mt
OBZORJA STROKE
dovnic. Njihovo delo in skrb za naše izseljenke je bilo izredno poirtčmbno, tako v ohranjanju 'domačega jezika in kulture kot tudi v socialnem smislu, ko je šlo za pomoč brezposelnim in bolnim. O pomembnih SIovcik ih in načinu življenja v Kairu v preteklosti in danes zvemo \ poglavjih Masi el Kahtra-Kahtra ponosna in Al Qaliirah-Kairo. V Kairu še deluje red Šolskih sester. Danes je njihova stavba namenjena bivanju študentk V to poglavje so že vključene zgodbe še živečih pripovedovalcev, ki se prepletajo skozi vsa naslednja poglavja, kar še bolj pritegne bralca. Kakšno je bilo kulturno. razvedrilno in izobraževalno življenje Slovencev v začetku lega stoletja v Kairu, nam osvetli poglavje Društvo sv Cirila in Metoda v Kairu. V poglav ju Čas kedivov nam avtorica pričara razkošno življenje turškega podkralja v Kairu, pri katerem so služile tudi Slovenke, in življenje na dvorih ler pri bogatih Evropejcih
Različne življenjske usode naših deklet so bile povezane z Aleksandri jo. ki jo je avtorica leni 1993 tudi obiskala. Tudi tu deluje skupnost šolskih sester, ki pa danes skrbi predvsem za ostarele žene različnih narodnosti in veroizpovedi V poglavjih Dada Marija iz Mirna pozdravlja Andree Nji obisku pri Siličevih in Ljudmila l.egiša so strnjene pripovedi o Življenju in služenju v Egiplu, stikih z domačimi, vrnitvi \ domači kraj, Da je veliko Slovenk za vedno ostalo v 1-giptu nam pričajo nagrobniki na aleksandrijskem pokopališču, ki ga jo- avtorica prav tako obiskala. V poglavjih Pozdravi iz Dornberka Magdi Ibrahim Bazovica v Egiptu zvemo marsikaj tudi o razmerah v času druge svetovne vojne, ko so izdajali slovenski Časopis Bazovica življenju \ Kgipui in na domačih tleh. kjer je divjala vojna, o pomoči izseljenk domačim ter o nekaterih še danes živetih izseljenkah v Egiptu Pamijozafatu Ambrožiču je namenjeno posebno poglavje, saj je bil velik dobrotnik naših Aleksandrink. V zadnjem poglavju 1'ovralek avtorica spregovori še o dokumentarnem litimi ki so ga posneli za televizijo Ljubljana leta I97S. V njem so predstavili še Živeče Aleksandrinke ki so se vrnile domov m ostale v domačem kraju Vsekakor je ireba pohvalili izredno dobrodokumenlinmost.
saj je avtorica /brala številne izredno zanimive fotografije, ki so opremljene z besedilom, kar še dodatno dopolnjuje povedribst fotografije. Na koncu so podani viri in literatura ter pripovedovalci
Marija Faganeli z dvema varovancema na sprehodu; eden od njiju je Butros dali, glavni tajnik OZN. (Foto: iz knjige. Aleksandrinke, str. /62.)
Darja Skrt	____________________
ŽENE, MATERE, SLUŽKINJE, DOJILJE, RAZPETE V BOJU ZA VSAKDANJI KRUH
Kustodinja Inga Brezigariz Goriškega muzeja je 01 ga nizi	Maku eter slikovni prispevki arheologa Ivana Tuška iz Zavoda
rala razstavo z zgornjim naslovom, ki je bila na ogled v	za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor,
času od IH H. do IX. 12. 199 I. Razstava je sočasni prikaz	Razstava je bila pripravljena pod pokroviteljstvom Občine
dveh razstav o dojiljah i/ Gomtlflita Montana leltrina Cenim	Nova Gorica ob letu družine in je namenjena ne samo
Per la (.loku me nt a/ione del la culi um popolni v iz lelier ( pok-	bivšim dojiljam in njenim najbližjim, pač pa vsem ženskam,
•'ajina Belluno) in ra/siave zgodovinskega krožka Gimnazije	Rrezigarjeva se je z vso občutljivostjo ženske, matere, ki ji je
Ajdovščina. Dopolnjujejo in bogatijo p:i jo Se slikovni in tek-	pridala strokovno distanco in razmišljanje, lotila organizacije
SI ovni material i/ knjige Aleksandrinke avtorice norice	razsiave. Razstava se dotika ženske i m ime ki se je v preteklih
GLASNIK 5ED 35/1995, št. 1
43
obdobjih in v določenih predelih zaradi zgodovinsko-ek-onomske .situacije morala podrediti grobi zahtevi po eksistenčnem minimumu. "Razstava o posebni vrsti začasne emigracije žensk, ki so kot dojilje za plačilo nudile svoje mleko tujim otrokom in služile v tujini ter s tem omogočale eksistenco svoji družini, je nastala kot predstavitev vrste pričevanj o tem bolečem poglavju človeške zgodovine. (...) Z razstavo o dojiljah želimo postaviti ženam - materam, služkinjam in dojiljam spomenik z zapisi usod nekaterih - za tisoče, katerih usode niso bile nikoli zapisane. (...) Pojav dojilj je prastar, povezan z odnosom do otrok, velikokrat nehumanim, kot je hilo nehumano življenje v revščini, ki je žene in može ter otroke različnih narodnosti, različnih kultur, povezanih le preko skupne usode najbednejših, najrevnejših slojev, prisililo v pristajanje na tak način zagotavljanja osnovne eksistence družini," pravi Brezigarjeva v zloženki, izdani ob razstavi.
