitev vedno sovpada z okrajno in okrožno razdelitvijo za politično upravo. Na Štajerskem je bilo za območje mariborskega političnega okrožja ustanovljeno okrožno sodišče v Celju. Za območje Koroške je bilo pristojno deželno sodišče v Celovcu, na območju Kranjske sta bili ustanovljeni deželno sodišče v Ljubljani in okrožno sodišče v Novem mestu. V Primorju je bilo deželno sodišče v Trstu pristojno za Trst z okolico, 2 okraja iz goriškega okrožja ter 4 okraje iz istrskega okrožja, okrožno sodišče v Gorici 21 RGBl 1853, št. 10. 22 RGBl 1853, št. 9. za preostale okraje goriškega okrožja in okrožno sodišče v Rovinju za preostale okraje istrskega ok-rožja.23 Na delu Ogrske s slovenskim prebivalstvom sta bili županijski sodišči v Szombathelyu ter Za-laegerszegu.24 Načela za organizacijske uredbe so pri prestopkih in prekrških, ki so bili dodeljeni okrajnim uradom, predpisala inkvizicijski postopek v kolikor mogoče enostavni obliki. V kazenskih zadevah, ki so jih obravnavala zborna sodišča, je bilo treba upoštevati akuzatorno načelo, postavitev zagovornika za obtoženega in ustnost v končnem postopku. Postopek ni bil več javen. Obtožbo naj zastopa državno pravdništvo, katerega dejavnost se naj omeji na kazenski postopek. Porotna sodišča je bilo potrebno odpraviti. Sodbe naj izrekajo le kvalificirani sodniki. Postopek pri višjih deželnih sodiščih in pri vrhovnem sodišču naj bi potekal le pisno. Temeljna načela določena za izvajanje sodstva so merila torej na omejevanja akuzatornega načela, ustnost in javnost postopkov ter odpravo porotnih sodišč. Porotna sodišča so bila že januarja 1852 odpravljena, istočasno je bila povsem omejena javnost kazenskih obravnav.25 Delokrog državnih pravdništev je bil omejen le na kazenski postopek.2^ Maja 1852 je cesarski patent razglasil nov kazenski zakonik, ki je vključeval tudi kazni za kazniva ravnanja, povzročena z vsebino tiskanih zapisov. Kot kazen za prestopke in prekrške je bil predviden tudi tepež.2^ Cesarski patent iz novembra 1852 je predpisal delokrog in pristojnost sodišč v civilnopravnih zadevah, iz julija 1853 pa še kazenski procesni red, ki je doživel maja 1858 nekaj poenostavitev.28 Kot zadnje so načela za organizacijske uredbe predvidela posvetovalne odbore, ki naj bi bili okrožnim oblastem in namestništvom v pomoč. V njih naj bi bilo zastopano dedno plemstvo s posestjo, velika in mala zemljiška posest ter industrija, po potrebi pa tudi drugi dejavniki. Leta 1854 so začeli pripravljati zakonodajo o deželnih predstavništvih v smislu določil omenjenih načel, ki so deželno ustavo popolnoma postavila na uradniško podlago. Funkcija deželnega predstavništva bi pripadala posvetovalnemu telesu, konkretno imenovanemu deželni zbor ter iz njega oblikovanemu stalnemu odboru, praviloma imenovanemu deželni odbor ali kolegij poverjenikov. Glede na njihov sestav je šlo sicer za predstavniška telesa, vendar pa z močnim stanovskim pridihom. Poleg imenovanih virilistov naj bi zastopnike potrjeval cesar, s tem da bi kandidate izvolili posamezni volilni razredi (kurije) in sicer cerkveni dostojanstveniki, plemstvo s posestjo in v deželni deski vpisani zemljiški posestniki, deželno-knežja mesta in trgi ter podeželske občine. Deželnemu predstavništvu bi predsedoval deželni predstojnik, namestnik, ki bi ga cesar imenoval. V nadaljevanju so