— 'VRTOV JV • f RAKCI/K. Vsebina 1.—2. štev.: Slovenskim družinam! 1. — Moč imena Jezusovega 1. — Kratko božično premišljevanje 2. — Božična pravljica 3. — Božična 4. — Kako so pred sto leti pri nas opravljali križev pot 5. — Pobožnost sv. Frančiška 7. — Ali je Bog? 9. — Organizacija je potrebna 10. — Srce naše vere — sv. maša 11. — Cerkev — naša mati 13. — Frančiškanski misijoni (priloga) 15. — Frančiškanska cerkev v Ljubljani 19. — Sv. Bernardin Sienski 20. Iz moje celice 22. — Kako se gibljejo tretjeredne skupščine 23. — Sv. Trije kralji 24. — Albanska mladenka 25. - Ali so vse vere enako zveličavne? 28. — Frančiškova mladina 29. — Pax et bonum 30. -Orešnica 31. — In naj molijo za mrtve 32. Bezugsprcis gaiizjiihrig 18 Lire. Einzelne Numiner 3,— Lire. Fur den Unabhangigen Staat Kroatien 60 Kune. Erscheint zweimonatlich. Mit Genehinigung der kirchlichen und Ordens-Behorden herausgegeben von der Franziskaner-Provinz des hi. Kreuzes. — Vertreter P. Odilo Hajnšek OFM, Provinzialprokurator. — Sehriftleiter P. Odilo Hajnšek OFM. — Schriftleitung und Verwaltung des »Cvetje« in Laibach, Franziskanerkloster. — Postsclieckkonto Nr. 11.495. Druck bei Ljudska tiskarna in Ljubljana (Josef Kramarič). Celoletna naročnina 18 lir. Posamezna številka 3.— lire. Za Nez.Hrvatsko 60 kun. Izhaja dvomesečno. Z dovoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja frančiškanska provincija sv. Križa. — Zastopnik p. Odilo Hajnšek OFM, prov. prokurator. — Urednik p. Odilo Hajnšek OFM. - Uredništvo in upravništvo »Cvetja«, Ljubljana, Frančiškanski samostan. — Številka ček. rač. 11.495. Natisnila Ljudska tiskarna, Ljubljana (Jožo Kramarič). Rimsko serafi nski koledar za 1.1944 Januar — Prosinec 1 S PO.VO. Novo leto, Obrezovanje Gosp. 16 N PO. 2. po razgl. Berard in t. m. 2 N PO. Ime Jezusovo 17 P S. Anton, pušč. 3 P S. Genovefa, Osm. sv. Janeza 18 T Sv. Petra st. 4 T PO. Angela Fol., vd. 3. reda i9 S PO. B. Tomaž in tov., sp. t. r. 5 S S. Telesfor, p. 20 C S. Fabijan in Sebastijan, m. 6 C PO.VO.X Razglašcnje Gospodovo 21 p S. Neža, dev. m. 7 P S. Valentin, šk. 22 s Čm. S. Vincencij, in. 8 S S. Severin, op. 43 N 3. po razgl. 9 N Sv. Družina 24 P S. Timotej, šk. m. 10 P S. Viljem, škof 25 T Spr. Pavla 11 T S. Higin, pni. 26 S S. Polikarp, šk. m. 12 S Ernest, škof 27 C S. Janez ZL, šk. c. uč. 13 C S. Veronika, dev. 28 p S. Peter Nolask, sp. 14 P PO. B. Odorik in tovariši, spozn. 29 s S. Frančišek Sak, šk. c. uč. 1. reda 30 N PO. 4. po razgl. 15 s S. Pavel, pušč. 31 P PO. B. Ludovika in Pavla, vd. 3. r. Februar — Svečan 1 T PO. B. Evstohija in Veridiana, dev. t5 T PO. B. Andrej, sp. 1. r. 2 S VD, PO. X Svečnica 6 S Čm. B. Filipina, dev. 2. r. 8 C Čm. B. Matej, škof, Blaž 17 C Čm. B. Luka Belludi, sp. 1. r. 4 P PO. S. Jožef Leon., sp. 1. r. ;8 p Čm. S. Simeon, šk. m. 5 S PO. S. Peter in tov., m. 1. r. 19 s PO. S. Konrad, sp. 1. r. 6 N 1. predpustna 20 N 3. predpustna 7 P B. Rizerij in tov., sp. 21 P Čm. S. Irena, dev. 8 T S. Janez Mat. 22 T PO. S. Marjeta Spokorilica, 3. r. 9 S S. Apolonija, devica, m., Ciril 23 S tt Pepelnica Al. 24 C S. Sergij, m. 10 C S. Sholastika, dev. 25 p S. Matija, ap. 11 p Luršlca M. B. 26 s B. Sebastijan, sp. 1. r. 12 s 7 sv. Ustanovnikov 27 N PO. 1. postna 13 N 2. predpustna !8 P S. Gabrijel, sp. 14 P B. Ivana Val., vd. 29 T Čm. B. Antonija, vd. 2. r. Razlaga kratic: VO. ~ vesoljna odveza. Po. = popolni odpustek. Čm. = črna maša, ki je dotični dan dovoljena. X = popolni odpustek za člane Frančiškanske misijonske zveze, fj- = strogi post. Letnik LXI ______Ljubljana, januar-februar 1944 Štev. 1—2 Slovenskim družinam ! Ijeto 1944. se začne o soboto in stoji v znamenju brezmadežnega rca Marijinega, ki je jamstvo miru in lepše, Bogu in njegovim zapovedim zveste bodočnosti. S prvim dnem novega leta začnimo novo vrsto petih prvih sobot S B°božnim 80• obhajilom dajmo Marijinemu Srcu častno zadoščenje, e nehajmo z zadoščevanjem, ker tudi žalitve še niso prenehale. Slovenske družine se med to novo zadostilno pobožnostjo pripravite na posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu in jo ob primernem času z vso resnobo in otroško vdanostjo izvršite. Dajte Srcu božjemu in Srcu Vaše Matere častno mesto v Vaših domovih in o Vaših dušah. Storite to, da bo tako v Vaših družinah in po družinah v vsem Vašem narodu zmagalo brezmadežno Srce Marijino, potem bomo vredni njenega usmiljenja in bo mogla izpolniti svojo obljubo, »da bo tudi nam zasijala spet doba miru«. Božji blagoslov bodi po Mariji nad Vami vsemi. V Tjjubljani, 6. novembra 1943. f Gregorius Rožman, škof ljubljanski. Moč imena Jezusovega Mesec januar je posebno določen za češčenje imena Jezusovega. Kakšno •boč ima to najsvetejše ime Jezus, ki se pred njim po besedah sv. Pavla pripogibajo vsa kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo (Fiip. 2, 10), nam pove dogodek iz življenja sv. Frančiška Pavelskega. Zgodba nas svari pred zlorabo P-ga najsvetejšega imena in nas bodri k največji časti in spoštovanju, h globokemu zaupanju do tega imena. Pouči nas na pretresljiv način, kako naj v nevarnosti h kličemo ime Jezusovo na pomoč. Zgodba je sledeča: Sv. Frančišek Pavelski je bil v svojem skromnem stanovanju zatopljen v gorečo molitev. Nenadoma prihiti k njemu na vso sapo poslanec, ki mu s strahom sporoči, da je blizu pristanišča potniška ladja v največji nevarnosti. Vihar jo ovira, da ne more zajadrati v pristan. »Prihajam«, pravi sel, »p° naročilu prebivalcev rojstnega mesta, ki nujno prosijo tvoje pomoči in molitve.«, Svetnik se takoj dvigne, da izpolni željo svojih someščanov. Nevzdržno hiti v pristanišče in se prerije skozi gosto množico, ki vsa prestrašena gleda v razburkano valovje, ki se igra z ladjo. »Oče, pomagaj, pomagaj,« se izvije iz tisočerih ust množice/ Svetnik 831110 namigne in vsa nepregledna množica je na kolenih. Kratka goreča molitev vre iz svetnikovega srca, potem napravi znamenje križa čez divje valovje, odpre svoja usta ter bobneče valovje prevpije z eno samo besedo: »Jezus!« In glej — Jezus, ki je nekoč zapovedal vetrovom in morju, da je nastala velika tišina, ta Jezus je storil isto na zaupno molitev svojega služabnika-Zaupal je v moč najsvetejšega imena Jezusovega. Kot prestrašeni so se hipoma pomirili valovi in, ladja je srečno prispela v pristan. Kratko božično premišljevanje Sami sebe varamo, če si domišljamo, da božje Dete ljubimo, pa ne uravnavamo svojega srca po božjem Srcu,, Tretje-rednik, samo takrat ljubiš božje Dete, če ljubiš to, kar to Dete ljubi, če iščeš, kar to Dete išče. Premisli torej najprej, da je duh deteta Je' zusa duh najstrožjega uboštva in zaničevanja vsega posvetnega. Ali si moreš predstavljati kje na svetu večje uboštvo, globlje ponižanje, kot uboštvo in ponižanje Boga, ki je postal Liesborn: Angeli molijo Jezusa človek? Duh deteta Jezusa je duh popolne pokorščine in pripravne predaje nebeškemu Očetu. Kakor je bda trda in bridka volja Očetova, tako čudovita je bila pokorščina Sinova. Duh deteta Jezusa je duh globoke ponižnosti. — Nemogoče si je misliti globlje ponižnosti kot je ta, da Bog postane človek. Duh deteta Jezusa je duh čudovite ljubezni in krotkosti. — Največja ljubezen je ona, če da kdo življenje za svoje sovražnike. Otrok Frančiškov! Veš zdaj, kaj moraš storiti, da boš všeč božjemu Detetu*? Svoj križ moraš veselo objeti, uboštvo in pomanjkanje moraš zadovoljno pre; našati, pokorščini se moraš voljno ukloniti, ponižnost moraš ljubiti in se v njej vaditi, ljubezen in krotkost moraš ohraniti do svojega bližnjega. Tako ravnaj in lahko si gotov, da te bo božje Dete obdarilo z bogatimi darovi milosti. bračko stane Božična pravljica Nekoč ... In dunes ... Čez našo ubogo Dolenjsko pa lepo d boli spoji, čez naše holme in dole pa čez hribe in pasice fited njimi, čez našo ubogo Dolenjsko pa lepo, čez Pso Dolenjsko s g je božična sklonila nigilija. Težka, luko ležka io leto. pa o pse j sooji lepoti skrivnostnega Rojstna. Čez Dolenjsko našo noč leži... Zamrzla in pozna božična noč... In tako tiha ... tihotna ... Nekje n srcu slopenske Dolenjske je ravnina. Ravnina... ravnina ... V sredi pa, p sredi te ravnine je zemlja slovenska bruhnila: travnato pobočje, niš je, še niš je, da bi se sonce čez dan ko težak vanj uprlo. Poleti. Pozimi pa belu, bela strmina, ho romarski hrib. Nekoč... Na vrhu je o božični noči, nekoč, cerkvica stala. E j, cerkvica iz pradavnih slovenskih časov, cerkvica, ej. kot ponosne na tisočerih holmih in vrheh. Ponosna. Vsa bela. In v tistih božičnih nočeh, nekoč, so orgle donele. In romarji so Jezuščku dvignili v naročju in gu domov ponesli. Pa so molili. Joj, tako molili... Čez našo ubogo Dolenjsko pa lepo. čez oso, božična noč leži. Okrog razbitih, da veter opolnoči tuli skoznje, okrog razbitih in na pol podrtih zvonikov brez zvonov in pa okrog razkritih in razrvanih streh, da je mraz med njimi, ko je bilo včasih tako prijetno in gorko kakor v ljubi domači hiši, okrog nagnjenih zvonikov pa razsutih božjih ladij, okrog njih noč božična leži. Tako tiha. Brez orgel. Brez molitev. Brez svetlih sveč in lestencev iz pradavnih dni. Samo osajano zidje, samo nekaj ogelnih kamnov in razmetane skodle, ko da jo je vihar po teh miroljubnih tleh razmetaval, samo okrog podrtije, kot jih je toliko bilo po najzakotnejših vasicah, samo nad požganimi tramovi in prevrnjenimi lesenimi svečniki, samo okrog teh je božična noč. Ta skrivnostna. Ta sveta. Pa jo je slovenska zemlja tako sprejela ... Nekje pod Krimom na našem barju pelje pot ali steza. Zdaj je ni. Zdaj je sneg tod in tam. Samo stopinje, majhne, ko da je izgubljena ovčka iskala prenočišča le za to noč. za to božično, samo stopinjice leže v snegu. In skoraj jih bo sneg zametel. Sneg. Te stopinjice... Proti našemu mestu pa teče otročiček. Ko da se je izgubil. Joj, kako gu zebe. Zebe ga. Saj je bos in nag. Pa je ni blizu ne daleč hiše naokoli. Otročiček pa že komaj teče. Modre očke ima pa tako izgubljeno bridko se oziru vsenaokrog. Mesto pa je še daleč. Joj, kuko se je prestrašil! Pa ni nič hudega. Nič. Sam bel zajček se je pognal čez belo planjavo. In k otročičku teče. Aj, Jezušček ga pozna. Ob sooji prvi posteljici ga je videl, pa slu Prijateljstvo sklenila. Jezuščku se je zasmilil. »Kakor Jaz,c je pomislil in skoraj zajokal. Pa je veter zatulil okrog samotnega drevesa in Jezuščku spomnil, da je daleč še mesto. Nenadoma je človek stul pred Jezuščkom. Drvarski. Robut. Pa ga je Jezušček prosil prenočišča. In gu ni dobil. Še steči je moral, da jih ni skupil s težko gorjačo. In dalje, dalje ... Na barju pa noč leži. Božična. Svetu. Pu imajo grešniki bajte, samo On. ki je Njegova ta noč, samo on nima, kamor bi glavico naslonil... In bega po Slovenskem. Kamor koli? Bega. Kamor koli. Jaz pa pojdem to noč, to božično, to sneto noč daleč proč od ljudi. Jaz pojdem v svoje samote, da srečam Jezuščka. Ga pojdem iskat. In Ga iščem. In ko Ga najdem, Ga o naročje vzamem pa domov ponesem, da Mu bo toplo. Opolnoči, ko se mu zadremlje, opolnoči pa ga bom zibal, zibal, da zaspančka. Pri meni. Ker so Ga ljudje zapodili. Zibal Ga bom in Mn uspavanke pel. Pa bo zaspal. Jaz pa Ga bom. grel s svojo čisto dušo. V mestu bije polnoči. Polnoči. V mestu so polnočnice, orgle bučijo in pesmi done, pesmi Jezuščku, in ljudje prepevajo in so veselih lic. Molijo in kličejo Jezuščka. Jezušček pa je pri meni. V cerkvah pa pojejo in molijo in slavijo Jezuščka. Iskat pa Ga niso šli. Jezušček pa je pri meni in noče k njim. Ker ve. Nekoč in danes. Nekoč niso peli, ljudje so Jezuščka imeli. Danes pojejo in Ga nimajo. Nekoč je Jezušček imel svojo posteljico. Danes spi pri meni. Nekoč nisem vedel, kaj je božična noč. Danes je o meni z Jezuščkom. Zunaj pa divja veter okrog in ne najde miru na naši zemlji. BRAČKO STANE BoŽiČUd Nocoj je Božič... V Betlehemu to noč se Jezus je rodil. Nocoj je Božič... Pojdem k Njemu, ki je za moje grehe kri prelil. V senaokr o g je noč ... božična ... sveta ... Sneži... sneži od prhe skritih zvezd in vsaka misel s snegom je prežeta, še v Betlehem ni videti več cest. Jaz pojdem k Jezusu in ni mi treba poti. Njegov me vabi klic, da pridem. Moja duša ne prezeba pod varstvom toplih, božjih perutnic. Ogrnem belo, belo ogrinjalo, da bom kot sled prebelili Jezusovih rok, in v dar prinesem dušo Mu, vso malo, a čisto, da si zaigral bo nanjo Bog. Potem se vrnem o svet kot jagnje, ki izgubljeno je našel Pastir. — Zdaj le življenje moje nuj se nagne! Prišel je Božič, k meni se je vrnil mir... KANONIK JOS. VOLČ: Kako so pred sto leti pri nas opravljali križev pot Med onimi pobožnostmi, ki so bile privržencem cerkvenih reform cesarja Jožefa II. posebno hud trn v očeh, je bil tudi Križev pot. Ne le, kdaj in kako se sme opravljati, so predpisovali uradni odloki, tudi pred kakimi in kolikimi postajami je to dovoljeno. > Znani Scipion Ricci, škof v Pistoji in Fratu, je hotel, da se pri Križevem potu opusti vse, kar ni neposredno utemeljeno v sv. pismu.