V dva razstavna prostora sta vstopili dve na videz zeio oddaljeni območji: pokrajina Belluno v severni Italiji in Vipavska dolina. Kljub kulturno-geografskim razlikam, ki so vplivale na različen način življenja, je ženske s teh dveh območij pognala od domačih ognjišč v tuje sobane želja in volja do življenja in dostojnega preživetja, ne samo lastnega, pač pa preživetja vseh najbližjih.
Tragičnost dogajanja v notranjosti žensk, ki so zapuščale komaj rojene otroke, in bolečo odsotnost žene in matere za vse člane družine je več kot simbolično odslika vala črna barva panojev. Mrakobnost in odsotnost lepega pa potisnejo v ozadje portreti žensk, ki so v prostor žarčili pogum, ponos, moč in svojevrsten mir.
Nekako v ozadju njihovih obrazov pa je odsevala pisana beseda, ki je bila sicer glavni nosilec razstave. Na sicer ne preveč opaznih, a številnih listih so ostajala zapisana pričevanja nekdanjih dojilj, služkinj in Aleksandrink, pa tudi njihovih otrok. Odlomki pričevanj so bili zapisani na podlagi številnih pogovorov, ki so jih opravili dijaki iz gimnazije v Ajdovščini, ter povzeti iz knjige Aleksandrinke Dorice Makuc in knjige Balie tla latte Daniele Perco iz Pelter. Za boljšo predstavitev problematike naj predstavim le delček izjav iz obeh knjig:
"Velike družine so se oddahnile, če so se dekleta odpravile na ladjo, ki jih popelje v bogatejšo deželo, v drugih pa so možje kleli, saj niso vedeli kaj početi z majhnim otrokom. Družina brez matere se niši. Tako se je zgodilo mladima zakoncema Vodopivec iz Zalošč, ki sta se vzela kmalu po prvi svetovni vojni in nista imela drugega kot samo cesto gor in dol. Hčerka Štefanija Doplihar iz Dornberka pripoveduje, da je mama Marija kmalu ostala brez staršev; doma v Batujah je bil gospodar starejši samski brat. Za doto je dobila to, kar si je vzela: dve žlici, dve vilici in dva krožnika. Za začetek sta si mladoporočenca najeta v Zaloščah kuhinjo in sobo; oče ni imel stalne službe, poleti je hodil kosit pašnike na Pivko. Po drugem otroku je šla mlada mama služit v Kairo; službo spremljevalke pri bolehnl gospe ji je prepustila sestri, ki si je bila zaslužila dovolj za doto in se je poročila v Selo. Doma z možem sta ostala štiriletna Štefanija in dveletni Rado. Kaj bo

moški z dvema majhnima otrokoma? Tako so ju imeli enkrat sorodniki v Batujah, drugič oni iz Dornberka, potem sta otroka romala v Zalošče in nič čudnega, če se gospa Štefanija spominja grdih garij in uši. Mama je redno pošiljala denar za varovanje otrok in tudi za staro hišo, ki so jo kasneje kupili v domaČi vasi. Ko je oče vprašal sinka, kaj mu varuhi dajo jesti, je otrok iskreno potožil: "Mama plača mleko za mene, ma meni mlekca ne dajo, samo črno kufečke", beremo na panoju z odlomkom iz knjige Aleksandrinke Dorice Makuc,
O podobni usodi beremo iz odlomka knjige Balie da latte avtorice Daniele Perco: "Moji starši so biii zdoma. Moja mati je bila dojilja. Ko sem odraščal, sem bil oblečen v oblačila, ki mi jih je pošiljala mati. Ko je prišla, je nisem spoznal in nisem niti hotel k njej,,. Kot majhen, Se dojenček, sem bil tam v hribih. Mama je bila pri nekem konzulu in mene sta vzgojila «ono in nona. Ko je prišla domov, je nisem maral. Hote! sem nono in konec. Hotel sem nono in nisem vedel, kdo je tista tam, tista ženska. Velikokrat sem jo videl jokat! Kaj sem jaz vedel tedaj, zakaj joče," je pripovedoval eden izmed otrok dojilje iz l-elter. Presunljivi so tudi odlomki, ko opisujejo smrt dojtljinega otroka: "Bolečina ob smrti lastnega otroka materi-dojilji ni bila prihranjena. Novorojenčki so po materinem odhodu pogosto umrli, velikokrat tudi zaradi spremembe prehrane. Za otrokovo smrt je dojilja navadno izvedela precej pozno, tudi po enem letu, saj bi zaradi Soka sicer lahko izgubila mleko."
Ob bok slikovnemu in tekstovnemu delu razstave so bili postavljeni predmeti bivših dojilj in služkinj. Predmeti so v razstavo vnesli nekakšno materialno otipljivost in s tem dopolnili emocionalno ilustrativni efekt besedila in fotografij. Razstavljena je bila noša dojilj z območja Belluna, ki je imela z raznimi drobnimi različicami funkcijo "uniforme" in je žen-sko-dojiljo označevala ter družbeno klasificirala že od daleč. Poleg tega so bili na razstavi predstavljeni kosi oblači! in dodatkov, tipični za arabski svet (kaftani, sandali-natikači, ogrlice, denarnice, torbice, toaletne torbice.,,), ki so v te kraje vnašali eksotičnost, pridih skrivnostnosti in tujosti hkrati.
Razstava o dojiljah in služkinjah, grad Kromberk, 18. 11 -18. 12. 1994. (Foto: Andrej Malnič.)
44
GLASNIKSED 35/1995, št. 1