pripravili osnutek organizacijskega statuta o deželnih predstavništvih ter osnutke statutov za posamezne dežele (1856), ki pa jih cesar ni sankcioniral. Goriško-Gradiška ter Istra bi imeli skupen deželni zbor. O državnem predstavništvu pa v dobi absolutizma sploh ni bilo govora. Za Ogrsko ni bil predviden le en deželni zbor ampak 5, za vsak distrikt, to je območje oddelka namestništva posebej, za Prekmurje naj bi bil v Sopronu.2^ II. Birokratsko-centralistični režim je zadel na odpor v sami monarhiji in postal je nevzdržen zlasti tedaj, ko je Avstrija ponovno izgubila vojno (1859). Kot posledico poraza v bitki s Francozi in Sardinci pri Magenti in Solferinu je morala Sardiniji odstopiti Lombardijo. Zgrešena zunanja politika ter finančne posledice poraza so prisilile monarha k napovedi, da je v bodoče potrebno izvesti času primerne izboljšave v zakonodaji in upravi (Laxen-burger Manifest z dne 15. julija 1859).30 Odločili so se za krčenje državnega aparata, okrožne oblasti in deželne vlade so se zdele odveč. Tako so bile decembra 1859 odpravljena okrožja na Štajerskem, junija 1860 pa v Primorju, večji del njih dotedanjih opravil so prevzele deželne politične oblasti, nekatera pa so izročili okrajnim oblastem.31 Novice so zapisale, da se odprava okrožnih oblasti ujema s prizadevanjem, za boljše državno gospodarstvo (varčevanje), ki se naj v prihodnje v cesarstvu vpelje.32 Istočasno sta bili odpravljeni celo deželni vladi za Koroško in Kranjsko, vojvodini pa podrejeni name-stništvu v Gradcu oziroma Trstu, vendar pa sta deželi izrecno ohranili položaj vojvodine kot krono-vine z lastnim deželnim predstavništvom. V Celovcu in Ljubljani naj bi predstojnik okrajnega urada Celovec-okolica, oziroma Ljubljana-okolica kot deželni glavar deloval kot organ stalne izpostave namestništva za Koroško oziroma Kranjsko.33 Novice so zapisale, da je ta novica tako potrla vso deželo, da si je predstojništvo glavnega mesta Ljubljane štelo za dolžnost, da posebna deputacija izroči cesarju prošnjo, naj bi Ljubljana ohranila sedež deželnega predstojništva. V njej so poudarili, da ima Kranjska skoraj 150 let avtonomijo in da ni primerljiva z drugimi manjšimi kronovinami, kjer so tudi odpravili 23 24 25 26 27 28 RGBl 1854, št. 27, 35, 34; 1853, št. 261. RGBl 1854, št. 80. RGBl 1852, št. 5, 6. RGBl 1852, št. 27. RGBl 1852, št. 117. RGBl 1852, št. 251; 1853, št. 151; 1858, št. 68. 29 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung, str. 142-143; Me-lik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1311-1312; Leskovec, Ogrski upravni sistem, str. 19. 30 RGBl 1859, št. 133. 31 RGBl 1859, št. 225; 1860, št. 155, 80. 32 Novice 1859, str. 413. 33 RGBl 1860, št. 155, 241, 245. deželne vlade, a so vse to šele leta 1848 dosegle. Samostojno predstojništvo terja že od nekdaj, še bolj pa dandanašnji čas, tudi lega dežele. Kot najbolj tehten razlog za ohranitev deželne politične oblasti pa so Novice poudarile željo, da bi vse slovenske pokrajine spadale k temu poglavarstvu in bi se slovenskemu narodu potem v cesarskih uradih najlažje dalo, kar mu po pravici gre. Deputacija, ki je šla na Dunaj, je cesarju in ministru notranjih zadev obrazložila vzroke, zaradi katerih naj bi bilo v Ljubljani, kot središču slovenskih dežel, c. kr. deželno pred-stojništvo.34 Junija I860 so bili na Ogrskem odpravljeni