LJUD. POTOČNIK: Misli o načrtu preustrojitve šolstva in narodne vzgoje.*) Kot »prerok boljših dni bodočih« stopa uredništvo »Učit. Tovariša« s svojo brošuro »Načrt preustrojitve šolstva in narodne vzgoje«. V resnici — velik korak navzgor. Načrt odgovarja vsem potrebam moderne, narodne šole. Dočim je bil klic po vzgoji tudi v starih načrtih na prvem mestu, a je potem v obilici materializma utonil, in se ni za tem utopljencem nobena šolska oblast več brigala, se bo tu potom zahteve vsestranskega upoštevanja etike to načelo vzgoje tudi faktično udejstvilo. In pažnja, ki se v toliki meri posveča telesni vzgoji mladine, pa da.e priznanje svetovnemu reku: »Zdrav duh v zdravem telesu!« Tovariši strokovnjaki na šolskem polju (Flere, Gangl, Kmetova, Baukart), ki so ta načrt sestavili, so pa poleg tega v načrtu dali primerno veljavo tudi naši neomajni zahtevi po centralizaciji šolstva v njega bistvih, in trdim, da bi naša država bila uedinjena le bolj na papirju, ako bi ona * Podajam te misli učiteljski javnosti največ iz razloga, da o predmetu razpravljamo — slično kakor je podal tovariš Gangl svoje misli o Uniji jugoslovanskega učiteljstva. — Op. pis. šolstvo decentralizirala aa podlagi raznili separatističnih teženj. Ker pa po mnenju modrijanov ni na svetu nič popolnega, bi bilo seveda tudi napačno trditi o biseru, ki so ga nam injenovani tovarišu v obliki ornenjenega načrta poklonili, da je popolnoma brez peg. In tako so omenjeni tovariši v svoji objektivnosti tudi gotovo sami mislili, ko so nam delo poslali v upogled, češ: »Preudarjajte in gladite tudi vi, da kamen do kamena zgradimo palačo, ki bo solidna in lepa tako, da bo narodu s svojo notraiijo trdnostjo dajala pribežališče in vso potrebno moč v boju za obstanek ter ga s svojo lepoto dvigala iz prah« pozemnosti!« »Vsem, ki so blage volje in prešinjeni od resnične ljubezni do kulturno jake, gospodarsko neodvisne, socialno zgledno urejene Jugoslavije!« To poklonilo brošure je spočetek in moto sledeče moje kritike! Velik je vpliv umetniško igranih gledaliških predstav na človeka. Poznam družinskega očeta, ki je bil napram ženi in otrokom prav sirov in oduren, ko pa je nekoč bil navzoč, ko so predstavljali »Legionarje« in tam v obeh glavnih junakih videl lepoto prave požrtvovalne ljubezni samo dveh zaljubljencev, je ta predstava tako močno in blagodejno vplivala nanj, da je postal proti ženi in otrokom čisto drug boljši človek; in ni treba posebej dokazovati, da se analogno lahko sklepa na velik vpliv, ki bi ga imele primerne predstave na vzgojo otrok v šolski dobi in zato bi bilo dodejati k raznim socialnim napravam tudi zahtevo, da se pri otroških domih napravijo tudi primerni prostori za šolski oder. Pri § 6. šolskega načrta stoji tudi določba, da se učitelje javnih šol na noben način ne more siliti k temu, da bi kakorkoli sodelovali pri pouku verstva ali pri verskih vajah in pobožnostih šolske mladine. Kakor je ta določba načeloma v tem oziru pravilna, da ima dirhovščina, v katere področje sodi tudi pouk verstva na šoli, skrbeti tudi za vse potrebno pri raznih otroških verskih vajah in pobožnostih, ki takorekoč predstavljajo prak- tično stran verskega pouka, se mora temu nasprotno upoštevati tudi načelo, da mora povsod, kjer se zbirajo