lezi k slovsTvo/^
1968_
Jezik in slovstvo
Letnik XIII. številka 1 Ljubljana, januar 1968
Časopis izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Franc Zadravec, Janez Sivec
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12
Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka
N-din 2,50 (250 din),
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov
Vsebina prve številke
Razprave in članki
Boris Paternu Nastanek in razvoj dveh proznih struktur
v slovenskem realizmu 19. stoletja 1 Ivanka Kozlevčar O pomenskih kategorijah
samostalnika v povedkovi rabi 11
Janko Kos Proza Ivana Cankarja 16
Vlado Nartnik Pomenska kategorija »kruh« 24
Cezar Piernikarski O slovničnih podkategorijah 30
Zapiski, ocene in poročila
Janez Orešnik O besedah in pojmih nacija, narod ipd.   34 Jgror Gedrih Delo ljubljanske podružnice SD   36 XIII. letniku Jezika in slovstva na pot   1/4
Vprašali ste
Marija Merzel Pridevnik »nanašajoč se na podružnico«   1/3 J. Toporišič Podružnični, podružni, podružniški   1/3 Ivo Mihelič Težave z ogovarjanjem in naslavljanjem   1/3 J. Toporišič Tovarišica ravnatelj in še kaj   1/3
Gradivo
v oceno smo prejeli   1/3 Zaključni račun revije JiS 1967   1/4
Boris Paternu
Filozofska fakulteta v Ljubljani
NASTANEK IN RAZVOJ DVEH PROZNIH STRUKTUR V SLOVENSKEM REALIZMU
19. STOLETJA*
Leposlovna proza je bila vse tja do konca 50-ih let 19. stoletja močno zaostalo, tako rekoč nerazvito področje slovenske književnosti. Medtem ko je razsvetljenstvo dalo Slovencem razmeroma uspešno dramatiko (A. T. Linhart) in romantika že do kraja razvito liriko (F. Prešeren), je proza obtičala daleč zadaj. Preko razsvetljenstva in romantike je ostala v mejah nižjega slovstva s poučnim ali versko vzgojnim namenom (V. Vodnik, M. Ravnikar, Janez Cigler). Znotraj te razsvetljensko ali janzenistično ali deloma že bidermajersko poučne proze so se sicer že razvijale nekatere višje jezikovno izrazne, fabulativne in kompozicijske prvine, ki so napovedovale prehod v pravo leposlovje. Vendar je bilo to prehajanje iz poučne na estetsko svobodno raven oblikovanja pri naši prozi zelo postopno, ne posebno izvirno, predvsem pa mnogo bolj zamudno kot pri liriki. Tu je Prešeren že v 20-ih in 30-ih letih suvereno prestopil stilne možnosti, ki jih je dajalo dotedanje versko in skromno posvetno pesništvo, ter docela obvladal nov, zahtevnejši miselni in izrazni svet leposlovnega snovanja.
Vzrokov za tolikšno nesorazmerje med eno in drugo leposlovno zvrstjo tu ni mogoče pozorneje obravnavati. Saj segajo vse od socioloških vprašanj, to se pravi problemov naše takratne družbene nerazvitosti in narodne nesvobod-nosti pa preko čisto teoretičnih vprašanj o različnih možnostih pesniškega in proznega jezika v začetnih obdobjih umetne književnosti, vse tja do poljubnih razmišljanj o osebni zmogljivosti takratnih piscev. Tu nas zanima samo dejstvo, da je slovenski zgodnji realizem moral začeti svojo pot ob hudo zaostalem, življenjsko in slogovno nedoraslem, malo pomembnem proznem izročilu, ki je še scela tičalo v koristnostnem geslu: služiti pouku in zabavi za preprosto kmečko ljudstvo. Spričo posebnih zgodovinskih razmer se je na Slovenskem tako izročilo podaljšalo v precejšnji meri tudi še v dobo realizma.
Poleg te estetske puščave, ki je obstajala v predrealistični posvetni prozi, pa ne moremo prezreti še neke druge resnice; romantika je dala pomembne dosežke v pripovedni liriki in verzificirani epiki, ki sta povezani s Prešernovim imenom. Čeprav gre za drugačno, neprozno slovstveno zvrst, vendar teh dosežkov ni mogoče prezreti, če hočemo razbrati celotno pripovedno zavest, ki je obstajala že dolgo pred začetki realizma in ki so jo naši realisti tako ali drugače doživeli. Kakor hitro pa imamo pred očmi še to zgodovinsko dejstvo, se nam že v predrealistični dobi razkrijeta dve bistveno različni pojmovanji pripovedništva in dva bistveno različna epska svetova.
Za ponazoritev vzemimo oba najvidnejša pripovedna dosežka tega časa — celo istega leta 1836 — ne glede na njuno različno obliko in vrednost; prvo delo je Ciglerjeva povest Sreča v nesreči aH popisovanje čudne zgodbe dveh
Predavanje z lanskega seminarja slov. jezika, literature in kulture.
dvojčkov, ki je hkrati prva izvirna slovenska prozna povest, drugo pa je Prešernova poema Krst pri Savici, ki nosi podnaslov »povest v verzih«.
Cigler popisuje življenjsko zgodbo dveh delavskih otrok, ki s pridnostjo, poštenostjo, sposobnostjo, znanjem in z zaupanjem v boga premagata nešteto težav in se v tujem svetu povzpneta do visokih družbenih položajev, eden do bogatega trgovca, drugi do škofa. Z zapletenimi zgodami in nezgodami bogata, a povprečna družinsko vzgojna povest je zgrajena na zelo preprostem moralnem mehanizmu; dobro delo je nagrajeno, zlo kaznovano; vse se srečno izteče, če je človek priden in veren. Vendar Cigler j evo delo pomeni prvi prizadevnejši in vidnejši prehod od cerkveno vzgojne k posvetno vzgojni, laični prozi. Z nekaterimi stilnimi prijemi pa je pisec še vezan na biblijo, pridigarstvo in kate-hetično didaktiko. Seveda je bila povest te vrste zapoznela: že ob svojem izidu je obtičala na meji drugovrstne, vendar zelo popularne »krištofšmidovske« književnosti.
To je bilo toliko bolj očitno, ker je nekaj mesecev prej izšla Prešernova »povest v verzih« Krst pii Savici, delo izjemne umetniške vrednosti, ki ga danes lahko postavimo ob vrhove slovanske in zahodne romantične epike. 2e \/ sama morfologija zgodovinske in ljubezenske snovi tega epa kaže izrazit in poln fV prijem. Gre za poslednjo, do kraja.junaško in do kraja zgubljeno bitko zadnjih poganskih Slovencev zoper silovito nadmoč krščanske vojske. In zatem gre za poskus poganskega voditelja Črtomira, ki je od svoje vojske edini ostal živ, da bi se rešil v osebno ljubezensko srečo z Bogomilo. Toda ona se je med boji, da bi ga rešila, sama spreobrnila in se zaobljubila krščanskemu bogu ter odpovedi. Tako se junakovo veliko družbeno uporništvo in hkrati veliko ljubezensko hrepenenje končata z enakim, popolnim porazom. Črtomir misli najprej na samomor, nato si — psihološko zelo utemeljeno — izbere najtežjo, a edino tvorno možnost dejanskega vztrajanja; službo ljudstvu ob globoki osebni odpovedi. Na začetku zgodbe je torej Črtomir docela premočrten, romantični junak, na koncu zgodbe resignirani, moderni junak, ki se brez zanosa, notranje Razdvojen in nesrečen podredi edini objektivno možni smiselni eksistenci, ki mu jo dopušča nova zgodovina 8. stoletja: postane duhovnik in misijonar. Z opisanim vsebinskim lokom se sklada tudi menjava oblike; v prvem delu, ^¦polnem bojevite upornosti — dramatična tercina; v drugem, vse bolj introspek-tivnem delu — k retardacijam ubrana stanca.
V jedru te prečiščene lirsko-epske strukture je Prešernova osebna nazorska idrama. Je podoba sveta in zgodovine, ki rasteta preko človeka, njegovih na-iklepov, želja, hrepenenj ter moči; je podoba človeka, ki ga velika odločitev in dejanja nosijo v docela naspro1;no smer, kot ta hotenja žele. Pred nami je torej že zapletena, notranje disharmonična, globoko konfliktna slika življenja in človekovega bivanja v njem. Vendar Prešeren ne gre do kraja. Kljub resignaciji, ki se ponekod pomakne na rob fatalističnega nesmisla, njegov Črtomir pristane pri družbeno tvorni obliki vztrajanja. Najde svoje dokaj realistično očiščenje, toda odprto, boleče, elegično očiščenje, ki se zaveda globoke intimne nezado-ščenosti.
Skratka, v razvoju slovenske epike pomeni Prešernova pesnitev do neke mere podobno »novo psihološko situacijo«, kakršno je Tomaševski za ruski roman odkril ob Puškinovem Onjeginu. Prešeren se je odtrgal od tradicionalne podobe sveta in se znašel sredi objektivnega bivanja. Z nostalgijo se je poslovil od »vere staršev«, to se pravi od krščanskega iluzionizma (prim. uvodni sonet).
z bolečino od romantičnega ljubezenskega subjektivizma, z razjedajočim dvomom od racionalističnega, razsvetljenskega optimizma. Pred njim so se zdaj na široko odprla neskladja resničnosti same in človeka v njej. Pri dejavnem, a notranje ne več zadoščenem vztrajanju ga je obdržala samo še skrb za usodo ogroženega naroda, njegove zavesti in kulture.
Primerjava Ciglerjeve povesti in Prešernove pesnitve nas opozarja na dve zgodnji, izraziti in hkrati do kraja nasprotni uresničitvi epskih prizadevanj v
-  območju začetne, mlade slovenske književnosti. Na eni strani skrajno usklajena.
i-  racionalistična in verniška predstava o življenju ter svetu; predstava, ki je sta-""^^^^      ^ "tična in svojo dinamiko omejuje na romantične mehanizme zunanjega fabuli-ranja. Na drugi strani disharmonična slika sveta, tragika človekovih subjek-. tivnih iskanj in hotenj, ki jih objektiviteta zgodovine in družbe izničuje ter po-dreja v svojo službo.
^ Prešeren se je opisane dvojnosti, ki je nastala v samem izhodišču slovenske epike, zavedal. Dobrih deset dni po izidu Ciglerjeve povesti je Celakov-skemu in Machi poslal Krst in v pismu (22. avg. 1836) poleg tožbe o »puščavi kranjske literature« spregovoril o svojem novem, tokrat proznem načrtu: »Jaz pripravljam zdaj povest v slogu Der Zerissenen.« Načrtovano delo, ki pa se ni ohranilo, že z naslovom, povzetim po noveli Aleksandra Ungerna Sternberga (1832—33), očitno napoveduje nov tip proze, ki bi logično sledil iz Prešernovega položaja po Krstu in ki bi pomenil polno nasprotje Ciglerjevi povesti. Ce upoštevamo še dejstvo, da se Sternberg v navedenem delu (sicer nepomembnem) zavzema za Tieckovo psihološko novelistiko nasproti Scottovi zunanji fabuli-stiki, dobi Prešernovo opozorilo novo programsko razsežnost.
Opliiaiia dispozicija dvojnosti, ki se je pojavila že v obdobju romantike, se je nato na poseben način in v novih vsebinskih, miselnih in slogovnih območjih nadaljevala tudi skozi celotno obdobje realizma. Potek razvoja moram tu seveda omejiti na ozek izbor del.
V letu 1858 sta izšli dve deli, ki jih uvrščamo med prve umetniške dosežke slovenske proze'. To je umetna pripovedka Martin Krpan, ki jo je napisal Fran Levstik, in novela Jeprški učitelj izpod preresa Simona Jenka.
Zgodba o Martinu Krpanu je zgodba o malem in preprostem, a junaškem kmečkem človeku, ki ga pokliče na pomoč sam dunajski cesar, da bi mu rešil dvor in deželo pred uničevalnim velikanom Brdavsom. Krpan privoli in v dvoboju res vzame nevarnemu velikanu glavo. Ko pa je na vrsti cesarjevo plačilo za to odrešilno dejanje, pride do komičnih in hkrati kritičnih konfliktov med dvorno gospodo in robustnim, a poštenim in bistroglavim Krpanom, ki se ne da opehariti. Naposled izterja pisano pravico za svoj skrivni, tihotapski posel, za svobodno prekupčevanje z angleško soljo.
Levstikov junak ima mnoge folklorno mitične in hkrati že nekatere realistične poteze. Ureditev zgodbe je taka, da združuje klasično piramidasto zgradbo novele z dokajšnjim prostorom za krajše epizodne zastranitve, saj celotno zgodbo lagodno pripoveduje star kmet. Skratka, delo nakazuje svojevrstne prehode iz romantične folklore k vaškemu domačijskemu realizmu, iz heroične epike v komično epiko, iz mitične pripovedke v aktualno satiro (politika dunajskega dvora do slovanskih narodov po marčni revoluciji). Prav tako se idealiziran kmečki jezik spušča k sproščeni govorni drastiki.
Toda Levstik se pri tem križanju dveh miselnih svetov s svojevrstnim humorjem izogne možnostim globljih, resničnejših disonanc. Njegov Krpan ostaja v vseh položajih in stiskah »silen človek«. Človek, ki z veliko telesno, umsko in moralno močjo zlahka obvlada vse težave in stiske. S svojim robatim in bistrim plebejskim ponosom je kos vsej zvijačnosti višje gospode, s svojim prvinskim demokratizmom se čuti enakega cesarju kot »veja ob veji«. Zaradi tako enovite motivacije, zgrajene na predstavi o neugonobljivi moči kmečkega plebejskega človeka, je Levstik lahko skozi celotno pripoved ostal v doslednem stilnem sistemu hipérbole. Hipérbole, ki zajema vse izrazne plasti, od izbire situacij in dejanj do izbire značajskih lastnosti oseb in govornih fraz ter primer. Vendar je treba dodati, da je ta hipérbola že zavestno in hoteno komična hipérbola. V nekem kritičnem spisu je o drugačni, to se pravi resni oziroma naivni hiperboli spregovoril dovolj kritično in odklonilno.
Popolnoma drugačen svet se nam odpre v Jenkovi noveli. Jep_rški učitelj je neznaten, beden podeželski polizobraženec, ki je vdan bolj vinu kot svojemu šolskemu poklicu. Kmečko vaško okolje ga prezira in ponižuje. Ko mu s prihodom novega gospodarja, to se pravi novega kaplana, grozi dokončni polom — izguba službe in kruha, se ves zateče k loterijski igri. Z naporno matematično mistiko in s pomočjo pajka izdela sistem števil, ki bi mu na loteriji morale prinesti srečo in bi ga odrešile bede. Toda neznatno naključje — sunek vetra — mu dragoceni listek njegove sreče s klobukom vred odnese v vodo. Izgubljeni bednež brodi za svojimi števili, dokler se bolan in zmeden ne vrne domov ter zjutraj umre. Umre, ko vas veselo praznuje prihod novega gospodarja.
Junak Jenkove novele je že pravi antiheroj, je neznatnež sredi brezobzirnega sveta resničnosti. Vsi njegovi poskusi, da bi se dokopal do kolikor toliko suverenega položaja, se končujejo v še globljih osramotitvah. In njegov naj-napornejši poskus je že čudaško iracionalen. Tako zadošča čisto slučajen sunek resničnosti in ves sistem njegove sreče ter obstoja se sesuje v nič. V osredju zgodbe je torej tragika, vendar ne več heroična, prešernovska tragika, ki bi pomenila propad kake velike ideje, visokega čustva ali mogočne strasti. Gre za tragiko neizbežnega propada zaradi človekove nemoči, majhnosti in nepomembnosti pred svetom. O človekovi nepomembnosti avtor tudi sam neposredno razmišlja. In naposled, gre za tragiko, ki ni več čista, premočrtna ali enovita. Spričo »neznatnosti« svojega nemočnega objekta se nenehoma lomi v komiko, ironijo, mestoma celo v grotesko. Tudi oblikovalni prijemi se bistveno spreminjajo. Tu ni več nedeljsko lagodne besede naivnega pripovednika. Zgodbo pripoveduje avtor sam. Zgodba novele je strogo piramidasta, z enim samim vrhom in naglim' padcem v smislu »sokolje teorije« usodnega obrata. Skoraj vsak detajl nosi težo stopnjujoče se učiteljeve stiske ali pa napetost »drobnih« človeških odnosov, ki jih iz zaledja neizprosno določa človekov gmotni položaj sredi vaške srenje, Denar, veliko denarja — je tudi poglavitni cilj učiteljeve loterijske strasti. Motivacijski sistem zgodbe se je torej premakiiil iz človekove osebne moralne moči in volje v vsakdanjo družbeno resničnost in v junakove pohabljene psihološke, nagibe, ki so prav tako posledica vse bolj odtujenega položaja med ljudmi. Jezik je vse bolj brez klasične idealizacije. Razslojuje se, vanj vdirajo realne plasti še ne docela izoblikovanega intelektualnega izražanja, obenem pa plasti kmečkega žargona s tujkami vred, ki se jih je Levstik izogibal. V dialogu najdemo že natrgane, fragmentarne, necelovite stavke, psihološke fotografije govora.
Taki pojavi so bili že daleč zunaj Levstikovega pojmovanja realizma in realističnega kmečkega jezika.
Skratka, pred naini.. ie _irugiJ^_sl^oyenske zgodnj^^^ svojih potreb po njej ni več poskušal navezovati na »spodbudno« ali »zdravo« ljudsko epsko izročilo, temveč na osebno spoznanje življenja in deloma na pobude, kakršne je dobil ob Gogoljevi prozi, predvsem ob Plašču. Nekatere sestavine spominjajo tudi na Jeana Paula-Richterja. Tako je poleg Levstikovega uvodnega modela, rahlo naravnanega od ljudske epike k domačijski vaški povesti, nastal še drug, nasprotni model: novela disonantnega realizma. Tistega realizma, ki se je že v samih začetkih odpiral nekaterim sestavinam, napovedujočim postopni razkroj realizma oziroma dezintegracijo njegovih, notranje usklajenih, klasično uravnovešenih postopkov oblikovanja ter prikazovanja življenja.
Nadaljnji razvoj obeh vrst proze je bil v mnogočem odvisen od kulturnih, družbenih in političnih okoliščin. Te okoliščine so bile take, da so v slovenski leposlovni zavesti in okusu še dolgo dajale prednost prvemu, v bistvu harmo-"ii^ničnemu, spodbudnemu prikazovanju življenja. Našteti bi mogli mnogo vzrokov, toda med najbolj vidne sodijo naslednji: 1. nenehna zavest narodne ogroženosti in zato želja po leposlovju, ki bi pomenilo bodrilno doživetje, potrjevalo integracijski red znotraj človeka in znotraj narodne skupnosti; 2. izredno močan in vpliven klerikalni pritisk na književnost ter pisatelje. Kakor sta si bili liberalna in klerikalna leposlovna kritika nasprotni, sta se vendar v nečem bistvenem ujemali: obe sta se upirali tistim pojavom, ki so segali v globlje, neobvladljive in nevarne resnice človekove individualne ter socialne eksistence. Ce pa so že prišle te resnice na dan, je bilo treba nanje položiti pregledno moralno ali socialno perspektivo, idealiteto. Zato toliko besed o »idealnem realizmu«, ali »realnem idealizmu«.
Pod takim podnebjem so se realistične težnje zvečine obračale k vaški ali zgodovinski povesti in ostajale v mejah klasičnih estetskih norm, prilagojenih realizmu. Slovensko življenje je dopuščalo, da je na tej črti nastala še vrsta razmeroma dobrih besedil. Se večji del pisateljskih energij pa se je od tod prevešal v konvencijo in popustil potrebam ljudskega »poduka in zabave«. Naša literarna veda žal še ni zbrala dovolj poguma, da bi strogo ločila omenjene pojave, s katerimi imamo opraviti celo pri najboljših takratnih pisateljih.
Toda tudi druga smer, izhajajoča iz brezobzirnega odkrivanja neljubih področij človeške resničnosti in iz napredne stilne odprtosti, je bila neuničljiva. Zatekla se je na področje kratke proze, predvsem novele (»značajevke«), in si za snov jemala pretežno deklasirane človeške like, ljudi, ki so zdrknili iz patriarhalno kmečkega in iz trdnega meščanskega stanu.
Dejstvo je, da pri vseh pomembnejših slovenskih realistih lahko ugotovimo križanje ali sovpadanje vseh naštetih možnosti: od konvencionalne, celo poučne ljudske povesti preko zrelejših del klasičnega, notranje uravnovešenega realizma pa vse do pojavov modernejšega, disonatnega realizma.
