Dva grobova.
217
dovolj!" In zopet le-isti : „Umetnost, kateri so utelešene razkošne oblike in luksu-rijoznost, nosi že v sebi svojo obsodbo in gotove kali neizogibne in bližnje smrti." In G. Cbiarini: „To blato, ki se množi in raste, raste v neki vrsti slovstva .... spravlja nazadnje v nezaupnost celo naj-mirnejše duše, in se gabi celo najbolj razvajenim ljudem."
Se mnogo prav karakterističnih citatov bi mogel navesti, posebno izmed Francozov celo legijo takih, kateri so bili najprej najgorkejši pristaši te struje in naturalizma, a kmalu so se mu srdito odpovedali, ker je bilo vendar preveč; n. pr. P. Bonnetain, J. H. Rosny, L. Descares, P. Margueritte, G. Guiches i. dr. Toda dovolj bodi teh!
In da znaš, dragi moj, od kod prihajajo navedene pridgice! Izbral sem jih nalašč ; vsi imenovani pisatelji so moderni možje, ateisti, materijalisti, veristi in kar si moreš še kaj tacega misliti; in pa, kar je tudi važno, priznane in odločujoče avtoritete. Čemu navajati avtoritete izmed naših somišljenikov?  Sami naj  se sodijo!
Žal, da se pri nas vsaka neugodna kritika razlaga tako, kakor bi bila nasprotna slovstvu sploh. O, kdaj nas bo v delu za narod združila ona ljubezen, ki bi pregnala tak sum!
Naj   bi sedaj   naši mladi   dobro  premislili stvar, za katero se trudijo, in naj bi krenili na boljšo pot, sebi in narodu v korist in slavo; naj bi sami odstopili od nehvaležnega dela, od zgradbe na tako slabo podstavo osnovane; saj drugače se jim itak sama na glavo zruši!
Jelena, črnogorska kneginja in soproga laškega kraljeviča.
Dovolj za danes!  O priliki bom morda nadaljeval. Zdravstvuj,  prijatelj!
Tvoj                            .    .
Branivoj.
Dva grobova.
Simon Robič.
Omrt je zopet pobrala sotrudnika našemu listu, naši domovini pa velikega strokovnjaka, poznavalca in nabiralca prirodnin, Simona Ro-biča. Strokovnjaki izven domovine so poznali in občudovali njegovo veliko znanje na posebnem polju polžev; domačini smo ga poznali iz njegovih krajših sestavkov v raznih listih, duhovski tovariši in drugi prijatelji pa so poznali njegovo šaljivost, skromnost, pa tudi posebno resnicoljubnost.
Simon Robič (Rabic se je pisal do I. 1865.) se je rodil v Kranjski gori na Gorenjskem dne
11. svečana 1. [824. Po navadnih študijah je bil posvečen za mašnika 1. 1850., leto potem pa nastavljen za kapelana v Metliki. Tu je ostal kaka tri leta, potem pa je prišel za malo Časa v Loški potok. Tri leta je služboval za kapelana v Dobu (1857—1859), in zopet tri leta Preddvorom na Gorenjskem. Dalje pa je bil v Borovnici (do 1. 1868.1, kjer se je marljivo bavil z nabiranjem in preiskoval tudi razne jame. L. 1869. ga je našlo že v St. Juriju pri Kranju, odkoderTse je pet let potem preselil za upravnika na Senturško  goro, kjer je prebil
2l8
Dva grobova.
triindvajset let do svoje smrti, ki ga je zadela dne 7. t. m. (v nedeljo) dopoldne, prav tedaj, ko je hotel opraviti božjo službo.
Pokojnik je bil mož posebne vrste. Cenil je svoj stan in izpolnjeval rad in natančno njegove dolžnosti, poleg tega pa je ljubil prirodo nenavadno živo. Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu (za 1500 gld., katere je pa odločil za dijaško ustanovo), manjše je oddal — kolikor vemo — šolam iq zavodom. Neko polževo vrsto je on prvi našel (in ji dal tudi svoje ime), o drugih je pa pokazal, da žive tudi pri nas.
RobiČ je bil tudi slovenski pisatelj. Najrajši se je oglašal z manjšimi dopisi o prirodnih stvareh. Ko je jel izhajati naš list, bil je tudi pokojnik med njegovimi sotrudniki. Pisal je v i. in 2. letniku o strupenih rastlinah. Pisal je temeljito in ob jednem porabno, zato smo radi čitali njegove spise. A ko je imel pisati za 3. letnik, omagale so mu oči, in tudi pisal je težko;  odpovedal se je sotrudništvu.