oddelki namestništva (distrikti) in vse pristojnosti združene v namestništvu, kar je bilo sprejeto z odobravanjem.35 Šele po zaostritvi finančne krize v začetku leta 1860 so uvideli, da omenjene reforme ne bodo zadostovale in da je potrebno zagotoviti sodelovanje ljudstva in uvesti svobodnjaška načela. Zato so sklenili čim hitreje vzpostaviti centralno predstavništvo. Do tega so prišli tako, da je bil s cesarskim patentom z dne 5. marca 1860 državni svet (Reichsrat), to je cesarjev posvetovalni organ, razširjen z izrednimi svetniki, ki bi jih imenoval cesar in to iz vrst nadvojvod, višjih cerkvenih dostojanstvenikov, zaslužnih oseb ter članov deželnih predstavništev (iz Štajerske, Koroške, Kranjske, Istre skupaj z Goriš-ko-Gradiško ter iz namestništvu podrejenega mesta Trsta in okolice po enega). Pri zadnjih je bilo predvideno imenovanje zastopnikov na podlagi pravice deželnih predstavništev, da predlagajo po tri kandidate. Seveda je bilo potrebno prej delovanje deželnih zborov šele urediti z deželno ustavo; tako je zastopnike zaenkrat imenoval kar cesar sam. Obravnave razširjenega državnega sveta naj bi obsegale določanje državnega proračuna, kontrolo državnega zaključnega računa, obravnavo pomembnejših osnutkov splošne zakonodaje ter predlogov deželnih predstavništev. Svet naj bi služil le posvetovanju, bil bi upravičen dajati mnenja, ni pa mogel predlagati zakonov. Julija 1860 pa je dobil večje pristojnosti. Vladar je bil glede uvedbe novih in zvišanja obstoječih davkov ter najemanja novih posojil vezan na njegovo soglasje.^6 Režim je moral živeti od kreditov. Bankirji pa niso hoteli vladi še nadalje posojati denarja, če ne bo uvedeno za državne izdatke načelo javne odgovornosti. Razširjeni državni svet, za katerega so začele Novice uporabljati tudi naziv državni zbor, je začel z delom IO. septembra 1860.37 Nadaljnji korak za ureditev notranjih državno-pravnih razmer monarhije je pomenila cesarska diploma z dne 20. oktobra 1860, v kateri je cesar ugotavljal, "da so se razširili in okrepili elementi skupnih organskih uredb in složnega sodelovanja na osnovi enakosti vseh podanikov pred zakonom, vsem zagotovljenega svobodnega opravljanja verskih obredov, možnosti opravljanja uradnih dolžnosti, neodvisno od stanu in rojstva, dolžnosti vseh do skupne in enake vojaške in davčne obveznosti, odprave tlake ter ukinitve notranjih carin." Poudaril je, da je postala ob koncentraciji državne oblasti v vseh deželah evropske celine, skupna obravnava najvišjih državnih nalog za varnost monarhije in blaginjo njenih posameznih dežel neizogibna nujnost. Zato je na temelju pragmatične sankcije cesarja Karla VI. iz leta 1713 in svoje suverenosti izdal diplomo z nalogo, da se uredijo notranja državnopravna razmerja monarhije. Napovedal je izravnavo različnosti, ki so obstajale med kraljestvi in deželami ter smotrno ureditev udeležbe podanikov pri zakonodaji in upravi. Odslej naj bi imel monarh pravico izdajati, spreminjati in ukinjati zakone le s sodelovanjem deželnih zborov oziroma državnega zbora, v katerega bi morali deželni zbori v določenem številu pošiljati člane. Vse zadeve zakonodaje, ki se nanašajo na pravice, dolžnosti in interese, ki so vsem kraljestvom in deželam skupni se morajo v bodoče obravnavati v državnem zboru in z njegovim sodelovanjem reševati. Pri uvedbi