UDK 821.163.6.09-1 "1800/1848":811.163.6(091)
Marko Stabej
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKI PESNISKI JEZIK Z VIDIKA JEZIKOVNEGA
NACRTOVANJA DO L. 1848
Slovenski pesniski jezik in korpus pesniskih besedil v 1. polovici 19. stoletja nimata
samo avtonomne kultume vrednosti, ampak sta zametek jezikovne polnofunkcionalnosti in
celovitosti besedilnega korpusa, hkrati pa motivacija za preseganje diglosijske situacije. V
tem okviru imata posebno vlogo zlasti Kranjska cbelica s Presemovim pesniskim opusom,
ki je bila jezikovnonacrtovalno kratkorocneje manj uspesna, in Bleiweisove Rmetijske in
rokodelske novice (s Koseskim kot najbolj izpostavljenim pesnikom), ki so bile tozadevno
uspesnejse. Pojasnjeni so nekateri razlogi za to (z danasnjega kanonicnega vrednostnega
stalisca) navidezno protislovno tezo.
Slovene poetic language and the corpus of poetic texts from the first half of the 19th c.
have not only an autonomous cultural value, but are also the very beginning of full linguistic
functionality and complete textual corpus, as well as a motivation for overcoming diglossia.
In this context Kranjska cbelica with Preseren’s poetic opus, which was in the short run less
successful from the standpoint of language planning, and Bleiweis’ newspaper Kmetijske in
rokodelske novice (with Koseski as the most prominent poet), which was in this respect more
successful - are of particular importance. The author explains some reasons for this (from
today’s canonical value standpoint) seemingly controversial thesis.
1 Uvod1
Novejse slovenisticne raziskave zgodovine slovenskega knjiznega jezika vse
pogosteje vnasajo v razclenjevanje sociolingvisticne vidike.2 Odlocilen vidik pri
tem so prvine jezikovne politike in jezikovnega nacrtovanja. Zgodovina sloven¬
skega pesniskega jezika je prepletena z zgodovino slovenskega knjiznega jezika,
zato jo je prav tako mogoce opazovati s sociolingvisticnimi kategorijami. 3 Brez tega
okvira je spoznanjem jezikovne, besedilne in literamostilisticne analize razisko-
vanega gradiva marsikdaj nemogoce pripisati pravo interpretativno vrednost.
2.1 Razsvetljenstvo in Pisanice
V jezikovnem nacrtovanju4 od razsvetljenstva druge polovice 18. stoletja do
prvega slovenskega nacionalnega programa Zedinjene Slovenije 1848 je bil
1 Clanek je predelano poglavje iz doktorske disertacije Slovenski pesniski jezik med Presemom in
moderno, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1997, mentorica dr. Breda Pogorelec.
2 Npr. B. Pogorelec 1984, 1993, 1995 in 1996.
3 Prim. Sociolingvisticni pogled na jezik hrvaske knjizevnosti 19. stoletja V. Kalenica (1979/80).
4 Jezikovno nacrtovanje kot sociolingvisticni termin (prim. Pogorelec 1996) v tem clanku uporabljam
v sirsi pomenski interpretaciji, saj s tem terminom poimenujem dejavnosti posameznikov ali skupin, ki
niso imele samo neposrednega namena spreminjati status in krepiti korpus (slovenskega) jezika in tudi
niso bile izraz organizirane in institucionalizirane jezikovne politike. Vseeno pa lahko vsako dejavnosti,
ki zavestno posega v jezikovno razseznost neke skupnosti in jo tudi nacrtno spreminja, razumemo kot
dejanje jezikovnega nacrtovanja.
208 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
pesniski jezik reprezentativen korpus slovenskega knjiznega jezika, povezan pred-
vsem z nacrtovanjem statusa knjiznega jezika. Konec osemnajstega stoletja je
zaradi novih priloznosti za javno rabo jezika prvic nastajal sirok korpus ne-
cerkvenih besedil v slovenscini (Pogorelec 1967, 1995). Razsvetljenska ideja se je
uresnicevala v solskih in poucnih besedilih. Slovenscino v solah je oblast zacela
dopuscati predvsem v utrakvisticne namene, toda vendarle je to pomenilo tudi opis-
menjevanje sirsega kroga ljudi, ki so nato lahko samostojno brali prva poljudno-
strokovna besedila. 5 Pomembno vlogo pri preporodnem jezikovnem nacrtovanju je
imela obnovljena slovnicna in slovarska dejavnost; deloma zaradi prakticnih na-
menov, saj so prirocniki ponujali moznost utrjevanja jezikovne zmoznosti, pred¬
vsem pa zaradi zagotavljanjajezikovnega statusa, saj sta slovnica in slovar kot kodi-
ftkacijski dejanji pomenila trden (in razen tradicije skoraj edini)6 argument za ena-
kovrednost slovenscine z drugimi jeziki in posledicno za zacetno uveljavljanje rabe
slovenskega knjiznegajezika na omenjenih podrocjih. Tudi prva znana organizirana
pesniska dejavnost v slovenskemjeziku je imela predvsem vlogo nacrtovanja in utr¬
jevanja jezikovnega statusa: Janez Damascen Dev in sodelavci so s pesniskim al-
manahom Pisanice od lepeh umetnost predvsem potrjevali misel o enakovrednosti
slovenscine z drugimi jeziki. Almanah ni bil namenjen sirokemu obcinstvu, kar je
ocitno tudi iz jezika in oblikovanosti njegovih pesniskih besedil. Besedila so
naslavljala predvsem intemi razsvetljenski krog in nanj delovala s posredno ali ne-
posredno agitacijo; 7 krepila so (samo)zavest glede smiselnosti dela na drugih jezi-
kovnonacrtovalnih podrocjih in sirila korpus. 8 Njihovo statusno nalogo potrjuje tudi
dejstvo, da so v slovenskem jeziku oblikovala tuje oziroma splosne pesniske vzorce
in motive; to ne gre pripisovati pomanjkanju pesniske izvimosti, saj se je izvimost
kot zahteva pesniske ustvarjalnosti tudi v Evropi v tistem casu postopoma sele
uveljavljala(Komza 1993: 7; Kmecl 1981: 12). Posebno vrednostpesniskegajezika
oziroma besedil v verzih za utemeljevanje statusa slovenskega jezika dokazuje tudi
dejstvo, da je metrika sestavni del slovnice, in sicer tako Pohlinove kot rokopisne
Kumerdejeve (Slodnjak 1955; Pretnar 1990). 9
5 Prim, pricevanje V. Vodnika v Povedanju od slovenskiga jezika (VZD: 243): »Ocetu Marku smo
hvalezni za vec reci. On je spet branje med ludmi rasiral, od trideset let se skoro vsaki pastir inu
pastarica brati naucila.«
6 Paradoksalno je, da je tradicijo slovenskega knjiznega jezika netakticno in netaktno rad zamolceval
najplodnejsi razsvetljenski avtor Marko Pohlin (J. Stabej 1972). Toda zanikanje tradicije je bilo ze
tradicionalno; v 17. stoletju je bilo slovensko protestantsko knjizevno in jezikovno izrocilo
verskoideolosko sporno.
7 Prim. Koruza (1993: 63 i. n.) ob pesmi iz drugega zvezka Pisanic (1779) Krajnska duzela zeli tudi
svoj dikcijonarjum imeti.
8 S to platjo almanaha Pisanice seje podrobno ukvatjala starejsa slovenska literama zgodovina; zlasti
Kidriceva Zgodovina slovenskega slovstva je danes zanimiva kot vir za temeljito zgodovino
jezikovnega nacrtovanja in korpusa slovenskega knjiznega jezika; vrsta poimenovanj celo ustreza
danasnjim slovenskim sociolingvisticnim terminom, razvidna pa so tudi druga: korpus npr. poimenuje
repertory.
9 Prim. Pretnar (1990: 236): »Kumerdejeva razsvetljenska metrika je bila zamisljena kot drugi del
znanstvene slovnice, torejje vpeta v splosnojezikoslovno razpravljanje ofenomenu naravnega jezika in
z metricnimi terjezikovnimi sredstvi meri moznost in dosezke uresnicenega alipotencialnega domadega
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 209
2.2 Razslojevanje funkcije pesniskega jezika do Kranjske cbelice
Nova stopnja statusne vrednosti pesniskega jezika se oblikuje v Zoisovem
krogu; pesniskemu jeziku je nalozena vecja komunikativnost oziroma bolj
mnozicen naslovnik. Z novo vlogo pesniskega jezika se spremeni podoba pesniskih
besedil, hkrati pa tudi nacin objavljanja. Glavni uresnicevalec nove zamisli V. Vod-
nik objavlja svoja pesniska besedila v periodicnih publikacijah, namenjenih
razmeroma stevilnemu krogu bralcev, tudi iz nizjih socialnih plasti (Koruza 1991:
251); najprej v veliki, nato v mali slovenski pratiki in v prvem slovenskem casopisu,
Lublanskih novicah. Spremembo v statusu slovenskega pesniskegajezika je sloven-
ska literarna zgodovina vecinoma pavsalno oznacevala za kvalitetni razvoj, kar
morebiti drzi le s stalisca nadcasovnega literarnoestetskega vrednotenja samih
pesniskih besedil; glede na status pesniskega jezika v okviru knjiznega jezika pa
lahko Zoisovo mentorsko, nacrtovalno in Vodnikovo pesnisko dejavnost oznacimo
kot korak vstran. Tako pesnjenje je sicer hotelo v razsvetljenskem smislu pre-
magovati zaostalost ljudstva, morebiti celo krepiti zgodnejso obliko nacionalne zav-
esti, toda hkrati ni vec delovalo kot orodje za dokazovanje enakovrednosti sloven¬
skega (po tedanjem poimenovanju se kranjskega) jezika z drugimi svetovnimi jez-
iki. Nasprotno, nov pogled na pesnistvo je bil ravno posledica misli, da se
slovenscina na podrocju poezije se ne more kosati z razvitimi jeziki. 10 To misel je
sicer spocel filozofsko in teoretsko sodobnejsi pogled na visoko knjizevnost, ki ji je
ze pripisoval vecjo avtonomnost in izvirnost, vendar se mu je zdela v tej obliki
smiselna samo pri tistih evropskih jezikih in kulturah, ki so ze imeli mocno
knjizevno tradicijo. Pri drugih, ki take tradicije niso imeli, je bilo treba z ustvarjan-
jem umetne knjizevnosti zaceti previdno; nasloniti se je bilo treba na tisto tradicijo
pesnjenj a, ki je bila na voljo, torej predvsem na ljudsko, ki je takrat ze bilo v predro-
manticno-razsvetljenskem razvidu Zoisovega kroga. Jezikovnonacrtovalni poten-
cial pesniskih besedil se tako statusno ni vec razlikoval od drugih besedil; postajal
je celo sekundaren: v pratikah so bila npr. pesemska besedila le dodatek koristnemu
branju (Kidric: 267). S tem se je v razumevanju vloge pesniskega jezika in
knjizevnosti na splosno uveljavila v slovenskem prostoru dvojnost, ki je bila sprva
zaporedna, od 30-ih let 19. stoletja naprej pa je pomenila odkrit spopad dveh socas-
nih skrajnih (jezikovno)kultumih stalisc, z vmesnimi poskusi kompromisnih pogle-
dov.
Vzporedno z novo prakso pesniskega jezika so sicer na prelomu 18. in 19.
stoletja se obstajale drugacne smeri pesniskega oblikovanja, povezane s starejso
stopnjo pojmovanja vloge pesniskega jezika. Ena je bila Japljeva pesniska de¬
javnost, ki je nadaljevala pisanisko smer visokega pesniskega jezika z notranjim
vrednostnim statusom, toda ostajala v rokopisu, kar je glede na razmere razumljivo.
Draga smer je Zoisovo in najbrz tudi Linhartovo prevajanje opemih arij (Kidric:
pesniskega izrazal.l«
10 V tem smislu je ilustrativen Zoisov komentar ob prevajanju Burgerjeve Lenore, »namigavanje, da
je ‘revscina jezika’ kriva prevodilcevih tezkoc pri iskanju rim; trditev, da BUrgerjev refren ni
prevedljiv« (Kidric: 267).
210 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
268,291) za uprizoritve v ljubljanskem stanovskem gledaliscu. Ceprav novejse poj-
movanje knjizevnosti na koncu 18. stoletja arij kot petih besedil ni vec uvrscalomed
pravo knjizevnost (Kos 1993), so arije utrjevale status slovenskega jezika pri
posebnem naslovniku, in sicer s posebnim estetskim kriterijem, z blagoglasnostjo.
Ta slovenscini ni zagotavljal le moznosti enakovrednega kosanja z drugimi jeziki, 11
ampakje obcasno postal celo ofenzivni argument vecvrednosti, zlasti proti statusno
najnevarnejsemu jeziku, nemscini. Blagoglasnost je ostala pomemben jezikov-
nokultumi kriterij skoraj vse 19. stoletje.
