PREVARA Z RAKI V PROTESTANTSKI LITERATURI
IN V LJUDSKI PRAVLJICI O SPRETNEM TATU
Boris Merhar
Vsekriženi po svetu razširjena, v osnovi pač zelo stara (prim. Hero-
dotove Zgodbe II, 121) ter v več verzijah (Aarne-Thonipson, št. 1525 A—F)
izoblikovana novelistična pravljica o spretnem tatu je dokaj znana tudi
na Slovenskem. Zastopana pa je pri nas predvsem v verziji A, kjer tat
po gospodovem — grofovem — graščakovem ukazu uspešno reši tri
tatinske naloge: 1. ukrade mu dobro zastraženega konja iz hleva, 2. rjuho
izpod njega oziroma tudi njegovi ženi prstan z roke (tudi v zaporedju
2—1) in 3. privleče mu v vreči župnika (in cerkovnika), potem ko ga (ju)
je ponoči zvabil v razsvetljeno cerkev in prepričal, da ga (ju) kot bog —
sv. Peter — Kristus — božji odposlanec tako odnaša v nebesa. Ta zadnja
in najbolj drastična tatova ukana — v več variantah se mora žrtev za to
svojo »pot v nebesa« poprej celo sleči^ — kaže na zvezo z znano in dokaj
pisano skupino smešnic o župniku (Aarne-Thompson, št. 1725—1845), kjer
se ta zgodba z župnikom v vreči tudi samostojno pripoveduje (št. 1737).
Takšne in podobne norčave zgodbice o nevednem, neumnem, grabežlji-
vem, skopuškem, pohotnem itd. duhovniku so se jele širiti izza 13. sto-
letja, in to kot ljudski in predvsem meščanski odziv na tedanje razmere
v cerkvi in na napredujočo vseobčo demoralizacijo duhovščine (Handwb.
d. dt. Märchens II, 456 sL), največji razcvet pa so doživele za humanizma
in renesanse, ko se tudi pričujoča pravljica že v vseh svojih bistvenih
potezah pojavi v Straparolovih Le piacevoli notti (leta 1550), medtem
ko se nam pri Erazmu Rotterdamskem kaže vir za neki sicer bolj epi-
zodični, a za nas tu posebno zanimivi pripomoček, ki ga spretni tat
porabi za preslepitev župnika in cerkovnika (gl. Bolte-Polivka, Anmer-
' Tako si prvi priobčevalec te naše pravljice — kar je hkrati značilno za
tisti čas — A. Kos-Cestnikov (Tat, da malo takih. Novice 1858, 214, 221—222) o
tej. tatovi nalogi niti ni upal govoriti, marveč jo je le nakazal: graščak zatrdi
fantu, češ »,še obilno te hočem nadariti, ako mi mojega sovražnika v sramoto
spraviš'. Tat je storil, kar je grajšak zahteval. Kako pa je zveršil svojo nalogo
— nočem povedati«. Sicer pa je še pred njim imel zgodbo v razvidu tudi M. Rav-
nikar-Poženčan, ki pa je ni le okrnil, temveč tudi čisto po svoje predelal. Vzel
je sicer iz nje, prav nasprotno od Kosa, ravno ta njen »najkočljivejši« del, le
da je v njem povsem spremenil vloge: porabil je namreč stvar za Ijudskovzgojno
;>kratkočasno povest« o vraževernem Jerneju, ki ga skuša njegov sosed ozdraviti
te slabosti, pa napravi z njim tako kakor spretni tat z župnikom v naši prav-
ljici (M. Ravnikar, Ilirska Pratika za 1837, str. 115—116, Ms 432 v NUK).
