Poštnina
pavšalirana.
Uredništvo
In
Hpravnlštvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119.
Štev. 21.
W Ljubljani, 26. maja 1923.
Let® IBS.
AVTONOME
Celoletna naročnina 50 — D mesečna 4 — „
/ČttfCtcu&OB} -
* - - y _
GSasilo ^Združenja slovenskih avfoisomislov11.
lasHaaJa vsako solfooto...
manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 25 p.
Kaj hairn?
Lastno zakonodajo skega ljudstva!
na Lastnih tleh uzrastlega sloven-
Zunanji položaj.
Boj mod Nemčijo in Francijo v Ruhrskem ozemlju postaja preskusni kamen za dosedanje politične zveze držav, postaja pa tudi preskusni kamen za možnost in življen-sko silo mednarodne skupnosti pro-letarijata.
Kaj je bistvo boja med Nemčijo in Francijo v Poruhrju, je znano: Francija zahteva od Nemčije vojno odškodnino, Nemčija pa je ne plača, ker pravi, da ne more.
Zahteva Francije po plačilu vojne odškodnine in upor Nemčije proti plačilu pa ne obstoja samo v tem, da hoče dobiti Francija povračilo škode in da Nemčija te škode ne more plačati. Tukaj ne igra prve vloge denar ampak — politika, in sicer politika, ki gleda v prihod-njost.
Navzlic zmagi se namreč Francija boji Nemčije. Nemčija je še vedno močnejša od Francije im v desetih do dvajsetih letih, ko bi se Nemčija popolnoma opomogla, bi Nemčija vpadla v Francijo in ji vzela to, kar je zgubila v svetovni vojni — in še nekaj več. Da pa Francija to prepreči, je zasedla Ruhrsko ozemlje. Kajti tukaj leži bogastvo Nemčije — odtod se bo Nemčija pripravila za prihodnji obračun s Francijo. če je torej Francija zasedla Poruhrje, je imela predvsem namen, udariti Nemčijo gospodarsko in ji onemogočiti prihodnjo vojno. Ker Nemčija vse to ve, je jasno, da se temu upira, kajti ona hoče dobiti zgubljeno ozemlje nazaj, to pa se da pridobiti samo potom vojne. Kdor pa hoče voditi vojno, mora imeti prvič denar, drugič denar in tretjič zopet denar, kakor je rekel neki vojskovodja.
Ker pa sta Nemčija in Francija dve državi, ki odločata poleg Kusije usodo Evrope na kopnem, je gotovo, da gleda cela Evropa s skrbjo na izid tega boja. Najpreje Anglija. Ona je sicer zaenkrat dosegla svoj cilj: najprej je ubila s pomočjo Nemčije Rusijo, na to še Nemčijo. Tako se je znebila obeh tekmecev, na morju in na suhem. Vendar ni v interesu Anglije, da bi Nemčija obubožala, kajti Nemčija je dobra odjemalka mnogih panog angleške industrije in kolonij alnega blaga: poleg tega ne mara Anglija, da bi
postala Francija mogočna kot za časa Napoleona — ko je ogrožala Anglijo. Zato se Anglija odmika vedno bolj otl Francije. Za Anglijo in z Anglijo gre Italija, ker ji postaja Francija nevarna, Nemčija pa ne, vsaj do tistega časa ne, dokler se ne združi z Nemško Avstrijo in zahteva Brenner in Trst — kar je pa še daleč.
Rusija gre z Nemčijo že od konca svetovne vojne:	Nemčija je
Rusijo priznala in sta sklenili obe državi tudi zvezo, katere natančna vsebina pa ni znana. Nasprotnica pa je Rusija Francije ne samo zato, ker so bile narejene vstaje, raznih carskih generalov proti sovjetski republiki s francoskim denarjem, ampak tudi zato, ker zahteva Francija Ka plačilo, da prizna sovjetsko vlado
—	priznanje vseh dolgov, ki jih je naredila carska Rusija v Franciji. Rusija pa ni bila do sedaj v dobrih odnošajih tudi z Anglijo. In če vidimo, da gre danes Anglija bolj z Nemčijo kot s Francijo, se nam nehote vsiljuje misel, da je tukaj še nekaj drugega vmes. Angliji namreč postaja nevarna ruska propaganda na Vzhodu in zato ni nemogoče, da se hoče Anglija sporazumeti z Rusijo in da si, kakor preje za časa carizma, razdelita svoje takozvane interesne sfere na Vzhodu.
Tako grozi Franciji, da ostane navzlic zmagi v svetovni vojni na koncu — sama, obdana od neprija-teljev! To ni lep položaj, tudi ni posebno varen, zato si hiti Francija pomagati, kakor ve in zna. Prvi, ki gre in mora iti s Francijo, je Poljska, ki ima ista nasprotnika kot Francija: Nemčijo in Rusijo. Proti Nemčiji, torej s Francijo gre češka — ki pa se nič ne ogreva za to, da bi šla tudi proti Rusiji. Proti Rusiji gre Romunija, ker se boji za Besarabijo. S Francijo gremo tudi mi, ■ker imamo pogodbo s Češko in Romunijo. Tako stojita na eni strani Nemčija in Rusija, katerima se počasi približujeta Anglija, in Italija, na drugi strani pa Francija z Belgijo in Poljska ter Malo antanto: Češko, Jugoslavijo in Romunijo. To je težak položaj ^— skoro neznosen zlasti za češko in Jugoslavijo, ki morata delati fronto proti Rusiji, torej proti državi, katere moč je ga-
rancija za obšito j in razvoj češke in Jugoslavije. Z urnimi koraki stopamo v nove tajne politične in vojaške zveze, zveze, o katerih je proglasil W'ilson, da ne smejo v bodoče obstojati, ker so neizogiben povod novih vojn. Par let je preteklo, kar so bile izgovorjene te besede o zvezah in danes se slišijo že kot pravljica L.
In danes, ko se bije v Poruhrju bitka med francoskim in nemškim kapitalom, bitka, ki polaga temelj za
bodoče vojne, gre nemški proleta-rijat v strnjeni vrsti za Kruppom in Gunom, francoski proletarijat pa za Loucheurjem in drugimi. To daje mnogo misliti, kakor je dala v tem oziru mnogo misliti že svetovna vojna. Pa končajmo tukaj, drugače preti nevarnost, da bi morali nadaljevati mogoče o avtonomiji in s tem razburiti koga, ki mu je teorija več kot pa realno življenje.
Kako so si Hrvati zamislili našo državo.
(Konec.)
