ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 • 255-260 255 JUBILEJI JOŽE ŽONTAR - ŠESTDESETLETNIK Podobno kot se je nekdaj dedovala obrt in so ponekod po svetu prehajali iz roda v rod prav­ niški poklici, je pri Slovencih poklic zgodovinopisca (če vštejemo tudi literarno zgodovino in z zgo­ dovino povezano geografijo) četrtič prešel od očeta na sina, ko si je sin kranjskega profesorja Josipa Žontarja izbral očetov poklic. Tudi to je znamenje kulturnega razvoja nekega naroda, posebno če se v nadaljnjih generacijah vključuje tudi ženska linija. Čeprav ne gre nasploh zanikati pomena, ki ga ima za razvoj osebnih sposobnosti domače gnezdo, v nobenem od teh primerov ni sin stal v oče­ tovi senci, temveč je razvijal lastno, samostojno dejavnost. Jože Žontar se je torej rodil v družini zgodovinarja 15. marca 1932 v Kranju, kjer je obiskoval gimnazijo in maturiral 1950. leta. Na tedanji Prirodoslovno-filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1955 diplomiral na enopredmetni skupini iz zgodovine. Kot študent je dvakrat prejel Prešernovo nagrado: za temi Rimska cesta od Ljubljane do Kranja, in Zemljiško gospostvo Brdo pri Kranju v drugi polovici 18. stoletja. Z drugo izmed teh tem je že nakazal dve svoji prihodnji usmeritvi: v pro­ storskem pogledu zanimanje za Gorenjsko, še bolj pa v časovnem pogledu: zadnje stoletje fevdalne dobe na Slovenskem. Jubilant še pripada tisti generaciji slovenskih izobražencev, ki jim s štipendijami za tujino ni bilo postlano, tudi ne z delovnimi mesti, na katerih bi se izključno posvetili raziskavi po lastnih žel­ jah. Nastopil je torej službo (prevzel po poznejši dikciji »delo in naloge«) v arhivu, ki svoje ime po nepotrebnem spreminja z vsakokratno ustavo in ki mu bomo skratka rekli Arhiv Slovenije. Dru­ gače povedano je izpopolnjeval v tem arhivu svoje znanje dobesedno z delom, ob delu in za delo, kar tedaj spričo ne preveč gibčnega sloga v tem zavodu najbrž ni bila najlažja naloga, Žontar j evemu razvoju pa je prej koristilo kot škodovalo. Obzorje si je odtlej naprej v arhivski stroki uspešno raz­ širjal s številnimi krajšimi, toda zelo poučnimi potovanji na mednarodne sestanke in z deloma zelo temeljitimi obiski v tujih arhivih (zlasti bavarskih), hkrati pa je vendarle ostal raziskovalec in pisec zgodovine, čeprav je moral to delo opravljati tudi zunaj delovnih obveznosti. V arhivu Slovenije je že pokazal eno izmed svojih sposobnosti, ki so med zgodovinarji in posebej arhivarji precej redke, namreč menedžerske. Da je Arhiv Slovenije dobil moderen prizidek - prvo arhivsko novogradnjo v Sloveniji! - je, kar sem mogel dovolj od blizu opazovati, največ jubilantova zasluga. Po petnajstih letih dela v Arhivu Slovenije je 1971 oklevajoč, a končno vendarle sprejel moje nasledstvo kot direktor Mestnega arhiva Ljubljane, ki mu je tedanji podnaslov Zgodovinski arhiv kmalu spremenil v glavno ime. To je deloma ustrezalo nazivju, ki se je za te vrste zavodov splošno uveljavljalo po Jugoslaviji, deloma pa je bilo utemeljeno v tem, da je medtem zavod na podlagi zakonodaje iz 1964 in (za Slovenijo) iz 1966 že začel preraščati v regionalni arhiv za precejšen del nekdanje Kranjske, kar je vodstvo Arhiva Slovenije pred sprejemom teh zakonov v duhu - drugod v Jugoslaviji že zdavnaj premaganega - republiškega centralizma vztrajno preprečevalo. Spočetka poskusno in pogodbeno vključevanje neljubljanskih občin v Zgodovinski arhiv Ljubljane je dobilo pod Žontarjevim vodstvom stalne, institucionalne oblike. Sprememba, ki je nedvomno učvrstila položaj zavoda in je marsikje zunaj redkih mest pomenila šele prve začetke sistematične skrbi za arhive, je