DRUŠTVENIH LETO 1931 — ŠTEiILKA 3 Naša domovina Domovina. Vsem izmed nas mil in domač izraz, osobito onim, ki so živeli v tuj"ni dolga leta in so občutili v svojem srcu hrepenenje po domovini, po vsem, kar vsebuje in hrani v svojih mejah. Domovina. Nepremagljiva sila v našem srcu, ki je vzklila največja junaštva in največje žrtve. Domovina. Izraz za nekaj živega, kar v nas dela in ustvarja, za kar pa si še nismo našli prave vsebine. Mi domovine v velikem pomenu besede še nismo poznali. Mi domovine še nismo nikdar ljubili. Mi domovine še nismo imeli. Naša zgodovina, ki ni hotela, da bi se bili razvili v samo-biten velik suveren narod, nam te ljubezni ni nikdar dovolila. To, kar so drugi, srečnejši narodi imenovali svojo domovino, nas je do sedaj zaničevalo in zapostavljalo. Višek domovinske ljubezni, do katere smo se povzpeli, je objemal samo oni kceček zemlje, kamor je segala besedt naše matere, za mejo pa so živeli že drugi, ki nas niso spoštovali. Ta domovinska ljubezen, navezana na slovenski jezik, na slovensko besedo, na slovensko zgodovino, je bila imetje, katerega smo prinesli seboj v novo narodno državo, katero imenujemo Jugoslavijo, o kateri so že naši ccetje instinktivno čutili, davno prej nego se je sploh mislilo o možnosti njene ustanovitve, da je naša prava, velika dotnovina, patria — Vaterland — ocetnjava. Ker nam je zgodovina tako slabo služila v prošlosti, zato moramo smatrati za svojo nalogo, za eno izmed največjih in poglavitnih nalog, ki jih imamo, da j h vršimo v našem prosvetnem delovanju, da predstavimo našemu ljudstvu jugoslovansko domovino, mu povemo, da je to domovina, zakaj je domovina in kako ji moremo v našem vsakdanjem življenju služiti. Polje našega študija je brezmejna Mi, recimo, tako malo poznamo naravne lepote, vsled katerih slovi naša domovina, mi zelo površno poznamo njena naravna bogastva, katere zakriva jugoslovanska zemlja, katere bo treba enkrat dvigniti in iz njih in z njimi ustvariti narodno blagostanje. Kako površno so nam poznani svetovni dogodki, ki so jo v teku stoletij v vrvenju velikih političnih dogodkov, krvoprelitja in socialnih prevratov, izoblikovali v ono lepe enoto, katero imenujemo kraljevino Jugoslavijo. Kako tuj nam je značaj ljudstva, ki živi v njenih mejah, tako pester, tako raznolik, kaiterega pa veže slovanska kri, slovanska srčna dobrota in pa krščanske tradicije. Mi komaj malo, zelo malo vemo o kulturnih bogastvih naše domovine, ki jih je nakopičilo neu trudijivo duševno delo naših prednikov in ki naj uvrščajo med kulturne narode sveta z isto pravico kot zapadne države ali države novega sveta. Samo mimogrede srno polagali važr nost na gospodarske možnosti, ki jih imamo, in ki nam odmerijo svoje*, nam lastno gospodarsko vlogo v svetovnem gospodarskem življenju človeštva. Naša domovina je samo en 1A * del, sicer samo majhen del tega svetovnega sestavai, toda njej pripada samolasten delokrog, katerega nihče drugi mesto nje ne more vršiti. Ali smo sploh kedaj premišljevali o tem, kaj je kraljevina Jugoslavija v očeh božje Previdnosti, kakšne namene je Bog zasledoval, ko je dopustil njeno rast, njen razvoj, njen pro-cvit in njeno končno ureditev. Kakšno vlogo, kakšen poklic pa naj vrši naša domovina med narodi, na mestu, kamor jo je postavila volja božja, to je vprašanje, ki nas ni dosti zanimalo. In vendar bo treba, če hočemo našemu ljudstvu nuditi celotno pro-sveto, materijelno in duševno, nadnaravno, ne samo globoko razmotrivati o tem vprašanju ampak na podlagi znanja, ki si ga bomo pridobili, utrditi ljubezen do domovine in delo za domovino med svoje vsakdanje krščanske