Iz dosedanjih člankov, ki smo jih prinašali pod gornjim naslovom, je jasno razvidno, kako so si republikanski'Hrvati pod vodstvom Štefana Radiča zamislili našo novo državo. Glavne smernice so: Hrvaška bodi samostojna država. Ta država naj temelji na volji in zavesti večine prebivalstva. Ker pa je tu večina kmečkega ljudstva, bodi torej država kmečka. V tem je zapopaden tudi njen socijalni smoter, ki pravi: Vsak človek je neodvisen in pošten, če ima kos zemlje, ki jo obdeluje sam. Vsak človek tudi stremi po zemlji. Tudi delavec, ki nima svojega doma, sanja o tem, kako bi prišel do njega. Cilj delavca ni, da ostane vedno proletarec brez doma, temveč njegov človeški cilj je, da dobi zemljo, ki ga bo ob delu redila. Zato je potrebno, da se posest zemlje pravično razdeli na kolikor mogoče n a ji več ljudi. Ker pa bodi ta država kmečka, tudi ne more biti militaristična. Zato mora biti nevtralna in mirotvorna ter nima nobene stalne armade. Ona noče imeti vojne nikoli in nikjer. Če bi pa kakšen vnanji sovražnik hotel to domovino potlačiti, tedaj naj nastopi ves narod, da jo brani. Vsa kultura bodi kmečka, ker je zemlja glavni hranilec ljudstva, in človečanska, to je krščanska, res spoštujoč osobne na-turne pravice vsakogar.
Iz tega sledi, da republikanski Hrvatje odklanjajo avtonomijo in celo federacijo. Oni hočejo na sedanjem teritoriju SHS le zvezo držav, to je konfederacijo!
Danes nam preostane le še, da pokažemo, kako si hrvaški ustavni načrt zamišlja razmerja med temi državami. V tem pogledu se glasi odstavek »Odnošaji republike (Hrvaške) napram Srbiji, Sloveniji in Bosni-Hercegovini« tako:
»S Srbijo kot neodvisno kraljevino, s Slovenijo kot pravno popolnoma, a v večjem delu tudi zares neodvisnim področjem slovenskega naroda ter z Bosno-Herce-govino kot pravno in faktično popolnoma avtonomno hrvatsko-srb-sko - muslimansko narodno - politično edinico — ureja banska Hrvaška kot nevtralna kmečka republika svoj odnošaj v mejah skupnega mednarodnega teritorija Srbov, Hrvatov in Slovencev na suvereni konstitu-anti Srbov, Hrvatov in Slovencev, (izvoljena 28. novembra 1920.) ka-. kor hitro pristane večina srbdjan-skih, slovenskih in bosansko-herce-govskih poslancev na skupno razpravljanje brez majorizacije (brez nadglasovanja).«
In dalje se zavarujejo Hrvati glede svojega ostalega ozemlja takole:
»Banska Hrvaška se ne odreka nobeni svoji pravici na današnjo Dalmacijo zaradi posebnih njenih zgodovinskih, zemljepisnih in mednarodnih prilik, ker je to najbolj čista hrvaška dežela, torej samo del hrvaškega naroda, priznava pa popolno pravico narodne samoodločbe ter hoče vso svojo moč porabiti, da se Dalmaciji iin dalmatinskim Hrvatom čknprej da prilika, da odločijo v povsem svobodnem plebiscitu, ki se naj izvrši pod mednaradno kontrolo, o svoja, usodi.
Ravnotakšno popolno pravico narodne samoodločbe, ki naj se oži-votvori s svobodnim plebiscitom pod mednarodno kontrolo, prisnava republika Hrvaška tudi Črni gori, Macedoniji, Banatu, Bački in Baranji.«
Glede Reke in Istre pa pravijo republikanski Hrvatje:
»Republika Hrvaška ne priznava tajnega dogovora med kraljevi-
LISTEK.
..Slovenci".
Pod tem naslovom je napisal Franc Erjavec zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled našega naroda. Lepo opremljeno knjigo je izdala »Jugoslovanska knjigarna«, a cena ji je Din 60.
Avtor knjige pravi v uvodu: »Če hočemo kdaj zopet zbrati »svoje raztresene ude«, si tako jamčiti svo-
Ž‘o nacionalno eksistenco ter si pri-oriti v družini evropskih narodov vsaj nekoliko vpoštevanja, ni potrebno le to, da si konsolidiramo svojo mlado državo, temveč tudi to, da opozorimo zunanji svet nase ter ga seznanimo z nami. V tem pogledu še nismo storili doslej še skoro
ničesar, da, nimamo še niti najpreprostejše publikacije, ki bi dajale tujcu vsaj kolikor toliko vsestranski pregled o razvoju in sedanjem stanju našega naroda in naših po-
_ To je res. Zlasti ob koncu vojne se je zelo neprijetno občutilo, da smo bili Slovenci svetu malo poznani in da tudi onim tujim ljudem, ki so se za naš narod, njegovo gospodarstvo in kulturo zanimali, nismo mogli dati v roke temeljitejšega, objektivnega informativnega spisa o nas. Edina publikacija na katero smo opozarjali, je bila izborna knjiga »Kroaten und Slovenen«, ki je izšla 1. 1916. v Jeni in katero sta spisala A. Milčinovič in dr. Krek. Toda ta knjigči je bila v Avstriji zaplenjena, pa jo je bilo zato težko dobiti ravno v trenotkih, ko bi se rabila. V našem slovstvu imamo pač posamezna dela o eni ali drugi stroki našega udejstvovanja, toda ce-
lotnega pregleda — razven omenjenega Krekovega spisa — nismo imeli.
Franc Erjavec se je sedaj spravil na to delo. Zbral je ogromno gradiva, ki ga je podal’v 12 poglavjih. Brezdvoma je to zbiralno in urejevalno delo zahtevalo veliko truda, časa, potrpljenja in zlasti pridnosti. Obrnil se je zaradi pravilnega ocenjevanja gradiva na posamezne znanstvenike in strokovnjake, ki so mu pri delu pomagali s svetom .in z dejanjem, n. pr. zlasti v poglavju o slovenskem jeziku itd. Nadalje je v knjigi zbral mnogo statističnega gradiva, ki je velike vrednosti, ki, čeprav v posameznostih morda pomanjkljivo, vendar le dobro pomaga celotni sliki. S statistiko je pri nas sploh križ. V Avstriji smo je sicer imeli, toda razdeljeno po krono-vinah, ne pa po narodih. V naši sedanji državi pa nam je ta znanstvena disciplina še skoro neznana reč,
čeprav je v vsakem pogledu velikanske važnosti.
V	splošnem je delo objektivno, četudi poznavalec naših domačih prilik tupatam občuti, da je ena reč povdarjana morda nekoliko preveč, druga pa nekoliko premalo. Toda to so subjektivni občutki, kakršen človek jo pač bere: n. pr. literat ali narodni gospodar ali ljudski prosvetni delavec itd.