otroci, biti zraven pedagog, da mora narodni učitelj verstvo otrok svojega naroda — če že ne iz drugih nagibov — iz golega takta in iz pietete do narodove duše upoštevati, in da se mora učiteljstvo e> ¦ šole, v katero sodi tudi katehet, v vzgojnem prizadevanju podpirati, ter bi tedaj katehet v krajih, kjer je samo en duhovnik, ki obenem ne more verskih vaj voditi in otroke nadzorovati, rabil pri šolski izpovedi in šolskih mašah sopomoči posvetnega učiteljstva. V takih slučajih bi se zgoraj omenjena odredba brezdvomno zopet rabila kot nepreslabo orožje proti nam in proti šoli ter opravičevala ljudi v njihovem početju, ko bi hoteli napeljevati vodo na mline za ravs in kavs, kar pa menda že vendar vsakemu poštenjaku preseda. Zdi se mi tedaj umestno dptični pasus § 6. izpremeniti v toliko, da bi se glasil: »Učitelji javnih šol se na noben način ne morejo siliti k temu, da bi sodelovaii pri pouku verstva ali pri verskih (cerkvenih) vajah in pobožnostih šolske mladine razen pri šolarskih mašah in šolarskih izpovedih v krajih, kjer opravlja dušno pastirstvo samo en duhovnik.« Dalje se zdi potrebno, da se za prchodno dobo, dokler se ne osmije dovofi strokovnih šol, sprejme določba, da imn, biti na kmetiških šolah zadnje dve leti obvezni kmetijski pouk, ker sicer se bo kraetu zdela šola preveč tuja, in mora v ta naraen biti pri šoli primeren šolski vrt. Med takozvana posebna načela, naj bi se tudi sprejela zahteva, da mora biti v višjem šolskem svetu nameščeno primerno število potovalnih učiteljev za šolstvo, ki naj bi v sporazumu z v poštev prihajajočim učiteljstvom prirejalo za ljudstvo javna, po načrtu organizovana, taktično smotrena predavanja v vseh šolskih zadevah javnega interesa; posebno bi morala ta predavanja služiti v razuraevanje prave vzgoje otrok in vrednosti šole. V ta namen naj bi bil višjemu šolskemu svetu dodeljen poseben oddelek. Res je, da se v načrtu priporoča prirejanje roditeljskih sestankov; ti bi naj le še tudi obstojali: toda znano je, da ljudstvo tuje predavatelje večinoma rajše posluša ko domače in da bi bil uspeh takih javnih predavanj v rokah ene, recimo posebno sposobne tozadevno organizovane moči veliko večji, kakor pa ako bi se vsak posameznik poizkušal na tem polju. Seveda bi se takoj prvo leto ne moglo računati na bogve kake uspehe, a verjemite mi, da bi bila taka naprava neprecenljive in dalekosežne koristi tako za naš stan, kakor za šolo in po šoli za narod. Razne hujskarije minule dobe fn pa neorientacija ljudstva glede šole, premalo ovaževanja staršev njihovih dolžnosti do vzgoje svojih otrok in njihova tozadevna ignoranca —¦ vse te pomanjkljivosti in okolnosti kalijo ljudstvu pogled, da ne vidi svojega spasa tam, kjer je — v dobri šoli, v vzgoji. Tudi problem šolskega obiska, ki nam bo — mimogrede omenjeno — še delal v bodoče mnogo preglavice, bi bil na ta način najbolje rešen, in v narodu bi se tako najprej zbudila zavest prave kulture in pravega socialnega reda, ker bi tak potovalni učitelj odprl narodu v vseh teh zadevah oči ter spletal mogočno vez med ljudstvom in šolo, kl bi bila naposled zopet le narodu v korist. Dalje govori novi načrt o tem, da ima pravico do nastavljanja učiteljstva višji, odnosno okrajni šolski svet. Tu bi vsekakor tudi morala stati