dolžnosti Mi bomo enkrat morali dati odgovor na to, kako smo se, vsak poedinec, trudili, da vestno pomagamo Jugoslaviji vršiti njeno nadnaravno poslanstvo med narodi sveta. Jugoslavija smo mi, mi vsi skupaj. To so naloge, ki nas čakajo v našem prosvetnem delu, katerim se ne bo smel nobeden odtegniti. Zakaj? Zakaj? Človek se včasih ob bolj mirnih urah vpraša, če je še prav za prav kristjan. Mi smo se vsi brez razlike navadili videti v krščanstvu, v veri, eno dolžnost poleg neštevilno drugih. Krščanstvo, vera, tako si domnevamo, je nekaj, kar lahko praktično ločeno od vseh drugih življenjskih nalog. Po eno uro na dan, po en dan na teden, kadar potreba nanese, kadar imamo čas in nas ne motijo drugi posli. Vidite, to je napačno, popolnoma napačno. Krščanstvo, vera, to je nekaj, kar živi z nami, kar mora prešinjati vsako delo, ki ga opravljamo. Krščanstvo, vera, je kot kapljica krvi, ki kane v vodo in celo vodo spremeni, je kot barvasta očala na očeh, ki spremenijo barvo vseh stvari, ki jih naše oSi gledajo. Ljubezen do domovine, dolžnosti do domovine, torej niso /a nas kristjane, za nas verne ljudi, ki ho'eno biti verni, kake ločene dolžnosti, o katerih bi mi imeli popolno svobodo odločevati, če jih sprejmemo ali ne. Te svobode nimamo. Zakaj ne. Družina, pleme, nared, država, to niso iznajdbe človeškega razuma, kot so mostovi in palače. To so oblike, razne oblike človeškega sožitja, katere je Beg naročil človeškemu rodu, ki so mu bile vsajene v dušo slehernega od našega'Stvarnikc. Mi pravirr.Jaz bom pogasil celo zvezde na nebu, če se mi dokaže, da oznanjajo božjo čast. " V tistih časih so bili francoski katoličani postavljeni pred zelo težavno izbiro: francoska vlada jih je preganjala, zapirala jim je cerkve, šale, izganjala redovnike in imela namen iztrebiti iz javnega življenja vse, kar bi spominjalo na katoliško vero. Toda francoski katoličani, ki so bili srečnejši od nas. ki so se v teku dolge zgodovine naučili ljubiti svojo domovino kot tako, brez ozira na to, kdo ima posvetno oblast v njenih mejah, so znali ločiti: Družina je sveta tudi takrat, če sta oče in mati velika grešnika in ne vršita svojih dolžnosti To tudi mi že razumemo. Toda tudi domovina je in ostane sveta in božja, četudi bi se pripe- tilo, da bi oni, ki jo vladajo, ne bili dobri. Zato je značilno, kako je takratni pariški nadškof Richard v pastirskem pismu, naslovljenem na svoje vernike, zapisal lepe besede: »Slabe vlade bodo šle pot življenja, zamenjale jih bodo druge, morda boljše, morda slabše, toda domovina ostane in ljubezni dr nje nam ne more iztrgati iz srca nobeno preganjanje.« Zvezde še svetijo na nebu, kot so leta 1902., prišli so drugi časi, vlade so prihajale in odhajale v taktu političnega življenja^ domovina pa je ostala in v katoličanih nestrohljiva ljubezen do nje. Ginljivo je bilo videti, kako so se 1.1914., ko je takrat domovina klicala svoje sinove, vračali v trumah iz vseh krajev sveta menihi in misijonarji, katere je izgnal iz dežele minister, ki je hotel ugašati sveče na nebu. Tudi sedanji minister Briand je bil takrat med gasilci. Časi so se spremenili in katoličani so imeli zadoščenje, da so iz istih Briandovih ust slišali najlepši siavospev na njihovo nesebično ljubezen do domovine. Te ljubezni se bomo učili v naših prosvetnih domovih. Ta ciljj bodo zasledovala vsa predavanja o predmetih, ki srno jih spočetka našteli. Ta ljubezen, nesebična in neodvisna od trenutnega stanja, neodvisna od političnega toka, velika in široka, kot je naše srce, bo najtrdnejša podlaga za našo narodno solidnost. Vsa druga sredstva bodo prej odpovedala, nego