. štev. V Ljubljani, v t . februarja 1879. Letnik VII. Inserati bb sprejemajo in veljft triBtopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, 1 -) o 1 - II II II II 1 II II II II II 3 II Pri večkratnem tiskanj sena primerno imanjia. R ok o pi si ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. N iročnino prejema opravniStvo (aitn' niatracija) in ekspedicija na Starem trgu h. it. 16. __ Po pošti prejeman velja Za celo leto . . 10 gl. - ca poiieta . . & za četrt leta . . 2 Vi':, > \ ki J ' J •'■ ■'J' J 50 »o X PDliliie list za sloffiDslii nnl V administraciji velja: Za celo leto , . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 „ 20 „ z a četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani na dom pošiljan veljA 60 kr. več na leto. Vredništvo je v Rožnih ulicah štev. 26. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. po Slovenski jezik in naše ženstvo mestih. (Konec.) Po zakonih med nemčurjem in nemškuto postane rodovina se ve da čisto „nemška" — huje nemška nego na Pruskem. Slovenski jezik se zapodi v kuhinjo, za otroke se naioči pestunja morda celo iz Francoskega ali pa od Frankfurta kodi, poslom je strogo prepovedano z otroci* govoriti slovenski (t. j. „kraueriš" ali „vindiš") in kedar so zreli za šolo, morajo če le mogoče hoditi v tako, kjer se slovenski še dihati ne sme ; če doma ali hlizo kje ni take šole, pošljejo se na Nemško kiim, da se bolj varujejo kužnega slovenskega duha. Morda bi oče sam ue bil še tako stanoviten in dosleden v tej metodi potujčenja rodoviue, ker marsi-kteri vendar spozna, da znanje slovenskega jezika otroku vsaj škodovalo ne bo, — ali mati. mati! V ženski je vsaka strast desetkrat, stokrat hujša nego v moškem , toraj tudi ta. In kakor vse, kar mačka rodi, miši lovi, tako so otroci nemškute gotovo tudi ntmškutarji, izjem skoro ti. „No, je pa vsaj tam dobro, kjer vzame Slovenec Slovenko", slišim nekoga ugovarjati mi. Ne, prijatelj, tudi tam vselej ne in kjer ni, tam je zopet le mati kriva. Premnogo imamo žalostnih izgledov o tem. Recimo, da je go-spica, ktero je bil vzel Slovenec, res Slovenka in se ni le hlinila , ko se je ženin krog nje. lovil; recimo, da je nekoliko bolj v narodnem duhu odgojena, če so namreč starši nadomestili to, kar je šola zanemarila; recimo slednjič, da je damica v resnici vneta za našo narodno stvar in izobražena tudi po slovenski literaturi, da pozna lepa dela naših pisateljev in pesnikov in je vneta zu-nje — vse to še ni gotovo po- roštvo , da bo rodovina slovenska, narodna. Zopet tu je slabih izgledov preveč in zakaj ? Zato, ker je večina ženskega spola odgojena v tujem duhu. Ženski spol išče družbe in zabave še veliko rajše nego moški, ker ima manj dela in skrbi. Tako se pogosto shaja naša ženska mestna gospoda po raznih krajih, a redka je pri takih shodih, vizitah itd. govorica slovenska, ker se ne poda k rokovicam in najmoder-niši obleki. Kakor se pa otrok, ki skrivaj jemlje koščke sladkorja iz sklenice ne misleč na tatvino, počasi navadi krasti, tako se marsi-kaka Slovenka polagoma navadi nemškega kramljanja najprej v družbi, potem doma, z govorjenjem tujim se prikrade tudi duh tuj, narodni pa se polagoma izkadi. Vsakdanje skušuje nam kažejo, da ženska gospoda med sabo skoro izključljivo uemški kramlja , zato se tudi nikakor ni čuditi, če na plesih po naših čitaln cah v pogovoru gospoduje tista nemščina, ki pravemu nemcu ušesa trga, Slovenca pa v srce zbada. Še neka druga ženska lastnost je kriva, da nemščina preveč velja tudi v slovenskih rodovinah. Ta lastnost je vsaki Evini hčeri kolikor toliko prirojena nečimernost, v nemški m jeziku „eitelkeit." Klobuk je več kakor peča, gosposka obleka več kakor kmetiška, bleda ali zelenkasta koža lepša od rudečkaste ali po solncu zagorele. Na razloček stanov ženski spol še veliko bolj strogo gl"da, kakor moški, in od tod pride, da tudi narodna ženska gospoda tam rada govori nemški, kjer je v družbi s kmeti in kmeticami. To ima pa tudi izdateu upljiv na rodovino , ker se družina in otroci vlelej bolj ravnajo po gospodinji. Tako glede odgoje v narodnem duhu ui prave resnobe in prepogosto se zgodi, da vpišejo svoje otroke v nemške šole. Morda očetu to ni po volji, ali če se ustavlja , mu reče mati: „ej, najini otroci so gosposki, morajo vendar iti tudi med gosposke, da se ne bodo naučili surovih kmetiških navad ali celo uši domu nosili." Tako pride deček in deklica v nemško šolo in začne kmalu nemški kramljati iu mati je tega še vesela, češ, ,,tako mlado je še, pa zna že dva jezika." Da, Bože mili, dva, pa ne dolgo, kajti kmalu zaduši tuji plevel. kteremu se dobro