Vprašanja pri letošnjem konz. spraševanji. CDalje.) 1. Slovenec naj se uči naj pred svoj Iastni materni jezik prav govoriti in pisati, kcr domača reč mu mora biti pred vsem drugim draga in sveta; zraven pa tudi ne sme pozabiti zlatega izreka, ki pravi: ,,Kolikor jezikov znaš, toliko Ijudi veljaš", in dobro je, če si prizadevamo, da se učimo tudi drugih jezikov, če nam je ravno priložno. Med drugimi jeziki, ki se govore v našeni cesarstvu, gotovo ne smemo prezirati posebno nemsčine, ktera je marsikteremu v marsikterili okolisčinab zeld potrebna. Kdor pa se nemsčine uči, se je oiora pa tako učiti, da ne nilati praznc slame, temuč da mu res kaj dobička prinpsp. In ravno to je resnica, ktere marsikdo ne razume. Kaj ti pomaga, če naučiš kmečkega dečka, ki ga je oče za dom odbral, da nektere nemške besede izgovarja, da jih zna brati in zapisati, če pa si s tem dalje pomagati ne more! Tako ravnanje stori, da se človeku ptuji jezik pristudi, in da se nm potem še svojega raaternega po slovnici učiti ne Ijubi. Take učence so nam rodile marsiktere stare šole, v kterih se je nemsčina sploh v glavo zabijala, ne pa v pamet vraševala; to se je, hvala Bogu! zdaj sprcmenilo, in dobili smo knjigo, po kteri se mladina ptujega jezika djansko, in bi rekel, igraje uči, če se le učitelj po njej vp ravnati, in svojo dolžnost zvesto spolnuje. ,,Praktična slovensko - neoiška gramalika" budi in vodi naj pred je- zikoslovno zavest do maternega jezika, ki ga že otrok v solo prinese, in ima v ta namen prav primerne opombe in pazke, ktere razumni učitelj lahko v mladih sercih prav koristno odgoja in po svoji nioči razširja. Za nemški jezik pa, ki je slovenskemu otrokn čisto neznan, inia ta gramatika naj bolj krepke, djavne in žive vaje, po kterih učitelj nikakor ne more zgrešiti pravega pota, če si le količkaj prizadeva. Gramatika ta se loči vsa od navednih starih pristudenih ^Sprachlehr": ima tri razdelke in dva pristavka. Pervi razdelpk obdeluje golp, drugi razširjene in tretji zložene stavke. Vsak razdelek obsega zopet več slovničnih reči', ktere se vse tako verste, da se naj prej napove reč, ki se zlaga; za tem pride prcstava nemških besedi in nemško - slovenske vaje, potein sc pokažejo slovenske vodila, ki so jiin žc vaje počasi vrata odpirale, in ki tudi kažejo v čeni se slovensčina razlikuje od nemsčine; za tem pa slede zopet prav mične slovensko - neniške vaje, ktere vse vodila za slovenski in nemški jezik še enkrat prav stavno in djavno pojasnujpjo. — Pervi pristavek razlaga z vodili in vajanii nemško pravopisje, drugi pa ima načert za vaje v govorjenji in spisovanji. V pervi stopnji pervpga pristavka se pojasnnje, kdaj se pišpjo v nemškem velike začctne čcrke, kako se razdelujejo besede v zloge, kako se izgovarjajo samoglasnice in kako se naznanja, kadar se zategnjeno, ojstro ali skračeno izgovarjajo. Uruga stopnja tega pristavka podučuje vse drugo, kar je še treba za pravopis, to je, kako se rabijo nemške sanioglasnice iti soglasnice in ločniki ali znamenja pri pisanji. Razdelek za vaje v govorjenji in spisovanji obdeluje v pervem odstavku imena same in v kratkih, potem pa tudi v bolj razsirjenih stavkih; drugi odstavek pa ima že nalančneje določevanje reči', njih lastnost in djanja v vseh slovenskib in nemškib sklonih. Xa zadnje pridejo na versto kratki popisi po načertu in brez načerta učiteljevega. Pisma iz otročjega življenja in nekteri opravilni spisi sklenejo zadnji odstavek. Telitni odgovor na to vprašanje ti kažp, Ijubi bravec, naš ,,Tovars" v letošnjem 4. in 5. listu na strani 55., 56., 69. in 70., kar živo priporočamo svojim tovaršem, da bi večkrat prebirali in si globoko vtisnili v glavo , in se poteni na tanko ravnali vsi, ki uče nemsčino v slovensko-nemških šolali. cD»ij«prih.)