Novi korpus pesniskega jezika, reprezentativno zbran in izdan 1806 v Vodni-
kovih Pesmih za pokusino, je dobil tudi reprezentativno statusno vlogo in kmalu
postal predmet kanonizacijskih knjizevnih procesov (Koruza 1991: 252; Juvan
1994: 297). Hkrati pa so vrednost reprezentativnega korpusa izgubila pesniska be-
sedila almanaha. Vzrok za to sta bila sprememba v prevladujoci kultumopoliticni
usmeritvi in odpor proti deloma samovoljnim jezikovnokodifikacijskim dejanjem
Marka Pohlina, ki je veljal za duhovnega oceta Pisanic, ceprav to ne drzi, saj je bil
po dognanjih slovenske literame zgodovine Janez Damascen Dev, urednik in glavni
avtor Pisanic, ustvarjalno samostojen in je od Pohlina privzemal lejezikovnokodi-
fikacijske resitve (Koruza 1991, 1993).
Posredni usmerjevalec nove kultume in jezikovne politike je bil Jemej Kopitar.
V svoji slovnici, izdani leta 1808, je zasnoval modemejso kodifikacijo slovenskega
jezika, se izrecno naslonil po eni strani na tradicijo knjiznegajezika, po drugi strani
pa na jezikoslovno nacelo opisa in ne predpisa. 12 Slovnica je temelj za uveljavljanje
jezikovnega statusa slovenskega jezika, skupaj z drugim kodifikacijskim dejanjem,
slovarjem, ki ga je Kopitar predvsem spodbujal, izdeloval pa gaje V. Vodnik, vendar
je ostal v rokopisu.
Ce nekoliko posplosimo, je nacrtovanje besedilnega korpusa v tistem casu odsev
nacrtovanja jezikovnega statusa. Misel o statusni enakovrednosti slovenscine z
nemscino je ostajala v glavnem samo nacelna; ni pa se bilo pravega nacrta za
dosego realne jezikovne enakopravnosti. Tudi umetnostnih besedil nacrtovanje kor¬
pusa v slovenscini ni zajemalo; v glavnem je bilo podrejeno uporabnemu namenu,
poucevanju in vzgoji naslovnikov socialno sibkejsih, predvsem kmeckih plasti. Ob-
likovanje teh besedil je podrejeno predvsem nacelu t. i. pravilnega in cistega jezika,
kriteiiji umetelnosti oziroma estetskosti sporocila pa se umaknejo ali so kvecjemu
odrinjeni v ozadje.
Premiki, ki so utrjevali status slovenskega jezika, posredno pa vplivali tudi na
usodo pesniskega jezika, so se zgodili na podrocju solstva. L.1810, v obdobju Uir-
skih provinc, je stopil v veljavo predpis, da poteka pouk v trivialkah in deloma v
11 Kidric (522): »Kopitar je v clanku /.../ v dunajskih ‘Vaterlandische Blatter’ z dne 10. aprila 1810
pac govoril o tem, kako se bo ‘slovanskijezik’ zaradi svoje pevnosti kosal z italijanskim, 'dim dobijo
Slovani slovansko gledalisce ’/./«
12 Tradicija kot pomemben argument jezikovne politike se v posebni obliki izrazi tudi s Kopitarjevo
tezo o slovenscini kot neposredni potomki starocerkvene slovanscine. O neuporabnosti takega
argumenta za potrebe realnega jezikovnega nacrtovanja - ne glede na znanstveno vprasljivost teze - je
odkrito spregovoril M. Cop v Abecedni vojni 1. 1833 (Kos 1979: 165).
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 211
normalkah v dezelnem jeziku. Ceprav se ta predpis ni mogel dosledno uveljaviti, je
vendarle spodbudil izid ucbenikov v slovenscini, najznamenitejsa je prva slovnica
slovenscine s slovenskim metajezikom, Yodnikova Pismenost ali Gramatika za
Perve Sole, ki je izsla 1811. 13 Zahteva po slovenskem ucnem jeziku v osnovnem
solstvu je po umiku Francozov 1. 1813 ostala v ospredju jezikovnega nacrtovanja.
Hkrati se je vse bolj uveljavljala tudi misel o potrebnosti pouka slovenscine na visji
stopnji. Institucionalna moznost za to v tedanjem solskem sistemu so bili neobvezni
predmeti na liceju, ki so dopolnjevali redni program. Potrebnost poucevanja
slovenscine je bila utemeljena predvsem s poklicnimi potrebami tistih, ki so se
solali za duhovniski poklic. 14 L. 1812 je bil za profesorja slovenscine na graskem
liceju imenovan Janez Nepomuk Primic, na ljubljanskem liceju pa je 1. 1817 zacel
predavati slovenscino Franc Serafin Metelko. Toda stolici nista imela samo
prakticnega namena, uciti bodoce duhovnike jezika, ki ga bodo uporabljali pri stikih
s svojimi vemiki. Pomenili sta tudi moznost za jezikoslovno dejavnost in kultivi-
ranje slovenscine; v njunem ucnem programu, ki je moral biti prilagojen visokosol-
ski stopnji obcinstva in zaradi delne neobveznosti predmeta privlacen, je bilo tudi
retoricno in poeticno oblikovanje besedil v slovenscini. Pesnisko oblikovanje v
slovenskem jeziku je dobilo neposredno pedagosko funkcijo, 15 bilo je pomemben
del pridobivanja jezikovne zmoznosti. Ljubljanski profesor Metelko si je za ucne
potrebe v tern okviru priredil omenjeno Kumerdejevo rokopisno metriko. Sklepna
misel rokopisnih priprav, ki je bila najbrz tudi sklepna misel tecaja slovenscine 1.
1818/19, ponazarja uporabno vrednost pesnistva (Pretnar 1990, prevod v Slodnjak
1955): »/Pesnistvo/je tudi eno najboljplemenitih sredstev, s katerimi se enaki jezik
kultivira in lika , oziroma je sredstvo, s katerim si jezik popolnoma prisvojimo.
Pesnistvo napravi jezik povsem nezen in voljan in nas uci uporabljati najlepse
recenice ter daje govoru blagoglasje, raznovrstnost in urejenost. /.../ Vsako kulturo
duhaje treba cislati, pa ce se nam zdi se tako malo pomembna. Kar hoce dandanes
vzbuditi odmev, mora biti lepo povedano. Taksno razkosje, ce ga smem tako imeno-
vati, je pac v danasnjih casih postalo potrebno. /.../Govomik mora postati gospo-
dar svojega jezika in nikar suzenj svojega govora. Na razpolago mora imeti tisoc
izrazov, besed in recenic, s katerimi si lahko na priznici pomaga.«
Na celovskem liceju je bila prosnja za stolico slovenscine 1. 1822 zavmjena. V
celovskem semeniscu je od 1821-25 organiziral prostovoljni tecaj slovenscine bo-
goslovec Anton Martin Slomsek. 16 Tudi program tega tecaja je presegal ozke
prakticne potrebe; vkljuceval in spodbujal je pesnisko dejavnost tecajnikov; z utr-
13 Podrobneje prim. Kidric (505-510). Prvenstvo bi v tem oziru deloma lahko pripisali Zagajskovi
slovnici Slovennska Grammatika iz leta 1791, vendar sta tam metajezika vzporedno slovenscina in
nemscina (Stabej 1973).
14 Prim. Kidric (513). Predavanja slovenscine na ljubljanskem liceju so bila za bogoslovce 2. letnika
obvezna.
15 Prim. Koruza (1991: 243): »Da pa je tudi Primic poeziji odmeril visoko mesto, kaze njegov
vsebinski predlog za slovenisticno katedro, kjer je ob verske koristi jezikovnega pouka v materinscini
postavil estetske: ‘Pesniktvo je prvi pogoj vse visoke kulture. Dokaz za to so vsi izobrazeni narodi. ’«
16 SBL III, 369.
212 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
jevanjem jezikovne zmoznosti bodocih duhovnikov pa je tecaj utrjeval tudi vecjo
jezikovno samozavest in s tem krepil status slovenskega knjiznega jezika.
2.3 Pesniski jezik kot orodje jezikovne politike: Kranjska cbelica in
Preseren
V slovenskem prostoru sejenazacetku 19. stoletjamedpreroditelji uveljavljalo
se neko spoznanje, povezano z nacrtovanjem statusa slovenskega jezika. Zavedali
so se, da zivijo v izraziti diglosijski jezikovni situaciji, ki jo je bilo treba preseci. 17
Za uresnicevanje takega nacrta je bilo poleg uveljavljanja slovenskega jezika v
solah na voljo se nekaj moznosti, vendar so bile omejene. Politicne okoliscine
zivljenja Slovencev v Avstriji so namrec na zacetku 19. stoletja skoraj popolnoma
onemogocale politicni boj za uveljavitev slovenskega jezika v uradni rabi (prim.
Zwitter 1962). Po obsegu skromno uradno sporazumevanje v slovenskem jeziku je
imelo diglosijski znacaj; v slovenscino so bila prevedena le uradna sporocila, ne-
posredno namenjena nesolanim ljudem, ki nemscine niso razumeli, drzavna uprava
pa je bila zainteresirana, da sporocilo razumejo. Tudi obdobje Ilirskih provinc glede
slovenscine kot upravnega jezika ni prineslo nic bistveno novega. Toda diglosija
slovenski dialekt (pogovomi jezik)/nemski kultumi jezik je zaznamovala tudi dmge
sporazumevalne polozaje, kjer spremembe niso bile nemogoce, npr. dopisovanje.
Za uveljavljanje javnega statusa slovenskega jezika se je poleg omenjenih po-
drocij - kodilikacijske dejavnosti, solske, vzgojne in cerkvene rabe ter ustreznih
knjiznih objav - v prvih dveh desetletjih 19. stoletja nacelno ponujala se ena
moznost. Avstrijski drzavni rezim sicer zgodnjim nacionalnim gibanjem ni
dopuscal nikakrsne politicne dejavnosti, nekoliko bolj strpen pa je bil do njihovega
kulturnega programa, saj jim je hotel pripisati samo kulturni znacaj in jih tako
politicno nevtralizirati (Zwitter 1962: 58). Tudi omenjena podrocja uveljavljanja
slovenskega jezika so sodila v tako pojmovano kulturo; kot nadaljevanje razs-
vetljenske miselnosti, katere glavna naloga je bila poucevanje ljudstva, so bila v
glavnem apoliticna. Toda pogledi na kulturo, na druzbo in posledicno na jezik so se
zacenjali med Slovenci vse mocneje razslojevati. Posamezniki so se zacenjali
zavedati, da tedanji kultumi program in praksa ne odpravljata diglosije, ampak
kvecjemu dvigujeta prag za rabo nemscine. Res je nastajala temeljitejsa kodifi-
kacija, ki je utrjevala normo slovenskega knjiznega jezika, nastajal je vse vecji be-
sedilni korpus v slovenscini, toda z izrazito omejeno funkcionalnostjo. Mlado
mescansko in celo laicno izobrazenstvo, v katerem se je vzbujala narodna zavest, je
bilo s svojimi recepcijskimi potrebami in morebitnimi produkcijskimi zmoznostmi
iz tedanjega kulturnega programa izpusceno. Poleg tega je funkcionalno omejeni
besedilni korpus v sebi nosil se neko nevamost: ker je bil namenjen ljudstvu, se je
jezikovno priblizeval naslovniku, torej njegovemu narecju, in se hkrati oddaljeval
od enotnega, povezovalnega knjiznega jezika, ki se je po nesprejetih intervencijah
17 B. Pogorelec (1981: 114): »Slovenskim izobrazencem je /v prvi pol. 19. stol./postalo jasno, daje
treba odpraviti diglosijo slovenski dialekt (pogovomi jezik)/nemski kulturni jezik, ki je izvirala iz
solanja in povzrocala tudi asimilacijo.«
Marko Stabej, Siovenski pesniski jezik z vidika ... 213
Marka Pohlina v 18. stoletju na zacetku 19. stoletja z novim prevodom Svetega
pisma vendarle spet zacel utrjevati. 18 Zato se je ponujal nov nacrt: v okviru drzavno
tolerirane kultume dejavnosti poskrbeti za nastajanje slovenskega besedilnega kor-
pusa, naslovljenega na mescanske izobrazence, s tem pa posredno poskrbeti tudi za
jezikovno in narodno sredoteznost. 19 Tak nacrt je nujno vkljuceval ustrezno publi-
kacijsko dejavnost. Prvic se je zamisel razlocno oblikovala 1824 s snovanjem znan-
stvenega casopisa Slavinja. Toda cenzura je prosnjo treh svetnih duhovnikov,
Janeza Ciglerja, Franciska Ksaverja Andriollija in Ignaca Holzapfla zavrnila
(Slodnjak 1968: 89).
