402
Politične stvari.
Južni Slaveni.
Glede na dogovore v Ljubljani sta „Zatočnik" in Zadarski „Narodni list" prinesla jako tehtne članke.
„Narodni list" piše tako-le: „Eden za drugim vse-dajo se narodi za mizo omike in bogastva; kakor kte-remu napoči čas, da stopi na svoje mesto. Tukaj bi mogli veliko primerov navesti, kako se je to na svetu godilo in se godi dan danes; vendar mi nočemo omejiti svoje navajanje samo na narode, kteri v Avstriji žive, in to na sedanji čas. Na tej strani so deset let vsi narodi v Avstriji pozvani na novo življenje; al Nemci so se s tem pozivom največ obogateli in se širili se svojim gospodstvom od konca do kraja celega cesarstva.
Po nekoliko letih je vsakemu že v oči padlo, da ne sme dolgo tako ostati, in da je potrebno, da se tudi drugim narodom prostor pusti. Kedar pa je prišlo do tega, da bi Nemci svoje gospodstvo stesnili, pokaže se zunaj na toča, ktera je v nered spravila zamišljeno prenaredbo cesarstva; samo Magjarom je sreča poslu-žila, da so se nemškega gospodstva znebili. Zadnja 4 leta se dva naroda, nemški in magjarski, v prvenstvo delita v Avstriji.
Ali^more tako ostati? — Nihče ne bode tega verjel. — Cehi nočejo zaostati za Nemci in za Magjari. Poljaci, kterim se je zanesljiv zval leta 1867. zadob-ljen položaj, so ž njim že nezadovoljni; že se slišijo glasovi, naj bi se oni tretji vsedli poleg srečniših narodov; a drugi se oglašajo, da se ne more odreči Čehom, kar dobodo Poljaci. Ali bode Avstrija čakala na stransko politikanje, na novo uredbo, tema dvema narodoma povoijno, tega ne vemo in nečemo ugibati; al vsa podoba je, da jima ne bode izostalo, kedar pride red na nju.
Kolikor nas to razmišljanje more razveseliti, da se tudi za južne Slovane primikuje čas zadovoljstva, toliko nam se predstavlja veča tema, ktero je treba premagati, dokler ne pridemo do zaželenega narodnega porav-
nanja. Magjari so vsi bili zbrani pod krono sv. Štefana, složni v svojih zahtevanjih, okrepljeni vsi z enim pravom. Tudi Poljaci so tako složni in zbrani, ako-ravno nunajo državnega prava, na ktero bi se naslanjali. Cehe v raznih deželah krone sv. Venceslava veže močneje, kakor pravo, čuvstvo narodnega edinstva in sloga neutrudnega političnega dela.
Južne Slavene, razcepljene na tri kolena, in razkosane v deset dežel, je komaj dosehmal. vezal en jezik in bratinsko čuvstvo priljubilo. Kedar je političnega dela trebalo, delal je vsak na svojo roko, bodi-si s starim ali novim državnim pravom, ali z ustavnim zakonom, skrojenim po nemško ali po magjarsko, vsaki si je pomagal le, kakor je mogel. Takošen nered ustavljal je južne Slo vane do sedaj, da se ne morejo odločno gibati na stezi napredka in izobraženosti, do človečnosti in moči, ktero je Bog dal za dedino vsakemu narodu. Cas je, da tudi mi južni Slaveni spoznamo ta vzrok naše slabosti, našega zaostanka na državnem in gospodarskem polji v Avstriji; — čas je, da tudi mi idemo za Nemci in za Magjari, pričako-vaje dobo, kedaj se bomo tudi mi ž njimi poravnali, ne pa ostali komu za podlago in privesek.
To so o pravem času razumeli rodoljubi, kteri so se vkup našli o začetku tega meseca v Ljubljani od vseh krajev habsburške monarhije, kjer stanujejo južni Slaveni. Kedar drugi narodi razvijajo vse svoje moči, ter jih vsak posebej združuje, da pride do veče moči, onda tudi južni Slaveni ne smejo držati križema rok, vsaki pri svojem pragu; onda je treba, da brat bratu roko poda ter se složno postavi v narodno kolo. Kar Nemci delajo, da se zdrže, za to se hočemo tudi mi Slaveni potruditi, da dosežemo. Raztrgani in razcepljeni ne moremo nič, mi bi propali. Južni Slaveni morajo živeti, napredovati, v eno vrsto stopiti z drugimi narodi cesarstva; tega jim nihče ne more zabra-niti, in to bodo dosegli z edinstvom". —
Tudi „Novice" pritrdijo popolnoma tem nazorom, za ktere duševno že delajo več desetletij, in ker so o pravem času v življenje stopili, smemo pričakovati najboljšega vspeha, najlepše bodočnosti. Vendar dela še čaka obilo in tudi tega se — zedinjeni južni Slaveni ne vstrašijo.