Ce vzamemo za primer Josipa Jurčiča, vodilnega pripovednika 60-ih in 70-ih let, je to navskrižje docela na dlani. Njegovo prvo večje delo, roman Deseti brat (1866-67), ki je hkrati prvi slovenski roman, pomeni že pravo, čeprav še razmeroma ubrano sožitje obeh pripovednih tipov.
Sredi vaško-grajskega okolja potekata dve zgodbi. Zgodba desetega brata, nemirnega bosjaka, ki si je nadel to folklorno mitično ime zato, da laže opravi
r,
svoje skrivnostno maščevalno poslanstvo nad nezakonskim očetom, graščakom Kavesom, ki mu je z brezvestnim ravnanjem nekoč pognal v smrt mater, njega pa zatajil. Druga je zgodba študenta Lovreta Kvasa, ki se kot reven družinski učitelj zaljubi v grajsko hčer Manico in jo po nekaterih težavah in dokončanju svojih visokošolskih študij dobi za ženo. Zgodbi, ki ju kot »spiritus movens« veže deseti brat, se prepletata v sintetično-analitični tehniki, polni sta nenavadnih fabulativnih zapletov, zastrtih sorodniških vezi itd., za ozadje pa jima služi čarobni svet vaškega domačijstva, anekdotizma in sočnih kmečkih krčemskih pogovorov.
Motivacijski sistem, ki giblje usode oseb, je nekje v ozadju še vedno pripet na idealistično načelo, da se dobra dejanja človeku poplačajo in da ga zla kaznujejo — čeprav Deseti brat že sam jemlje bogu »kazen iz rok«. Tada hkrati so dejanja istih ljudi, še posebej učiteljeva, socialno določena, zavestno pogojena z revščino, celo s socialnim kompleksom. Lovre je poleg tega že razumsko razvita, razmišljajoča, problematična osebnost, ki prihaja v ostre notranje spopade s svetom, s samim seboj in s smislom bivanja. Muči ga družbena brezizglednost, svetobolni skepticizem, lermontovsko občutje tujstva in odveč-nosti med ljudmi. Nadleguje ga zavest, da je človek »neznanljivo manjši, kakor si v svojem egoizmu včasih domišlja«, in da smo ljudje le »črvi, ki lazimo po tej zemlji«. Loteva se ga tudi nekaj, kar je kakor »hrepenenje po nečem neznanem«. Toda značilno je, da kljub taki notranji razklanosti ubere v življenju čisto razumsko prilagodijivo, realistično pot. Potrudi se do svojega juridičnega naslova in si tako omogoči trden poklic in srečen zakon. Vsem tem grajskim usodam izobraženih ali polizobraženih ljudi pa stoji nasproti čarobni svet realistične vaške idile, ki je komajda rahlo načet z nekaterimi resničnimi socialnimi tegobami.
Skratka, prvi slovenski roman ima v sebi sestavine tradicionalne povesti — dopolnjene s scottovsko bujno fabulistiko, nato vrsto različnih stopenj začetnega realizma, naposled pa tudi že očitne pojave idejne disonance in stilne dezintegracije.
Romanu je sledila trda Levstikova kritika, ki je delu sicer priznala svojevrstno čarobnost, hkrati pa je ostro nastopila proti »črvivi sentimentalnosti« Jurčičevega študenta in proti celi vrsti tistih lastnosti, ki so vnašale »bizarnost« ali negotovost v nravstveno in družbeno podobo slovenskega življenja.
. Jurčič je nato napisal uspelo kmečko povest Sosedov sin (1868), kjer je obravnaval trdno, imovito kmečko družino, kot je želel Levstik. Spor zgodbe je tudi tu gmotne narave: gre za ljubezen med hčerjo bogatega kmeta in revnim, a delovnim ter poštenim vaškim fantom. Tej ljubezni seveda nasprotuje dekletov oče. Toda v trmoglavem kmečkem veljaku naposled le zmagata dobro srce in uvidevna pamet, tako da se usodna stiska razreši v srečen zakon.
V motivacijskem sistemu, zgradbi in slogu Jurčič skladno združuje načelo življenjske resničnosti ter njene idealizacije. Sosedov sin pomeni prvo izčiščeno uresničitev klasično realistične slovenske vaške povesti. V njej je človek kljub težkim preizkušnjam in stiskam še suveren in umen gospodar življenja.
Toda Jurčič ni mogel zatajiti tudi nasprotnega ustvarjalnega nagiba. Lahko bi navedli več primerov, tu naj zadošča njegova kratka novela Telečja pečenka (1872).
»Junak« zgodbe je izrazito neznatna človeška figura: petdesetletni upokojeni oficir Bitič, brezdelen in odljuden človek, v svoji omejeni ter lažni zavesti
6
samozavesten filister. To je na pol smešna na pol odurna oseba, ki ji je ostalo eno samo veselje v življenju: njegova večerna telečja pečenka v gostilni. Neznaten sunek banalne »usode« pa je dovolj,- da se mu ta edina radost podre in zagabi. Nekoč namreč po naključju opazi, da mu pečenko pripravlja umazana kuharica. V njem se vse upre in ne najde več miru. Bežni, šaljivi domislek nekega znanca, naj bi se oženil in tako prišel do spodobne postrežbe, vzame resno. Vso svojo voljo in veliko upanje upre proti mladi domači hišni, vrta vem, razigranem in lepem dekletu. Nesreča hoče, da po naključju ujame odsekan in surovo šaljiv odgovor, ki ga hišna vrže svoji okolici, ko zve za njegovo namero. Ta odgovor je zanj pošasten, zakaj prvič se zave prave, porazne resnice o sebi, zave se svojega niča in da je v resnici »nepotreben na tem svetu«. Gre, prestopi svojo varno spodobnost, se napije in v pusti deževni noči ga na ulici zadene kap ter odreši notranje groze.
Jurčič tokrat nadaljuje tam, kjer je obstal Jenko: v dialektični, mestoma •»^'^že groteskni igri humorja in tragike; v osvobajanju tragike od vzvišenih motivov; v brisanju meje med estetsko lepim in grdim; predvsem pa v odkrivanju človekove nesuverengsti pred svojevoljno igro življenjske vsakdanjosti. In še nekaj več: tokrat gre tudi za človekovo osebno nemoč pred poslednjo resnico o samem sebi. Bitič lahko živi samo dotlej, dokler živi v lepi laži o svoji imenit-nosti. Ko pa se ta laž sesuje, ga resnična zavest uniči. Zgradba novele je mojstrsko dramatična in skrajno dosledno raste k svojemu usodnemu obratu in katastrofi. Popis podrobnosti — predmetnih in psiholoških — se ponekod razvije do prave samostalniške, pridevniške in glagolske drobnorisbe. Razumljivo, saj nad usodo človeka že docela gospodari vsakdanja resničnost. Priznavanje te resničnosti je tolikšno, da se avtorjev patos oziroma sočutje že prizadevno skrivata za brezbrižno, na prvi pogled neprizadeto družabno humorno pripovedjo. Tu.di jezik je realističen, če s tem pojmom mislimo na vdor navadnih pogovornih plasti v leposlovje, plasti, ki so razslojene po poklicni pripadnosti oseb, njihovem temperamentu in danem položaju.
V 70-ih letih, ki vse bolj očitno kažejo krizo enotne narodne ideje, nezadostnost liberalizma in krizo razumsko urejene predstave sveta sploh, bi lahko našteli še vrsto proznih del, v katera vdirajo dezintegracijski poteki. Vendar je značilno, da slovenski pisatelji take pojave najčešče zavestno omejujejo in jih poskušajo obvladati z dodatkom smotrne razumnosti, pouka in podobnih spodbudnih postopkov. Tako nastajajo posebne, izrazito hibridne prozne strukture, ki so jih uvajala že 60-a leta (Fran Erjavec, Avguštin Ocepek, 1860; Janez Mencinger, Bore mladost, 1862) in ki pomenijo bolj ali manj neuravnovešeno spajanje obeh pripovednih ustrojev. Omeniti kaže Levstikovo srdito satiro Sveti ¦ v doktor Bežanec v Tožbanji vasi (1870).-Ta heretična legenda (»pobožna pripo-' > vedka«), ki je verjetno nastala ob daljni pobudi Lessingovega Puščavnika (Der Eremite, 1749), je groteskna kritika slovenskih narodno-političnih voditeljev in lahkovernega, vraževernega ter pošastno omejenega ljudstva, ki jim sledi slepo, docela nekrpanovsko. Vendar je svoj elementarni groteskni zagon, ki je bistveno menjal tudi njegov ideal kmečkega jezika, na koncu razumarsko omilil in zgodbo naravnal k pravičnemu, srečnemu koncu. Josip Stritar je s svojim zapoznelim sentimentalnim romanom v pismih Zorin (1870) ustvaril posebno varianto slovenskega Wertherja, obupanca nad svetom in samim seboj. Vendar je nad celotno zgodbo pesimističnega individualista postavil poučno svarilo,
ustrezajoče krščanski morali, pobudi k delu za narod in veri v socialno preobrazbo družbe.
Osemdeseta leta so nato zelo pomnožila slovensko prozo in njeno povest, novelo ter roman še odločneje zasidrala v realizem. Obe omenjeni prozni strukturi sta zdaj doživljali že nekatere očitnejše spremembe. Te so tako ali drugače napovedovale prehod pripovedništva v novo stilno obdobje.
Značilno je, da je celo Janez Trdina — predstavnik starejšega »mlado-slovenskega« rodu, ki je svoj prvi prozni nastop opravil še v mladostni dobi realizma, takoj po marčni revoluciji — svoje umetno folklorno pripovedništvo zdaj že vidneje zaobrnil v novo smer. Njegova satirična Kresna noč (1883) pomeni najbolj daljnosežen groteskni prijem v slovenski prozi 19. stoletja. Kot popolno nasprotje groteskne fantastike pa se pri njem pojavlja še poetična fantastika (Gluha loza, 1882). Pojava, oprta na motivne sestavine folklornega izročila, vsak s svoje strani pomenita razkrajanje klasično pojmovanega realizma. Ob nekaterih kasnejših Cankarjevih groteskah ne moremo prezreti Trdinovega predhodništva. Vendar stari Trdina nekako še vedno ostaja razsvetljenec in moralist, kajti svojim zgodbam daje po navadi poučne okvire.
Toda vodilno mesto sta v 80-ih letih že prevzela predstavnika mlajšega pisateljskega rodu, Ivan Tavčar in Janko Kersnik. Tudi pri njima sicer lahko najdemo vrsto zgodb, ki pomenijo bolj ali manj očitno popuščanje leposlovni konvenciji, celo prilagajanje poučno zabavni kmečki ali vaško-grajski fabuli-stiki, hkrati pa sta se spustila tudi k radikalnemu realizmu. Znotraj le-tega sta nadalje razvila obe pripovedni strukturi ter ju včasih močno zbližala. In to prav na področju dotlej trdovratno idealizirane kmečke tematike. (Z romani je Kersnik močno posegel tudi v svet meščanstva.)
Za primer izberimo samo dve njuni kratki prozi; Tavčerjevo novelo Sarev-čeva sliva (1887) in Kersnikovo novelo Mačkova očeta (1886).
V Šarevčevi slivi najdemo zgodbo o revnem, grdem, osamljenem in garaškem kmečkem dekletu, ki mu je skrbni oče na smrtni postelji zapustil 100 goldinarjev in še slivo »za poboljšek«. S to doto naj bi si pomagala skozi trdo samsko življenje in poslednja očetova skrb je bila, da ne bi nikoli beračila ter ponižala poštenega hišnega imena. Meta z vso resnobo in globino sprejme nase gmotni ter duhovni testament mrtvega očeta. Sledi njen osamljeni, do kraja naporni in dosledni boj za obstanek, toda za obstanek, ki je vse bolj grobo ogrožen, materialno ogrožen. Njena celotna eksistenca, telesna in duhovna, se vse bolj in bolj pogreza v strah, da bi izgubila dninarsko delo, da bi ji kdo vzel borni denar ali da bi jo oškodoval pri slivah. Na dnu vsega pa je strah pred beračenjem na stara leta. Dokončni in usodni obrat zgodbe napravi narava. Pomladna nočna nevihta sproži plaz v bregu, kjer je imela zakopan denar, tako da gre po zlu. Meta pribiti za hip prepozno, v pošastni grozi se ji porodi privid tatu, ki jo je okradel. Tedaj vsa njena bit zatrepeta za poslednje imetje — za slivo. Pohiti tja in v bližini zagleda človeka, ki pa je šel mimo po drugih poslih. Ona misli, da je tat. Tedaj se zgodi zadnje: gre, vzame sekiro in v obsedenosti poseka poslednji »poboljšek« svojega življenja. Posekano deblo pade nanjo in jo odreši skrbi, da bi morala na starost beračiti.
V motivacijskem sistemu pričujoče tragike delujeta vzvoda obeh doslej obravnavanih pripovednih gradenj: osebna etična veličina in goli, materialni boj
8
zá obstanek. Oba naguba sta dramatično zaostrena, popolna, neizprosno dosledna. Po načelu klasične tragike propade veličina osebne ideje, v tem primeru patriarhalni etos kmetstva. Toda je še nekaj, kar seže čez. V poslednjem trenutku se Metina zvestoba lastni vse bolj ogroženi »ideji« sprevrže v nasprotje, v obseden upoT, v uničenje lastnega imetja, svojega materialnega simbola vztrajanja. To pomeni uničenje patriarhalnega, potrpežljivega, delavnega, nebera-škega življenja med ljudmi. Vendar pa ta fabulativni sklep ni toliko osamosvojen, da bi mogel spodnesti osrednjo klasično strukturo, zgrajeno na osnovah tragične veličine, kjer sta kmečki etos in zlo še docela jasno ločena, čeprav sta že daleč od nekdanje vaške povesti. Gre le za podaljšanje klasične tragike v smer patoloških posledic, ki jim junakinja podleže.
Da imamo opraviti z modernizirano strukturo prvega tipa, ki pa se že tesno spaja z drugim tipom, nam pove tudi opazovanje pripovednega načina. Pisateljevemu odnosu do zgodbe bi smeli reči sočutni patos, ki se le mestoma sprevrže v ironijo. Ta patos ugotovimo v vzvišeni dikciji stavkov, uporabljajoči retorična in ritmična ponavljanja in zanosne. inverzije. Ugotovimo ga tudi v dejstvu, da je pisateljev prevladujoči stilni prijem povečevalna ali pomanjše-valna hipérbola, pa naj gre za zgodbo, posamezne položaje, prikazovanje narave ali za izbor primer ter metafor. Pa še nekaj: metafora in celo barvita metafora je še vedno pogostni medij pisateljeve neposredne vključenosti v muko Metine zgodbe in tragične veličine.
Močno drugačen je svet Kersnikove kratke novelice ali »slike« Mačkova očeta. Tu gre za dve zaporedni zgodbi, ki sta med seboj enaki, le da druga po-' meni zaostritev prve. Stari kmečki bajtar Maček se do zadnjega upira, da bi izročil svojo borno zemljo in hišo že doraslemu, poročenemu sinu. Ko to vendarle moira storiti, se začne njegov propad. Sin ga brezobzirno izrine iz hiše. Svoj konec mora starec preživeti v bedi, bolezni in nemočnem srdu ¦— pod sosedovo streho. Njegov sin doživi na stara leta ob svojem sinu enako, le še nekoliko hujšo usodo. Pred izgonom ga sin pretepa, starec se zateka k pijači, umre pa prav tako bedno pod tujo streho. -
Tragika propadanja tu nima več nobenih vzgonov osebnega etosa, pomembnega idejnega hotenja ali siceršnjega veličastja, kot jo ima pri Tavčarju. Iz ozadja neizprosno deluje en sam zakon. To je surovi materialni zakon imetja j^jn fizičnega obstoja, zakon zemlje in bajte. Dokler Kersnikova očeta oboje imata, imata »vsaj sok, četudi neslan in brez zabele«, torej še nekoliko sta, potem ju ni več, sta nič. Z zemljo stoji in z nje izgubo pade njuno skromno bivanje. In ko izgubita to zadnjo točko obstoja, se izničijo tudi zadnji človeški odnosi med očeti in sinovi, ki so bili že prej samo skupno obstajanje, nič več. Poslednja volja Mačkovega očeta na smrtni postelji ni skrb za prihodnost otroka ali njihovega imetja, kot smo videli v Tavčarjevi noveli. Narobe: stari, umirajoči Maček porabi zadnje moči za to, da bi advokata (pisatelja samega) nagovoril, naj izterja njegov denar od sina, naj mu uniči dom in ga požene iz bajte. Njegova poslednja strast je pošastno sovraštvo do otroka in le to obžaluje, da mu ob rojstvu ni »stopil na vrat«. Skratka, patriarhalna podoba kmečkega življenja je docela uničena, in to komaj leto za tem, ko je katoliški kritik Anton Mahnič začel tako radikalno preganjati realizem in zahtevati krščanski ideali-
___zem tudi v književnosti. Kersnik je opravil svoje dejanje v imenu brezobzirne
socialne resnice in bednega bajtarjevega boja za imetje. Ta boj gospodari nad
.9
človekom in mu kot prekletstvo zemlje iz roda v rod kroji neizprosno tragično-usodo. Zadnjo konsekvenco Tavčarjeve patriarhalne tragike, ki kmečkega človeka obrne k strahu, sovraštvu in uničevanju, si je bil Kersnik izbral za izhodišče svojega strogo materialistično, deloma že naturalistično motiviranega dela.
Ustrezno temu se je menjal tudi ves pripovedni način. Kersnik poskuša najti hladno, poročevalsko razdaljo do Mačkove zgodbe, čeprav je sam posredno vpleten vanjo. Nekajkrat poudarja, kako je pozabil na starca. Sam tudi izvrši njegovo strašno oporoko in terja tistih bornih 20 goldinarjev. Zgodbi prikazuje kratko, skopo in s strogo izbiro položajev, ki pa se pri obeh očetih z neznatnimi variantami ponavljajo, kar samo stopnjuje vtis mučne, vsakdanje neizbežnosti. Zanimiv je njegov kmečki dialog, ki je daleč od Jurčičevega ali Tavčarjevega. Bajtarja malo govorita. Znaten del njunih kratkih besed p vremenu in letini bolj skriva ali nakazuje njuno notranjo resnico, kot pa jo razdaja. Pisatelj ju večkrat označuje z njunim polresničnim govorjenjem ali z lažjo ali celo z molkom. Metaforika izginja. Svet in ljudje se kažejo skozi predmetna in psihološka dejstva, ki prehajajo v drobne podrobnosti. Kot si je Tavčar za svoj poglavitni izrazni medij izbral hiperbolo, tako si je Kersnik izbral ali poskušal izbrati pro-.2^^ tokolarno, memoarsko litoto.
In vendar tudi on ni vzdržal v brezosebnem naturalističnem zapisovanju stvarnosti. Njegovo novelo preveva zatajevani čustveni elegizem, lirizirana »tančica idealizma«, ki jo je izpovedal v svojih teoretičnih spisih. Ta notranji odnos v nekaterih podobnih »slikah« kmečkega življenja udari tako močno na dan, da mu »suhe« zapise resničnosti začne spreminjati v njihovo nasprotje, v poetično, ritmizirano prozo.
Kersnik je torej z verističnim pogumom odprl vrata resničnosti, tudi njeni grdoti. Toda čim bolj je sledil temu nagibu, tem bolj se je v njem krepila tudi nasprotna potreba. Nekje pravi: »Veruj mi dragi, tudi v pandektih (sodnih aktih) boš našel poezijo, če jo boš hotel; saj jo najdeš tudi v brezzobem polomljenem glavniku ali pa na umazani cunji, ki leži za hišo na smetišču.« Izjavo lahko primerjamo z Maupassantovim obratom od naturalizma k novemu subjektivizmu, saj gre za misel, da o vsem odloča »osebni način gledanja« na stvari.