Drugi resnejsi poskus je bil uspesnejsi: spomladi 1830 je v Ljubljani izsel prvi
zvezek Kranjske cbelice. Publikacija je imela podobnega ciljnega naslovnika kot
Slavinja in torej tudi podoben namen.20 Toda cilj se je odlocila doseci z drugim be-
sedilnim korpusom, s pesnistvom. Vzrokov za tako izbiro je bilo vec. Pesnistvo v
nenemskem jeziku je bilo drzavi vsaj na prvi pogled manj nevarno kot zgodovinski,
zemljepisni, prirodoslovni, gospodarski in drugi strokovni clanki, ki jih je obsegal
nacrt za Slavinjo.21 Pesnistvo je torej bolj ustrezalo rezimskemu pojmovanju samo
kultumega prebujanja narodov, zato je bila cenzura pri njem popustljivejsa.22 Drugi
vzrok za primemost pesniske publikacije je bil ta, daje v prvih treh desetletjih 19.
stoletja v slovenskih dezelah ze nastajalo precej pesniskih besedil v slovenscini, ki
18 Znacilni besedilni korpus z lokalnim znacajem je npr. uresniceni knjizni program stajerskega
duhovnika Petra Dajnka, kije v stajerski knjizni slovenscini od 1816 do 1821 izdal 6 knjig, od 1824 do
1834 pa skoraj dvajset v vec izdajah. Enotnost knjiznega jezika je bil pomemben argument za
uveljavljanje statusa slovenskega jezika (SBL III: 369); nasprotna (nemska) stran je namrec trdila, da
siovenski jezik zaradi neenotnosti in razclenjenosti ne more konkurirati nemscini.
19 Prim. Pogorelec (1984: 71): »Ceprav je mogoce, da se jezik zaformalne polozaje razvije tudi kljub
tako imenovanifunkcionalni dvojezicnosti, zaradi katere podrejenijezik podlega dominantnemu, kakor
se je to dogajalo s slovenscino, je to zadeva zavesti in hotenja dolocenih ne prav stevilnih skupin, ki so
slovenscino zavestno formirale za javno zivljenje in vse njegove funkcije. (Sled te sociolingvisticne
dileme je tako spor med Kopitarjem in Presemom in ne zgolj akademsko vprasanje o pomenski in
slogovni ravniformalne slovenscine svojega casa.)«
20 Prim. Copovo pismo, ki gaje 16. 5.1830poslal s svezim izvodom prvega zvezka Cbelice Kopitarju
na Dunaj: »Tukajje njen izid zbudil vecje zaniinanje, kakor stno lahko pricakovali, zlasti med Ijudmi, za
katere je bila predvsem zasnovana, namrec med omikanci- saj kmetom, za katere jih ze tako mnogo
pise, ni bila namenjena« (Slodnjak-Kos 1986: 172).
21 Prim, sklepne besede v Copovem dodatku k Celakovskega kritiki Kranjske cbelice: »Svoje porocilo
koncujemo z zeljo, naj bi Cbelica se naprej ostala zbiralisce mladih talentov in po prej nakazani poti
pomagala k nadaljnjemu izoblikovanju nasega jezika. Poezija je za to se najbolj primerna in sicer
najmanj odvisna od zunanjih okoliscin. Ceprav sije namrec zaradi razmer komaj mogoce misliti gojitev
pravih znanosti v nasem jeziku, pa nobena rec ne brani nasim pesnikom, da ne bi slavno tekmovali s
pesniki drugih Slovanov« (Kopitar/Cop 1973: 181).
22 Tudi Kranjska cbelica je imela resne tezave s cenzuro, toda urednik Miha Kastelic jih je predvsem
s pomocjo Matije Copa pri prvih stirih zvezkih uspesno premagoval (Slodnjak 1969). Cenzura pa ob
Cbelici ni imela neposrednih politicnih zadrzkov, temvec moral(istic)ne ocitke; za groznjo prepovedi
niso stab drzavni, temvec kulturnopoliticni lokalni interesi. To dokazuje tudi poznejsa zgodovina
slovenskega pesnistva v 19. stoletju: vsako opaznejse pesnisko dejanje z ljubezensko tematiko je
naletelo na tezave. Ko je bila stroga uradna cenzura odpravljena, so jo nadomestile razlicne oblike
javnega pritiska, vse do absurdnega Jeglicevega odkupa in najbrz poziga celotne naklade Cankarjeve
Erotike 1899.
214 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
pa so vecinoma ostajala v rokopisih, predvsem zato, ker ni bilo moznosti za objavo.
Med avtorji so bili starejsi, npr. Korosec Urban Jamik in Stajerec Stefan Modrinjak,
in mlajsi, katerih pesniska besedila so sicer nastajala v solskem licejskem okviru
pouka slovenscine, vendar so presegala svoj etapni namen - kot vmesna postaja pri
pridobivanju poklicne jezikovne zmoznosti - in se avtonomizirala v prava literama
besedila (Slodnjak 1968: 89). Konkretni nacrt za izdajanje pesniskega almanaha
sicer ni imel v razvidu vsega rokopisnega gradiva vseh avtorjev, toda posredna za-
vest o bogatem gradivu je krepila urednisko samozavest. Tretji vzrok je bila
tradicija pesniskih publikacij, sicer po obsegu sibka, vendar uporabna kot prece-
dens. Urednik Miha Kastelic se je v prvi pesmi prvega zvezka Cbelice, Prijatlam
krajn/hine, neposredno navezal na izrocilo, in sicer na Pisanice, ki so bile v javnosti
iz omenjenih vzrokov ze skoraj pozabljene, in na Vodnika, ki mu ga ni bilo treba
omeniti z imenom, saj je edini ze veljal za klasika.
Jezikovnonacrtovalno nalogo Cbelice potijuje ze Kastelceva prosnja ljubljan-
skemu gubemiju za dovoljenje in odobritev natisa prvega zvezka. V njej pravi, da
bo novi almanah »nova mogocna spodbuda vsem prijateljem kranjskega pesnistva
(kranjske Muze), da poskusajo v plemeniti in dobri tekmi izobrazevati materin jezik
in blagodejno delovati s sirjenjem misli na izobrazbo srca« (Slodnjak 1969: 9). Ute-
meljitev v prosnji je bila gotovo takticno prilagojena naslovniku in je zato
zamolcala, kaksne namene ima ‘izobrazevanje matemega jezika’, torej jezik-
ovnopoliticno plat nacrta. Jezikovnonacrtovalno razseznost pesnistva v Cbelici
potrjuje tudi Presernova izjava v pismu Vrazu, 5. julija 1837, tri leta po izidu
zadnjega, cetrtega zvezka: »Cbelica po mojem ne bo nikoli vec izletela. Tendenca
nasih carmina in druge literame dejavnostije samo ta, da bi kultivirali nas matemi
jezik« (prevod v Slodnjak 1960: 223).
Kultiviranje matemegajezikaje gotovo tudi metafora za kultiviranje nacionalne
misli oziroma bivanja, vendar besedne zveze ne gre pojmovati samo metaforicno. 23
Polna funkcionalna razslojenost jezika, ki utrjuje njegovo potencialno statusno
moc, se lahko namrec razvije samo v ustrezno raznolikem besedilnem korpusu. Ker
se ta zaradi zelo omejenih priloznosti javne ali celo uradne rabe jezika tedaj ni mo-
gel razvijati, je bilo mogoce zacarani krog - razen tedaj utopicne moznosti nepos-
redne politicne dejavnosti - razplesti samo v tistem korpusu, ki ni bil neposredno
povezan z zunanjimi priloznostmi za rabo jezika, ampak je lahko te priloznosti v
svojem besedilnem svetu ustvaril, torej v literaturi. Raznolikost teh virtualnih go-
vomih polozajev, ki se na globalni ravni kazejo kot razlicne literame zvrsti in vrste,
naj bi torej nadomescala prave govome polozaje, hkrati pa pripravljala jezik za cas,
ko bo mogoce status jezika nacrtovati s politicnimi dejanji.24 Vendar so bili Cbelica
in druga pesniska dejanja v tridesetih letih 19. stoletja s tega stalisca manj uspesni;
23 Prim. Patemu (1976: 99 i. n.).
24 Prim. Patemu (1976: 34): »Koncno je tu se najbolj preprosto in temeljno dejstvo Presernove
politicne zavesti. Dodobra se je zavedal, da je pripadnik, in sicer viden, odgovoren pripadnik malega,
zatrtega naroda, ki sele nastaja. Bolj tocno, ki se v razmerah Metternichovega absolutizma lahko
konstituira samo na podrocju jezikovne kulture, v poeziji.«
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 215
pesniski jezik je namrec zaznamovan s svojo znakovno posebnostjo, in ceprav je
bilo zlasti Presemovo pesnistvo zvrstno in jezikovno zelo raznoliko, vendarle ni
moglo neposredno opravljati vloge nevtralnega korpusa, zgleda ali zaloge jezik-
ovnih rab, splosno uporabnih tudi zunaj pesnistva. Poskusi take uporabe korpusa so
sicer znani: Anton Murko je 1. 1832 v svoji slovnici25 v dodatku med vajami za pre-
vajanje v nemscino natisnil tudi dve Presemovi pesmi, Slovo od mladosti in Po-
vodnjega moza, toda najbrz je slo bolj za propagandno dejanje z drugacnim na-
menom kot pa za uresnicljivo prevajalsko nalogo.26 Za omenjeno jezikovno
nacrtovanje bi bila veliko bolj uporabna literatura v prozi, cesar sta se najbrz vsaj
Preseren in Kastelic zavedala, saj je nacrt Cbelice obsegal v bolj oddaljeni fazi tudi
prozo (Slodnjak 1969), Preseren pa je prozna dela nacrtoval,27 toda nacrti so ostali
neuresniceni.
Posvetno, literamo pesnistvo v tridesetih letih, zlasti Presemovo, je imelo torej
v sodobnem slovenskem jezikovnem nacrtovanju znacaj sinekdohe: bilo je pars pro
toto za tisti korpus in govome polozaje, ki so se v polni meri lahko zacenjali razvi-
jati sele po politicnih spremembah 1. 1848 v habsburski monarhiji. Le navidez je
paradoksalno, da je v tej svoji vlogi sorodno petdeset let starejsi pisaniski pesniski
dejavnosti: krepilo je predvsem nacelni enakovredni status slovenscine z drugimi
jeziki in pri izbranih naslovnikih zato omogocalo zametke jezikovne lojalnosti.
Toda med obema pesniskima korpusoma je bistvena razlika, in sicer v pojmovanju
knjizevnosti in v kvaliteti besedil.28 V okvim Kranjske cbelice je sodelovanje med
izjemnim ustvarjalcem Presernom in literarnoteoreticno in zgodovinsko siroko
razgledanim Copom obrodilo pesniska besedila, primerljiva s sodobno in klasicno
evropsko produkcijo visoke knjizevnosti, s katero so imela tudi skupno formo. Nji-
hova avtonomna literarna vrednost, ki je bila ena od uresnicenih programskih
postavk (Patemu 1976: 90), je relativizirala njihovo vlogo neposrednega kultivi-
ranja dezelnega jezika, torej drugo programsko tocko. V slovenscini je nastal
kvalitetni umetnostni besedilni korpus, primeren za nekoliko kasnejse literar-
nokanonizacijske procese kot del vzpostavljanja sodobne kultume identitete naroda
(Juvan 1994: 304). Tako pesnistvo je - tudi z mednarodnim priznanjem - krepilo
status slovenskega jezika, na samo jezikovno zmoznost sodobnih naslovnikov pa je
neposredno vplivalo manj, kot je predvideval nacrt. Presernov opus je -
kratkorocno - v manjsi meri kultiviral slovenski jezik v celoti; veliko bolj je kultivi-
25 Anton Murko, Teoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre, Gratz 1832.
26 Obe besedili sta bili objavljeni v prvem zvezku Kranjske cbelice.
27 Pismo F. L. Celakovskemu, PZD II, 181.
28 Zanimiva prispodoba oblikovne moci treh pesniskih podjetij, pisaniskega, Zoisovega in
Presernovega, je njihovo razmerje do znamenitega predromanticnega besedila, Biirgerjeve balade
Lenora. Dev se ni lotil prevajanja besedila, ampak je medbesedilno upesnil svoje bralno dozivetje v
pesmi Obcutenje tega serca nad pesmejo od Lenore, objavljeni v tretjem zvezku Pisanic 1781; grenko
koncno spoznanje, da ga je ob Lenori sram svojega petja, gre prej na racun avtorjeve samokritike kot na
racun nerazvitosti slovenskega jezika. Zois (prim, zgoraj) se je desetletje pozneje lotil prevajanja, toda
bil nezadovoljen in slab rezultat pripisal ‘revscini jezika’; Preseren, seznanjen z Zoisovim komentarjem,
je balado ze pred letom 1825 uspesno prevedel in tako slovenski pesniski jezik resil Lenorinega
kompleksa (Patemu 1976; 72).