ta ljubezen, katero smo znali uvrstiti med svoje krščanske dolžnosti, kamor spada, in ji dati naraven značaj, ki je bistveno njen. Brezplačno deio in prosvetna društva Lahko rečemo, da je dobršen del slovenske kulture po brezplačnem, požrtvovalnem delu naših prvih javnih delavcev. Prvi učitelji branja in pisanja po naših vaseh so bili navadno duhovniki, ki so to delali za- stonj. Prvi naši pesniki, pisatelji in skladatelji so pisali zastonj. Prvi zadružni organizatorji so zgradili močno mrežo slovenskega zadružni štva tudi zastonj,. V modernem času se pa vednc bolj širi neraizpoloženje za brezplačno delo. Slišijo se gesla, da je delo vredno plačila, da nihče ne more delati zastonj, ker mora vsak od dela živeti, da brezplačno delo tudi ničvredno ni, ker je brez odgovornosti, da ljudstvo tudi brezplačnega dela nič ne ceni, ker ga smatra kot vsiljeno, nič vredno blago. Slišijo se celo očitki nasproti idealnim brezplačnim delavcem, da so grešili s tem, da so ljudstvo razvadili, da mu za kulturne vrednote ni treba nič plačevati, nič žrtvovati. Kaj je torej prav? Razloii, ki se navajajo proti brezplačnemu delu, se mi zde podobni razlogom, ki jih navajajo zapravljive! proti varčevanju. Kakor se samo s privarčevanim denarjem množi narodno premoženje in bogastvo, tako se samo z delom, ki ga narodni javni delavci izvrše preko Službene dolžnosti, brezplačno ali pa vsaj premalo plačano, gradi stavba naše narodne kulture. Kakor tisti, ki dela samo toliko, da se preživi, za narodno blagostanje ne pomeni prida, tako tisti izobraženec, ki ne naredi ničesar zastonj, ali kar ni dolžan, za narodno prosveto in kulturo ne more nič pomeniti. Naša prosvetna društva so glede toga zavzemala pravilno stališče. Izvršila so v tem oziru veliko socialno-vzgojno delo. Inteligenci so priskrbela nov dokaz, da je tudi ljudstvo rado pripravljeno delati zastonj za narodno prosveto in kulturo. Koliko je tlake nakopičene samo v naših društvenih domovih. Razen naših cerkva ni tako mogočnih spomenikov narodnega idealizma, ali kakor lahko rečemo spomenikov brezplačnega Ja • noga dela. S tem so naša prosvetna društva tudi naučila svoje ljudi ceniti brezplačno delo drugih, zlasti izobražencev. Obenem so se navezali stiki in zveze med prosvetnimi delavci in ljudstvom. Vzgojila se je publika in vzgojili so se prosvetni delavci. Nasprotniki breznlačne^a dela pravijo, to je bilo vse prav in iepo, dokler nismo imeli narodne države, dokler smo res v veliki meri morali sami skrbeti za narodno prosveto in kulturo. Sedaj imamo pa nacionalno državo, ki smatra izpopolnitev narodne prosvete in kulture za najvažnejšo svojo nalogo, ki je zato že žrtvovala in bo še žrtvovala ogromna sredstva, dalje imamo že toliko vzgojeno ljudstvo, da za svoje kulturne potrebie tudi rado primerno plača. Zato je odslej brezplačno delo nepotrebno. Tako mnenje je kratkovidno in površno, zato napačno. Naša prosvetna organizacija to mnenje odklanja. Odklanja staiišče da naj poslane pro-sveta in kultura v bodeče kramarska zadeva, odklanja stališče, da naj postane prosvetna organizacija samo priložnost za dninarsivo in službo. Prosvetna organizacija hoče trdi zanaprej vzgajati idealne iavne delavce, ki bodo smatrali za socialno dolžnost sodelovati pri grsdbi naše narodne kulture, ne glede na to. sli jih je kdo n8jel in plačal, ki se bodo zavedali, da je tudi za brezplačno javno delo komaj nejboipe delo dovolj dobro. Hoče pa tudi vzgajati ljudi, ki bedo tsko delo cenili po zaslugi. K temu delu hoče pritegniti široke mase, ker narodna prosveta in kultura ni zadeva samo nekaterih. Res je, da stvari, ki jih