31
Boris Merhar
kungen III, 382, 388—389). Erazem namreč pripoveduje v nekem svojem
pismu iz leta 1528 (obj. leta 1538) o naslednjem dogodku: »Neki župnik
je na večer pred velikim petkom skrivaj spustil na pokopališče žive rake
z na hrbtno stran prilepljenimi gorečimi svečicami. Ko so le-ti lazili
med grobovi, je bilo to ponoči strašno videti in nihče si ni upal stopiti
bliže. Nastale so grozljive govorice. Vsi so bili prestrašeni in župnik je
z vzvišenega mesta razlagal ljudem, da so to duše umrlih, ki molediijejo,
da bi jih z mašami in miloščino rešili muk. Ukana pa je prišla na dan,
kajti med prodom je bilo potem najdenih nekaj rakov z ugaslo lučjo na
sebi, ki jih župnik ni bil pobral.«
Iz Erazma, a bržčas tudi še iz novih primerov tovrstne prakse je
stvar prešla v protestantsko protikatoliško polemiko, ki je nato po-
skrbela za široko popularizacijo teh »papežniških« prevar. O tem je
bral ali pa slišal tudi naš Trubar ter v svojem Katekizmu z dvejma
izlagama (1575) v zvezi s polemiko proti romanju in štiftarstvu omenil
med raznimi »ležnivimi cajhni«, ki katoliška duhovščina z njimi pospe-
šuje štiftarsko gibanje, tudi to njeno početje: »Ti eni pak farji inu
mežnarji so tim živim rakom goreče voščene svičice perlepovali inu
okuli tacih cerkov ponoči pustili laziti. Tu kedar so ti preprosti vidili,
so verovali, de ti svetniki taku okuli te cerkve hodijo« (M. Rupel, Slo-
venski protestantski pisci, 123). Kljub drugačni zvezi je osnovna moti-
vacija te prevare z raki pri Trubarju ista kakor pri Erazmu (sebični
računi duhovščine), s čimer se sklada tudi nekaj poznejše pričevanje
nemškega protestantskega duhovnika Z. Rivandra (Fest-Chronica, 1591),
le da slednji navaja tudi še neki časovni podatek, ki opozarja, da pre-
vara sama spet ni bila kar ad hoc »izmišljena« — kakor se sicer izraža
Rivander — marveč se je v svojem bistvu opirala na neko deloma še
danes živo ljudsko verovanje. Rivander piše: »Nekateri menihi in farji
so si izmislili [erdichteten!] naslednjo sleparijo: na večer vernih duš ali
okoli tega časa so nabrali rakov ter druge živadi in laznine, ki se plazi
ali teka po zemlji, pritrdili nanje majhne goreče voščene svečice, jih
spustili na pokopališča ter dopovedovali ljudem, da so to duše umrlih,
ki tiče v vicah pa zdaj tako okrog romajo ter ne morejo doseči milosti.
Dajo pa se posebno ob tem času videti, ker vedo in upajo, da bodo
o vernih dušah brane zanje zadušnice ter bodo tako rešene iz vic in
dosegle milost. To pa je vsakogar toliko bolj ganilo in pripravilo do
tega, da je dal za svoje rajnke brati zadušnice ter je s tem njihovim
dušam pridobil milost, mir in pokoj.«
Iz tega Rivandrovega poročila se da razbrati, da se je stvar opirala
oziroma bila preračunana na staro ljudsko vero, nanašajočo se na čas
okrog vernih duš (30. oktobra do 2. ali celo 8. novembra). Po tej veri je
namreč te dni zemlja odprta (»mundus patet« starih Rimljanov), iz nje
(grobov) pa se prikažejo duše umrlih kot žabe, krastače in druga laznina,
ali pa tavajo po pokopališču kot lučke, blodijo okrog kot vešče, vršijo
v vetru v celih rojih, a prikazujejo se tudi v človeški podobi, opolnoči
pa se vsi umrli vaščani zbero k »maši duhov« (M. Höfler, AUerseelen-
32
Prevara z raki v pravljici o spretnem tatu
gebäcke, ZÖV 1907, 66—67; HDA I, 267—273, 584—597; Wb. d. dt. Volks-
kunde, 1955, U—12). Podobno tudi pri nas »hodijo ta dan duše iz vic
zvrstania (,v procesiji') okoli, t. j. s pokopališč v cerkev in nazaj«, ude-
ležujoč se tam ponočne »mrtvaške maše«, prihajajo pa se tudi — kakor
pri Nemcih in drugod — gostit v domačo hišo, medtem ko tiste, ki so
svojo kazen že prebile, odhajajo tačas v nebesa; le prikazovanje teh duš
v obliki žab ipd. se pri nas ne omenja (A. Mejač, LZ 1890, 358; J. Na-
vratil, LMS 1892, 137; Nar. Slov. I, 344/5; M. Turnšek, Pod vernim kro-
vom [Od kresa do adventa], GMD 1946, 66—70). Gre torej za isto ljudsko
vero, ki se je nanjo v dveh svojih pesmih oprl tudi Prešeren (Šmarna
gora. Nebeška procesija).
Glede na to ljudsko vero ima potemtakem največ stvarne osnove
Rivandrovo poročilo, razen v časovni lokalizaciji teh inscenacij pa se
sicer povsem skladata z Erazmom v razlagi, da naj bi raki s svečicami
predstavljali duše iz vic, medtem ko naš Trubar stvar precej drugače
tolmači. Zdi se, da ga je vodila predvsem njegova znana protištiftarska
vnema, ko je zapisal, da so ljudje pri tem mislili na svetnike, ki naj bi
tako izpričevali čudežne moči »tacih«, t. j. po štiftarstvu nastalih novih
cerkva.
