Ljubljanski Zvon
o            o            o            o
Rojstvo.
f
olnoč je ... Ob pozni tej uri se dete na svet porodi in v čarobnem lesku vsa izba nenadoma se zasvetli.
¦v
Crn angel, zagrnjen v tenčico, nad postelj se sklanja lahno, ozira na dete in mater mu srepo se temno oko.
Vzdrhtita mu ustni skrivnostno: „Iz daljnih, neskončnih strani, odkoder izhaja življenje, priplul sem na krilih noči."
„Vsa bitja na živem tem svetu strahu pred menoj koprne — jaz smrtni sem angel ... oči mi v ledenem sijaju gore."
„Ne boj se me, dete, le majki zatisnem nocoj jaz oko, rodila te je v bolečinah in mora umreti zato."
..Ljubljanski Zvon" 7. XXIV. 1904.
25
386
Roman Romanov: Kam?
„Ker dala je tebi življenje, naj plača z življenjem svoj greh — moj posel je smrt in poguba, a žal mi je vaju obeh ..."
In angel zamahne s perotmi, po izbi razlije se mrak, le velo, voščeno obličje obseva bled mesečni trak . . .
C. Golan
Kam?
' rišla si s koraki plašnimi in vprašala si me, kam, kam v to brezkončno noč, v temo in v grozo sam ? , . .
Dalje, dalje v temo in v noč in dalje v grozo vso, naprej s koraki predrznimi, naprej v planino, v goro!
Naprej do dneva svetlega, .naprej do svetlih idej, do misli še neomenjenih, do solnčnih kraljestev naprej!
To moja je pot, to moja je moč, to moje življenje je, glej! Brez potov varno zastraženih, brez skritih ovir, brez mej! —
Roman Romanov.