DELAVSKA POLITIKA te&aja dvakrat tedensko, in sicer vsako sredo in vsako soboto. Uredništvo ta sprava: Maribor, Ruška cesta 5. poštni predal 22, telefon 2326. Podružnice: Ljubljana VII, Zadružni dom - Celje, Delavska zbornica -Trbovlje Delavski dom - Jesenice, Delavski dom. — Rokopisi se ne vračajo. N »franki rana pisma se vobče ne sprejemajo. Reklamacije se ne frankirajo. © Malih oglasov, k! služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. — Malih oglasov trgovskega značaja stane beseda Din 1.—. V oglasnem delu stane petitna enostolpna vrsta Din 1.50. — Pri večjem števila objav popust — Naročnina za Jugoslavijo znaša mesečno Din 19.-—. se taosemstv« mesečno Din 15.—. Čekovni račun št 14.335. $tev. 74. Sobota, 16. septembra 1933. Leto VIII. hm uti m 1ITClf v Delavsko zbornico je pravica delavcev in nameščencev, ki je pri- MOLI 1 EV merna kulturnemu narodu, da z njo izraia svoje želje in zastopa I HImLmn nemoteno svoj interes. ------------------------”-------— Jova Jakšič: Centralizem in demokracija v Jugoslaviji. Ta zanimiva razprava je izšla v 9. štev. sarajevske soc. revije »Snaga«. V gledanju na vprašanja, ki imajo nacionalno obeležje, je potrebna posebna previdnost, zlasti s socialistične strani. Življenjsko vprašanje naše stranke za dolgo vrst let je, da se v širokih množicah razširi prepričanje, da smo mi v nacionalnem vprašanju do skrajnosti nepristranski in strpni. V tem vprašanju niti malo ne pomagajo formule bodisi o centralizmu, bodisi o federalizmu ali avtonomijah. Potrebno je, da se lotimo stvari konkretno in da se prav tako napram njim opredelimo. Ne more se reči, da delavci tudi kot razred niso zainteresirani na načinu rešitve tega vprašanja. Tudi z materialnega stališča ne morejo biti delavci ravnodušni napram temu, ali se bodo ti ali oni kraji več ali manj gospodarsko razvijali. A baš tu ležita dve tretjini našega ustavnega vprašanja. Toda materialni interes delavcev v tej stvari niti od daleč ni tolikšen, kakor pri malomeščanstvu in inteligenci. Nasprotstva, ki obstoje med ostanki fevdalizma in novim kapitalizmom, kakor tudi nasprotstva med ostanki kolonialne vladavine in novimi državnimi faktorji, bodo postajala vsak dan manj pomembna, ker se ti ostanki z vsakim dnem izgubljajo. Tudi duhovne nasprotnosti postajajo stopnjema manj ostre, ker se stopnjema privaja en kraj na drugega, često nezavedno in proti svoji volji. Toda nasprotstvo, ki živi med malomeščanstvom posameznih krajev, postaja vsak dan večje, ker ga povzroča naš gospodarski razvoj. Za naše politično življenje je bistveno to, ker je to malomeščanstvo postalo vodilen razred v družbi; za tem malomeščanstvom gredo v nacionalnem vprašanju vsi drugi sloji. Mnogo večji od materialnega je politični in moralni interes delavcev in delavskega gibanja, da pride že ustavno vprašanje v naši državi z dnevnega reda. To se pa more zgoditi samo tako, ako bo to vprašanje rešeno s častnim sporazumom med glavnimi narodnimi silami. Najboljša rešitev tega vprašanja, sploh: edina dobra rešitev more biti samo tista, s katero bi bila zadovoljna merodajna večina glavnih krajev v državi. Mnogi krogi so izgubili vero, da bi se moglo rešiti to vprašanje s kompromisom radi velikih duhovnih in tradicionalnih razlik. Toda odgovorni politični ljudje morajo iskati ta kompromis. Razvoj gospodarskih od-nošajev jim bo šel na roko. Na tem more gotovo naša stranka delati. Ni se treba bati, da bomo na ta način delavce speljali v vrtinec nacionalnih nasprotstev, iz katerih bi se socialistična politika ne videla. Večina delavcev je že v tem vrtincu. Naloga