gnoji, nježno domače zelišče, kteremu se le doma pičlo priliva! Pridemo še do nekega stanu, ki se v navadnem življenji „polovičarski" (purgarski) imenuje. Navadno ne znata ne „foter" ne „muter" nemški ali čisto nič ali pa vsaj komaj toliko, da do 20 štejeta. Gosposka sama ne marata biti ne po življenji in obnašanji, ne po nošnji, v hiši se tudi ne govori prav nič nemški. Kar pa sama nista, ne marata in res ne moreta biti, to naj bodo otroci. Tu se ne živi gosposki, namreč tako, da bi moral le foter" vse zaslužiti in rediti rodovino, marveč tudi „muter" mu pri tem izdatno pomaga. Zato je pa tud njena volja ravno toliko ali še več veljavna kakor njegova. Po njeni volji dobe toraj otroci gosposke cunje, se morajo gosposki, to je v tujem duhu odgojevati, če starši zmorejo to. Tako vidiš jih po nemških šolah in kmalu toliko napredujejo v nemščini, da jih starši več ns razumejo in se z njimi skoraj ne morejo pogovarjati. Na tako hčerko gleda mati s posebnim ponosom, ker vidi v nji tako bitje, kakoršna bi bila ona rada, pa ni mogla postati. Iu kako jej skaklja srce veselja, če jo sme peljati na kak ples, kjer se mladi gospodje s sladkimi nemškimi besedami okro.i nje smu-s čejo! Če se taka potem omoži in dobi moža ki nosi cilinder, ako je tudi še tako nizke službe ali kramar, nemškuta bo in stavil bi Popotna črtica. ( Splsujc Orlov.) „Lepa in krasna je slovenska zemlja, da jej daleč ni para! Sosebno krasna je kranjska dežela I" Tako je mnrsikteri vzklikni), ki je imel nekaj časa priložnost, na Kranjskem ali kje drugje na slovenski zemlji bivati. Tudi mi smo lahko ponosni na našo domovino, vsaj jej ni pod solncem para! Tako sem tudi jaz mislil, ko sem necega lepega poletnega jutra zapustil mestni prah in se podal ua pot. Sit dolzega in trudapol-nega dela sem šel kaj rad na kmete, ker že iz lastne skušnje vem, da je poleti veselje na kmetih doma. Napravil sem se v šentrupersko dolino, v oni romantični kraj, ki je zbog svoje krasote po vsem Dolenjskem znan. Slavni naš zgodovinar Valvazor imenuje šentrupersko dolino raj slovenske zemlje, a narodna pesem ji pravi „rožna dolina" in ne de anikRkor ostali | slovenski zemlji nečasti. j Pot do Trebnjega bila je bolj enolična. Pri Trebnjem jo zavijem na desno in kmalu se spremeni ves pogled. Sveta narava, naša mati, stoji v vsem svojem krasu. Tu se razprostira log, tu polja in travniki, up našega kmeta , tam se zopet razširja dolina , v kteri so nakupičeni vsi kinči narave. Ves zavzet iu poln občudovanja sem strmel nad temi čudeži. Svet se mi je počasi zapiral in mislil sem, da je že vsega konec. Po temnem logu sem hodil in senca mi je prav dobro dela, ker tisti dan je solnce prav hudo pripekalo. Kmalu je bilo tega konec in ravno tako hirro se tudi narava spremeni! Še krasnejši pogled! Na desnem je grad za gradičem, gorko nas spominjajoč na tiste žalostne čase , ko se je moral naš oratar in grajščak braniti lju-temu sovražniku kritjanstva in slovanstva, krvoločnemu tigru, ki je Turek imenovan. Gradovi so navadno zidani na hribih; pod gradom se pa razprostira rodovitno polje. Tako se vzdigujejo grajščine Landspreia (posestvo dr. \Vurzbacha), Grič (Bohmovo posestvo), Kot (graščina znanega Dolarja), Škrljevo (posestvo Vasičevo) in Dob. V dolini pak stoji graščina Rakovnik, posestvo deželnega in državnega poslanca grofa Barbota. Čudne misli so me prešinile pri pogledu teh graščin! Koliko se je v teku časa spremenilo! Nekdaj so bile te grajščine zavetje kri-stijanom in zdaj — zdaj so posestniki teh graščin izvan dveh graščakov renegati, iz-dajice slovenskega naroda. Mila nam majka Slava! Tudi kmečke hiše niso brez vsega kinča; vse so lepo osnažene; le malo lesenih bajt najdeš tu. Iz vsega tega sem spoznal, da tukaj ni prave revščine doma. Mirna (Neudegg) se lahko postavi v kroniki kranjskih vasi in trgov; res lepa in čedna vas! Sosebno je pa zategadelj imenitna in važna, ker pod svojo županijo šteje graščino slavnega litijskega okrajnega glavarja Vestenecka! Ponosna smeš biti miruska fara, da šteješ med svoje rojake istega moža, ki se je tako odlikoval pri zadnjih volitvah. goldinar na krajcar, da že njeni otroci ne bodo več slovenski znali, če bo šlo po njeni volji. Koliko to vpliva na našo politično življenje, bo vsak brž sprevidel, ni nam treba tega nadrobneje razkladati. Gosposki stanovi so večidel kolikor toliko odvisni od politične vlade, veliko bolj nego priprosti kmetovalec. Čem manj samostojen pa je človek, tem manj popolen je, zato boš prave značaje, možake trdnega prepričanja bolj pogosto dobil med nekoliko izobraženimi kmetiškimi posestniki nego med našo