Skratka dobili smo knjigo, ki lahko na njo nakažemo ljudi, ki se hočejo o nas poučiti. Zlasti v SHS državi smo Slovenci Hrvatom in Srbom tako malo poznani, kakor mi malo one poznamo. Pa tudi za inozemstvo bo knjiga dober informativen vir, zlasti še, ako se bo prevedla v kak svetoven jezik, n. pr. v nemščino. Mi moramo pač sami poskusiti za to, da ne bomo ostali širšemu svetu tako nepoznani kot na priliko kakšen narod v centralni Aziji.
no Italijo in kraljevino Srbijo, sklenjenega dne 11. novembra 1920. v Rapallu brez Hrvaške in proti Hrvaški, toda kot nevtralna mirotvor-na republika pričakuje spojitev Reke in čele Istre s Hrvaško od italijanske prosvetljene delavske in kmečke demokracije in od »Zveze narodov«, pred katero bo prednaša-la to svojo zahtevo, dokler se ne izpolni.
Kdor je pazno zasledoval naš )pis hrvaškega republi-
stvaren popis
kanskega ustavnega načrta, je lahko opazil, da so v njem zdrava načela in modre ideje, ki vse se dado tudi uresničiti, ako se hočejo. O Radiču in njegovi veliki stranki se je doslej pri nas pisalo le, da je norec, demagog, protidržaven element itd. Iz njegovega ustavnega načrta pa sledi, da je to globok človek svetovne izobrazbe, ki zn a misliti s svojo glavo.	i.:
Slovenska politika se lahko od Hrvatov marsikaj nauči.
paj se bodo uspešno lahko upirali tujemu pritisku od katerekoli strani.
Iz česar sledi, da je tudi za Srbijo in za Belgrad edina rešitev v veliki federativni zvezi balkanskih držav, centralizem pa je poguba za vse.
Naročajte in širite n AVTONOMIST A ‘!
Razmerje med Jugoslavijo in Boigarijo.
Razmerje med Jugoslavijo in Bolgarijo ni takšno kakor bi bilo potreba v interesu celokupnega jugo-slovenstva, čegar bistven del tvorijo brez dvoma tudi Bolgari. Dokler Bolgari ne bodo združeni s Srbi, Hrvati in Slovenci, sedanja Jugoslavija" svojega imena pravzaprav ne zasluži, ker ne obsega vseh Jugoslovanov, ampak se mnogo pravilnejše naziva tako, kakor je izraženo v ustavi, namreč , Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev".
Vzroki nesporazuma so večinoma zgodovinski. Med Srbi in Bolgari se je že od davnih časov vodila ostra borba za prvenstvo na Balkanu. Na eni strani je hrepenel po nadvladi Belgrad, na drugi Sofija. Ti dve glavni mesti sta tvorili — in še tvorita — središče dveh balkanskih imperijalizmov, ki sta se pobijala med seboj na življenje in smrt brez ozira na krvno sorodstvo obeh bratskih narodov. Borila pa sta se med seboj menda zato, da sta oba skupaj končno služila — tujcem in njihovi pohlepnosti, ki so znali spretno izigravati Srbe proti Bolgarom in obratno, pri tem pa so tujci izkoriščali oba skupaj. Svoje izkorišče-valne namene napram Srbom in Bolgarom so pokazali tujci že takrat, ko so se te države ustanavljale, in sicer so to pokazali s tem, da so dali vsaki deželi svojo dinastijo, dobro vedoč, da je vsaka monarhija več ali manj iinperijalistična že po svoji naravi, ker se vsakemu kralju dobro zdi, če vlada nad kolikor mogoče veliko državo.
Imperijalizem Srbov in Bolgarov (boljše rečeno: Belgrada in Sofije) je našel svoj najostrejši izraz v borbi za posest Makedonije, ki še danes ni končana in tudi prej ne bo končana, dokler ne bodo Makedonci sami svoji gospodarji na svojih tleh in dokler ne bodo smeli in mogli svobodno odločevati, ali hočejo pripadati Srbiji ali Bolgariji ali pa hočejo ostati sami zase.
Boj za Makedonijo je Srbe in Bolgare razdvojil tudi v svetovni vojni: Srbi so stopili na’ stran antante, Bolgari pa na stran Avstrije in Nemčije. V svetovni vojni prelita bratska kri — za tuje koristi — je stopnjevala sovraštvo med Srbi in Bolgari do vrhunca in danes je silno težavno spregovoriti besedo o sporazumu med Srbi in Bolgari, ne da bi se človek zameril tej ali oni strani.
Začeti pa je vseeno enkrat treba, ker brez Bolgarov, kakor rečeno,, ni Jugoslavije. Predno pa je mogoče najti pravo pot do sporazuma, je treba poznati dejanski položaj in dejansko stanje obojestranskega razmerja.
Za razmerje Bolgarov do Srbov je značilno, kar piše neodvisen in ze-
lo	razširjen bolgarski list „Zora“ z dne 14. maja o Jugoslaviji oziroma o Srbih:
»Predvsem je treba natanko in določno ugotoviti, na kakšni podlagi in na kakšnih principih se vodi parlamentarna in plemenska borba v Jugoslaviji. Sele taka ugotovitev bo dala Bolgarom možnost zaključka, ali je že prišel čas za iskreno in pošteno zbližanje. Dokleir se Srbi ne sporazumejo s svojimi brati Hrvati, Slovenci in Črnogorci, bi bilo otročje misliti na to, da žele Srbi iskren sporazum z Bolgari, ki jih deli od Srbov jezik in njihova zgodovina. Dokler ne bo sporazuma med onimi tremi jugoslovanskimi narodi, ki tvorijo
današnjo Jugoslavijo, — dokler
Srbi ne priznajo ravnopravnosti Hr-
vatom, Slovencem, muslimanom in Črnogorcem, — dokler Zagreb in Ljubljana ne bosta imela onega političnega pomena, ki jima pripada, tako dolgo sanjajo Bolgari zastonj o popolnem zbližanju z Belgradom, kajti Srbi bi Bolgarijo izkoriščali samo za dosego svojih srbskih ciljev, Bolgari pa bi ostali praznih rok. Na tem stališču pa ne stojimo samo mi Bolgari, ampak tudi ugledni predstavniki hrvatskega in slovenskega naroda: niti Radič niti Korošec si ne moreta predstavljati Jugoslavije brez Bolgarov in Radič in Korošec sta že večkrat izjavila, da mora Bolgarija vstopiti v Jugoslavijo kot ravnopra-ven brat s Hrvati, Srbi in Slovenci.