naše politike v tem vprašanju mora biti, da te delavce organizacijsko, politično, duhovno in moralno povedemo nazaj v naš pokret. Tega se pa ne da doseči, ako ti delavci v politiki naše stranke ne morejo najti zadovoljstva za svoje upravičene misli o nacionalnem vprašanju. Delavska Pod upravo marksistične večine je postala Delavska zbornica v vsej javnosti priznana inštitucija. Tudi vsi podjetniki jo morajo upoštevati. Kar se je dalo storiti za rudarje, se je storilo s pomočjo Delavske zbornice, kriza na Jesenich se je povolj-no rešila s posredovanjem Delavske zbornice, za brezposelne se je zavzemala Delavska zbornica, nešteto zaupnikov je bilo rešenih odpusta iz službe po posredovanju Delavske zbornice, nešteto krivic, storjenih delavcem v obratih, je bilo popravljenih po intervenciji Delavske zbornice, marsikje bi se ne moglo nič več napraviti za delavce, če si ne bi Delavska zbornica pridobila tiste veljave in ugleda, ki ga danes uživa. Na zunaj se je moč Delavske zbornice izrazila v reprezentativni palači v Ljubljani, kjer so dobile svoje prostor naše strokovne in kulturne organizacije. Nemci se oborožujejo »Arbeiter-Zeitung« poroča, da je nemška vlada kupila od avstrijskega inženerja Stangeta patent nove strojnice, ki jo je ta izumil in ki nosi označbo »Stange S II 206«. Ta nova strojnica tehta samo 8 in pol kilograma; nosi 2000 metrov daleč z br-zino 740 metrov v sekundi ter se za-more z njo oddati 600 strelov v minuti ali 10 strelov v sekundi. Sedaj izdelujejo ta model v Diisseldorfu v »Rheinmetallwerke« v velikih množinah noč in dan. Nova španska vlada Lerroux predsednik. V novi Lerrouxovi vladi je pet radikalcev, trije radikalni socialisti, en pristaš republikanske akcije (Azanova stranka), en neodvisen republikanec, en Katalonec in en Ga-ličan. Vidovdanska ustava je bila centralistična. Sistem ene vlade in okrožne samouprave je razširila na vso državo. Večina naroda ni bila zadovoljna s to ustavo. Pod njo so se obstoječa nasprotstva še bolj zaostrila. Čeprav mnogo faktorjev še nadalje poskuša v praksi izvajati centralizem, ni niti enega resnega političnega kroga, ki bi v načelu zastopal centralizem. Ako je večina naroda proti neki državni' ureditvi, potem se tista ureditev ne da ohraniti brez nasilja. Vsi tisti, ki so za politične svoboščine in za demokratično upravljanje v naši državi, morajo biti proti centralizmu. Naiven je oni del javnega mišljenja v Srbiji, ki istočasno zahteva i demokratično i centralistično ureditev države v naših razmerah. Druga skrajnost je zahteva po federalizmu. Ker ne vedo, kako naj izvedejo federalizem na plemenski podlagi, ker je plemensko razmejitev praktično nemogoče izvesti, so ekstremni federalisti postavili zahtevo po takozvanih zgodovinskih mejah. Res, obstojč zgodovinska mestna središča, od katerih so se trdnjava. Delavska zbornica je ustvarila domove delavcem v Mariboru, Celju in Prevaljah. Delavska zbornica je ustvarila velike delavske javne knjižnice, ki so vzor vsem knjižnicam v državi. Delavska zbornica je podpirala brezposelne, pomagala preganjanim, presrbela hrano lačnim, mobilizirala vso javnost za rudarje, kovinarje, steklarje, za vse delavce vseh kategorij. Vse to se je storilo pod upravo majhne marksistične večine. Ako bi bila ta večina močnejša, bi se storilo še mnogo več. Zato, delavci in nameščenci, če hočete samim sebi dobro, glasujte 8. oktobra rdeče! Da bo večinsko zastopstvo naših zadružnic razrednih strokovnih organizacij tako močno, da bo moglo res izvajati politiko razrednega delavskega gibanja! Delavci, branite svoje trdnjave! Proti