mestno gospodo. In tudi tega je precej zelo kriv gosposki ženski spol, kar smo že prej dokazali. Tu bodi omenjeno le še to, kar skušnja v političnem in narodnem življenji uči. Govorimo najprej o volitvah. Čeravno ženska nima po vseh naših mestih in trgih volilne pravice, ima vendar glas, ki velikokrat govori skoz usta moža. Zgodovina skoro vsake volitve kaže, koliko škode trpi narodna stvar ravno po ženskem spolu. Marsikteri mož bi še narodno volil, ali odvrne ga žensko prigovarjanje , da ne voli ali voli celo nasprotno. To je posebno večkrat pri uradnikih. „Če boš volil s Slovenci, boš zgubil službo ; kaj pa bo potem z mano in otroci I" Tako se večkrat sliši in navadno ženski „modri" svet obvelja. Mnogokrat se nasprotna agitacija, če pri možu nič ne opravi, obrne do žene in zopet imamo skušnje, da tukaj ne dela zastonj, posebno če se zna laskati ženski nečimernosti. Nasprotno pa je jako redko, da bi ženski vpljiv koristil narodni stvari, in to že iz prej navedenih vzrokov. Skoro isto velja o naroduih društvih. Marsikdo bi se vpisal in potem tudi zahajal n. pr. v čitalnico, ali soprogi je družba prenizka; „jaz ne plešem in se ne menim z rokodelci, čevljarji, krojači in moje hčere tudi ne" — to se prepogosto sliši, kakor tudi: „kar jenobelj. gre v kazino, tam gospodje niso tako surovi —" itd. Marsiktera tudi pravi: „Jaz ne razumem te nove slovenščine, čemu bom hodila v slovenske družbe I" Če že toraj gre, gre iz vse drugih, osebnih namenov in še takrat jo zavije brž v nemščino, če le more, ,zato n. pr. plesi in druge zabave po naših čitalnicah niso skoro nič različni od zabav po nemčurskih ali nem-šk h društvih, ni treba znati človeku nič slovenski, pa se ravno tako zabava, kakor če bi dobro znal. Se vč, da to o drugih jezikih ne velja, k večemu še o francoskem in laškem; do slovanskih jezikov, kakor n. pr. če- škega , ruskega , srbskega imajo naše dame ravno tako mržnjo, kakor do podgane; če tak revež pride med-nje, mora znati nemški, drugače mu kmalu hrbet obrnejo. — S tem bodi pregled našega meščanskega ženstva v obče za zdaj končan. Dobro vemo, da smo se ž njim marsikteri dami in daraici, skoro lahko rečemo : njih večini zamerili, ali naj resnica tudi njim oči kolje. Tem več zaslužka pa imajo tiste gospe in gospice, ki vkljub neugodnim razmeram še marljivo netijo plamen narodnosti v svojih blagih srcih, ki skrbe za to, da narodno čutje po mestih ne izmre, marveč da se širi in širi. Premalo jih je, a tem več so vredne, tem veča jim slava! Naj bodo prepričane, da bodo v zgodovini naroda slovenskega dobile tudi svoje zasluženo častno mesto. Ko bo narod naš prišel do svojih pravic, bo pač vse drugače, a takrat narodnjaštvo ne bo več posebnost, marveč moda, ktere se bo uaše žeustvo po mestih gotovo najprej po-prijelo. Narodna ravnopravnost. m. Britka krivica se nam godi v šolah. Tukaj pa krivda ne zadene narodne stranke; ona se je vedno borila za slovenske šole; ko je videla, da so vsi napori zastonj, je nekoliko odnehala s svojim delom, vendar je to le začasno ; narodna strauka je primorana in dolžna, pri prvi ugodni priliki zopet povzdigniti glas za slovenske šole. Tu imamo v Ljubljani dekliške šole, ki bo pravo gnjezdo nemškutarenja ; kolikor sicer tudi nune spoštujemo, pa v tem oziru bo enkrat treba z njimi resno besedo govoriti. Srednje šole narodne nimamo zdaj nobene ; še kranjsko gimnazijo nam hočejo vzeti. V Ljubljani smo imeli slovenske paralelke, pa Stremayer jih je z eno črto svojega peresa vzel. Narodna strauka je tačas pač se krepko oglasila, ali do zdaj še ni uobenega odgovora. Potrebno nam je tudi slovensko vseučilišče. Ni nas premalo za to : v Švici pride na pol miljona ljudi jedno vseučilišče; zakaj bi poldrugi miljon Slovencev ne smel imeti svoje univerze? Marsikdo bi še obiskal univerzo, ko bi bila v Ljubljani, za Dunaj ali Gradec pa nima dosti denarja; tako pride naših ljudi premalo ua više šole, in potem nam boljše službe s tujci zasadijo. Marsikteri mladeneč bi se v Ljubljani ne zgubil, kakor se jih na Dunaji in v Gradcu zgubi toliko, kjer je veča priložnost za razuzdanost. Vendar ne bomo naštevali vsih vzrokov, zakaj potrebujemo slovenske univerze in slovenskih srednjih šol, — saj se je to že stokrat do sitega razpravljalo. Zdaj naj bo naša skrb, da se vprašanje zopet v tek spravi, treba je misliti na sredstva, s kterimi bi mogli napeti dunajsko vlado, da bi nam enkrat dala narodne šole. Moralo bi nas Slovence sram biti, da smo tako malomarni v tem oziru, če pomislimo, da so še vbogi slovaški piskrovezi toliko grošev skup nabrali, da so si ustanovili dve slovaški gimnaziji. Da