bila zvezana z velikimi organizacijskimi napori in zamudnimi popotovanji od občine do občine. Perspektiva, da bo tega čedalje več, je meni olajšala slovo od sicer privlačne arhivske službe, mlajši Žontar pa je bil za to delo kot ustvarjen, ga je odlično izpeljal in slednjič arhivsko povezal kar 24 občin. Kdor to delo pozna, ga ve ceniti. Zdi se, da je razmeroma samostojni položaj na čelu Zgodovinskega arhiva Ljubljane kljub obi­ lici tekočih opravkov vendarle bolj kot prejšnje delovno mesto omogočal napredek dela na diser­ taciji z naslovom Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Z njo je jubilant leta 1977 na ljubljanski Filozofski fakulteti postal doktor zgodovinskih znanosti. Disertacija je v dveh pogledih izraz njegove znanstvene programske usmeritve: časovno zopet — kot že med študijem - v zadnje stoletje fevdalne dobe, vsebinsko pa na zgodovino upravnih in sod­ nih struktur. Prav v tej panogi je našel zvezo s svojo medtem že razvito usmeritvijo v arhivistiko. Arhivistika se nam je rodila in razvila iz poklicne potrebe. Do srede našega stoletja je bila med tedaj še redkimi uporabniki arhivov (z nekaterimi profesorji vred) močno živa predstava o arhivih kot skrivnostnih, nekoliko zatohlih prostorih, ki v njihovi tihoti samo v črno haljo oblečeni, znan­ osti posvečeni arhivar kraljuje s črnilnikom in škripajočim peresom. Arhivistiko pa so si v najbolj­ šem primeru predstavljali nekako kot zgodovinsko pomožno vedo v smislu Ecole des Chartes ali Instituta za avstrijsko zgodovino. Pred nas so se postavljale popolnoma drugačne naloge: kako pre­ prečiti uničevanje velikih količin arhivalij iz vseh časov, kaj početi z ogromnimi kupi raztreščenega, a vendarle rešenega gradiva, kako pripraviti pisarne do tega, da ne bi ravnale s spisi kot s smetmi 256 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 itd. Za ta namen je bilo treba izdelati pri nas popolnoma nove metodologije, primerne tudi za rav­ nanje z velikimi registraturami razmeroma recentnega nastanka. Ne da bi zanikali potrebo po kla­ sičnih pristopih tam, kjer so primerni, smo arhivistiko usmerili tudi na gradivo iz nove in najnovejše dobe. Če sem se okrog 1955/56 v zvezi z arhivskimi organizacijami Jugoslavije začel v tej, dokaj novi smeri ukvarjati z arhivistiko kot teorijo in delovnim napotkom (ne le kot opis arhivov, kar je dotlej v Sloveniji veljajo za arhivistiko), mi je ta veda vendarle ostala eno izmed več zanimanj. Jože Jontar pa je nekako od 1960 naprej krepkeje stopil na to pot in je novo (in mednarodno že priz­ nano) smer arhivistike postavil enakovredno ob stran svojemu zgodovinarskemu delu, čedalje bolj celo v prvo vrsto. Da je bil v Arhivu Slovenije od 1964 naprej vodja zunanje službe, ki je skrbela za ohranitev gradiva pred izročitvijo v arhivski zavod, je bilo za razvoj njegovega poznavanja prak­ tičnih problemov gotovo ugodno, posebno ker se je seznanil z delovanjem registratur kot zibelk arhivskega gradiva. Z domačimi in mednarodnimi izkušnjami, s študijem in organizacijskim talentom se je jubilant razvil v našega prvega poklicnega strokovnjaka za moderno arhivistiko, ki tej vedi posveča večino svojih naporov. To se je poznalo tudi na pedagoškem področju. Potem ko je bil v davnem 1950. letu (v starem, klasičnem in gotovo dobrem slogu) opravljen arhivski tečaj v Dubrovniku, ki se ga je udeležilo tudi nekaj slovenskih zgodovinarjev, rednega intenzivnega izobraževanja za arhivsko delo ni bilo. Med nam še najbolj znanim srbohrvaškim gradivom za arhivsko strokovno izobrazbo je imela pomembno mesto veda o hroščih, ki bi lahko napadli papir, kar je gotovo tudi eden izmed možnih