zahteva, da se prosta mesta zasedejo kompetenčnim potom in da bi se pri sestavi tozadevnih tern smelo ozirati le na zmožnost, družinske razmere, službeno dobo in dqzdajšnji službeni kraj prosilčev. Da bi učiteljstvo nastavljali kar sampvoljno ali kakorkoli brez kompetence, bi to rodilo korupcijo, ki bi bila šoli in stanu jako na kvar. Vsaka zavrnitev kompetenčne prošnje bi morala vsebovati utemeljitev, zakaj so mesto drugemu podelili, ker dozdajšnji modus: »N. N. se. dostavlja s pripombo, da se je zaželjeno učno mesto glasom odloka višjega šolskega sveta i. t. d. podelilo drugemu prosilcu« ni le samo brca vsaki logiki, ampak tudi brca dostojanstvu človeka kot prosilca, ki se ga s tem kratkomalo odpravi kot nadležneža, češ, požri to in molči! Tozadevna poročila bi se morala glasiti: »Služba v N. se je oddala sposobnejšemu« ali »starejšemu, pa enako sposobnemu itd. učitelju«. Zakaj? Mislim, da mi tega nl treba utemeljevati. Kar se tiče domačih učiteljskih konferenc, sem mnetija, da bi za dvorazredne šole zadostovalo, ako bi se vršile le vsak drugi mesec. Da je pouk na nižje organizovanih šolah neprimerno težji, kakor pa na višje organizovanih in nalaga učitelju mnogo več dela, a plačo pa ima isto, kot kolegi večrazrednic, mi ne more oporekati nikdo; da bi pa potem še zaradi tega vsak učitelj dvorazrednice moral imeti tudi še to prednost, da bi se moral vsak drugi mesec pripravljati na referat in to leto za letom, je pa vendar nekoliko preveč. Vrhutega imajo referati le takrat vrednost in pomen, ako so res dobri, kar se pa od učiteljev dvorazrednic ne more zahtevati, ker se lahko zgodi, da se učlteljstvo v izberi novih primernih tem naposled izčrpa; zato predlagam, da se tozadevni § 73. izpremeni tako: »V svrho skupnega pogovora o vseh pedagoških in administrativnih zadevah ter o nadaljnji učiteljski izobrazbi se vrše na trirazred- nicah in večrazrednicah pod vodstvorn šolskega upravitelja vsak mesec, na dvorazrednicah pa vsak drugi mesec skupščine učiteljskega osobja na šoli.« Tudi glede šolskih upraviteljev se v vsern ne strinjam z načrtom. Neoporečno je to prav, da si ga izbere učiteljstvo samo, pa kompetenčnim potom na način, da sestavi terno, odgovarjajočo splošnim, prej omenjenim, pri kompetencah v poštev prihajajočim načelom, in da na ta način izbranega višji šolski svet potrdi, katera potrditev pa naj ne velja samo za tri leta, ampak naj bo definitivna in se šolskega upravitelja sme odstaviti le, ako mu večina učiteljstva dotične šole izreče nezaupnico, o katere utemeljitvi se pa mora okrajni šolski svet do dobra prepričati. To bi bilo dovolj demokraško in bi šoli — že z ozirom na to, da aaje načrtova določba intrigam na posameznin večrazrednicah precej prosto pot — mnogo boij sluziio, kakor pa preveiikokratno inenjanje šoiskega upravueija. Pri poglavju, ki govon o nadzornikih ati, kakor jin načrt praviino imenuje, o okrajmii in višjiti šolskin voajili, bi si zopel zelel dostavka, da mora solska oblast v.akega okrajnega aii visjega soiskega voujo takoj oustaviti, ako mu vecina njegovega udteljstva lzrece utemeljeno nezaupnico. b tem bi biio učiteijstvo in šolstvo za vsak slučaj krito. Ce hoeemo imeti dobro narodno šdo, moramo gledati na to, aa učiteijstvu kolikor mogoče socialni poiozaj