jim je madjarska vlada ti dve gimnaziji pozneje kasirala, tega niso Slovaki krivi. Pri nas kaj tacega še ni v razgovor prišlo, toliko manj, da bi se kaj nabralo. Naši poslanci bodo morali bolj energično na noge stopiti, ko do sedaj, in groziti z izstopom iz državnega zbora, če se nam v šolah vsaka ravnopravnost odreče. Pri nas nekteri tako radi Čehe karajo, zakaj da ne pridejo v zbor državni; kaj pa Bmo mi dosegli, ki tje hodimo? čehi imajo vendar več srednjih šol, imajo nekaj ravnopravnosti celo na univerzi; oni so tudi v politiki faktor, kojega se ustavoverci boj<5. Mi pa, ki tako pridno hodimo v državni zbor, smo povBod zaničevani, in naši -poslanci nam nimajo česa pokazati?, bar bi bili iz Dunaja prinesli; čemu toraj toliko hvale za aktivno politiko? Dokler naši poslanci ne bodo bolj ostrih strun napeli, dokler se bodo usta-vovercem več ali manj uklanjali, tako dolgo nimamo pričakovati, da bi se nam kake koncesije dale. To vidimo na Rusinih, ki jim vsa ustavovernost nič ne pomaga. Književna vzajemnost Slovanska. Slovan gre na dan — čuje se od leta do leta bolj pogostoma, mnogo od 1. 1848, največ pa vsled zadnje rusko-turške vojske. V raznih rodovih in narečjih skušajo med seboj se približevati si, in najgorši v tem so najmanjši rodovi. Vzrok temu je lahko sprevideti. Vzajemnost to jako pospešuje jezična veda, ki se razlaguje po slovnicah in berilih ali cvetnikih in slovarjih. Prvi med Slovenci je Matija Maj ar, kteri je spisal „Slovnico Rusko za Slovence", ki je bila tiskana na Dunaju 1. 18G7 v 8. str. 172. Založil jo je vrli G. Blaž, trgovec na Reki, in da-ai ni popolnoma znanstveno vravnana, služi vendar v dobro rabo djansko vsem , kteri se naučiti hočejo jezika t Pot proti Šent-Rupertu je jako mikavna; akoravno sem jo sam mahal, bo imeli vendar oči dovolj paše. Tako sem jo prikrevsal proti solčnemu zahodu v Sent-Rupert. Kako krasen pogledi Zadnji solnčni žarki obsevali so Šent-Rupert, predno zapuste revni svet, predno se ločijo iz te solzne doline! Kako nas gorko spominjajo minljivosti tega sveta, pa tudi minljivost sedanjih nemčurjev v deželnem zboru! Kakor 80 Ke priplazili v deželni zbor, tako bodo tudi odlazili. Vas in fara Šent-Rupert leži v dolini. Vsakako je kraj jako čeden ; prej zasluži ime mestica ali trga nego vasi; kajti mnogo mest najdeš na Kranjskem, ki se v nobenem obziru ne morejo s Šent - Rupertom meriti, tako n. pr. staro polžarsko raztrgano mesto Višnja gora. Skoraj vse hiše so enostropne; leseno bajte ni nobene. Sosebno krasna je v gotič-kem zlogu sezidana cerkev. Stolp farne cerkve je bil še le 1. 1875 v gotičkem zlogu dozidan! Šent-Rupert se je v zadnjem času zelo spremenil. Pred necimi leti gospodoval je tu nemčurski župan in se ve da je bila tudi večina občinskih odbornikov nemčurska. Pa propadla je tu nemčurska stranka, propadla sta Skedl in Dolar in zdaj gospoduje tu naroden župan ¡g. Zajec iz Bistrice. Ljud je vendar previdel, da ne gre to, da bi v slovenski vasi gospodovali nemčurji. Tu je tedaj za vselej od-klenkalo nemčurski svojati. Gospod Dolar ni bil napačen človek, le drugim se je dal preveč v roke. On je bil radodaren, kar je še zdaj, in je veliko dobrega za občino storil, le nemčur je bil. On se je spametoval od zadnjih volitev za deželni zbor. Vesteneck et consortes so ga postavili za kandidata, a zadnji trenotek so ga na cedilu pustili in za Nemca barona Berga (stanuje v Mokronogu) agitirali. Kako neki pozna trd Švab razmere našega naroda! Pa tudi s tem niso nič opravili. Tako značajno se obnašajo nemčurji proti svojim tovaršem. To ga je taka daleč pripravilo, da je rekel, da bo odslej vse politične reči pri miru pustil in le za blagor svoje občine skrbel, kar je tudi resnica. Saj ima prav! Ako mu ni mogoče za blagor našega naroda delati, naj mu tudi ne škoduje. Kar je še posebnost tega kraja, je to, da je z izvrstno vodo preskrbljen , kajti samo v okolici Škrljevega je 6 ali 7 izvrstnih studencev. Ljud je tu prav naroden, omikan, v svoji sredi ima celo narodnega pesnika, po domače Bercarja. Zabaval sem 8e tu izvrstno, ne samo z g. duhovniki sem se pogovarjal o žalostnem stanji našega naroda, ampak celo s priprostim kmetom. Sosebno srečen pa sem bil, da sem imel priložnost v gostilnici moža dolzegain suhega kot konjska rebra videti, a ua nosu mu je čepel „cviker". Suh, suh je možiček, kajti sčinžala in posušila ga je strast do lastnega naroda, do lastne matere. Možiček je vsakako vreden, da si ga nekoliko bliže ogledamo! Na njem lahko študiramo Ovidove metamorfoze; danes je bil panslavist, kar je ravno pred kratkem našim poslancem očital ; jutri je navdušen naroden r.e-nik, ki se poganja za bloven- ruskega, vzlasti trgovcem, ker ima na koncu za prav mikavnim bogatim berilom nekaj trgovskih pisem v zgledih, najnavadnejših besedi v trgovini, in nekoliko o denarji, meri in vagi na Ruskem. Drugi med Slovenci je pa Franjo M a r n, kteri je isto leto dijak na vseučilišču v Pragi spisal „Slovnico Češkega jezika z Berilom," ki je bila tiskana v Pragi 1. 