216 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
ral slovenski pesniski jezik, postavil njegove standarde, storil v njem tisto, cemur bi
v drugih jezikovnih (in besedilnih) zvrsteh rekli kodifikacija.29 Toda v umetnostnem
jeziku je pojem kodifikacije skoraj neraben, saj gre za bolj zapletena razmerja med
tvorbo besedil in rabo jezika: umetnostna zahteva po jezikovni in besedilotvomi iz-
vimosti, ki jo je dosledno uveljavila evropska romantika, onemogoca pesnjenje po
neposrednih vzorcih, oziroma tako pesnjenje oznacuje za nekvalitetno.30 Zato vital-
nost31 pesniskega jezika ni zagotovljena z njegovo neposredno uporabo v besedilih,
ampak z nenehnim nastajanjem drugacnega pesniskega jezika, ki je do prejsnje
stopnje v konstruktivni opoziciji. Ob doslednem izpolnjevanju vseh teh zahtev
pesniski jezik ne more biti vec del splosne aktivne tvome jezikovne zmoznosti izo-
brazencev, ampak stvar redkih genialnih posameznikov. Pogojna umetnostna kodi-
fikacijska vrednost Presemovega korpusa se je zacela zaradi posebnih druzbenih in
zgodovinskih okoliscin pri Slovencih uveljavljati sele pozneje.
Po cetrtem zvezku Cbelice 1. 1834 je v slovenskem mescanskem kulturnem
zivljenju nastopilo publikacijsko zatisje. Cbelica sicer ni popolnoma zamrla, k ured-
niku Kastelicu so se se stekali prispevki, toda izid petega zvezka se je za nedolocen
cas zavlekel. Zatisje je bilo sicer obcasno prekinjeno, tudi z najkvalitetnejsimi be-
sedili, toda objavljena so bila kot del ali priloga nemskega ljubljanskega casopisja:
1. 1834 je izsel Presemov Sonetni venec v prilogi tednika Illyrisches Blatt, podobno
tudi drugi posamezni Presemovi soneti; izjemaje samostojna knjizna izdaja Preser-
novega Krsta pri Savici 1.1836. Objavljanje v nemskem casopisju je pomenilo stag-
nacijo oziroma korak nazaj, ceprav so bila objavljena besedila nadaljevanje nacrta
za kultiviranje slovenskega jezika. Take objave so bile v navadi ze pred Cbelico;
diglosijo so sicer presegale, vendar so utrjevale videz posebne dvojezicnosti os-
rednjega kultumega prizorisca, kjer sicer korpus v slovenscini ni bil vec kvalita-
tivno manjvreden, kvantitativno pa je ostajal obroben.32
29 Vprasanje o delezu Presemovega korpusa pri kultiviranju oziroma slovnicnem in stilnem
normiranju slovenskega knjiznega jezika je zapleteno in ostaja pretezno odprto. Predstavljena teza je
samo domneva, ni pa utemeljena s konkretnim jezikovnim gradivom; odgovore iahko ponudi le
posebna raziskava. Na hierarhicno nizjih opisnih jezikovnih ravninah je Presernovo ‘kultiviranje’
mozno in verjetno; najbrz ima delez tudi pri oblikovanju stilne vrednosti leksike in pomenske
druzljivosti. Stavcna, zlasti pa besedilna skladnja te splosne normativne moci zaradi slogovne in zvrstne
specificnosti najbrz ne moreta imeti. Pogled na tedanji Presemov vpliv na knjizni jezik je nekoliko
zabrisan tudi zaradi poznejsih sredoteznih posegov v zgodovini slovenskega knjiznega jezika, npr. t. i.
novih oblik, ki so Presemu jezikovno pripisovale neknjiznost, prim, kasneje.
30 Tu ne gre za verzne, kiticne in pesemske vzorce, ampak za konkretne jezikovne uresnicitve.
Pesnistvo sicer izkorisca besedilne in jezikovne vzorce, vendar ne vec v smislu normativne instance,
temvec prilagojeno ustvarjalcevim potrebam; v takem primem gre za t. i. historizem (prim. Sajovic
1992/3: 15).
31 O vitalnosti jezikovnega kodaprim. Fishman (1978: 41).
32 Da se nacrt avtonomizacije in kvalitetnega dviga knjizevnosti ni zmeraj neposredno ujemal z
jezikovnokultumim oziroma jezikovnopoliticnim ciljem tega nacrta, kaze nenazadnje tudi Presernovo
pesnjenje v nemscini. Zanj je mogoce domnevati vec med seboj prepletenih vzrokov. Verjetna je
domneva, da je z nekaterimi nemskimi besedili poskusal doseci vecji krog bralcev, torej tudi tiste iz
samo nemsko govorecega kranjskega izobrazenstva, ki je bilo v vecini. Pri tem ni slo samo za sirsi trg
- s kvalitetnimi nemskimi besedili se je posredno krepila tudi veljava slovenskega korpusa istega
avtorja. Bolj vprasljiva je teza, da je Preseren nekatere teme ubesedoval v nemscini, ker slovenscina
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 217
2.4 Polifunkcionalnost pesniskega jezika in povecevanje besedilnega kor-
pusa
2.4.1 Sredoteznost in sredobeznost v jezikovnem nacrtovanju
Za izpolnjevanje jezikovnopoliticnega nacrta je bilo torej nujno obnoviti redno
izdajateljsko dejavnost v slovenskem jeziku, obenem pa tudi prilagoditi oblikovanje
besedilnega korpusa. Kultumopoliticni boj med dvema konceptoma jezikovnega
nacrtovanja, ki je v abecedni vojni 1. 1833 navidez jasno dal zmagovalca in
porazenca, je hkrati naznanjal tudi potrebnost kompromisnega delovanja. Po eni
strani se je potrdilo mnenje, da samo kodifikacijska dejanja in funkcionalno ome-
jeni besedilni korpus za nemescanskega naslovnika ne zadoscajo za kultiviranje,
rast in sredoteznost knjiznojezikovnih procesov, po drugi strani pa je postalo jasno,
da kvalitetni pesniski korpus kljub svoji potencialni statusni ucinkovitosti ne more
sam v celoti in neposredno opravljati naloge kultiviranja slovenskega jezika. Raz-
voja slovenskega jezika in pojmovanja enotnosti slovenskega naroda ni vec
preprecevala samo slovensko-nemska diglosija oziroma dvojezicnost; v drugi
polovici 30-ih let se je zlasti na slovenskem vzhodu zacela uveljavljati ideja
ilirizma, ki je opuscala idejo slovenske sredoteznosti in jo nadomescala z razlicnimi
stopnjami slovanske. To je bila misel, ki je politicno resitev za obstoj in razvoj
Slovencev iskala z argumentom slovanske mnozicnosti, toda nacrt naj bi se
uresniceval z novo diglosijsko situacijo, in sicer slovensko-slovansko. Prvi odlocni
slovenski zagovomik ilirizma, Stanko Vraz, je zacel nacrt uresnicevati z enakim
korpusom kot Cbelica, s pesnistvom. Toda zaradi ze omenjenih lastnosti korpusa, ki
se jim je pridruzila se geografska obrobnost, ni Vrazova smer v slovenskih dezelah
ucinkovala niti kot pomozna uresnicljiva moznost, temvec se je prikljucila sre-
doteznim jezikovnim silnicam na Hrvaskem.
Obe jezikovnonacrtovalni smeri slovenskega osredja sta se zavedali nevamosti
ilirizma, bodisi zaradi neposredne bojazni pred njegovo politicno vsebino bodisi
zaradi spoznanja, da je romanticno neuresnicljiv, v nasprotju z naravnim razvojem
jezika in zato kontraproduktiven. Slovensko osredje je moralo v takih okoliscinah
okrepiti sredotezno jezikovno nacrtovanje, in sicer z razsirjenim korpusom, ki bi bil
ucinkovitejsi od samega pesnistva. Ponovno so oziveli nacrti za periodiko v
slovenscini (Grafenauer 1974: 310); Andrej Smole je 1. 1840 v Ljubljani najbrz s
Presemovim sodelovanjem snoval politicni casopis Ilirske novice s tedensko literar-
no prilogo Ilirski Merkur (SBL III: 386; Slodnjak 1968: 130), toda zaradi nespre-
menjenih politicnih okoliscin izdaja casopisa ni bila dovoljena.
zanje se ni bila zrela. Slodnjak (1968: 119) npr. domneva, da je Preseren zalostinko Dem Andenken des
Matthias Cop v nemscini »zlozil najbrz zato, da bi ljubljanskemu nemstvu in nemskutarstvu ter
sirokemu kulturnemu svetu izprical pokojnikovo veliko slovstveno omiko, pokazal njegovo tezko
zivljenje in opozoril na njegov svetovni nazor. Zlasti za poslednje bi takrat tezko nasel v domacemjeziku
ustrezne izraze in podobe.« Taka teza Presemovo pesnisko jezikovno kompetenco iz obmocja
dvojezicnosti vraca v diglosijo, in sicer v obdobju Presemove zrele ustvarjalnosti, zato je manj verjetna.
218 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
2.4.2 Kmetijske in rokodelske novice
Uspesnejsi je bil nacrt z drugacnim zaledjem in drugacnim programom. Julija
1843 je v Ljubljani izsla prva stevilka Kmetijskih in rokodelskih novic. Izdajala jih
je Kmetijska druzba, urejal pa njen tajnik dr. Janez Bleiweis. Program casopisa je
na prvi pogled samo neposredno nadaljeval najosnovnejse prerodno prizadevanje:
razsvedjevanje ljudstva, brez misli na kultumo ali celo politicno poslanstvo; le tako
si je lahko urednistvo izborilo dovoljenje za izhajanje. Deklarativni program je bil
objavljen v Oznanilu na prvi strani prve stevilke: »Ucenosti, umetnosti in znajdenja
so se v kratkih letah tako razsirile, de kdorkoli z njimi naprej ne hid, ne posnema,
kar so drugi koristniga znajdli, ampak se trdovratno stariga derzi, gre rakovo pot,
vsaki dan mejn zna, se v zdanjim obrazenji sveta ne znajde, v sredi svojih rojakov,
znancov in prijatlov si neznan ptuj dezelec zdi, in si nikakor ne mora pomagati.
Zlasti krajnskim kmetam ino rokodelcam, kteri se ptujih jezikov niso ucili, se tako
godi. Kar vidijo, slisijo ali berejo, znajo posnemati, tode malo, kir li po redkim zvu-
naj dezele grejo, kirptujih jezikov ne razumijo, in v krajnskimjeziku zvunaj molitvic
nic pisaniga ni. /.../Iz tega zapopadka je lahko spoznati namen, namrec poduk in
napeljevanje kmetovavcov in obertnikov ali rokodelcov si svoj stan kolikor je
mogoce zboljsati; ne pa dobicke z njimi iskati, pa tudi ne samo krajnsine uciti, ali
krajnski jezik cistiti.« Program je torej deklarativno prezrl vso tradicijo; najprej
pesniski korpus, ki po Vodnikovih Pesmih za pokusino in stirih letnikih Kranjske
cbelice vendarle ni bil lahko spregledljiv; spregledal je tudi druga besedila, solska
in poucna, poljudnostrokovna, ki se mu jih najbrz ni zdelo vredno omenjati zaradi
zastarelosti. Program se je naravnost odrekel tudi tisti razseznosti, ki sta si jo vsaka
po svoje kot cilj jasno zastavili obe jezikovnonacrtovalni smeri: ucenju in ciscenju
jezika. Navidez program Novic ni hotel odpravljati diglosije, temvec jo je samo izk-
oriscal - casopis naj bi bil namenjen tistim, ki niso znali oziroma se niso mogli
naucili nemscine, torej tistim, ki so se solali premalo casa, da bi nanje utrakvizem
uspesno deloval.