S Tavčarjevim in Kersnikovim primerom iz 80-ih let sem želel opozoriti na eno izmed končnih razvojnih točk slovenskega pripovednega realizma. Tu se obe obravnavani prozni strukturi zaradi svoje odprtosti socialni in psihološki stvarnosti močno zbližata, zapustita tradicionalno zvrst kmečke povesti in pre-ideta v čisto novelistično obliko. Na oster konfliktni položaj, ki je nastal med človekom in resničnostjo pa se odzivata vsaka po svoje. Podrto človekovo su-vereniteto rešuje Tavčar z idejami in sredstvi, ki se ozirajo nazaj, v starejšo klasike in romantiko, čeprav subjektivno pristno in izvirno. Kersnik pa z zadržano kretnjo utira pot subjektivizmu in lirizmu bodoče nove romantike, ki jo ob prelomu stoletja uveljavi slovenska moderna s Cankarjem na čelu. Ena in druga smer priča za to, da slovenska proza 19. stoletja kljub svoji poti skozi celo vrsto stopenj realizma ni trajneje vzdržala v njegovih skrajnih, naturalističnih konsekvencah. Obe prozni strukturi, »harmonična« in »disonantna«, sta se ob svojem dokončnem srečanju s težo resničnosti začeli razmeroma hitro obračati k romantični subjektiviteti ene ali druge vrste. Višjo osamosvojitev obeh polov je izvedla šele moderna. ' -
10
Ivanka Kozlevčar
SAZU Ljubljana
O POMENSKIH KATEGORIJ AH S AMOST ALNIKA V POVEDKOVI RABIl
Analiza pomenov kaže, da ne obstaja samo zveza med besedno vrsto in stavčnim členom, temveč je mogoče govoriti tudi o povezavi med pomenom, besedno vrsto in mestom v stavku — to je sintaktično funkcijo besede. Za določen stavčni člen najpogosteje služijo tiste besedne vrste, ki najustrezneje opravljajo njegovo vlogo. Tako je za osebek in predmet značilen samostalnik, če ga nadomeščajo druge besedne vrste, prevzemajo tudi njegove pomenske značilnosti.' Povedek je najpogosteje izražen s pomensko samostojnim glagolom, lahko pa tudi s pomensko nesamostojnim glagolom in kako drugo besedno vrsto. Zanimiv je delež samostalnika, njegov pomen in razmerje do drugih besednih vrst v vlogi povedka.
Samostalnik kot osebek ali predmet pomeni osebo, stvar ali pojav, v povedkovi rabi pa ima zaradi drugačne vloge tega stavčnega člena — opredeljuje namreč stvar, izraženo v osebku — drugačne pomene. Samostalniško značilnost poimenovanja in nespremenjen pomen ohrani samostalnik v stavčnem tipu to je žival, tisto je miza-, pri imenovanem osebku pa se lahko v tej rabi pojavljajo le samostalniki z določenimi pomeni. Pomen je torej važna prvina, ki odloča o tem, ali se kak samostalnik pojavlja v povedkovi rabi ali ne.
1. Zelo pogostoma nastopa v tej funkciji pomenska kategorija, ki imenuje osebe glede na poklic oziroma naziv. V pov. rabi nastopa pomen pokl-c, naziv, ne pa oseba s tem poklicem ali nazivom, npr.: zdravniki so se zbrali na posvet — moj sosed je zdravnik; cesar je sklical svetovalce — Krpan ni vedel, da j e ta človek cesar-, plesalke so se priklonile in odšle — ona j e plesalka.
Ti samostalniki imajo skupaj z vezjo tudi glagolski pomen: pomenijo opravljanje ustreznega poklica ali dejavnosti, npr.: Janez j e že dolgo zdrav-ni k v tem kraju, kar pomeni: že dolgo opravlja zdravniško prakso (zdravi); ali bil je profesor na naši šoli; je kuharica v podjetju. Samostalniki, ki pomenijo delujoče osebe, lahko skupaj z vezjo nadomeščajo ustrezni glagol, npr.: katera b o pa danes kuharica (za k u h a r i c o) = katera bo danes kuhala; on je zagovornik novih predpisov = z a g o -v ar j a nove predpise; je borec za delavske pravice = se bori za delavske pravice; že dolgo sem bralka vaše revije = berem vašo revijo;
e odlična plesalka = odlično pleše; nisem fotograf = ne fotografiram. V povedkovi rabi ti samostalniki ne pomenijo osebe, pač pa skupaj z vezjo opredeljujejo osebo, ki jo v teh primerih izraža osebek, glede na njeno dejavnost. Glagolsko funkcijo danih primerov dokazuje tudi možnost, da jih lahko dopulnjujeta predmet ali prislovno določilo.
* Substantivizirani pridevnik npr. ne pomeni več lastnosti stvari, ampak tako kot samostalnik stvari same: on je bolan — bolni zdravemu ne verjame, vendar še ohrani pridevniško značilnost, da se stopnjuje s prislovi: težko bolni so ležali v posebni sobi. Prehod med samostalnike ni izvršen in moremo govoriti le o samostalniški rabi. Nekateri pa zgubljajo možnost vezave s prislovi, pač pa se vežejo s pridevniki in prehajajo med prave samostalnike: vesten dežurni, spreten plačilni.
11
2. Samostalniki, ki pomenijo osebe z določenimi lastnostmi ali v določenem stanju, se v povedkovi rabi pomensko premaknejo podobno kot pridevniki v vlogi osebka ali predmeta: pomenijo lastnost osebe, ne pa osebe same. V primerih kot družil se je z lenuhi in delomižneži — ;' e veiiic lenuh, je pa res lenuh; težki bolniki ležijo v posebni sobi — on je težek bolnik; on je dobričina, bedak, butec, blebetavec, beloglavec, črnolasec itd. je samostalnik v povedkovi rabi zamenljiv z ustreznim pridevnikom, npr. je res len, težko bolan, dober, bedast, butast itd. Pri tem se pomen ne spremeni, inačici se razlikujeta le po ekspresivni vrednosti. Ta skupina samostalnikov je glede na pomen zamenljiva s pridevnikom, vendar ohranja gramatične značilnosti samostalnika: ne veže se s prislovi, pač pa jo določajo pridevniki glede na stopnjo: veiiic lenuh, precejšen delomrznež, ali pa ti izražajo ocenjevalni odnos do lastnosti, izražene s samostalnikom: zoprn blebetavec, grd lenuh.
Povedkova raba je za pomensko kategorijo »oseba z določenimi lastnostmi« tako značilna, da jo lahko uporabimo za zanesljivo oporo pri ugotavljanju takega pomena tudi pri samostalnikih z drugačnim glavnim pomenom. Samostalnik banda ima glavni pomen »skupina razbojnikov«, npr. roparska banda, odkrili so novo bando. V zvezi njegovi sosedje so banda pa se misli predvsem, da so slabi, malovredni ipd., torej je mogoče sklepati, da ima samostalnik banda tudi pomen »slabi, malovredni ljudje«. Enako tudi pri besedi drhal v zvezi zanj so bili ti ljudje le drhal beseda driiai ne pomeni več »taka in taka skupina«, pač pa »ne-osveščeni, nekulturni« ipd. Dá se torej sklepati, da ima samostalnik drhal pomen »neosveščeni, nekulturni ljudje«. Beseda baba je v svojem glavnem pomenu slabšalni izraz za »žensko, navadno starejšo«, npr. babe se zbirajo. V povedkovi rabi pa zopet pomeni določene lastnosti, ki so pozitivne, če se nanašajo na ženski subjekt, npr. ona je baba in pol (pomeni »postavna, čedna« ipd.), in negativne, če se nanašajo na moški subjekt: on je baba (pomeni »neodločen, kle-petav, strahopeten« ipd.). Glede na značilno zvezo bi samostalnik baba lahko pomenil tudi moškega ali žensko z omenjenimi lastnostmi. Seveda lahko o samostojnem pomenu »oseba z določenimi lastnostmi« pri samostalniku tipa banda govorimo šele tedaj, če ima beseda v tem pomenu tudi druge sintaktične možnosti, ki so značilne za tak pomen.
3. V povedkovi rabi so pogostni samostalniki, ki širše, nadrejeno poimenujejo stvari, izražene v osebku, npr. češnja je drevo, čuk je ptica, lisica je žival, mercedes je avto, vipavec je vino. Ti samostalniki ohranjajo samostalniško značilnost poimenovanja, gre pa še za neke vrste kategorizacijo stvari, ki jo navaja osebek. Lahko se pomensko omejijo s pridevnikom: npr. češnja je sadno drevo, čuk je nočna ptica, lisica je škodljiva žival, iičko je osebni avto, vipavec je lahko vino, da se stvar, izražena z osebkom, še natančneje določi. Imajo pa taki samostalniki še eno možnost: pod stavčnim poudarkom pomenijo predvsem kvaliteto, ki se določeni stvari pripisuje, npr. moj konj je žival, da ni take; vipavec je vino, vsak ga rad pije; mercedes je avto, odlično vozi. Ce pa samostalniku dodajamo pridevnike, ki pomenijo pozitivne ali negativne značilnosti, ki jih hočemo poudariti, se samostalnik pomensko razbremeni, lastnost pove pridevnik, zato samostalnik^ ni več nujno potreben. Ce se izpusti, se pomen navadno ne spremeni, vendar pa ima stilistično oziroma ekspresivno vrednost, npr.: moj konj je dobra, brhka žival — moj konj je dober, brhek; vipavec je odlično vino
' Prim. Grammalika russkogo jazyka H, AN, Moskva 1960, str, 418.
12
— Vipavec je odličen; mercedes je izvrsten avto —• mercedes je izvrsten; ona je dobra ženska — ona je dobra.
Podobne pomenske možnosti kot samostalniki iz 2. in 3. skupine ima tudi samostalnik človek. V stavku on je človek pomeni »dober, plemenit, razumevajoč« (prim. še ona je baba). V zvezi s pridevnikom, npr. on je dober človek, ima človek tako vrednost kot samostalniki v tipu moj konj je dobra žival, zato se lahko izpusti, ne da bi se pomen spremenil: on je dober. V primeru on je dober človek in dober pisatelj pa ne pomeni več osebe sploh, pač pa določeno plat te osebe, njene značilne lastnosti, in se ne more izpustiti. Taka pomenska možnost nastopa tudi, kadar sta osebek in povedkovo določilo izražena z isto besedo: jno/a žena je dobra žena; njegova mati je bila dobra mati. Da je pomenska razlika občutena, kaže tudi novejša varianta: on je dober kot pisatelj in kot človek. Tako se uporabljajo v povedkovi rabi tudi nekateri samostalniki z drugačnim glavnim pomenom, npr. duša. Duša pomeni lahko tudi človeka, osebo, kot npr. ti si prva duša, ki sem jo srečal v tem kraju. V povedkovi rabi on je zlata, dobra, plemenita duša se duša lahko izpusti fon je dober, zlat, plemenit), ne da bi se pomen spremenil. V stavku on je (zares) duša, pa duša pomeni »plemenit, dober, uslužen«, kar je podobno tipu on je človek.
Poleg omenjenih pomenskih kategorij, ki kažejo, kako samostalnik v povedkovi rabi v zvezi z vezjo lahko opravlja iste pomenske funkcije kot glagol oziroma pridevnik ali pa nima nadomestila, prim. on je zdravnik, je v povedkovi rabi še cela vrsta samostalnikov, ki lahko na podoben način pojasnjujejo osebo ali stvar, izraženo v osebku fío dekle je moja sestra, znanka, prijateljica, soseda; naslednja zgradba je šola; sama lenoba ga je; same besede so ga; sam jezik ga je) ali pa izražajo medsebojne odnose: mi smo sosedje, sovražniki, prijatelji ipd. Kadar je samostalnik glede na pomen zamenljiv s kako drugo izrazno možnostjo, npr. s pridevnikom ali pomensko samostojnim glagolom, izbira enega ali drugega vpliva predvsem na stil in ekspresivnost.      ,
4. Posebej si velja ogledati še samostalnike, ki izražajo stvar, pojav ali dejanje, ki so glede na določene norme pozitivni ali negativni, navadni ali nenavadni, prijetni ali neprijetni, koristni ali nekoristni ipd. Samostalnik čudo npr. ima dva osnovna pomena; pomeni ali
1. nenavadno, občudovanja vredno stvar: razkazoval je čuda starega gradu, Niagarski slapovi so znano čudo sveta ali pa
2. nenavaden, presenetljiv d o g o d e k : vsi so pričakovali čudo, kdaj bo sonce mrknilo; zgodilo se je čudo, da je ozdravel. Prvemu, konkretnemu pomenu
samostalnika čudo so enaki primeri kot novi sodelavec je pridobitev, nadloga za podjetje; izdelek je uspeh tovarne; zadnji iilm je prijetno presenečenje za vse; alkohol je za mnoge nesreča ipd. V omenjenih primerih samostalniki v povedkovi rabi predvsem vrednotijo stvari, ki jih izraža osebek, ne pomenijo pa stvari samih. Lahko pa tudi nadomeščajo glagolsko izražanje, npr.: ta bolezen je posledica prevelike utrujenosti; bolezen je bila vzrok za izostanke; napaka j e moja ktivda (gre h); to j e njegov domislek ipd. = bolezen je povzročila prevelika utrujenost; napako sem jaz zakrivil; to si je on izmislil. V drugem pomenu pa se samostalnik čudo realizira v povedkovi rabi le, če osebek pomeni določeno dejanje, dejstvo, pojav in je navadno izražen z glagolskim samostalnikom, npr.: njegovo ozdravljenje (ozdravitev) je čudo; zadnji zločin je največja grozota, kar smo jih doživeli; nasprotovanje v tej situaciji je ne-
13
smisel; tvoja odločitev je bedarija. Tudi v teh primerih samostalnik, predvsem vrednoti.
Omenjeni samostalniki" pa imajo še eno možnost; dejanje, dejstvo, ki ga vrednotijo, je lahko izraženo tudi z odvisnim stavkom, npr.: čudež (čudo) bo, če bo ujel kaj rib; greh bi bil, če bi ne šli ob lepem vremenu na sprehod; neumnost (nesmisel) je bila, da ga niste ubogali; ni bila nobena nesreča, če niste prišli; uspeh bo že, če bo prebral nekaj knjig; sramota je, da ne ubogaš; bedarija je, kar si storil.
Samostalnik čudo pa lahko pri brezosebnem izražanju skupaj z vezjo nadomešča tudi pomensko samostojen glagol. V SP 1962 je naveden primer: ni čuda, da je bolan in ni čudo, da je zbolel. SP ga v omenjenih primerih uvršča med prislove. V slovaškem Slovniku slovenského jazyka ima ta tip svoj pomen in posebno kvalifikatorsko pojasnilo »ima vrednost stavčnega prislova«; za zgled je stavek Ved nie čudo, že ste taki ako poparen!. Lahko se nadomesti z glagolom ne preseneča, ne čudi nas in se po pomenu nekoliko razlikuje od tipa čudo bo, če bo kaj ujel. V to kategiorijo spada tudi primer ne bi bilo greha, če bi ga malo kresnil po glavi.
Nekateri samostalniki iz te pomenske kategorije poleg redkih drugih v zvezi z odvisnim stavkom izražajo tudi stanje, situacijo, če se zgodi tisto, kar navaja odvisni stavek, npr.: strahota je, če ti gre vse narobe; vrag je, če te nihče ne ubaga; zguba je, če imaš take ljudi okrog sebe; križ bo, če bo ostal bolan; strah je bil(o)), če je prišel pijan domov; groza je šele bilo(a), če po več dni nismo dobili hrane. V navedenih primerih je mogoča že tudi brezosebna raba. V osebni rabi se samostalnik v tem pomenu veže s pridevniki, v brezosebni rabi pa vezava s p'riidevnikom ni mogoča.
V stavčnem tipu laže, da je strah (groza) ali uči se, da je veselje nastopajo le redki samostalniki. Stavki so brezosebni in vezava s pridevnikom ni mogoča. Določajo povedek glavnega stavka, in sicer izražajo visoko stopnjo tega, kar pomeni. Čutijo se kot ustaljene fraze.*
Redki so tudi samostalniki, ki nastopajo večinoma v brezosebni rabi v zvezi z nedoločnikom.5 Navadno vrednotijo dejanje, izraženo z nedoločnikom, glede na njegovo prijetnost oziroma neprijetnost za človeka, npr. (velik) užitek se je voziti po taki cesti; veselje ga je bilo poslušati; strahota ga je bilo prenašati; groza (strah) je pospravljati za vami; škoda vam je dajati. Razen škoda, ki je lahko prislov, (npr. zeio škoda mu je bilo dajati), se drugi samostalniki ne vežejo s prislovi, lahko pa se vežejo s pridevniki.
5. V povedkovi rabi nastopajo tudi redki samostalniki, ki lahko izražajo počutje oseb. Raba je brezosebna in smiselni osebek je v tožilniku, redko v da-jalniku; npr. zelo strah (groza, sram) me je; zelo mraz mi je. Gre za ustaljene zveze, nadomeščajo pa pomensko samostojne glagole: zeio se bojim (sramuje m), zelo me zebe. Ne morejo se vezati s pridevnikom, lahko pa imajo skuipaj z vezjo glagolsko vezavo. Čeprav imajo nekatere značilnosti prislovov, jih je težko uvrščati med druge prislove, ker se lahko vežejo le z vezjo, ne morejo pa pojasnjevati pomensko samostojnih glagolov ali pridevnikov.
^ Prim. E. M. Galkina — Fedoruk, Bezlicnye pr-^dloženija v sovremennom russkom jazyke, Moskva, 1958, str. 318 in sledeče.
* Prim, za ruščino čudo Slovar' sovremennogo russkogo literarnogo jazyka. ' Prim, za ruščino greh, Slovar' sovremennogo russkogo jazyka.
14
Samostalniki v povedkovi rabi v brezosebnih in osebnih stavkih izražajo tudi podnebne razmere, npr. zuna; je bil(o) mraz, bilo je zelo tema — zunaj je bila velika tema; vendar samo: včeraj je bilo sonce, jutri bo pa sneg.
Samostalnike v tipih čudež bo, če bo ujel kaj rib; strahota je, če ti gre vse narobe; laže, da je strah; užitek se je voziti po cesti in v 5. pomenski kategoriji v slovenščini lahko zamenjajo* prislovne oblike ustreznih pridevnikov, ki se od pridevnikov srednjega spola ločijo po naglasu, kadar je ta za pridevnik in prislov razhčen: čudno bo, če bo ujel kaj rib; strahot-n o je, če ti gre vse narobe; laže, da je strašno; prijetno je bilo voziti se po lepi cesti; zunaj je mrzlo. Stavki s prislovom v pov. rabi so brezosebni.
6. Naslednja pomenska vloga, ki jo opravljajo samostalniki v povedkovi rabi, je izražanje modalnosti. Tudi to lahko izražajo samostalniki, ki jim že osnovni pomen dopušča pomenski premik v to smer. Vežejo se z nedoločnikom ali odvisnim stavkom in izražajo potrditev: resnica (fakt, dejstvo) je, da se tako ne pride daleč, ali pa nujnost ali možnost: dolžnost ti je poslušati in ubogati; tvoja pravica je, da si čas svobodno razporediš; tvoja n a -loga je prepeljati jih čez reko; čas je že, da to narediš. V drugi skupini (prim. dolžnost) so večinoma zamenljivi z naklonskimi glagoli in prislovi: moraš poslušati in ubogati; smeš si čas svobodno razporediti; moraš jih prepeljati čez reko; treba je, da to narediš. Tudi v tej funkciji samostalniki ohranijo samostalniško kategorijo spola in vezavo s pridevniki.
Naj povzamem:
Povedek določa osebo ali stvar v osebku glede na dejanje pa tudi glede na druge značilnosti. Izražen je s pomensko samostojnim glagolom ali pa pomensko nesamostojnim glagolom in kako drugo besedno vrsto. Samostalniki v vlogi povedkovega določila ne pomenijo osebe ali stvari same, temveč so pomensko premaknjeni v smer lastnosti (on je lenuh, duša, tvoja odločitev je bedarija) in so zamenljivi s pridevnikom. Pogostni so v povedkovi rabi taki pomeni, ki lahko določajo osebo ali stvar v osebku (on je zdravnik, naslednja zgradba je šol a) ali pa jo nadrejeno poimenujejo (lisica je ž i -v a 1). Skupaj z vezjo v nekaterih pomenskih kategorijah nadomeščajo pomensko samostojni glagol oz. glagolsko izražanje (sem bralka vaše revije— berem vašo revijo, napaka je moja krivda — napako sem jaz povzročil) in imajo lahko prislovna določila in predmete (že dolgo je zdravnik v našem kraju, zelo me je strah teme). V zvezi z odvisnim stavkom in nedoločnikom ter kadar izražajo počutje oseb in podnebne razmere, jih lahko včasih nadomeščajo prislovne oblike ustreznih pridevnikov. Samostalnik se v teh primerih tudi v brezosebnih stavkih navadno ne veže s prislovi, pa tudi vezava s pridevnikom je redka. O prislovni rabi lahko govorimo pri 5. pomenski kat., kjer nekateri samostalniki zgubljajo sam. značilnosti, pač pa se lahko stopnjujejo s prislovi (zelo groza me je; zelo je mraz).
V primerih, ko je samostalnik v povedkovi rabi zamenljiv s kako drugo besedno kategorijo, ima uporaba enega ali drugega določeno ekspresivno oziroma stilno vrednost.