oiajsamo; ia tu pride na kmetih v poštev stanovanjsko vprašanje učiteljstva. bčiteljstvo se mora po kmetih mnogckrat potikati po pravih pravcatih luknjah, kjer naj si, ko se reši šolskega prahu, 2,aravje še nadalje izpodkopava. in ko st po načrtu še šole in učiteljstvo pomncži, bo v tem oziru še slabše. Zato je nujna socialna zahteva učUeljstva, da tt_ora dižava povsod na kmetili postaviti dovoljno število primerhih učiteljskih staiiovar.j. v katera bo učitelj res z veseljem stupil po dovršenem, težkem delu v šoli, in ki mu v zdravstvenem oziru ne bodo na kvar. Stanovanje za šolskega upravitelju a!i za oženjenega učitelja z več otroki mora imeti brez postranskih prostorov na.)7,anj 1 a ploskvene mere tal ter biti najmanj 4 m visoko; za ostalo' učiteljstvo pa najmanj 40 kvadratnih metrov tal brez postranskih prostorov; visokost sten — kakor prej omenjeno. Kakor velja »Zdrav duh v zdravem telesu«, tako velja »Dobra šola pri zadovoljnem učiteljstvu«. S tem je moja kritika načrta končana. Kakor že v začetku poudarjano, se je porodila iz ljubezni do naše Jugoslavije, ki naj bi po naši šoli postala kulturno jaka, gospodarsko neodvisna in socialno zgledno urejena! Opomba uredništva: Anketa na višjem šolskem svetu je po dolgih in temeljitih razpravah naš načrt v glavnem že pregledala in predelala (razen člena VI. — šolski uradi. Pa tudi tu je že v principu sklenjeno, da krajni šolski sveti odpadejo.) Izpremembe pridejo v roke učiteljstvu, ki bo dobilo priliko in nalogo, da se izjavi o načrtu in izpremembah. O poslanih izpreminjevalnih predlogih bo zopet razpravljala anketa. Naš načrt in .sklepi ankete so v Belgradu, kjer se ukvarjajo z novim zakpnom. Kakor čujemo, se glavna načela tukaj in tam krijejo. Končno besedo pa dobi konstituanta, ki sprejme zakon. Predvsem nam mora biti merodajno načelo, da ustvarjamo novi zakon za bodočnost! Korist naroda in države mu je smoter, temelj pa sta mu najširši demokratizem in samoodločba. Anketa je § 6. črtala, ker se je postavila na stališče, da je disciplina notranja zadeva šole. O njej naj odločajo učiteljski zbori, oziroma učiteljske skupščine po načelu, da ne sme biti učiteljstvo prikrajšano v nobencm primeru v svojih državljanskih pravicah, a da tudi ugled šole in stanu ter vzgoja in pouk ne smeta v 110benem slueaju trpeti. — Glede šolskih upravileijev se je anketa izrekla za sialisče našega načrta, ker je utemeljeno z zgoraj omenjenima demokratizmom in sauioodločbo. Koiikor vemo, je yu °/o učiteijstva za to določbo našega načrta, saj je v njej obenem izražen princip enakopravnosti ter je dana možnost aktivnega in pasivnega sodelovanja vsakega posaniezmka v šolskem upraviteljstvu.končno — ali pa v prvi vrsti — so zapahnjena vrata vtihotapljenju dušečega birokratizma v mlado, zdravo telo novega šolskega ustroja. — Učiteljstvo naj na svojih lokalnih konterencah in na zborovanjih okr. učit. društev o načrtu temeljito razpravlja. Prepričani smo, da s skupnim delom, z dobro voljo in s poštenimi nanieni zgradimo res tako šolo, ki nain ustvari kulturno jako, gospodarsko neodvisno in socialno zgledno urejeno Jugoslavijo! Sušmarje in strankarje pri tem velikem in najvažnejšem delu hvaležno odklanjamo, pa naj se pojavijo kjerkoli in v kakršnikoli obliki in obleki!