novih davkov, najemanju novih posojil in spreminjanju pogojev posojil za kritje državnih dolgov je bil potreben sklep državnega zbora. Skupne zakonske zadeve, ki se niso nanašale na dežele ogrske krone, bi lahko državni zbor obravnaval brez pritegnitve poslancev iz teh dežel. Za zakonske zadeve, ki niso bile skupne, pa naj bi bili pristojni deželni zbori in sicer v kraljestvih in deželah ogrske krone v smislu prejšnjih ustav, v ostalih kraljestvih in deželah pa v skladu z njihovimi deželnimi redi. Tako je bila obnovljena avtonomija dežel.38 Obenem je bila priznana tudi obnovitev ogrske ustave v zelo širokem obsegu in istega dne so sledile nadaljnje koncesije Ogrski, kot ponovna uvedba ogrske in sedmograške dvorne pisarne, vrhovnega sodišča v Pešti, avtonomije županij, madžarščine kot uradnega jezika itd. Ogrska dvorna pisarna je nato decembra 1860 izdala instrukcijo za predstojnike županij, velike župane,3^ naslednje leto pa je bilo obnovljeno tudi staro ogrsko sodstvo z nekaterimi nepomembnimi spremembami. Vse to je imelo namen zgladiti globoke spore, ki so nastali z Ogrsko zaradi podreditve dunajskemu centralizmu. Tudi dunajska vlada je dobila oktobra 1860 novo strukturo, sestavljali so jo deloma ministri, ki so bili pristojni za vso državo, niso pa imeli nobenih upravnih pristojnosti, deloma ministri, ki so imeli teritorialno omejene, zato pa stvarno obsežnejše pri- 34 35 36 37 Novice, 1860, str. 207, 223. RGBl 1860, št. 144. RGBl 1860, št. 56, 181. Novice, 1860, str. 295. 38 RGBl 1860, št. 226. 39 Laibacher Zeitung, 1860, št. 278. stojnosti (npr. Državno ministrstvo le za neogrske dežele), sicer pa za področje odpravljenega notranjega in pravosodnega ministrstva, medtem ko je bila za Ogrsko in Sedmograško za to pristojna njihova dvorna pisarna.40 Istočasno z oktobrsko diplomo (20. 10. 1860) so bili izdani tudi štirje statuti o deželnih predstavništvih, med njimi za Štajersko in Koroško, ki pa niso zaživeli. Štajerski deželni zbor bi sestavljalo 42 poslancev: po načelu zastopstva interesov 6 iz vrst višje duhovščine, 12 iz vrst lastnikov posesti, vpisanih v deželno desko (od teh dve tretjini izmed članov deželnostanovskega plemstva, ena tretjina pa izmed najvišje obdavčenih), 10 poslancev deželno-knežjih mest (iz vrst članov mestnih svetov), dva poslanca trgovskih ter obrtnih zbornic ter 12 poslancev podeželskih občin (izmed najvišje obdavčenih posestnikov zemljišč). Poslance, skupne več mestom oziroma podeželskim občinam, bi volili zastopniki občinskih odborov. Določba glede volitev v mestih in podeželskih občinah pa je bila z uredbo državnega ministrstva z dne 5. januarja 1861 tako spremenjena, da je v glavnem prešla v kasnejše de-želnozborske volilne rede. Mandatna doba poslancev bi trajala 6 let, ob začetku mandata bi morali priseči cesarju zvestobo in poslušnost. Cesar bi lahko kadarkoli razpustil deželni zbor in razpisal nove volitve. Deželnemu zboru naj bi predsedoval deželni glavar, ki bi ga imenoval cesar, iz svoje srede naj bi izvolil deželni odbor kot upravni in izvršilni organ. Deželni zbor bi imel pravico sporočati cesarju želje in pritožbe dežele ter mu predlagati kandidate za poslance državnega zbora. Ne bi pa imel zakonodajne pravice, smel bi le dajati predloge v zvezi s posledicami sprejetih splošnih zakonov za deželo ter sodelovati pri objavi