• v ruščini jih zaradi posebne pomenske funkcije nekateri uvrščajo v posebno kategorijo. Prim. horošo v Slovarju russkogo literaturnogo jazyka in E. Galkina—Fedorus, Bezličnye predlozenija v sovremennom russkom jazyke, Moskva 1958, str. 266; Fr, Travniček, Zametki o »kategorii sostojanija, Vo-prosy jazykoznanija, 1956, štev. 3; A. V. Isačenko, O voznikovenii i razvitii »kategorii sostojanija v slav-jauskih jazykah, Vopiosy jazykoznanija 1955, štev. 6; Grammatika russ. jazyka AN. 1960, L, str. 639 in II., str. 922. Za. češčino prim. dr. František Kopečny, Zaklady češke skladby, Praga 1958, str. 76.
15
Janko Kos
Gimnazija Vič, Ljubljana
PROZA ÍVAJVA CANKARJA*
Osebnost Ivana Cankarja je bila prelomnega pomena ne le za rast slovenske književnosti, ampak v marsičem tudi za splošno kulturno, družbeno in politično življenje Slovencev po letu 1900. Rojen leta 1876 na Vrhniki pn Ljubljani, živeč med leti 1898 in 1909 na Dunaju, nato pa v Ljubljani, kjer je umrl leta 1918, je že z zunanjimi lastnostmi svojega življenja in dela izpričeval, da je v slovensko družbeno in kulturno sredino prinesel izrazito novo kakovost. Bil je prvi slovenski pisatelj, rojen v trško proletarskem ali vsaj na pol pro-letarskem okolju, saj so dotlej skoraj vsi izšli iz kmečkih, malomeščanskih in le deloma meščanskih domov; bil je tudi prvi svobodni književnik med Slovenci, živeč samo od sprotnih honorarjev za literarne objave in zbujajoč pozornost z izrazito boemskim načinom svojega življenja; prvi je med slovenskimi kulturnimi delavci pretrgal ne le s klerikalizmom, ampak tudi z liberalizmom, s tem pa našo literarno tvornost iztrgal iz zveze z liberalno miselnostjo, s katero je bilo slovensko slovstvo najtesneje spojeno še od Prešernovih časov; končno je bil prvi pomembnejši literarni ustvarjalec na Slovenskem, ki se je idejno, deloma pa tudi organizacijsko pridružil socialističnemu gibanju, kot ga je okoli leta 1900 predstavljala socialnodemokratska stranka; v tem okviru je formuliral nekatere narodne, družbene in kulturnopolitične ideje, ki so po letu 1918 postale izredno plodne za razmah naprednih in levičarskih gibanj na slovenskih tleh, s tem pa bile odločilna spodbuda za oblikovanje novejše slovenske narodne miselnosti.
Zunanji učinek Cankarjeve osebnosti, segajoč v čas in prostor slovenske družbe, je bil torej izreden. Z leposlovnega stališča so seveda pomembnejše njegove zasluge za razmah slovenske duhovne ustvarjalnosti v območju proze in drame. Se zmeraj upravičeno velja za največjega slovenskega dramatika, predvsem pa mu gre naslov najpomembnejšega, najplodnejšega in tudi najizvirnej-šega ustvarjalca slovenske proze, saj je v primerjavi z drugimi segel najdlje vstran od običajnih, dotedanji pa tudi poznejši slovenski prozi znanih modelov. Posebna izvirnost Cankarjeve proze je vidna tudi v širšem, evropskem in celó svetovnem okviru. Ko ga imenujemo največjega slovenskega prozaika, moramo seveda upoštevati, da je njegova proza precej daleč od idealov epskega pripovedništva. Cankar ni bil idealen pripovednik v pravem pomenu besede, ampak predvsem mojster nevezane besede kot take. Brž ko sprejmemo tako omejitev, se pa še nazorneje pokaže prelomni in izvirni pomen njegove proze. V razvoju slovenskega pripovedništva je bila močno edinstvena, saj v prozi naših pisateljev pred tem ne najdemo ničesar podobnega — od starejših prozaikov je vplival na zrelega Cankarja samo Janez Trdina, pa še ta samo z motiviko, z idejno ten-denčnim obravnavanjem ljudskih snovi in deloma s slogom. Cankarjeva proza stoji torej sredi razvoja slovenskega pripovedništva kot idejno, motivno in slogovno nenavadno svojevrsten pojav. Močno je sicer vplivala že na sodobnike, po letu 1918 je idejno in slogovno učinkovala na slovenski ekspresionizem, v
* Predavanje z lanskega seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani,
16
30-ih letih je zapustila sledove celó v našem socialnem realizmu, toda pravih naslednikov, ki bi jo plodno razvijali naprej, ni imela.
Ce bi hoteli deterministično razložiti, kje so vzroki njene posebne izvirnosti, bi morali navesti vsaj tri momente: 1) posebno psihofizično strukturo Cankarjeve osebnosti, za katero je bila značilna predimenzionirana in skoraj nevrotična neskladnost med čutnostjo in čustvenostjo, med razumom in domišljijo, pa tudi telesnostjo in duhovnostjo, iz česar je sledila precejšnja neprilagojenost družbenemu okoljU; 2) družbene in politične prelomne razmere na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko se je komaj dograjena slovenska meščanska družba zamajala v temeljih in so se v razkroju njenih socialnih in ideoloških sestavin pojavile nove sile iz proletarSkih in malomeščanskih okolij; 3) vplive evropskih književnosti in filozofij iz časa fin de Siecla. Ker je za razumevanje Cankarjeve proze pomemben zlasti zadnji moment, ga je potrebno osvetliti nekoliko natančneje.
Evropske literarne spodbude je začel Cankar sprejemati že kot začetnik. Od leta 1892 do 1895 je bil pod vplivom takratnih slovenskih realistov, leta 1895 pa je spoznal prozo francoskih objektivnih realistov in naturalistov, predvsem Maupassanta in Zolaja, ter se jim približal z motivi in oblikami svoje mladostne proze. Toda že leta 1897 je na Dunaju spoznal dvoje modernejših, čeprav razno-smernih tokov evropske književnosti: z ene strani zahodnoevropsko dekadenco in simbolizem, z druge pa ruski in skandinavski psihološki realizem. Pri tem ga niso zanimala samo umetnostna pričevanja teh tokov, ampak tudi njihove idejne izjave in utemeljitve. Pod njihovim vplivom se je nato polagoma ločil od objektivnega realizma in naturalizma ter s pomočjo obeh tokov začel graditi lastno prozo. Leta 1900 se je sicer načelno odrekel dekadenci in se zavzel za književnost po zgledu psiholoških reakstov, moralistov in socialnih reformatorjev; toda v tem času je iz sprejetih spodbud že zgradil lastne prozne modele, ki so nastali iz prvin obeh tokov, tako da jih ni mogoče reducirati na nobenega od obeh, saj so organski izraz Cankarjeve osebnosti, njenega posebnega narodnega in druž-beno-kulturnega položaja.
Ker se je Cankarjeva zrela proza formirala šele po letu 1900, spada Cankar med tiste dediče evropske dekadence, simbolizma, impresionizma in psihološkega realizma, tj. glavnih smeri fin de siecla, ki so po letu 1900 poskušali iz te dediščine ustvarjati nove, organske literarne tvorbe. Mednje spada zato, ker se je tudi on dokončno poslovil od oblik objektivno realistične in naturalistične proze ter se k njim ni več vrnil. Med take dediče fin de siecla so v Evropi spadali Cankarjevi nekoliko starejši ali mlajši sodobniki Marcel Proust, André Gide, Thomas Mann in James Joyce. Toda značilno je, da so — čeprav približno istih let s Cankarjem ¦— do svoje nove proze prišli nekoliko pozneje, tik pred prvo svetovno vojno ali med njo, ko se je Cankarjeva pisateljska pot že zaključevala. Prav zato so se lahko veliko bolj oddaljili od dediščine dekadence, simbolizma in impresionizma, pa tudi psihološkega realizma ter jo revolucionarno spremenili. Cankar je ostal umetnostnim sredstvom dekadence, simbolizma in psihološkega impresionizma veliko bližji. Kljub temu je novemu rodu evropskih prozaikov blizu ali vsaj vzporeden v tem, da je glavni predmet njegove proze postal človekov notranji, psihološki in moralni svet, medtem ko se mu je zunanja resničnost spremenila v odsev ali fenomensko dopolnitev notranjega sveta. Razlika med Cankarjem in Proustom, Joyceom ali Gidom je v načinu, kako notranji svet prikazujejo. Cankar je v epilogu k svoji krvi prozni
17
knjigi Vinjete iz leta 1899 jasno poudaril, da bo njegova proza odslej samó ogledalo njegove duše, izraz in refleks njenega čustveno-moralnega doživljanja. S tem je nakazal, da želi notranji človekov svet prikazovati strogo subjektivno. Nasprotno so pa njegovi evropski' sodobniki poskušali najti pot k čim bolj objektivnemu, razumsko distanciranemu ali celó brezosebnemu prikazovanju človeške notranjosti in v ta namen so iznašli nove leposlovne postopke asociacij, toka zavesti, nehotnega spomina ali refleksije. Zdi se, da je prav to bistvena razlika med Cankarjem in moderno evropsko prozo, zaradi katere spada Cankarjevo pripovedništvo še v območje fin de siécla oziroma nove romantike, temelječe na načelu subjektivnosti.
Ob primerjavi Cankarja z moderno prozo v zahodni Evropi seveda ne smemo pozabiti, da je bil tudi sodobnik Maksima Gorkega, Martina Andersena Nexója, Jacka Londona, Theodorja Dreiserja ali Uptona Sinclairja, tj. pisateljev vzhodne in severne Evrope pa tudi Amerike, ki so podobno kot on sam izšli iz proletarskega ali polproletarskega okolja, a so svoje delo posvetili predvsem socialni tematiki, obenem pa ostali zvesti modelom kritičnega, psihološkega ali naturalističnega realizma. S tem tokom takratne proze je Cankar povezan prek tematskega in idejnega interesa za socialnokritično in proletarsko problematiko. Toda hkrati se od omenjenih prozaikov tudi močno oddaljuje prav zate ker je dokončno zavrgel objektivno realistično in naturalistično estetiko 19. stoletja in sprejel za svojo last glavne umetniške spodbude fin de siécla.
Na teh spodbudah je po letu 1900 gradil prozo, ki je organska, svojevrstna in v primerjavi z večino takratnih evropskih prozaikov močno izvirna, saj spaja v sebi najrazličnejše prvine v enkratne, psihološko in estetsko na poseben način strukturirane organizme. Kljub tej enkratni izvirnosti je motivna, idejna in tudi slogovna struktura Cankarjeve proze precej komplicirana, diferencirana in včasih celó divergentna, tako da ne kaže vselej tiste enotnosti, ki je značilna za najvidnejše evropske prozaike prvih dveh desetletij 20. stoletja. Najbolj zunanje znamenje te diferenciranosti je pač vidno iz razmerja med Cankarjevo daljšo in krajšo prozo. V nasprotju s Proustom in Joyceom, pa tudi Gorkim ali Nexójem, ki so na osnovi starejše realistične ali nove romanopisne tehnike ustvarjali predvsem obsežnejše tekste, je Cankar v letih od 1901 do 1906 poskušal sicer napisati daljši prozni tekst, vendar se mu pravega romana ni posrečilo ustvariti. Iz zaporedja njegovih najpomembnejših daljših tekstov, kot so Na klancu (1902), Hiša Marije Pomočnice (1904), Martin Kačur (1906), Hlapec Jernej in njegova pravica (1907) in Kurent (1909), je videti, da se njihov obseg proti letu 1910 zmeraj bolj krči, po tem letu pa daljši teksti sploh niso več v ospredju Cankarjevega proznega ustvarjanja. Vzrok takšnemu odnosu do problematike daljšega teksta, romana ali povesti je Cankarjevo subjektivno ustvarjalno izhodišče. Proznega teksta skoraj nikoli ne oblikuje po zakonih objektivnega življenjskega dogajanja, zgoščenega v umetniško snov, ampak po logiki subjektivne izpovedi, tj. ideje, čustva, razpoloženjskega doživljanja. Zato njegovi daljši teksti niso klasično komponirani, koncentrični organizmi z začetkom, sredino in koncem, pa tudi ne dekoncentrične, vendar iz enotnega toka zavesti rastoče tvorbe. Cankar gradi daljše tekste na principih paralelno ali linearno ciklične kompozicije, tako da niza v njih identične doživljaje različnih oseb ali pa v biografskem okviru vrsti enega za drugim različne pripetljaje ene same osebe, včasih celó istovrstne doživljaje istega junaka. V povesti Na klancu, ki je njegov najdaljši in romanu najbližji tekst, simbolna epopeja o trpljenju, hrepe-
18
nenju in propadu proletarskega življenja, niza dogodke iz življenja svoje matere in njene družine, vendar tako, da ostajajo posamezne, med sabo ločene epizode, ki jih poveže socialno etična ideja in jih šele ciklično ponavljanje posameznih dogodkov tudi formalno zaokroži. V povesti Hiša Marije Pomočnice opisuje trpljenje in sanjarjenje na smrt bolnih deklic v bolnišnici, zato razvršča eno ob drugi njihove različne življenjske zgodbe, celoto pa zaključi s smrtjo ene od njih — podobno kot se tudi povest Na klancu konča z materino smrtjo. Martin Kačur opisuje življenje idealnega učitelja, ki se bojuje za napredne ideje in ga zaostalo in brutalno okolje stre; oris junakovega življenja je zgrajen ciklično iz treh delov, ki opisujejo tri postaje junakovega službovanja, končajo pa se prav tako z njegovo smrtjo. Podobno se tudi povest Hlapec Jernej in njegova pravica, ki je najbrž najbolj dognani Cankarjev daljši tekst in je zaradi svoje ideje doživela največji evropski odmev, konča s smrtjo glavnega junaka, starega hlapca Jerneja, slovenskega don Kihota, ki si zaman išče pravico zoper krivičnega gospodarja, potem ko ga je ta pognal s posestva, ki ga je Jernej ustvaril z žulji svojih rok; s takšno fabulo je Cankar želel parabolično razkriti položaj proletariata v meščanski družbi. Povest je zgrajena iz orisov posameznih postaj Jernejevega romanja za pravico in te postaje se ciklično ponavljajo ozjiroma stopnjujejo. Končno je tudi povest Kurent, ki spada prav tako med umetniško najbolj dognane primere Cankarjeve daljše proze, samo še niz simbolnih prizorov, srečanj in pesmi v prozi, spominjajočih na kompozicijo Nietzschejeve knjige Also sprach Zarathustra in nanizanih okoli lika mitičnega ljudskega pevca Kurenta; ta roma po slovenski zemlji, spoznavajoč njeno lepoto, proletarsko stisko in hrepenenje, ki žene ljudi v tujino, obup in smrt. Načelo zgradbe, na katerem gradi Cankar daljše tekste, je torej vseskozi nizanje simbolno podobnih dogodkov, ki naj ilustrirajo centralno idejo ali čustvo; zato jih lahko šele od zunaj zaključi smrt glavnega junaka ali pa ostaja vrsta teh pripetljajev nezaključena, kot npr. v Kurentu. Cankar organizira življenjske podobe v večje organizme po subjektivnem principu ideje, kot glavno sredstvo zgradbe pa uporablja linearno ali vzporedno cikllčnost.
Zato je razumljivo, da je ob daljših tekstih, ki sicer niso vsi estetsko zares reprezentativni, a so idejno gotovo najpomembnejši del njegove proze, tem pogosteje snoval krajše tekste, novele in črtice. Po letu 1900 jih je izdal več zbirk,, od katerih so najpomembnejše Ob zori (1903), Mimo življenja (postumno 1920), Zgodbe iz doline šentilorjanske (1908), Za križem (1909), Moja njiva (postumno 1935), Moje življenje (postumno 1920) in Podobe iz sanj (1917). Značilno je, da stopajo po letu 1910 v ospredje Cankarjevega ustvarjanja zmeraj bolj kratke črtice, medtem ko so daljši teksti, kolikor jih še sploh piše, estetsko manj dognani. Vzrok je seveda ta, da je krajša oblika že od nekdaj bolj ustrezala Cankarjevi subjektivni estetiki, ki oblikuje literarni tekst zmeraj iz subjektivne ideje, čustva ali razpoloženja, za takšno izpoved pa rabi minimum zunanjih dogodkov. Ta cilj je najlaže dosegel v kratkih črticah, komponiranih s pomočjo lirskih uvodov, simbolov in meditadj; izpolnil jih je običajno z impresionističnimi orisi notranjega ali zunanjega sveta, zaključil pa z meditacijo ali lirsko impresijo. Tak tip črtice se v Cankarjevi prozi seveda ponavlja v neštevunih variantah, kar prispeva k njeni zunanji raznoličnosti.
Toda Cankarjeva proza je močno diferencirana tudi na znotraj, motivno in slogovno. Njena motivika sega od najbolj individualne do socialne ali celó
19
kolektivne, od zares univerzalne do nacionalne v pravem pomenu besede. Ne- ] kateri Cankarjevi teksti so najtesneje zvezani z njegovo življenjsko in duhovno ' biografijo, s psihičnimi in moralnimi motnjami pisateljeve komplicirane, ne- : skladne osebnosti. Spet drugje obravnava problematiko bolnih, psihično in fi- ] žično prizadetih ali ekscentričnih ljudi, problematiko, ki je ni mogoče redu- | cirati na socialne vzroke, tako da je strogo individualna. Precejšen delež gre v ] Cankarjevi zreli prozi socialnim temam bodisi kmečkega, trškega ali velemest- i nega proletariata; Cankar jih obravnava psihološko in sociološko tipizirano, tako i da moramo te tekste prištevati med značilna dela svetovne socialne književnosti i iz časa pred prvo svetovno vojno. V drugih delih spet, kot so na primer Martin \ Kačur, Zgodbe iz doline šentflorjanske ali Kurent, obravnava probleme, ki so i sicer v določenem smislu splošni, a vendar tako tesno zvezani s posebnimi soci- i alnimi in kulturno-zgodovinskimi značilnostmi slovenske družbe, z njenim kle- ; rikalizmom, položajem njene inteligence in kulturno tradicijo, da jih je komaj j mogoče dojeti brez tega ozadja. j
Motivni diferenciranosti Cankarjeve proze se pridružuje velika razčlenje- j nost njene notranje, umetniške strukture. V globalni analizi Cankarjevih tekstov < lahko sledimo vsaj trem različnim tipom pripovednega odnosa do snovi, ki se ; nato členijo še na različne slogovne podtipe. Gre za satirični, psihološko-anali- ; tični in idejno-emocionalni tip pripovedi. Satirični način uporablja Cankar po- . vsod, kjer smeši malomeščansko in meščansko družbo, njene ustanove, nravi in j predstavnike. Svoje izjemno ostre podobe tega sveta oblikuje s pomočjo sar- j kazma, ironije, groteske in karikature; temu primeren je slog, ki je ironično pri- > dvignjen, zafrkljivo gostobeseden in komično stiliziran. Zdi se, da je na satirični i tip Cankarjeve proze vplival predvsem Gogolj. Spet drugačen je Cankar v ] psihološko-analitični prozi, ki jo uporablja za introspektivno razkrivanje lastne j in tuje notranjosti, predvsem njenih zablod, depresij in moralnih padcev, pa \ tudi lirskih razpoloženj. Slogovno niha ta tip Cankarjeve proze od jedrnatega, j skoraj dramatičnega sporočanja v kratkih stavkih pa do mehke, pojoče epsko- , lirske linije razvalovanih period. Na psihološko analizo Cankarjeve proze so j nedvomno vplivali predvsem Dostojevski, Tolstoj in Cehov. Toda najznačilnejši j za Cankarjevo pripovedništvo je nedvomno tretji tip, ki smo ga imenovali ] idejno-emocionalnega. Uporablja ga, kadar govori o snoveh, ki jim gre velika i idejna teža in moralna veljava, npr. o liku svoje matere, usodi umetnika, trplje- i nju in hrepenenju proletarcev ali pa v apokaliptičnih grozotah vojne. V teh pri- i merih mu je slog patetično pojoč in ritmično valovit, lahko pa tudi bliblično j monumentalen, aforističen in odsekano kratkobeseden. Ta tip obravnave pre- j vladuje zlasti v večjih delih, kot so Na klancu. Hiša Marije Pomočnice, Hlapec ] Jernej in njegova pravica ali Kurent, pa tudi v črticah Podobe iz sanj. Vendar i se z njim skoraj zmeraj prepletata še druga dva načina, tako da je Cankarjeva,! proza največkrat zmes vseh treh pripovednih tipov, pri čemer prehodi iz enega ; v drugega niso zmeraj popolnoma naravni, saj kar vidimo, kako njegov odnos ^ do snovi skoraj nepričakovano valuje od psihološko-analitičnega v satirični in j idejno-emocionalni aspekt. To pa je naravna posledica Cankarjeve subjektivne; estetike, ki oblikuje tekst iz subjektivnega odnosa do snovi in zato valuje j obenem s tem odnosom. K diferenciranosti njegovega sloga so seveda pripo- • mogli tudi zunanji vplivi, saj je očitno, da je idejno-emocionalni pristop k snovi j oplodil zlasti ob slogu dekadence, simbolizma in impresionizma, pa tudi biblije j in Nietzschejeve knjige Also sprach Zarathustra, nato pa zgradil izvirne stilne:
20
modele, v katerih se kaže posebna psihično-muzikalna organizacija njegovega dojemanja sveta.