Navedene in še druge omembe te prevare z raki v tedanji literaturi
(leta 1578, 1586, 1593, 1612) opozarjajo, da se je stvar na protestantski
strani pač obilno izkoriščala v protikatoliški polemiki pridigujoče du-
hovščine. In največ po tej poti, zlasti ker se je to početje verskih
nasprotnikov nedvomno predočevalo z vso drastiko in »sveto jezo«, se je
zgodba na široko popularizirala. Najprej seveda rried protestanti in zgolj
kot svarilen zgled katoliške dušebrižne prakse, sčasoma pa se je kot taka
bržčas precej pozabila, medtem ko se je sama prevara z raki kot impre-
siven domislek še ohranila ter se celo vpletla v ljudsko pripovedno
oblikovanje — v našo pravljico o spretnem tatu.
Ta presaditev se zdi na prvi pogled nekoliko presenetljiva, vendar
pa se tako različni zgodbi v nekih pogledih slej ko prej stikata, recimo
kot »pia« in »impia fraus«, razen tega pa se vsa zadeva z raki obakrat
zaobrača proti župniku, ki je v prvem primeru razkrinkano njegovo
sleparstvo z njimi, v drugem pa je s souporabo tega istega sredstva sam
ukanjen in grobo osmešen. Razumljivo je seveda, da je prizor z raki,
prenesen v to burkasto pravljico, domala izgubil svojo prvotno groz-
ljivost, vrh tega pa so v večini slovenskih (v 6 od 7)^ in v vseh (4) znanih
^ Slovenske variante — upoštevane so le tiste z raki — so naslednje: T. Pre-
brisan tat (G. Križnik, Narodno blago, rkp. v Štrekljevi zapuščini II v NUK);
II. Prebrisan tat (G. Križnik, Pravljice, SZ I); III. Od treh sinov (G. Križ-
nik, Pravljice, Vransko, zap. 1899, SZ I); ); IV. Prebrisani tat (Iz. Mo die. Prav-
ljice, vraže idr.. Bloke, pripovedoval Fr. Baraga iz Ravnika, ŠZ I) ; V. O ciganu
in njegovih ciganijah (P. Fiere, Pravljice, 1951, str. 117); VI. Spretni tat (Milko
Matičetov, zapisal 10. septembra in 1. decembra 1950. povedal »Pirovec« v
Pustem Javorju pri Radoliovi vasi; iz gradiva 5. ekipe EM, zv. 45, str. 59—65, in
zv. 29, str. 4—6); Vil. Brkinska varianta (M. Matičetov, ki pa si je avgusta 1955
3  Slovenski etnograf . 33
Boris Merhar
mi drugih slovanskih ter v ciganski varianti — a z izjemo vseh (6) nem-
ških! — raki prestavljeni s pokopališča v cerkev, kjer pa se njihova
vloga precej spremeni: tatu rabijo deloma za razsvetljavo cerkve, ki naj
bi privabila župnika (in cerkovnika) — kar pa včasih doseže tudi s
samim grmečim pridiganjem — v bistvu pa naj bi ta skrivnostna
mrgoleča svečava izpričala nočnega gosta kot višje bitje ter s tem pri-
pomogla do uresničenja njegove nakane. Vendar pa je v slovenskih va-
riantah stvar vobče dokaj medlo prikazana, saj so ti raki zvečine zgolj
svečenosci brez kake posebne oznake in le v dveh angelčki, ki svetijo
v cerkvi mašujočemu bogu (II) oziroma poslušajo Kristusovo pridigo
(VI).^ Spričo tega se pričujočnost teh rakov v naši pravljici čuti večidel
skorajda kot gola kurioznost, ki za motivacijo in razplet dogajanja ni
bistvenega pomena, kar pa zopet le opozarja, da gre za pozneje privzeto
in funkcionalno ne dovolj zaživelo pripovedno prvino.
Kot primer take neizrazite, zbledele vloge rakov v tej pravljici bodi
navedeno zadevno mesto iz prve Križnikove variante (a), nato pa (pod b)
še vzporednica iz Zorzutove furlanske variante (St. Škerlj, Princesa v
pomaranči, 1929, str. 37), kjer tat privabi in preslepi svojo žrtev brez
rakov:
a) ... Tat je šev, je velik rakov naloviv, ponoč jih je pa not v tisto cerkev
djav in je kratke konce sveč narezov in jih rakam na tace nataknu in nažgav:
sam [se] je pa v mašensk gvant napravu in je šev mašvat. Mežnar svitlobo
v cerkvi zamerka, je ročen šev fajmošter [t. j. fajmoštru] pravt, de boh mašuje,
in on je hiter šev ž nim, in zde j sta skuz voken not gledala, in je reku fajmošter:
Oh! boh, vzem me v nebese! ...
b) ... Okrog polnoči odpre tat z vitrihom cerkvena vrata in hajd v zakri-
stijo. Odene si najlepša mašna oblačila, kakor za službo božjo. Nato prime za
prižigalnik in prižge vse sveče v cerkvi. Potem pa gre v zvonik in začne po-
trkavati z vsemi zvonovi. Ko odzvoni enkrat naokoli, skoči ročno na oltar in
obstoji z razprostrtimi rokami.