2.4.2.1 Razlika med programskim in dejanskim naslovnikom Novic
Toda ce so oznanilo v prvi stevilki in najbrz tudi ustrezne prosnje za izdajo, nas-
lovljene na oblasti, vsebovale de iure program, so Novice de facto delovale bistveno
drugace, celo v popolnem nasprotju s programom; gotovo je bil to deloma ze njihov
osnovni namen. To dokazuje vrsta dejstev; najprej razmerje med programskim
ciljnim naslovnikom in dejanskimi narocniki. Grafenauer (1974: 314) med prvimi
tisocimi narocniki navaja 569 duhovnikov, 24 grascakov, 15 grascinskih
oskrbnikov, 85 obrtnikov, 7 tovamarjev, 39 dezelnih in drzavnih uradnikov, 58 izo-
brazencev in studentov, 25 uciteljev in cerkovnikov in 111 kmetov. ‘Kmetovavcov
in obertnikov ali rokodelcov’ je bila torej le dobra petina, stiri petine pa je bilo bolj
ali manj izobrazenih narocnikov, ki najbrz niso imeli tezav z razumevanjem
nemscine, vendar se jim je zdel casopis v slovenscini dobrodosel in na tak ali
drugacen nacin koristen.33 Tako sestavo narocnikov je bilo treba upostevati tudi pri
33 Urednik Bleiweis se je s tem, da je za ciljno publiko izbral kmete in rokodelce, izognil ocitkom, s
katerimi je rezim zavracal prejsnje poskuse casopisne dejavnosti v slovenscini, ki so naslovnika iskali
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 219
uredniskem delu, ne glede na dejansko prevladujoco poucno vsebino, ki je bila do
1848 najdosledneje uresnicevana programska tocka. Prvic po renesansi je v
slovenscini nastajal razmeroma obsezen besedilni korpus s sirsim krogom nas-
lovnikov, ne vec kategoricno locenim na preprosto ljudstvo oziroma kmeta in na
izobrazenca. Zato so Novice skoraj idealno opravljale jezikovno nacrtovanje,
ceprav so se mu v programu neposredno odrekle. Z branjem Novic so se narocniki
dejansko ucili slovenskega jezika; zaradi periodicnosti so potrebovale veliko be-
sedil in torej spodbujale njihovo produkcijo, s tem pa dotlej najbolj mnozicno
krepile aktivno jezikovno zmoznost v slovenscini.34 . Vzpostavljal se je uzus v
slovenskem knjiznem jeziku, kar je posredno pomenilo moznost tudi za nove,
drugacne kodifikacijske postopke. Besedilni korpus in posledicno jezik sta se
zacela postopno zvrstno razslojevati v sirsem spektru, ne vec izrazito in apriomo
dvopolno glede na naslovnika, kot je bilo to v navadi prej. Hkrati so bile Novice tudi
jezikovno sredotezne, saj so imele narocnike v vseh slovenskih dezelah. Dmgi let-
nik je sklenila Zahvala in prosnja urednika, kjer je Bleiweis poudaril pravo dvojno
razseznost svojega casopisa: »/.../ Brez. da bi se bahali, zamoremo reci, de so
‘Novice ’ v bliznih in daljnih krajih med prostimi kmeti in velkimi gospodi prav
veliko in prav gorkih prijatlov nasle. Clo vsim dopasti, pa bi hudo bilo - pravi neki
nemski pregovor — zato nas ne zali, ce morebiti nekterim po volji niso. Dve velik-
opomenljive namenbe je c. k. kmetijska druzba z, Novicami gotovo ze dosegla:
veliko koristnih podukov je namrec razglasila - in pri Slovencih ljubezen do ma-
temiga jezika mocno zbudila in vnovic ozivila. /.../in z veseljem z neumerjocim
Vodnikam zapoje: Veselo se kaze / Nov’ letasni dan, / Mi serce ne laze / Ne letas ne
lan’.«
Zamolcevanje tradicije slovenskih besedil v uvodnem oznanilu - »in v
krajnskimjeziku zvunaj molitvic nic pisaniga ni« - je bilo najbrz prav tako takticno.
Ko so se Novice med narocniki utrdile, so namrec kmalu zacela obcasno ponatisk-
ovati starejsa slovenska besedila, tudi iz Kranjske cbelice, 1. 1844 pa npr. v sedmih
nadaljevanjih Presemov Krst pri Savici.
2.4.2.2 Pesniski jezik v Novicah
Za naso temo je najpomembnejse vprasanje, kaksno mesto in vlogo je v Novi¬
cah imel pesniski jezik. V njihovem programu seveda o njem ni bilo sledu in v prvi
stevilki res ni bilo nobenega pesniskega besedila. Toda ze dmga stevilkaje na prvem
med izobrazenci, npr. ze omenjeno Slavinjo (Grafenauer 1974: 310), ces, zakaj casopis v slovenskem
jeziku, ce so ze v nemscini; nemscino znajo vsi izobrazenci, slovenscine pa ne. Tudi odbor Kmetijske
druzbe je 1. 1835 intemi predlog za izdajanje kmetijskega tednika v slovenscini zavmil s podobnim
argumentom: mali kmetje v glavnem ne znajo brati, kdor pa kmetuje na veliko, se lahko izobrazuje iz
tujih del (Grafenauer 1974: 311). Bleiweis se je tako izognil zacetnim cerem; ko so Novice zacele
izhajati in dobile dovolj narocnikov, je postal omenjeni ocitek neraben in bil z dejstvi tudi neposredno
zavmjen.
34 Glede tega je najbolj nazoren primer urednika Bleiweisa, ki se na zacetku izhajanja Novic ni pocutil
dovolj izuijenega v slovenskem pisanju, da bi lahko pisal clanke in urejal casopis brez izdatne jezikovne
pomoci (Grafenauer 1974: 312); ne drzi pa, da slovenscine skoraj ni znal, saj je bil 1. 1841 priporocen
za profesorja na liceju v Ljubljani prav zaradi znanja »kranjskegajezika« (Grdina 1996: 96).
220 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
mestu prinasala pesem Kako se pride iz valjsnic na slamo, prevod iz nemscine, pod
katero se je podpisal Franc Malavasic. V prvem letniku je bilo po kazalu sodec ob-
javljenih 12 pesmi, v drugem ob Presemovem Krstu pri Savici se 33 drugih pesmi,
med njimi v prilogi 36. stevilke znamenita Slovenija cesaiju Ferdinandu I. Jovana
Vesela Koseskega. V tretjem letniku so pesmi dobile praviloma stalno mesto na
zacetku vsake stevilke in ga obdrzale do 1. 1848.
Slika 1: Razmerje med stevilkami Novic s pesmijo na naslovnici in brez, po letnikih od
1846-1853.35
Pregled pesniskih besedil v prvih petih letnikih Novic razkriva posebno
urednisko politiko, ki je imela zaradi ekskluzivnosti in pozneje osrednjosti casopisa
tudi odlocilno vlogo pri oblikovanju statusa pesniskega jezika. To, da so pesmi
kmalu po zacetku izhajanja dobile praviloma castno mesto prvega besedila vsake
stevilke, je pravzaprav dokaz, da je Bleiweis v svojem casopisu naceloma privzel
tradicionalno visoko statusno vrednost pesniskega jezika. Njegov literarni okus je
bil sicer bistveno manj izbrusen od literamih nosilcev tridesetih let, Presema in
Copa, hkrati pa je tedenska periodicnost publikacije zahtevala drugacna uredniska
nacela pri izbiri besedil; tudi ce bi bil Bleiweis vecji literarni sladokusec, na zacetku
izhajanja Novic ne bi mogel sproti dobivati zadostnega stevila kvalitetnih pesniskih
besedil. Nic cudnega torej ni, da se je tudi pri tem delu urednistva ravnal po svojih
sicersnjih pragmaticnih nacelih, ki so v okvim trdnega skupnega namena Novic
dopuscala razlicnost mnenj in pisav. Res je, da pri snovanju Novic Bleiweis k sode-
lovanju ni neposredno povabil Presema,36 kar pa je po vec plateh popolnoma razum-
ljivo: Novice so nastajale v popolnoma drugacnem krogu ljudi, Bleiweis in Preseren
se tedaj nista poznala, poleg tega pa Presemovo ime pri pridobivanju dovoljenj za
izdajo nikakor ne bi bilo priporocilo, prej nasprotno. Presemovega sodelovanja pa
35 Leta 1852 so Novice zacele izhajati dvakrat tedensko, zato so v diagramu podatki iz letnikov 1852
in 1853 zaradi nazome primerljivosti deljeni z 2. Pravi podatek stevilk s pesmimi in brez je za 1. 1852
torej 83 : 21 in za 1. 1853 64 : 40.
36 Presemovo pismo Vrazu, 29. 7, 1843 (PZDII: 204).
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 221
se Bleiweis ni branil, kar dokazuje ze omenjeni ponatis Krsta pri Savici 1. 1844 in
objava drugih Presemovih besedil.37
Tradicionalna visoka statusna vrednost pesniskih besedil je bila sicer privzeta,
toda prilagojena splosni sinkreticni naravi Novic. Za omiko jezika je bilo primemo
vse, kar je vsaj priblizno dajalo videz jezikovne odlicnosti in kar ni bilo v neposred-
nem vsebinskem nasprotju z upraviceno previdno urednisko politiko. Zaradi razno-
likosti naslovnikov je bilo treba streci mnogim okusom, kar je Bleiweis reseval
tako, da je Novice odpiral najrazlicnejsim pesniskim zanrom, besedilom pamarsik-
daj dodajal metajezikovne in metaliterarne opombe. Tako je v slovenskem prostoru
zacel kontinuirano izhajati raznolik korpus pesniskih besedil, ki mu sicer literama
zgodovina vecinoma ne pripisuje nobene literame vrednosti, gotovo pa ima
pomembno vlogo pri razvoju statusa slovenskega knjiznega jezika, deloma pa tudi
pesniskega jezika in literature nasploh. Ceprav ima vec dimenzij, razkriva navidez
paradoksalno dvojnost.
2.4.2.2.1 Pesniski jezik kot del izobrazenceve dejavne jezikovne zmoznosti
Pesnistvo v okviru Novic ni imelo ekskluzivne jezikovnonacrtovalne vloge, am-
pak je bilo samo eno od besedilnih podrocij; prvo med enakimi je bilo le zaradi
tradicije. Bleiweis je bil sprva vesel vsakega dopisnika in si celo zelel prispevkov
ljudi vseh stanov iz vseh slovenskih dezel;38 to je veljalo tudi za avtorje, prevajalce
in prirejevalce pesniskih besedil. S stalisca avtonomnega vrednotenja literature taka
ohlapna uredniska merila ne pomenijo nic dobrega, s stalisca nacrtovanja jezik-
ovnega statusa pa so bila vsaj prvo petletje produktivna. 39 Pesniski jezik se je s tern
namrec potrjeval kot aktivni del jezikovne zmoznosti sicer se malostevilne, toda
narascajoce skupine slovensko cutecih izobrazencev. Njihova solska oziroma lice-
jska izurjenost v poetiki in retoriki, ki so je bili nekateri deloma delezni tudi v
slovenskem jeziku,40 se je zdaj izkazovala za neposredno uporabno in cenjeno: ob-
37 L. 1845 v 3. stevilki (ob obletnici Vodnikove smrti), v 16. Pesem od zelezne ceste, v 22. Kaj se sme
in more peti (poznejsi Orglar), v 27. Janezu N. Hradeckitu; 1. 1847 v 3. stevilki Pevcu, 1. 1848 v 17.
stevilki Zdravljica, po smrti pa v 10. stevilki 1. 1849 kratka pesem Ljubljancanam. Ponatis Krsta je v
opombi spremljalo opozorilo, da se pripravlja Presemova knjiga poezij, opomba pri pesmi
Ljubljancanam pa je oznanjala, da je neobjavljene zapuscine po Presemu zelo malo (prim. Orozen 1996:
166).
38 L. 1845 v 3. stevilki (str. 10) urednistvo Novic vabi k sodelovanju vsakogar, »naj bo prosti kmet ali
rokodelec ali pa zlahten gospod,« da pise v Novice, in sicer o razlicnih stvareh, saj se le tako lahko pride
do bogatega jezika.
39 Nenazadnje je imel pred dobrim desetletjem podobno siroka merila tudi urednik Kranjske cbelice
Kastelic; celo literami mentor Cop se je zavedal potrebnosti ne samo kvalitete, temvec tudi kvantitete
pesniskega korpusa, kar dokazuje njegovo milo ocenjevanje Cbelice ali Vodnikovih pesmi v
korespondenci (Slodnjak-Kos 1986: 170, 173,184).
40 Novice (1845, st. 5) so na prvi strani prinasale pesem s posvetilom Blagorodnimu gospodu L.
Martinaku, uceniku pesmenistva in govomistva na c. k. Ljubljanskim ucelisu po srecno prestani bolezni
hvalezni ucenci. V opombi je urednistvo pojasnjevalo, da so radi objavili ta prispevek, ker je lepo, da
ucenci ljubijo uditelja, pa tudi zato, »ker nas prav zlo veseli, de so se tudi ucenci pete in seste sole
slovenskiga pismenstva poprijemati zadeli in dejim, razun ptujih jezikov, tudi nar lepsi matemijezik kaj
velja. Ravno v teh dveh solah, kjer se uiencipesmenistva (poezije) in govomistva (retorike) ucijo, imajo
222 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
javabesedil v Novicah je pomenila prispevek k utrjevanju slovenstva, kot javni nas-
top je pomenila druzbeno priznanje in hkrati osebno potrditev avtorja. Kako univer-
zalno vlogo so lahko opravljala pesniska besedila in kako obcutljiva je bila iden-
titeta dopisovalcev v Novicah, dokazuje naslednji primer: v 3. stevilki letnika 1844
je bil na zadnji strani objavljen tale sonet:
Sakaj Jte mi, le u ‘s imena vseli,
In me ‘s kaplana fajmo/htra /torili, -
V podfaro moj Shent-Jakob Jprebemili, -
Kako B. name/t J. po/tavit Jmeli?!