Kljub zunanji in notranji diferenciranosti Cankarjeve proze obstaja v nji seveda temelj, ki ji daje enotnost. Ta temelj je njena idejna vsebina, zrasla iz Cankarjevega odnosa do sebe in do sveta, se pravi iz njegovega svetovnega in življenjskega nazora v najširšem pomenu besede. Ta nazor Cankarju ni bil dan že od vsega začetka, ampak si ga je šele polagoma dogradil iz notranjih izkušenj in zunanjih spodbud. Med te moramo prišteti pomembne vplive novoromantičnih filozofij Emersona in Maeterlincka, odmeve Platonovih idej, predvsem pa krščansko etično miselnost, kot jo je formuliral Dostojevski v romanih Zločin in kazen ter Bratje Karamazovi, Tolstoj pa v svojih zadnjih spisih, zlasti v romanu Vstajenje. Svoj delež je prispevala tudi miselnost Ibsenovih poslednjih dramskih del. Toda k tem vplivom moramo prišteti še nasprotujoče si ideje Nietzschejeve filozofije in socialistične družbene teoiije. V letih od 1897 do 1901 je Cankar vse te spodbude spajal še v precej nepreglednih oblikah, toda po letu 1901 jih je pretopil v enotno miselnost, ki je v precejšnji meri izvirna in je ostala kljub nekaterim močnejšim ali novim poudarkom idejna osnova njegovega dela vse do smrti. S tem seveda ni rečeno, da v duhovnih temeljih Cankarjeve proze ni protislovij, ki se dajo razumeti iz različnosti pisateljevih teženj kot tudi zunanjih spodbud. Ko pa protislovja odmislimo, lahko Cankarjev svetovni in življenjski nazor z nekaj kratkimi karakteristikami opišemo takole; v svojem bistvu je bil njegov pogled na svet, življenjsko usodo in vrednote anti-nietzschejanstvo, in sicer najizrazitejše, kar se jih je pojavilo v Evropi po nastopu nemškega misleca. Cankar je bil okoli leta 1899 pod močnim dojmom Nietzschejeve filozofije, poskušal je slediti idejam njene kritike meščanske družbe in morale, predvsem pa se je učil ob njenem slogu. Toda nietzschejan-stva v pravem pomenu besede si ni mogel prisvojiti in rezultat je bil odboj v popolnoma nasprotno smer, ki je veliko bolj ustrezala psihološkim in socialnim, verjetno pa tudi nacionalnim temeljem Cankarjeve osebnosti. Medtem ko je v središču Nietzschejeve filozofije bila apologija volje do moči, tj. moči v vseh njenih bioloških, psiholoških in socialnih oblikah kot edine prave substance sveta, je Cankar v sredino svoje literature po letu 1900 zelo izrazito postavil moralno in estetsko apologijo šibkih ljudi, socialnih slojev in celó narodov. Osrednja nit njegovih glavnih proznih tekstov, kot so Na klancu, Hiša Marije Pomočnice, Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova pravica, pa tudi Kurent ali Podobe iz sanj, je obramba in poveličanje nemočnega človeka, pa naj gre za otroka ali bolnika, za šibko žensko ah mater, umetnika in izobraženca sredi zaostale družbe, proletarca, ki je žrtev kapitalističnega sistema, ali pa za ves slovenski narod v njegovi nacionalni majhnosti in neodpornosti. Cankar ne samo da šibkost brani, ampak jo celo poudarja, da bi čim bolj plastično upodobil njeno nemočnost, pasivnost in vdanost v usodo. Nato pa jo razglasi za najvišjo življenjsko in etično vrednoto, kajti prav šibki ljudje so mu nosilci najdragocenejšega v človeku — hrepenenja po sreči, lepoti, pravici in resnici. Njihovo trpljenje in pasivnost mu nista le dokaz, ampak pogoj njihove večvrednosti. Cankarjeva apologija šibkosti in nemoči je torej v direktnem nasprotju z Nietz-schejevo apologijo močne osebnosti in volje do moči. Do neke mere je zatorej Cankarjeva miselnost ne le reakcija, ampak že kar direktna polemika z Nietz-schejem, kar je tem bolj očitno ob dejstvu, da se je učil ob Nietzschejevem entuziastičnem slogu in patosu. Iz takšnega polemičnega antinietzschejanstva
21
pa je za Cankarja kaj kmalu nastala nujnost, da svojo apologijo šibkih tudi idejno ali celó filozofsko utemelji, 2e okoli leta 1899 se je sicer poslovil od vere in konfesionalnega krščanstva ter postal izrazit privrženec sodobnih naravoslovnih in socialnih znanosti, morda celó ateist ali vsaj agnostik. Vendar ga je idejna in umetniška perspektiva lastnega pisanja kmalu prisihla, da si je iz zunanjih spodbud in lastnih razmišljanj zgradil svetovni nazor, s katerim je lahko idejno opravičil svoj pogled na fiziično in moralno eksistenco šibkih, nemočnih in zatiranih. Ker mu ni mogel najti opore v naravoslovju ali sodobnem materializmu, ga je zgradil iz vzporednih, včasih pa tudi raznosmernih vplivov novoromantične filozofije, ki ga je vodila nazaj k Platonu, in pa etike Tolstoja in Dostojevskega, ki sta ga usmerjala k evangeljskemu krščanstvu. Morda je pomembno sodeloval tudi spomin na otroško vernost ob materi, ki je bila izr razito verna. Iz teh različnih izvirov se je po letu 1900 v Cankarjevih proznih spisih polagoma začela oblikovati miselnost, ki je postala po letu 1910 še bolj izrazita. Osnova ji je bil psihofizični dualizem v pojmovanju telesnega in duševnega življenja. Cankar čuti v človeku nasprotje med nižjim, telesnim, ki ga vleče navzdol, in pa višjim, duhovnim načelom, ki je njegova prava esenca in dragocenost. Človekova duša je namreč sedež hrepenenja po večni sreči, popolni lepoti in pravici, in to tem bolj, čim bolj je telo podvrženo trpljenju, bolezni in smrti. Zato so Cankarju nebogljeni otroci, bolniki, zatirani proletarci in boemski umetniki pravi reprezentanti duhovnega načela v človeku. Ta psihofizični dualizem je Cankar nato dopolnil s teorijo, posredno privzeto iz Platonove predstave o višjem duhovnem svetu, s katerim je človeška duša tesno povezana, češ da je iz njega izšla, tako da je njeno hrepenenje spomin na prvotni paradiž. S temi platonističnimi idejami so se v Cankarjevem mišljenju pomešale nato še krščansko evangeljske, prek Dostojevskega in Tolstoja prevzete predstave o grehu in ljubezni, očiščenju in smislu trpljenja, zlasti pa o žrtvi, ki je pot k vstajenju in poveličanju ne le posameznika, ampak vsega trpečega, na smrt zapisanega naroda.
Tako zgrajena miselnost se pojavlja skoraj v vseh Cankarjevih najznačilnejših proznih tekstih in je za njihovo razumevanje bistveno važna, čeprav je tu in tam videti protislovna ali nezadostna. Predvsem je očitno, da je Cankar v polemiki z Nietzschejevo metafiziko volje do moči, ki jo moderna evropska filozofija bolj ali manj posrečeno ima za najvišjo in zadnjo obliko evropske metafizike, posegel nazaj k idejam starih idealističnih in spiiitualističnih naukov, ki v 20. stoletju seveda ne morejo imeti več prave racionalne veljave. Sicer pa je težko ugotoviti, ali je Cankar tudi dejansko verjel v racionalno vsebino svojih pojmov ali pa jih je uporabljal samo kot emocionalno-estetske strukture, tj. kot metafore, in ne kot logične resnice. Zelo verjetno je v območju racionalnega spoznanja ostajal ves čas agnostik in v znanost verujoči racionalist, tako da je tudi med njegovo pesniško domišljijo in pa racionalnim spoznavanjem obstajal zanimiv, vendar nedosleden dualizem.
Sicer se pa v svoji prozi ni mogel izogniti protislovjem, ki so nastajala iz nasprotja med platonističnimi in krščanskimi, panteističnimi in spiritualističnimi sestavinami njegove miselnosti. Ta protislovja so za razumevanje Cankarjevih spisov precej važna, saj zlasti v njihovem zaključku pogosto ni jasno, ali pričakuje odrešenje šibkih, trpečih in zatiranih v pravem posmrtnem življenju, kot ga uči konfesionalno krščanstvo, ali morda v estetskem dojemanju višjega platonskega sveta ali pa morda v vstajenju teles v materialni resničnosti, kot
22
ga je učilo prvotno krščanstvo, a se je dalo v bolj ali manj mistični obliki združiti s socialistično vizijo prihodnje družbe. Toda ne glede na takšna protislovja, na katera najbrž ni odgovora, je potrebno priznati, da je Cankarjeva miselnost bistveni del njegove proze, saj ji daje tisti posebni pečat, ki jo loči od vseh drugih pomembnih proznih opusov, nastalih v evropski in svetovni literaturi na začetku 20. stoletja.
Iz te miselnosti je končno potrebno razumeti tudi problematiko Cankarjevih zadnjih spisov. Po letu 1910 se pokažejo v njegovem ustvarjanju znamenja duhovne in moralne krize, ki je bila vzrok, da je zmeraj težje ustvarjal, povzročila pa je najbrž tudi njegovo zgodnjo izčrpanost in smrt. Sledovi krize se kažejo zlasti v zbirkah in črticah, ki spadajo v vrh njegove proze — v Mojem življenju, Moji njivi in Podobah iz sanj. Krizo lahko najbolje razumemo, če jo primerjamo s tisto, ki jo je doživljal Tolstoj v zadnjih desetletjih svojega življenja. Kot je Tolstoj prišel do spoznanja, da mora uskladiti svoj etični nauk in lastno življenje, je tudi Cankar okoli leta 1910 po težkih življenjskih odločitvah dozorel do sklepa, da mora svoj življenjski nazor soočiti z lastnim osebnim izkustvom. Tako je prišel do obračuna s samim seboj in temu je posvetil svoja zadnja prozna dela. Rdeča nit njegovega razmišljanja o sebi je spoznanje, da je bil sicer v literaturi zmeraj na strani šibkih, trpečih in zatiranih, da pa v življenju ni mogel ostati zvest načelom svoje življenjske filozofije. Ob spominu na mater in njeno smrt se mu je pokazalo, da je tudi sam povzročal bolečine prav šibkim, hrepe-nečim in nemočnim. S tem je prišel do problema volje in moči, kateremu je posvetil eno svojih zadnjih, estetsko manj pomembnih knjig, zbirko Volja in moč. Po Cankarjevem spoznanju je bila sicer v njem samem volja do pravega, pravičnega in resničnega življenja, a moč zanj je bila prešibka. Tu seveda ni misliti na nietzschejansko voljo do moči, ampak prav narobe, na etično moč duše, hrepenenja in čustva, s katerim se lahko upira teži materialnega življenja. Njena nemoč ima za posledico padec v greh, tj. v blato telesnosti, v praznino in mučenje soljudi, kakršnega se Cankar obtožuje v Mojem življenju, simbolično pa ga prikazuje tudi v črticah o živalih in vojni. Spričo takšnih spoznanj je v Cankarjevem zadnjem ustvarjalnem obdobju še bolj narasel pomen krščansko evan-geljskih idej o grehu, očiščenju in trpljenju, kateremu morala slediti poveličanje in odrešenje, idej, ki jih je prevzel najbrž od Dostojevskega in Tolstoja.
Ob končnem pogledu na Cankarjevo prozo se ni mogoče ogniti oceni pomena, ki ga je izpričala za nadaljnji razvoj slovenskega proznega pripovedništva. Njen pomen je predvsem v tem, da je razširila socialno in moralno obzorje slovenske proze, saj ga je dvignila na raven evropske in svetovne literature; obenem je ustvarila estetske strukture, ki uveljavljajo lirsko nadarjenost in močno čustveno usmerjenost slovenskega človeka. Njena problematična stran pa je seveda ta, da je prozne oblike podredila načelu subjektivnosti in jih s tem napravila manj primerne za oblikovanje objektivnega socialnega, psihološkega in etičnega dogajanja med ljudmi. Spričo šibke tradicije slovenskega realizma v 19. stoletju je razumljivo, da je prinesla s tem v razvoj naše proze zarezo, M jo občutimo še dandanes, ko ima pretežni del slovenskega pripovedništva še zmeraj izrazito lirski ali vsaj subjektiven značaj, medtem ko so prozne oblike, ki bi bile epsko-objektivne bodisi v klasično realistični ali moderni podobi, potisnjene v ozadje. Toda to je dejstvo, ki sicer lahko ponazori učinke Cankarjeve proze na sodobnost, ne more pa zmanjšati njenega edinstvenega namena in pomena.
23
Vlado Nartnik
Ljubljana
POMENSKA KATEGORIJ A »KRVH«
Slovenci imamo še zelo malo analiz pomenskih kategorij. Starejši etimologi so večidel izbirali le posamezne besede in jim iskali indoevropske korene, iz katerih naj bi se bile razvile. Tako paberkovanje po preteklosti besed pa je nezanesljivo, potrebno popravkov in dopolnil. Moderni raziskovalec obravnava posamezne besede v sklopu s sorodnimi izrazi. Pri tem upošteva njihovo razširjenost predvsem v živem ljudskem jeziku, njihova medsebojna pomenska razmerja in prenose ter ugotavlja izvor in pot, po kateri so zašli v jezik. Sistematična analiza razvoja celotnega pojma po primerjalni metodi je torej za etimo-loga-semantika odkrivanje kulturne zgodovine danih besed. Etimologija zanj niti ni toliko važna, saj se ponavadi pokaže kar sama od sebe, ko je etimolog s problemskim sklopom prispel že dovolj daleč.
Pritegnilo me je izredno bogato izrazje za pojem »kruh«. Kruh je že od najstarejših časov osnovna sestavina človekove prehrane. Prvi sledovi njegove uporabe segajo daleč nazaj v prazgodovino, v teku tisočletij pa je njegova važnost samo naraščala. Po starem jezikovnem pravilu pomeni vsak tehnični napredek tudi novo ime in tako je s spopolnjeno tehniko pripravljanja kruha naraščalo ljudsko izrazje vse do današnje širine in bogastva. Ce te izraze razporedimo po njihovi razširjenosti, po njihovi pomenski vrednosti, obsegu in medsebojnih zvezah, dobimo s pritegnitvijo vseh dokazilnih vzporednic iz drugih slovanskih jezikov in besedišča sosednjih narodov zgovorno podobo razvoja pojma skozi srednji vek do danes, saj gre pri večini teh besed za dosežke civilizacije.
Namen podati nekakšen prerez skozi kulturno zgodovino besed že sam od sebe narekuje stratigrafsko razvrščanje gradiva po plasteh, kakor so se besede pojavljale v jeziku. Zato sem najprej obdelal najbolj razširjeno in zaradi tisočletne domače kontinuitete tudi pomensko najbolj razvejano plast splošno slovanskega podedovanega fonda z nekaterimi substratnimi prvinami naselitvene dobe. Slede ji pomensko mnogo ostreje opredeljene in cesto na ožja narečna področja vezane plasti domače tvornosti in adstrati iz sosednjih jezikov z modernimi tujkami na koncu.
1. Med Slovani najbolj razširjena beseda za pojem »kruh« hleb ima v slovenščini nekoliko drugačen pomen. Čeprav na pomensko sorodstvo med hleb in kruh še kaže vstaj, hleb »bel kruh, pogača« (kdor je h kruhu rojen, nikdar hleba ne doseže, Jan.) in bkr. hlebec (isto) z nekaterimi besedotvornimi vzporednostmi, kot hlebariti = krušariti »kruh prodajati«, hlébavec = kruhavec »kdor ima dosti kruha« (čič ne da nič, delavec je hlebavec), hlében = krušen »kruha bogat« (hlebno polje-, kadar je leto mušno, je tudi krušno) ipd., pa splošnoslovensko hleb, hlebec pomeni samo »okroglo obliko kruha«. Na pojem okroglosti se veže tudi večina prenesenih in ekspresivnih pomenov: hlebci, hlebčki »ovčice« (kadar so hlebčki na nebu, dež cvete, Cor.), hleban »zarobljenec« Cig., hlébnjak »neroda« Jan., hleba »debelo bledo rumeno jabolko« Kobarid, hlebec »plahtica, Alchemilla pubescens«, hlébovina, hlébovje »mokovec, Sorbus aria».'
' Drugačna osnova je štaj. hlebovka »vrsta močnate klobase«, hlebati »srebati«, rus. hlebaf »srkati«; to so onomatopeje, ki se spravljajo v zvezo s blipati »hlastati za zrakom«, hlapati »šavsniti« (gl. Vasmei REW III s. 245),
24
Podobne pomenske prenose kot slovenski kruh (npr. Andrej mora biti suh, da pozimi raste kruh; ljudski kruh jesti; pomagal sem mu do kruha; zarečenega kruha se največ poje; grenak kruh je to) ima po raznih slovanskih jezikih tudi hleb: rus. hleb, npr. hleba »žito« poleg strus. »živež, hrana«, stsla. uhlebiti »zajesti, v jed spremeniti«, ukr. hlib »sredstva za preživljanje«, češ. chléb »prehrana, služba«, chlebaf »kruhoborec«, chlebiti, pochlebovati »prilizovati se«, slš. chlebovy »znajden«. Splošno velja, da izvira hleb iz pragerm. xlaiba s prvotnim pomenom »kruh« in nato »hlebec« (prim stangl. hlčford »kruhodajalec, lord« in hläf »hlebec«). Martynov, Slav.-germ. leks, vzaim. s. 85—87, misli pri slednjem na izhodni pomen »(rodovno) imetje, preskrba« in nato »skrb, hranitev; hrana, kruh«. Tak pomenski razvoj bi dopuščala germansko-slovanska pomenska vzporednica; got. hleibjan »skrbeti«, strvn. llben »varovati, hraniti«, stisl. hlifendi »šlem« ter rus choronit' »hraniti, skrivati«, sbh. hraniti »varovati, hraniti, krmiti«, bolg. hrana »hrana, kruh«. Ce sta pragerm. besedi hlaiba in hleibjan sorodni, je spričo njunih prevojnih razmerij in intonacije sposoja iz germanščine v slovenščino verjetna; za to govori tudi prevzem stgerm. besede v finščino leipä »kruh« in letonščino klaips »hlebec kruha«. O nadaljnjih etimologijah gl. Vasmer REV III s. 245 in Berneker SEW s. 383.
2. Za pojem »hlebec« poznata slovenščina in ruščina tudi izraz 'korvajb, bkr. kravdj, kostelsko krvajica. Bolj razširjena je dem. oblika kravâjec, krgôjec (Branik) s pomenom »hlebček droži«, poleg laneni kravajci »lanene tropine« (prim. še potica, kolaček »oljne tropine«, krapina »lanene tropine«). Na Dolenjskem se kravâjka, kravâjnica imenujeta tudi neke sorte hruški. Pri drugih Slovanih označuje 'korvajh razne ženitovanjske pogače, rus. koroväj karavâj »nenarezan hlebec kruha; maslena ženitovanjska pogača; venčni večer (ko se pogača deli)«, tikr. korovaj »velik svatbeni kruh« (od tod izraz bezkorovajnyj syn, brezkoro-vajčuk »nezakonski otrok«), bolg. kravdj »maslen kolač, ki se podeli pri ženito-vanju, odhodu iz domovine ipd.«, sbh. kravaj, kravalj »pogača, ki jo svatje prinese mladožencema«. Zanimivo je, da se kravaj pojavlja tudi kot ledinsko ime, Kravajci — zaselek v SZ Srbiji (SEZ V 44).