avstrijskemu klerofašiimu. V Avstriji se že par let bije borba za parlamentarno demokracijo, ki jo, čeprav je ustavna, klerikalizem bojkotira. Prisega tem ljudem ni sveta. Socialna demokracija je uvedla za obnovitev parlamentarizma posebno akcijo. Zbirala je podpise za spomenico, ki se je predložila vladi. Pri tej svoji akciji je zbrala socialna demokracija 1,216.000 podpisov, kar dovolj krepko označuje resno zahtevo po obnovitvi demokracije. Toda klerikalni kancler dr. Doll-fuss nadaljuje svojo fašistično diktatorsko politiko pod zaščito kneza Starhemberga t hoteč prelomiti prisego na ustavo in uvesti stanovsko dr- žavo. Malo je verjetno, da bi to izzivanje klerikalizma končalo brez močnejših pretresljajev. ‘ nekatera razvila do kulturnih, a ponekod tudi do gospodarskih središč. Toda večne zgodovinske meje pokrajin pa ne obstoje, ker so se neprestano menjale po mednarodnem položaju in po volji zmagovalcev. Zgodovinske meje, kakor se danes zamišljajo, so geografsko, gospodarsko in prometno čisti nezmisel in plod profesorskih sanj. Prav tako napačno bi bilo postavljati popolnoma umetne meje novih avtonomnih edinic. Brez dvoma je napačno ustvarjati nove, umetne upravne centre. Treba je upoštevati že ustvarjena in utrjena središča, ker se okrog njih zbirajo vse politične sile države. V ustvarjanju novih, umetnih centrov vidijo stari centri svojo degradacijo in se temu upirajo, politično oprti na celo maso naroda. Po bridkih izkušnjah na vseh straneh bi se mogla po mojem mišljenju dobiti ogromna večina naroda za državno ureditev brez centralizma, z velikimi avtonomnimi edinicami, zbranimi okrog glavnih središč, in s povrnjenim značajem bivših okrajnih središč v okviru teh avtonomij. Delavska zbornica je parlament delavcev in nameščencev, ščiti in predlaga socialnopolitično in delavskovarstveno zakonodajo, se bori proti reakciji in proti po-slabševanju službenih razmer, se bori za skrajšanje delovnega časa in boljše plače in mezde, ščiti delavce in nameščence, če se jim godi krivica, predočuje družbi krivice, ki se gode delavcem in nameščencem, posreduje v delavskih in name-ščenskih sporih z delodajalci v prid izboljšanja službenih razmer. Te in še mnogo nalog ima Delavska zbornica. Zato glejte, da volite dne 7, in 8. oktobra listo Strokovne komisije in Zveze privatnih nameščencev Jugoslavije. Obe listi sta rdeči. Čehoslovaška soc. dem., stranka pred kongresom. Bodočnost bo socialistična! Redni kongres čehoslovaške socialne demokracije se bo vršil koncem oktobra. Na praški okrožni konferenci je poslanec s. Hampel v nedeljo govoril o političnem položaju. Predsednik stranke je tudi v tem svojem govoru odklanjal vsakršne eksperimente ter izjavil, da ostane stranka v vladni koaliciji. Povdaril je krizo, važne politične in gospodarske odločitve, ki se morajo izvršiti ob navzočnosti delavskih zastopnikov. Odrekla je razorožitvena konferenca enako londonska. To je znak krize v menarodnih odno-šajih. Vsakemu se skoraj gabi diktatura. Ni pa dovolj, če protestiramo proti njej, marveč moramo tudi vedeti njih vzroke ter te vzroke in pogoje odpraviti. Za preprečenje diktature je potrebna avtoritativna demokracija požrtvovalnosti in akcijska elastičnost. Povojni problemi niso našli novih demokracij vedno pripravljenih na vse to. Demokracija se mora učiti iz lastnih napak, O notranji politiki je rekel, da bi levičarji stranke radi marsikaj storili drugače. Ali veliki cilji se morajo umakniti majhnim razlikam v nazi-ranju. Združevati moramo vse demokratične elemente. Interesi delavcev in kmetov so v enem isti, Oboji zahtevajo, da