dobimo zastonj ne cenimo. Bes je pa tud:, da vsako stvar tem višje cenimo, čim več smo zanjo žrivcvtli. Prav zato je socialno stališče naše prosvetne organizacije, ne zastonjsko delo kot nepotrebno odpraviti, marveč k temu pritegniti vse ljudstvo. Ker bo v stavbi naše kulture dovolj žrtev vsega lirdstva, bo te kultura res ljudska last, zato jo bo tudi ljudstvo kot tako cenilo. Na ta način h^če prosvetna organizacija doseči, da nsša kultura ne bo kramarsko blarro in ne bela kri-zantema na suknjiču p^aniča 0*0 pak domača cvetka, ki ie zrasla ob skrbnem negovanju vseh, vsakega po svoji moči. Kdor tako ne čuti in misli, bo prosvetni organizaciji vedno tuj, zato naj ne pride blizu. Lahko bomo opravili brez njega. Prepričani smo, da bo naša organizacija vzgojila dovolj idealnih delavcev, da se nam ne bo treba bati, da bi jih zmanjkalo. To je naša največja socialna naloga. Lepo je napravil pisatelj Franc Finžgar, ko je ob zahvali za čestitke ob svojem jubileju izjavil, da deli vse slavje z mogočno armado naših pro-svelnih delavcev od inteligentov do priprcstih kmečkih in delavskih fantov in deklet, ki po težkem dnevnem delu žrtvujejo večere namesto počitku našim prosvetnim društvom in društvenemu delu. Društvo in njegov odbor 2. Podpredsednik. O nobenem odborniku naš poslovnik ne govori tako malo kakor o podpredsedniku. Zato bomo tudi mi o podpredsedniku govorili čisto kratko. Dva paragrafa govorita v našem poslovniku o podpredsednikovem delu. § 36. določa: Kadar in v kolikor predsednik ne more izvrševati svojih pravic in dolžnosti, ga nadomestuje v vsem podpredsednik.c Podpredsednik naj bi torej imel vse lastnosti, ki jih navajamo v drugi številki Društvenika, da naj jih ima predsednik. Kajti podpredsednik mora biti prav tako sposoben voditi drušlvo kakor predsednik. Seveda pa moramo reči, da bo rac podpredsednik bolj redko prišel v položaj, da bi moral v vsem nadomeščati predsednika. Če je predsednik traino zadržan. Umestno je tudi izvoliti za sla, je pač treba poiskati drugega predsednika. Za podpredsednika bi bil 'cirej predvsem sposoben tisti, ki ie bil že v kal em društvu predsednik in ki ima torej že nekaj vaje v vodstvu sej in drugih predsedniških poslih tako da lahko takoj zgrabi društveno krmilo, Če je predsednik za-džran. Uireslno je tudi izvoliti za podpredsednika takega člena društva, o katerem drušlveniki upajo, da bi utegnil postati doter predsednik, ako s* še nekoliko ve?,ba v voditeljskih • p Vh ob pro-f ovi strtrni. Z s to vejo v vediteHskih Teslih bo pa našel podpredsednik obilno prilike, če bo vestno izvrševal določbe naslednjega (37.) paragrafa poslovnika, ki določa: -Posebej pa je naloga podpredsednika: mesečni pregled poslovnih knjig in blagajne, nadziranje odsekov v njihovih sejah in prireditvah ter skrb za pripravo društvenih prireditev (predavanja, mesečni sestanki za vse člane in odseke, nastopi, zabave, izleti, pobožnosti itd.).« Če naj torej podpredsednik skrbi za predavanja, mora biti mož, ki po-zna potrebo članov, o čem želijo ime' i predavanja, in ki se sam tudi spozna v tvarini. Če ne more dobiti dovi ii izobraženih predavateljev, ki sa?1' izdelajo predavanja, naj navaja tudi navadne društvenike, da se opogumijo in predavaio o lastnih doživel jih in opazovanjih ali pa o vsebini knjig, ki so jih prebrali. Dostikrat bi, tak navaden predavatelj prav tako zadovoljil poslušalce kakor kak izou rcženec. ki včasih ne zna na poljuden način podati svojega znanja. Sploh naj bo vsako društvo kar mogoče demokratično in naj daje pobudo vsem sposobnim članom, da delajo v društvu. V ton-cžiru ima podpredsednik lepo na k