Poreklo besede je precej nejasno. Vasmer REW II s. 603 izvaja izraz iz 'korva, ker pomeni rus. dial. korôva tudi »nevesta« in prvotno naj bi ta kruh kot simbol bika ženina (prim. borodaj »bradač«) pričaral rodovitnost. Živalska imena za pecivo so v slovanskih jezikih pogosta, rus. korovuška »župnečec, božično pecivo z okraski««, polj. gonska, byczek, ukr. huska, bycôk tudi kozulja »lecet v obliki krave ali jelena, sirova ali jajčna pogača z rogovi«. Pri Slovencih so znani zlasti božični podobnjaki; tičke, tiče, golobice (Dol., Notr.), civke (Suha krajina), tičce (Istra), menih (ob Soči). Morda je odsev prvotnega namena gor. mali kruhek ali krajček (Dražgoše), ki ga dekleta poklanjajo svojim fantom. V Selah v Rožu pošlje dekle izvoljenemu mladcu madveda, tj. krajčeč, srajco, cigare in druge dobrote (Möderndorfer, Uvere s. 270).^
Oštir in Treimer mislita na kavkaški izvor, vendar je dvomljivo izvajanje sle, krastir »hrestač, kosec« iz prasla. 'korstajb, kjer bi prvi zlog bil prasla. 'kor-»žito« (gl. Oštir, Drei Vogelnamen 22), bolj verjetno je to onomat. tvorba.
^ Lahko pa so te oblike kruha in njihova imena prišla k nam z zahoda z božičnimi običaji vr-id. Tako je kočevski sipling (iz sip »sito«, torej kakor sito velik kruh«, Plet.) dal ribniški župnik »božičnik s testenimi figurami, župnečecem na vrhu«. Manj verjetno je prevzet škofjeloški podobnjak flaj mali kruhek, ki je v priimku zapisan že leta 1524: Lucas Malykrucli dvakrat, Fiare Maíykruch dvakrat. Vrabce (gl, A. Breznik, Raz. SAZU II 1944, 57). V. Moderndorfer (Uvere s. 148) misli, da je škofjeloški mali krutiek izšel IZ gor. presmenca (Valvasor, Die Ehre VI). Z besedotvornega stališča pa sta tako mali kruhek kot krajček ljubkovalnici, ki so pri označbah boljših kruhov pogoste.
25
3. Pri drugiih Slovanih je znan tudi vstaj, in prekm. bosman »figurirana ženitovanjska pogača, pletenik« (kot krajevno ime je izpričan Bosman tudi na Dol. od 17. stol. naprej): sbh. bocman »otrobovec« (Bosna), slš. bosman »božična pogača«, boslan, bosvan »ženitovanjska pogača« (1156 tudi krajevno ime Bosman, zdaj Bosany, gl. Chalupecky, Stare Slovensko 231), rus. basman, bosman, bos-mdna »kruh za dvorne potrebe« (Basmanskaja svoboda — Moskva, basmännik), v Povolžju tudi batmän »dolga štruca kruha«.
Izvor besede ni znan. Madž. boszväny »kruh, ki ga dekle pri poroki odnese s seboj« je sprejet iz sloven. Sbh. bodman je Dančič AR I 467 izvajal iz osm. batman »utež za deset funtov«. Vasmer REW I 59 in 11 misli pri rus. bosman na turkotat. basma »kanov pečat; potiskano platno«.
Istega mnenja je Tine Orel Etn. XV 57, ki je prvi opozoril na vse slovensko in madžarsko sorodstvo (gl. F. Bezlaj, Poskusni snopič).
4. Baba »vrsta kolača, rižev nakip« je kot naziv za pecivo v slovanskih jezikih splošno razširjeno: rus. baba »velikonočni kolač v obliki stožca«, ukr. babka »z rumom polit kolač«, polj. babina »majhna babka iz testa«, babeczka »vrsta peciva«, češ. baba »pecivo«, babovka »pecivo, 'ki ga dajejo porodnicam«, gluž. baba »kolač«, sbh. babica »kolač v obliki hlebčka, ki ga spečejo ob zaduš-nici« in baburica »vrsta pšeničnega kolača«. Iz slš. baba, babička je tudi madž. bäba »kolač« (Kniezsa MS I 69), prav tako je sposojeno iz sla. jezikov nem. Baba, Babe, Bäbe »pogača«. Naštete vrste peciva se zaradi stožčaste oblike spravljajo v zvezo s sle. baba »zadnji snop žita na polju; senena kopica«, sbh. baba »kup peska, pripravljen za posipanje cest«, ukr. baba »visok stožčast zamet, kup snega«, polj. baba »sorta trebušaste hruške«, babka, babeczka »trebu-šast lonček za mleko«.
Pozornost zbuja češ. tepla baba »buhtelj, krof« in lita baba »flancat«, kar ustreza sle. bob »krof«. K temu bi lahko pritegnili imena rib, ki so morda drugačnega izvora, sle. babica »Cobitis barbatula«, sbh. baba »neka riba ali vrsta rakca« in nemara bolg. boböj, babo j, babdn »Perca fluviatilis«. Daničič AR I 128 je pri omenjenih ribjih imenih domneval onomatopejsko osnovo 'bob- s pomenom »malenkost, neznatnost«.
Spričo čeških fraz koupit za babku »tako rekoč zastonj kupiti« in ani jed-noho bobu nedal bych za neho »eno figo je vreden« ter naših ljub domek, čeprav ga je le za bobek in bob ob steno (nemara po psevdomotivaciji nastali pleona-zem) je možnost, da gre pri izrazu tepla baba za mešanje osnov baba »žena« pren. »kopa, kolač« in onomatopejskih tvorb 'bab-, 'bob- s pomenom »malenkost, figa« (gl. M. Piškur, Pomenska analiza besede baba, JiS s. 6).
5. Stara slovenska beseda za »štruco« je krž, rož. grž, -ä »hlebček«, gržarja »paberkovavci« (Šašelj). Dem. kržič »vrsta pletenega kruha« poleg »kokorek. Cyclamen europaeus (sbh. skrž)« je morda namig na krž »storž, češarek«.
Sorodne besede, kot rus. korž »masleni mlinci«, brus. koržen, povezuje Berneker EW I 667 s korga »pritlikavina, ruševje« (prim. sle. kržljav »zakrnel, pritlikav«, kržljavec »pritlikavec« Trst., mak. krže »še nekrščen ofrok«). Po-tebnja navaja še sti. krcas »mršav«, avest. karasa »isto«, kar je manj jasno. Z besedno geografijo poskušajo besedo razlagati iz ugrofinskih jezikov, vendar Vasmer I s. 625 sposojo komaj dopušča.
6. Mlinci, blinci »pečeno tenko razvaljano testo« so splošnoslovanska jed; sbh. mlinac, stsla. mlin, rus. blin, strus. mlin poleg blin, gluž. blinc, mline, dluž. mlync, ukr. biyn. Do dvojnosti b proti m v naštetih oblikah in v sle. glagolih
26
mlíníti »valjati« in blíniti »z valjanjem in tolčenjem razvleči«, ki sta sorodna z glagolom 'mleti, je prišlo po disimilaciji (gl. Ramovš HG II 97, Vasmer REW I 93).
7. Kor.-štaj. présmec, présnec, bresmec »velik velikonočni kruh« pomeni ponekod tudi »žegen« sploh (presmec pri Sv. Lovrencu), predvsem pa »butaro« (presmec ali bresmec v Veliki Nedelji in vzhodno od Maribora, presne v spodnji Podjuni, presnica v Železni Kapli in presta v Koprivni pod Olševo). Beseda je sposojena tudi v madžarščino prazmac (iz sle. 'preizmac, gl. Ramovš JA XXXVII 144, 146). Prvotno je presnec pomenil »nekvašen kruh, opresnik« (prim. kraš.-notr. presnec »presen kruh iz nadevanih mlincev«, prosenec »neka narodna jed, ki jo omenja Valvasor; na ohcetih navadna pogača«. Mur.) in se izvaja iz adj. presen (tudi presen, oprésen) s pomenom »svež« (mleko, sadje voda), »nov« (rana, preja), »nebeljen« (platno), »nekvašen« (kruh, opresnik, opresnjača), »ne-skisan« (zelje; opresnina), »nekuhan, surov« (maslo) in »zajeden« (otroček).
Pri drugih Slovanih se je ohranil v glavnem prvotni pomen »nepokvarjen, neskisan, nekvašen, nekuhan«, torej »svež« kakor tudi »iz nekvašenega testa pečen«. V češčini se je pomen abstrahiral od presny chléb »nekvašen kruh« (prim. pfesnice »opresnik, presnec«, presnák »krompirjev mlinec«) v presny ča-sem »časovno nepokvarjen, točen«.
Kot kaže sor. lit. préskas »svež, nekvašen«, nem. frisch »svež«, stvn. irise »nov, mlad, svež«, se je slovanska oblika presnh razvila iz ide. 'preskos z bal-tosla. podaljšavo e v ë in s slovansko pripono -n, torej sien sn, gl. Machek ESC s. 400.
8. Kolač pomeni v slovenščini »velikonočno potico«; od tod tudi kolačnik »velikonočni žegen« (Kremenik) poleg »model za potice« (Skerlj) in pren. kolač »butara, beganica« (Savinjska dolina). Kolač zaznamuje še razne predmete okrogle oblike: kolač žice »kolobar«, vranec pleše na kolače »v krogu«, kolač vode »čutara«; ekspr. je kolača »kraventa, stara krava«. Kot manjšalnica se je kolaček »oljne tropine« razvijal vzporedno s kravajcem. Prasla. 'kolač se izvaja iz besede kolo, kot češ. rohač »pecivo s štirimi roglji«, z osnovnim pomenom »okrogla preluknjana pogača«: rus. kolač, polj. kolacz, češ. kolač. Iz slovanščine je sposojeno madž. kalács in alb. kaljač (Miklošič SEW s. 124).
Ker zlasti na vzhodu kolač označuje le še »hlebec kruha, pogača«, je slovenščina za tovrstne oblike peciva razvila nove izraze, kot kolasur »furlanski kolač« (Brda), tarta, jarmanca »pleten hlebec z luknjo v sredi, ki so ga položili na oje, kadar so peljali balo« (Podgorje, T. Logar), vrtanj »kolač« (Bela krajina), vrtanik »kruh v obliki kolesa« (Prekm.), podirjanica (Rož), dirjenca (Zilj. dolina) »predrt kolač, ki ga camar meče med goste« (V. Novak, Slovenska ljudska kultura s. 204).
Slovenski pomen kolač »velikonočna potica, (okrogla) pogača, ki se prinese v dar s semnja ali romanja« še kaže na prvotni obredni značaj peciva (daritvena hrana bogovom za srečo). Pekli so ga ob posebnih priložnostih, kadar je npr. družinski član za vedno odhajal z doma ali ko je sluga zapustil službo. Od tod češ. rekli jiti s kolačem »zapustiti službo« in bez prace neni kolače »mezde, plačila« poleg gor, kolačnik »hlebček, ki se daje v dar npr. krojaču, kadar se delo dogotovi« (gl. Machek ESC s. 213).
9. Pogača pomeni na Goriškem »podpepelnik, projo«, na slovenskem vzhodu pa vsako pečeno močnato jed. Drugod po Slovenskem se peče le ob posebnih priložnostih in je kruh boljše vrste: zrno pri zrnu pogača, kamen na kamnu palača. Po svatbah imajo ženitovanjsko ali ženino pogačo, v okolici Rim. Toplic
27
dobi pogačo »dva hlebca maslenega belega kruha« porodnica (prim. pogačo bo jedla »rodila bo«), za veliko mašo (zilj. pogačnica »velika gospojnica«), pečejo na Robu pogačico in v Ortneku pogačo »pšeničen, maslen kruh z navzkrižnimi regami« (Moderndorfer, Uvere s. 354).
Preneseno pomeni pogača »sat« poleg »posteljica, otrebki« (kot materina potica »posteljica«), dem. pogačica »kost v kolenu«. Številne so označbe plodov in rastlin: pogačica, pogačarica, pogačonka, pogače »razne sorte jabolk po Brdih in Brkinih«, pogačka »obla, ploščata in drobna smokva«; pogača (tudi svinjske pogače) »truskavec, podponec. Polygonum aviculare«, pogačica »Trollius europaeus«, kozja pogačica »brogovita. Viburnum opulus«. Ne spada pa sem pirpo-gačica »netopir«.^
V bolg. je pogača »podpepelnik, pecivo«, v srb. pa pogača tudi »hlebček (sira, voska)«. Od Slovanov je najbrž prevzeto srvn. pogaz, nem. dial, pogatschn, pogatsn »kolač« (Koštial Svob. 1951 s. 189).
Beseda izvira iz lat. iocacea, srlat. iocatia, kar je dalo stfurl. togača (Stie-kelj, Lehnw. 7).
10. Nasproti splošnosla. hleb uporablja slovenščina s kajkavščino in čakav-ščino vred za pojem »kruh« izraz kruh.
Kot ime za najvažnejšo vsakdanjo jed ima naš vsakdanji kruh tudi pomen hrane sploh in se rabi v neštetih pomenskih prenosih in izpeljankah. Najdemo ga celo v priimkih — 1498 Jacob Kruch, kmet v Palčjem pri Pivki, in Jacob Kruch, kmet v Drskovčah pri Zagorju (Kos PU II s. 241, 244) ter kot ledinsko ime —-Na kosu kruha (njiva, travnik; Blaznik, Kolon. 36), Kruh pri Gospiču (Zbornik za nar. život XII s. 187).
Kot izraz captatia benevolentiae se pogosto rabijo dem. oblike: boji se za svoj ljubi kruhek; kruhec, kruhej, kruhič, krušček, krušec. Včasih imajo manj-šalnice tudi pomen boljših vrst kruha, npr. kruhič »bel kruh« Plet., kruhei, kruj-hei »bel kruh, pogača« Guts. Wb. s. 59, poleg že omenjenega malega kruhka ali krajčiča.
Na pogostnost besede in pojma se veže izredno razvita večpomenskost, kot: ob svojem kruhu živeti »živeti od lastnega dela«, iti s trebuhom za kruhom »iti v svet za zaslužkom«, iz te moke ne bo kruha »iz te muke ne uspeha«, čigar kruh jem, tega pesem pojem »od kogar sem odvisen, temu služim«, belega kruha pijan »objesten«, ob kruhu in vodi »v ječi« ali krušiti v pomenu »hraniti«, kruho-daveč, krušni oče, krušni starši, krušni »rednik(i)«, kruhodajni nauk »učenje za. vsakdanji kruh«, kruhoboiec »koristoljubnež«.
Posebno značilni so določilni pridevki za poimenovanje različnih vrst kruha: bel ali pšeničen kruh; črn ali somesen, enoten kruh; glaji, soržičen ali soržen kruh; ajdov, ječmenov, koruzen, ovsen, prosen, ržen kruh; črstvi kruh »prepe-čenec«, veseli kruh (ki ga svatje in botre dele), močen kruh »božičnik«, mlad kruh (kruh po peki), kruh iz čile ali cvetne moke, gotuvine (iz čiste bele moke), zduti kruh (ki, se lušči) itn. Zanimiva so še rastlinska imena: sfari kruh »babji zob, Claviceps purpurea; kovačnik, Lonicera xylosteum«, bogčev kruh ali božji kruhek »zajčja deteljica, Oxalis acetosella«, zeieni kruh »bršljan«.
' Miklošič jo v ES navezuje na petch-, torej  »leteča (pogača)«. Vendar kažejo sle. dial. oblike
pirožlek, pi(r) pogača, piiač, piiuion, pirožaba, krempiželj, ladoper, Jaloper, nadoper, škržabec, šperič (Kubed) z obsežnim sla. sorodstvom: slš. pirgac(ikj, pirihač, špirhanec, šperhač itn.,  ukr. perhač poleg
gdcoJc, gacyk  (iz polj.),  obrnjeno fgafrjcopierz, gui.copierz,   gatopierz itn.  (iz gacielpier? kot v niedo-
fiieizj na drugačno.poreklo z neštetimi eviemističnimi ali tabujskimi spremembami (gl. Machek ESC s, 114,
Vazny JM)........ .....
28
Ob takih pridevkih, zlasti če so vrstni pridevniki, beseda kruh kot označba najbolj vsakdanje hrane čedalje bolj izgublja pomensko težo in je po vrednosti blizu priponi. Tako so nastale izpeljanke: ajdovec (morda zilj. hedovec »božičnih«) »ajdov kruh, grobes, luskovec«, ječmenovec, ječmenjak »ječmenov kruh«, pšeničnik, pšeničnjak, pšeničak »pšeničen kruh«; podobno še soržnik, otrobnik, otiobnjâk, otrobovec, maslenik ipd. Posebno zanimive so tvorbe: ajčnik »kruh iz rumenjakov« Zilj. dolina, giahoinjak »kruh iz graha«, masnik »jed, spečena iz jajc, masla in koruzne moke«, krajnik ali končnjak »od zvite potice odrezan konec in posebej pečen«, parnik, parjenec »kruh iz poparjenega testa, popara; pogača« (prim. kipnjak »oparjeni rezanci««), tirnik »zmesni kruh« poleg tirnjak, tcrnjak »kruh iz pirjevice (prim. tirina »drobir, pleve«, potirki »zadnje predivo«; vse troje izvaja Miklošič SEW s. 325 iz glagola treti).
Ker v drugih slovanskih jezikih kruli navadno pomeni »okrušek, kos, kepa (zlasti soli, npr. češ. siany jako kiušec)« misli Martynov SGLV s. 85—87 na prvotni pomen »kos hrane«, kar naj bi se pozneje kakor germ. 'xlaiba termi-nologiziralo v »zalogaj, hlebec«. To naj bi potrjevalo dejstvo, da se v nekaterih slovanskih jezikih, ki besede kruh v tem pomenu ne poznajo, pojem »hlebec« izraža s sposojenko iz nemščine (npr. stčeš. bochnec »hlebec« iz srvn. vochenze, lat. iacacea). Toda češ. izrazu kiuch chleba, Berneker SEW s. 628, ustreza sle. hlebec kruha.
To nasprotje razlaga Martynov s križanjem med domačim kruh in sposojenim hleb z enakim pomenom »hrana, kruh; zalogaj, hlebec«. Pomenski razvoj »zalogaj (kos kruha)« »hlebec (komad kruha)« bi bil spričo podobnih prenosov pri sle. gréba »štruca« Cig. ali škec, bec »kos, kruh«-* iz dijaškega žargona mogoč, manj verjetno pa je, da je prvotno bolj razširjeno domače kruh spodri-nila sposojenka vochenze. Ob že omenjenem pregovoru Kdor je h kruhu rojen, nikdar hleba ne doseže in češ. izrazu kruchovâ mouka »zadnja moka« se zdi, da je bil kruh sprva slabša vsakdanja jed v primeri z belim hlebom. Boljši hleb se je od kruha »zdroba« ločil ne le po kakovosti, marveč tudi po načinu priprave, po obliki. Tako je pozneje lahko prišlo do pomena kruh »vsakdanja hrana, kruh« in hleb, 'korvaj »praznična oblika kruha, hlebec«. Da kruh v svojem današnjem pomenu ni bil razširjen med vsemi Slovani, kaže tudi vzporednica slovensko-hrvaškemu »kruhu« v novi grščini, srednji latinščini in albanščini. Tudi v teh jezikih so izrazi za pojem »kruh« izpeljani iz glagolov s pomenom »krušiti, drobiti«. Južnoslovanski pomen se je moral razviti šele po naselitvi, ob stiku z novo kulturo prebivalcev okrog Jadranskega morja.
Samostalnik kruh je izpeljan iz glagola krušiti (sle. krušiti se »drobiti se, lomiti se; osipati se«, pren. »hraniti se«, češ. krušiti »drobiti, treti« poleg »mučiti« po stsla. prenosu na moralno skrušenje), ki ima svoje sorodstvo v lit. krušti, iter. kriaušfti »drobiti, razbijati«, let. krauset »phati, tolči«. Iz stopnje 'krus, je sle. krhet »kepica, drobec« poleg bolg. krat »drobec, gruda; ledena skril«, krhek, tudi krhel »drobljiv, lomljiv« (prim. krhlika), krhljati »rezati v krhlje, rezance« (prim. krhljak z nem. das Kletzenbrot v istem pomenu; Huzel »krhelj« Cig.), krhati, kršiti »lomiti, kvariti«, krš »skala«, kršje »prod, mel« poleg sbh. kršan »kamnit, vrl, kremenit« in mogoče tudi sle. kršelj »vrsta klopa«, če zadnje ne spada h 'krupa, torej 'krap-. Mladenov misli pri 'krupa na korensko sorodstvo
SjioOUS^gl. Beneker SEW s. 631). s, bo nadaljevalo
* bec je morda Fefzen (stvn. fatt-) s prvotnim pomenom »lom« (Zlr Ph XXXVIII 684), v Savoji •ata, span. ha(o; Rohlfs, SB Bayern 1942-46, Heft 8, 12. ¦    ¦
Cezar Piernikarski
Filozčfska fakulteta v Varšavi
O SLOVNIČNIH KATEGORIJ AH
Namen članka je opozoriti na to, da nimajo vse enote dane jeziko-vne zvrsti (npr, besedne vrste) istih lastnosti. Glagol pisati npr. je v nasprotju z napisati in popisati, sedeti pa je lahko samo v nasprotju tipa posedeti; od glagola moči pa sploh ni mogoče delati ustreznih dovršnikov [pomoči ima čisto drug slovarski pomen). Podobno je pri samostalnikih; primerjaj npr. ed. dom : mn. domovi, toda ed. belost : mn. —.