Zalibog se pa Srbi do danes še niso odrekli svoji velikosrbski politiki, ki je dobila svoje potrdilo v vidovdanski ustavi. Do danes nismo še opazili niti enega znaka, ki bi kazal na to, da bi se Srbi odrekli svoji želji po nadvlasti na Balkanu. Zato pa mi Bolgari mislimo, da je danes še prezgodaj govoriti o iskrenem sporazumu med Bolgari in Srbi. Ta treno-tek bo nastopil takrat, ko bosta poleg Pašiča vladala še Radič in Korošec, — ko bodo v Ljubljani in v Zagrebu zborovali pokrajinski (deželni) zbori, ki bodo reševali pokrajinska vprašanja, — in ko bo veljala v Bel-gradu beseda Zagreba in Ljubljane toliko kakor beseda Belgrada. Takrat se bodo Bolgari lahko jasno in določno opredelili. .
Dokler pa ne pride do tega, bo Bolgarija vedno izkoriščana za tuje namene, tuje tudi za Jugoslavijo.
Srbi ne želijo, da se priklopi Bolgarija k Jugoslaviji, ker se boje, da bi dobili nesrbski elementi premoč v državi. Dokler gospodarijo v Jugoslaviji nosilci velikosrbske misli, bi bilo otročje, misliti drugače. Nameni Belgrada niso popolnoma čisti in zato bi bilo napačno Belgra-du pomagati proti Hrvatom in Slovencem."
Dnevne vesti.
Priznati moramo, da je v teh be sedah uglednega bolgarskega lista mnogo resnice. Kdor pazljivo zasleduje današnjo belgrajsko politiko, mora uvideti takoj na prvi mah, za čem stremi Belgrad: Najprej bi gotovi trospodje radi napravili iz Hrvatov in Slovencev Srbe, bodisi naravnost, kar je vsaj pošteno in odkrito, bodisi pod krinko »jugoslovanstva", kar je zahrbtno, hinavsko in potuhnjeno*., potem pa bi začeli kazati prijazno lice tudi Bolgarom v prijetni nadi, da bi sčasoma posrbili tudi Bolgare. Ta politična igra pa je preveč prozorna in zato ji ne bodo nasedli ne Hrvati in ne Slovenci, najmanj pa Bolgari.
Če je Belgiradu res kaj na tem, da postane ves Balkan svoboden in da se otrese tujih vplivov enkrat za vselej, se mora sam otresti svojega imperializma. Dokler bo pa Belgrad kazal poželjenje za zasužnjevanjem nesrbskih jugoslovanskih narodov na Balkanu, bo tudi sam ostal hlapec pod tujo kontrolo. Belgrajski imperializem (želja po nadvladi in gd-spodstvu) je namreč kljub svojemu apetitu mnogo premajhen in prešibek, da bi se rpogel uspešno upirati velikim imperialističnim središčem, ampak bo vedno ostal hlapec enega ali pa drugega. Če pa svoje težnje po nadvladi nad jugoslovanskimi narodi na Balkanu opusti in sklene ž njimi zvezno državo, bodo vsi gospodje na svoji zemlji: Srbi, Bolgari. Hrvati in Slovenci in šele vsi ti sku-
Cenjenim naročnikom, ki so gotovo pomotoma zaostali s plačilom naročnine pošilja te dni naša uprava v kuvertah tozadevne obračune s položnico. Prosimo naj nam prejemniki, ki so z naročnino zaostali nakažejo čimpreje naznačeno svoto, ker je sicer uprava primorana v teku 14 dni pošiljanje lista ustaviti.
Kam in kako sedaj? Tako se vprašuje slovenska inteligenca oziroma slovensko uradništvo z ozirom na politični položaj. Demokratje ne morejo biti več, kajti demokratje prvič niso več vladna stranka, drugič pa preti demokratičnim uradnikom — cesta, namreč zaradi grozeče redukcije. Da bi postali klerikalci? Tega tudi ne, zaboga ne! Rajši gredo živi v pekel! Ostane torej še narod-no-radikalna stranka. Ta ima to prednost, da je na vladi, kar z ozirom na redukcijo (= znižanje števila uradnikov) že nekaj pomeni. Tudi narodna je ta stranka, sicer srbska, ampak vendar narodna, kar je tudi nekaj. Samo eno napako ima. da je namreč tudi klerikalna. Ne katoliško klerikalna, ampak pravoslavno klerikalna. Kdor pristopi k na-rodno-radikalni stranki, bi moral torej opravljati navsezadnje »molep-stvije" za dež! Torej z radikalijo tudi nič pravega ni. Zato so sklenili mnogi slovenski inteligenti pristopiti k narodno-napredni stranki. Ta sicer ni na vladi, ampak si je z radikali prav dobra, tako da se redukcije ni treba preveč bati, klerikalna ta stranka tudi ni in ne moli za dež, kar je glavno, in pa svoje gladilo ima, namreč »Slov. Narod". Za slovensko inteligenco zlasti za uradništvo je torej najbolje, če pristopi k narodno-napredni stranki.
Boj za službena mesta. Mestni magistrat v Ljubljani je razpisal rekih 15 ali 16 služb pri magistratu. Iščejo arhitekte, gasilce, elektrotehnike itd. Zaradi teh služb je nastala med številnimi prosilci Sri.a tekma. Kakor znano pa odločuje na mestnem magistratu v Ljubljani »klerikalno-boljševiška" večina, ki je slovenski inteligenci trn v peti. Kar pa »inteligence" prav nič ne briga, da ne bi letala od klerikalcev do boljševikov in obratno, kakor bi ji kdo pete z lojem namazal. Kakor izvemo iz dobro poučenega vira, je klerikalno-boljševiška večina na magistratu v neki tajni seji že sklenila, da se bo v prvi vrsti ozirala na one prosilce za razpisana službena mesta, ki so člani »Sokola" in »Orjune", v drugi vrsti na one, ki so član' le enega izmed imenovanih društev, v tretji vrsti na one, ki niso pri nobenem društvu, če pa še takih proJ cev ne ho, utegnejo ka’ ?no službo dobiti klerikalci ali pa boljševiki. Ali pa bodo službe razpisali znova^ v interesu pravice, resnice in politične objektivnosti.
Dobra zakonodaja. Prejeli smo: Sem hišni posestnik v Ljubljani. Kljub vsem mogočim prošnjam pa se mi doslej r.i posrečilo dobiti stanovanja v Ljubljani ne v tuji, še manj pa v lastni hiši. Končno se me je usmilila neka stranka v moji hiši in mi oddala eno sobo za 1500 kron mesečno. In sedaj je ta stvar taka: Stranka plača meni, hišnemu lastniku. za stanovanje 3 sob m kuhinje s pritiklinami vred mesečno 600 kron
—	jaz. hišni lastnik, pa olačuiem stranki za eno sobo istega stanovanja mesečno 1500 kron! Če bi ovaj Pašič, ki ima v Belgradu mno<ro hiš, imel kakšno hišo tudi v Ljubljani in bi se mu kaj take<ra pripetilo, bi se bržkone s prvim vlakom odpelial v Rim in Slovenijo odstopil Lahom popolnoma zastonj.