se njih delo izplača. Ne gre nam za tisoč organiziranih več ali manj. Ne moremo biti zadovoljni z majhnimi uspehi. Nositi moramo zla z drugimi. Gre nam za to, da našo silo naše čehoslovaške množice čutijo. Ne bojmo se za usodo socializma. V svetovni atmosferi je socializma več kakor ga je bilo kdaj prej. Profihitlerjevska demonstracija v Parizu V nedeljo sta dva pariška odvetnika Moro Giafferi in Torres govorila pred velikim zborom obrambne govore zaradi požiga parlamenta v Berlinu, o katerem se vrši proces v Lipskem, ker sta prejela grozilna pisma, ko sta hotela prevzeti zago-vorništvo Liibbeja. Po zboru je bila velika demonstracija. Nov val življenja gre med ljudmi. Več let smo se udejstvovali delavci samo po posameznih strokovnih organizacijah. »Svoboda« je vodila splošno izobraževalno delo, ki naj pripravi ljudi k temu, da mislijo, in ko začno misliti, da mislijo marksistično. »Svoboda« je bila v vseh teh letih prava pokretaška organizacija, ki kaže na cilj in ki vzgaja ljudi v tem zmislu in jim s tem daje moralno oporo in pravilno smer skozi vse dnevne dogodke. Žal je pri nas še vedno premalo razumevanja za to organizacijo, njeno delo in poslanstvo. Drugače pa, kakor sem rekel, je bilo vse organizacijsko življenje delavcev po posameznih strok, organizacijah. Železničarji so poznali samo železničarje, kovinarji smo zopet živeli predvsem v svoji kovinarski organizaciji itd. Ni pa bilo pravih skupnih akcij proletariata, akcij, ki bi spravile na noge ves delavski razred, kajti to moramo vedeti, da posamezne stroke še niso delavski razred, temveč le njegovi posamezni deli. Za delavski razred je slabo, če njegovi posamezni deli, posamezne stroke žive same zase brez zveze z ostalim delavstvom in brez enotne ideje socializma. Tako sama zase živi pri nas organizacija grafičnih delavcev. Taka-le zabubanost v svojo lastno stroko nosi v sebi nevarnost, da se razbije enotnost delavskega razreda in da se delavci skupaj s podjetniki porazdelimo na razne stroke. S tem bi prišli v korporacije, ki jih oznanja fašizem. Taka stvar bi se sicer ne držala dolgo, ampak zopet bi zavlekla pot človeške družbe k prepotrebni preobrazbi. V zadnjem času je pa nastopila Strokovna komisija s pozivom, da ves delavski razred stopi pred javnost in pove svoje skupne zahteve ter izrazi svojo skupno voljo. Priprave za to akcijo zbiranje podatkov o življenju delavcev vseh strok itd.) so v živem teku, kolikor vidim v našem kraju. Mislim, da tudi drugod razumejo potrebo organiziranega, skupnega, javnega nastopa delavstva. Generalna vaja za to veliko delavsko akcijo bodo volitve v Delavsko zbornico. Pri teh volitvah ne gre toliko za posamezne socialno-politične zahteve naših organizacij, ne gre za to, koliko jeseniških kovinarjev in mežiških rudarjev bo prišlo v novo Delavsko zbornico, temveč gre predvsem za ljudsko glasovanje, ki naj pokaže, da je delavski razred vstal ojačen, bolj enoten in zaveden, kakor je bil pred sedanjo gospodarsko krizo, ki ga je začasno navdala z malodušjem. Zato je Strokovna komisija pravilno povdarila v svojem manifestu, da gre pri teh volitvah v Delavsko zbornico za vse, da gre za nastop delavstva proti mednarodni reakciji fašizma in političnega katolicizma. Delavci bomo razumeli njen poziv, vsi se bomo udeležili volitev, ker vemu, da se bomo uveljavili tudi v politični javnosti Jugoslavije, ako bomo pokazali svojo zrelost in pravo življenje pri volitvah v svoje izrazito razredno zastopstvo. Zato pa na plan, vsi proletarci! Kovinar. Avstrija drvi v polom. Katoliški fašizem naj sam zažge krov nad glavo. Fašizem je