zakonov, ki se nanašajo na posebne deželne razmere. Nadalje bi bil upravičen posvetovati se v zadevah, ki bi se nanašali na izpolnjevanje javnih obveznosti ali na pospeševanje duhovnih in materialnih interesov dežele. Moral bi skrbeti za ohranjanje in upravljanje deželnega premoženja in bi bil upravičen v ta namen predpisovati dodatke k državnim neposrednim davkom. Poleg tega bi opravljal nadzor nad občinami. Obstoječi stanovski poverjeniki in odbori za opravljanje tekočih stanovskih zadev bi morali svojo dejavnost tako dolgo nadaljevati, dokler ne bi po prvem sklicu deželnega zbora predali posle stalnemu deželnemu odboru.41 Novice so pozdravile oktobrsko diplomo z besedami: "Napočil nam je 20. oktober - dan velikega pomena za avstrijsko cesarstvo. Porodila ga je cesarska diploma in zbudila k novemu ustavnemu življenju." Pripomnile pa so, da je nekatere sprva osup- nilo to, da niso vse avstrijske narode doletele enake pravice. Mislile so na protežiranje dežel ogrske krone.42 Oktobrska diploma je potrebovala izvedbene akte. Minister Schmerling je poslal namestnikom okrožnico, v kateri je sporočal načela, kako misli uresničiti v diplomi obljubljene reforme. Napovedal je svobodno opravljanje verskih obredov ter ureditev medsebojnih odnosov med veroizpovedmi, pospeševanje znanosti, varstvo nacionalnosti, ureditev tiskovnih razmer in ukinitev vseh preventivnih ukrepov, dvig industrije, ločitev sodstva od uprave, ust-nost in javnost v sodnih postopkih, predstavništvo interesov v deželnih zborih z neposredno in razširjeno aktivno in pasivno volilno pravico, javnost obravnav deželnih zborov, enakost in harmonijo političnih načel med Ogrsko in ostalimi deželami. Zakonodaja naj bo zadeva skupnega državnega predstavništva, ker bodo deželni zbori obravnavali le notranje zadeve dežel, glede volitev pa namesto pravice, da predlagajo po tri kandidate, brezpogojno volitev državnih poslancev na deželnih zborih. Nadalje je ugotavljal, da je izven vsakega dvoma, da bo treba v zadnjem času odpravljene vlade malih kro-novin obnoviti, četudi le v malem obsegu. To je pogojeno s samoupravno dejavnostjo deželnih predstavništev; da se ne razširijo moteči zapleti, mora stati ob strani avtonomnemu deželnem predstavništvu tudi politična deželna oblast.43 S patentom z dne 26. februarja 1861 so bili objavljeni ustavni zakon o državnem predstavništvu z veljavnostjo za vsa kraljestva in dežele monarhije ter deželni redi in deželnozborski volilni redi - torej kot sestavni del državne ustave, - z izjemo za Ogrsko, Hrvaško in Slavonsko kraljestvo ter veliko vojvodino Sedmograško, za katere so bile obnovljene prejšnje deželne ustave. To je obenem pomenilo, da so bile Hrvaška, Slavonija in Sedmograška praktično pripisane Ogrski. Položaj kraljestva Dalmacije, ki ga je tudi terjala Ogrska, so pustili še odprto, za Lombardsko-beneško kraljestvo pa naj bi pripravili posebno deželno ustavo. Spričo enoličnih deželnih redov za neogrske dežele po eni strani in različno oblikovanimi deželnimi ustavami za ostale dežele monarhije (Ogrska, itd.) po drugi strani, je dobila monarhija značaj diferencirane federacije. Ta značaj se je kazal tudi v tem, da se je lahko državno predstavništvo sestajalo tudi v neki drugi sestavi, namreč kot ožje predstavništvo, oblikovano le iz neogrskih članov. Statuti o deželnih predstavništvih, ki so bili objavljeni skupaj z oktobrsko diplomo, so bili razveljavljeni. 