Cerkovnik pa, ko čuje tako potrkavanje, plane s postelje in pridrvi v cerkev
(hlače drži kar v rokah, ko nima časa, da bi si jih pripel!), vidi postavo na
oltarju, se vrže na kolena in zasliši te besede: »Jaz sem Gospod... pojdi klicat
župnika, sem ga privedi in mi prinesi tudi vrečo.«
Mnogo manj kakor v citirani in v drugih slovenskih variantah se je
stvar odmaknila od svojega »vira« iz 16. stoletja v nemških variantah. To
razhajanje je nadvse značilno in spričo priličnega števila primerjanih
variant (7 slovenskih : 6 nemških) razlike nedvomno niso le slučajne.
lahko le zabeležil, da Pepa Klančarjeva iz Pregarij med drugim zna »tisto od
tata, ki je spravil gospuda v žakelj in ga nesel na sodnijo«, in da je tat »rake
spustil po cerkvi«. Rkp. v EM, 12/22, 118).
3 Tudi v Ravnikarjevi predelavi, omenjeni v op. 1, meni vraževerni
Jernej ob pogledu na rake in polže (!) s svečicami, ki mu jih je sosed spustil
izza oltarja po cerkvi, »de perkazen angelov vidi«. Podobno so tudi v hrvaški
varaždinski varianti ti raki cerkovniku »sami mali angeleki« (M. Valjavec,
Kres 1884, 90), v drugi, iz Stativ pri Karlovcu, pa mislita pop in školnik, »da
su to došle dušice k maši i da je dosai moret sam dragi bog maševat« (R. Stro-
hal, Hrv. nar. pripoviedaka knj. I, 198).
34
Prevara z raki v pravljici o spretnem tatu
Kot primer, ki se v njem še posebno jasno kaže zveza s prvotno zgodbo,
navajam varianto iz Vorarlberga (A. Dörler, ZÖV 1908, 165), in to ne
glede na okoliščino, da v njej v vlogi rakov nastopajo žabe: fant gre z
nalovljenimi žabami in dvema vrečama na pokopališče, prilepi žabam
na hrbet svečice ter jih prižge, nato pa gre klicat župnika in cerkovnika,
češ da bosta na pokopališču nekaj videla. Ko pridejo tja, oba poklicana
onemita od začudenja, ko vidita po grobovih skakljajoče lučke. Nato
pove fant župniku, da so to »uboge duše, ki jim je on [župnik] kot
pobožen svečenik pomagal v nebesa, sam pa da je božji odposlanec, ki
mu je naročeno, naj župnika in cerkovnika odnese v nebesa; treba je le,
da zlezeta v vreči, ki ju je prinesel s seboj ...«
V ostalih petih nemških variantah* porablja tat rake, a tudi tam
spusti živalce po pokopališču in ne po cerkvi, kakor dela to redoma pri
nas (6 : 1) in bržčas tudi drugod.^ Sicer pa nastopa v njih kot sv. Peter,
kot nekakšen duh ali kot angel Gabrijel ter razglaša — deloma kar na
pokopališču (III) oziroma pred cerkvenimi vrati (VI) ali pa v cerkvi (I,
II, V) — da se bliža sodni dan in da mrtvi že vstajajo iz grobov. Razen
pri Vernalekenu, kjer učitelj pove župniku, da »angeli tekajo okrog
cerkve in širijo čudovito svetel blišč«, predstavljajo ti raki (žabe) duše
umrlih oziroma vstajajoče mrtve (5:1) — poteza, ki jo izmed slovenskih
variant pozna le ena, in še to edina knjižna ter hkrati očitno po Grim-
movi inspirirana Fleretova (V). Dalje je pri nas neznan pogoj, da mora
župnik za »pot v nebesa« vzeti ves svoj denar s seboj, kakor beremo to
v dveh nemških variantah (II, VI), nasprotno pa v nemških ni nikjer
govora o tem, da bi moral župnik nag v vrečo, medtem ko tat pri nas to
zahteva v treli variantah (I, IV, VI — o VII so podatki pomanjkljivi),
v eni (II) pa se mora samo sezuti. Glavne razlike med obojimi varian-
tami so potemtakem v prizorišču dogajanja (pokopališče : cerkev), v
vlogi živalic s svečicami (duše umrlih : zgolj svečenosci oziroma angeli),
v tem, da se pri Nemcih stvar skoraj vseskozi navezuje na sodni dan
(5 : 1), pri nas pa le izjemoma (1 : 5), ter v okoliščini, da je pri nas tatov
postopek z župnikom deloma še vse bolj drastičen kakor pa pri Nemcih.