Ste prav’li, kako Jo Je Nemzi brili,
K’ Jo savolj Gratz al Graetz Je k vojJki vneli!
Tud’ mi savolj imen b’mo vojJsko ‘meli,
Zhe bote vezh tako jih prekerJstili. -
Kar niJim, ja neJmem, v novizah biti;
Bi snalo - kdo ve, kaj? - Je mi Jgoditi!
Oh! najte le reJnizo prit’ na dan. -
Odvseto zhast Shent-Jakopu vemite,
Men’ dano pa lepo nasaj vsemite,
K’ Jte fajmoJter mi djal’ nameJt kaplan.
Gre torej za neke vrste sonetno pismo bralcev, v katerem kaplan Jernej Ma-
rousnik protestira proti napacnemu navajanju svojega imena, stanu in svoje fare v
eni prejsnjih stevilk Novic, ceprav se o morebitnih posledicah sprasuje samo re-
toricno v prvi tercini. Marousnikov sonet je vznemirljiv kot zgled za tedanji status
pesniskega jezika; beremo ga lahko kot dokaz uspesnosti pesniske jezikovne akcije
tridesetih let in hkrati kot dokaz njene nezadostnosti. Izrazito pragmaticno sporocilo
je avtor oblikoval v pesniskem jeziku.41 To sicer lahko razumemo kot posebno igro
in avtorjevo spretnost, hkrati pa tudi kot avtorjevo zadrego, nesamozavest njegove
jezikovne zmoznosti za oblikovanje pragmaticno uspesnega sporocila v drugacni
obliki. Z drugimi besedami: za javno sporocanje v omikanem, izobrazenskem
krogu je primanjkovalo uporabnih besedilnih vzorcev, saj so se sele oblikovali, v
zadostnem stevilu pa so bili na voljo le pesniski besedilni vzorci, ki so imeli tudi
razmeroma visoko statusno vrednost. Pesniskih besedil s tako izrazito prag-
maticnim namenom v Novicah sicer ni veliko, saj so se skoraj iz meseca v mesec
oblikovali novi besedilni vzorci, v katerih so se uresnicevale nove komunikacijske
potrebe. Toda Marousnikov sonet je povezan se z nekim drugim, za pesniski jezik
in besedila v Novicah zelo znacilnim pojavom: s posebno pomensko referencnostjo.
2.4.2.2.1.1 Nefiktivna referencnost pesniskih besedil
Literarna veda, ki obravnava pesniska besedila s stalisca njihove avtonomne
vrednosti in literaturo vrednoti kot avtonomno umetnostno zvrst, pesniske izdelke v
uceniki priloznosti dovelj, svojim ucencam ljubezin do materniga jezika in domovine globoko v serce
vtisniti in jih, razun nemskiga in latinskiga jezika, tudi slovenskiga vaditi.«
41 Pragmaticnost tu pojmujem v smislu razvidnega ilokucijskega namena jezikovnega sporocila.
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 223
Novicah upraviceno oznacuje za priloznostna besedila, ce ze ne utilitarna, kar tradi-
cionalno sodi kvecjemu v mejno podrocje literature ali pa ne zasluzi oznake literar-
nosti. Velika vecina pesniskih besedil v Novicah je namrec pomensko povezana s
trenutnim druzbenim, druzabnim in sicersnjim dogajanjem; aktualna referencnost
jih dela za nekaksen pesniski casopisni komentar. Neredko je dogodek v Novicah
ubesediljen dvakrat: na naslovni strani kot pesnisko besedilo, v notranjosti pa kot
casopisno porocilo. Tudi ce besedila morebiti niso nastala ob neposredni zunanji
priloznosti, je urednik njihovo objavo prihranil za cas, ko so bila lahko ustrezno
osmisljena. Razpon takih besedil je sirok: od tistih, posvecenih cesarskim obiskom
in godovom, obletnicnih, novoletnih poslanic do besedil ob drugih pomembnih,
vznemirljivih in nenavadnih dogodkih, npr. ob dokoncanih etapah zelezniske proge
Dunaj-Trst .42
2.4.2.2.1.2 Ucinkovitost pesniskega jezika v sporazumevalnih potrebah
zgodnjega slovenskega mescanskega narodnega gibanja
Literamost in z njo povezana avtonomnost pesniskih besedil v Novicah sta tako
v glavnem ostajali samo kot dopuscena moznost. Pesniski jezik je kot tedaj
razmeroma najbolj razviti in razvidni slovenski jezikovni kod, s katerim so se iden-
tificirali izobrazenci, se opravljal pragmaticne komunikacijske naloge, hkrati pa
slovenskemu jeziku se naprej nadomestno zagotavljal status, saj se ni bilo mogoce
misliti na pravo, politicno jezikovno politiko. Razlika med predmarcnimi Novicami
in Cbelicino akcijo je s tega stalisca v glavnem ta, da je bil pri Cbelici pesniski jezik
edina ponujena moznost, pri Novicah pa le ena od mnogih, glede neposredne jezi-
kovnostatusne vrednosti prva med enakimi. Pesniska besedila so podobno kot vsa
druga nosila sporocilo, le da z neke vrste oblikovnim in motivacijskim presezkom.
Zato so bila primema za porocanje o posebno svecanih javnih dogodkih (oziroma
se je pomembnost dogodkov merila po tem, ali so bili ubesediljeni v pesniskem je¬
ziku), zato so bila primema za jezikovno in narodnostno motivacijo diglosijskih
izobrazenih Slovencev, bodisi pri licejski (in kasneje gimnazijski) mladini bodisi pri
odraslih. Pesniska besedila pa so bila primema se za nekaj dmgega, kar je v okviru
deklarativnega namena Novic sicer paradoksalno, toda samo na prvi pogled - kot ze
receno, je bilo marsikaj deklarativnega samo posveceno sredstvo za doseganje
sirsih ciljev. Ce je mnozica dmgih besedil v Novicah skusala predvsem zdrazevati
po socialni in geografski provenienci raznolike naslovnike, je korpus pesniskih be¬
sedil pravzaprav naslovnike razloceval po stari shemi: na izobrazence in preprosto
ljudstvo. Stara shema je bila prilagojena novim potrebam: nastajajoci slovenski
mescanski oziroma srednji razred si je v imenu lastne promocije sicer prizadeval za
42 Teznja po referencni aktualizaciji je vcasih za danasnjega opazovalca ze skoraj komicna: v 14.
stevilki letnika 1845 je uvodna Dezmanova pesem Zvoncek pospremljena z urednisko opombo: »v
Ljubljani na gradu smo jo /roio/ ze konec Svecana pod germovjem nasli, kjer je sneg kopnel.« V
naslednji, 15. stevilki istega letnika je objavljena Hasnikova pesem Bozje varstvo; gre za upesnjen
dogodek, ki bi brez srecnega konca (ta je pripisan bozji volji) sodil v cmo kroniko. Aktualna
referencnost besedila je zagotovljena najprej s podnaslovom resnicna prigodba in se z podcrtno
opombo: »3. dan Svecana 1843 seje ta zgodba pod Donacko gord na Stajerskim perpet(la.«
224 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
nacelno narodno enotnost, ki se je najbolje utrjevala z enotnim knjiznim jezikom;
razsvetljensko nacelo poucevanja preprostega cloveka se je postopoma preslikavalo
v utrjevanje narodne gospodarske moci. Toda hkrati je mescanstvo potrebovalo v
jeziku tudi statusno razlocevalnost, ki bi potrjevala njihov posebni, visji socialni
polozaj.43 Tudi za to so bila razumljivo v tem casu najprimemejsa ravno pesniska
besedila, avtor, ki je to vlogo najbolj uspesno opravljal, pa je bil Jovan Vesel
Koseski (Grdina 1991, 1996).
2.4.2.2.2 Socialnostatusna razlocevalnost pesniskega jezika: Jovan Vesel
Koseski
Koseski je v korespondenci z urednikom Bleiweisom 1. 1845 izjavil (Lokar
1909: 88), da pesni zato, da bi ovrgel zanicevanje slovenskega oziroma kranjskega
jezika; torej zaradi izrazito jezikovnopoliticnega nacrta. Z zmesjo starejsih evrop-
skih literamih vzorcev, s posebnim jezikom in z dinasticno-nacionalnimi temami je
zadel v cmo. Problem zanicevanja jezika je bil namrec precej bolj notranji kot zu-
nanji problem; zanicevanje ali spostovanje jezika je bila predvsem predstopnja
izbire jezika v posameznih govornih polozajih, kasneje pa tudi izbire globalnega
koda. Z drugimi besedami: kmetje in neizobrazeno ljudstvo tedaj v glavnem izbire
sploh niso imeli, saj naj ne bi znali nobenega drugega jezika kot matemega. Za izo-
brazence paje nemscina se vedno pomenila edino realno izbiro, saj je bila edini raz-
viti kod, ki je lahko pokrival vse visje sporazumevalne potrebe. To je bilo seveda v
nasprotju z nacionalno idejo, ki se je na modemejsi nacin pojavljala sele v prvih
obrisih; toda zavest o nerazvitosti slovenskega jezika je motila predvsem poten-
cialne slovenske govorce v njihovih intemih socializacijskih procesih, v potrjevanju
smiselnosti nacelne odlocitve za slovenski jezik. Ze iz prejsnjih desetletij je bilo
jasno, da eksplicitna kodifikacijska dejanja, slovnice in slovarji, ne premorejo
zadostne motivacijske oziroma argumentativne moci. Tudi cbelicarska oziroma
Presernova pesniska dejavnost po tej plati ni bila neposredno uspesna; uspeh de-
setletje kasnejse Veselove pesniske govorice je torej na prvi pogled paradoksalen ali
vsaj nepricakovan. Toda razlogi zanj se zdijo vendarle precej ocitni. Zaledje tistih,
ki so se sprasevali o smiselnosti izbire slovenskega jezika ne le v sporazumevanju z
ljudstvom, ampak tudi med sabo, je bilo kljub nacelni nespremenjenosti druzbeno-
politicnih okoliscin bistveno vecje, kar med drugim kaze ze omenjena bilanca
narocnikov prvega letnika Novic. Veselovo pesnistvo je bilo jezikovno in tematsko
mnogo primemejse za jezikovnostatusni namen kot Presemovo, Koseski pa je bil
posledicno delezen se necesa, kar je Presernu skoraj povsem manjkalo: dobrega
marketinga.
43 Preseren v pismu Vrazu 12. 12. 1843: »Nase Kmetijske in Rokodelske novice najbrz pozrns. Tu so
nasle malo odmeva. Mnogimje preskopa vsebina, mnogim tudijezik ni dovolj eleganten« (PZDII: 206).
Gotovo gre ze v tem casu za podobno potrebo po socialnem jezikovnem razlocevanju, kot ga za
nekoliko poznejse obdobje opisuje Kmecl (1981: 32): »Prva slovenska mescanska gamituraje namrec
zaznala potrebo po lastni jezikovni etiketi, po socialno posebni, locevalni jezikovni zvrsti, izrazno
prilagojeni njenim posebnim potrebam; obenem pa ni bila dovolj jezikovno ustvarjalna, tako da je za
svoj diferenciacijski jezik uvozila hrvascino/ilirscino ali pa gospodila slovenscino z dobesednim
prevajanjem ustreznih nemskih jezikovnih obrazcev in ^ podobnimi recmi.«
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 225
Janez Trdina opisuje znacilno bralno reakcijo tedanje publike: »Koj ko smo prvo
prebrali, smo v njih nekaj cudno novega zapazili. Obstrmeli smo in se poprasevali,
kaksen jezik bi to bil. Radovedni smo jo brali drugic in tretjic, dokler smo se pre-
pricali, da je pesem v pravem slovenskem jeziku pisana. Videli smo tu prekrasen
razcvet svoje materinscine, videli neskoncno visokost, krepost in lepoto svojega je-
zika in smo bili nanj prvikrat v popolnem pomenu besede ponosni. Z navdusenjem
smo sprejemali vsako novo pesem, ki so nam jo »Novice« v svojih listih prinesle, in
ze mijih mnogo vemo, ki so le po poezijah Koseskega, ki jih se popolnoma razumeli
niso, iskreni rodoljubi postali. «44
2.4.2.2.2.1 Pesniski jezik kot nadomestilo za enotno normo slovenskega
knjiznega jezika
Jezikovne lastnosti Veselove poezije, ki so videti s stalisca poznejsega razvoja
slovenske poezije in knjiznega jezika nasploh nedvoumno cudaske in se jih razum-
ljivo razlaga kot korak vstran (npr. Toporisic 1983: 450), so tedaj dobro opravljale
svojo nalogo. Naslovniki so namrec lahko v Veselovem jeziku videli tisto, kar so
hoteli videti, torej tisto, kar so potrebovali. Koseski se je v pesnistvu ravnal po tra-
dicionalnem klasicisticnem pojmovanju pesniske svoboscine (Grdina 1996: 100),
ki je ne le dopuscalo, temvec celo priporocalo visoko stopnjo skonstruiranosti,
nestandardnosti besedotvorja in skladnje. Publika pa jezika tako oblikovanih be-
sedil ni pojmovala samo kot individualni ustvarjalni jezikovni izraz ali stilisticno
zaznamovan jezik posebnega literarnega zanra, ampak je v njem videla splosno
kvaliteto slovenskega jezika.45 V casu, ko se je zavest o enotni normi slovenskega
knjiznegajezika sele zacela sramezljivo vracati in uveljavljati v sirsih izobrazenskih
plasteh slovenskih dezel in so jo Novice utrjevale s svojo previdno jezikovno poli-
tiko majhnih korakov (Orozen 1996: 157), so Veselova besedila ucinkovala kot
nadomestek za enotni knjiznojezikovni korpus, kot virtualni enotni knjizni jezik.