iznajdba kapitalizma. Povojna svetovna gospodarska kriza je rodila fašizem. Kapitalizem sam je prišel v krizo in se koplje iz nje poslužujoč se sabotažnih in diktatorskih pomočkov, češ, da bo s tem svojim ruvanjem ustvaril v ostalem človeštvu, ki se boji in bori za svojo eksistenco ideološko anarhijo, zakaj le v ideološki anarhiji utegne obvladati položaj in diktirati — svetu. Kapitalizem sabotira vse mednarodne probleme, o katerih se je razpravljalo na mednarodnih konferencah. Vse akcije za svetovni mir, za razorožitev, za ureditev gospodarstva, za mednarodno sodelovanje je nesrečni kapitalizem onemogočil in že nekajkrat izigral svojega lastnega otroka Društvo narodov. Zaradi te zločinske politike napram državnim vladam, zlasti tudi proti poštenim zahtevam svetovnega proletarijata, je nastalo med narodi, ki žive v bedi neko nedoločeno stremljenje brez cilja, ki žeja le po krvi in po neznanih odrešenikih. Te neznane odrešenike danes povzdigujeta kapitalizem in cerkev v zavesti, da bo v hlapčestvu vzgojeno človeštvo sledilo tudi »odrešeniku«, ki bo vihtel nad njim bič, v senci katerega bosta mirno živela dalje kapitalizem in njega hierarhični podvornik. Neverjetno je skoraj, kako more kapitalizem tako korenito varati trpeče človeštvo. Neverjetno je dalje, da to človeštvo tudi po vseh razočaranjih nima poguma, da bi javno obsodilo prevaro, dasi ve, kako bridko se je zmotilo, ko je zaupalo fašističnim »voditeljem«. Tak je navidez danes položaj. V resnici pa ni tak. Prepričani smo namreč, da bodo strahovi, ki jih je poklical fašistični kapitalizem, nepričakovano tudi pomedli s temi umetno ustvarjenimi voditelji, ker družba ne bo mogla prenesti ne te ne one diktature, ne Hitlerjeve, ne Rooseveltove, tudi ne Dollfussove itd. Človeštvu je potrebno človeško dostojanstvo! Če je sedaj ta čut zamrl v njem, se bo zopet zbudil jak, močnejši kakor vse sile sveta. Italija in kljukasti križ Zadnji čas se opaža na južnem Tirolskem živahna propaganda hit-lerjevcev. Čez noč se pojavljajo po raznih mestih kljukasti križi, namazani z barvo po zidovih in skalah. Tudi postajajo južnotirolski Nemci vedno bolj samozavestni. Italija je ob svoji avstrijski meji koncentrirala večjo množino vojaških čet in je pripravljena za slučaj, če bi hitlerjevci vdrli na Tirolsko, takoj priskočiti Avstriji na pomoč. Celo v Angliji ne morejo razumeti politike avstriskih krščanskih socialcev, ki hočejo napraviti klero-fašistično državo na podlagi stanovskega parlamentarizma, ki ga tako navdušeno zagovarja tudi naš klerikalizem. To je naš klerikalizem, ki se sedaj vsiljuje v Delavsko zbornico, dočim načelno zagovarja pravcato kapitalistično diktaturo. Angleško časopisje konstatira, da je postal kancler dr. Dollfuss orodje itali-jaske politike. Iz nevarnosti bi utegnilo rešiti Avstrijo edino Društvu narodov, če bi se kotelo vmešati v zadevo. Gotovo je tudi, da Avstrija izgubi svojo neodvisnost, čim se u-kloni nasilniškemu fašističnemu režimu. Enako pesimistično piše o, Avstriji francoski »Populaire«. List pravi, da vodita dr. Dollfuss in knez Starhember Avstrijo v polom, če nameravata uvesti fašizem, ker pride v tem primeru nedvomno do državljanske vojne. Avstrijske delavske množice namreč ne bodo rade dovolile, da jim slabotni fevdalno-klerikalni fašizem brez boja vzame to, kar so si pridobili za močne vojaške monarhije često tudi z velikimi žrtvami. To naj bo zadnji opomin kanclerju dr. Dollfussu in vsem onim evropskim vladam, ki podpirajo kanclerjeve nakane, Za glavo profesorja Einsteina so hitlerjevci razpisali 1000 funtov nagrade. Profesorja Einsteina