Razhajanje med slovenskimi in nemškimi variantami naše pravljice
je torej dokaj opazno, a tudi povsem naravno spričo dejstva, da se
ljudske pripovedi z življenjem v drugem okolju in drugačnih razmerah
vselej bolj ali manj spreminjajo. O teh razlikah je brez izdatnejšega
tekstovnega in drugega gradiva sicer težko razpravljati, ker pa je v na-
* Znane so mi naslednje nemške variante: I. Grimm, KHM, št. 192; II.
Vernaleken, Mythen und Bräuche des Volkes in Österreich, št. 9; III. Bun-
ker, Schwanke, Sagen und Märchen in heanzischer Mundart, št. 14; IV. Dör-
ler, ZÖV 1908, str. 165; V. legerlehner. Sagen und Märchen aus dem
Oberwallis, št. 75; VI. Wisser, Plattdeutsche Volksmärchen, str. 252.
' Tako v vseh petih tujih variantah, ki jih poleg navedenih nemških še
poznam: v obeh hrvaških, omenjenih v op. 5, v češki (I. Kubin, Povidky
kladské I, št. XIX), slovaški (J. Polivka, Supis slovenskych rozpravok IV,
str. 291) in v ciganski (N. Kuret, Ciganske pravljice, MK 1959, str. 55).
3* 35
Boris Merhar
Sem primeru »prvotna oblika« tako rekoč znana, nam to in pa soraz-
merno število obojih (nemških in slovenskih) variant vendarle dopušča
nekaj domnev o razvoju te zgodbe ter o spremembah, ki jih je doživela
na naših tleh.
Kakor smo videli, predstavlja obravnavana zgodba z raki svojevrstno
epizodo iz verskih bojev 16. stoletja. Naši predniki so se seznanili z njo
nedvomno še v tej njeni prvotni, versko polemični obliki s posredovanjem
domačih predikantov, ki so jo posneli bodisi iz zadevnega mesta pri
Trubarju ali pa iz kakega nemškega vira. Tako bi jo bili utegnili sča-
soma tudi sami prenesti v tedaj pač že znano jim pravljico, nič manj
verjetno pa ni, da so našemu ljudstvu to vključitev v pravljico posre-
dovali njegovi nemški sosedje (lahko pa bi se bila zasidrala tudi po
obojni poti). Pa bodisi kakorkoli — cerkev kot prizorišče, kjer nastopajo
raki, nima osnove ne v prvotnih polemičnih virih (nemških in Trubarju)
ne v današnjih nemških variantah pravljice o spretnem tatu. Že glede
na migljaj v op. 5, čeprav oprt le na pičlo gradivo, te poteze v naši
pravljici seveda ne moremo razglašati za kako slovensko posebnost;
nasprotno pa se zdi povsem naravno, da je zgodba prav na nemškem
ozemlju, od koder je izšla, ohranila največ prvotnih potez, medtem ko so
se slednje drugod v vse večji meri zabrisale. Sicer pa je eno in drugo
moralo imeti še svoje posebne, določnejše vzroke. Podoba je, da je po-
kopališče kot glavno prizorišče pri Nemcih vzdrževala predvsem tudi
okoliščina, da je bila omenjena ljudska vera (v zvezi z vernimi dušami)
pri Nemcih slej ko prej zelo razširjena, vtem ko za Slovence, kakor že
rečeno, zadevna literatura takšne vere ne izpričuje." Tako je morda že
Trubar stvar tudi zato preokrenil v protištiftarskem smislu, ker za kaj
podobnega v domačem ljudskem verovanju ni našel osnove. Razen tega
pa je v nemških variantah prvotno prizorišče ter zvezo »raki (žabe) —
duše umrlih« nedvomno vzdrževala tudi že sama navezava dogodka na
sodni dan — moment, ki je pri nas zastopan le v Fleretovi knjižni va-
rianti (V). Tudi je napoved sodnega dneva v nemški pravljici tatu
poglavitno sredstvo pri njegovi nakani z župnikom, medtem ko se je pri
nas (in drugod), kjer je bila iz nakazanih ali še drugih vzrokov vsa
inscenacija prestavljena v cerkev, zgodba deloma že zaradi tega drugače
oblikovala. Kakor pričajo naše, pa tudi vse navedene nenemške tuje
variante, je spremenjeno prizorišče v njih skoraj vseskozi (10 : 1) zvezano
s spremenjeno vlogo rakov, ki so samo v hrvatski stativski varianti še
»dušice«, sicer pa angelčki (2 slovenski, varaždinska, slovaška), duhovi
(češka), svetniki (ciganska) ali pa zgolj svečenosci brez kake posebne
" Tudi pri Hrvatih in Srbih menda ni bila znana; prim. E. Schnee weis,
Grundriss, str. 136 idr. Nekaj zdaleč sorodnega bi bili kvečjemu hrvatski »sve-
čari«, ki imajo »mesto glave ... veliku sveču« ter se prikazujejo ponajveč »vu
adventu i dva tjedna pred vsemi sveti« (M. Valjavec, SG 1866, 230), ali pa
demoni nekrščenih otrok v Boki, ki »prihajajo ponoči v rojih in kričeč, vsak
s svojo svečico na glavi« (Schneeweis, str. 16).
