Tomaž Šalamun
Pesmi
ZA MARUŠKO
Tri/
ki so mesta/
ki so vasi.
Poroka /
ki si ena med dvema.
Rob med roko.
Rog med volno.
Zlitje /
sem/
sam /
tam/
tri ki odpre duh.
Votla
krogla /
kocka ki se napajaš /
mediš in širiš.
234
Pesmi
Prehitro!
Drvimo v eno da jo dodamo samoti.
Greh/
da smeh lebdi /
se zlije v eno.
Na hribu/
v dnu
se lovi lesk /
v lok boga.
NIKOLA    Ko je sveti Frančišek dal proč plašč, TESLA    ga ni zeblo. Zeblo ga je preteklo
življenje, ki je vrelo, da bi postalo vino.
Ko je postalo vino, so ga pili krti,
kobilice, muce, ki so bili v srednjem
veku na verigi, ker so bili prej levi.
Ljudje so se bali, da bi jih muce jedle.
To ni nič res, muce niso nikdar jedle ljudi.
Samo leni, raztreseni menišiči so
prepisovali tako površno, da se je
naredila velika rja, kot na prekooceanskih
parnikih. Muce so bile res levi,
ampak so bile svileni levi.
In košarice za šivanje so bile
ob njih, že ko so se pasli v puščavi.
Pasli so se, ker so lizali pesek,
kot kokoši, ker rabijo kalcij.
Kokoši ležijo na boku v temi.
Luči gorijo po stanovanjih ljudi.
Nikola Tesla je spraskal ven elektriko
z napornim delom, kot ljudje, ki
luščijo grah in ločijo grah od lupin.
Ko je vse to naredil, je rekel:
to je elektrika in amen.
Zdaj jo lahko ugasnemo in zaspimo.
arkadija    2Hce, ki so v Arkadiji jasna obzidja, gredo v instrument kot plamen. Ptice, ki zevajo na odprtem nebu, lomijo temelj neba. Bratje so presenečeni. Pretok je
235
Tomaž Šalamun
skrit. Siv prag alg je slep in moker. Kite Indijancev, še vedno pripete na teme, drsijo proti oklepajem Platona. Čevlji so italijanski, mama, čevlji so
italijanski. Nebo je rdeče. Rosa gre navzkriž. Zoom! Vsak citat je optika lačnih, svilenih poslopij. Vsaka
drobtina kruha je vrtenje globusa. Vsak vstop v tramvaj gre mimo strun, ki so boso telo krogle pod zidom.
Roža se cedi v zraku, med šprica iz nje,
po napušču se kotali kamen.
Bezeg, svila, trava pod bezgom
so trije potoki energije, ki se stika,
poka šumeče, prelita v kito se poda v svet
in se plete naprej.
Slonica je neumna od boga in ko lomasti,
najbolj prispeva h kiti.
Popase jo, da ji gre kita v trebuh
in iz trebuha šprica ven, kot majhne veverice.
Neskončno število veveric v curkih.
Veverice čivkajo kot miške in se bojijo,
ko letijo. Ko zdaj pretakam črke v pisalni
stroj, nič ne razbijejo. Ko stegnem
roko, se stigmata zaletijo v zid.
Zid se pobarva in postane hrana za krastačo,
da se odreši kraljična.
Poči, kot suha goba.
Kraljična ima bele, tenke perutnice,
še vse zložene in nežne,
ker so bile prej stlačene v krastačji trebuh.
Dvigajo se kot jadro.
Kraljična plava in se vsede na streho,
notri ljudje kuhajo juho in dajo slanino v juho,
da diši. Ampak kraljična ni lačna, samo gleda.
Potem se dvigne in se oklene labodu
okrog vratu. Labod ima črne oči
in buške okrog njih, ker se je popraskal,
ko je postal labod.
Labod nosi znamenja popraskanja.
Ampak njegove noge so rdeče.
Rdeče noge imajo žile.