čuva telesna straža akademikov. Za vaše glasove jim gre, rudarji! Iz revirjev. Pri nas je nastalo nekako zatišje. Izgleda, kakor da bi vse pričakovalo nekaj izrednega, nekaj novega. Razpis volitev v Delavsko zbornico in sedaj v občine je pa to zatišje nekoliko prezračil. Tista visoka napetost, ki je včasih še celo do pred kratkim obstojala v odnošajih med raznimi »stanovi«, je nekoliko pojenjala. Prijaznost napram delavstvu postaja vidnejša. Vse računa na bližnje volitve in vsi gledajo ter si delajo prognoze, kam se bo obrnil rudar-volilec. Zakaj po dolgem času bo imel ta črni rudar zopet priliko, da s svojim glasom odloča, kdo bo v bodoče upravljal Delavsko zbornico in kdo občino, Zato je nastalo to začasno premirje. Razni socialni programi kar rastejo. Celo ti »nepotrebni« brezposelni so sedaj postali važni in tako »narodni«, kakor »katoliški« krogi; kar tekmujejo, kateri jih bo več vzel na svojo listo, da bo bolj »vleklo«. Brezdvomno, če bi se sedanja prijaznost meščanskih krogov napram rudarjem dala spremeniti v kruh, bi bilo naenkrat v revirjih vse bede konec. Tako je bilo vedno nred vsakimi volitvami. Ko pa enkrat volitve minejo, izgine vsa prijaznost in rudar postane predmet brez vrednosti, ki ni za drugo, kakor za garanje, in če mu končno ni kaj prav, pa lahko gre. Upamo, da se ne motimo, če trdimo, da rudarji to začasno snubljenje meščanstva razumejo in v trajnost te ljubezni ne verujejo. Zato bodo dne 7. oktobra za volitve v Delavsko zbornico volili listo združenih razrednih organizacij, katerih glasovnice bodo rdeče, ki se bodo cele dale v volilne kuverte, ostali dve glasovnici pa pretrgani. In zopet dne 15. oktobra za volitve v občino, pa bodo javno povedali, da v občinsko upravo spadajo delavski zastopniki in nobeni drugi! Privatni nameščenci! Vaši lažnjivi prijatelji vam pravijo, da smo marksisti v Delavski zbornici skrbeli samo za marksizem. Ali so bile vse intervencije Delavske zbornice v prid posameznim privatnim nameščencem in za celoto samo skrb za marksizem? Ali je bila knjiga »Nameščensko pravo«, ki daje nameščencem neko osnovo, da branijo svoje pravice in da sploh vedo, katere so njih pravice, in ki daje tudi sodnikom podlago za pravično sodstvo, ali je bila to samo skrb za marksizem? Vse delo za privatne nameščence je torej samo marksizem? Potem glasujte 8. oktobra za marksizem! Tone Maček: Siuiaf Kufn&ecg&c. Od obeh strani so zajela cesto mračna poslopja. Na levi pod hribom delavske kasarne, z vrstami motnih oken, z zaprašenimi fasadami, s katerih je odpadel omet, da se je videlo nesolidno ogrodje. Na oknih so stale različne steklenice, lonci in škrniclji, raz razpetih vrvi so visele in se sušile raznobarvne cunje. V, pritličju je prihajal šum- in vonj po kislem in čebuli iz gostilne, poleg nje je iz mesnice neprijetno vonjalo po mesu, a malo dalje so pred konzumlsko prodajalno stali ročni vozički in se prepirale ženske. Vsepovsod pa polno kričeče otročadi, na cesti, v lokalih in pri oknih. Na desni ob potoku, in deloma nad njim, se je raztezalo neprijazno, sovražno in polno groze, več razsežnih zgradb. Kakor ogromna mrtvašnica, s stotino oživelimi okostnjaki se je zdelo vse skupaj. Iz streh je puhtelo v gostih oblakih, kakor iz zmajevih žrel, iz zidov je sikalo skozi ozke cevi, a v potok so padali rumenkasti, sluzasti slapovi. Nad strehami so se dvigali rdeči dimniki visoko v nebo in dihali vanj svoj smrtnonosni dih, od katerega je zamiralo vse rastlinsko življenje daleč tja gori po pobočjih hribov. Medtem ko je bil svet povsod drugod odet v bujno pomladno zelenje, je tukaj