90 LET KOKREŽEVE JOHANE
Devetdeset lel je lepa starost, po-sebno, če sipri leh letih zdrav in čil, kot je Ivarta Dolničar iz Polja, ki jo vsi bolj poznajo kot Kokrievo Johano s Stu-denca, kjer se je rodila 19. avgusta leta 1904. V druiini takratnega občinskega cestarja je bilo 12 otrok in Ivana ali obiiajno Johana, kot se je tedaj Ivanam reklo, je bila šesti. Stanovali so v majhni hišici na Studencu, kamor se je ie v prejšnem stoletju priienil oče, doma iz Kokrice na Gorenjskem, zato se je tudi domačije prijelo ime »pri Ko-krtu« in obstalo do današnjih dni. Tudi hiša se od tedaj ni dosti spremenila in je ena zadnjih hiš tistega časa.
Zelo dobro se spominja otrošiva in pomankanja, ki je trlo tedanje delavce, posebno še, če delo ni bilo stalno. Na srečo je bil oče gospodaren in si je dokupil nekaj zemlje, ki je lakoto še kako blafila. Spominja se, da se je veliko molilo, hodilo v cerkev, pa tudi praznovalo, posebno boiič in veliko noč. Sploh je tedaj bilo veliko cerkve-nih praznikov, ki so blaiili garanje, ki je bilo potrebno za preiivetje. Spominja se mdi bratov, posebno Jurija, ki je tedaj hodil h godbi v Polje, sedanji Vevški godbi. Orroci so hodili past krave, svoje ali sosedove, na vojaško veibališče ali »eksecir platz« kot so mu rekli, tja, kjer je bilo kasneje letališče. Otroci so zahajali tudi v bliiino Fuiin-skega gradu in zelo se jim je zdelo imenitno, če so videli »graščinske" doma ali pa pri tedanjih toplicah, ki so bile med gradom m umobolnico.
Iz tistih časov se zelo dobro spominja tudi prve svetovne vojne in vpoklica njenih dveh bratov, ki sta kmalu padla, eden na srbski, drugipa na soškifronti. Še več ima spominov na tiste čase in vse pripoveduje z enako sveiino in preprič-Ijivostjo, kot bi se to dogodilo včeraj.
Poročila se je leta 1929 in z mozem
sta zgradila skromno hišico v Polju, zadnjo pred letališčem, zato so bila le-tala njihov vsakdanji pozdrav, prav tako pa tudi vlaki, saj so vozili le par deset metrov stran. Ti so bili usodni tudi za njenega moia; vlak ga je povozil lela 1975. V zakonuse jima je rodilo pet otrok, od katerih je eden umrl ie zelo zgodaj. Kraljevina Jugoslavija je delav-stvu delila tenak kruh in njeni otroci so bili marsikaterikrat lačni, posebno med vojno, saj za številno druiino ni bilo hrane kje najti. Kokreteva mama je zmogla tudi to in vse pripeljala do po-klica in kruha.
Danes, ko gre ie v deseto desetletje je ie vedno čila, večkrat gre še z upoko-jenci na izlet, gre po nakupih hrane v Ljubljano in ilovek ji nikakor ne bi prisodil deveideset let.
Ob tem visokem jubileju ji ielijo njeni najbliiji, pa ludi znanci in vsi, ki poznajo Kokrievo Johano, še na mnoga leta in veliko zdravja.
Slavja ob 90 letnici se je udeležila ludi njena sestra Polonca, ki bo letos praznovala 95 let.
Levo: Kokreževa mama, desno njena seslra Polonca.
Tekst in foto: EDVARD SVETEK