«1 Dunajski nadškofijski ordinariat je pa ukazal dne 25. febr. 1799 — kar je veljalo tudi za naše kraje — da je dovoljeno uporabljati v cerkvah le naslednjih 11 postaj: Jezus moli na Oljski gori — Jezus od Juda izdan in ujet — Jezus bičan — Jezus s trnjem kronan in zasmehovan — Jezus obsojen na smrt — Simon pomaga Jezusu križ vnesti — Jezus tolaži jeruzalemske žene — Jezusu dajo žolča piti — Jezus križan — Jezus umrje na križi^ — Jezusa položijo v grob.2 Križev pot pa, kakor so ga od nekdaj v Jeruzalemu molili, je ohranil naprej svojih 14 postaj. Ta dvojna oblika je napravila med duhovniki in verniki veliko zmešnjavo. Katera oblika je prava? In ta zmešnjava se je vlekla pri nas skozi pol stoletja, skoraj tja do 1. 1850. To je razvidno iz naslednjih uradnih sporočil dveh dekanov iz radovljiške dekanije. I. Dekanijski upravitelj Jurij Kalan, župnik v Begunjah, je obvestil 1. 1818. ljubljansko škofijstvo, kako se v njegovi dekaniji opravlja Križev pot. V Begunjah so bile napravljene slike Križevega pota šele 1. 1808., in sicer tako, kakor so v novi knjižici Križevega pota objavljene, toda ljudje ne hodijo od postaje do postaje, ampak se jim v postu pri dopoldanji službi božji razlaga trpljenje našega Zveličarja in nauki uporabljajo za njih življenje. — V Lesah se moli Križev pot tako, da vodi faran, ki zna brati, vernike večkrat po popol-danji službi božji od postaje do postaje. — V Mošnjah se — kakor sporoča gospod župnik — od zadnje škofove vizitacije Križev pot več ne opravlja, dasi bi ga župnik in farani želeli. — V Kamni gorici, Radovljici, Lescah in Rodinah se Križev pot ne opravlja od postaje do postaje, ampak se v postu le pridiguje o Kristusovem trpljenju in so ljudje s tem zadovoljni ter ni pritožb. — V Zaspem še nimajo slik Križevega pota in tudi v Gorjah ne. — Na Bledu je pobožnost Križevega pota ustanovljena, in sicer tako, da je vsakokratni župnik po ustanovnem pismu zavezan, opraviti Križev pot ob petkih v postu in na kvatrne nedelje pri popoldanski službi božji od postaje do postaje in se je Križev pot tako tudi opravljal do 1. 1808. Po tem letu so se pa po naredbi preč. škofijstva uvedla premišljevanja o Kristusovem trpljenju na prižnici in nauki izvedli na življenje vernikov. Ni bilo pa to ljudem nič všeč: teh premišljevanj niso imeli za Križev pot in tudi prihajali niso več tako številno v cerkev. Pobožnost se je morala spet premeniti in se zdaj tako opravlja, da bere duhovnik na prižnici vernikom kratka premišljevanja do-tične skrivnosti postaje iz knjižice za Križev pot in sklene vsako premišljevanje s primerno molitvijo. — V Rib ne m se opravlja Križev pot na izrecno in ponovno zahtevo ljudstva ob postnih petkih zjutraj ob 7, kakor sporoča ondotni dušni pastir, na sledeči način: Duhovnik spomni vernike pri vsaki postaji 1 Dr. Fr. Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje II, 319. 2 Wetzer-Welte, Kirchen-Lex. VI, 274. na dotični del Kristusovega trpljenja, pri tem ljudje na mestu stoje, pokleknejo pa pri sledečih dejanjih vere, upanja, ljubezni, kesanja in trdnega sklepa. To se nadaljuje od postaje do postaje, vmes se zapoje še kaka pesem o Kristusovem trpljenju, nakar je maša, za katero se nič ne pobira, pusti pa ljudem na prosto voljo, če hočejo kaj darovati za Križev pot in mašo. — Na Bohinjski Beli se Križev pot že več let sem ne opravlja. — Tudi na Bistrici se Križev pot od 1. 1808. dalje več ne opravlja, pač pa v postu in na kvatrne nedelje pridiguje o Kristusovem trpljenju. — V Srednji vasi so farani večkrat zahtevali, naj se Križev pot opravlja od postaje do postaje; ko so pa videli, da se župnik ne da premakniti od izdanih predpisov, so se pomirili. — Na Koprivniku je Križev pot, odkar je nastopil g. Zemva, čisto prenehal. Jz teh navedb prečastiti konzistorij lahko razvidi, da se opravlja v tej dekaniji Križev pot na različen način; nekateri dušni pastirji ga opravljajo tudi deloma proti predpisom. Treba bo to zadevo še presoditi, da se doseže, kar mogoče, več enotnosti.« Potem g. dekan nadaljuje: »Opravljanje Križevega pota na ta način, da se verniki vodijo od postaje do postaje, je res nedostojno in bi se moralo prepovedati ne le duhovnikom, ampak tudi svetnim ljudem, ki znajo brati. Toda tudi drugi način s prižnice, če ima namreč duhovnik gotove dni na prižnici za vsako postajno sliko kratko premišljevanje in primerno molitev, ne da bi se ljudje premikali in gnetli od podobe do podobe: tudi ta način je zvezan z marsikatero in ne majhno težavo. Predvsem bi bilo treba namreč odstraniti slike dosedanjih Križevih potov in jih nadomestiti z novimi, res vzetimi iz Jezusovega življenja. Te slike, ki se nahajajo zdaj v večini farnih cerkva, kažejo namreč deloma napačne predstave, ki niso vzete iz evangeljskega sporočila, in vprav pri teh bi prišel marsikateri duhovnik, ki se drži vseskozi le resnice, v nemalo zadrego: tako n. pr. pri tretji, sedmi in deveti postaji, ki kažejo Kristusov padec pod križem — ali naj to potrdi in sprejme kot čisto resnico, ko pa o tem sveti pisalci nič ne omenjajo? Na ta način pride človek v spor s svojo vestjo, če je prepričan, da mora oznanjati le golo in čisto resnico? Ali pa naj duhovnik teh dogodkov na slikah nič ne omeni in gre molče mimo teh postaj? To bi pa. spet povzročalo razburjenje in zgledovanje med verniki in duhovnik bi prišel pri ljudeh v sumnjo, da ni pravoveren, kar bi bilo veri le v škodo. To pa tem gotoveje, če bi obravnaval njegov tretji ali četrti sosed, ki stvari ne jemlje tako resno, tudi te postaje v premišljevanju. Isto velja za četrto in šesto postajo, ki tudi predstavljata dogodka, o katerih evangelij nič ne sporoča. Neobhodno bi bilo torej potrebno, če se že hoče uvesti ta pobožnost, da se odstranijo iz cerkva vse stare slike Križevega pota in nadomestč z novimi, ki so res vzete iz sporočil Gospodovega trpljenja. Toda to bi bilo spet zvezano s stroški, z upiranjem vernikov in s sitnostmi, ki bi zadele le dušnega pastirja. Ker je pa gotovo res in res tudi ostane, da je premišljevanje Gospodovega trpljenja preizkušeno in izvrstno sredstvo za čednostno življenje, je podpisani te misli, da bi bilo za enkrat najbolje, če bi se dušni pastirji ponovno z vso resnobo opozorili, naj natančneje spolnjujejo tozadevne že izdane odredbe: naj torej razlagajo v postu in, če treba, še tudi kvatrne nedelje trpljenje Zveličar-jevo in iz njega izvajajo nauke, potrebne za versko življenje. S tem bo preprečena tista dosedanja neprestana, zoprna in duhovno korist gotovo nič pospešujoča enoličnost, duhovni pastirji pa bodo ohranili svojo svobodo, da bodo lahko prilagodili svoj nauk potrebam župnije in bodo nauk na več strani lahko razpletli. Ponajveč bodo pričeli z zadnjo večerjo, prešli na bolest in molitev Oljske gore, na Judeževo izdajstvo, na beg učencev, na obravnavo pred Ano, Kajfom in Pilatom, na Petrov padec in njegov kes, na bičanje, kronanje s trnjem itd. — vsi ti dogodki jim bodo nudili mnogo prilike za vse bolj vzvišene, vernikom primerne nauke, kakor pa, če bi bili v tvarini omejeni in bi se posluževali svetih dogodkov šele s prvo postajo, to je: z Jezusovo obsodbo pred Pilatom. Pri tem bo vse na tem ležeče, da store dušni pastirji svojo dolžnost: dogodke naj res premišljujejo in jih vernikom nazorno in v srce segajoče po-tesnjujejo. Ljudje se bodo potem gotovo s tem načinom pobožnosti zadovoljili in vsiljive prošnje za vpeljavo Križevega pota bodo ponehale. Saj se je to Pokazalo že v več župnijah tu na Gorenjskem. Ce se pa ljudje pritožujejo, da nimajo Križevega pota, so pa tega nemalo krivi tudi tisti dušni pastirji, ki si dovolijo nasprotovati cerkvenim naredbam in s tem kršiti ljubo, pa vse osva-tejočo enotnost y dušnopastirskem postopanju.« Kaj naj rečemo k tein nasvetom gotovo pobožnega in skrbljivega gospoda dekana? Duh časa, ki je tudi dobrim ljudem zmešal pamet — celo visokim cerkvenim glavam — da so bili prepričani: glavna naloga Cerkve je ta, da Pospešuje državno korist ali »javni blagor«. Blagor države so' pa tedaj iskali v mnogoštevilnem prebivalstvu, cvetoči obrti in trgovini, splošni ljudski izobrazbi. Vsi oni pojavi cerkvenega delovanja, ki niso naravnost pospeševali teh ciljev, so se jim zdeli nepotrebni, da celo škodljivi.3 In ined’ te škodljivce je seveda spadal tudi Križev pot, ki so ga vpel ja vali frančiškani, je: s hojo °d postaje do postaje, kakor so ga kristjani opravljali od prastarih časov. ^Misel, Kristusovo trpljenje edino na podlagi sv. pisma premišljevati, ni slaba, a Križev pot to ni, ni pot iz Pilatove hiše na Kalvarijo, ni z odpustki obdaro-Vana, ni katoliška. Zato je umevno, da je prišla ob vso veljavo, ko so se začeli katoliški duhovi zopet orientirali po centru krščanskega življenja, po večnem temu.«4 Dokaz za to nam je naslednje uradno sporočilo. (Dalje prihodnjiž.) t>R. P. H1LARIN FELDBR 0. MIN. CAP. — ATOM: Pobožnost sv. Frančiška S Kristusom in radi Kristusa je častil preblaženo Devico Mafijo. Od nekdaj ga je napolnjevala »goreča pobožnost do predobre Matere« te »Gospodarice sveta«. Zato je imel do Matere 'Kristusove naravnost neizrekljivo pobožnost, ker je ona, kakor je imel navado reči, »gospodarja veličastva napravila nam za brata«. Kot otrok se je mogel veseliti nad vsakim 'teŠČenjem, katero je bilo njej izkazano'. »Po pravici«, je pripominjal, »se izkazuje preblaženi Devici Mariji tako1 veliko češčenje, ker je nosila Gospoda v svojem presvetem naročju.« Njegova ljubezen do Marije pa ni temeljila samo v njenem božjem mate-ftestvu, ampak tudi v tem, da je Marija bila deležna ubogega življenja svojega božjega Sina in je tako postala poseben vzor Manjših bratov. Vedno zopet se je Frančišek na to povračal. Uboštvo je slavil kot »kratečo čednosti, ker se je blestela v tako krasnem sijaju na Kralju kraljev in na njegovi kraljevski Materi«. Prošnjo za miloščino je cenil tako visoko, »ker te bil naš Gospod Jezus Kristus ubog in tujec ter sta On in preblažena Devica živela od miloščine«. Vsakega ubožca, ki ga je srečal, je smatral za »zrcalo Gospodovo in njegove uboge Matere«. Le z mnogimi solzami je imel navado, sPominjati se velikega pomanjkanja, kateremu je bila izpostavljena prebla- 3 Gruden-Mal,'Zgodovina slovenskega naroda str. 995. 4 Stegenšek, Zgod. pobožnosti sv. Križ. pota, Voditelj 1912, str. 336. žena Devica s svojim božjim Detetom. Nekoč je brat pri kosilu omenil, kako zelo je bila uboga božja Mati, ko je ob božiču rodila Zveličarja. To je zadostovalo, da je svetega Frančiška povsem pretreslo. Takoj se je dvignil od mize, se usedel na gola tla in zaužil tako med žalosti polnimi solzami svoje ostalo kosilo. Že samo zgled Kristusa in Marije je zadostoval, da je spodbujal njega, njegove brate in sestre k ubogemu življenju. Zato je pisal nekoč Klari in njenim hčerkam pri sv. Damijanu: »Jaz, najmanjši brat Frančišek, hočem nasledovati življenje in uboštvo našega najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere in v tem vztrajati do konca. Prosim vas vse in vam svetujem, da vedno v tem najsvetejšem načinu življenja in uboštvu vztrajate.