drevje stalo golo, rdečkasto, brez listja, jetično. Po mostičkih, galerijah in rampah so tekali ljudje, čudna bitje, kakor z drugega planeta. Rokave srajc zavihane do laktov, obraščene prsi razgaljene, noge ovite v žakljevino, krog pasu privezane scefrane vreče kot predpasnike, in čez in čez pokriti z rdečim prahom. Rdeči hudiči v rdečem peklu. Cunje rdeče, lasje rdeči, koža rdeča, oči rdeče, in če so pljunili, so izpljunili rdeče. Prevažali so težke železne samokolnice, prenašali zaboje in polne vreče in zavijali velike steklene bombe s temno tekočino v velike pletene košare. Vmes pa ropot transmisiji in koles, sikanje pare, žvižganje siren in vpitje zaposlenih. Sredi tovarne se je bočil preko potoka most z železniškim tirom!. S ceste so vodila nanj široko odprta vrata, nad katerimi je bil napis v velikih obledelih črkah, ki ga pa France ni razumel. Bil je v tujem jeziku. Poleg vrat je visel na zidu nalepljen razglas: »Novi delavci se ne sprejemajo.« France bi bil rad zvedel kaka tovarna je to in kaj se tam proizvaja. Za vratmi so delavci izkladali iz vagona neke zaboje. Stopil je k najbližjemu in pokazal na napolnjene steklene bombe, stoječe v dveh vrstah ob strani: »Kaj pa je tu notri?« »Kislina.« »Čemu se pa rabi?« »Preveč posla bi imel, če bi ti hotel to dopovedati.« Ostali so hoteli vedeti kaj želi ta fante in so izpraševali svojega sodelavca, zopet v tistem čudnem jeziku. Nič kaj prijazno ga niso gledali. Nekdo zavpije nad njim: »Druk dih!« Drugi ponovi: »Izgini, če ne, dobiš zaboj na glavo!« Oddaljil se je, nezadovoljen, žalosten. Kako neprijazen svet. Je to tisti. Hrastnik, o katerem je sanjal, kjer hodijo ljudje siti, lepo oblečeni in žvenkljajo s srebrnimi kronami? Dosedaj je videl le umazane hiše, težko delo in izgarane ljudi-Ampak zakaj so ti ljudje tako obregljivi, mrki in zlobni, kakor da se jeze sami nase? Ob cesti je videl veliko apnenico, v katero so delavci vozili kamenje v samokolnicah. To delo je poznal, ker so tudi v domačem kraju žgali apno, seveda ne v tolikšni količini. Delavci so se sporazumevali v domačem jeziku. Francetu so se takoj zdeli mnogo prijaznejši. Vprašal je mimogrede, če je še daleč do rudnika. »Ne preveč. Še dvajset minut. Pod temle viaduktom zavij na levo.« (Dalie prihodnjič.'! Samo v Delavsko zbornico pritiska. Volitejlorej rdežo listo organiziranih delavcev In nameščencev. To so VaSi zastopniki Navodila za občinske volitve dne 15. oktobra 1933. O volilnem imeniku. Doma in po svetli. Izkoriščanje otrok v tovarni, V tovarni konzerv v Kijevu pri Beogradu je Delavska zbornica odkrila nezakonito izrabljanje otrok od 10 do 13 let. Tovarna je na zunaj sijajno opremljena in cvetlične gredice jo obdajajo. Toda v tovarni tlačani nad IGO otrok. Iz okolice Niša in Pirota so prignali v Beograd že to spomlad okoli sto dečkov v tej starosti, li otroci spijo v hlevih ter tudi sploh nimajo nobene -jvobode, V tovarniških prostorih spe na slami in vrečah, imajo silno slabo hrano ter so tako preplašeni, da se niti ne upajo govoriti o razmerah. Preiskava je dognala v nebo kričeče razmere. Tudi so ualne-mu zavarovanju je podjetje priglasilo samo 29 oseb. Kr e sta zakon o zaščiti delavcev in novi cbrtni zakon? Slovenski obiski. Poleg kongresa slovanskih pravnikov v Dubrovniku, o katerem smo že poročali, se je vršil tudi kongres slovanskih juristov v Bratislavi. Pretekli teden so bolgarski gospodarstveniki obiskali Jugoslavijo in ob tej priliki tudi Ljubljano, kjer so bili zelo navdušeno sprejeti. Zastopnik Bolgarov, gospod Ko-zarov, je ob tej priliki v nekem svojem govoru povdaril, da se