1867 v 8" str. 152. Založila jo je Matica Slovenska v Ljubljani proti temu, da jo prodaja, in ke dar se poplačajo njej stroški, izroči ostale zvezke pisatelju, naj si pomaga ž njimi, kakor ve in zua. Slovnica ta, dasi priprosta sama na sebi, ima vendar dokaj čedno berilo, in za njim dober slovarček, s Čegar pomočjo nekoliko učen Slovenec lahko bere in umeva češčino. — „Hrvatska Slovnica za Slovence' pa se naziva druga knjiga, ktero je spisal Franjo M a r n, sedaj profesor gimnazijski v Zagrebu, ktero je založila spet Matica Slovenska v Ljubljani, donatisnjena pa je bila v Zagrebu 1.1879 v 8° str. 168. Slovnica sama, v glasoslovji skoro preobilna, je sicer v VBem dovršena in sega do strani 112. Berilo od str. 113 do str. 138 je nekaj v latinici nekaj v cirilici, skoro prepičlo, ali — skrčeno je bilo vsled nekterih nevgodnih glasov mladosloven-skih. Prav pristojen in koristen pa je „S 1 o-varček" str. 139 do str. 1G8, in s pomočjo njegovo po tej knjigi vsak Slovenec prebira lahko in umeva hrvaško-srbski jezik. — Vprav vsled nekterih glasov, ki so se čuli v poslednjem zboru „Slov. Matice" zoper to knjigo, sklenil je menda odbor njen dati knjigo le s podporo na svetlo, ne pa za vse družnike. Prodaja se toraj kakor „češka", tako tudi „Hrvatska Slovnica za Slovence" v Matici iu pri kujigarjih po 60 soldov. In te že vzmaga, komur je mar književna vzajemnost Slovanska. — Sezite po teh knjigah rodoljubi slovenski, posebej dijaci, kteri se učite raznih jezikov, nikar ne zanemarjajte bližnjih slovanskih! Želeti bi bilo se ve! da se skoroprično tudi po naših srednjih šolah učiti in razlago-vati jeziki slovanski, ako ne z drugimi zapovedanimi nauki vred, vsaj v posebnih urah na korist vedi in domovini. Kar poslednjo knjigo še bolj povzdiguje, je pa to, da jo pisatelj posvečuje „Slavnemu predsedniku Matice Slovenske dr. Janezu Blei- ska idejo. Vda se do celega pevski žili iu prepeva, kako si je dijak prišedši na počitnice, na „prokletih grabljih" zobe potolkel, ker je ncmškutaril. In zdaj je mož oslepljen strasti, pevska žila je vsahnila, ker ne pusti majka. Slava renegatu, izdajici, kukavici prepevati. Vzela mu je liro, vzela mu je pevski dar, vtihnilje - vtihnil za zmir. Zdaj je mož vodja naših nasprotnikov — edini, ki še včasih kaj zine! Mož je obetal Dolenjcem železnico in Bog ve še kaj, znabiti celo nebesa. Pač železnica je tu , ki pa le prevaža po Dolenjskem njegove „proklete grablje." Mi smo se radovali v veseli družbi, kar pristopi mož „prokletih grablj" k nam vprašat nas, vemo li mi kaj, da so našli v okolici kost-njak z oklepom okoli rok. Moji tovarši obrnejo se v stran, da ne bi gledali v obraz naj-večemu sovražniku slovanstva. Jaz pa nisem nič slišal o tej reči, a mislil sem si: „da vidimo nekaj tacega, pa ne z oklepom okoli rok, ampak s „prokletimi grabljami" v roci. Kakor došel, tako prošel, in zrak je bil zopet čist in lajše smo začeli dihati. (Dalje prih.) weisu Očetu Slovencev o Njegovem LXX. Godu" z naslednjo čestitko : Slavni Gospod! O prcvcaelem Vašem LXX. godu radovali so se vzajemno s Slovenci zlasti prisrčno in navdušeno tudi bratje Hrvatje. Ponovile so se v svečanem tem trenutku stare rodovinske zveze in oživele so marsiktere lepe nade, da bode to duševno pobratinstvo tudi kali pognalo in bogat sad obrodilo , da se bodo probudilo živcje občenje in bolje vzajemno poznavanje med Hrvati in Slovenci — ob kratkem , želje, ki so mene navdajale iu spodbujale, ko sem sestavljal hrvatsko slovnico za Slovence, o Vašem so se godu pretvorile in povzdignilo v nade. Dopustite toraj , slavni Gospod, da to svoje delo , namenjeno premili slovenski mladini, da se tudi ona raduje duševnemu po-bratinstvu in slovstvenemu napredku hrvatskega naroda, v mali dokaz svojega iskrenega spoštovanja Vam posveti V Zagrebu 1878. Vaš Franjo Mam. Politični pregled. Avstrijske dežele. V Ljubljani 14. februarja. O ministerski krizi se to le poroča : Poskušnje, sestaviti novo ministerstvo, so se za sedaj opustile. Sedanjo ministerstvo ostane; samo Auersperg in Unger bota izstopila; za predsednika namesto Anersperga pride Stremayr. Potem bo to ministerstvo gledalo, da budget dovoljen dobi, in na to se bo državni zbor