Pokojnik je bil dobrega srca, postrežljiv, vesel in šaljiv. V veseli družbi je znal vedno mnogo  povedati.  Ker je bil pa tudi odločen in
II. Matija
Z^atonila je svetla zvezda na obnebju slo-vensko-hrvaškega slovstva, zvezda, ki se je v vedno jasnem blesku zarila od leta 1848. pa do današnjega dne! Matija Valjavec, naš slavni rojak, je zatisnil 15. sušca v Zagrebu bistro svoje oko v večno spanje. Bridko je zadela ta nepričakovana izguba nas Slovence, a tužni žalujejo tudi bratje Hrvatje ob grobu vrlo  zaslužnega  moža,  pesnika  in  učenjaka.
Rodil se je Matija Valjavec1) 17. svečana 1. 1831. pri Kračmanu na Srednji Beli pol ure od Preddvora. Na mladega, jako prebrisanega dečka je blagodejno vplivala krasna lega njegove rojstvene vasi. Z domaČega praga je Ma-tijČek čudeč se zrl na mogočne Karavanke, hrepeneče mu je uhajal pogled na zeleni Storžec in na »Zaplato planino". Tam bolj v ozadju pa ga je pozdravljal skaloviti Grintovec z nedostopno KoČno. Za pesniško naravo res kakor ustvarjen kraj!
l) Zares zanimiv življenjepis nam je podal lansko leto prof. Leveč v drugem zvezku ,,Knezove knjižnice" 1895, »-  Pis,
kremenit značaj, bil je tudi  oster in je večkrat komu povedal katero, ki mu ni bila ljuba.
Bil je slobodnega vedenja in mišljenja. Gore so mu bile ljubše kakor mestne palače, in svetlo solnce, ki mu je sijalo na ljubo Sent-urško goro mnogo bolj nego nam v nižavah, bilo mu je dražje nego blesk praznih Častij. Zato je bil nad vse srečen in zadovoljen na svojem mestu. Tu je živel v miru sredi svojih preprostih župljanov in sredi gorske prirode.
Rad je pogodil kako »originalno". Tako si je n. pr. napravil jako trpežen klobuk iz luščin borovih storžev in ga nosil v petek in svetek. Dobro mu je delo, ako si se zanj zanimal.
In sedaj ga ni več, blagega gospoda Simna! Gorenjska stran ga bo pogrešala, spomin njegov bo  živel še dolgo.
Tako ginejo naši duhovniki — možje stare korenine. Pucher, Peternel, Parapat, Sežun, Robič — — — ni jih več. Toda, ako Bog da, naposled se nam zopet zjasnijo vremena, duhovski stan bo prebil sedanje boje za vero in narodnost, in tedaj bo marsikateri duhovnik kot uČenjak-strokovnjak zopet Čast delal domovini. Ce pa prideš kdaj, mladi bralec, na Sent-urško goro, vedi, da je tukaj bival velik mož, vreden trajnega spomina1) med Slovenci. ___________                                            dr. Fr. L.
l) Pokojnikove znance prosimo, naj nam ga natančneje opišejo, mi pa objavimo dve sliki sotrudniku v spomin.
Valjavec.
Pač bi bilo preobširno, popisovati, kako je KraČmanov Matija hodil v ljudsko šolo v Kranju, kako je izvrstno dovršil srednje šole v Ljubljani in kako je potem v potu svojega obraza zvrševal svoje študije na dunajskem vseučilišču; ogledati si hočemo Valjavca le kot izredno marljivega nabiralca narodnega blaga, kot nadarjenega pesnika in slednjič kot učenjaka  —  in spoznali mu bodemo glavo in srce.
Že deček je rad poslušal Matija svojo babico, ki mu je pripovedovala razne pravljice in pripovedke o rojenicah, o desetem bratu, o zakletih vitezih. V gimnaziji se je po vzgledu tedanjih nabiralcev narodnega blaga tudi sam navdušil za to velevažno delo in storil na tem polju, lahko rečemo, največ izmed vseh tovarišev. — V počitnicah je marljivo in pazno poslušal govorico v svojem rojstvenem kraju, pridno zahajal k večkratnim shodom vaških možakov v hiši ^starega Kosmata", o katerem ti še dandanes vsakdo na Beli ve kaj povedati. Mnogo narodnih pesmij je tukaj slišal in si jih je tudi zapisal, spoznaval pa je tudi pravo narodovo govorico  in njegovo  mišljenje.