< Zato je samega sebe in svoj red na poseben način posvetil Materi božji in Materi ubogih Mariji. Zibelka in domovina njegove ustanove je bilo in je ostalo malo svetišče Marije Angelske ali Porcijunkula. V tej kapelici je molil) kakor piše Bonaventura, z »vednimi vzdihljaji k nji, ki je spočela Besedo, polno milosti in resnice, naj bi vendar postala njegova priprošnjica. In p° zasluženju Matere usmiljenja je spočel in rodil tudi sam duha evangeljske resnice«. V to kapelo je vedno vodil brate, ki so se mu pridružili, »da bi red Manjših bratov, ki je po priprošnji Matere božje tam imel svoj začetek, ondi po njeni pomoči prejemal tudi svojo rast in uspevanje«. Ta kapela deviške Matere božje je »postala izhodišče in središče novega reda, duša njegove ustanove. Tukaj je imel svoj izvir studenec, ki je po mnogih tisoči!1 svetlih srebrnih žil tiho in ponižno ter skromno tekel po božjem vrtu Cerkve in zopet spremenil toliko nerodovitne in puste zemlje v zelene, cvetoče livade. Semkaj se je Frančišek vedno zopet povračal od svojih dolgi'1 potovanj po jutranjih in vzhodnih deželah. In ko je na svojih potovanjih s svojo navzočnostjo brate okrepčal in poživil, ustanavljal samostane, pre' oblačil kneze in gospode, uboge in nizke, može in device z odelorn siromaštva; ko je tolažil jokajoče, spravljal sovražnike, delil miloščino z besedo, in kruhon', ga je semkaj zopet vedno vleklo k skrivni cerkvici, zibelki reda«. To svetiš2e je bolj ljubil kot vse kraje sveta in ga še umirajoč priporočil v varstvo svojin1 bratom. V njeni senci je hotel tudi izdihniti svojo dušo, potem ko je Pre' blaženo za večne čase izvolil za priprošnjico in varuhinjo reda in vseh bratov'1 Iz tega lahko spoznamo, kako pogosto in goreče je svetnik molil k Marij1, Ni se zadovoljeval z Marijanskimi vajami, ki so stale v liturgičnem oficiju, 111 tudi ne z oficijem Matere božje, ki mu ga je pridejal. Tomaž Čelanski zagotavlja: »Materi Jezusovi je posvetil še posebne hvalnice, k njej je molu posebne molitve ter ji izkazoval tako pogoste in prisrčne dokaze ljubezn1-da bi tega noben človeški jezik ne mogel opisati.« Poleg Kristusa je ofl nje imel vse svoje zaupanje; njej je priznal vse svoje napake in po njej le upal na dnevno odpuščanje svojih tako imenovanih pogreškov. Cele noči je prebil v hvali božji in preslavne Device. Vsako dnevnico svojega oficija 11 pasijonu je začel in zaključil z antifono: »Sveta Devica Marija, nobena izme" žena na svetu ti ni podobna; hčerka in dekla naj višjega Kralja, nebeškeg9 Očeta, presveta Mati našega Gospoda Jezusa Kristusa, nevesta Sv. Duha, pi'°3! za nas s svetim nadangelom Mihaelom in z vsemi močmi neba in z vseju1 svetniki, pri tvojem najsvetejšem, ljubljenem Sinu, našem Gospodu in uc^ niku.« Še ljubeznivejši je od njega sestavljeni in vedno ponavljani: »Pozdrav preblaženi Devici«: »Bodi pozdravljena, sveta Gospa, presveta Kraljica, Bogorodica Marij9, Ti si vedno Devica, izvoljena od presvetega Očeta v nebesih! Tebe je posvetil s svojim najsvetejšim ljubljenim Sinom in tolažili k0”1 Sv. Duhom! V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro! Bodi pozdravljena, ti njegova palača! Bodi pozdravljena, ti njegov šotor! Bodi pozdravljena, ti njegovo prebivališče! Bodi pozdravljena, ti njegovo oblačilo! Bodi pozdravljena, ti njegova dekla! Bodi pozdravljena, ti njegova Mati! Bodite pozdravljene, vse svete skrivnosti, ki ste po milosti sv. Duha in razsvetljenju vlite v srca vernikov, da bi Bogu napravile vernike iz nevernikov.« GOLOBIC PETER: Ali je Bog? Vse ima svoj izvor. Ako zagledaš reko, se vprašaš, kje izvira, kam teče? Ako najdeš na cesti uro, veš gotovo, da jo je nekdo naredil. Ako zaslišiš strel, veš, da je v bližini lovec ali vojak. V nos ti udari prijeten vonj in takoj veš, da v bližini pripravljajo pečenko. In vesoljstvo? Zemlja, luna, sonce, zvezde? Vse to naj bi nastalo samo od sebe? Ce bi bilo to res, potem bi morali vse stvarstvo po božje častiti. Narava bi bila Bog. In ker je Človek najpopolnejše bitje vsega stvarstva, bi bil človek Bog. Da to ne drži, uvidi vsak pameten človek. Kjer je stvar, mora biti tudi stvarnik. Do te resnice so se dokopali že poganski misleci. Ker pa človek kot stvar ne more sam od sebe, iz svojih lastnih moči, priti do pravega spoznanja Boga, se mu je sam v svojem velikem usmiljenju razodel. Kako se je Bog ljudem razodel, je napisano v sv. pismu stare in nove Zaveze. Kdor se v resnici trudi, da bi Boga spoznal, ta ne more in ne sme mimo sv. pisma. Sveta katoliška Cerkev pa vse hrani, kar je v zvezi z božjim razodetjem, zato pravi iskalec resnice ne more in ne sme mimo katoliške Cerkve. Dragi moj, ako ti je .res mnogo ležeče na tem, da najdeš pravega Boga, da prideš do resnice, potem vzemi v roke sv. pismo in ga pobožno prebiraj. Ako ti kaj ne bo jasno, poišči kakega katoliškega duhovnika, in pojasnil ti bo vse. Premisli pa še to: Veliki misleci in znanstveniki, ki so bili druge vere, ali brez nje, so po treznem in vnetem iskanju nazadnje prijadrali v katoliško Cerkev, kjer so našli Boga in svoj mir. Tako veliki nemški pedagog Viljem Forster, Manning, anglikanski duhovnik (1807—1892), William Ward (1812—1882), profesor matematike v Angliji, in mnogo drugih. Tudi tega še gotovo nisi slišal, da bi kak dober katoličan prestopil v kako drugo vero, ali kak slab drugoverec prestopil v katoliško Cerkev, temveč obratno: dobri drugoverci so našli pot v katoliško Cerkev, slabi katoličani pa so prestopili in še prestopajo v druge vere, pa ne iz prepričanja, temveč iz gole koristi; najčešče je po sredi — ženska. %lllllll>ll||||ll!lll|||||lU>llll||||IIIUIII||||!lllllll||||linilll||||lllllll|||||lllll>ll||||!l!l!l||||!lllllllll||||lllll!l|||||IIINII|||||lllllllll|||lllllllll||lllllllll||||llllllll||||lllllll|||||llllllll||||lllllll||!||llllllil|||||lllllll|in iiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiM Naročniki, pomnite! »Cvetje” za leto 1944 stane 18 lir. Preberite v predalu •.Kako se gibljejo tretjeredne skupščine” opombo: »Cvetje”! GOLOBIC PETER: Organizacija je potrebna Ko je papež Pij XI. zasedel prestol sv. Petra, se je zavedal, da je prevzel na svoje raine veliko, težko breme. Voditi ladjo, ko je morje mirno, je lahka st\ai, a biti na krmilu, ko butajo ob ladjo silni valovi, ko' besni vihar in švigajo strele, ko pritiska od vseh strani sovražnik, je pa silno težko. Krmilar mora napeti vse sile, vse moštvo mora sodelovati, ako se hočejo1 rešiti gotovega pogina. Zato je papež Pij XI. kot moder in pogumen krmilar Petrove ladje opozoril najprej kristjane na pretečo nevarnost, ki grqzi Cerkvi od njenih notranjih in zunanjih sovražnikov. Ker je pa videl, da so brezbožneži sijajno organizirani, da je njihova armada dobro izvežbana in izurjena, je pozval katoličane, da se strnejo v enotno fronto, v veliko armado, ki edina more biti kos organiziranemu sovražniku — brezbožnemu komunizmu. Ko bi bili verniki poslušali glas Kristusovega namestnika na zemlji, bi danes ne doživljali toliko grozot in toliko gorja. In ko bi Slovenci sledili svojemu škofu, ki je papeževe zamisli hotel pri nas izvesti, bi pri nas komunizem ne imel toliko moči in vpliva. Katoličani v Sloveniji pa smo bili kljub obilici društev, korporacij in organizacij — neorganizirani. Pač pa smo verno poslušali — nasprotnika, ki se je vrinil v vse naše organizacije, podminiral naša društva, nam ubil smisel za enotno organizacijo in tako zrahljal naše vrste, da je zadostoval majhen sunek in vsa zgradba se je sesula v prah in pepel. Mislim, da danes ni več katoličana, ki ne bi uvidel potrebe po enotni organizaciji. Vsakomur je namreč jasno, da se sovražnik premaga samo z enakim ali še boljšim orožjem.’ Proti topu ne boš šel s puško, nad tank ne z bajonetom. Enotna organizacija je potrebna. In kdo naj ustanovi to enotno organizacijo? 0 tem se je pri nas razpravljalo, govorilo in pisalo leta in leta, a rešitev je na dlani. Cerkev je nezmotljiva učiteljica in voditeljica, ona daje smernice in navodila, po katerih smo se dolžni ravnati. Popolnoma zgrešeno pa je, če se še sprašujemo, ali smo dolžni papeža ubogati ali ne, kaj nas veže po vesti, kaj ne... še bolj žalostno pa je, če se katoličan zaničljivo izraža o papeževih okrožnicah. Sam sem slišal nekoč uglednega člana katoliškega društva, ki je rekel, da so papeževe okrožnice cunje. Njegove izjave so bili najbolj veseli komunisti. . Ker je papež Pij XI. uvidel, da se s starimi organizacijami ni moč uspešno upirati organiziranemu in zagrizenemu sovražniku, je ustvaril novo, časovnim potrebam ustrezajočo organizacijo in to je Katoliška akcija. Kaj pa že obstoječe cerkvene in katoliške organizacije? Ali jih je papež ovrgel? Nikakor ne! Te organizacije so zelo potrebne, saj so storile in še store mnogo dobrega. Ako bi jih ne bilo, bi jih bilo treba znova ustanoviti. Iz teh organizacij dobiva KA tudi svoje člane. Vsaka teh organizacij ima svojo posebno nalogo, za katero je ustanovljena. Naloga KA pa je, pokristjaniti ves razkristjanjeni svet. Ta naloga pa je tako velika in težka, da je nobena izmed že obstoječih organizacij ne zmore. In za to nalogo je torej potrebna posebna organizacija, ki se za dosego svojega cilja poslužuje posebne metode in taktike. Za KA pa tudi ni vsak sposoben, čeprav je drugače dober in pobožen. Kakor ni vsak za učitelja ali duhovnika, tako je tudi za laiški apostolat potrebna neka usposobljenost, neke lastnosti, ki jih mora vsak član KA imeti, ako hoče uspešno delovati v K A. Kaj pa oni, ki za KA niso sposobni, pa bi radi sodelovali? Tudi ti lahko veliko pomagajo pri razširjevanju božjega kraljestva na zemlji, tako da molijo za KA, da jo podpirajo gmotno in moralno, da jo branijo pred napadi in se potegnejo zanjo. Deželo ne branijo pred sovražniki samo vojaki, ki so na fronti, marveč tudi prebivalstvo, ki je doma. Tako je tudi s KA. Njeni člani so vojaki na fronti, drugi verniki pa so njihovi pomagači, brez katerih bi vojaki na fronti ničesar ne zmogli. Enotna organizacija je torej potrebna. Ta organizacija je Katoliška akcija, katere člani sodelujejo s cerkveno hierarhijo pri apostolstvu Cerkve z namenom, da vse javno in zasebno življenje osvoje za Kristusa Kralja. KA pomagajo pri tem delu verska in katoliška društva. Za delo v KA pa se je treba usposobiti, zato člani KA toliko študirajo in se vežbajo, kajti le tako se morejo meriti z nasprotnikom, ki je silno izvežban in naštudiran. Pred meseci sem debatiral z nekim čevljarjem komunistom, pa mi je prišel s takimi ugovori na dan, da sem se kar čudil. Ako mu ne moreš odgovoriti, si izgubil. Kar odkrito priznajmo, da smo mi v preteklosti malo študirali, zato pa več debatirali. Kar smo zamudili v preteklosti, popravimo sedaj, še je čas. P. ODILO: Srce naše vere — sv. maša Jezus, pravi živi Bog, biva na oltarju, tako živ, kot si živ ti, ki si prišel v cerkev. To je glavni dogodek povzdigovanja, spremenjenja. Pri povzdigovanju je govoril Jezus: To je moje Telo, to je moja Kri! Jezus pa ni zgovoril nikoli niti ene prazne besede. Kar je zgovoril, to je tudi mislil, to se je tudi zgodilo in se je moralo zgoditi. Ker Jezusova beseda je božja beseda. Božja beseda je kakor postava. Bodi luč! je rekel Gospod in je bila luč. Bodi obnebje, bodi zemlja! in se je zgodilo! Zakaj bi se ne zgodilo, da bi se kruh spremenil v telo Jezusovo in vino v njegovo kri, če Bog tako hoče?! Mnogi verniki o tem niso prepričani, vsaj njihovo obnašanje med sv. mašo tako kaže. Veš, kaj je električna luč, saj si jo že videl! Če imaš zdravo žarnico in je ta žarnica po električni žici zvezana z električno centralo, pa pritisneš na stikalo in gumb zavrtiš, potem se mora zasvetiti. Ne boš nič premišljeval, ali se bo zasvetilo ali