razpustil. — Če se kriza tako reši, potem je slaba za nas, ker potem takem se bomo morali pri prihodnjih volitvah zopet boriti s celim vladnim aparatom. Nepristra-nosti od sedanje vlade nimamo pričakovati. Ob enem se ustavoverna stranka zopet zbira in kuje nekov program, na kojega podlagt bo zopet mogoča „ustavoverna" vlada Vnanje države. ICiiiiiiiuci delajo llusom vedno nove sitnosti. Blizo Silistrije je trdnjavica Arab-Ta-bia, ktera strahuje lahko vso Silistrijo. Ru-munci hočejo, ba bi Rusi to trdnjavico popustili, in v njej rumunskim vojakom prostor uaredili; Rusija pa neče, da bi Silistrija Ru-inuncem v strahu bila, ker Silistrija spada k Bolgariji. Ko je ta prepir nekoliko potihnil, začeli so Rumunci novega. Ker Rusom sovražni listi toliko vpij'jo o kugi na Ruskem, zaprli so Rumunci brž ruske meje, ne da bi rusko vlado prej na to opozorili. Vagonov 1. in 2. reda ne puste več voziti na Rusko, in s tem dražijo ruske častnike čisto po nepotrebnem, kajti kuga se še prej lahko v vagonih 3. reda razširi. Ruski časniki zahtevajo od svoje vlade energično postopanje. Rumunija pa kliče evropske vlasti na pomoč, ker ve, de pri teh ni najti dosti ljubezni do Rusije. Na Danskem je postopanje Prusije glede severnega Šlezvika silno razburilo duhove. Danci žugajo Nemcem s celim Skandinavskim severom, tedaj morajo v zvezi biti s Švedi in Norvežani. Ker bo pa Danci in Švedi preslabi, da bi zamogli sami Nemcem žugati, misli se, da so podpihnjeni od neke druge evropske sile (Francoske?), in potem se ve da ima prepir vse bolj resen obraz. Angleži, od Culu-Kafrov tepeni, hitijo pošiljati nove moči v južno Afriko. Poslali bodo tje 6 bataljonov pešcev , 2 polka konjikov, 2 bateriji. Prej ko ti tje pridejo, znajo pa Angleži še enkrat tepeni biti, če bodo znali Culu-Kafri svojo prvo zmago porabiti. Vojska v Afganistanu nič ne na- preduje, menda zavoljo slabega vremena. Spomladi se bo pričela z večim naporom. Nemški državni zbor se je pričel s prestolnim govorom , kteri se ozira največ na gospodarske zadeve. Obeta nove davke in odpravo takih davkov, ki se težko iztirjajo, omenja, da bo treba vpeljati colnino na tuje izdelke, in braniti domačo obrtnijo. Zaradi kuge na Ruskem pravi, da se bodo uvedle pripravne zabranjevalne naredbe. Zarad znane slaboglasne namere Bismarkove: omejiti bvo-bodo poslancev, omenja prestolni govor, da bo državni zbor sam naredil postavo, v kteri bo socialističnim poslancem usta zavezal (!) Neki Meminger je spisal brošuro „blicke in die zukunft", v kteri priporoča, naj bi se Švicarji v Bosno selili, namesto v Ameriko, ker je dežela šv carska preobljudena. Švicarji znajo biti pošteni ljudje, omikaui in marljivi; pa nam ta predlog ne dela nobenega veselja, ker poznamo Nemce, da kamor se koli naselijo, povsod hočejo gospodovati, in prvotne prebivalce zatirati in majorizirati. Švicarji kot tujci bodo primorani, okleaiti se vlade, in kot taki bodo zmirom in povsod podpiralji vlado, naj bo že dobra ali slaba. Ob enem se bo ponemčevanje Bosne z vsemi močmi pričelo, in Bošnjakom se bo reklo, da ne morejo biti srečni na tem in ne na unem svetu, dokler se nemščine ne naučijo. Ponavljale se bodo stare fraze, kako daleč se pride z nemškim jezikom. Bošnjakom dozdaj ni bilo treba po svetu hoditi, zdaj pa jim bo treba, ker jih bodo nemški naseljenci iz doma pregnali, ter jim življenje kolikor mogoče ogrenili, in potem, ko bodo po svetu šli, jim bo vsakako koristno, če znajo tudi nemški. Izvirni dopisi. Iz Tijiifiljane 14. svečana. (Davek na premoženje.) Skoraj gotovo je, da se bo letos davek zopet pomnožil, da se bodo pokrili stroški za okupacijo Bosne. In na koga bodo zopet padli ti davki? Na tiste, ki so jih že zdaj komaj nosili, na posestnike in obrtnike. Treba bi res bilo, ko bi se upeljal davek na premoženje, kakor je bilo enkrat govorjenje, da bi bili povabljeni davke plačevati tudi kapitalisti, ki zdaj nobenega krajcarja ne plačajo. Mnogo jih je, ki imajo po 20.000, po 50.000 in še po več v hranilnici ali kje drugje naloženih, pa čepe na svojih denarjih, ne dajo nikomur solda zaslužiti, in ne plačajo krajcarja davka. V to vrsto spadajo tudi bogati judje (ki se nikclar ne pečajo s poljedelstvom ali kako obrtnijo), kapitalisti in denarni špekulantje. Ko se je hotel davek na premoženje vpeljati, začeli so po svojih časnikih vpiti, da je to „neliberalna" postava, ker bi se z njo „be-triebskapital" oslabil, in takih čenč več. Če pa s prevelikimi davki ves kmečki stan v nič gre, to ni „neliberalno", to je vse prav.f Kdor ima večiuo v d.