Vzrok za tako stanje tiči v določenih pomenskih prvinah jezikovnega sredstva oz. zvrsti; te prvine omogočajo ali onemogočajo danim leksemom ustrezna nasprotja. Take pomenske prvine imenujemo slovnične podkategorije. Pod-kategorija je torej tak predmetni pomen, ki je odločilen z jezikovnega gledišča; in ki je osnova določeni jezikovni zvrsti (oblikoslovni ali sintaktični)
Problem podkategorije v jezikoslovju ni nekaj novega, saj ga v taki ali drugačni obliki obravnava veliko del. Vendar so to navadno le vzporedne omembe ob posameznih primerih, kot npr. terminativnost pri določanju vidskih nasprotij.
Manjka pa o tem splošnih razprav. S teoretičnimi osnovami problema se srečamo pri Poldaufu, ki mu je podkategorija mejna kategorija.^
Poldauf razlikuje nekaj glavnih tipov abstrakcij, med njimi dve temeljni: slovarsko in slovnično, z raznimi stopnjami posplošitve. Navedimo ta odlomek: >;Pri tem je vendar malo dvomov o tem, da sta slovarska in slovnična abstrakcija kakovostno različni. Slovarske abstrakcije tvorijo pojmovne enote, katerih realna oblika so besede, in to z različno stopnjo posplošitve. Slovnične abstrakcije ne tvorijo nobenih takih enot, tvorijo pa kategorije, in to spet z različnimi, stopnjami posplošitve.«'
Tako pojmovanje, ki se še bolj kaže v nadaljnjih izvajanjih avtorja, vodi k mešanju epistemološko-ontoloških kategorij z jezikoslovnimi in z obliko jezika, jezikovna kategorija pa se po tem pojmovanju lahko obravnava kot pomenska kategorija ali kot oblikovna oznaka.
To mešanje jezikovnih pojmov s predmetnimi se kaže tudi v nadaljnji razlagi pisca: »Slovarske abstrakcije se od slovničnih razlikujejo po tem, da pri prvih višja abstrakcija obsega nižjo (Fifi, jazbečar, pes ..., pridelek, organizirana snov, posameznost, nekaj), medtem ko pri drugih višje abstrakcije le gradijo na nižjih. Na »konkretno« opira samostalnik svojo osnovo predmetnosti, na dejanje pa glagol svojo osnovo dejavnosti.«*
Ce vzamemo za predmetno kategorijo, ki je v osnovi samostalnika, konkretnost, bi bilo treba določiti, kdaj je ta postala osnova samostalnikov, kajti že v najstarejših besedilih indoevropskih jezikov pomen mnogih samostalnikov, ne vsebuje predmetnega pojma konkretnosti. Ce pa vzamemo za ta sedanji slovnični pomen samostalnikov »predmetnost«, zahteva ta izraz definicijo, ker moramo v skladu z dejanskim stanjem ugotoviti, da si veliko pojmov privzema podobo samostalnikov, čeprav nimajo abstrakcije »konkretnosti«, »predmetnosti«. .'-
BO
Take nenatančnosti v določanju abstrakcij in slovničnih kategorij se tičejo tudi mejnih kategorij, ki jih ima avtor za vmesne med slovarskimi in slovničnimi. Nenatančnost je v tem, da ni znano, ali gre tu za predmetne pojme ali za jezikovne pojme, ki stojijo za njimi.
Kljub temu je nedvomna zasluga avtorja že to, da je problem teoretično zastavil, predvsem pa je važna ugotovitev, da imajo na delovanje jezika vpliv »abstrakcije«, ki oblikovno niso izražene.^
Da bi določili podkategorije na širši osnovi jezikovnih kategorij, je treba vsaj v kratkem orisati jezikovne kategorije sploh.
Vrsta jezikovnih kategorij (samostalnik, pridevnik, glagol, prislov) je v indoevropskih jezikih od najstarejših časov izredno stalna, kolikor gre za njihov pomen. V nasprotju s tem pa kažejo oblikoslovne kategorije, npr. glagolski vid, izredno nestalnost. Od kod to? Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba določiti odnos predmetnih kategorij do jezikovnih. Pomen razreda je neodvisen od predmetnih kategorij (takih kot predmetnost, konkretnost itd.). O tem priča dejstvo, da lahko v isti jezkovni vrsti nastopajo enote, ki ss po svojem predmetnem pomenu uvrščajo v različne predmetne razrede, npr. v razredu samostalnika nastopajo taki pojmi, kot so hiša, odnos, tok, ljubezen. To je mogoče zaradi razlage predmetnosti z jezikovnim znamenjem, ki daje dani enoti določen pomen razreda. In narobe, isti predmetni pojmi lahko pripadajo različnim jezikovnim razredom, npr. tek,_ teče. Nobenega predmetnega pojma pa ni mogoče izraziti v jeziku »na sploh«, tj. tako, da bi bil enostaven odraz našega znanja o predmetnosti.
V zvezi s povedanim ločimo v leksemu dva pomena: 1. individualnega, ki izvira iz nanašanja danega jezikovnega znamenja na določen del predmetnosti; 2. zvrstnega, ki je značilen za vsako enoto dane zvrsti in je neodvisen od individualnega pomena. Zvrstni pomen lahko obstaja brez povezanosti z individualnim, npr. pri zaimkih, ki so ali samostalniki ali pridevniki. Za utemeljitev tega stališča bi lahko navedli še vrsto dodatnih dokazov,' a cilj našega članka so jezikovne podkategorije.
Drugačna je stvar pri oblikoslovnih kategorijah. Sicer lahko prav tako ločimo take, ki so neodvisne od slovarskega pomena (indvidualni zvrstni pomen); tako kategorija časa, kar razlagamo s tem, da lahko vsako dejanje predstavimo v določenem odnosu do trenutka govorjenja ali pa morda do drugega dejanja. To pa obenem kaže na to, da so odvisne od določenih predmetnih či-niteljev. Vendar pa obstajajo kategorije, ki so odvisne od določenih predmetnih pojmov, ki jih vsebuje njihov slovarski pomen. Taka kategorija je na primer število samostalnikov. Kategorija števila pa je sestavljen pojem; pri njem lahko ločimo pomenoslovno in oblikoslovno-skladenjsko stran. S pomenoslov-nega gledišča lahko razlikujemo naslednja nasprotja:
a) dom : domovi, dan : dnevi itd., ki se med seboj razlikujejo izključno po kategorijsko-oblikoslovnem pomenu, ker omenjena samostalnika v ednini vsebujeta pojem posameznosti, množina pa označuje več kot dva.
b) vino : vina, žito : žita — tu so razlike prav tako v individualnem pomenu, kajti množina vsebuje pomen več kot dve vrsti, ednina pa ne vsebuje niti pomena eden niti vrsta.
c) Podobno je pri tipu dve kavi, tri vina, dva kruha, kjer vsebujeta dvojina in množina v primerjavi z ednino dodatni pomen »porcija« ki se opira na možnost razdelitve stvari, ki jih označujejo omenjeni samostalniki. V tem
31
primeru množina vnaša omejitev, ki je ustrezni samostalniki v ednini nimajo, in šele zaradi tega je mogoče uresničiti pojem mnogosti.
d) V stavkih: letos sem imel tri vnetja pljuč, pet krvavitev in podobno izraža množina dodatni pomen »primer«, ki ga ednina prav tako ne izraža.
V tipu C in d se množina redko uporablja brez zveze s števnikom, ter gre tu v glavnem za ujemanje »več kot dva« z oblikovnimi znamenji množine, ne pa za pomen »več kot dva«.
e) Npr. zaplul sem v široke vode, v vode oceana — tu izraža množina veliko gmoto, a ednina ne označuje majhne gmote.
Prim. še hiš- : hiš-e, vin- : vin-a. V prvem primeru imamo opravka z nasprotjem eden : več kot eden, v drugem pa z ena (vrsta) : več kot ena vrsta, s tem da pojem »vrsta« ni izrecno vsebovan v ednini in je slovarski enakovreden izraz samo za nekatere sobesedilne rabe samostalnika vino. Taki samostalniki pa kot belina, ostrina so sploh zunaj pomenoslovnega nasprotja števila.
Nasprotno pa samo množinski samostalniki kljub oblikovnim znamenjem množine ne nasprotujejo pojmu posameznosti, prim. ena vrata, hlače, škarje ipd. — to so dejansko »dvoštevilne« istozvočnice, ki v odvisnosti od sobesedila označujejo ednino ali množino.' Število ima v tem primeru torej samo obli-kovno-skladenjski pomen in se tiče izključno ujemanja. Obratno kot v primeru gospoda se spogledajo, kjer vpliva na ujemanje pomen, ne pa oblika, ali v leksemu moš-tvo, ki lahko z oblikovnimi značilnostmi ednine srednjega spola — torej ne moškoosebnega — lahko izraža množino in moškoosebnost (npr, moštvo je prišlo).
V obeh omenjenih primerih sta se v primeri z zgodovinskim stanjem zgodili naravnost nasprotni spremembi. V tipu vrata se je izgubila stara notranja razčlenitev, ki je utemeljevala njegovo obliko, v tipu gospoda pa se je kljub obliki pojavila notranja razčlenitev.
Analiza je dovolj jasno dokazala, da moramo vsaj pri nekaterih obliko-slovnih kategorijah razlikovati dva činitelja: 1) pomenoslovnega in 2) oblikovno-skladenjskega. Ugotovitev, da dana besedna vrsta ne more biti izražena brez oblikoslovne kategorije, se v tem primeru tiče oblikovno-skladenjske plati.
In dejansko bi v tem primeru definicijo, ki smo jo povedali v uvodu, lahko izpopolnili z ugotovitvijo Poldaufa, da podkategorije nimajo oblikovnih oznak, kajti oblika okn-o se v ničemer ne razlikuje od vin-o, pa vendar v prvi je pod-kategorija posameznosti, v drugi ne. A zadeva ni tako preprosta, kot bi se zdelo. To ne pomeni, da npr. samostalniki z raznimi podkategorijskimi pomeni oblikovno niso različni (diferencirani), ker bi se morala v takih primerih naša analiza zaradi narave stvari opirati na predmetna dejstva, ki so za jezik nerazloče-valna. Tu gre za pojasnilo, kaj nam je izraz oblikovna oznaka in kaj pomeni oblikovno razlikovanje (diferenciranje). Oblikovna oznaka neposredno nakazuje razlike v pomenu in vlogi v danem izrazu, oblikovno razlikovanje (diferenciacija) pa lahko tiči v danem izrazu posredno zaradi njegovih paradigemskih možnosti ali pa je poleg njega v besedilu in se opira na druge oblikovne oznake.
Kaj npr. označuje samostalnike s podkategorijo mere časa v zvezi z drugimi samostalniki, ki nimajo omenjene podkategorije, če se ta ne kaže niti na obliki leksema niti na sklonskih končnicah?
Samostalnike s podkategorijo mere časa srečujemo: 1) pri neprehodnih glagolih v tožilniku (stati celo uro); 2) pri prehodnih glagolih z netožilniško vezavo prav tako v tožilniku (čuditi se čemu ves večer); 3) tožilniško obliko
32
mere časa v poljščini lahko v takih položajih zamenja konstrukcija przez + tožilnik (skozi tri dni je deževalo). To zadeva tudi nastopanje tožilnika mere časa pri glagolih s tožilniško vezavo. 4. Pri dovršnih glagolih je možna samo konstrukcija przez godzine.
To s svoje strani kaže na druge samostalnike, ki dejansko nimajo podkategorije mere časa, a se pojavljajo v tem položaju (in v tej obliki), ki smo jih omenili v točkah 1—3, npr. stal sem celo pot, vso mladost sem prebil na vasi. Pri samostalnikih pa, ki ne vsebujejo tako razločno označene mere časa kot ura, dan, leto ipd., se pojavlja navadno določilo tipa cel, pol ipd., ki poudarja njih rabo v tej funkciji.
Zveza po + izglagolski samostalnik (npr. po pisanju, po begu) določa čas, vendar pa je določeno število neizglagolskih samostalnikov, ki lahko prav tako nastopajo v tej vlogi, npr. po referatu, gledališču, po predavanjih, po šoli. Ti kot tudi zgoraj razloženi primeri kažejo na to, da podkategorije segajo prek svojih prvotnih mej, in čeprav kažejo izrazite odvisnosti od ustreznih predmetnih kategorij, vendar niso z njimi istovetne. Razširitev podkategorije na vse enote danega razreda pa vodi do njenega izginotja ali do premika v drug razred.
Vloga agensa na primer je bila v indoevropskih jezikih prvotno gotovo povezana z »živimi« samostalniki, na kar posredno kaže statistika, napravljena za starogrški jezik, vendar vloge agensa (= osebek pri osebnih oblikah dejav-nostnih glagolov) v poljščini ni mogoče vezati z živostjo. To bi pomenilo zanikanje takih dejstev kot npr. voda je izpodkopala bregove, avto se pelje, avtomat deluje, belina je pokrila svet.
Kot vidimo iz gornjih zgledov, vloga agensa ni odvisna od podkategorije samostalnikov, ampak od podkategorije glagolov; to pomeni, da dejaraostna podkategorija glagolov odloča, da pojmujemo dani samostalnik v točno določeni sintaktični zvezi kot agens.
Tu orisani problem podkategorije zahteva še veliko dela, v glavnem monografskih obdelav, ki bi vodile do popolnega seznama podkategorij za posamezne jezike. Brez takega seznama ni mogoč popoln slovnični opis danega jezika^. Po drugi strani pa bi to očistilo jezikovne priročnike odvečnih pomenoslovnih delitev, ki so napravljene za posamezne jezikovne vrste in so globoko zakoreninjene v skladnji, a njih poznavanje ali nepoznavanje ne vpliva na razumevanje delovanja danega jezika.
1. Ta definicija je obvezna in zadeva v načelu tip podkategorij, ki so zvezane z določeno jezikovno vrsto: ker pa se podkategorija izrazito opira na kak predmetni pojem, lahko sega prek določene jezikovne vrste, a teqa vprašanja v članku ne načenjamo. — 2. I. Poldauf, Polil mluvnice a slovniku na problematice slovesneho vidu. Studie a prace linguisticke I (Sbornik k šedesatinam Havrankov^ml. Praha 1954, s. 204. — 3. N. m, s, 200. — 3a. Definicijo predmetne kategorije uporabljamo tu kot nasprotje jezikovni kategoriji. Predmetne kategorije so ponavadi definirane kot »nejezikovne«, to pomeni kot logične, epistemološke. Toda njih definicije, pa celo število, razni filozofski sistemi prikazujejo različno in v na-, čelu se ne krijejo z jezikovnimi kategorijami; če pa imajo nekatere od njih vpliv na jezikovne kategorije, jo mora jezikoslovec tako definirati in določiti obseg tega vpliva. — 4. N. m. s. 202. — 5. »So pa tudi take abstrakcije, ki nimajo niti slovarske oblike niti ne tvorijo podstave najnižjih kategorij. Zanje velja samo, da se pojavljajo v višjih slovničnih kategorijah, op. cit. s. 202. Poldauf ima za višje slovnične kategorije oblikoslovne kategorije, na primer vid, število itd., za nižje pa jezikovne zvrsti (besedne vrste), — 6, Nekateri nadaljnji sklepi so objavljeni v članku: Analiza semantyczna i analiza morfologiczna wyrazu (Pomenosiovna in oblikoslovna analiza izraza) v Ksiega Zjazdowa VI Kongresu Slawistöw w Pradze, Tom jezykoznavczy (v tisku), — 7, Notranja razčlenitev označenega, ki je tu zgodovinsko imela vlogo, je s sinhroničnega gledišča nepomembna: enojna vrata, dvojno okno, — 8. To je statistično dokazal Thomson — navajam po R. Jacobsonu, Beiträge zur allgemeinen Kasuslehre. TCLP VI, 1936, s. 283, — 9, Razen tega bi obdelava podkategorij, zvezanih z določenim jezikovnim razredom, kot tudi tistih, ki segajo prek dane vrste, dala odgovor na vprašanje, zakaj se lahko določena jezikovna zveza preoblikuje (transformira, genezira) v tako, a ne drugo, ker se to v. veliko primerih veže z določenimi podkategorijami, ki v resnici nimajo posebnih oblikovnih oznak, so pa oblikovno diferencirane.
33
Zapiski, ocene in poročila
o BESEDAH IN POJMIH NACIJA,NAROD IPD.
Potrebno bi bilo pretresti pomen in rabo izrazov narod, nacija in sorodnih (tudi izpeljanih, z njima sestavljenih itd.) besed. Oglejmo si nekaj primerov! V Jugoslaviji je več narodov, vendar ima v Organizaciji združenih narodov naša država samo eno člansko mesto, in ne toliko, kolikor je jugoslovanskih narodov. Očitno torej v nazivu svetovne organizacije narod nima istega pomena kot v stavku v Jugoslaviji živi več narodov. V srbohrvaščini tu razlikujejo: govore o jugoslovanskih narodih in o Ujedinjenih nacijah.
Poučen je tudi naslednji primer. Stavek ZDA so država se glasi v ameriški angleščini The U. S. A. is a nation, dobesedno 'ZDA so nacija'; tu izraza nacija ni mogoče zamenjati z narod, že zato ne, ker je v ZDA mnogo narodnosti. V isti terminologiji je mogoče trditi, da je Jugoslavija nacija. Očitno pomeni tu beseda nacija toliko kot država. Enako v naslednjem primeru iz Dela z dne 11. okt. 1967: ». . . saj se Izraelu navzlic pozitivnemu stališču večine narodov vsakokrat posreči.. .«. Toda kdor bi predlagal, naj bi angleško, francosko itd. besedo nation prevajali z država, kadar beseda pomeni 'država', bi moral privoliti v precejšnjo predelavo našega politološkega izrazja, kot kažejo naslednji primeri, pri katerih se v angleščini, francoščini itd. uporablja beseda nation(al) : Organizacija združenih narodov > Organizacija združenih držav. Društvo narodov > Društvo držav, Britanska skupnost narodov > Britanska skupnost držav, narodni dohodek > državni dohodek, mednaroden > meddržaven itd. Zadnja izraza si po mojem velikokrat lepo ustrezata; sploh imenuje baje naš izvedenec za mednarodno (meddržavno?) pravo, prof. Tomšič s pravne fakultete v Ljubljani, Mednarodno sodišče v Haagu Meddržavno sodišče v H. Z druge strani ne govorimo o mednarodnih, temveč o mednacionalnih odnosih, kadar merimo na razmerja med jugoslovanskimi narodi (narodnostmi).
' Nacionalni napori (angl. national eilorts) so npr. v ZDA napori, prizadevanja zvezne vlade ali na zvezni ravni. V zadnjem času govorimo in pišemo o nacionalnih naporih tudi pri nas. V Delu sem nedavno bral, da bodo po mnenju zveznega sekretarja Kira Gligorova potrebni nacionalni napori za ureditev problemov v jugoslovanski metalurgiji; iz sobesedila je bilo razvidno, da zadeva izraz nacionalen zvezno raven in se torej sklada s pomenom, ki ga imajo »ameriški« nacionalni napori. (Mimogrede tu pripominjam, da sem v Delu z dne 3. okt. 1967 opazil besedo vsenaroden kot sinonim izraza nacionalen v obravnavani rabi: »/. . ./ tedaj, ko je večji del industrije vagonov /.../ dramatiziral svoje težave tako rekoč v vsenarodni (in očitno tudi mednarodni) problem.«
Nacionalni napori so nedvomno prišli v Jugoslavijo iz tujine (v Slovenijo pač v veliki meri čez srbohrvaščino), se pa pri nas uporabljajo tudi v nekem novem pomenu. V številki Dela, v kateri je govor o nacionalnih naporih v zvezi z metalurgijo, beremo tudi, da bodo potrebni nacionalni napori za ureditev otroškega varstva; v tem primeru gre za urejevanje problematike v republiškem, slovenskem, okviru. Ta zadnja raba besede nacionalen^ je brez vzporedbe zunaj naših meja. Za to rabo se skriva misel, da je upravna enota Slovenija (sic!) nacija (v tistem smislu, kot so ZDA nacija), do česar pridemo z enačbo: Jugoslavija = država = nacija : Slovenija = država = x. Po mojem je razširitev pomena izrazov nacija in nacionalen v to zadnjo smer nepotrebna, zlasti pa zavajajoča; povzroča npr. precejšnje težave prevajalcem in bralcem prevodov ter tekmuje z izrazoma nacija in nacionalen v pomenu 'narod(en)', 'narodnost(en)', 'na-rod(ov)'.