ne. Postava je, da se mora posvetiti! Če še enkrat zavrtiš, se mora luč ugasniti. To je postava! Tako in veliko bolj gotovo deluje beseda božja: če je duhovnik v imenu božjem izrekel besede: »To je moje Telo«, potem je kruh v tistem trenutku nehal biti kruh, spremenil se je v Telo Jezusovo. In vino ni več vino, temveč Kri Kristusova. Če bi božji Zveličar pobral kamen na cesti, pa bi nad njim izgovoril besede: »To je moje Telo«, kamen bi se v tem trenutku moral spremeniti v Telo Jezusovo. In Gospod Jezus naj bi vzel katero koli tekočino in bi nad njo izgovoril posvetilne besede, ta tekočina bi se v tistem trenutku morala spremeniti v Kri Kristusovo. Brez tega globokega prepričanja pri sv. maši nič ne opravimo, smo samo gledalci in poslušalci, pa nič darovalci! Jezus je pred teboj na oltarju. Ti trenutki so tako dragoceni in Jezus tako goreče prosi nebeškega Očeta zate. Pridruži se tej prošnji iz vsega srca! Priča si največjega dogodka na zemlji in udeležen si pri njem, sodeluješ pri njem. To je bistvo povzdigovanja. Molitve po povzdigovanju. Molitve po povzdigovanju so popolnoma enako razdeljene kot pred posvečenjem. Prav za prav so tri molitve, katerih prva ima tri dele. Zadnja se konča z daljšim slovesnim sklepom. Tudi vsebinsko so molitve po povzdigovanju podobne onim pred povzdigovanjem, in sicer tako, da je povzdigovanje sma-trano kot središče. Poročilu postavitve odgovarja molitev spomina odrešilnega dela Jezusovega. Dvema molitvama nad darovi odgovarjata dve prošnji za sprejem darov. Spominu živih odgovarja spomin mrtvih, ravno tako je spominu zmagoslavne Cerkve pred povzdigovanjem postavljena nasproti enaka molitev s seznamom svetnikov po povzdigovanju. Spomin Jezusovega odrešilnega dela. Poročilo postavitve najsvetejšega Zakramenta pri posvečenju se je končalo z besedami: Kolikorkrat boste to delali, delajte v moj spomin! Na te besede naveže Cerkev prihodnjo molitev spomina Jezusovega odrešilnega dela: »Zalo se tudi spominjamo, Gospod, mi tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, zveličavnega trpljenja, vstajenja mrtvih in častitljivega vnebohoda istega Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda, in darujemo tvojemu vzvišenemu veličanstvu od tvojih darov in daril čisti f dar, sveti f dar, brezmadežni f dar, sveti f kruh večnega življenja in kelih f večnega zveličanja.« Cerkev se zaveda, da ima dolžnost spominjati se Gospoda, in to dolžnost zdaj izpolnjuje. Posebno omenja dva stanova v molitvi: služabnike Cerkve, duhovnike ter vernike, ki se v duhu prvega krščanstva imenujejo »sveto ljudstvo«. Sveto v več ozirih: posvečeno po sv. krstu, posvečeno s tem, ker je bilo utelešeno v skrivnostno telo Kristusovo, ki zdaj opravlja daritev, ljudstvo ločeno od sveta, božja lastnina. Tega se moramo spominjati, da so se verniki prvih časov krščanstva imenovali svetniki in zato so toliko pomenili in toliko dosegli. Saj je čisto razumljivo: pri sveti maši so bili pravilno. S polnim prepričanjem so videli in gledali spremenitev kruha in vina v Telo in Kri svojega Kristusa, kako ne bi posvetili svojega življenja v resnično božje življenje? Tako moramo delati mi kristjani: spremeniti v božje vse, kar je v našem življenju prečloveškega, prenizkega in malovrednega. Nato sledi presenečenje. Pričakovali bi, da se bo Cerkev spominjala samo trpljenja in smrti Gospodove, kot omenja in poudarja sv. Pavel: »Kolikorkrat boste namreč jedli ta kruh in pili od tega keliha, boste oznanjevali smrt Gospodovo, dokler zopet ne pride.« (I. Kor. 11, 26.) Vendar se naša molitev ne zadovolji samo s spominom na smrt Gospodovo, temveč omenja še dve drugi dejstvi odrešenja v življenju Jezusovem: vstajenje od mrtvih in častitljiv vnebohod«. Iz tega sledi, da Cerkev v sveti maši ne gleda samo obhajanja spomina smrti Kristusove, temveč da je sv. maša spomin vsega odrešilnega dela Jezusovega. Ta molitev je ena inajstarejših molitev v obredih sv. maše. Vsi najstarejši obrazci sv. maše vsebujejo to molitev. To je najbolj častitljiva molitev, ki skoraj gotovo izvira iz apostolskih časov. Tudi to je važno v tej molitvi, da se zopet jasno poudarja sodelovanje vernikov z duhovnikom. Duhovnik in ljudstvo skupno delata in darujeta sveto daritev. — Trpljenje Gospodovo se tu ne imenuje »bridko«, temveč zveličavno, kakor je stara Cerkev tudi v križu videla znamenje zmage in znak zveličanja in ne znamenja muk in trpljenja. V tej molitvi je vsebovano in izraženo bistvo vse maše, ko izraža tri glavne misli sv. maše: spomin na Kristusa, daritev in hrano. Po zadnji misli je izražen prvi migljaj na sv. obhajilo. Duhovnik napravi nad posvečenimi podobami pet križev, kot je to naredil pred povzdigovanjem nad darovi. Ti križi po posvečenju nikakor ne pomenijo kakega blagoslavljanja, temveč poudarjajo samo enakost med daritvijo na križu in med sveto mašo. DR. IVO CESNIK: Cerkev — naša mati Sv. pismo in najstarejši zapiski ustnega izročila poveličujejo Cerkev v veličastnih podobah in ganljivih prilikah. Cerkev je njiva. Na njej raste ljuljka s pšenico, katero ob žetvi loči gospodar. Cerkev je trta,,iz katere srkajo mladike moč in sok, da žive, uspevajo in rastejo. Cerkev je hlev, v katerem se zbirajo Kristusove ovce. Cerkev je gostija, na katero so povabljeni vsi ljudje. Veseliti se pa morejo na njej le oni, ki se vabilu odzovejo'. Cerkev je hiša, mesto, Kristusovo kraljestvo. Kdor ne spada v to hišo, v to mesto, v to kraljestvo, nima deleža s Kristusom. Cerkev je še posebej Kristusovo telo, in Kristus je glava, ki oblikuje in oživlja to telo. Cerkev je Kristusova nevesta. Cerkev je mati kristjanov, ki so se rodili iz njene mistične zveze s Kristusom. To materinstvo sv. Cerkve omenja sv. Pavel, ko z zanosom označuje njene otroke za otroke Duha in svobode. »Oni Jeruzalem pa, ki je gori, je svoboden in taka je naša mati. Zakaj pisano je: Razveseli se nerodovitna, ki ne rodiš; zavriskaj in vzklikni, katera nisi v porodnih bolečinah; zakaj veliko otrok ima zapuščena, več ko tista, ki ima moža.« (Gal. IV. 24—26.) Sv. učeniki pogosto nazivljajo Cerkev mater. Sv. Ciprijan pravi: »Ne more imeti Boga za Očeta, kdor nima Cerkve za mater.« Ravno tako jo pozdravlja sv. Avguštin večkrat z istim imenom; imenuje jo »najnesebičnejšo mater kristjanov«, »našo duhovno mater, ki nas rodi za večno življenje«; poudarja, da ljubimo Cerkev kakor mater: »Ljubimo našega Gospoda Boga, ljubimo njegovo Cerkev, Boga kot Očeta, Cerkev kot Mater.« Ta sladki naziv odmeva v liturgičnih molitvah, potrjujejo ga papeški nagovori in okrožnice; udomačil se je kot najljubše ime med katoliškim ljudstvom. Naše srce čuti neobhodno potrebo po materi, potrebo po zaščitnici, Po materinem nežnem in čutečem smehljaju. To potrebo čutimo istotako v nadnaravnem svetu; čutimo potrebo, da se zatekamo k svoji materi. Ljubi Bog je ustregel naši srčni potrebi in nam dal za duhovno mater poleg pre-blažene Device Marije tudi katoliško Cerkev, ki podeljuje in razodeva vsemu človeštvu božje življenje. (Bog je napravil čudovito lepo podobo med svojimi naravnimi deli in skrivnostmi svoje milosti. Ker je Cerkev Kristusova nevesta, ima vse svete dolžnosti in pravice, ki so združene z materinstvom. Izpolnjuje in vrši požrtvovalno in nežno ljubezen in velikodušno svoje poslanstvo. Človeka spremlja °d zibeli skozi vse njegovo življenje do groba. Kakor matere po naravnem zakonu, polnem skrivnosti in bolečin, dajejo življenje svojim otrokom, tako tudi Cerkev daje svojim udom življenje božje milosti z vodo sv. krsta. Ta skrivnostni poljub sv. Cerkve, ta božji pečat milosti nas popolnoma spremeni, da nismo samo ljudje, otroci in potomci Adamovi in dediči njegovih bridkosti in njegove revščine, temveč postanemo blagoslovljeni otroci luči, božji otroci, Kristusovi bratje in sodediči. Velika razlika pa je med rojstvom otrok v naročju Cerkve in v naročju hiater. Rojstvo v Cerkvi pomeni sprejem otrok v njeno naročje. Otrok, ki zapusti njeno naročje, je zapisan smrti. Njena rodovitnost ne pozna mej. Vsi 'judje se morajo preroditi po Kristusu. Jasna je Jezusova beseda Nikodemu: ^Resnično, resnično povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo.« Materinstvo sv. Cerkve je brezmejno, kakor je brezmejno božje očetovstvo. Mati ne daje otroku le življenja, temveč tudi vzrejo in vzgojo. Otrok rabi njene nežne in skrbne roke, njene požrtvovalnosti in njene velike ljubezni. Njena sveta čustva do otroka in njeno materinstvo je uživalo celo pri poganih globoko spoštovanje. Kakšno spoštovanje mora uživati šele pri kristjanih! Vso skrb, vso ljubezen in nežne žrtve izkazuje sv. Cerkev svojim otrokom v nadnaravnem materinstvu. Trudi in žrtvuje se, da rodi duše Kristusu, nalaga si težke skrbi, preliva solze in poti se v znoju, da prikliče dušam žarek iz višine, ki prežene kruto in grešno temo in razsvetli duše in jim vlije vero, upanje in ljubezen. Resnične so besede sv. Pavla Galačanom: »Otročiči moji, za katere zopet trpim porodne bolečine, dokler se v vas ne upodobi Kristus.« (P. G. IV, 19—20.) Resnične so tudi besed sv. Ambroža: »Hude in težke bolečine čuti Cerkev, država velikega Kralja, ki rodi in oblikuje v dušah Kristusa.« Ko je Cerkev rodila kristjana v milosti, ga podpira in nežno varuje kot vedno skrbna mati pri vseh korakih njegovega življenja. Kako ganljivo je, če gledamo dobro mater, ko govori s svojim otročičem na svojski način, rabi posebne otroške besede in besedice, da pomaga mlademu razumu do umevanja, in dviga dušico male stvarce! Tako dela tudi Cerkev. Z malimi govori otroško. Ko se otroku razveže jezik, mu polaga na ustnice molitev, katere še ne ume, a se dviga k Bogu, čista in lepa, kakor je lepo njegovo srce; ko kaže razum prve svetle žarke, mu Cerkev nudi v primerni obliki najvažnejše in najgloblje resnice, ki so jih slavni krščanski učeniki razložili v preprostem besedilu katekizma. Duhovno materinstvo Cerkve ima cilje v večnem življenju. Zato ne zamudi trenutka, da polaga kali božje milosti v človeške duše. Vsaki starosti, vsakemu stanu nudi svoje nauke. S svojo modrostjo in izkušnjo vodi mladino in zrele ljudi v različnih okolnostih in življenjskih prilikah, v trpljenju in bojih, navdušuje jih z upanjem večnih dobrin, leči jim rane in neprestano jim vliva novih Tbožjih moči s svetimi zakramenti. Ko se v naših dušah jamejo dvigati uporni klici in strasti, nas Cerkev mazili s sveto krizmo, ki nas napravi za vojščake Kristusove in nam donaša z darovi sv. Duha nebeških moči, da zmagujemo strašne zle sile. Ce se naše duše v boju utrujajo in slabe, nam Cerkev pripravlja gostijo in nam nudi nebeškega kruha, ki nas poživlja in krepi s svojo sladkostjo. Ako nas je v slabosti sovražnik premagal in smo v borbi padli, nas Cerkev ljubeznivo dvigne in nam vrne nadnaravno življenje v sveti pokori. Cerkev blagoslavlja ljubezen mladih zakonskih src, ki jpred njenimi oltarji prisegajo neločljivo zvestobo in ustanavljajo novo ognjišče. In ko dospemo na konec svojega truda polnega zemeljskega romanja. Cerkev podvoji svojo gorečo ljubezen in nas z nebeškimi tolažili in blaženimi upi podpre v smrtnem boju za večno življenje onstran groba. Pa tudi po smrti ne pozabi na nas. Z molitvami in s sveto mašo odpira vernim dušam nebeška vrata. Vsak dan se pri sv. maši spominja v molitvi po povzdigovanju vseh rajnih, ki so šli pred nami v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru, in prosi Gospoda: »Daj njim in vsem, kateri počivajo v Kristusu, kraj okrepčila, luči in miru.« Upravičeno torej spodbuja sv. oče vse verne katoličane, naj ljubijo in spoštujejo svojo mater Cerkev, ki v milosti preraja vse otroke, ki jih za duhovni boj krepča s kruhom močnih, ki jih s svojimi služabniki spremlja na vseh veselih in žalostnih potih življenja, ki jim nudi vse zaklade in koristi občestva svetnikov, s svojimi molitvami, s svojimi zakramenti, ki izvirajo iz studenca ljubezni in naraščajo v reko, in z vezjo miru napajajo grešnike in poveličujejo dobrotljivo in nadvse velikodušno materinstvo Kristusove neveste. (Dalje prihodnjič.) Leto II Januar-Februar 1944 Št. 1, 2 p. 