go- da išče med člani sposobnih ljud: ki bi imeli čas in voljo za sodelovanj-pri društven h prireditvah. Podpret' Sodnik naj ima torej mnogo osebne;1; stika s člani. Zato se oaibajmo nr Cačne misli. H« mora biti 7a no! predsetln i baš kak izobraženec Zelo dobrodošel je seveda vsak izobraženec v društvu, toda če ni pr; mernega izobraženega človeka, bo tu mesto dostikrat prav tako lahko iv polnjeval drug član, ki nima morebili posebnih šol, pač pa odprto glav. ljubeznivo vedenje, ljubezen do deli v društvu in neko osebno privlačit silo, da se člani radi zbirajo oko'-njega in mu pomagajo pri društvenih prireditvah. Večkrat se zgodi zlasti v ženskih organizacijah, da mislijo članice: predsednica ali podpredsednica mora biti tista, katera ima najbolj odličnega moža. Če je med članicami n. pr. žena zdravnikova, učiteljica, uradnica, žena trgovca in žena navadnega obrtnika, potem 'ahko s precejšnjo gotovostjo računate, da bodo članice izvalile ženo zdravnikovo za predsednico brez ozira na to, ali je sposobna za delo v društvu in za vodstvo društva ali ne. Morebiti baš žena zdrav- nikova v tistem kraju nima se nobene vaje v vodstvu društev, morebiti tudi ne veselja do društvenega dela. Posledica je, da društvo potem ne uspeva. Za uspeh društva pa je predvsem potrebno, da se volijo v odbor -amo ljudje, ki imajo za društveno •Jeio veselje in smisel, iša to je torej •reba gledati, ne pa na stan in izobrazbo ali celo na — premoženje. Društvo naj sicer vedno gleda na 10. ila pritegne k društvenemu del« kar mogoče vse izobražence in tudi socialno misleče premožne ljudi, toda vedno naj se društvo tudi zaveda, da je temelj vsakega uspeha v organizaciji pametna demokracija: volite v odbor tiste, ki znajo delati in ki tudi hočejo delati! Njih stan in njih premoženje je postranska stvar. Noben pameten izobraženec ne more stati na drugačnem stališču. V društvu velja vsak toliko, kolikor mu člani zaupajo ir kolikor za društvo dela. Nekai o potovanju Pregovor pravi: ; Kdor vedno doma tiči, nič vreden ni.« Jaz mu ne pritrjujem popolnoma. Marsikdo je obredel veliko sveta in se na tujem naučil mnogo — slabega, tako da bi bilo zanj dosti boljše, če bi ne bil nikdar pogledal, kaj delajo ljudje onstran meje. Vendar pa ima pregovor tudi zrno resnice v sebi. Kdor ne gre nikdar iz domačega kraja, zlasti pa še, ako nikdar nič ne čita o tujih deželah in narodih, postane lahko enostranski, da, včasih celo omejen. Vsekako je potovanje gotovo koristno, če hodimo po tujih krajih z odprtimi ukaželjnimi očmi in ne potujemo le v zabavo. Ne da se ugovarjati, da se tudi iz potopisov veliko naučimo. Toda skušnja pa uči, da beremo z veliko večjim zanimanjem o deželah, katere smo že sami prepotovali, kakor o popolnoma tujih. Tudi povedo oči več kakor ti- skana beseda. Pravi pojem dobiš na primer o morju šele, ko si ga videl. Prav tako si človek, ki je navajen malomestnega življenja, prav težko in največkrat tudi napačno predstavlja velikomestno življenje, če ni bil nikdar v kakem velikem mestu. Veliko j. torej stvari, s katerimi se človek seznani najbolje, če si jih ogleda. Zato je pa zlasti dandanes za marsikoga naravnost potrebno, da pogleda v eno ali drugo tujo deželo, da vidi, kako ljudje žive za mejo. Ako jih dobro opazuje, se nauči marsikaj koristnega in posnemanja vrednega. Spoznal bo njihove dobre pa tudi slabe strani, če je pameten, si zapomni oboje. Kar je videl dobrega, posnema, slabo mu je pa v svarilo. Slednjič pa najmanjša korist potovanja tudi gotovo ni ta, da se naučimo na tujem ljubiti domovino in cenili dfrače ognjišče. A ko primerjamo tuje dežele z našo