313
V  Podzemlju ob Kolpi, v Podbrežju z romantičnim gradom, mehko čebljanje peric razigranih na strani hrvaški.
Potlej v Suhorju: cesta vsa prašna in solnce nad Smukom.
V  Dragomlji vasi, cvetje in pesem in mlado življenje, vriskanje, smeh in slovo in novo spet hrepenenje.
V  Komendi v Metliki in romarji beli, Tri fare Bogme da niso to bile suhe prevare!
Hej, pa me še nisi pozabil v Središču?
Letos spet pojdem in pridi in foto s sabo prinesem;
in slikala bova, veš tiste čarobne solnčne zatone,
ki upirajo zadnje poglede v Kolpo tik za Metliko;
Božakovo, Bled belokranjski, romantiko divjo na Krupi,
žanjice v Gribljah, hrvatske sejmarje v Črnomlju.
Vse si pričarava spretno na najine plošče čarobne
in bova dotekla, če Bog da, kulturne junake sodobne-------—
MIRAN JARC
IZ MOJIH VEČERNIC
I
JNocoj je čudno dober večer: kdor bi stopil vanj z menoj. bi pozabil na stvari tega sveta.
Glej jih šest slepih znamenj rožnega venca na strmi poti, ki že stoletja zamaknjena iznad bega časov čakajo: kje so ljudje, ki ne boje se življenja in smrti.
Po svoje odmolil bi pred znamenji v mesečini, ki oklepa ves svet, tako so molili davni ljudje, nepremakljivi kakor drevesa,
21
314
čisti in močni kakor živali nosili so v sebi vednost globoko, sami sveti trije kralji so jim prišli zadnjo uro najaviti.
V zvezde so gledali, kakor da molijo, orgle v stari taborski cerkvi same od sebe so zabučale, pa se ni nihče zgrozil, ker so verovali v čudeže.
O, poveličana zemlja!
Glej, prav ta trata, kjer se je pasla goved, je posvečena, kot da je stopal po njej sam Človek božji.
Kdor bi zdaj prišel med nas, bi sprejel sveto zahvalo iz nas, in bi mu dali »dober večer«.
II
iNe smemo, ne moremo biti sodniki
to uro, ko je zrak blagoslova poln.
Krog spečega čebelnjaka se otroci love,
nekdo odklepa na ribniku čoln,
na cesti se je ustavil deseti brat
— obraz mu obroblja rdeča brada —
v blaženi blaznosti tiho strmi,
večno uro sliši iz šumenja vej
in angeli ga spremljajo na potih vseh.
Dajmo mu ležišče, delimo ž njim večerjo. Mislimo na desete brate vsega sveta!
Krotkost lije iz trav in od zvezd ...
Če bi kdo rekel, da se bliža konec sveta,
bi ga nihče zdaj ne razumel, a vsakdo od nas
je prazničen, kot da prihaja vanj Bog,
ker ne moremo biti bratom sodniki.