40 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung, str. 150. 41 RGBl 1860, št. 227, 232; 1861, št. 2. 42 Novice, 1860, str. 385. 43 Laibacher Zeitung, 1860, št. 296. T2 I. žBcilagc ju 20. nbev Me > .s ; §. l/' . Sleic^gücrftetung tft bet Sietc^Srat^ Berufen» S)er Stei^žrat^ fcefte^t aug bem |)erren^aufe unb bem .^aufe ber 5l6georbneten. §. 2. sKttgtieber te2 .^errenr;aiife§ fmb burc^ ©eBuvt bie gro^ja^rtgen ^rm^en be2 fai'ferh'c^en «^'Ciufeg. @rBtt(^e sDJifgHeber be§ ^erren^aitfeS jtnb bte gro^i%tgen ^dupfer jener tnfanbi'ft^en, bur(^ au§gebe^nten ©utgfcejt^ ^eröorragenben mer§gefc^te(^fer, benen Jjer Äaifer bie erMt(l;e gjjitgtieber be§^erren^aufe§ üermog ^o^er Jltrt^entüürbe jinb alle er^Btfc^ofe unb jene 23ifc^üfe, »etilen fürftftc^er 9?ang ^ufommt. §. s. 2)et Mfer Be^äft üor, au§ge^ei(^nefe «Wänner, tt)ef(^e ftc^ um ©taat ober SGBiffenfc^aft ober ^unft üerbient gemacfjt ^aBen, at§ «KitgUeber auf SeBenSbauer in ba§ ^erren= ^au8 ju Berufen. # 6. ■ 3" ^aä ber 3lBgeörbneten fommen burc^ Sißa^r breiljunbert brenmböt'er^ig gtieber, unb ^mar in ber für bte einzelnen ^onfgreid^e unb Sauber auf fofgenbc 3lrt feftge= festen , ' • ' für ba§ ^omgretc^ Ungarn .................fünfunbac^faig, „ bag töutgreti^ Socmen ................öierunbfünfjig, „ ba§ tomBarbifci^süenettanifc^e .«Riömgreid^...........ž^anjig, „ baS ^öntgretc^ ©atmatien................ fünf, „ bag ^omgret^ Kroatien unb ©fawomen...........neun, „ bag Äömgretc^ ©afijien unb Sobomerienmitben ^ler^ogt^ümern Slufci^wt^ unb ßfltor unb bein ©rop^er^ogt^ume Ärafau .........ac^funbbreiptg, „ bag ©rjt^er^ogt^unt Oefterrei^ unter ber ©nng .........ad^t^e^n, „ bag (grjl^erjogt^unt Oefferreti^ oB ber @nng..........je^n, „ bag |)er30gt^um ©atgBurg ...............brei, „ bag lier^ogt^un: ©tetermarf...............brei^e^n, „ bag ^er30gü)uut ^drnt^en................fünf, „ bag |»er3ogt^um Äraüt.................fec^g, „ bag §er30gtt)um SBuJott)tna............... fünf, „ bag ©ropfürftent^um ©ieBeuBürgen.................fed^gnub^an^tg, „ bie SJarlgraffc^aft SKaljren . . . . ...........ai^eiun^^^ftanafg, „ bag lier^ogt^um OBer= unb Siieberf^Ieften .1........fed^g, „ bie gefürftete ©raffc^aft Siirot unb SSorarlBerg.........jWotf, „ bie g)Jarfgraff(|aft Sftrien fammt ber gefürfteten ©raffc^aft ©or^ unb ©rabigfa unb ter ©tabt S;i;ieff mit i{;rem ©eBiete........fe(i^g. Del ustavnega zakona o državnem predstavništvu. Priloga patenta z dne 26. februarja 1861 (RGBl 1861, str. 72). Državni svet je bistveno spremenil svojo naravo, bü je proglašen za državno predstavništvo ter preoblikovan v parlament. V nemščini je obdržal ime Reichsrat, v slovenščini pa se je zanj ustalilo ime državni zbor. Sestavljala sta ga dva domova, gosposka in poslanska zbornica, ki sta bili enakopravni. Člani prve so bili polnoletni princi cesarske hiše, polnoletni glavarji pomembnih plemiških rodbin z obsežno zemljiško posestjo po cesarjevem izboru, škofje ter zaslužne osebe po cesarjevem izboru. Poslanska zbornica je štel 343 članov izvoljenih iz vseh kraljestev in dežel monarhije (od tega Štajerska 13, Koroška 5, Kranjska 6, Istra, Goriško-Gradiška ter mesto Trst z okolico skupaj 6). Pripadajoče število so izvolili deželni zbori izmed sebe po kurijah tako, da