domačo, mo-r&mo naposled priznati, da je pri nas vendar še najlepše. Prav tako spoznamo po daljšem potovanju, da se v lastni postelji najprijetnejše počiva in pri lastni mizi najzložnejše sedi. Znano je, da izgnanci najbolj ljubijo domovino. Splošno torej lahko trdim, da je potovanje v mnogih ozirih zelo koristno. Da nam pa potovanje koristi, moramo znati potovati. Niso redki, ki ne prineso s pola drugega kakor zaprašeno obleko, trudne noge in prazen žep. Ne znajo pač potovati. Pred vsem se je treba za pot dobro pripraviti. Z veliko večjim užitkom. pa tudi z večjo koristjo, potuje, kdor je že pred nastopom potovanja s pome 'i > dobrega opisa v duhu pre-pct^vnl dežele in kraje, ki jih name-lava obiskati. Vse se mu bolj vtisne v spomin, kakor onemu, ki o stvareh, ki jih ogleduje, še nikdar poprej ni nič slišal. Za potovanje se ie treba tudi pre-skibeti s potrpežljivostjo. iNa tujem ni kakor doma, ko imaš lastno stanovanje, ki si v njem gospodar. Zato i? ne smemo na pni vdati nevolji in emernesti za vsako malenkost. Z velnim zlasti pa še neoenovanim go-c! njanjem pokvarimo lahko sebi in družbi, s katero potujemo, ves izlet. Imejmo torej vedno pred očmi. da ne potujemo /aio, da bi dobro jedli in sladko spali, marveč da kaj novega vidimo in se kaj naučimo. Marsikdo potuje najrajši sam. Tako potovanje ima to veliko prednost, da si popolnoma neodvisen in si ure-i:š vse po svoji volji. Ima pa seveda ii Svoje slebe strani. Najprej se ira +ak .*p®n»ec£ vse skrbneje pribiti za pol kakor tisti, ki potuje v večji ali manjši družbi. Na vsak način mora kolikor toliko obvladati jezik dežele, katero hoče prepotovati. Hudo je tudi, če se človeku v tujini kaj neprijetnega primeri, na primer bolezen ali kaj drugega, pa nima tovariša, ki bi se zanj zavzel ali pobrigal. Skušeni si že zna pomagati, novinec je pa v takem slučaju velik revež. Zato je zlasti za take, ki niso navajeni tujine, najbolje, da se udeleže skupnih potovanj, kakor jih prireja vsako leto Prosvetna zveza«. Za take daljše in krajše izlete in romanja ne potrebuješ drugega, kakor zdravja. časa in denarja. Za vse drugo skrbita Prosvetna zveza« in na potovanju od nje določeni vodja. Na ta način se rešiš prav tega, kar često človeku greni potovanje, namreč skrbi za hrano in prenočišče. Tudi ti ni treba pred potovanjem proučiti opisov dežele, v katero nameravaš potovati, ker skrbi vodnik, da vidiš, kar se splača pogledati. Na ta način prideš lahko tudi s slovenščino' po vsem svetu. Paziti moraš samo na to, da hodiš za tropom in ga ne izgubiš izpred oči. Poleg vseh teh prednosti imajo pa taka skupna potovanja še to do-brolo, da so zelo poceni. Seveda treba je pa denarja. Toda tudi ta se dobi. če ima človek le nekoliko dobre in trdne volje. Morda p i ješ (seveda le trezno) in kadiš. Ako bi si to popolnoma ali pa vsaj v neki gotovi meri pritrgal, bi lahko prihranil potrebni denar za potovanje. Gotovo boš imel več od tega, če denar za potuješ kakor zapiješ ali zakadiš. Toda v tem pogledu nočem dajati nasvetov. Vsak najbolje sam ve, kje si lahko pritrga, da se more na kakem romanju eli poučnem potovanju malo oglodati po svetu. J. M. DROBIŽ Iz prosvetne organizacije Materinski dan. Proslavo materinskih dni je vpeljala Prosvetna zveza pred 4 leti. Številne prcslave, ki se v teh dneh vršijo v naših društvih, pričajo o globoki ljubezni slovensk ematere. Sleherno društvo naj S3 spomni v teh dneh tistih, katere so največ trpele in žrtvovale za svoje otroke. Zlasti je treba pritegniti k proslavi mladino in naraščaj. Proslave Fr. S. Furgarja ob njegovi 60-letnici so izpadle nad vse pričakovanje. Nad 