36
Prevara z raki v pravljici o spretnem tatu
oznake (4 slovenske). Tako so se prvotne »uboge duše« s prenosom de-
janja v cerkev prelevile v nebeške duhove ali pa zgolj skrivnostna
svetlobna telesa, ki ozarjajo nastop nočnega pridigarja ter mu tako olaj-
šujejo — deloma še zvišujoč njegovo vlogo nasproti ustrezni nemški
(v 4 slovenskih variantah ga imata žrtvi za boga oziroma Kristusa) —
izvršitev njegove naloge. Kar pa zadeva še nazadnje omenjeno razliko —
da mora župnik pri nas nag (I, IV, VI) oziroma sezut (II) v vrečo, med-
tem ko od šestih nemških variant tega nima nobena — gre tu sicer za
nebistven, drugoten domislek, ki ga imata tudi hrvatska stativska in
slovaška varianta, ki pa se vendarle zdi, da je bil pri nas nekako po-
sebno priljubljen. Izpričuje ga namreč tudi Ravnikar v omenjeni svoji
predelavi te pravljice, prav tako pa kaže nanj tudi Kosova bojazen in
njegova okrnitev te zgodbe za objavo v Novicah (gl. op. 1). Takšno
okolišanje s to pravljico oziroma z določenim delom te pravljice pa
hkrati opozarja, da je zgodbica o prevari z raki ohranila pri nas svojo
kočljivost tudi še dolgo potem, ko se je že povsem zabrisalo njeno
prvotno bistvo, ko že davno ni bilo sledu o tem, da sta ji dala življenje
humanistični in protestantski protest zoper uprizarjanje takih »ležnivih
cajhnov« po katoliški duhovščini. Kar pa je še dalje ostalo v tej zgodbi
za naše nekdanje razmere kočljivega, je bila seveda vsa tista lahkoumna,
recimo renesančno prešerna norčija z župnikom, ki se je stvar preokre-
nila vanjo z vključitvijo v pričujočo pravljico. Spričo tega pa naše
splošne zamude v izdajanju ljudske proze tudi niso bile edini vzrok, da
je bila izmed obravnavanih slovenskih variant te pravljice tiskana samo
ena (1931), kakor morda tudi ni le naključje, da edino v le-tej v vlogi
spretnega tatu nastopa — cigan.
Kot primer pristne ljudske variante te pravljice, zapisane v skladu
z načeli sodobne folkloristike, priobčujemo za zaključek slovensko va-
rianto VI (podatki v opombi 2):
Ankat je biu an grof. Pa je dan razglasit, če je kej kasen tak člouk, de bi
znou tuk krast, kar mu bo ukazou, pa mu bo dau use, kar premore. Polej je biu
pa tam an oče, je imu anga sina. Tist sin pa gre h tistmu grajščaku, je djau,
koga si želi, da b mu ukreu. Prau, taprva rajža je djau:
»Ncoj mi ukrad kojna iz štale.«
Sevejda tist sin pa gre, se naprau u ana beračica. Pa an sodček šnopca...
pela na nmu uozički. Dej pa pride do tistga grada. Tist grof je imu dvanajst
stražarju pred štalo, pr ko j pa štir. Tist sin pride pa prau:
»Jejs, taku me je nuč zalotila, če b mogu bet prvas čez nuč ...«
>Ja,« praujo hlapci, »tešku bo kej, mormo vahtat, bo an koja pršu ukrest.«
Tist pa prau:
»Se'm že kam prtisenla, sej nam vam neč nadlejge delala.«
Polej so jo pa sprejel. Sevejde ponoč so bli hlapci prou radovedni, koga
ima u sodčki. Pa je rekla:
»Zlata kapelca,« prau.