'KAREL: y (Jrug0 leto Oj ta radovednost! Kaj je novega, gre dandanes 'kot epidemija, kot španska bolezen od ust do ust. Vsepovsod se vprašujemo: kaj je novega. Tako je, ako se srečata dva znanca ali vzamemo časopis v roke, in tako je tudi, ko stopi duhovnik na prižnico ali ko vzamemo nabožni list v roke, in se vprašujemo, kaj neki novega nam bo povedal duhovnik v pridigi ali kaj novega nam bo prinesel nabožni list! Tako se morda vprašujete vi, prijatelji misijonov, kaj novega nam bo prinašal misijonski kotiček v svojem drugem letu. Radovedni ste! No pa vam takoj povem, da ni vsaka radovednost slaba ali celo grda napaka! Lahko je tudi bogoljubna radovednost, ko duša hrepeni po novih lepotah resnic božjih, zato da bi mogla Boga še bolj ljubiti, ali da bi mogla še bolj biti vneta za dobro stvar. Upam, da je ta, lahko bi dejal, sveta radovednost ali tako imenovana bogoljubna radovednost. Zelo se zanimate za misijonski kotiček in tako za frančiškanske misijone ter za misijone sploh. Prav je, da se zanimate, kaj vam bo misijonski kotiček prinašal v svojem drugem letu. Prav te bogo-ljubne radovednosti nam je treba! 0 koliko več bi imeli od pridig, od branja bogoljubnih listov, ko bi bilo v nas več te bogoljubne radovednosti. Prav gotovo bodo vaša srca zagorela v trdnejši veri, ako boste s pravo radovednostjo prebirali v novem letu misijonsko delo Frančiškovih sinov. 0 resnično lepa so poglavja misijonskega delovanja Frančiškovih -sinov. Tudi nas morejo ta poglavja prevzeti z živo in odločno vero ter pripravljenostjo, svojo vero v tej dobi brezbožnega komunizma, ako bi bilo treba, izpričati z muče-ništvom. Saj govore skozi dolga stoletja vsa poglavja frančiškanskih misijonov o mučeniški smrti mnogih misijonarjev sinov sv. Frančiška. S krvjo je pisana zgodovina frančiškanskih misijonov na Japonskem, na Kitajskem, v Indiji, v mohamedanskih deželah, v Afriki in v drugih deželah. V svojem drugem letu hočemo namreč prinašati delovanje Frančiškovih sinov v misijonskih deželah, ki smo jih pravkar omenili. S sveto radovednostjo si torej prizadevajte prebirati v novem letu misijonska poročila, obenem pa naj bo vaša molitev za misijone in za vse misijonske namene še gorečnejša; še bolj naj bi podpirali misijone z žrtvicami, ki jih je toliko v današnjih časih in v življenju prav vsakega; prav tako si prizadevajte z veseljem žrtvovati tudi denarne prispevke za tako velike in tako imenitne namene. To so načrti za drugo leto in daj Bog, da bi jih mogli izpeljati. Frančiškani na Japonskem i Neko«... Zemljevid Japonske Pet in dvajset let po prihodu prvega japonskega misijonarja sv. Frančiška Ksave-rija je stopil na japonska tla 1. 1584. prvi frančiškan, brat Janez Pobre. Njegovo uboštvo in ponižnost sta na japonske kristjane in pogane tako globok vplivala, da je samo manjkalo, da bi ga molili, kakor poroča dominikanec p. Aduarte. Namestnik provinciala jezuitov na Japonskem in podkralj v Hiradu sta prosila svetno in cerkveno oblast na Filipinih za frančiškanske misijonarje. Začasna odločba papeža Gregorja XIII., da smejo na Japonskem oznanjevati evangelij le jezuitje, in preganjanje kristjanov na Japonskem sta onemogočila za nekaj let prihod frančiškanskih misijonarjev. L. 1592. je filipinski podkralj Gomez Perez Dasmarinas poslal na Japonsko dominikanca p. Janeza Cobos, da bi se pogajal z japonskim vladarjem, ki je pretil Filipinom z vojsko. Ta je zapazil, da Japonci še niso pozabili na brata Janeza Pobre in da so imeli frančiškane v najboljšem spominu. Zato je pismeno prosil 29. X. 1592 podkralja, da naj mu pošlje deset frančiškanov, med njimi tudi br. Janeza Pobre. Podkralj je poslal p. Petra Baptista, predstojnika frančiškanskega samostana v Manili, s tremi sobrati na Japonsko, med katerimi je bil tudi Janez Pobre. Imenoval je p. Petra Baptista za svojega drugega poslanika na cesarskem dvoru. Svojo nalogo je p. Peter Baptist prav dobro opravil. Zagotovil je španski naselbini na Filipinih mir, obenem pa tudi dobil dovoljenje za naselitev in javno oznanjevanje evangelija in opravljanje javne službe božje na Japonskem. Po zgledu svojega serafinskega očeta se je posvetil najubožnejšim izmed ubogih — gobavcem. V mestu Meaku je uredil zanje bolnišnico, v kateri je s svojimi sobrati zanje z vso ljubeznijo skrbel. Kmalu je ustanovil enako bolnišnico v mestu Nagasaki. Novi misijonarji so naredili na ljudstvo globok vtis. Mnogi, ki so za časa preganjanja odpadli, so se jokaje vračali in prosili skesano za odpuščanje. Druge je ganila njih ljubezen do bližnjega, uboštvo in odpoved, da so prosili za krst. Po poročilu nekega Japonca so do aprila 1593, torej v dveh letih, spreobrnili s svojim zglednim življenjem 25.000 duš. Njih zgled je ganil tudi visoke gospode. Guverner mesta Meaka je dejal: >Kolikor-krat vidim patre, si govorim, da mora biti še drugo življenje; oni namreč ničesar ne iščejo na tem svetu in ne delajo za zemeljske dobrine, ampak iz čiste kreposti.« Sv. Peter Baptist in tovariši mučenci Blagoslovljeno misijonsko delo je prekinilo novo preganjanje, za katerega je “ala povod španska ladja »San Filipo«, ki jo je vihar vrgel na obalo. Po državnih Zakonih je tovor pripadal cesarju. Spanci so ga skušali za vsako ceno rešiti in so Prosili p. Petra Baptista za posredovanje. Eden izmed mornarjev pa je, da bi Japonce oplašil, zagrozil, da bo na Japonsko prišel španski kralj in jo osvojil. Nespametno je trdil, da je pred seboj poslal misijonarje, katerim bo sledila vojska. Ko je cesar zvedel, da se na ladji nahajajo redovniki — bili so 4 avguštinci, 2 frančiškana in * dominikanec, topništvo, orožje in strelivo — je menil, da so s tem potrjene obdolžitve Oasprotnikov krščanstva, ki so mu črnili misijonarje kot vohune v službi krščanskih 'dadarjev. Verjel je, da so ga frančiškani, s katerimi je živel v dobrih odnosih in jim dil naklonjen, prevarili. V prvem navalu jeze je zahteval, da naj se vsi misijonarji križajo. Po nasvetu svojih najboljših svetovalcev, ki so ga spomnili na prijateljsko P°godbo s Španijo, je svojo zahtevo omilil. Zapovedal je vse redovnike in kristjane Zapreti. 8. decembra 1596 so zaprli frančiškane v samostanih v Meaku in Osaki. Vplivni Možje so zanje pri cesarju posredovali, a zmagal je s svojo besedo njih smrtni sovoznik, poganski duhovnik in cesarjev telesni zdravnik Jakuin. 2. januarja zvečer so Misijonarje odpeljali iz samostana v Meaku v ječo. Preden so zapustili cerkev, so zapeli »Tebe Boga hvalimo« za milost mučeništva, ki jih je čakalo. Tretjega januarja ko jih peljali s sobrati iz Osake na trg v Meaku, kjer so jim porezali ušesa in nosove. _■ januarja so jim naznanili, da so obsojeni na smrt na križu in da se bo sodba izvršila v Nagasakiju. Kot vzrok za križanje je cesar navedel, da so proti njegovi prepovedi Pridigali. 5. februar je bil dan njihovega mučeništva. Vseh mučencev, ki so umrli Mučeniške smrti na križu, je bilo 26: 6 frančiškanov: p. Peter Baptista, predstojnik, P- Frančišek Blanko, p. Martin, bogoslovec, br. Filip in brata laika Gonsalvo Garcia in rrančišek, 3 jezuitje in 17 tretjerednikov, ki so bili v-misijonski službi v pomoč patrom, jse so privezali na križe z vrvmi in jih prebodli s sulicami. Sv. oče Pij IX. jih je ^ VI. 1862 proglasil za svetnike z veliko slovesnostjo. Pet ostalih frančiškanov i® cesar izgnal na Filipine. Po Stnrti Taikosama je leta 1598. Zavladal kot cesarski namestnik namesto mladoletnega Tai-k°samovega sina Daifusama. °il je do katoličanov mil in jdh je dovolil zidavo cerkva, frančiškanski misijonarji so ?e pričeli vračati na Japonsko 'n gradili bolnišnice ter samotne. Največ uspehov je imel Pl- Ludvik Sotelo, ki si je pridobil popolno cesarjevo za-dpanje. Najlepše uspehe pa je ’Mel v kraljestvu Mutsu v se-Verovzhodnem delu otoka Nip-P°na. Na njegovo posredovanje !e kralj Masumene 23. XI. 1511 'zCvetju« popišejo Polagoma vse naše frančiškanske cerkve in njih zanimivost in lepota približa očem in srcu. Sedanja frančiškanska cerkev v Ljubljani je bila prvotno dokaj manjša. Tloris kaže danes podolgovato srednjo ladjo, stranski ladji nadomeščajo obojestransko tri kapelice. Glavni oltar je posvečen Mariji od angela Pozdravljeni in je delo odličnega kiparja Frančiška Robbe. Zanimiva in značilna je dolgotrajna pravda, ki so jo imeli pp. av-guštinci z Robbom samim in z rodbino Ruessenstein. 0 tem kaj več kasneje, ko bodo razmere dopuščale veČ prostora v listu. Te yrstice so posvečene oltarju sv. Treh kraljev, ki je danes bolj znan kot oltar sv. Antona Padovanskega. X>ltar je izrazito re-Uesalnčen, in sicer prav lopo izdelan iz črnega in barvastega marmorja. 01-lurna miza ima spodaj lepo vdelane okraske, vse 'Z različnih vrst marmorja: črne, rumene in bele barve in še veronski inkarnat, ki je rdečkastorjav in podoben našemu lesnobrdskemu kamnu. Nad oltarno mizo se dviga zelo okusen nastavek, ki ga tvorijo dva črna dorska stebra in po dva pilastra ali polstebra na vsaki strani. Kapiteli ali glavi stebrov so korintski z lepo izdelanimi akantovimi listi iz belkastega JUarmorja. Nad okvirom slike sta dve rozeti, kasnejši pristavek je iz lesa ^rezljano božje ime in plameneče srce, obdano od oblačka in žarkov. Enako sta kasnejše delo oba lesena angela, ki molita in sta že baročna. Slika sv. Treh kraljev je delo slikarja in profesorja Andreja Ivana Herr-leina (* okrog 1739. v Wi\rzburgu na Bavarskem). V Ljubljano je prišel še •nlad in bil nastavljen kot prvi učitelj risanja na ljubljanski norinalki, in sicer leta 1778. Sv. Trije kralji so prišli v našo cerkev proti koncu 18. stoletja, torej gotovo po prihodu oo. frančiškanov na Marijin trg in že po odhodu oo. avgu-štincev. Slika je lepo delo, četudi ni docela samosvoja zasnova, očituje vendarle Oltar sv. Antona Padovanskega dovoljno samoniklost v lepi sredotočni razporedbi oseb. Na levi so trije modri. Zelo izrazit je črnec s turbanom in malo zlato kronico. Na desni božje Dete, Marija in Jožef, preko pregraje gleda zvedavo mlad pastirček. Zgornji del slike prikazuje odprto nebo in male angelčke, ki kažejo proti nebu. Ker je cerkev sama skoraj stalno v nekem somraku, se vidi slika lepo le v dopoldanskih urah okoli devete ure ob sončnih dneh. Skoraj,vse slike Herrleinove so bolj temne kakor ne. Le obraze je napravil jasne in mile. Verjetno je, da so po izvršbi te slike naročili pri Herr-leinu tudi drugi naši samostani pri njem oltarne slike. Tako je za Brežice 1. 1780. napravil Smrt sv. Jožefa in za Novo mesto leto poprej Sv. Antona Padovanskega in Smrt sv. Frančiška. Tudi v znani božjepotni cerkvi sv. Antona v Štangi, kamor so stalno hodili frančiškani na pomoč, je naslikal sv. Antona Padovanskega za glavni oltar: Sv. Anton pred Marijo z Detetom in skupina siromakov. Andrej Herrlein je umrl v Ljubljani 1. 1817., star 78 let, in sicer v sedanji Stritarjevi ulici, ki se je poprej imenovala Špitalska. Sedaj je na tem oltarju spodaj manjša slika sv. Antona Padovanskega v lepem tolčenem okviru. Slika sama je zelo posrečeno delo slovenskega slikarja Ivana Frankčta (* 16. V. 1841). Po maturi 1. 1862. je odšel na potovanje v Nemčijo in na Gornje Avstrijsko, po vrnitvi je na željo svoje matere stopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. Po preteku enega leta je izstopil in bil zaporedno učenec slikarske akademije na Dunaju, zatem v Benetkah, nato pa je po nalogu ruske kneginje Saše Žokovske potoval na Kitajsko. Od 1. 