40 društev se je spomnilo našega odličnega pisatelja in kulturnega delavca. Ob tej priliki bi izrazili samo eno željo, da bi del dohodkov teh proslav šel za društvene knjižnice. Statistiko o delovanju prosvetnih društev, o knjižnicah in o javnih predavanjih zahteva prosvetno ministrstvo za Ligo narodov Društva naj statistike spolnijo in pošljejo na okrajna načelstva ali pa ua šolska vod9tva, katerim je poverjeno zbiranje statistike. Naša knjižnica Nove knjige. Za velikonočne praznike so nam jih podarila naša založništva zopet Posebno se je topot odrezala Mohorjeva knjižnica, ki jo že nekaj let izdaja naša prezaslužna Družba sv. Mohorja in ki je doslej izdala že 40. zvezek rek zanimivih knjig, brez katerih pač ne more biti nobene naše ljudske knjižnice. Zadnje tedne so izšli kar štirje nadaljnji zvezki, katerih se bo od srca razveselil vsak. Najprej nam je omeniti potopis »Med življenjem in smrtjo«, ki ga je napisal Rus V. I. Albanov in ki nam prežanimivo opisuje življenje v polarnih krajih. Drugi narodi imajo že cele vozove te literature, pri nas je pa to menda prvo slično delo. Opisuje nam trpljenjapolrio pot dela posadke ruske ekspedicijske ladje tSv. Ana«, ki je zamrznila v Severnem le- denem morju, preko n°skončaih ledenih pla njav v. ssVcrno Rrsijo. — Druga knjiga, i naslovom »Jetnik v gorah meseca«, ki jo je napisal Anglež T. C. Bridgcs, nas vodi v najnspoznanrjše pokrajine osrednje Afrike med tamošnje povs.m divja zamorce, med slone, krokodile, opice itd. Z največjim užitkom jo bo brala zlasti cdrasla mladina. — Tretja knjiga je prezanimiv prevod iz Srancoščine, roman sZametene stopinje«, ki obravnava dandanes tako per če vprašanje družine in zakona. Toplo ga priporočamo zlasti odraslim, kajti nazorno in prepričevalno nas uči, da zahteva življenje strog red in da življenje navadno tudi samo kaznuje one, ki ga kršijo. Končno nam predeči pisatelj Fr. Seljak v povesti »K a m -narjev Jurije težko bol povojne Primorske. Vsak s ovenski č-ovek bi moral brati to povest, zlasti po kmetih, kjer ima globoka domovinska ljubezen še tako rahle korenine in kjer je v resnici še tako malo prave in resnične narodne zavesti, kjer jih je še tako malo, ki bi v dno svoje duše čutili, da je ves narod eno samo živo telo, še neodre-šeni naši bratje pa živi udje tega telesa, toda povezani in uklenjsni, kar potem tako zelo slabi tudi vse ostalo slovensko telo. — Delovna »C i r i 1 o v a k n j ž n i c at je izdala dva nadaljnja zvezka K. Mayevih zbranih spisov, in sicer drugi zvezek znamenitega >W i n n e t o u a-s, ki tvori zaokroženo celoto z naslovom »Za živ jenje« in pa tretji zvezek dela »Iz Bagdata v S ta m bul«, ki je prav tako samostojna celota z naslovi m >Na begu v Evropo<. Knjižnicam priporočamo, da si naroče K. Mayeve spise stalna Izide vsak mesec po en zvezek in- letna naročnina znaša 130 Din. Zlasti pri dora-ščajoči mladini bodo z njimi vzbudili veselje do branja in jih za stalno priklenili na knjižnico. — Končno je izšel tudi pri naši Jugo-slovenske matere. Sleherno društvo naj se 38. zvezek že tako priljubljene »Ljudske k u j i ž n i c e-:. Obsega Constantin-Weyerjev roman »Usodna preteklost«, ki nam nazorno riše življenje farmarjev (kmetov) v Kanadi. Na našem knjižnem trgu še nimamo ničesar sličnega, zato smo prepričani, da bedo vsi bravci založnici od 3rca hvakiai zanj. Društvenim knjižnicam Nailepše boste izpopolnili vašo društveno kri ižnico ako se naroČite na kmiževne izdaje /ugoslovanske knjigarne in na km ižnico družbe sf. Mohorja v Celju. Na ta način boste svojim čitateljem vedno nudili novega, zanimivega in poštenega čtiva.