Kaj porabi Belgrad? Meseca aprila so plačali Belgrajčani 1 milijon
294 tisoč in 92 dinarjev trošarine. Trošarino pa je bilo treba plačati (samo za mesec april) za 676 tisoč 930 litrov piva (dnevno torej skoraj 23 tisoč litrov)i potem za 489 tisoč 249 litrov vina in za 114 tisoč 407 litrov žganja. Popili so pa Belgrajčani v istem mesecu še 11 tisoč litrov sode in limonade. Mleka so použili Belgrajčani aprila meseca 915 tisoč litrov, jajc pa 149 tisoč kilogramov, kar znese približno okoli 3 milijone jajc. Mladih prašičkov, janjcev in kozličkov so pojedli 12 tisoč komadov, težkih prašičev pa nekaj nad 8 tisoč. Mesa je pojedel vsak Bel-grajčan brez razlike starosti in spola aprila meseca 10 kil, Špeha in masti pa so porabili 65 tisoč kil.— Po zadnjem štetju šteje Belgrad okoli 110 tisoč prebivalcev. Če primerjamo s tem številom količino zaužitih stvari, vidimo, da se Belgrajčanom ne godi ravno preslabo.
Tržne cene v Moskvi. Kakor je
razvidno iz moskovskih listov, je veljalo v Moskvi koncem meseca aprila: 1 funt (= 40 dekagramov) rženega kruha 1 milijon 320 tisoč rubljev, 1 funt belega kruha 2 in pol milijona rubljev, 16 kil krompirja 24 milijonov rubljev, 1 funt govedine
11	in pol milijona rubljev, 1 jajce 1 milijon 260 tisoč rubljev, 1 par čevljev pa 415 milijonov rubljev. — Ker je ena naša krona vredna okoli 8000 sovjetskih rubljev, si lahko vsak sam preračuna ruske cene v naše.
Star zakonski par umrl od lakote. V Črni' gori so našli mrtvo v njihovi hiši zakonsko* dvojico Bar-kovič. Po zimi zaradi sne<m nista mogla iz hiše in sta doma umrla od lakote. Spomladi so našli znanci oba mrtva v njuni hišici, popolnoma sestradana. Mož je še držal v ustih košček usnja, ki ga je žvečil do zadnjega. — Vlada seveda nima časa brigati se za pravočasno preskrbo s hrano za vse ljudi, ki nimajo.
Preskrba Ljubljane z mlekom. Splošno čujemo pritožbe, da v Ljubljani ni mleka. Niti za dojence ga ne dobe ljudje dovolj. Včasih, ko je štela Ljubljana kakih 30 tisoč prebivalcev, je bilo mleka v izobilju. Danes pa, ko šteje Ljubljana približno 50 tisoč ljudi, ga pa ni! Če pa pomislimo, da je bilo pred vojno na Dunaju, ki je štel skoro poldrug milijon prebivalcev, mleka več kot preveč, je jasno, da v Ljubljani ni organiziran dovoz mleka v mesto. Mi ne bomo razmo-trivali vprašanja, ail dovoza mleka za Ljubljano nihče noče organizirati ali ga pa nihče ne zna. Mi svetujemo Ljubljančanom samo to-le: Pokličite z Dunaja v Ljubljano kakšnega juda in mu recite, da v Ljublani ni mleka, pa boste videli, kako kmalu bo mleka v mestu dovolj! Po dva krajcarja sicer ne bo, dokler rie bo vredna naša krona 5 dolarjev, ampak mleko bo tu. In zadovoljni bodo kmalu vsi: Ljubljančani, ker bodo imeli dovolj mleka, čifutek pa, ker bo zaslužil v kratkem času milijone. — Vsake stvari je na svetu dovolj, samo najti jo je treba in plačati.
Pretirano obdavčenje. Prejeli smo: Sem čevljar, ali bolje rečeno »flikšuštar". Moja družina obstoji iz sedem oseb. V letu 1921 sem zaslužil 9000 K in to sem tudi davčni oblasti napovedal Ista davčna oblast mi je pa naložila skupnega davka 1600 K, ne vštevši terjatev, rube-žen itd. Od zasluženega zneska odpade torej na posameznega družinskega člana 1057 K, na davkarijo pa 1600 K. Ali se to dogaja še v kateri državi? Pomagaj mi, kdor mi more!
—	Naslov čevljarja je v uredništvu na razpolago.
Srbski znanstvenik v Ljubljani.
Te dni se mudi med nami belgrajski univ. .prof. dr. Aleksander
Belic, da prodava na ljubljanski univerzi o jezikoslovnih vprašanjih. Slovensko javnost utegne zanimati, ako jim povem, da je bil prof. B e -■1 i 6 leta 1915. ob enem z Ljubo Stojanovičem v Petrogradu, kjer sta skušala omiliti določbe londonske pogodbe. Ruski zunanji minister S a z o n o v je hotel preprečiti njun prihod. Sicer glede londonske pogodbe nista mogla ničesar iz-premeniti, vendar sta podala S a -nonovii v soglasju s srbsko vlado spomenico o narodopisnih mejah Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer sta poudarjala potrebo, da se Srbi, Hrvatje in Slovenci združijo v eno državo pod pogojem, da se Hrvatje in Slovenci izjavijo za to. (Milan P. Gjorgjevič, Srbija i Jugosloveni za vreme rata 1914—1918. Beograd, 3922, str. 52—53.)	Dr.	L.
»Orjuna« in »Orbuna«. V Vojvodini imajo tudi »organizacijo jugoslovanskih nacijonalistov« kakor pri nas. Proti tej organizaciji so ustanovili hrvaški Bunjevci svojo »organizacijo bunjevačkih nacijonalistov«, ali po začetnih zlogih »or-buno«. — Pa naj še kdo reče, da je ▼ Jugoslaviji dolgčas!
Podpore za rentnike pokojninskega zavoda. Novo voljeno načelstvo Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani je sklenilo v svoji seji, da se votira z ozirom na izredno male redne dajatve predvidene v pokojn. zakonu v omiljenje najhujše bede večji znesek za enkratno izredno podporo najpotrebnejšim rentnikom Pokojninskega zavoda, ki prejemajo radi valutnih razmer uprav malenkostne dajatve in pooblastil upravni odbor z izvršitvijo tega sklopa. Obenem je načelstvo sklenilo, da naj znaša podpora invalidom največ Din 1000, vdovam največ Din 500 in otrokom sirotam največ Din 300. Upravni odbor je izvršil sklep načelstva in v danih mejah določil podpore ob večji potrebi v celem obsegu, pri manj potrebnih v skrajšanem obsegu — dočiui se rentnikom, katerih življenjski obstoj ni posebno ogrožen, ni mogla priznati za enkrat nikaka podpora. Skupni znesek teh enkratnih izrednih podpor znaša Din 71.850. Na posamezne rentnike odpadajoča svota se je že nakazala po čekovnem uradu.