1899. se je naselil stalno v Ljubljani. Poleg svojega strokovnega dela, bil je profesor risanja in odličen risarski strokovnjak, je veliko slikal, in sicer nabožne slike, portrete in krajine. Njegove slike odlikuje jasnost, ljubezniva preprostost in dobro tehnično znanje. Slika sv. Antona je eden tistih primerov, da slika ni prav nič »pobožno narejena« in vendar diha iz nje toplota i» prava milina, ki vzbuja pobožnost. Nad oltarjem na levi strani je viden majhen kor, ki veže samostanski hodnik s prižnico. Je lepo rezbarsko delo, načrt za rezbarja je napravil p. Janez Žurga, profesor, izrezal pa je vso steno kora frančiškanski brat iz hrvaške provincije sv. Cirila in Metoda. Freske na stenah so slabo ohranjene, zlasti stropna, ki prikazuje Boga Očeta, je močno poškodovana, enako je nad korom močno potemnela. Vse freske se nanašajo na oltar sv. Treh kraljev in prikazujejo prizore iz Jezusove ■ mladosti. Na desni strani oltarja je klečalnik s sliko sv. Terezije od Deteta Jezusa-Slika je delo akad. slikarja p. Blaža Farčnika in je postala v teku let zelo priljubljeno zavetje za mnoge njene častilce. p. bertrand gv Bernardin Sienski (Po Paulu Thureau-Danginu.) Mladost. Leta 1380. je umrla Katarina Sienska, svetnica, ki je globoko posegla v zgodovino Cerkve. Prav istega leta se je rodil v mestecu Massi v sienski pokrajini naš svetniški Bernardin. Oče pl. Albizeschi je bil mestni guverner-Komaj tri leta star izgubi Bernardin svojo mater, s šestimi leti pa še očeta-Toda sirota najde v najbližji okolici nadomestilo za svoje starše v svojih tetah ter sestrični Tobiji. Njihovo veliko skrb zanj nam pokaže naslednji dogodek. Bilo je v Sieni. Bernardin je že dijak. Nekega dne ga svari Tobija Pred žensko zapeljivostjo. Bernardin pa ji nagajivo-prijazno odgovori: »Vedi, da ves gorim za neko plemenito gospo. Če bi je kateri dan ne mogel videti, še spati ne bi mogel.« Tak odgovor Tobijo hudo vznemiri. Zato ga vpraša ob drugi priliki, kdo je ona ljubljena, o kateri neprenehoma govori. Toda Bernardin ji pove samo', da biva zunaj Kamoljskih vrat. Naslednjega dne se skrije Tobija v bližini naznačenega kraja. Nad Kamoljskimi vrati je slika Marijinega vnebovzetja. Bernardin pride, pobožno poklekne pred sliko nebeške Device, po opravljeni pobožnosti pa odide naravnost spet domov. Nekaj dni nato ga prosi sestrična, naj ji razodene ime one gospe. »Draga mati,« ji odvrne mladenič, »ker zapoveduješ, ti hočem skrivnost razodeti,« in ji pove, da je to Devica Marija. Tobija ga vsa v solzah objame in hvali Boga, da je dal njenemu sinu, kakor je imenovala Bernardina, tako pobožnost. Ljubko češčenje do Matere božje pred Kamoljskimi vrati pa si je ta ohranil skozi celo življenje. Ko opisuje v neki pridigi v Sieni svojim rojakom sijaj Marijinega vnebovzetja, jih opozarja na znano sliko: »Vsi angeli jo obdajajo, radujejo se, pojejo, plešejo, okrog nje rajajo, kakor vidiš to naslikano tam nad Kamoljskimi vrati.« Kljub tej nežni pobožnosti pa je bil prav odločen. Nekoč se igra na trgu. Približa se mu neka odličnejša oseba in mu stavi sramotne ponudbe. Fantič samo zardi in odgovori z zaušnico. Ker je še premajhen, zadene pokvarjenca samo v čeljust namesto v obraz, kakor je nameraval. »Čez mnogo let,« pripoveduje njegov biograf, »sem videl na istem trgu med Bernardinovo pridigo istega moža, kako je pretakal skesano obilne solze.« Prva odpoved svetu. Leta 1400. se je pojavila kuga že v tretje v Sieni. Landroni, ravnatelj Bolnišnice se zateče k Materi božji, zavetnici hiše. V njene materinske roke izroči bolnike, za katere ne more več skrbeti, saj je brez vsake človeške pomoči. Kmalu potem pride Bernardin. Predlaga mu, naj prepusti njemu in n j egov im tovarišem strežbo bolnikov. Zaradi te velikodušne ponudbe je ravnatelj do solz ganjen. Vendar , ima pomisleke. Kuga je pobirala predvsem gladino. Ali naj izpostavi gotovi smrti življenje 20 letnega mladeniča, nositelja imena plemiške družine? Toda Bernardin sam odloči: »Če hoče Bog, da umrjem kot žrtev, sprejmem tako smrt z veseljem.« Tedaj mu prepusti ravnatelj ne i® strežbo bolnikov, temveč kar vodstvo cele hiše. Mladi strežniki bolnikov pa spovedo, prejmejo sv. obhajilo in se tako oboroženi podajo na svoje delo, Polno žrtev. Noč in dan bedi Bernardin pri bolnikih. Najbolj ostudna in najdeva rnejša dela izvrši sam. Štiri dolge mesece vztraja v občudovanje celega mesta. Šele ko kuga preneha, odstopi. Zaradi prestanih naporov pa zboli sedaj Sam. Že so dvomili, da bi še okreval. Po prestani bolezni se zato Bernardin °dloči, Bogu se popolnoma posvetiti. V neki pridigi, ki jo je imel 1427, nam o svoji prvi preveliki gorečnosti takole pripoveduje: »Povedati vam ho-n®m, kako sem izvršil prvi čudež. Bilo je, preden sem postal frančiškan. V kakem gozdu sem sklenil preživeti kot puščavnik svoje življenje. Govoril sem sam sebi: ,Kaj nameravaš tam delati? Od česa se boš preživljal?' Nato sem si odgovoril: ,Kadar bom lačen, bom jedel zelišča, svojo žejo pa bom gasil z v°do.‘ Tudi sv. pismo za duhovno branje sem sklenil kupiti in raskavo sukno Za obleko. Kupim si torej sv. pismo in nepremočljivo sukno iz kamelje dlake. Dote m si poiščem kraj. Grem doli izven Falonskih vrat. Naberem si divjih Zelišč za hrano. Nisem imel niti kruha, niti olja, niti soli. Tako sem si govoril: ;Za prvikrat si bom zelišča še opral in izbiral, pozneje si jih bom samo še izbiral, ne da bi jih čistil. Ko se pa navadim na to hrano, pa zelišč ne bom Biti izpiral, niti izbiral, in končno ne bom jih niti zbiral/ Zaklical sem na pomoč ime Jezusovo, vtaknil pest teh grenkih zelišč v usta ter jih začel žvečiti. Žvečil sem in žvečil, toda doli niso hotela. ,Prav,‘ pravim, ,pijmo požirek vode-' Rečeno, storjeno. Voda je šla doli, zelišča pa so ostala v ustih. Na kratko, pil sem ponovno vodo, pomagalo pa ni nič. Veš, kaj nameravam povedati? Z eno samo pestjo zelišč sem pregnal skušnjavo.« (Dalje prihodnjič.) P. Ciprijan Napast — šestdesetletnih. Dne 25. januarja bo obhajal novomeški gvardijan p. Ciprijan Napast šestdesetletnico svojega rojstva. Luč sveta je zagledal pri Sv. Lovrencu na Dravskem ploju. Naša kmetska mati ga je zibala in mu sladke pesmi pe-vala. Nadarjenega Franceta so starši poslali v mariborsko gimnazijo. Kot 17 leten dijak pa je stopil leta 1901. v frančiškanski red, kjer je dokončal svoje študije in je bil leta 1908. posvečen v duhovnika. Nato je bil poslan v Rim v kolegij sv. Antona, da se pripravi za lektorat na domačem bogoslovju. Študiral je cerkveno r zgodovino. Ko je študije končal, je dobil naslov generalnega lek» torja, kar je prav za prav isto kot doktorat. Univerza sv. Antona še .namreč takrat ni imela pravice javnosti. Za svoj predmet je moral veliko brskati po vatikanskih muzejih in arhivih in tam si je pridobil naslov »apostolskega arhivarja«. Ko se je p. Ciprijan vrnil iz Rima, je bil nastavljen kot profesor bogoslovja na domačem frančiškanskem bogoslovju, dokler ga ni cesar poklical med prvo svetovno vojno za vojaškega kurata. Po vojni je provincija opustila domače bogoslovje in je svoje gojence poslala na bogoslovno fakulteto v Ljubljani in naši bogoslovni profesorji so sprejeli druge službe. P. Ciprijan se je odločil za mladino in je postal katehet na deški ljudski šoli v Novem mestu, kjer še zdaj deluje. Poleg kateheze že daljšo dobo let opravlja službo samostanskega predstojnika. Pred leti je bil izvoljen tudi za provincialnega definitorja. Svojih šest križev nosi z mladeniško živahnostjo, tako da bi mu človek na prvi pogled prisodil samo tri križe. Sicer pa vse življenjske križe nosi z lahkoto, saj je vedno dobre volje in vselej najbolje razpoložen. Včasih je tudi pisal v naše >Cvetje«. Čestitamo! P. Mudest dr. Novak — petdesetletnik. Pred petdesetimi leti, in sicer 22. januarja, je zajokal na Vranji peči mali Novakov Janezek. Saj je Vranja peč na Kranjskem, zakaj bi ga potem ne krstili za Janeza? V domači fari so imeli takrat šolo enoraz- rednico, zato so Janezka že v ljudsko šol° poslali v bližnji Kamnik. Izročili so ga v varstvo znani študentovski mamici Man®1’ Samo pod tem imenom je ves Kamnik P0" znal požrtvovalno vzgojiteljico. Katehet n® kamniški deški šoli je bil vedno frančiška®' ski pater. Manca je imela s frančiškani n&i' boljše odnošaje in v njih zveste svetovale®: Svoje »študente« je vodila vsak dan k svet' maši v frančiškansko cerkev. Mnogi izii>e; njenih fantov so bili ministranti in ni "J® čudnega, če je mali Novakov Janezek takrat sklenil, da postane frančiškan. Sv®; jemu idealu in sklepu je ostal zvest. Dom®?1 in Manca pa so zanj molili. Gimnazijo j? študiral v Ljubljani. Leta 1911. kar sred1 šole se je Janezek znašel v frančiškanske®1 samostanu v Brežicah, kjer je bil 25. febr®-arja preoblečen in je dobil samostansko Modest. Po končanem noviciatu je nadalj^ val svoje študije v Gorici, končal pa jih r v Ljubljani. Novo mašo je pel med svetov®1! vojno meseca maja 1918. Kot redovnik ®' prišel nikoli iz Ljubljane. Najprej je bil ®9 stavljen kot kaplan pri fari Marijinega Oz®®-njenja. Kar je imel prostega časa, je up0" rabil za študij in smo naenkrat debelo P®1 gledali: p. Modest je postal doktor bog0" slovja. Kot tak je postal bogoslovni profes°j na domači teologiji. Kmalu po ustanovit® nove frančiškanske fare sv. Frančiška v 8$® pa je postal šišenski župnik. Sprejel je na.s_ veliko breme: fara nova, predmestje je >*’ postavljeno raznim kvarnim vplivom, c®? kev je bila še nedogotovljena, na fari n'**1’ jonski dolg. Pa p. Modest ima močna ple^j Fara sv. Frančiška v Šiški je prišla P1 njegovim vodstvom na zeleno vejo že škof" ■ai popolnoma. Petdesetletnika naj Bog ohrani9 in podpira še mnogo leti Teden pokore v ljubljanskem frančišk#® skem samostanu. Naš samostan se je na Pral pa je tudi ustaviti Lelo, sicer bi mu zbežala. Ko pa je opazil silni vtis, ki so ga napravile njegove besede, ga je ganilo v dno duše. Cesar niso zmogle L njegove besede, to je opravilo eno samo ime. Kako silna je morala biti ljubeze" med Lelo in Markom! In Mavricij se je sklonil k mladenki ter ji rekel ljubeč" in milo: »In tisti, ki ga pošilja Mark, jaz, ubogi in brezpomembni duhovnik, pri' hajam kot drugi brat, da si nazaj priborim dušo izgubljene sestre!« Kar je kakor klešče stiskalo Lelino dušo, je odnehalo, dvignila je solzn0 obličje, stegnila roki ter s trpečo in prosečo kretnjo rekla: »Joj, zakaj mi ravno vidva prizadevata tolikšno bridkost! Prosim in rotil'1 vaju pri sedmerih mečih presvete Device: Pustita me, ne brigajta se zame, j®2 takšne ljubezni in tolikšnega zaupanja nisem vredna! Jaz sem izgubljena 'n zavržena!« Pater Mavricij ni nič razmišljal, samo njegovo dobro in sočutno srce j® spregovorilo in že je klečal poleg Lele. Prijel je njeni proseče iztegnjeni rok' ter z ginjenim glasom rekel: »Lela, poglej mi v oči!« Pokorno in ponižno ga je slušala. (Dalje prihodnjič.) | GOLOBIC PETER: Ali so vse vere enako zveličavne? Ako debatiramo o veri, se često sliši: »Ah kaj, saj je vseeno, kater1' vero imaš, samo da pošteno živiš!« Razmišljujmo, če je to res! Dvakrat dve je štiri in ne pet in ne tri, to razume vsak. Bog je samo eden, torej mora biti prava samo ena vera. Pote"1 so pa vse druge vere napačne. Ko smo prišli do tega zaključka, kaj sedaj? Najprej bom temeljito študiral svojo vero in jo potem primerjal z dr"; gimi. Rekel sem »študiral«, ker površno znanje ne zadostuje. Zdravnika, ^ samo površno človeka preišče, nihče ne mara. Važno je, da vem, kdaj in pod kakimi okoliščinami je posamezna vet* nastala. Ta študij me bo brez dvoma pripeljal do ustanovitve katoliške Cerk'1’ in do judovske vere. Katoliška vera je izpopolnjena judovska vera. Jez"9 Kristus sam pravi: »Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali p'1"" roke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel.« (Mat. 5, 17.) Judovska vera danes ni več prava, ker ne prizna Jezusa Kristusa Sinu božjega. Edino katoliška vera daje človeku pravilen odgovor na vsa življenjsk1 vprašanja. Pri iskanju resnice pa se ne smemo ustaviti na pol poti, temveč i"°' ramo iti pogumno naprej do cilja. Ako kdo najde zaklad, ni zadovoljen 9 tem, da ga je našel, temveč ga odkoplje in nese na varno ter ga ljub"' sumno čuva, da mu ga kdo ne ukrade. Tako je tudi z vero. Ko prideš nje, se je moraš okleniti, živeti po njej in jo čuvati kot svoj največji zakla'* Neumno pa je govorjenje: Vse vere so enako dobre. Taki ljudje se b°' čejo le izogniti izpolnjevanju dolžnosti, ki jih katoliška vera zahteva od svoji'1 vernikov. S takim govorjenjem le dokazujejo, da jim ni mar za nobeno ver0. Vera je dar božji, je nekaj nacftiaravnega, katere si ne moremo pridobi'1 z naravnimi sredstvi, z naravnimi močmi. Zanjo moramo prositi, moliti. »Prosi,e in se vam bo dalo,« pravi Jezus Kristus. t Lavri? .Bogdan — naš prvi mučenec. Naši domobranci so stali na grajskih okopih, ko smo pokopavali kočevske junake. Drug poleg drugega so stali, vzravnano in ponosno in trdno kot iz kremena izklesani. Ni bilo žalosti na njihovih obrazih. Žalost so zaprli v dno srca, za junaki je le duša jokala, glave pa so bile vzrav- nane, mišice so c, unoicD bu popevale v pripravljenosti, roke so krče- vit pripravljenosti, roKe so arce- .k> stiskale puške, oči so napeto zrle v bo-■Jkiost, ustnice pa so šepetale: »Zgodi se v°ja volja!« * J'edaj je vstal pred nami naš brat, naš j6v.1 mučenec, križar Lavrič Bogdan. Bogu let lzr°čil svojo dušo 24. novembra lanskega {t? v Grahovem pri Cerknici. Takoj v za-j komunističnega napada je bil ranjen, jj sicer pred glavnimi vrati farne cerkve. j,evarno ranjen se je potegnil v cerkev, i^bjen je branil cerkev ure in ure. Več-t0P se je onesvestil. Jokal je, ko je videl ,,'ko Slovencev, ki so bili popolnoma za-s ePljeni, pa ni imel moči, da bi jih odvrnil U P°ti, ki pelje do gotovega uničenja našega aroda in domovine. Sosednje poslopje je jr^elo. Divjaki so zmetali naše fante in J1 žive v ogenj. Naš Bogdan je še vedno ztra]al v zvoniku in na podstrešju cerkve Maloštevilnimi svojimi tovariši. Banditi so I^Kali tudi cerkev. Če bi ne bil ranjen, j * se bil morda kako umaknil, tako pa ni atel več moči. Ubogi naš Bogdan: zadušil je v dimu in nazadnje na podstrešju z8orel. I Bogdan je naš prvi mučenec. Komaj 19 : ‘ je imel. Ves čas, zlasti pa zadnja leta .. Vsa daroval domovini v borbi proti komu-J^U' Še preden so bile ustanovljene vaške j raŽe, je Bogdan stal z orožjem v roki na ^aniku slovenske zemlje. Potem pa se je i vsemi silami vrgel na organizacijo proti-°biunistične borbe. Pridobival je oniahu-odpiral je slepim oči in borce podžigal ^trajnosti. Lani pred veliko nočjo je flsei na Notranjsko — v Grahovo. Izkazal je kot odličen vojak in je bil komandantu l^mžarju desna roka. Zlasti terencem je 11 trn v peti. Ob razpadu italijanske voj- ske je odšel z grahovsko posadko v Pudob, od tam pa je prišel v Ljubljano. Med dolgim bivanjem na Notranjskem si je jasne pojme izčistil do dna. Videl je, da je komunizem v prvi vrsti boj proti Bogu, videl je, kako so padali Kristusovi namestniki, videl je klanje poštenih. Duša mu je zažarela in sklenil je postati duhovnik. Več: sklenil je postati redovnik-frančiškan. Zbral je dokumente in jih priložil prošnji na samostansko predstojništvo. Vse je bilo urejeno, le sprejet še ni mogel biti, ker v Ljubljani ni noviciata, Novo mesto pa je bilo še pod komunistično peto. Treba bi bilo malo počakati. Bogdan pa brezdelja ni poznal. Odšel je s prvimi domobranskimi oddelki v Krško. Ko so rešili mesto roparskih drhali, je prišel Bogdan spet domov. Prav takrat je Kremžarjev Franci spet zbiral okoli sebe stare »Grah&vce«. Bogdan se mu je pridružil in odšel z njim v Grahovo — v smrt. Lavrič Bogdan je bil križar od prvega razreda ljudske šole naprej. Verno je sledil svojima bratoma Marijanu in Cirilu, lanskemu novomašniku. Več let je bil odbornik. Vedno energičen, neomahljiv in trden v katoliških načelih. - »Dajo, ali se še spomniš, kako si delal ,luknje1, ko smo smučali v Hotavljah? In še veš, kako smo delali pod Golovcem na klopci načrte za bodočnost? Takrat si bil še vojak. ,Ko bo mir,‘ si dejal, ,bom šel v vojno akademijo.* Mesec pozneje si nas pa presenetil: ,Saj je samostan tudi vojna akademija: vojake Kristusove vzgaja!*, pa si se zasmejal. Ti še nisi vedel, mi še nismo slutili, Bog pa Te je že izbral. Srečen si. Ko smo slišali o Tvoji smrti, nam je bilo nepopisno hudo. Vsakemu posebej. Ko smo pa skupaj prišli in Te ni bilo med nami, nam je bilo še huje. Zdaj je večina naših šla med domobrance borit se za isti cilj, kot je bil Tvoj: za Boga in narod! Ti si s svojo mučeniško smrtjo dosegel še več, svoj večni cilj. Daj, Dajo, prosi Boga, da bi to oboje tudi mi dosegli!« T. Toth — J. O.: Cezar v burji. Slavni Julij Cezar je hotel prepluti morje v naj večjem neurju. Valovi so kipeli v višine in ljudem pri krmilu je upadel pogum. Tedaj je kriknil Cezar: »Česa se bojite? Cezar je z vami!« Naj še tako valovi kipe okoli tebe in vihar naj buta vate: fant, ti ostani miren in razsoden! Česa se bojiš, duša? Bog je s teboj! Resnično zaupanje v Boga ti bo dalo jasen pogled na dogajanje. Pridno delaj, kot da vse od tebe zavisi — moli in zaupaj, kot da vse od Boga pričakuješ. To je pomen vernega življenja. Bog je tvoj oče, dobroten in usmiljen. Nesreča se je pripetila: nepopisni orkan je premetaval po morju ladjo in med potnike je zavel preplah. Na krovu pa je sedel med svojimi igračami majhen deček in prav nič ga ni vznemirjalo. »Mar se ti ne bojiš, mali?« so ga vprašali potniki. »Kaj bi se bal,« jih je bistro zavrnil, »saj je moj oče pri krmilu!« — Taka je slika z vero prepojenega fanta. V vseh nevarnostih, ki preže nanj, se čuti varnega, ker ve, da sam Oče nebeški drži krmilo njegovega življenja. O tem je prepričan in najhujši udarci ga ne primorajo- da bi klonil z duhom. Vera mu daje zavest in moč, da vztraja. Trop malodušnih okoli njega pa obupava. In še nekaj ti vera daje. Pripravljeno* na smrt. V svetu se nenehoma menja četek in konec: rojstvo in smrt. A dand®j našnji čas zmaguje smrt. Smrt vlada. Ed"1 naš up je vera v Boga, v katerem vec» živimo. Nesmrtni Haydn, sloviti glasbenik, je 1111 pisal v svoje spomine: »V življenju se" delal prav tako, kakor v svojih skladba" z Bogom sem jih začenjal, z »Laus De°' končaval. Misel na Boga je bila zlata vfv« za katero sem šel skozi življenje.« Ako s spoznanjem vere gledam rožna'® grmovje, mežikave zvezde in nedolg* otroške oči, vidim v vsem le odsev vei"1® lepote. j Bolezen, nesreča, trpljenje ... naj se " tudi smrt primeri, če imam vero v sebi, be" vsak čas vedel: »Vse, kar koli sem za B°* prestal, ker ga ljubim, prav vse mi bo bi® steč dragulj v kroni slave, ki me čaka nebesih.« Sile bodo nekoč omagale in telo bo pr^ slabo za upiranje. Tedaj bomo vsi vede1 duši je dovolj zemlje, v večnost hoče! z globoko vero bomo gledali v večni Vedeli pa bomo vsi, da je to življenje sen... p\y ir BONiffsStfiiNVfE mo VLADIMIR TOMINEC: Kako naj prejemam stalni mesečni znesek? Predvsem moramo poudariti, da se izplačujejo stalni mesečni zneski vse"1 onim, ki so upravičeni do prejemanja teh zneskov po pošti, in to v glavne"1 radi tega, da je enoten postopek in je le tako mogoče vzdrževati potreben red- Toda sedaj smo v vojnem času in žalibog ne posluje vse tako kakor ' mirnem času. Zato nam upravičeno piše neka članica: »'V zadnji številkj ,Cvetja* ste pisali, da ne poslujejo vsi poštni uradi. Meni ste doslej pošiljal1 stalni mesečni znesek vedno po pošti, sedaj pa istega ne prejemam redi"1. Stalni mesečni znesek, ki sem ga prejemala vedno zelo točno, če ne prvega v mesecu, pa gotovo prve dni v mesecu — mi je bil kot sončni žarek v mojem življenju, ker sem bila vedno trdno uverjena, da bo- ta znesek g"* tovo prišel.« Tako nam piše ena izmed naših članic, ki ima pravico, prejemati stal"1 mesečni znesek. Tej kakor tudi vsem drugim zanesljivo obljubujemo, da bot"0 vedno pazili na to, da bomo čimprej nakazali vse stalne mesečne zneski čim nam bodo zunanje prilike to omogočile in bodo poštne zveze v redu p"" slovale. Dokler pa te gotovosti nimamo, pa spbročamo vsem in prosimo, d" obvestite vse one, ki so prav tako prizadeti, naj se drže naslednjih navodil; Kdor koli more priti sam v Ljubljano, naj se oglasi med uradnimi ura"" od 8—12 in od 3—6 v pisarni Pax et bonum, Frančiškanski prehod. Prinest1 mora s seboj polico ali pa vsaj zadnji poštni odrezek o izplačanem nakazil"' Na podlagi osebne legitimacije s sliko, ki jo mora itak vsaka oseba imeti v sedanjih časih s seboj, in na podlagi enega izmed zgoraj navedenih izkazil se vam bo izplačalo za preostale stalne mesečne zneske, ki jih nismo mogli nakazati po pošti. Če pa kdo ne more sam priti v Ljubljano, pa ima med svojimi znanci ali sorodniki zanesljivo osebo, ki gre v Ljubljano, naj jo pošlje prav tako v pisarno Pax et bonum. Ta oseba pa mora imeti posebno pooblastilo, da je upravičena prevzeti dotičnemu članu ali članici, ki jo pošilja, pripadajoče stalne niesečne zneske. Pooblastilo se mora glasiti nekako takole: Pooblastilo. Pooblaščam g. Petra Klinarja, kmeta na Grosupljem št. 77, da sprejme pri Podpornem odseku III. reda Pax et bonum pripadajoče mi stalne mesečne zneske. V dokaz tega moj lastnoročni podpis. Na Grosupljem, dne..............19 . . Podpis in bivališče. Poleg tega pooblastila pa mora imeti ta pooblaščenec še ali polico člana odnosno članice, ali pa zadnji poštnočekovni odrezek. Pripominjamo seveda, da bomo tudi tega pooblaščenca vprašali v naši pisarni po njegovi osebni legitimaciji s sliko in si izpisali potrebne podatke na naš izplačilni listek. Kdor koli bo prišel s takim pooblastilom in z zgoraj navedenimi potrebnimi listinami v našo pisarno, bo brez nadaljnjega ugovora prejel vse one zneske, katere bo pooblaščen prevzeti. Dejstvo je, da so v zadnjih časih nekateri z dežele samo nekako omenili stalne mesečne zneske pri Podpornem odseku, (niso pa izrazito pooblastili svojih znancev ali sorodnikov, da sme dotična oseba dvigniti in prevzeti zanje stalne mesečne zneske. Zato seveda nismo mogli in tudi nismo smeli izplačati, ker nismo bili pooblaščeni, da sinemo kaj izplačati. Poudariti se mora pa ponovno, da moramo biti pri izplačevanju denarja vedno zelo pazljivi in čuteči zlasti v sedanjih časih. t Grešnica Polhograjska narodna 0 nesrečni moji starši, k moji škodi tanajvečji, malo ste me le svarili, preveč svobode pustili. Po božjih potih sem letala, svoje ofre sem skazvala, da bi jih mogla več zmotit, v svoje mreže ulovit. V cerkev tudi sem hodila, pa pobožno nič molila, še nisem bala nič Boga, sem po fantih gledala. K spovedi tudi sem hodila, velike grehe sem tajila, povedati bilo me je sram. Oh, lcaj bo na sodnji dan! Ve nesrečne ponočne vrane, niste bile nikoli ugnane. Nikoli me niste pustile spat, pojdite rajtengo dajat! 0 nesrečni vi fantini, ali vas to nič ne gini, da bo treba enkrat umret, in ob sodbi v Boga zret. 0 nesrečne nočne vrane, ve pač niste nikoli ugnane. Koder te vrane krokajo, tam se dekleta jokajo. Dol bom padla na kolena kakor sveta Magdalena. »0 Jezus, usmili se me, mi odpusti grehe vse!