žavnem zboru , ta dela postave, kakoršne hoče; za to tudi ni pričakovati, da bi kedaj tako pameten davek upeljan bil, da bi bogate žulil ne pa revežev. Domače novice. V Ljubljani 15. februarja. (Prememba pri telegrafu.) S 1. aprilom t. 1. se bo : j ukazu trgovinskega ministerstva premenila tarifa za telegrame tako-le : Dosedanji „avisi" (kratki telegrami z 10 besedami) sc popolnoma odpravijo; za vsak še tako kra- tek ali §e tako dolg telegram je plačati najprej 24 kr., potem pa za vsako besedo po 2 kr. Tako bo n. pr. veljal telegram 10 besedi, ki je dozdaj stal 30 kr., odslej 44 kr., telegram 20 besedi 64 kr., telegram 100 besedi 2 gld. 40 kr. Na ta način bodo kratki telegrami dražji, dolgi pa ceneji, nego so bili do zdaj Ker je pa kratkih telegramov veliko več ko dolgih, upa ministerstvo, da bo dohodek veči. Če se le ne moti. (Predpustne zabave.) V čitalnici bo na debeli četrtek 20. t. m. velika predpustna ve selica s šaljivo loterijo in plesom. Vabilo v prav humorističnem slogu je že razposlano Udje narodnih društev z rodovino ne plačajo nič vstopnine, vsak drug pa po 1 gl. za osebo. Pustni torek napravi, kakor vsako leto, „Sokol veliko maškerado v čitalnici, za ktero se delajo že velike priprave. Tudi za maškerado so vabila že razposlana. Vstopnine je za „Soko-lovee" po 50 kr., za ude drugih narodnih društev po 1 gld., za rodovine treh oseb po 2 gl., za rodovine po več oseb po 3 gld.; kdor ni ud nobenega narodnega društva, plača po gld. Vstopna znamenja se dobivajo dne 23., 24. in 25. t. m. od dveh do štirih popoldne v prvem nadstropji čitalnice. — V sredo 19. t. m. imajo podčastniki tukajšnjih polkov svoj ples v kazini, vstopnina je po 1 gld. (Nova pesem starega Kranjca) se dobiva pri Giontiniju in pri Klerrovi vdovi po 5 kr. Kdor je hitro ne kupi, je ne bo več dobil, ker je natisnjenih bilo samo 1000 iztisov, od kterih je že mnogo prodanih. ( 1'rclilie.) Ker je nenadoma maska rada v gledališči za prihodnjo nedeljo, to je 16. dne t. m. napovedana in po takem ta večer čitalnica za svoj mali ples ne more dobiti gledališkega kvinteta, kakor je že dogovorjeno bilo, zato je podpisani odbor na svojo žalost prisiljen, ples IG. dne t. m. preklicati z dostavkom, da ga bode ples na večer debelega četrtka zdatno nadomestil. Odbor čitalničin. Razne reči. — Nemška knjiga tudi za naše du-hovenstvo mikavna. Ravnokar nam je prišla v roke knjiga „Papst Alexander VI. Eine Rechtfertigung Alexanders VI. mit Benützung der älteren und neuesten Forschungen von Dr. Valentin Nemec, Profesor der Theologie in Klagenfurt." O tej knjigi, ki se dobiva pri izdatelju, pridržimo si o svojem času obširneje poročati. — Duhovske premembe v ljubljanski škofiji: č. g. Franc Dolinar, do-sedaj kaplan, je postal fajmošter v Horjulu. Č. g. Andrej Pogorele pride iz Stopič za kaplana na Vače. V lavantinski škofiji: č. g. Franc Walter je postal fajmošter v Rajhenbergu ; č. g. Franc Kalin stopi s 1. marcem v pokoj. — Slabi časi. S Kranjske gore se poroča, da so delavci Klinceve fužine na Fužinah pri Beli peči (Weissenfeis) ustavili vsi svoje delo, ker že tri mesce nico dobili nobenega plačila. Tudi po drugih fužinah na Gorenjskem je malo dela in zaslužek pičel, ker je konkurenca z angleškim železjem pretežka. — itujižcviiosl. „Linzer Theologisch-praktische Quartalschrift" prišel je nedavno na svitlo 1. snopič 32. letnika, ki opravičuje veljavo in priljubljenost, kteri si je ta bogoslovno — znanstveni časnik pridobil med duhovščino katoliško. Lani smo o njem in nje- govi veljavi obširneje govorili, in vsakdo, ki si ga je naročil, imel je priliko se sam prepričati, da ni bilo prazno, ali preveč, kar smo takrat o njem pisali. Tudi 32. letnik se sme prištevati listom, ki so času primerni, za vsestransko izobraženje duhovnikov potrebni, in v kterih se nahaja rešitev marsikterega vpra šanja ki bi ga v drugih teologičnih knjigah zastonj iskal, kar je razvidno iz sledečega kazala. Prvi snopič obsega: I. Das göttliche Herz Jesu, daz Herz der katholischen Kirche. Vom Domcapitular Dr. Ernest Müller. — II. Ein protestantischer Wegweiser zur katholischen Kirche. 1. Von P.A. Kobler S. J. in Innsbruck —. Defi cte bei der Feier der heiligen Messe. Vom Canonicus Anton Erdinger, Seminar-Direktor. — IV. Ursprung und Geschichte der mozarabischen Liturgie in Spanien. Von Prof. Dr. Herrn. Zschokke in Wien. — V. Osterbeicht Unterricht. Von einem Ordenspriester. — VI. die Speudung der Absolution au bewustlose Sterbende. Von P. Augustin Rauch O. S. F. — VII. Cruzif xe mid den Kreuzweg-Abliissen. Von P. Superior Urban Oberltchner. O. S. F. — VIII. Auswahl der kath. Hausbücher: Handpostillen und Leben und Leiden Christi. Von Prof. Josef Schwarz. — IX. Pastoraifragen und Fälle: 1) Die hl. Taufe sub conditione gespendet. Von Domcapitular Dr. Karl Dworzak in Wien. 2) Welche unehelichen Kinder können legitimirt werden? Von Prof. Dr. Iliptmair in Linz. 3) Was obliegt dem Finder einer verlornen Sache. Von Prof. Jostf Weiss in St. Florian. 