Slovenska Matica. Knjige Slovenske Matice za .1922. leto bodo skoro dotisikane. Poverjenike, ki še niso pobrali in poslali članarine za navedeno leto, nujno prosimo, da to nemudoma store. V krajih, v družbah, društvih in podjetjih, kjer ni poverjenika, pa bi se moglo pridobiti kaj članov, naj se kdo prostovoljno oglasi v pisarni Slovenske Matice v Ljubljani, ki mu bo poslala nabiralno polo ter vsa potrebna pojasnila. — Zemljevid slovenskega ozemlja, prvo, edino in največje slovensko delo te vrste, je še vedno na razpolago in obenem z njim kazalo imen vseli krajev, ki se na njem nahajajo. Zemljevid stane 30 dinarjev, kazalo pa 15 dinarjev. Dalje je še v zalogi krasna knjiga za mladino: »Iz Ljubljane čez poljane« z ljubkimi pesmicami Vide Jerajeve in bogatimi ilustracijami Gojmira dr. Kosa. Cena 15 dinarjev. — V zalogi so še poleg knjig predvojnih let tale nova izdaja: dr. Drag. Lončar-ja »Politično življenje Slovencev«, dr. Ivana Lah-a »Češka antologija«, Pavla Golie dvoje -zbirk pesmi: »Večerna pesmarica« in »Pesmi o ■zaltolaskah«. Vsak ki se zanima za knjige Slovenske Matice, naj zahteva cenik vseh Matičnih knjig. Matična pisarna na Kongresnem trgu št. 17/T je odprta vsak delavnik od 10. do 12. in 15. do 17. ure.
&r{šSSS£5 S
N3UDDNA* I	—I
b-*’
TRADc MARK [
Čevlji z znurako „Peko“ domačih tovaren Peter Kozina & Ko. so priznano najboljši in najcenejši. — Dobite jih povsod. Glavna zaloga: Ljubljana, Breg štev. 20, na drobno Aleksandrova cesta št. 1.
TRBOVELJSKI PREMOG IN DRVA
ima stalno v zalogi vsako množino. Družba Ilirija, Ljubljana, Kralja Petra tre H. Telefon 220.
Gospodarstvo.
Črni in „beli“ premog.
Kaj je črni oziroma rjavi premog, nam ni treba menda še posebej razlagati. Crni premog je danes z železom vred glavna podlaga moderne industrije in modernega gospodarskega življenja. Kjer ni premoga ali ga pa ni v bližini, tam je razvoj vsake večje industrije popolnoma nemogoč. V krajih brez premoga uspeva le slabotna domača industrija.
To vidimo in občutimo posebno v Sloveniji. Slovenija ima sicer nekaj premoga, toda kraji, kjer kopljejo premog, so razmeroma zelo daleč od krajev, ki so iz drugih vzrokov pripravni za industrijo. Drag dovoz premoga v take kraje pa proizvajalne stroške tako zvišuje, da je težko misliti na konkurenco s proizvodi tujih držav brez posebne zaščite carine, ki pa v normalnih razmerah nima drugega pomena kot da blago po-dražuje.
V	novejšem času pa je začel delati črnemu premogu občutno konkurenco „beli“ premog — elektrika. JBeli“ premog imenujejo elektriko zato, ker elektrike ne proizvajamo le s pomočjo parnih strojev, kojih glavna hrano je zopet črni premog, ampak jo proizvaja tudi „bela“ vodna sila, ki ima pred črnim premogom to prednost, da je mnogo cenejša od premoga.
Zato vidimo danes vseposod, kjer je dovolj močna vodna sila na razpolago, veliko prizadevanje za zgradbo električnih central na vodno moč. Nemška Avstrija, ki ima danes Je malo premoga, sistematično gradi
■razpolago, ravno elektrifikacija na-ltavnost sijajen razvoj vsake industrije, ker je električni pogon razmeroma najcenejši
V	Sloveniji imamo že dve veliki elektrarni na vodo, in sicer eno v Žirovnici na Gorenjskem, drugo mnog večjo pa na Fali ob Dravi nad Mariborom, da ne naštevamo manjših krajevnih naprav. V novejšem času se je oprijela tudi ljubljanska mestna občina starega načrta, zgraditi si električno centralo na Savi pri Medvodah in ž njo nadomestiti sedanjo drago elektrarno na parni pogon, ki je vrhutega še tako bedasto zidana, da ni spojena z železnico niti s posebnim industrijskim tirom, ampak morajo premog v elektrarno voziti s konji, — kar seveda električni tok silno podražuje. Zato se v Ljubljani tudi ne more razviti nobena in-industrija tako, kot bi se lahko, če bi imela Ljubljana ceneno gonilno moč za stroje na razpolago.
Naprava električnih central je danes sicer draga stvar, a le navidezno, ker se ljudje še do danes ne zavedajo, da so naše visoke številke
le navadna „foparija s številkami**. Če bi veljala n. pr. električna centrala v Medvodah v mirnem času pet milijonov kron, bi veljala ena ura razsvetljave z navadno električno žarnico mogoče 1 vinar. Ce pa teh pet milijonov zlatih kron preračunamo v naše današnje papirnate krone, bi veljala centrala pol milijarde kron (ker je krona danes vredna le še en stari ficek), zato pa bi bilo treba plačati ze eno uro razsvetljave 1 krono, mogoče tudi nekaj več — po kurzu. In ker danes že vse računamo v zlatu in plačujemo v papirju, izvzemši uradniške plače, zato tudi ne bo hudo plačevati elektrike v zlatu, popolnoma tako kakor premog in jajca in sa-lato.
Za Slovenijo bi bila elektrifikacija dežele neizmerne gospodarske koristi, ker bi Slovenija imela potem možnost dati tudi onim ljudem dovolj kruha in zaslužka, ki jim ga sama zemlja danes ne daje.. Elektrifikacija bi bila tedaj važen korak do gospodarske osamosvojitve Slovenije in do njene konkurenčne zmožnosti s tujino.
Tedenski tržni pregled.
Cene žita in moke se niso znatno izpremenile. Kupujejo ljudje le toliko, kolikor potrebujejo. Vzrok slabi kupčiji je tudi še vedno trajajoče pomanjkanje gotovine. Tujci kupujejo zlasti koruzo, kar edino še drži cene na današnji višini, sicer pa kaže vse na to, da utegnejo cene nekoliko pasti, kar je verjetno tudi z ozirom na doslej ugodna poročila o letošnji letini.
Koruze so pokupili največ Italijani. Rmeno koruzo so kupovali tudi Avstrijci in Nemci, nekaj bele koruze pa so kupili Švicarji. Činkvantin so plačevati po 1140—1160 kron, belo koruzo pa do 1260 kron.
Kupčija s p.,enico je bila srednja. Cene so ostale večinoma nespremenjene. Izpod 1780 kron je bilo pšenico težko dobiti.