* + Preč. g. Franc Sal. Gomilšek. V Knežji vasi pri Dobrniču je umrl g. dekan šentle-nartske dekanije Franc Gomilšek. Bil je eden najbolj navdušenih organizatorjev tretjega reda sv. Frančiška in že od mladosti njegov član. Z mladeniškim ognjem je govoril na mnogih tretjerednih kongresih. Bil je tudi prednik duhovniške skupščine tretje-rednikov. Vsem tretjerednikom ga priporočamo v pobožno molitev. Naj v miru počiva! t Preč. g. Anton Hren. Postal je žrtev brezbožnega komunizma. Mučili so ga vpričo njegovih iaranov na Blokah. Ves čas pred smrtjo je svoje farane bodril in utrjeval v veri. Bil je tretjerednik in vnet voditelj tretjeredne skupščine v svoji fari na Blokah. RIP. t Preč. g. Viktor Turk, župnik v Begunjah pri Cerknici. Tudi on je postal mučenec v komunistični revoluciji. t Preč. g. Franc Kek, profesor vero-nauka v Novem mestu. Sama dobrota ga je bila in samo delo za vero in za narod. Koliko se je trudil za naše uboge internirance, s koliko ljubeznijo je vzgajal dijake za vzvišene vzore, kak apostol Katoliške akcije je bil pokojni profesor Kek. Koliko dobrot je delil siromakom! To kar pametni ljudje imenujejo dobroto, to imenujejo komunisti zločin in zato pobijajo najboljše. In ker je bil profesor eden med najboljšimi, zato je moral pasti na krut način j»od morilno roko komunizma. Strojnica mu je končala plemenito življenje. Pred smrtjo je s svojimi sojetniki vso noč molil sveti rožni venec. Vsem kandidatom strahovite smrti je podelil sv. odvezo. Tudi pokojni profesor Kek je bil sin sv. Frančiška v tretjem redu. Že kot mlad bogoslovec se je pridružil armadi asiškega ubožca. Seznam tretjerednikov mučencev se veča. Naj bo njihova kri seme novih tretjerednikov! Profesor Kek, prosi pri Bogu za armado sv. Frančiška, da bo ostala zvesta Kristusu in se bo prav bo* jevala in sukala orožje božje! t Župnik g. Franc Vovko. V Št. Petr® pri Novem mestu je 21. dec. umrl narave® smrti upokojeni župnik g. Fran Vovko. B»' je vnet dušni pastir in tretjerednik sv. Frančiška. Pokopali so ga v Novem mestu. N®J v miru počiva! t Fr. Teofil Vodeb OFM. V frančiškanskem samostanu v Slavonski Požegi je dn® 25. okt. 1943 umrl slovenski samostanski brat Teofil Vodeb. Rojen je bil leta 187»-v Št. Juriju pri Celju. Dovršil je orglarsko šolo v Celju in je vstopil v samostan ko' izvežban organist. Službo organista je opra'" ljal potem v raznih samostanih. Dalj čas8 je bil v Nazarjih, nazadnje pa pri Sv. Trojici. Od tod je odšel pred 2 letoma na Hr' vaško, kjer je našel svoj grob. Kot organis1 je bil silno vesten. Predvsem je gledal, d8 je cerkvena glasba popolnoma ustrezal8 predpisom. Nikdar ni dopustil, kot je P®! nekod razvada, da bi peli pri slovesni ma»’ slovensko, temveč vedno latinsko. Kaj t8' kega ni prenesel. In kadar je vodil latinsk0 petje pri službi božji, se je to moralo i8' vršiti natančno z vsemi liturgičnimi vložki-Ce ni mogel najti predpisane skladbe, f je kar usedel in komponiral sam. Tako J? imel lepo zbirko svojih lastnih kompozicij’ Pel je vedno in z največjim navdušenje®!-Kadar je prišel v ogenj, je s svojim petje®’ premagal najglasnejše registre v orglah-Bil je včasih malo nervozen, kar je meno8 lastno vsem muzikantom — pa mu tež8 niso pevci prav nič zamerili, še bolj rad’ so ga imeli. Organisti so se mu včasih m®|8 posmehovali, pa mislim, da bo v nebesi11 on dobil od svete Cecilije taktirko v rok® in se bodo morali v nebesih tudi mnog’ mestni organisti po njegovem taktu r®v' nati, zato ker ni nikoli napravil nobeneg8 organistovskega greha. Dobri fr. Teofil, P° čivaj v miru in na večno prepevaj v ne' beškem pevskem zboru! .. m milil mili m« mn "J Naročnina ..( vetja" za leto 1944 znaša 1$ lir. Ako kdo res 8,4 more plačali, naj ostane pri stari naročnini IS lir. Kdor more' naj malo namakne. Dobrotniki »Cvetja” dobrodošli! Serafmski koledar 1944 JANUAR 1 FEBRUAR 1 MAREC 1 APRIL MAJ JUNIJ 1| S INoto let« 1 1 kvstohiia £ 1 S Kvatre f> 1 S Hutjo, šk. 1 P Fil. in Jak. 1 c 2 8 V P i-nc J*i j) Genovefa 2 8 l •»večnica Matej, šk. Jožef Leon. 2 8 C p Neža, dev. Kr. pot, KV. Kazimir KV. 2 8 N P Cvetna ned Rihard, šk 2 a T s Atanazij, uč. Najd.sv. Kr. 2 8 p S Herk., sp. Andrej, sp. T Angelu Pol. 4 4 T Izidor 4 C Monika, vd. i N Sv trojica 5 S T elrsfor, p 5 S Peter in t. B 5 N 2 kvatrna 5 s 5 p Pij V., papež Janez p. L. v 5 P G č Razgl. G. 6 N 1 pretip. 0 P Koleta, d. 0 c Vel. čet. 0 S 0 T Norbert fjf 7 H 5 HI p s N P Valentin, šk Sever., op. Sv. Družina Viljem, šk. % 7 8 9 10 P T l Rizerij in t. Janez Mat. Apolonija % Školastika Lu r. M. B. 7 sv. Ust. 7 8 9 10 T P 1 omaž Akv. Janez od B. Katarina B. 40 muč. Y Jan. in Kr. 7 » 10 p s N P tf Vel. pet. Vel. sod. ^ Velik, n.č Veliki pon 7 8 9 10 N P T S 4. povel Prik.sv.M.V Greg., n. uč. Antonin, šk. 7 H 9 10 a i Humilijana Sv. Reš. T. Pacifik in t. Marjeta, kr 1 1 T HijJin, pm. 11 11 11 T Leon Vel., p. 11 C Bened. in t. ii N 2. pobink. 12 s krnest, šk. Veronika Odorik in t. Pavel, p. 12 12 N 3. postna Agnel, sp. Bonav., sp. Klemen Dv. 12 S Julij, p. 12 P Nerej, m. 12 P Ki 14 15 Č p s 13 14 15 N P T 2. predp. Ivana, V. Andrej K. »p 18 14 1 P T S 18 14 ir, Č P S Hermeneg. Justin, m Helena 18 14 ir, s 'TT P Robert, uč. 1 povel. Križ ted. tf 18 14 15 J a Ant. Pad. tf Bazilij, uč. Jolenta, vd IG '7 N P 2. po razgl. Anton, p. 10 17 ! Filipina, d. Luka Bel. « 10 17 Č P Hilarij, m. Patricij tf IG 17 N P Bela ned. tf Anicet, p. m. 10 'l T a Križev ted. Križev ted. 10 1- p S Srce Jezus. Adolf, šk. IH T Sv. Petr. tf IH P Simeon, šk. IH S Salvator sp. 18 T Andrej, sp. is Vnebohod IS N 3. pobink. Julijana, d. Mihelina # i'< 2H č Tomaž in t. Fab in S. 19 20 S N Konrad P. 3. predo 19 20 p 4 p. Jožef Janez, sp. 19 20 l Konrad, sp. Božidar, sp. 19 20 p s Teofil, sp. Bernardin S. 19 20 P T Lil 22 P S Neža, d.m. Vincenc., m. 3. po razgl. Timotej, šk. Spr. Pavla# Polikarp, šk Janez Zl., šk. Peter, sp. Franč. Sal. 21 22 p T Irena, d. Marjeta, sp. 21 22 T s Bened., op. Benven., šk. Oton, šk. Gabrijel # 21 22 P S Konrad, sp. Frančišek # 21 22 N P 6. povel. Janez, m. # 21 22 a Alojzij, sp. Pavlin, šk. 23 2-4 n P 22 24 l tt Pepelnica Sergij, m. # Matija, ap. 28 24 Č P 23 24 N P 2. povel. Fideli«, m. 28 24 T § Jernej, sp. Janez, m. Gregor, p. 28 24 p s Jožef K., sp. Janez Krst. 25 2i S Marij. ozd. j:> T Marko, ev. 25 C 25 N 4. pobink. 20 20 S Sebastijan 2G N 5. post. Tiha 20 S Var. sv. Jož. 20 P Mar. - Ana 20 p 2 / C 27 N l. postna Gabrijel Anton. vd. 27 P Janez D., uč 27 č Peter K., sp. 27 S Beda, uč. 27 T Benven., sp. Irenej, 5k, ) :*9 s 2H 29 p T 2H 29 T S Jan, ,K , sp 2H 29 p s Lukezij, sp. Peter, m. 28 25 N P Binkošti Bink. pon. Ferdinand ) Kvatre 2H S 30 :u N p 4. po razgl. Lud. in P. 10 n Č P Peter Reg. Mati 7 žal } 30j“N 3. povel. ) 80 81 T S 40 P Spomin Pav. tf = »trogi post ■Fr-----------------------------------------Tu odrezati! — Tpctjeredlllk! Za leto 1944 si zapomni sledeče dneve: Vesoljna odveza (blagoslov s pop.odp.) |Za zakristijo!] Popolni odpustek lahko dobiš Tretji red FranC. mis. drutba Januar . . 1, 6 1, 2”, 4, 6, 14, 16, 19, 30, 31 6 Februar. . 2 1, 2, 4, 5, 15, 19, 22, 27 2 Marec . . . 3, 19, 25 3, 5, 6, 9, 18, 19, 22, 25, 26, 28, 30 19, 28 April . . . 2, 3, 4, 5, 6, 7. 8, 9 2, 4, 6, 7, 8, 9, 16, 23, 24, 26, 28, 30 Maj .... 18, 28 11, 17, 18, 19, 20, 21, 30, 31 20, 28 Junij . . . 4, 8, 16, 29 1, 2, 3, 7, 8, 13, 10, 20, 24, 29 13, 16, 29 Julij .... 2 8, 9, 11, 13, 14, 21, 23, 26, 27 13 Avgust . . 12, 15, 22, 25 2, 4, 7, 9, 12, 15, 16, 17, 19, 22, 25, 26 15 September 8, 17 4, 8, 12*, 17, 18, 27, 29 S Oktober. . 4 2, 4, 6, 10, 11, 12, 19, 26, 29, 30 4 November 1, 19, 21, 25 1, 2**, 13, 14, 16, 19, 20, 28, 29 26, 28 Deeembi r 8, 25 2**, 8, 9, 12, 15, 25 8 PO danes in celo osmino'; toda poleg navadnih pogojev še udeležba pri sv. maši. PO samo za pokojne. Opomba! 1. Voditelj III. reda sme podeliti še štirikrat na leto VO ob dnevih, ki jih • sam izbere. Prav tako sme dvakrat na leto podeliti še papežev blagoslov, ki je združen s PO. 2. Člani Frančiškanske misijonske zveze prejmejo PO tudi na dan sprejema in v smrtni uri. — PO FranC. mis. zveze se lahko obrnejo v prid dušam v vicah; prejmejo se lahko namesto na omenjeni dan na naslednjo nedeljo. Voditelji, pomnite! 1. V škofijskem direktoriju so dnevi vesoljnih odvez zaznamovani z t. 2. Kadar je vesoljna odveza na delavnik, jo lahko podelite prihodnjo nedeljo. Serafinski koledar 1944 JULIJ AVGUST SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER DECEMBER 1 S |Jez. K. Krt 1 T V ezi Pet. ap. 1 P Janez, m. 1 i\ i8. pobink. 1 § Vttl svetniki 1 1' Anton, sp. Bib-ana d. 2 (N J. po. ink. 2 s Porcijunkula Najd.sv.Štel. D mimik X 2 s Janez t. t. 2 P Angeli v. (J 2 č Verne d. 2 S 2 4 H T Leon. p. Kaimund, m Ciril in Met. Bogomila ^ Vilibald, šk. 2 4 Č P 3 4 N P 14. pobink. Roza. dev. 2 4 T s I **rez ja L).J. Frančiš. As. 3 4 P S Kajnerij, sp. Karol, šk. ! N P ao. izselj Peter zl., sp. Nikolaj lav Nikolaj, šk. Ambrozij d 5 ti 7 ž P i S N P Mar. Snežna 10. pobink. Agatang., m. Cirijak, m. 5 6 7 r s č Gentil, m. Liberat, sp. Marko, m. 5 6 7 Č p s Eelicita, d. M.-Franč. Kralpca Rož. 5 t; 7 N P T 23. pub nk. Maneta, vd Helena ( 7) 6 T S č H S Elizabeta 8 T 8 p Rojstv.D M. 8 N 19. por ink. 8 S Bogomir, šk 8 p Br sp M Elizabet«, d. !> .V o. poi ink 9 S Jan. V., sp. 0 S Serafina d !> p Janez L. (J 9 C Teodorik, m 9 s III 11 P T Emanuel, m. Veronika d. KI 11 č p Lavrenci) m Ludovika d 10 11 s P 15. pobink. Bonav.. sp. m ii T Daniel in t. Mater. D. M. K) II p s Andrej sp. Martin, šk. 10 11 p 2. adventna Hugolin sp. 12 i:t 14 S P Janez, op d Frančišek .v Bonaventuru 12 i:i 14 S TT P Klara, dev. 11. pobiuk. Sarktes, sp. 12 12 14 T l Ime Mar. Frančiš., sp. Pov sv. Kr. 12 i:i 14 č p s Serafin, sp. Edvard, sp. Kalist, p. m. 12 Ul 14 p T 24. pobink. Didak, sp. Jozafat, šk. 12 12 14 T a Na|d. sv. t r. KV. Luc., d. Kom ad, sp. ir, S Grob Jez. 15 T V nebovzet. 17) p Mar. 7 žal. ir, N 20 pooink Hedviga, vd 15 S Allte 11 <$> 17> p Kvatre # KV.Evz., šk_ n; /. po ink Ki a P Joahtm 16 S Kornelij, p. k; p Iti C «eža Asiška 16 s 17 is P T Aleš, sp. Kamil, sp. Vincencij P. 17 18 Kok, spozn Beatrika Q 17 18 N P 16 to % Jožef K., sp. 17 18 T S Mar. Al. % Luka, ev. 17 18 p s Salomea, d Roman, m. 7 |H N P 3 adventna Gracijao III S m S Lu^ov k, šk 11) T J muarij i. t. lil C Peter Al., sp. Janez K., sp. Jakob, šk i9 N 25 p> btnk. 1!) T Urban, p. 20 21 č p Hieron. £ Angelina vd .0 11 N P \2. ponina. Ivana S., vd. 2(1 21 S č KV Evstahij Matej, ap. 20 21 p s 20 21 P T Fel ks, sp. Darov. D. M 20 21 l E- gen Tomaž, ap- 22 s Mar -Magd. 22 i 7 v. B. M. U. 22 p KvaGe 22 N žl. pobink. 22 s Cecilija, d. m. 22 P Dimitrij 1 Nikolaj F. 22 N v por,ink 22 a hiltp B., sp. 22 s K vatre 22 p Jožef., d. m 211 Č Klemen | 22 S 24 P T Kunig., dev. Jakob, ap. 24 27) Jernej ap. Ludov. k r. 24 27) N P 17. pob. | Kranč. sp 24 27) T S Rafael n ) Baltazar, sp. 24 27) p 6 Janez, c. Katarina, d. 24! N |4 adv. Sv. v. 251 P | Božič ji; 5 Ana ji; s Timotej, sp. 26 T Lu. i|a, dev. 26 č Bonav., sp. Antonija, d. Sim. in uda r> N !26 po ink. 26 T Steian, m. J 7 .'S c p Mar. Mag. azarij ) 27 28 N P 13. pob. | Avgušt., uč. Obgl. J. K 27 28 S č Elzearij. sp. Beri ard., sp 27 p S 27 28 P T Be n trd., sp. Jakob M., sp. 27 28 S C Janez, ap. Ned. otročiči J!) s Marta, dev 2!) T 2!) p Mihael, n. Hieronim, uč 2» N n ristua Kr 211 s Vsisvet. S. r. 29 p Tomaž ($£ Ma ieta. d. :m N 9. pobink. L nacti. sp. 20 S Koza, dev. 20 s Ml P Angel, sp. Krištof ^ 20 C And-ej Ul s U p 21 Č RaimunH, sp. 21 T 31 N Silvester, p. Dragi popolni odpustki za tretjerednike: 1. Na dan mesečnega shcda, ako se ga udeležiš. 2. Tri dni v mesecu, ki si jih sam izbereš. 3. Vsakikrat, kadar moliš serafinski sv. rožni venec sedmerih veselj Marijinih. 4. Vsak torek pod navadnimi pogoji, ako obiščeš redovno cerkev ob času, ko je izpostavkeno presv. Rešnje Telo na čast sv. Antonu Padovanskemu. (Tega odpustka so lahko deležni vsi verniki.) 5. Trinajst torkov po vrsti pred praznikom sv. Antona Padovanskega, ali ob katerem drugem času. 6. Pet zaporednih nedelj pred praznikom vtisnjenja ran sv. očetu Frančišku. Ta pobožnost se lahko opravi tudi kakih drugih pet zaporednih nedelj. 7. Šest zaporednih nedelj k prazniku sv. Ludovika Tuluškega, katerega praznik se obhaja 19. avgusta. 8. Vsakega meseca 17. dan na čast sv. Pashalu Bajlonskemu, če je v samostanski cerkvi izpostavljeno presv. Rešnje Telo. 9. Enega popolnega odpustka je lahko tretjerednik deležen za devetdnevnice: na čast Brezmadežni pred praznikom brezmadežnega spočetja (začetek 29. nov.), pred praznikom sv. očeta Frančiška (začetek 25. sept.), za praznik sv. Antona Padov. (začetek 4. junija), za praznik sv. Jožefa Kupertin-skega (začetek 9. sept.) 10. Popolni odpustek na praznik patrona redovne cerkve. 11. Med štirideseturno pobožnostjo v redovni cerkvi. 12. Za obnovitev redovnih obljub 16. aprila in 29. novembra. 13. Na praznik presv. Srca Jezusovega, ako ponovimo posvetitev presv. Srcu. 14. En petek v postu, ki si ga sami izberemo.