Njihova jezikovna podoba je bila namrec enako tuja potencialnim izobrazenim go-
vorcem slovenscine iz vseh slovenskih dezel. Tu se pesnistvo Koseskega bistveno
razlikuje od Presernovega. Presernov jezik je sicer izhajal iz osrednje jezik-
ovnoknjizne tradicije in bil prav tako zvrstno zaznamovan v metaforiki in skladnji,
toda hkrati je bil vendarle blize realnemu govorjenemu jeziku in je zaradi nekaterih
lastnosti sodobno zvenel predvsem kot regionalni, kranj ski jezik.46 Identifikacijski
44 Janez Trdina, Pretres slovenskih pesnikov (Ljubljanski casnik 1850) TZD IV, 203. Prim. Trdinovo
Moje zivljenje (TZD III: 502): »Od konca mi Koseski ni ugajal, kajti je rabil bas on najvec meni
neznanih besed in tak cuden jezik, da ga veckrat nisem mogel razumeti, ce so mi bile tudi vse besede
znane/.../ /N/jegov jezik smo smatrali takrat za vzor prove slovenscine, za sijajen zgled, katerega bi
morali vsi nasi pisatelji posnemati.«
45 Prim. Legisa (1959: 172): »Pogrevala jih je /bralce Veselove poezije/ samoljubna hvala, zanesena
zvisenost in celo cudna in nerazumljiva beseda, ki jim je bila se potrdilo njegove vrednosti, kakor daje
nas jezik z njim dosegel tako stopnjo, da je bravci se ne morejo ujeti.«
46 Zavest o neosrednji knjiznosti Presernovih besedil v pesnikovi samoredakciji lahko posredno
zasledimo v poznejsih objavah. Ze pri mladoslovenski (re)piedestalizaciji Presema z izdajo v Klasju 1.
1866, se bolj pa pri kasnejsih redakcijah so v Presemovem korpusu spreminjali jezikovne oblike, ki so
v casu izdaje veljale za neknjizne. Obcutek Presernove neknjiznosti so po drugi strani povzrocala tudi
226 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
naboj jezikovno odtujene Veselove poezije je bil zato pri izobrazenem naslovniku
bistveno mocnejsi, kot gaje lahko nekaj prej in tudi socasno imela Presemova poez-
ija. Seveda ni razlog samo jezik, toda o tem nekoliko pozneje. Veselov jezik je
zanimiv tudi zato, ker se njegovega opisanega sociolingvisticnega ucinka sam avtor
in deloma tudi urednik nista neposredno zavedala. Na ravni metajezikovnega
razmisljanja je Koseski posamezna jezikovna sredstva vrednotil glede njihove
splosne sprejemljivosti v svojem pojmovanju enotnega knjiznega jezika.47 Zlasti
urednik Bleiweis je v zasebnem dopisovanju pesmi Koseskega pravzaprav pristeval
politiki majhnih korakov ustvarjanja enotne norme, ceprav je gotovo zaslutil nji-
hovo omenjeno nadomestno zdruzevalno moc in pesnika zato v svojem casopisu us-
trezno promoviral. Tisto, kar se je Bleiweisu pri Koseskem zdelo v nasprotju s
splosno sprejetimi jezikovnimi oblikami, je hotel v pesnikovih besedilih spremeniti.
Pesnik je na urednikove tozadevne podrobne ocitke marsikdaj odgovarjal z argu-
mentom zvrstne razlocevalnosti, toda veckrat je obveljala urednikova zahteva, ki je
jezikovnopoliticne zahteve postavljal nad literame (Grdina 1996: 101).48 Koseski je
pri tovrstnem utemeljevanju uposteval tudi tradicijo (npr. pri utemeljevanju izbire
besede tragedija proti zalna igra, ces da besedo uporablja tudi Preseren v Novi pi-
sariji), pri vrednotenju tujega in svojega pesnistva pa je imel v skladu s svojim tra-
dicionalnim literamim nazorom se neko nacelo, ki je bilo za uspeh njegove poezije
odlocilno: 25. 1. 1847 je v pismu Bleiweisu izrazil mnenje, da se v slovenskem
sinhrono zvrstno nezaznamovana jezikovna sredstva, ki so kasneje ob podrobnejsem razslojevanju
slovenskega jezika presla v nizje stilne plasti; ilustrativen primer je stavek v cetrtem verzu dvanajste
oktave Krsta pri Savici »spustiti znabel zrnbla noce« (Poezije 1847), ki se je v poznejsih redakcijah
glasil spustiti ustna ustne node. Se neposredneje prica o obcutku Presemove regionalne zaznamovanosti
Levstikov neobjavljeni zapis Nekaj tezjih reci v Presemu, nastal verjetno okoli 1859 (LZD VI:
200-234), kjer pri oceni jezikovnih oblik pogosto govori o Presemovem gorenjcevanju. Da so Presema
podobni ocitki zadevali ze ob izidu Poezij in da tudi Veselov jezik ze zgodaj ni bil sprejet brez zadrzkov,
razkriva Malavasic v svojem clanku o Presemu in Koseskem (Slovensko pesnistvo N1847, st. 9), ko
zavraca tiste, ki se sprasujejo o prvenstvu med obema slovenskima klasikoma in ju kritizirajo: »Samo
tak more enimu /Presemu/ ocitati, de je prevec Krajnc in premalo Slovenec nasploh, drugimu
/Koseskemu/ pa, de je od diste slovensine med ptuje slovanske narecja prevec zasel/...l« Prim.
Pogorelec (1981: 115).
47 Prim, odlomke iz korespondence Koseski-Bleiweis (Lokar 1909: 88-112); v pismu 25. 1. 1847 npr.
Koseski pise: »Eben so kann ich die iiberhdufte Betonung der letzten Sylbe morja, serca, tako, svitle etc.
nicht durchaus billigen. Das ist nur krainerisch, aber nicht slavisch; eine Unform, keine Tugend
unseres Dialektes - Kopitar und Konsorten mogen reden, was sie wollen.« (Tudi prepogostega
naglasevanja zadnjega zloga morja, serca, tako, svitle ne morem popolnoma ceniti. Toje samo kranjsko,
ne pa slovansko; pokveka, ne odlika nasega dialekta - naj Kopitar in pajdasi govorijo, kar hocejo.)
48 Koseski je bil vcasih kljub svoji vljudnosti proti Bleiweisu precej kljubovalen. Dokaz za to je citat,
ki hkrati tudi duhovito izraza jasno predstavo Koseskega o svojem potencialnem bralcu: »Sir!Jur kralj
Oder auch sonstfiir was immer, kann ich nichtfahren lassen. Es hats auch der deutsche Dichter, weil er
die franzosische Majestat mit keinem andern gleich bedeutenden pregnanten Ausdrucke anreden
konnte. Was soil derm an Sir! anstossig seyn? Vielleicht, weil es im slovenischen ‘Kdse’ bedeutet? Wer
sich bey der Lesung meiner Jungfrau dariiber des Argemisses nicht erwehren kann, der soil ‘sir’ essen,
und nicht die Tragodie lesen« (pismo Bleiweisu 13. 2. 1848, Lokar 1909: 94). (Sir! za kralja ali za
karkoli drugega ne morem opustiti. Tako ima tudi nemski pesnik, ker francoskega velicanstva ne more
nagovoriti z nobenim drugim pregnantnim izrazom, ki bi imel enak pomen. Kaj naj bi bilo pri Sir!
spotikljivega? Mogoce to, da pomeni po slovensko ’sir’? Kdor se pri branju moje Device pri tem ne
more obvarovati tezav, ta naj je sir, ne pa bere tragedije.)
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 227
pesnistvu »mnogo premalo gleda na lepoto, polni ton in mogocen tok dikcije, na
umetnost - smisel in obliko, na stavo besed, ki seprilega deklamatorjevim ustom.«
2.4.2.2.2.2 Deklamatoricnost
Koseski se je sicer tega nacela pri svojem pesnjenju drzal, kolikor se je data, in
dejstvo je, da je bila njegova poezija sprejeta kot izredno primema za deklamacijo.
Toda vprasanje je, ali je bila deklamatoricnost Koseskega posledica teh nacel, ki so
zelo relativna in so oceni danasnjega opazovalca skoraj nedostopna. Veliko bolj se
zdi, da je govorljivost Veselovih verzov povzrocal splet razlicnih dmgih lastnosti
njegove poezije. Na prvem mestu gotovo ze omenjena jezikovna nenavadnost;
najbrz tudi ustrezne metricne oblike, zlasti pogosti heksameter,49 z dolgim verzom
in moznostjo bogatega retoricnega izkoriscanja cezur. Poeticnost in retoricnost
Koseskega lahko v tem smislu interpretiramo kot izpolnjevanje poeticne jezikovne
funkcije v Jakobsonovem smislu, kot usmerjenost na sporocilo, predvsem na jezik-
ovni oziroma besedilni oznacevalec. Drugacnost jezika in sporocila je bila torej
sprejeta kot lepota zaradi posebnih recepcijskih okoliscin.
2.4.2.2.2.3 Tema pesniskih besedil kot konverzacijski topos
Retoricna okrasenost in jezikovna nenavadnost kot spodbujevalki estetske funk¬
cije pa najbrz za sodobno recepcijsko uspesnost Koseskega ne bi zadostovali, ce se
jima ne bi pridruzil se ustrezen izbor besedilne tematike. Prvotno nerazumljivost in
poznejse navdusevanje kot tipicni proces sprejemanja Veselove poezije, o cemer go-
vori Trdina, lahko namrec pojasnimo z naslednjo domnevo: kriterij razumljivosti ni
le stvar jezika in besedilotvomih postopkov, ampak je odvisen predvsem od tega,
kako se ujemata besedilna svetova tvorca in naslovnika.50 Z domoljubnimi, a legiti-
misticnimi, politicno nenevamimi temami, torej druzbeno sprejemljivimi, pred¬
vsem pa neskandaloznimi, neljubezenskimi temami, skratka s t. i. objektivno,
neizpovedno tematiko so lahko bila Veselova besedila v svojih posameznih delih
tudi nerazumljiva; kljub temu so uspesno opravljala svojo poeticno in statusno
vlogo.
Zgodnejse slovensko mescansko narodno gibanje je bilo namrec mocno
zaznamovano z ’navdusevanjem’ (Grdina 1996: 102). Nacionalna ideja je potre-
bovala trden motivacijski okvir, kar na Slovenskem ni bila lahka naloga: zgodovin-
ska argumentacija je bila uporabna le zelo pogojno, zato je bila bolj aktualna druga
moznost, ceprav je imela naceloma manjso tezo: posebnost jezika in odlika jezik¬
ovne kulture. Motivacijski okvir pa ne pomeni le abstraktnega duhovnega ozadja
49 Heksameter kot klasicni anticni metricni vzorec, pogost zlasti v epiki in poucni literaturi (Ocvirk
1980: 45), je po svojem izvoru blize govorjenemu kot pisnemu oziroma bralnemu besedilu. Koseski je
v heksametru in pentametru veljal za mojstra (TZD III: 502); metricni vzorec je populariziral do te
mere, da je bil relevantno izhodisce za kultumo-literami spor v sedemdesetih letih med Levstikom in
Levcem na eni in Jankom Pajkom na dmgi strani (Kmecl 1983: 70).
50 Tako razumevanje pojasnjuje Beaugrande-Dresslerjeva definicija sprejemljivosti kot besedilnega
kriterija: »Gre za pripravljenost sprejemnika besedila, da v danem nizu pojavitev vidi kohezivno in
koherentno besedilo, ki je zanj koristno ali relevantno, npr. za pridobivanje vedenja ali za zagotavljanje
sodelovanja v okviru kakega nacrta« (Beaugrande/Dressler 1992: 16).