Rži je bilo naprodaj nekaj v Vojvodini. Plačevali so jo po 1500 ki on.
Moke se je prodalo kot po navadi. Cena po kakovosti: 2720 do 2820 kron.
Kože postajajo vedno dražje. Kož za podplate kmetje ne prodajajo radi. Pomanjkanje kož je nastopilo, ker se v domačih klavnicah kolje mnogo manj živine kakor še pred nedavnim časom. V Zagrebu so poklali prej po 120 glav živine, zdaj pa le še 60 v istem času. V klavnici v Subotici je ravno tako:	prej 100
glav, sedaj pa le 40. V Ljubljani prej 80, sedaj pa 40 v istem času.
Trgovina z jajci. Cena za prvo-v htna jajca za izvoz je ostala neiz-premenjena. Plačevali so jih po 4 K 40 vin. do 4 K 80 vin. za komad.
Kupčija z jajci pa ne gre posebno, ki r je na svetovni trg začela poši-liitti svoje blago že tudi Rusija in Kina. Zato kažejo cene jajc tendenco navzdol.
Vinska kupčija popolnoma zastaja. Izvoz je majhen, domače potrebe so pa večinoma pokrite. Zato prerokujejo poznavalci vinskega trga, da bo cena vinu znatno padla, Te bo letos količkaj ugodna letina.
ZA SLOVENSKE DELAVCE.
v
Se nekaj napak delavske politike po vojni.
ob alpskih vodah ogromne električne centrale, ki bodo dajale toliko gonilne moči, da bo Avstriji mogoče v doglednem času preustrojiti vse železnice od parnega pogona na električni pogon. V Gornji Italiji, ki je silno revna na lesu in premoga sploh nima, so pa že pred vojno obstojale številne električne centrale, ki jih goni ogromna sila alpskih rek. V Gornji Italiji ima danes vsaka vasica ceneno električno razsvetljavo.
Konkurenca med parnimi stroji in med elektriko, ali z drugimi besedami: med črnim in „belim“ premogom je torej od dne do dne občut-nejša. Zmaguje pa na celi črti, kjerkoli je dovolj vode, elektrika. Te zmage „belega“ premoga nad črnim pa lastniki premogovnikov seveda niso prav posebno veseli in zato je njihov odpor proti ustanavljanju elektr. central na vodo popolnoma razumljiv. Vprašanje pa je, če bo ta odpor kaj pomagal, kajti v gospodarskem življenju odločuje v prvi vrsti le — cena! Kar je cenejše, to prodre in zmaga nad dražjim, a enakovrednim.
Začetke boja med črnim in „be-hm premogom opažamo že tudi v Sloveniji. Ni pa nobenega dvoma, da bo končno tudi pri nas zmagala vodna sila in elektrika nad premogom, kar bo celi deželi in državi v veliko korist. Za „prevoz“ elektrike ni treba niti železnice niti cest, ampak zadostuje drobna žica, ki pripelje elektriko v vsak poljuben kraj na hribe in v doline. Zato pa omogoča v deželah, kjer je dovolj vodne sile na
Dosleg smo v »Avtonomistu« pokazali, kako hudo se je maščevala delavskim strankam v Sloveniji njihova popolna sužnost Belgradu ir: kako usodepolno za te stranke je bilo dejstvo, da se niso hotele brezobzirno in moško postaviti na stran celega slovenskega naroda, za njegovo svobodo in njegovo samostojnost. Ni dvoma, da tu tiči eden glavnih vzrokov, zakaj so socajalisti in komunisti tako skopneli v Sloveniji kot sneg pod so Inčem.
Toda v slovenskem, kakor tudi
v večini ostalih mednarodnih delavskih gibanj so še druge temeljne in odlične napake, ki ovirajo delavstvo pri njegovem potu k pravici. Oglejmo si za danes samo dve taki usode-polni zmoti.
Prva je ekskluzivizem, druga je prehudo teoretično dlakocepstvo.
Socdjalistično in komunistično gibanje se je porodilo v proletarskih vrstah kot odpor proti krivicam kapitalizma, ki je z uvedlbo strojev omogočil proizvajanje na debelo, uničil na tisoče in tisoče samostojnih rokodelcev in jih vpregel v svoj jarpm. Ono je protest proti popolni odvisnosti miljonov in miljonov delavskih življenj od kapitala, ki poljubno spravlja delavce ob kruh, jih meče na cesto, kadar mu to gre v račun, in jih on določa. Delavec torej ni niti malo samostojen človek, ampak je suženj strojev, suženj kapitalizma, njegovih gospodarskih zakonov, on ni svoboden član podjetja in prosti njegov delavec, tudi se rmi ne meri plača po njegovem dejanskem delu, temveč je takorekoč ujetnik podjetja. Kapitalizem, ki je sistem neomejene, najbrezobzirnejae
teknie, ustvarja neizbežno svetovne konflikte, vojne, on je izval tudi zadnjo svetovno vojno.
Proti kapitalizmu vstajata so-cijalizem in komunizem, ki hočeta odpraviti zasebno lastnino proizvajalnih sredstev, v prvi vrsti hočeta odvzeti lastništvo tovarnarjem, posestnikom rudokopov in prometnih sredstev, hočeta podružabiti banke, imata pa namen odpraviti tudi privatno last zemlje. Vse to hočeta izročiti v skupno last celi človeški družbi, njegovo uživanje pa vsem ljudem brez razlike, po njihovih potrebah. S pomočjo osrednjega mednarodnega regulativnega gospodar-skega_ aparata upata urediti proizvajanje na celem svetu po enotnem načrtu, odpraviti na ta način konkurenco med posameznimi podjetji in tako iztrebiti mednarodne spopade in krvave vojne v kali. S tem bi na svetu zavladala enakost, pravica, mir in lepše življenje za vse
Da bi bilo vprašanje razumljivejše, vzemimo podoben primer. Kako je zmagalo meščanstvo nad plemstvom, kako je bil odpravljen fevdalni sistem tlake na graščinah, kako je prišel kmet do svoje lastne zemlje? Gotovo potom revolucije, ki se je začela na Francoskem koncem 18. stoletja in končno skoro povsod zmagala sredi 19. stoletja. Toda do te revolucije je prišlo še-Ie, ko je bila popolnoma zrela, ko so se kmetje docela zavedali svoje pravice do zemlje, ko je bilo meščanstvo močno in bogato, ko je zlasti skoro vsa inteligenca stala v taborju ljudstva. Plemstvo in fevdalni sistem sta izgubila že vso podlago, vse
vstvarjajoee sile človeštva so bile v imsprotnean taiborju, potreben je bil le še en sunek, da se zruši sitairi svet in nastopi v ipolni veljavi novi svet, ki je dejansko še obstojal. Ta sunek je dala revolucija.
