— 246 —
O višjih upravnili otlastnijah.
Pri višjih oblastnijah pogreša se redkokrat volja, pravico skazovati strankam ter ž njimi spodobno ravnati. Sploli je znano, da se vljudnost pri oblastnijah ondi .večja nahaja, kolikor višja je njihova stopinja, in ne more se tajiti, da to razmero reč sama tako nanaša.
Kdor se redkokrat in z isto boječnostjo prosi, ki izvira iz čutstva višje službe in osobnega neznanja, temu se ni treba truditi, da si zadobi veljavo, tudi se mu nihče očitno in trdovratno ne upira. On ima tedaj malokdaj priliko, osomo spregovoriti; podložni uradnik pa, ki je vsaki dan v dotiki z rečmi in osobami zoperne vrste, ni redkokrat prisiljen, z ostrostjo ravnati in ravno zarad tega veliko težje v eni meri ravna. Nevljudnost, samovoljnost in ostrost je ravno zbog tega pri višjih oblastnijah tudi veliko večja napaka, kakor pri nižjih.
Posebna napaka višjih oblastnij obstoji tembolj v pomanjkanji neposrednega poznanja in zmožnosti opravila, v tičanji v spisih "in navadnih oblikah in v prizanašanji in slabosti zoper resnične napake njihovih podložnih.
Če se v življenji še nikakor ne zadosti izurjenim in stanovitnim možem višje službe podeljujejo in ako se jim primore, da se iz spisov in pisamičnih opravil povzdignejo na stopinjo glasovalcev, vender ne more biti nasledek drugačen. Ta dejanja se vresničujejo; kdor ume spisom dajati poročevalcu všečno obUko in podobo, ta je izvrsten uradnik. Lastnemu živemu pogledu v zvezo razmer nadomestuje naučena šolska teorija ah enostransko razumenje v upravnih zadevah vedno raztezljivih postav, in vladna uredba gre svojo pravilno uredno pot. Cele gore papirja se popišejo, ne da bi se reči posebno naprej spravile, in le mnogokrat in posebno pri najpridniših delavcih se z malenkostmi, navadnimi oblikami in manjšimi rečmi popolnoma pozgubi prosti pogled v zvezo in namen reči.
Ravno tako se tudi s podložnimi ravna.
Prav za prav je pravo ravnanje s podložnimi glavna naloga višjih oblastnij. Ako so v upravnih opravilih le pravi ljudje na svojem mestu, se jim zna komaj prevelika prostost dovoliti.  Vse
— 247 —
bode vedno najboljše šlo, ako dela reci zmožen zanesljiv človek in sicer s prostostjo, ki je le mogoča.
Povsod bi imele reči večjo veljavo imeti, kakor osobe.
Držati bi se imelo prepričanja, da je nemogoče, opravilom od zgorej sem dajati pravi tek po ukazih in podukih, ako je človek, ki ima reči oskrbovati, nevoljen ali zanemarjen v glavi ali v srcu. Namesti tega kaže duh naših naredeb, da višja uprava hoče uredovati posamne reči, popravljati pomote v posamnih slučajih, in zavarovati s postavami, in s tem se uradniku vzame ve.selje in pogum do samostojnega opravila, prisili in zapelje bolj zmožne k onemu sistemu delanja spisov, kjer se potem reči po navadi višjih oblastnij uredujejo, so li primerne ali ne, — spod-kopuje se s tem nravstvena službina podlaga in spregledujejo se kar je mogoče tu in tam napake podložnih. Višja oblastnija mora naposled izpred oči zgubiti pravo jedino rodovitno stališče in vedno globokeje zagaziti v nevspešni poskus, dobiti tek opravil, v katerem utegnejo tudi nevedni ljudje kaj dobrega in vspešnega stvariti. Tako nastaja potem to pregledovanje, podučevanje in popravljanje v majhnem in majčkinem, zavoljo česa spisi vedno bolj narašajo, pogled za pomenljive reči vedno bolj temni in se duh celega upravstva od reči vedno bolj odvrača in na nekoristne oblike obrača.
Zatorej je pri višjih oblastnijah najpotrebniše to, duh neposrednega dela oživeti. To se pa le da doseči, ako se za delo poklicane osobe v dobrem čutji ohranijo po živem pečanji z možmi praktičnega poklica, ne v spisih okamnj enimi.