37
Boris Merliar
»Dejmo jo pokusit!« So začeli pit, so pa use spil, pa so bli usi pijan. Tist
pa gre..., ana kobila lesena prnese pa tista dva jejzdeca predene pa koja
uzeme.
Drug dan pa pride od tistga sina oče. Prau [grof]:
»Koga vaš sin dela?«
»E, anga koja puca, ga je snuč nejk ukreu.«
Polej grof prau:
»Ga je že meni ukreu,« prau. »Le nej pride gor, bo še ana naluga dubu.«
Polej sin gre, prau graščak:
»Konja si ukreu, zdej pa če si še tak kunde, de boš ukreu ryha spod naj,
ke bova z gospa ležala.«
»O,« sin prau, »tist bom pa že naredu, ryha bom pa ukreu!«
Ko se mrak nardi, pa se prflosa do tistga grady, pa ana kibla dreka s seboj,
redkiga. Pa se zmuzne not u tista soba, k sta grajščak pa grajščakovka spala.
Ponoč lepu zaspita, un pa tista kibla dreka na sreda zlije. Ponoč se pa grejščak
zbedi, prau:
»Taku neke j smrdi, posrala si se.«
Ženska prau nazaj:
»Jest ne, morda s se ti!«
Potlej prau grejščak:
»E, kaj se bova pregovarjela, kar tale rylia pod puojsle vrš!«
Polej vržeta tista ryha pod puojsle, tist sin je pa brš popoka. Sta zaspala
udrygic, se zmyzne uan, pa damu. Drug dan gre oče u grad, pa prau tisti graj-
ščak:
»Koga vaš sin kej dela?«
Oče prau:
»E, ana ryha pere, je snuč nejk ukreu je.«
Grejščak prau:
»Jo, ti falot, je že nama ukreu! Le nej pride še nkat u grad.« Prau: »Vejš
kaj, u tretje rajže moreš pa nazga fajmoštra prnest, polej pa imaš use, kar
imam jest.«
Polej sevejde tist fant štedira, kaku b se tu naredla. Pa raku nalovi ana
korpca, pa jih not po cerkvi raspostau, pa usacmi ana svejčca. Tam pr altarji
pa an žakel nastavi. Sam gre pa gor na priženca, pa taku pridgou! De ktir če
ž njim u nebesa it, de pride že ncoj u nebeško kralestvo. Mežnar šliš, pa gre
župniki povedat: ,
»Gaspud župnik, pouna cerku angelčku, Kristus jim pa pridgje!«
Fajmošter, je ga pa firbec gnou, gre pa pošlyšet. Un pa pridgje:
»Kir če it še nocoj u nebesa, more it u ta žakel, pa more se salč, u nebesih
nečejo opraulenih.«
Fajmošter pa mežnar sta pa obedva not siila. Prau fajmošter:
»O, bom šou jest naprvu, boš pa ti pol šu za menoj.«
K je fajmošter zlejzu u žakel, un pa s prižence dol, pa brž zavezou. Polej
ga je pa ulejku dol po stopnicah, pa je bunkou, pa je djau fajmošter:
»Jej, kaku je hadu!«
Un pa prau:
»Ja, gaspud župnik, za nebesa se more dost trpat!«
Polej drug dan zjutrej... tistga fajmoštra u žakli, pa ga nese u grad. Grej-
ščak prau:
»No, kaku, si dubu fajmoštra?«
Un pa žakel rezveže pa ga strese ven:
»Tie ga imate!«
Pol mu je pa mogu dat, kar mu je oblubu.
38
Prevara z raki v pravljici o spretnem tatu
Zusammenfassung
DER BETRUG MIT DEN KREBSEN IN DER PROTESTANTISCHEN
LITERATUR UND IM VOLKSMÄRCHEN VOM MEISTERDIEB
Der Verfasser erörtert das scherzhafte Märchen vom Meisterdieb (Aarne-
Thompson 1525 A) und zvoar vor allem das Motiv der Krebse mit den Kerzlein,
rvelcher sich der Dieb bedient, um den Pfarrer (und den Küster) zu betrügen.