KRALJIČNA
236
Pesmi
Okrog rdečih nog in žil je voda.
Listi hrasta se naenkrat dvignejo,
kot da bi jih zadnji del sesalca
za prah dvignil. Rob ljudi se krotoviči,
pri nekaterih večji pas, pri nekaterih
manjši pas. Postane hrana za želod.
Želod pojejo svinje.
Človek je svinje in ima večno šanso.
MESTO BO    Rasa, ki je insuficienten žamet, meji POSTAVLJENO     na ploskev, obremenjeno s plinom. Začudenje NA BREG     se napne kot lok. Drhtenje drobi opisno geometrijo krogle, svetega mesta.
Ti, ki si jasnost, stojiš pred zidom. Ti, ki si darovana trava maziljenim psom krvnikov, si na pripeki norma. Razparaj epicenter, jambor jadra sinje. Spij
ledenike hribov, dom sinje. Teritorij, instrumentalizirana milost, je sila feedbacka in ne imeti je samo prva skušnjava prelahko zapravljivih. Stoj mirno. Mesto bo postavljeno
na breg. Luč, nežna od gravitacije, ne požre plemena, ki je zalepljeno na rob s stoično nadutostjo. Voda je giljotina, jecljanje božje. Jaz sem hrana mas.
ZAJEC     Kače imajo na hrbtu polivinilaste rame in v njih nezrele, zelene marelice. Noč in dan pišejo pisma florentinski banki. Zajci preplavajo Nil v milijardah in se žrtvujejo, da pride en zajec čez. Ta voha in reče jaz voham. Ta pije in reče jaz pijem. Ta skače po bobnu kot sveta krava in reče: kje so moji rogovi? Naj bi jih sploh imel kot zajec? In ena mati zajklja mu vrže popek rožmarina v glavo in se ne ve ali z jezo ali z ljubeznijo.
237
Tomaž Šalamun
V glavnem je to:
zajec, stopi dol z bobna, da te bomo božali!
Ampak zajec je tako daleč.
Zajec je svoje dlake pomočene v katch up
in pleše kot tiger.
Okrog oči ima »bandage« (fr.), v uhljih
ima bucike in črve in krte in zvezde
bingljajo privezane na noge krtov s štriki.
In skače v opno in pade nazaj, buf!
In gre v nebesa in reče ni dovolj zakurjeno
in skoči ven, buf! In dobi stigmata in
šprica z njimi kot z vodno pištolo,
tako da so vse knjige mokre in zvite
in vlažne in se absolutno vdajo.
Zajec rodi eter in ima strašne popadke,
tako da popadki zažgejo aleksandrijsko
knjižnico. Manjši narodi tiščijo riti
skupaj in rečejo proklet, neumen zajec.
LOKI     Tehnologija vre bolj kot mit in vino. Poletje slini zimo in jo upre v razkroj poletja. Zima slini moč. Otrok slini psa in tapiserije z migotajočimi lovci, jeleni,
žarijo voljo gospoda na dvoru. Vermont slini Romanio. Polži, historično denedefinirani, butnejo kot torpeda, razkrajajo ravnotežje. Sence v Hadu, nedolžne kot vitice trt, gotovo ne grizejo.
Kdo potem pustoši, čaka na osvoboditev? Kdo se zagrize v naravo, da jo lahko spet sreča? Mislim, da reko zamrznem, ker ščitim ribe. Mislim, da ribe pojem in pobijem, ker ščitim
vodo. Krog, ki ščitiš ranjeno telo. Pribiti v tempo zvezd, ne slišimo prasketanja krikov: gor! Ne bojte se, kadar bedim v tem lačnem, nasičenem polmraku. Ne bojte se, kadar
pribit v naravo, sikam toleranco. To so vse postaje svobodnih jebiga, lovišča humusa, ki se medi kot bele peruti drobnih snežnih kep. Lok mirnih, ne maksimalnih.
238