Kadar pomeni nacija 'narod', se ne sloveni dosledno z besedo narod, saj se včasih celo ne more. Poznamo multinacionalne države, pa supranacionalne imperije. (Ali
^ Naj navedem še tri primere te rabe iz časnika Delo: »koristi nacionalne in vsedržavne ekonomike« (25. iO. 1967); ». . . je v Sloveniji zdravstveno zavarovano domala vse prebivalstvo, ... tako da imamo vsaj na področju zdravstva že elemente splošnega nacionalnega zavarovanja« (4. 11. 1967); »ukrep je onemogočil republikam, da bi to področje urejale z vidika celotnega narodnega (tj. republiškega — J. O.) gospodarstva« (6. 11. 1967). V zadnjem primeru je nacionalen poslovenjen v naroden. (Ležeči tisk v primerih J. O.)
34
gie v to skupino tudi nacionalna država, ne bi znal odločiti. Dozdeva se mi, da je bila v skladu s pomenom, ki ga ima ta izraz v versajski pogodbi, tudi stara Jugoslavija nacionalna država; bila pa je — kakor današnja Jugoslavija — tudi n^ultinacionalna država, iz česar bi sledilo, da se pomena izraza nacionalen v teh dveh sestavljenkah ne preicrivata povsem.) Spomnimo se tudi na nacionalizem in nacionalističen] Nacionalističen ne more biti zgolj 'narodnjaški', saj govorimo o nacionalističnih gibanjih npr. v današnji Afrilci in merimo s tem na prizadevanja Afričanov, da bi se znebili kolonialnega jarma in osnovali svoje d r ž a v e I (Izraz narodnoosvobodilen gre delno v isto skupino kakor nacionalističen.)
Videti je, da morajo izrazi narod, nacija ipd. pri nas streči najmanj dvema sestavoma pojmov, ki bi ju pogojno imenoval vzhodni in zahodni sestav. Da tak položaj ni jugoslovanska posebnost, je razvidno iz naslednjih pripomb ruske znanstvenice kandidata filozofsliih ved E. D. iVIodržinske, ki takole graja rabo besede nation v angleškem izvirniku zadnjega dela Unescove svetovne zgodovine:
»Sledeč neki na Zahodu zelo razširjeni šoli razumejo avtorji z besedo 'nacija' predvsem državno organizacijo. Brez dvoma je nastanek države pomembna prvina v razvoju nacije; vendar državo ni mogoče šteti za nepogrešljivo znamenje nacionalnosti, ker so vedno bile in še so nacije, ki niso imele ali nimajo svoje nacionalne države. Trditev, da mora imeti vsaka nacija svojo državo, bi implicirala, da številna kolonialna in polkolonialna ljudstva, ki si še niso pridobila lastne državnosti, temveč se še bojujejo zanjo, niso nacije. Zgodovinski materializem uči, da je nacija zgodovinsko konstituirana, trdna skupnost ljudi, oblikovana na podlagi skupnega jezika, ozemlja, gospodarstva in skupnih psiholoških obeležij, ki se kažejo v skupni kulturi. Vse te značilnosti nacionalnosti morajo biti dane, preden se kaka skupnost posameznikov lahko imenuje nacija. Nacije so nastale šele v dobi razvijajočega se kapitalizma, res pa so se nekatere prvine nacionalnosti (jezik, skupna kultura itd,) izoblikovale že v predkapita-lističnem času,«-
Videti je, da se porajajo še zametki tretjega, »našega«, sestava, ki pa mu doslej še nisem dognal smisla. Pišemo, beremo in govorimo namreč o jugoslovanskih narodih in narodnostih. Kakšen je prav za prav v tem primeru razloček med narodom in narodnostjo? Ali so jugoslovanski narodi samo tiste narodnosti, ki so v Jugoslaviji organizirane v države, tako da smemo govoriti npr. o slovenskem narodu in o slovenski narodnosti, ne pa o ciganskem narodu, temveč le o ciganski narodnosti'? Ce da — ali je potemtakem mogoče za čas pred nastankom LR Slovenije govoriti samo o slovenski narodnosti, ne pa še o slovenskem narodu (ker Slovenci prej nismo imeli svoje države)?
V isti zvezi moram omeniti tudi samoodločbo narodov, ki je kot strokoven izraz začela svojo zmagovito pot po politični, pravni, zgodovinski itd. literaturi med prvo svetovno vojno (znana pa je bila seveda že pred njo); bila je takrat eno izmed gesel, s katerimi so politiki zavezniških sil kratko opisovali, kako si zamišljajo urejevanje povojnega položaja v delih otomanskega, avstroogrskega, ruskega imperija itd.: vsaka podjarmljena narodnostna enota, ki je to želela, naj bi — sama ali z drugimi podobnimi enotami — osnovala svojo nacionalno državo. V skladu s sedaj običajnim razločevanjem med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi bi po mojem ne smeli govoriti o samoodločbi narodov, temveč o samoodločbi pripadnikov narodnosti. Angleški izvirnik zadnjega zvezka že omenjene Unescove svetovne zgodovine uporablja za ta pojem dosledno izraz selldetermination oi peoples 'samoodločba ljudstev'; s tem primerjaj the English people 'pripadniki angleške narodnosti, Angleži kolektivno' nasproti the British nation 'Britanci kolektivno'.
Še in še bi se dalo naštevati, a početje se mi vidi brez smisla, če ga ne spremlja natančna razčlemba pojmov, katerih imena so zadevne besede; za tako razčlenjevanje pa mi manjka izobrazbe in razgledanosti. Zgornje pripombe sem nanizal v spodbudo bolj poklicanim, da bi skušali ostreje razmejiti naštete in sorodne izraze ter tako napravili malo reda — če je to zmedo izrazja sploh še mogoče urejevati.
Janez  O r e S n i k
^' ; i   -   >        , > . ^ ' ¦     ¦ 1     Filozotska takultetav Lmblian^
= Glej: C. F. Ware, K, M. Panikkar in J. Ivi. Romein, The Twentieth CenlurY, Part One, London 1965, str. 54. Besede nation, national, nationality izvirnika nalašč niso poslovenjene v narod, naroden, narodnost ali pod.
35
DELO LJUBLJANSKE PODRUŽNICE s D*
Ljubljanska podružnica SD je od 31. dec. 1966 do 16. dec. 1967 obravnavala vprašanje slovenščine v javnih in na strokovnih šolah, organizirala je predavanja in ekskurzije ter skrbela za pomladek.
Člana podružnice sta v soglasju z odborom navezala stike z zastopnikom ljubljanske televizije. Želeli smo, da bi televizija spregovorila o javni rabi slovenščine. Dogovorili smo se že za serijo 5 do 6 predavanj, izbrane so bile tudi že teme, a do uresničitve zamisli ni prišlo zaradi hrvatske jezikovne resolucije, čeprav med enim in drugim vprašanjem ni prav nikakršne zveze, Upamo vendar, da lahko še pride do uresničitve naših dogovorov s televizijo, saj so jezikovna predavanja, ki jih vodijo na televiziji naši visokošolski slavisti strokovno izobraževalna, ljubljanska podružnica pa misli na pereča vprašanja slovenščine v javni rabi.
Ker je slovenska akademija znanosti nenaklonjena ustanovitvi jezikovnega servisa pod njenim okriljem, je podružnica pridobila J. Toporišiča, da je z razumevanjem odprl v JiS jezikovni kotiček; v njem objavlja splošno zanimive rešitve, sicer pa odgovarja pismeno. (SAZU in slav. odd. pa neuradno še vedno svetujeta vpraševalcem). Na jezikovno rubriko v JiS bi bilo treba našo javnost opozoriti po časopisju.
Poleg dela, ki ostaja skrb posameznih podružnic, obstajajo še aktualna vprašanja, ki jih je treba rešiti skupno. V zadnjem času smo lahko opazili plakate v nemščini, srbohrvaščini in italijanščini. Gre za kompletne plakate v tujih jezikih, bodisi da gre 7a filmski lepak ali reklame druge vrste. Treba bi bilo doseči predpis, da je na področju SRS plakatiranje dovoljeno le v slovenščini. Vprašanje slovenskega podnaslavljanja filmov je še vedno aktualno, moralna dolžnost razdeljevalcev filmov bi bila, da oskrbe dobre prevode za posamezna jezikovna področja jugoslovanskih narodov. Upamo lahko, da bo tudi televizija jezikovno sinhronizirana. — Spričo dejstva, da so bile strokovne šole v celotnem delu in predmetniku precej prepuščene samim sebi, se je izkazala potreba po enotnem programu in delu. Zato je Zavod za šolstvo 31. jan. in 1. febr. 1967 organiziral seminar za slaviste, kjer je bil soglasno sprejet sklep, da bi bilo nujno potrebno dvigniti število tedenskih ur slovenščine od 3 na 4, ker dosedanje število ur slovenskega pouka ne zadostuje. Pri sklepanju in formuliranju so sodelovali slavisti iz raznih predelov Slovenije, sklep pa je bil objavljen v Delu in Prosvetnem delavcu. Potreba po novem, enotnem učnem načrtu na strokovnih šolah obstaja že nekaj let, zdaj se sestavlja enotni načrt za pouk slovenščine. Pri tem sodelujejo člani ljubljanske podružnice (4), mariborske podružnice (1), iz Kočevja (1) in iz Nove Gorice (1). Ob tem se kaže potreba po novih čitankah, ki naj bi imele metodološke pripombe in podobno.
Predavanj je bilo od dec. 1966 do nov. 1967 deset. Predavatelji in teme: A. Slod-njak, O dveh koncepcijah naše romantike (8. II. 1967) in Večer o ekskurziji po Avstriji in Madžarski (18. X. 1967). J. Rotar, O stilski vlogi zanikanega pogojnika v slovenščini (15. II. 1967); J. Kos, Sodobne Hlozolske smeri in 'literatura (1. III. 1967) in Sodobne Silo-zolske smeri in slovenska literatura (15. III. 1967); Razgovor o vlogi revij s predstavniki Problemov, Dialogov in Teorije in prakse (1. III. 1967); M. Boršnik, Stanko Majcen in razvoj njegovega leposlovega dela (22. 111. 1967); F. Bemik, O literarnih zvrsteh pri Ivanu Cankarju (12. IV. 1967); V. Smolej, Lirika NOB (10. V. 1967) ter B. Kreft, Cankar in socializem (22. X. 1967). (Nekateri predavatelji so se odrekli honorarju; hvala.)
Ekskurziji smo imeli dve: literarni sprehod po Ljubljani je vodil I. Kolar st., po Koroški in ostali Avstriji ter po Madžarskem pa sta nas vodila A. Slodnjak in S. Barbarič. Za prihodnje leto pripravlja podružnica izlet v Pariz. Skrb za to ima prof. Sajetova.
Novembra je bil informativni sestanek s študenti III. in IV. letnika slavistike, da bi se dogovorili o statusu študentov in njihovem delu v okviru Slavističnega društva. Vključevanje študentov v SD je važno, saj bodo na ta način v podiplomskih letih že vraščeni v društveno delo. Ne glede na polovično članarino morajo biti študenti enakopravni člani SD. Ob razgovoru je znova postal aktualen problem o popustu pri založbah za člane SD, vendar bo treba ta problem rešiti v okviru osrednjega odbora s posameznimi založbami. Študenti in drugi bi kupovali ne le učbenike, ampak tudi klasike in aktualna leposlovna dela domačih avtorjev, če bi dobili popust. Študenti bodo ustanovili krožke in pripravili samostojen literarni večer. Poleg tega bodo s književniki razpravljali o leposlovnih delih. Ta oblika strokovnega spopolnjevanja je v enaki meri zanimiva in privlačna za vse člane SD. Predstavnico štud. smo sprejeli v odbor podružnice. —-- Igor  Gedrih
' Poročilo plenumu SD in občnemu zboru.
36
VPRAŠALI STE
PRIDEVNIK »NANAŠAJOČ SE NA PODRUŽNICO«
Prosim, če mi odgovorite, kalco se piše: podružnična šola ali podružna šola ali podružniška šola. M a r i ; a Me r z el
PODRUŽNIČNI, PODRUZNI, PODRUZNISKI
Vidim, da ste pogledali v SP 1962, 602, kjer so pri geslu podružnica navedene vse te tri pridevniške izpeljanke: podružnična cerliev, podružni obrat in podružen sama, nič pa ni povedano, kdaj bi bilo primerneje rabiti posamezne tipe. Tudi v poglavju O rabi in pisavi pripon (str. 72—74) niste mogli najti nič takega, kar bi vam lahko pomagalo v tej zadregi. Saj pri priponi -an -na -no berete le, da »za stvari delamo svojilne pridevnike od ženskih samostalnikov z obrazilom -en /-an/ -na -o« (str. 73), pri priponi -s/ci pa ste utegnili prebrati le, da z njo »delamo pridevnike, ki pomenijo občo lastnino ali splošno pripadnost ne glede na spol« (str. 74).
Ko bi bili listali po slovarju za podobnimi primeri, bi bili nemara naleteli na pridevnike slovnica — slovnični — siovnjs^i. V tem primeru pa SP s pisavo slovničen slovniški menda le daje prednost obliki na -ški. Res živa taka izpeljanka pri besedi pepelnica pa je pepelničen, npr. pepelnična sreda.
Pri izpeljankah iz samostalnikov na -ica je bolje delati pridevnike na -an kot pridevnike na -ški. Torej priporočam izraz podružnična šola, ne pa podružniška šola. Tudi slovnični je boljše kot slovniški ne glede na to, da SP meni drugače. Pridevnike na -ški delamo iz imen moškega spola: potrošnik, blagajnik potrošniški, blagajniški. Tak pridevnik se potem seveda nanaša tudi na ženski par moškega imena, tj. na bla-gajnico, poirošnico itd.
Podružna šola bi sicer tudi šlo, vendar je izraz podružni manj jasen od podružnični. J. Toporišič
TEŽAVE Z OGOVARJANJEM IN NASLAVLJANJEM
Prosim za pismena pojasnila na naslednja vpraašanja:
1. Ali rabimo pri nazivanju »tovarišica ravnatelj« ali »tovarišica ravnateljica«? Zakaj in kdaj, če je taka raba sploh pravilna?
2. Ali je v pismenem tekstu dovoljena krajšava besede tovariš (tovarišica) s »tov.«?
3. Kako je imenovati in pisati »Osnovna šola Frana Albrehta« ali »Osnovna šola Fran Albreht«? ; v o MiheUi
TOVARIŠICA RAVNATELJ IN SE KAJ
1. Navadno rečemo tovarišica ravnateljica. Tako pravimo tudi tovarišica inženirja, tovarišica učiteljica, tovarišica sprevodnica ipd. Tam, kjer nimamo posebne besede za ženski par moškemu poimenovanju, pa rabimo kar obliko moškega spola tudi za žensko, npr. tovarišica kustos. Kolikor jaz vem, bi se navadno reklo tudi tovarišica doktor, kadar se misli na izobrazbeni naslov, npr. pri neposrednem ogovoru. Kot kaže primer tovarišica kustos, slovenski jezik prenese v prilastku (in v povedkovem določilu je ravno tako) tudi samostalnik moškega spola ob odnosnici ženskega spola. To je splošna zakonitost, znana tudi iz drugih jezikov; moški spol namreč sintaktično ni zaznamovan in se zato svobodneje rabi.
2. Da, take okrajšave so zelo navadne in naravnost priporočljive; poleg tovariša krajšamo npr. tudi doktorja, prefesorja ipd. (prim. tov., dr., prof.). Seveda pa ne moremo nasloviti pisma nemara s Spoštovani tov., čisto v redu pa je okrajšana beseda v zvezah kot Spoštovani tov. profesor, tj. ko tov. sledi prilastek, ki ga pojasnjuje.
3. Pravilno je reči Osnovna šola Frana Albrelita, ker gre za šolo njegovega imena.
J.  T o p o r i š J 4
V OCENO SMO PREJELI
Glas »Korotana« Ob obletnici otvoritve Dunaj 1968. 20 str.
XIII. LETNIKU JEZIK A IN SLOVSTVA NA P O t
S to številko začenjamo 13. letnik, tretjega pod spremenjenim uredništvom. Dve leti smo skrbeli, da je časopis spet redno izhajal; upamo, da se nam bo to posrečilo tudi letos. Trudili smo se — in se bomo še naprej — da bi list bil tudi vsebinsko zadovoljiv. Naročnikom se vam zahvaljujemo za zaupanje in zvestobo; obojega si želimo tudi za naprej. Uredništvo vas znova vabi k sodelovanju: pošljite nam kak prispevek, z veseljem ga bomo objavili, če bo reševal vprašanja našega jezika, slovstva in metodike. Saj je problemov toliko! K sodelovanju vabimo sploh vse, ki berete naš časopis: če ne utegnete sami napisati članka, ocene (posebno jezikovne) ali poročila, nas vsaj opozorite na probleme, ki bi jih želeli imeti obravnavane. Skušali vam bomo ustreči.
Uredništvo tudi letos boli, da časopis tako zlahka odpovedujejo naše osnovne šole: ali njihova ravnateljstva res ne vedo, da s tem jemljejo strokovno izobraževalno možnost svojim učiteljem? Ali pa je najbolj razvita naša republika tako revna, da naše šole — kot mi je nekdo rekel — še za kredo nimajo? Učitelji osnovnih šol tudi strokovno ne morejo živeti ob samem kruhu in vodi, tj. samó ob čitanki in računici: saj bodo okosteneli v svojem prakticizmu. In kakšna škoda se s tem dela pouku slovenskega jezika in slovenščine sploh! Tudi na premnogi naši srednji šoli niso naročeni na naš časopis. Kako njih učitelji slovenščine, ko niso naročniki, spremljajo razvoj naše slovehištične stroke? Na predavanjih? Za eno uro predavanja je treba odšteti vsaj 100.— N-din, za Jezik in slovstvo, ki prinese na leto vsaj 30 takih »predavanj«, pa ni 20.— N-din! In še je na predavanje treba oditi v prosvetno središče (čas, potni stroški, dnevnica). Jezik in slovstvo pa vam pride v hišo in čaka, da ga v uri zbranosti vzamete v roko.
Vemo, da je tu in tam drugače, da imamo npr. v Stični, Novem mestu, Tolminu in v Ljubljani na dveh srednjih šolah profesorje, ki imajo za dijake naročenih 10 do 20 številk, da mariborska pedagoška akademija vzorno skrbi za to, da njeni študentje spremljajo besedo našega lista; in podobno je tudi na ljubljanski filozofski fakulteti. Toda kaj istočasno dela ljubljanska pedagoška akademija, kaj delajo naše pedagoške gimnazije in sploh ljubljanske srednje šole? Ali predavatelji pedgoških akademij, ki imajo tečaje za izredne študente po vsej Sloveniji, med temi študenti, ki so že tako bistveno prikrajšani za izobrazbene priložnosti, kaj poagitirajo za Jezik in slovstvo?
Ob koncu se vam naročnikom zahvaljujemo, da ste poravnali naročnino za leto 1967. Tistih 8 % (tj. kakih 150 vas), ki tega še niste storili, pa prosimo, storite to vendar. Vse naročnike prosimo, da nam naročnino za novi letnik nakažejo čim prej: subvencijo dobivamo kasno, zato stroške prvih številk lahko krijemo le iz naročnme.
ZAKLJUČNI RAČUN REVUE JEZIK IN SLOVSTVO NA DAN 31. XIÍ. Í967
AKTIVA			PASIVA	
1. Blagajna	43,44 N-din	i.	Pasivne časovne razmejltVB	2.085,85 N-din
2. Banka (žiro-račun)	1.662,44 N-din	2.	Predplačila	341.— N-din
3. Dblžniki-naročniki 1967	2.085.85 N-din	3.	tastna sredstva	1.364,88 N-dln
Skupaj	3.791,73 N-din		S k u pa j	3.791,73 N-din
RAČUN DOHODKOV IN IZDATKOV				
i. StroSki tižka JiS 14/1967	39.808,50 N-din	1.	Subvencija sklada	
2. Stroški uprave 3. Honorarji JiS l-^/lSŠ? 4. Prispevki od honorarjev	1.981,90 N-din 17.048,95 N-din 2.359,20 N-din	2.	za založništvo in pospeševanje tiska SRS Plačane naročnine	30.000.— N-din 32.904,43 N-din
5. Sredstva v blagajni in banki Skupaj	1.705,88 N-din' 62.904,43 N-din		S   u p a j	62.904,43 N-din
V Ljubljani, 10. januarja 1968			I. Griul	J. Toporišič