problemov, vendar naj ga po potrebi rešujejo biologi. Šolanje je bilo treba preusmeriti v probleme, ki so se postavljali večini arhivskih delavcev. Tako so pri nas šolanje nadomeščali - veči­ noma v okviru društva - potekajoči krajši tečaji in posvetovanja, usmerjeni v praktične naloge, v te cikluse predavanj pa se je čedalje bolj kot predavatelj vključeval Jože Žontar. Predavanja te vrste niso bile samo dobra šola za slušatelje, temveč tudi koristen izziv za predavatelje. Ko je Filo­ zofska fakulteta v Ljubljani uvedla specializirane študijske smeri, med njimi arhivistiko, je bilo samo po sebi umevno, da je bil Jože Žontar 1979 izvoljen za docenta, leta 1985 za izrednega pro­ fesorja in 1990 za rednega profesorja arhivistike. Ta dela opravlja ob svoji redni zaposlitvi. V štu­ dijskem letu 1988/89 je po zgledu organizacije tega študija po svetu razširil predavanja predvsem na zgodovino struktur in pristojnosti javne uprave od 16. stoletja do najnovejših časov. V organizacijsko-pravne probleme se je Žontar usmeril posebno ob pripravah že omenjene nove slovenske arhivske zakonodaje (1966), ob katerih sva po sprejemu zveznega zakona iz 1964 spočetka sodelovala. Pri teh pripravah je Žontar med drugim sam opravil večino zame najbolj neprijetnega dela - letanje in prepričevanje od Poncija do Pilata. Takšno delo mu je še pozneje ostalo: spričo kolektivnega odločanja (posebno po nastanku SiSov) je bilo treba do stabilizacije arhivskih struktur leta 1988 vedno znova prepričevati neštete soodločujoče, a hitro se menjajoče funkcionarje, da je treba za arhive končno sistemsko poskrbeti. V veliki meri je bil jubilant udele­ žen pri arhivski zakonodaji iz leta 1981, še posebno pa pri nastanku na njeni podlagi izdanih stro­ kovnih podzakonskih predpisov. Ob vsej tej dejavnosti je vedno z eno nogo stal v arhivsko-upravni operativi. Ta pa je bila v Sloveniji dolgo časa organizirana v zelo neformalnih oblikah, največ v okviru društev arhivskih delavcev ali preprosto kot privesek tega ali onega arhiva, v katerem je bil nekdo naključno voljan opravljati taka dela. Razvrščanje vseh ali vsaj večine arhivov v področje kulture, povezano z njihovim pravnim položajem, podobnim gledališčem ali filmom (a v primeru s temi smešno revnim financiranjem!) je dolgo časa oviralo institucionalno ureditev njihove več­ stranske, predvsem znanstvene in tudi upravne dejavnosti. Šele Skupnost arhivov Slovenije je 1966 postala zakoniti okvir za bolj smotrno vodenje slovenskih arhivov, pri njej pa je za operativne naloge - zopet predvsem iz dobre volje - skrbel Jože Žontar. Do nečesa podobnega, kot so po svetu generalne direkcije arhivov kot osrednji upravni organi za arhivsko službo, pa je bila pot še dolga. Ko smo pravkar (aprila 1992) prvič dobili tako službo, t.j. Službo za matične arhivske stro­ kovne naloge, je postal kot svetovalec vlade (pri arhivu Republike Slovenije) njen vodja. Slovenski arhivisti (sprva še arhivarji) smo začeli stopati v intenzivnejše zveze z jugoslovan­ skimi kolegi v začetku 50-ih let, v zveze z mednarodnimi združenji pa sredi istega desetletja. Pri obojem smo veliko prispevali in oboje je dalo obilo pobud tudi za razvoj slovenske arhivistike. Čeprav se je delo koordiniralo le v okviru strokovnega združenja — ali pa prav zato, ker ni bilo huj­ ših zveznih birokratskih coki — se je raven arhivske službe presenetljivo hitro dvigala. Žontar se je kot mlad arhivar zelo hitro vključil v te povezave. V beograjskem Arhivistu kot sprva edinem stro­ kovnem glasilu je kmalu začel sodelovati. Kar zadeva mednarodno sodelovanje, je objavil poročila o mednarodnih sestankih: okrogle mize v Londonu (1969), kongresu avstrijskih arhivarjev (1969), svetovni konferenci o genealoških dokumentih v Salt Lake Cityju (ZDA), ki je zanjo tudi izdelal obsežen razmnožen referat (1969), okroglih mizah v Bonnu (1973) in Nairobiju (1978), kongresu v Bonnu (1984/85); v materialih mednarodnih sestankov pa so izšli njegovi diskusijski prispevki na okrogli mizi v Parizu (1965), kongresih v Madridu (1968), Moskvi (1972/74) in Bonnu (1984/86). (Navedene enojne letnice pomenijo čas, ko je izšel članek). Leta 1988 je Žontar, ki se je tudi sicer ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 257 vidno udeleževal mednarodnih aktivnosti, postal član komiteja za vprašanja šolstva iz arhivskih ved pri Mednarodnem arhivskem svetu. Izmed jubilantovih objavljenih del je večina (70 bibliografskih enot) posvečena arhivistiki v ožjem pomenu besede, t.j. delu strokovnih služb. Poleg najine skupne knjige Arhivistika (1973), ki je bila namenjena delavcem v arhivih, je v tej skupini glavno delo učbenik, ki ga je napisal Žontar sam pod enakim naslovom (1984) in ki je bil namenjen srednjim šolam, ki naj bi ta predmet imele v svojem programu usmerjenega izobraževanja. Med obsežnejše in tehtnejše jubilantove razprave iz arhivske stroke prištevam zlasti tiste, ki obravnavajo arhivsko gradivo v komuni in okraju (1961) in novo arhivsko zakonodajo v Jugoslaviji (1966/67) - samo po sebi zelo nepregledno (ker po repu­ blikah različno), vendar ravno zato tedaj zelo aktualno snov, ki je klicala po urejenem prikazu. Isto temo je obdelal za pariško mednarodno revijo Archivum (1969). Novo slovensko zakonodajo o arhivih v sestavu varstva kulturne dediščine je obsežneje prikazal v reviji Arhivi (1981). Informa­ tivnega pomena je zlasti članek Archive in Jugoslawien (1989). Jezikovna prednost, ki jo imamo Slovenci pred večjimi narodi (tudi slovanskimi), pa je v splošnem ne znamo izrabiti, prihaja do vel­ jave v jedrnatem pregledu del o arhivski vedi v slovanskih jezikih, ki je pravkar izšel v reviji Med­ narodnega arhivskega sveta (1991). Deset nadaljnjih enot bi štel v arhivistiko v širšem pomenu besede, saj se po snovi precej pre­ pletajo s sorodnimi strokami, zlasti z zgodovinopisjem (zgodovina arhivov in arhivske vede ipd.). Kot samostojni publikaciji štejeta sem najini skupni deli: Arhivi (1967) in Arhivi v Sloveniji (1970). Pri tem in drugem soavtorstvu je temeljna zamisel sad skupnega posveta, zbiranja gradiva v pre­ težni meri delo mojega soavtorja, iskanje formulacij pa bolj moja naloga, nakar se vse skupaj še pregnete. Moj delež v prvi knjižici je večji kot v drugi. Obe knjižici sta nastali iz potrebe, ki sem jo že nakazal: potisniti ljudem, ki naj bi brez najosnovnejšega znanja o stvari odločali o arhivski službi raznih stopenj, v roke privlačno, ilustrirano in lahko razumljivo splošno informacijo, ki naj bi popravila splošno porazno predstavo o kupu prahu. Imam vtis, da sta knjižici svoj namen vsaj v neki meri dosegli. Medtem ko je prva segala v zgodovinopisje predvsem s poudarjanjem znanstvene vrednosti arhivskega gradiva, je druga med drugim pomenila prvo zgodovino arhivov na Sloven­ skem. V zgodovino arhivov sega tudi nekaj zelo temeljitih Žontarjevih člankov: o deželnem arhivu v Ljubljani (1968), načrtih za državni arhiv prav tam (1969) in o delovanju nekaterih avstrijskih cen­ tralnih uradov v zvezi s kranjskimi arhivi (1988). — Prav tako pomeni neposredno zvezo med arhi­ vistiko in zgodovino strukturni očrt po provenienci gradiva, kot ga je dal Žontar za dobo med obema vojnama (1970). Tretjo skupino del, ki iz arhivistike še bolj prenašajo težišče na historično problematiko, sestavljajo dela o