^s PLANINSKI VESTNIK
Cerro Capilla
Ko je 4. februarja 1951 enajsterica novih slovenskih Bariločanov pripravljala v Dolini tolmunov svoje nočno taborišče, potem ko se je ves dan prerivala skozi goščo bambusa in grmovja proti skalovju Male Capilfe, si pač nihče od tiste družbice ni predstavljal, da bomo 45 let pozneje prav na tem kraju odpirali slovensko kočo. Vendar so se že takrat bistrile ideje In se kovali načrti o Slovenskem pianlnskem društvu v Argentini. Dne 5. februarja, ko je sedem mož doseglo oba vrhova Capllle, se je porodila zamisel, postaviti na tej težavni in odročni gori slovenski križ.
Komaj nekaj dni kasneje je bilo društvo res ustanovljeno in naslednje poletje je romal prvi križ navkreber. Nerodno načrtovan nI zdržal patagonskih viharjev, pa smo ga po desetih letih zamenjali z drugim, pravilno grajenim, ki trdno stoji in ki bo ob skromni podpori stal še dolga desetletja.
Križ je bil, kot pravi vpisna knjiga, ki je več kot štirideset let ležala pod njim, postavljen v spomin mrtvim v gorah in mrtvim v vojni.
Spominjat nas je tudi na križ na Škrlatlci, za katerega takrat še nismo vedeti, da so ga zakrknjeni fanatiki podrli.
Ojstrica pozimi
VERA PIPAL
Biserček je ta nevesta, ki se v belo je odela. Vsako leto težko čaka ženina, da bi se vzela.
So okoli le ženice: Škarje, Skuta in Planjava, Raduha in Mrzla gora. Same poljske so device!
Lučki Dedec Lučko Babo je popeljal pred oltar. Zanj ne sme ji biti marI
Grintovec je pa predaleč. Preko Ftitlk ne bo hodila. Rajši se ne bo možila.
V tistih zagnanih letih, polnih vzponov, plezarij in smučarskih tekem, a tudi dela, načrtov in vživljanja v novo odkrito jezersko dežeio smo se radi navezovali na slovensko gorniško tradicijo. Seveda je bil naš vzor dinamični Klement Jug, ki smo mu postavili spominsko ploščo na Slovenskem zvoniku. Prav tako smo prenesli v naše Kordiljere ime prvega slovenskega plezalca Henrika Tu me. Dobil je svoj vrh v pogorju Tres Picos (Trije vrhovi) nad jezeroma Cholila in Pueio. Slovenski plezalci in smučarji so se naglo vključili v argentinski andinizern. Sodelovali so v patagonskih In himalajskih odpravah, začrtali prvenstvene smeri v ba-riloških gorah, se uvrščali med najboljše na smučarskih tekmah. Pa se je vse bolj razraščala želja, da se slovenski delež v tukajšnjem gornlštvu zariše v barlloške Kordiljere. Tako je po vzponu na Campanile Esloveno zrasel slovenski kot v Katedralskem pogorju. Slovenska steza in koča Pod skalco sta odprli predel v Osrednji Katedrali, ki zdaj pomeni središče argentinskega piezalstva.
Ko so »Šumski bratje" urejali svoje patagonsko življenje v naglo se razvijajočem mestecu in ko so se v planinstvu zbrali navdušeni prijatelji iz buenosai reškega velemesta, so seveda organizatorske naloge počasi prevladovale v društvu. Zrasel je Planinski stan, izšle so prve Gore. Vendar so prav iz Buenos Alresa odhajale tudi vsakoletne argentinsko-slovenske odprave v Južne Ande in izpisovale slovenska imena na območjih palagonskega ledu. Počasi je rastia in sodelovala mladina, že rojena v Ameriki. Pa se je ob tridesetletnici društva in spet na Capilli izoblikovala misel o slovenskem bivaku na gori, kjer se je društvo začelo. Že priletni »šumski bratje" so zagrabili za mačete, dolge, ostre nože za sekanje grmovja, in se začeli prebijati skozi pragozd. Gozdni požar ob suši leta 1987 nam je olajšal delo, na številnih izletih je steza počasi napredovala in slednjič dosegla Dolino tolmunov, kjer smo prvikrat taborili. Približalo se je leto 1993, stoletnica Slovenskega planinskega društva v domovini. Takrat smo dokončno sklenili, da za ta jubilej postavimo kočlco na gori, kjer se je začel slovenski andinizern. Po vztrajnem delu v mestu je bil bivak resnično dograjen, A predno je prispel v zgornjo krnico gorskega potoka, sta spet pretekli dve leti. Pa smo spoznali, da so nas neprijetnosti in zapleti postavili v jubilejna leta Jakoba Aljaža in da bo odprtje bivaka sovpadalo s stoletnico koče na Kredarici, kjer stoji danes planinski hotel in kjer nova kapelica spominja na neumornega planinskega župnika. Torej smo hote ali nehote spet združili naše delo z delovno tradicijo slovenskega planinstva. Spomin na Aljaža nam je predočil pomembno razliko v takratnih in naših prizadevanjih. Medtem ko se je moral Aljaž trajno boriti z nemškim nacionalizmom, smo mi uživali vso podporo argentinskih oblasti. Vojaški helikopterji so opravili veliko delo in prltovorlli bivak na goro ter tako bistveno pripomogli, da bo ostal v naših krajih trajen spomin na slovensko planinstvo in na »Šumsko bratovščino«