je število, ki je bilo v skladu z deželnimi redi določeno za posamezna območja, mesta ali korpo-racije, izviralo izmed deželnih poslancev, izvoljenih za ta območja, mesta ali korporacije. Tako je poslanska zbornica odslikavala interesno strukturo deželnih zborov, ker se ni oblikovala na podlagi posebnih volitev, marveč je imela značaj skupščine delegatov deželnih zborov. Tudi funkcija iz dežele poslanih članov je prenehala z dnem konstituiranja novega deželnega zbora. Cesar je odločal o sklicu in razpustu državnega zbora, imenoval je predsednika zbornic izmed njenih članov. Prvotna koncepcija zgolj sodelovanja zborov pri zakonodaji cesarja se je spremenila v samostojno razumljeno funkcijo zborov. Državni zbor je dobil zakonodajno pravico v vseh zadevah, ki so bile skupne vsem kraljestvom in deželam, zlasti glede vojaške obveznosti, denarnih zadev, carine, pošte, železnice in telegrafa ter državnih financ. Kot ožje predstavništvo je bil državni zbor pristojen za vse, kar ni bilo v deželnih redih izrecno rezervirano za deželne zbore. Imel je pravico iniciative, pravico predlagati zakone je imela tudi vlada. Določba glede nadzora državnega zbora nad državnim dolgom je bila zelo splošna. Za zakonsko veljavo je bilo potrebno soglasje obeh domov ter sankcija cesarja. Za spremembo temeljnega zakona je bila zahtevana dvotretjinska večina glasov vseh poslancev. Sodelovanje v zakonodaji je bila pomembna naloga cesarja. Njegova pravica glede izdajanja nujnih uredb, ko državni zbor ni zasedal, je bila prav tako zelo splošna. Ministrstvo je moralo na naslednjem zasedanju državnega zbora le poročati o vzrokih in rezultatih take odredbe.44 Ko so Novice poročale o ustavnem zakonu, so poudarile, da v prihodnje ne bo več cesar sam le po zaslišanju svojih ministrov, državnega sveta ter deželnih predstojnikov izdajal zakone in ukaze, nalagal davke itd. 0 vsem tem bodo morali razpravljati in sklepati poslanci v državnem in deželnih zborih. V nadaljevanju pa so pripomnile, da se pri vsem tem nekaj pogreša, kar je bistvo prave ustavne vlade, namreč da so ministri odgovorni državnemu zboru za vse to, kar brez zaslišanja državnega zbora v posebnih okoliščinah store. Tudi so izrazile bojazen, da utegne gosposka zbornica marsikaj podreti, kar bo poslanska zbornica sklenila. Pohvalile pa so, da bo državni zbor odprt za javnost.45 Istega leta so ustavni zakona o državnem predstavništvu še dopolnili. Zagotovljena je bila imuniteta poslancev državnega in deželnih zborov na način, da poslancev za glasovanje pri izvajanju poslanske funkcije ni bilo mogoče klicati na odgovornost; za izjave, dane v tej funkciji, pa so morali odgovarjati le zbornici. Med zasedanjem ni bilo mogoče poslanca zaradi kaznivega dejanja - razen če je bil zaloten pri dejanju - brez soglasja zbornice zapreti.46 Naslednje leto je bil predpisan še način izvajanja nadzora nad državnim dolgom.47 Paralelno k državnemu zboru je bila naloga deželnih zborov zastopanje deželnih zadev. Dežele tako niso bile več samo državna upravna območja, marveč je bila obnovljena tudi njihova samoupravna lastnost. Pomen deželnih zborov pa je bil toliko večji, ker je bil deželni zbor "edina lestvica, po kateri se pride v državni zbor."4^ Deželni redi za neogrske dežele so dežele rangirali kot ozemeljske enote najvišjega reda in ne kot delne države zvezne države. 