Die Abhandlung begrenzt sich hauptsächlich auf den Vergleich von 6 (bzrv. 7)
slowenischen und 6 deutschen Varianten dieses Märchens (sie rverden in den
Anm. 2 und 4 angeführt, die restlichen in der Anm. 5), ihr Ausgangspunkt aber
ist die Erzählung des Erasmus von Rotterdam, roelche — durch die protestan-
tische polemische Literatur verbreitet (Bolte-Polivka, Anmerkungen II, 388—389)
— die eigentliche Quelle und eine Art von i>Urfassung«. der Szene in unserem
Märchen darstellt. Wie die Deutschen, so hatten rvohl auch die Sloroenen dieses
Geschichtchen schon im 16. Jahrhundert kennen gelernt, also in der religiös-
polemischen Form. Es konnte den Slorvenen durch einheimische Predikanten
übermittelt rvorden sein, entweder aus einer deutschen Quelle oder durch die
kurze Erwähnung des katholischen Betruges mit den Krebsen in Trubar's »Kate-
hismus z dvejma izlagama« (1575). Bei der slowenischen Modifizierung der Kreb-
senszene muss jedoch berücksichtigt werden, dass jene »pia fransi des katholi-
schen Pfarrers, von welcher bei Erasmus und in der protestantischen polemi-
schen Literatur die Rede ist, gar nicht ad hoc erdichtet (Rivander!), sondern die
ganze Inszenierung zweifelsohne absichtlich an den Volksglauben um Aller-
seelen angeknüpft wurde (vgl. ZOV 1907, 66 ff.; HDA I, 267 ff., 584 ff.). Da aber
ein solcher Volksglaube, soweit es sich um das Erscheinen der »armen Seelen«
in der Gestalt von Krebsen, Fröschen und dergleichen handelt (siehe Literatur-
nachweis Seite 33), bei den Slowenen nicht erwiesen ist, hatte dies wahr-
scheinlich auch einige Änderungen zur Folge, welche das Geschichtchen in der
slowenischen Fassung erlebt hat. So ist schon der Umstand bezeichnend, dass
Trubar die Krebse gar nicht als Seelen erwähnt, sondern die Tendenz in gegen-
stifterischem Sinne abändert, als ob die einfachen LAite die illuminierteil Krebse
als Heilige betrachtet hätten, welche mit ihrem Erscheinen rund um »solche«,
d. h. aus dem Stiftertum entstandene Kirchen, ihre wundertätigen Kräfte be-
weisen sollten (Trubars Text lautet in deutscher Übersetzung: »Einige Pfaffen
und Küster aber klebten lebendigen Krebsen brennende Talgkerzlein an und
Hessen sie bei Nacht rund um solche Kirchen kriechen. Als die Einfältigen dies
sahen, glaubten sie, die Heiligen wandelten um die Kirche herum.« Nach: Rupel,
Slovenski protestantski pisci, 123). Noch unverkennbarer aber trennen sich die
deutschen und slowenischen Varianten des Märchens vom Meisterdieb, in welches
das Motiv des Betruges mit den Krebsen einst später verflochten wurde. Hier
soll besonders auf den Unterschied im Schauplatze, wo die Krebse auftreten, und
auf den Charakter ihrer Rolle hingewiesen werden. In allen angeführten deut-
schen Varianten lässt der gewandte Dieb die Krebse auf dem Friedhofe aus, in
den slowenischen hingegen geschieht dies regelmässig in der Kirche — ausser
in der Variante Fiere s, d. h. in der einzigen literarischen und dabei augenschein-
lich von Grimm inspirierten Variante. Weiters stellen die Krebse in den deut-
schen Varianten mit einer einzigen Ausnahme (Vernaleken) die Seelen der Toten
bzw. der aus den Gräbern auferstandenen Toten dar — ein Zug, welchen von
den slowenischen Varianten wiederum nur Fiere s Variante besitzt, wogegen es
sich in allen anderen um Engel oder schlechthin um geheimnisvolle Leucht-
körper handelt, welche' den Auftritt des nächtlichen Predigers verklären und
im Gegensatze zur entsprechenden deutschen Variante seine Rolle beim Auf-
treten in der Kirche noch stärker hervortreten lassen (in 4 slowenischen Varian-
ten halten ihn die Opfer für Gott bzm. Christus). Jedenfalls aber hielt man in
39
Boris Merhar
den deutschen Varianten am ursprünglichen Schauplatz (Friedhof) und am Ver-
hältnis Krebse — Seelen nicht nur roegen des diesbezüglichen Volksglaubens,
sondern schon roegen des Umstandes fest, dass die Krebse stets beim Jüngsten
Gerichte auftreten, roogegen dieses Moment bei den Sloroenen nur eine Aus-
nahme darstellt, inroiefern ihr Auftreten in der problematischen Variante Fiere s
nicht überhaupt zroeifelhaft ist. Die Unterschiede zmischen den Varianten heider
Art sind demnach genug auffällig, doch zeigt schon der Vergleich mit 5 Vari-
anten anderer Völker (Anm. 5), class erst ein reichhaltigeres Textmaterial die
Bedingungen zu greifbareren Schlüssen über die >>slomenischen Besonderheiten«
der erörterten Szene in unserem Märchen schaffen könnte.
40