na kontinentu vžiga zopet nova zarja slovanske solidarnosti. (Rusija!?) Te dni pa se je odpravila na obisk v Jugoslavijo večja skupina poljskih časnikarjev in parlamentarcev. Grozovita zrakoplovna katastrofa v Ljubljani, V četrtek popoldan so pokopali žrtve zrakoplovne nezgode v D. M. Polji pri Ljubljani. Mrtvega pilota in mehanika so prepeljali v Zemun, Koniga v Nemčijo, ostalih pet žrtev pa je bilo pokopanih v Ljubljani. Katastrofa letala, ki je hotelo odpluti iz Ljubljane na Sušak je nedvomno ena največjih te vrste. Ni še ugotovljeno, kaj je vzrok nesreče. Vsekakor je pa vzrok iskati ali v a-paratih ali pa ljudeh, dasi tudi slučajno ali zaradi vis maior taka nesreča ni izključena. Dolžnost oblasti je, da vzroke preišče in pojasni zaradi popularnosti letalstva. • Kdo je bil na dunajskem katoliškem kongresu. Na kongresu je bilo 30 škofov in nadškofov, 12 članov habsburške dinastije, princ Filip Saksonski, princ Alojz Lichtenstein, knez Ernest Riidiger Starhemberg in drugi. — Ti gospodje (plemstvo, posvetno in cerkveno) se zavzemajo za kle-rofašizem v Avstriji. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da hočejo dobiti oblast v roke ljudje, ki so jo imeli v propali Avstriji. Da bo ta oblast trdnejša, pa zahtevajo diktaturo stanovske države, v kateri bodo imeli besedo le oni. Avstrijski socialisti slede pozivu internacionale. Predsedstvo avstrijske socialnodemokratske stranke je izdalo v smislu sklepa internacionalnega strokovnega kongresa v Briislu poziv vsem avstrijskim delavskim organizacijam na bojkot nemškega blaga. Vatikan je odobril konkordat z Nemčijo, Dne 11, t. m. je Vatikan končno odobril konkordat z Nemčijo, in sicer s pridržkom, da se pogodbenika še o nekaterih točkah konkordata podrobneje sporazumeta. V glavnem se diference tičejo mladinske vzgoje in plemenske politike, ker fašizem preganja pokatoličene siromašne Žide. Nemška justfca. V Diisseldorfu je bilo devet komunistov obs )jenih na smrt, ker sta bila v nekem spopadu ubita dva fašista. Umorjenca sta imela vsak po eno strelsko rano. Obsojenih pa je bilo na smrt devet komunistov, čeprav je popolnoma iasno, da jih sedem od njih ri krivih na umoru. Pri obravnavi ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je streljal, zato so obsodili vseh devet na smrt. Nastane vprašanje, kaj odločuje pri sodbah: ali uniforma ali strankarska pripadnost. — Taka je »pravica« fašizma! Ali sl 2e poravnal naročnino? Ako Se ne, stori takoj svojo dolžnosti i Popravki volilnih imenikov. Vsak 21 let star moški državljan, ki prebiva najmanj 6 mesecev v občini, mora biti vpisan v volilni imenik. Kdor izpolnjuje te pogoje, pa ni vpisan v volilnem imeniku sme zahtevati vpis v volilni imenik še 15 dni po razpisu volitev. (Volitve so bile razpisane 9. septembra in se torej sme zahtevati vpis do vključno 24. septembra t. L). Kako zahtevam vpis. Vpis v volilni imenik zahteva vsakdo v občinskem uradu ustno1 ali pismeno1. Pismeno se reklamira lahko tako-le; Podpisani Poglajen Jože, delavec, Štore 10, nisem vpisan v stalnem volilnem, imeniku, čeprav sem 21 let star in že nad šest mesecev prebivam v občini. Prilagam kot dokaz: (rojstni list, delavska knjižica, vojaška knjižica itd., potrdilo delodajalca, hišnega gospodarja ati občinskega oglaševalnega urada) in predlagam da se me vpiše v volilni imenik. Store, 10. sept. 1933. Poglajen Jože, 1. r. Kako se rešujejo reklamacije? Občinska uprava mora rešiti tako zahtevo za vpis v 5 dneh in obvestiti o tem predlagatelja, Ako v 5 dneh ni rešitve ali ako občina predlog odkloni, se mora tisti, ki zahteva vpis pritožiti