0zemlja dežel in s tem deželne uprave ter ozemlja državne uprave so se praviloma ujemala. Izjemo je predstavljalo državno upravno območje pod skupnim nazivom Primorje. Sedaj so Trst, kot državno neposredno mesto z okolico, Istra ter Goriško-Gra-diška dobile skupen deželni red, po katerem je tržaški statut iz leta 1850 ostal še nadalje v veljavi, Istra ter Goriško-Gradiška pa sta dobili vsaka svoj deželni zbor v Poreču oziroma Gorici. Po deželnih redih je pristojnosti deželnega predstavništva izvajal deželni zbor sam ali pa po deželnem odboru. Med člani deželnih zborov so deželni redi razlikovali viriliste in voljene poslance. Virilisti so bili rektor graške univerze, sekavski in lavantinski škof v štajerskem, krški škof v koroškem, ljubljanski knezoškof v kranjskem, goriški knezoškof v goriško-gradiškem, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof v istrskem deželnem zboru. Število voljenih poslancev se je ravnalo po številu prebivalstva dežele in je znašalo v štajerskem deželnem zboru 60, v koroškem 36, v kranjskem 36, v goriško-gradiškem 21 in v istrskem 27 poslancev. Voljeni poslanci so v številu, določenem v deželnih redih, pripadali trem volilnim razredom (kurijam): veleposesti, v deželno- 44 RGBl 1861, št. 20; Laibacher Zeitung, 1861, št. 48. 45 Nove velike postave za vse cesarske dežele, Novice, 1861, str. 75. 46 RGBl 1861, št. 98. 47 RGBl 1862, št. 96. 48 Nove velike postave za cesarske dežele, Novice, 1861, str. 77. 57 2009 183 S3eilagc II, h). t^ttitttg unb l^aiibtag^^SBallorbmtng fiic ta« e r } 0 0 t I) u m H r a i n. S3on bet üanbeöorttrftutig jlkr^rt»^^' ©aS ^erjogt^um ^rain »ttb tn fianbe§ange(egen^etten »om Sanbfage öeitneten. ®{e jum SStrfungSfretfe ber Sanbegoertretung gehörigen SSefugntffe iperben entttJebec burd) ben Sanbtag felBft obet burti^ ben SanbeSauSf^up auggeübf. Der Sanbtag befte^t au§ fte6enunbbreipig SKitgltebern, namltc^: a) bent ^urpifijofe eon fiaibad^, b) au8 fec^gunbbwßi'0 gettja^rten Pgeotbneten^ unb I. aug je^n Slbgeocbnefett bež grofen ®runbbejt|e8, H. aug ae§n 3lbgeorbneten bet burc^ b(e «SJa^Iorbnung Beje^netett etabte unb «Durfte unb bet |(anbet2:= unb ®e»etßetam,met, III. au§ fe^je^n 9l6geörbneten ber itkt'gen ©ememben beg ^etjogt^utneS ^rain. ' ■ " Der ^atfer ernennt jut Setfung beS SanbtageŽ au§ beffen SRifte ben Sanbeg^aupfmann unb beffen ^teHöerfreter. §, S. ^ 5){c näheren Seflintmungen ußer bte SSa^tBered^tigung unb bfe Ba^fbarfett, über bie SSert^eifung bet 5lbgeorbneten auf bie ju Mtbenben fBa^tbe^irfe unb u&er ba§ SSerfa^cen bei ber SBa^t ent^aft bie SBa^rorbnung fur baž ^erjogt^um Äratn. §. 6. ' 2){e guncHonžbauer beS Sanbeg^au))tntanne8 unb beffen eteCcertreterg, bann ber ge-«Jaulten gRitgrteber beg Sanbtageg (bie SanbtagSperiobe) tt)irb auf fe(^g Sa§re feftgefe|t. £)ie Söa^Ten ber ^georbneten juni Sanbtage fiJnnen con ben Söä^tern nic^f wiberrufen tuerben. TOfauf ber regermafigen 8anbtagg))eriobe ober nac^ ber früher erfofgten Slufiöfung beg Sanbtageg, fomie in ben gaQen, nienn in^if(^en ein^etne 2l6georbnete augtreten, mit -lob abgeben ober bie jur Sä^lbarteit erforberlic^e ©tgnung üerfteren, werben neue Sßa^fen auggefd^rieben. ©emefene Sanbtaggmitgfieber fonnen tt)ieber gettia^It werben. 7. ©ie in ben Sanbtag gewallten 3lbgeotbneten bürfen feine Snftructionen annehmen unb i^r (S