Kako pa je s socijalissinom in komunizmom 1 Kako je s proletarsko revolucijo, o kateri se toliko govori? Ali so dani vsi predpogoji, da se more posrečiti in obdržati?
Če hoče revolucija zmagati in se obdržati, mora biti na njeni strani ogromna večina ljudstva. Danes pa za proletarsko revolucijo in za diktaturo (vlado) proletarijata ni niti večina delavsitva, zlasti pa ne inteligentnejši delaivci. Velik del delavcev ima naravnost strah pred tako diktaturo proletarijata, kot se izvaja na Ruskem, katere posledica je lakota, beda, puščava, militarizem in pomamjkanje vsake svobode. Tudi kmet je 'nasproten proletarski revoluciji, ker se boji za svojo zemljo in ker hoče biti ravan delavcu, ne pa nižji orl njega. Na Ruskem je v sovjetih več delavskih zastopnikov kot kmečkih, čeprav so delavci le nezmvten del ruskega naroda. Tega pa kmet ne mara. Kako pa je z in-
teligenco? Njo delavski voditelji naravnost odrivajo, ker se boje nevarnih in sposobnih tekmecev. Delavstvu pa zatrjujejo, da so inteligent-je zajedavci in hlapci kapitala. Gospodje delavski voditelji, brez inteligence ni mogoča nobena urejena
država, bodiki kmečka, bodisi meščanska ali delavska.
Dokler ne bo ogromna večina delavnega ljudstva: kmetov, delavcev in razumništva stala v taborju proletarske socijalne revolucije, toliko časa te revolucije ne bo.
IZDAJA LJUBLJANSKA ORGANIZACIJA SLOV. AVTONOMISTOV. Odgovorni urednik Jože Petrii Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v LjubDarri
Slavensha banka d. d. podružnica Ljubljana
Zagpeb	preje	Jugoslovanska Union-Banka Beogpad
Bjelovar, Brod n. S., Celje, Dubrovnik, Gornja Radgona, Kranj, Maribor, MonoStor (Baranja^, Murska Sobota Osijek, Rogaška Slatina, Som bor, Sušak, Šabac, Šibenik, Škofja Loka, Velikovec, Vršac.
Agencija a Buenos Aires (Argentina).
Afilijacife: Eudspest: Balkan Banji r. t. Split, Jugasl. ind. tora iien: Bsnkhaus W\m Robert itander.
Delniška glavnica 200,000.000 K
Izvršuje vse bančne po&le najkulanineje. — Vloge _ C €>| na vložne knjižice se obrestujejo do nadaljnega po ^ w |0 w
■ ■
■ 5
::
na
let«.
Teodor Horn, Ljubljana
Poljanska cesta št. 8
se priporoča cenj. občinstvu za izvrševanje vseh kleparskih in vodovodnih instala-oijskih del kakor tudi za pokrivanje ■treh.
Vsa stavbinska in kleparska dela v priznano solidni izvršitvi. Proračun brezplačno in poštnine prosto. Popravila točno in po najnlžjl dnevni ceni. Ambalaža in pločevine.
Valentin Hujska
pleskar in ličar,
Ljubljana, Cerhvena ulica 13.
se priporoča slavnemu občinstvu za vsa v to stroko spadajoča dela.
Cene zmerne. — Delo solidno.
i
I
I
GUMENE PETE ih GUMENE POTPLATE
ceneje In trefnlje so kakor usnenel NaJboSJo varstvo proti vlagi I mraia I
Aloj
jzij Leneek
Ljubljana, Sv. Petra cesta št, 29.
stavbeni in galan~ terijski klepar
Se priporoča za vsa v to stroko spada~ joea dela. ~ Cene zmerne. ~ Delo solidno.
VV1 ■_ ®	•	I	v najlepši legi ob Bohinskem	jezeru
fn& fl Ifl I Ul 8	1	se nahaJa hot©* Sv. Duh	s 30
1JII18S I! 3	1	°PremlJ'enimi sobami in novo vpeljano
J	električno razsvetljavo v sobah.	Čolni
in kopališče na razpolago. Izvrstna kuhinja. Postrežba točna in solidna. Cene zmerne.
Za mnogoštevilen obisk se priporoča
Feliks Seljak, hotelir.
IVAN JAX IN SIN
LJUBLJANA. GOSPOSVETSKA G. 2. Šivalni »troji
10 letno garancijo
izborna konstrukcija in elegantna izvršitev iz tovarne v Linču. Ustanovljena 1.1867. Doilo je ravnokar večje Število strojev za vsako obrt. Vezenje poučuje brezplačno. Pisalni stroji Adler in Urania.
Cenik zastonj In franko.
Kolesa iz prvih tovaren:
DUrkopp, Styrla, Waffenrad in mo-torete na prvo kolo.
Popolnoma mnti naložite svoj denar v
9Z91EHIHI POSOJILNICI V L3UBL39HI
r. ae. se o. se. seda) poleg nunske cerkve po leti 1.1923 v svoji lastni palači ob Miklošičevi cesti poleg hotela »Union*.
Hranilne vloge se obrestujejo po 6% brez odbitka rentnega in invalidskega davka. Vloge v tekočem računu se obrestujejo po B1/2%. Hranilne vloge vezane na dobo pol leta po © V2%-
Večji vezani zneski se obrestujejo po dogovoru.
Pisalni stroji
in potrebščine, mehanična delavnica (popravljalniea)
BflRHGA,
Ljubljana, Šelenburgova 6/1.
ravnokar izišlo brošuro „Jugo< sloveni, Slovani in Jugoslovani^, ki je najboljši politično-kulturni spis, kar jih je bilo napisanih po vojni. Naroča se pri upravi našega lista. Cena Din 5-—, s poštnino 25 para več.
Vaše blagorodje!
Kdor hoče imeti dobro slikarsko delo s pristnim blagom naj se obrne na:
pr. P. Stare
slikarski mojster v Ljubljani Florjanska uliea št. 16.
Antikvarijat, knjigarna
HINKO SEVAR
Ljubljana, Stari trg 34
kupuje in prodaja različne knjige v vseh jezikih po ugodnih cenah.
■n V
lil Najboljša in najsigiirnejša prilika ia štedenae!
Ljudska posojilnica o Ljubljani
Miklošičeva cesta št. 6 (tik za franc, cerkvijo)
obrestuje hranilne vloge In vloge na tekočem računa od 1. januarja 1923 po
|JT 5%
brez odbitka rentnega in invalidnega, davka.
Ljudska posojilnica v Ljubljani je največja slovenska posojilnica in je imela koncem decembra 1921 nad 110 milijonov kron hranilnih vlog In n^d 1,100-000 kron rezervnih zafcladov. — Posojila se dovoljujejo na osebni kredit (proti menici\ na hi-poteke in v tekočem računu.