4) Ueber die gthe me Schadloshaltung. Von demselben. 5) Restution bei Bankrotten. V. Prof. J. Gundlhuber. 6) Gleichzeitige Anwendung der Materie und Form bei der Taufe. Von Pfarrv. Josef Sailer in St. Oswald. 7) Im-oedimentum ligaininis. Von Pfirpr. Ferd. Stöckl in Linz. 8) Ueber die poena privationis debiti conjugalis. Von Pfarrv. P. Severin Fabiani in Steinhaus. 9) Perforatio cranii infantis in utero matris. Von demselben. 10) Zusammenschreibung von Obligationen. Von Consistorialsekre-tär Antor Pinzger in Linz. 11) Uebertrngung von St ftmessen an fremde Kirchen oder Prie ster. Von demselben. 12) Eine Begräbnissge-Bch chte. Von Dr. J. Scheicher. — X. Ei for deruisse zur Gewinnung von Ablässen nach den neuesten kirchlichen Entscheidungen. Vi n J. Sailer. — XI. Literatur: 1) Gihr. Das hl. Messopfer. Recens. von Prof. Dr. M. Fuchsin Linz. 2. Wolfsgruber. Joannis Gersen de imi- tatione Christi. Recens. v. J. B. Broselmayr, Custos der Stiftskirche St. Florian; 3) Scheeben. Handbuch der kath. Dogmatik. Ree. v. Prof. Dr. Sprinzl; 4) Die arabische Bibelübersetzung. Ree. v. Prof. Zschokke; 5) Qua-re.imii Terrae sanetae elucidatio. Ree. v. Dr. Zschokke; 6) De Waal: Leo XIII. Leben. Ree. v. Canonicus Dr. Kerschbaumer: 7) Herders Conversations - Lexicon III Bd. Ree. v. Prof. Dr. Schmid 8) Benda. Der kath. Religionsunterricht. Ree. v. Math. Zeilberger, Religionslehrer an der k. k. Lehrbildurigs-Anstalt in Linz. — XII. Kirchliche Zeitläufte. Von dr. Scheicher. — XII. Miscellanea. 1) Neueste Entscheidung der Cong. Inquis. über Ehesachen , erklärt von Prof. Dr. Iliptmair. 2) Bemerkung zum „ewigen Licht" vou J. Sailer. 3) Inlialtsverzeichniss von Broschüren und Zeit-schnfcn. 4) Ilerbstpfarrconcurs 1878 in Linz. Prav toplo tedaj duhovnikom, ki jim je mar za vsestransko izobraženje in za vestno izvrševanje svojega jako težavnega in imenitnega poklica, priporočamo ta strokovnjaški list, kterega izhaja vsakega četrt leta in sicer 15. januarja, 15. aprila, 15 julija in 15. oktobra 1 snopič 8 — 9 tiskanih pol. Prvi snopič obsega celo 11 pol. Najlaglje se naroči po poštnih nakaznicah pod naslovom: An die Redaction der Quartalschrift in Linz, Har-rachtstrasse Nr. 9. Redakcija opravlja ob enem administracijo in ekspedieijo. Lahko se pa tudi naroči pri vseh poštah domačih in vnanjih, kakor tudi po vsih knjigarnah. Cena celemu letniku po pošti prejemanega in tudi pri knjigurjih noročenega znaša 3 gld. 50 kr. Lahko se naroča tudi med letom. Eksekutivne dražbo. 17. februarija: 3. Kebol s Primskavega, 2. Knifie od sv. Valburge, v Kranji, 3. Zaverl iz Kamnju v Mokronogu. 2 Strlo iz Smarate, 2. Vi-lar iz Pudoba, 2. Knavs iz Kaven v Ložu. 1. Kogovšek iz Kovt, 1. Mckinda iz Cirknice v Logatcu. Umrli so: Od 11. do 12. februarija: Urša Zadnikar znseb. v 80 1., vsled starosti. Mihael. Krasna, hiš. pos- o. 2 I., za davico. Teleitrnlicne «ieiiMriie cene 14. februarja. Papirna renta 03 25 — ftr^herna r-*iiTH 63 2Ti — Z, I n t* renta 75.15 — IBßOlerno državno nosoiilo 114.25 hanktn« nkcije 793 — Kreditne akcije 221.— - London 116.75 — Srebro 100.—. — Ces. irr. cekini 5 56. —2f-iranitov 9.33 Žitne cene preteklega tedna. Za tiste, kteriin nova mera in vaga še ni gladka, pristavili smo, koliko bi reči veljale po stari meri. 1 hektoliter znaša 3'iB/ioo mernikov. Itcči V Ljubljani V Novem-mestu V Kranji V Sodra-žici V Mariboru V Ptuju V Ormužu V Celovcu V Zagrebu gl. kr. gl- kr. gl. | kr. gl. kr. gl | kr. gl- hr. gl- kr. gl- kr. gl- |kr. ( hektoliter 6 58 7 15 7 _ 9 45 6 20 6 _ 5 80 9 8 90 ( mernik 2 5 2 20 2 15 2 60 1 90 1 65 1 80 2 72 ii 73 (hektoliter 4 55 4 88 5 20 — _ 4 30 4 _ 4 50 5 86 7 — ( mernik 1 40 1 50 1 60 — — 1 32 1 31 1 38 1 80 2 — (hektoliter 4 8 3 90 4 55 4 90 4 20 3 40 6 40 6 72 5 20 ( mernik 1 25 1 20 1 40 1 60 1 30 1 — 1 56 2 7 1 36 ( hektoliter 4 8 4 22 4 65 5 76 4 20 3 80 4 17 6 78 6 70 t mernik 1 25 1 30 1 40 2 — 1 34 1 16 1 26 1 85 2 6 (hektoliter 4 68 4 88 4 70 6 84 4 30 3 40 7 80 4 46 8 60 ( mernik 1 45 1 70 1 60 1 60 1 38 1 6 2 40 1 36 66 (hektoliter 4 40 3 90 4 55 6 18 4 20 4 _ 6 60 6 97 6 40 (mernik 1 25 1 20 1 40 1 90 1 30 1 29 2 53 t 84 1 97 ( hektoliter 2 92 2 60 2 76 3 26 2 40 o 40 3 25 3 97 4 — (mernik 90 70 1 10 1 74 1 74 1 1 21 1 22 dajatelj in odgovorni vreduik Filip Haderlap J. iovi nasleniki v Ljiji.