strukturi sodnih in upravnih organov. Sem šteje seveda v prvi vrsti (že omenjena, žal še neobjavljena) disertacija, poleg nje pa še kak ducat razprav, med katerimi naj omenim tiste, ki obravnavajo posebno sodišče za kmečke podložnike (1955), upravo in sodstvo in posebej občine na območju Kranja (1960, 1990), nastanek upravnih okrajev (1980) in občinski red za Kranjsko (1988). Glavno delo na tem področju pa je večjezični pregled priročnikov in zemljevidov o organi­ zacijski strukturi nekdanjega notranjeavstrijskega sklopa dežel do 1918 (1988). Tu je Žontar opravil obsežno uredniško delo in napisal tudi dobršen del besedila. Knjiga je zelo dragocena informacija o strukturah uradov in nadaljnjih pripomočkih, ki jih je v tej zvezi moč s pridom uporabiti. Druge panoge zgodovine so zastopane s šestnajstimi, v glavnem krajšimi prispevki, kot npr. v zvezi z Žigo Zoisom in Brdom (1954, 1956,1971, 1980), Kranjem (1970,1982,1985), drugimi mesti itd. Čeprav je ta skupina manj homogena od drugih, se vendarle v splošnem drži tistega časovnega in geografskega okvira, ki ga je Žontar nakazal že ob začetku svojega pisanja: zadnje stoletje fev­ dalne dobe (ki r.-si pravim reformni in konservativni absolutizem) in Gorenjska. Če k temu dodamo še sedem biografskih zapisov, smo najbrž v glavnem zajeli pet obsežneje zastopanih področij Žontarjevega avtorskega dela, le da je treba ravno pri njem precej poudariti še uredniške dosežke. Težko je oceniti, katero izmed uredniških del stoji po pomenu takoj za pravkar omenjenim pregledom priročnikov in zemljevidov, zato naj bodo navedena po časovnem zapo­ redju: 900 let Kranja (1960), zvezno glasilo Arhivist (1962 s prekinitvijo do 1972), Vodnik po arhi­ vih Slovenije (1965), Arhivska tehnika (1972), Kronika (1972, odgovorni urednik). Zlasti pri Vod­ niku in pri Arhivski tehniki je urednik tudi prispeval dele besedila. Za večino tega urednikovanja (ki ga je Žontar vedno jemal zelo resno in ni le posojal imena) stoji vztrajno in energično delo, ki sem ga v obliki urgenc kot soavtor vsaj deloma pasivno (a tudi z zadovoljstvom po opravljenem delu) doživel. Jubilejni zapisi te vrste imajo pomen, če so — čeprav v zvezi z osebo - vsaj deloma tudi pri­ spevek k zgodovini ene ali več znanstvenih panog. Tako je tudi mišljen gornji prispevek s svojimi ekskurzi v zgodovino arhivov in arhivistiko. Toda vrnimo se k osebi: Na področju zgodovinopisja spominja Jože po načinu dela nekoliko na svojega očeta: očiten smisel za zelo konkretne in številne neposredno iz virov vzete detalje, ki jih zna po potrebi tudi spraviti v dobro pregledno in uporabno 258 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 celoto, vse to brez abstrakcije ali ambicije po veliki sintezi in sociologiziranju, pa tudi brez kakrš­ nekoli romantike. (Trajnost rezultatov je pri tem načinu nedvomno bolj zagotovljena.)- Na Področju arhivov in arhivistike prihajajo do veljave druge, a ne povsem drugačne, ker prav tako konkretne, sposobnosti, po katerih je Jože — žal — redek, preredek pojav med slovenskimi zgodo­ vinarji, namreč pragmatično-organizacijske. Ob koncu še opazka: arhivsko delo Jožeta Žontarja je bilo uspešno, ker svojih temeljev v zgodovinski znanosti ni nikoli pozabil ali zanemaril. S e r g i j V i l f a n BIBLIOGRAFIJA P R O F . D R . J O Ž E T A Ž O N T A R J A Samostojne publikacije Arhivi. Od pisarne do zakladnice zgodovine. Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 1967, 56 str. (Skupaj s S. Vilfanom). Arhivi v Sloveniji. Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 1970, 64 str. (Skupaj s S. Vilfanom). Arhivistika. Arhivsko društvo Slovenije, Arhivski priročniki, zv. 2, Ljubljlana 1973, 170 str. (Sku­ paj s S. Vilfanom, lastni prispevki 31-47, 128— 148, 168-170). Arhivistika. Dopisna delavska univerza Univer­ zum, Ljubljana 1984, 170 str. (Ocene: Arhivi 8, 1985, 150; Der Archivar 35, 1985, 473; Arch- vimitteilungen 34, 1984, 218). Razprave in članki Neznana pisma Žige Zoisa, Kronika 2, 1954, 188-191. Posebno sodišče za kmetske podložnike, njihove pritožbe ter poskusi regulacij podložniškega položaja v terezijanski dobi na Kranjskem. Zgo­ dovinski časopis 9, 1955, 87-106. Upor podložnikov gospostva Brdo pri Kranju v le­ tih 1781-1783. Kronika 4, 1956, 24-29. Novi škofjeloški mestni red iz leta 1747. Loški raz­ gledi 5, 1958, 128-136. Kranjska. V: Enciklopedija Leksikografskog zavo­ da 4, Zagreb 1959, 401-402. Arhivi občinskih ljudskih odborov v LR Sloveniji. Arhivist 9, 1960, 1, 37-44 Razvoj uprave in sodstva na območju Kranja od srede 18. do srede 19. stoletja. V: 900 let Kra­ nja, Kranj 1960, 200-214. Arhivska gradja u komuni i srezu. Arhivist 10, 1961, 2, 82-101. Perspektive arhivske službe v Sloveniji. Naši raz­ gledi 13, 1964, 371. (Skupaj z J. Mačkom in S. Vilfanom) Služba dokumentacije i arhivi. Arhivist 14, 1965, 1-2, 24-30. Deveta konferencija »Okruglog stola arhiva« u Londonu. Arhivist 14, 1965, 1-2, 125-129. Diskusija: Instruments de travail nouveaux. Actes des huitième et neuvième conferences inter- nationales de la Table ronde des Archives, Pa- ris 1965, 217. Splošni pregled razvoja in stanja arhivske službe v Sloveniji. V: Vodnik po arhivih Slovenije. Dru- štvo arhivarjev Slovenije, Ljubljana 1965, 11—28. (Skupaj z J. Mačkom in S. Vilfanom) Novo arhivsko zakonodavstvo u Jugoslaviji. Ar­ hivist 16-17, 1966-1967, 1-2, 58-76. Sluga Avguštin. V: Slovenski biografski leksikon 10, Ljubljana 1967, 370-371. Deželn; arhiv v Ljubljani pred letom 1918. Kroni­ ka 16, 1968, 151-160. VI. Medjunarodni kongres arhiva u Madridu. Arhivist 18, 1968, 1-2, 77-80. (Skupaj z M. Miloševičem). Diskusija: The Typology of Classification systems. Actes du VIe Congrès international des Archi- ves (Madrid, 3 - 7 septembre 19689). Archivum 18, 1968, 187. Načrti za ustanovitev državnega arhiva v Ljublja­ ni pred prvo svetovno vojno. Kronika 17, 1969, 24-27. The sources of genealogical research in the Yugo­ slavian archives. World conference on records and genealogical seminar. The genealogical so­ ciety of the Church of Jesus Christ of Latter-day Saints, Salt Lake City, 5-8 August 1969, 31 str. (Razmnoženo) La Législation Archivistique — Yougoslavie. Ar­ chivum 19, 1969, 195-224. Stručna sprema i radna mesta u arhivima. Arhivist 19, 1969, 1, 16-20. Novi propisi u 1968. godini. Arhivist 19, 1969, 1, 74-75. Osmi kongres avstrijskih arhivarjev v Gradcu. Arhivist 19, 1969, 2, 57-58. Svetovna konferenca o dokumentih v Salt Lake City-ju. Arhivist 19, 1969, 2, 55-57. Novi zgradbi državnih arhivov v Trstu in Gorici. Arhivist 20, 1970, 1, 50-51. Sistemi prvobitnog sredjivanja u upravnim regi- straturama. Razvitak sistema: Slovenija. Ar­ hivist 20, 1970, 2, 99-109, 141-144. Kranj in njegova širša okolica v prvi polovici 19. stoletja. Prispevek h gospodarski in družbeni zgodovini. V: Kranjski zbornik 1970, Kranj 1970, 298-314. Arhivski viri za zgodovino Slovencev med leti 1918 in 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gi­ banja 10, 1970, 259-284. Zois Žiga baron Edelstein, Žontar Josip. V: En­ ciklopedija Jugoslavije 8, Zagreb 1971, 629, 649. Rječnik arhivske terminologije Jugoslavije. Savez društava arhivskih radnika Jugoslavije, Zagreb 1972, 77 str. (Skupaj z več sodelavci). Izveštaj o časopisu »Arhivist«. Arhivist 22, 1972 1-2, 45-48.