228 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
nacionalnega gibanja; za nacionalno gibanje je namrec znacilno, da je nastajalo in
se krepilo v druzabnih stikih, sprva pretezno zasebnih, nato vse pogosteje javnih, ob
posebnih organiziranih priloznostih in v najrazlicnejsih drustvih. Ti stiki so sprozali
potrebo po konverzaciji, torej komunikaciji brez neposrednega pragmaticnega na-
mena, ki ga zato nadomesca topos, skupna sprejemljiva tema. V dramaturgiji javnih
prireditev z narodnim znacajem, ki so se zacele pojavljati po marcu 1848, pa je
imelo pomembno mesto reprezentativno enosmemo sporocanje: govori, deklama-
cije in petje. Poezija Koseskega je bila primema za vse te naloge, kakor opisuje
Trdina (TZD III, 502): »Nemogoce mije dopovedati, kakov entuziazem so vzbudile
Veselove pesmi v vsej narodni inteligenciji nasi, sosebno v duhovscini. Kjer koli sta
se sesla dva duhovnika, pogovarjala sta se gotovo o Koseskem. Pri obeduje tekla v
vseh zupniscih beseda o Koseskem. Pri vinu v gostilnicah, na setnjah, na vseh
shodih in zabaviscih cul si hvalo Koseskega. Ako so se zbrali narodnjaki po kakem
nujnem opravku, niso se lociliprej, doklerniso rekli katere tudi o Veselu. /.../Kaka
nova Veselova pesem se ni brala samo enkrat, ampak po petkrat, po desetkrat
zaporedoma. Citati iz njegovih poezij so se culi ob vsaki priliki.« Znamenita
Malavasiceva primera (Slovensko pesnistvo. Preserin in Koseski. N/ovice/ 1847, st.
8) o Presemu kot preganjanem labodu in Koseskem kot bistrovidnem orlu je v tem
okviru popolnoma razumljiva; Malavasicevega nasveta, »de bi si gosp. dohtar
/.../veckrat si tudi kak resni predmet izvolili, za kateriga jim - po spricevanju
sloveciga ’Kersta pri Savici ’ - pesniskega duha gotovo ne manjka,« pa ne gre
razumeti toliko kot »visekpredrznosti,« kakor ga oznacuje Kidric (SBLII, 33), am¬
pak bolj kot zeljo, da bi bil tudi Preseren z vecjim besedilnim korpusom primeren
za ’navdusevanje’.51
2.4.2.2.2.4 Jezik pesniskih besedil kot konverzacijski jezikovni vzorci
S takimi okoliscinami je neposredno povezana se ena oblika bivanja pesniskega
jezika. Predvsem Veselovo, pa tudi drugo sodobno pesnistvo ni delovalo samo kot
konverzacijski topos, ampakje tej konverzaciji, ki seje vsaj se tri desetletja dogajala
pretezno v nemscini, ponujalo moznost neposredne uporabe svojih verzov. Citati
posameznih verzov ali vecjih enot so v pogovoru delovali kot neke vrste frazemi,
dobro oblikovani stavki, tako rekoc izjave z garancijo kakovosti, ki so ’slovenili’ po-
govor, dokazovali nacitanost v narodnih stvareh, zagotavljali visoko raven pogo-
vora in hkrati s svojo fiksiranostjo razbremenjevali morebitno govorcevo zadrego,
obcutek nezadostnega tvomega obvladovanja matemega jezika. Podobno vlogo je
ohranil pesniski jezik tudi pozneje, ne le v konverzaciji, ampak tudi v drugih be-
sedilnih zvrsteh, stilizirano tudi v slovenski prozi druge polovice 19. stoletja.
2.4.2.2.3 Dvojnost pesniskega jezika: sporazumevalni in umetnostni kod
Predmarcni noviski pesniski korpus se torej pretezno oddaljuje od novega, pro-
gramsko zdmzenega naslovnika in prevzame vlogo statusne razlocevalnosti recep-
51 Preseren ni bil manj primeren za navdusevanje samo zaradi teme svojih besedil, ampak tudi zaradi
svoje javne podobe (Kmecl 1992, Grdina 1996, Kos 1996).
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 229
cijskih potreb nastajajocega slovenskega mescanskega oziroma izobrazenskega
sloja.52 Po eni strani gre za pesniski jezik kot del splosne jezikovne zmoznosti izo-
brazencev, kar se je uresnicevalo v priloznostnih besedilih, po drugi strani pa za
pesniski jezik kot izjemen dosezek, kot dokaz za zrelost in sposobnost slovenske
poezije, slovenskega knjiznega jezika in s tem slovenske narodne ideje nasploh.
Razmerje med tema dvema vlogama pesniskega jezika dobro ponazarja pogled na
drugi letnik Novic: od 29. do 35. stevilke je izhajal v nadaljevanjih Presemov Krst
pri Savici. V prilogi naslednje, 36. stevilke je izslo prvo novisko besedilo
Koseskega, Slovenija presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu
Pervimu ob veselim dohodu njih velicanstva v Ljubljano. Le osem stevilk kasneje
je bila na prvi strani objavljena pesem Gospodu Koseskitu, pesniku ’Slovenje’, v
kateri se je neimenovani avtor navduseval nad Koseskim in ga povzdigoval; s
pesniskim besedilom je hvalil pesnisko besedilo. To seveda spominja na ze omen-
jeno Devovo pesem Obcutenje tega serca nad pesmejo od Lenore, vendar z bistveno
razliko. Razsvetljenski primer neposredne medbesedilnosti pomeni posredno
primerjavo med dvema kulturama in ima bridek zakljucek: Deva je pred Biirger-
jevim vzorom sram lastnega pesnistva; ne le lastnega, ampak pisaniskega nasploh,
in najbrz ne le pesnistva, ampak tudi nerazvite kulture. Spoznanje, ki je za nekaj
casa temeljito spremenilo pogled na pesniski jezik, je leta 1844 sicer podobno, am¬
pak z nasprotnim predznakom: primerjava med dvema pesniskima jezikoma, sicer
implicitna, se dogaja znotraj enega jezika, znotraj ene kulture, navadnost enega je¬
zika dokazuje velicastnost dmgega in s tem zrelost kulture.
Dejanska razlika med obema pesniskima jezikoma, pogojno receno med
splosnim in visokim, se sicer zdi danasnjemu opazovalcu vecinoma zanemarljiva,
toda razlika med njunima vlogama je ocitna. Le visji pesniski jezik je bil lahko
nosilec avtonomnejse literature, pa se tu je prislo do pojava, ki je po eni strani tesno
povezan s tradicijo statusne vloge pesniskega jezika, po drugi strani pa s tradi-
cionalnim manjvredostnim obcutkom glede lastnega ustvarjanja, ki se ga je dotlej
znebil pravzaprav samo Preseren. Pesniskim besedilom brez vsaj okvime prever-
ljive referencnosti in taksnega ali drugacnega namena je Bleiweis nerad odpiral
strani Novic; toda ta besedila niso bila literama v pravem pomenu besede. Moznosti
za avtonomizacijo literature sta bili dve: literarizacija izhodiscno pragmaticnih be-
sedil, kar npr. velja za omenjeno Veselovo prvo besedilo, ki je prigodnisko, in pre-
vajanje evropskih pesnikov v slovenscino. To je bilo tedaj ze uveljavljena taktika za
doseganje jezikovnega statusa,53 s to razliko, da je prevodni korpus v Novicah
dosegal vecjo publiko. Ob jezikovnostatusnem ucinku pa je imelo prevajanje tudi
literami ucinek: o kvaliteti te literature se ni bilo treba sprasevati in jo dokazovati,
saj je ze imela evropsko spricevalo odlicnosti. Kljub temu je bil urednik tudi pri
52 Prim. Stabej 1998.
53 Prim, v op. omenjene zaplete ob Btirgerjevi Lenori. Pri Veselovem prevodu Derzavinove ode Bog
(N1846, st. 46) je v obsimi opombi sicer omenjeno, kako tezavno je bilo prevajanje iz ruscine v ’nase
okorno narecje’. Toda to je glede na okoliscine najbrz bolj vljudna, a lazna skromnost, bolj zakrita
samohvala kot pa iskreno mnenje o nerazvitosti slovenscine. O statusni vrednosti prevajanja visoke
literature iz nemscine v slovenscino prim. Hladnik (1992: 114).
230 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
takih literamih besedilih sprva zelo oprezen, jih izbiral po tematiki, ki je bila vsaj
okvimo primema deklariranemu namenu Novic, in jih opremljal s pojasnjujocimi
opombami. Ob prvem objavljenem Veselovem prevodu Oijaska jigraca (N 1844, st.
41) nemske pesmi Riesenspielzeug Adalberta von Chamissa je Bleiweis dodal pod
crto pojasnilo: »zakaj namemba te pesmice je pokazati, de je kmetovavski start
velike casti vreden.« Nekaj stevilk za tem (N1844, st. 46) je bil objavljen Veselov
prevod Biirgeijeve Das Lied vom braven Manne, z opombo urednistva: »Kjer mis-
limo, z njo nasim ljubim bravcam nekoliko vstreci, smo jo posloveniti dali. Ce vam
bodo, dragi bravci! te sorte pesmi vsec, smo sklenili, prihodnjic vec tacih oznaniti.
Prazne ne bodo. Nekoliko zemja resnice in poducenja bo vsaka prinesla.« Podobnih
opomb ob prevodnih besedilih je v prvih letnikih Novic veliko; tudi evropska lite-
rama besedila so bila torej podvrzena ze omenjeni posebni referencnosti, morala so
biti vsaj okvirno ’resnicna’, bodisi po svoji tematiki bodisi po svojem smislu:
’resnicnost’ je pomenila tudi to, da se poanta besedila ujema z ideologijo in miselno
shemo urednistva. Pesniska besedila v Novicah so tako skoraj v celoti ucinkovala
kot nefiktivna; njihova pesniskost se je omejevala na predvidljivost verzne oblike in
na nenavadnost, s tem pa lepoto jezikovne oblike. 54
3 Sklep
Tudi nadaljevanje zgodovine slovenskega knjiznega jezika je tesno povezano s
slovenskim pesniskim jezikom, toda smer procesa se zdi jasna: slovenski pesniski
jezik je po 1. 1848 izgubljal svojo neposredno jezikovnonacrtovalno vlogo, saj so se
v marsicem temeljno spremenile politicne in druzbene okoliscine. Vprasanje jezik-
ovnega nacrtovanja se je 1. 1848 prvic neposredno postavljalo mdi v okviru
politicnega delovanja, obenem pa se je nenehno nadaljeval proces siritve obsega
korpusa slovenskih besedil v knjiznem jeziku.
Pesniski jezik je po eni strani se naprej obstajal predvsem kot prestizni kod za
ubesediljenje posebnih tem ob posebnih priloznostih, njegova dejanska vloga pa je
v druzbi postala marginalnejsa (kar se npr. kaze v vse manjsem obsegu pesniskih
besedil v Novicah po 1. 1848, prim, sliko 1). Pesniski jezik je bil po takem po-
jmovanju predvsem v sluzbi javnosti, kar se je potrjevalo npr. tudi pozneje ob
mnozicnih prireditvah, povezanih s slovenskim narodnim gibanjem.
Po dmgi strani pa je sociolingvisticna razbremenitev pesniskega jezika sprozila
drug dolgotrajni proces. Brez neposrednih pragmaticnih in jezikovnonacrtovalnih
54 To odkriva tudi sodobno razlikovanje med dvema tipoma prevajanja, med povzemanjem motiva in
slovenitvijo verznega besedila (Pretnar 1992: 509); kvalitetnejse je tisto, ki ohranja oblikovne lastnosti
izvirnika. Primer za to v Novicah sta dva prevoda Schillerjeve Pesmi o Zvonu. Koseski je svoj prevod
objavil v 10. stevilki Novic 1846; v 46. stevilki naslednjega letnika je v Novicah pod naslovom
Slovensko slovstvo objavljeno knjizevno porocilo o Drobtinicah za novo leto 1847. Porocevalec
ugotavlja, da vkljucujejo tudi 20 let star Slomskov prevod istega Schillerjevega besedila, ki da zaradi
umevnosti sem in tja tudi odstopa od izvirnika »Oni sami It. j. gospod skof/ pravijo, de nocejo, de bi se
Njih pesem .? pesmijo gosp. Koseskiga primerjala, ki, natanjko po Sillerji zlozena, slovi s svojim visokim
pesniskim duham in umetno izvoljeno obleko.« Namesto poeticna so bila zato ta besedila predvsem
retoricna, in tako tudi druzbeno komunikacijsko ucinkovita.
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 231
nalog se je slovenski pesniski jezik pocasi preoblikoval v avtonomiziran umetnostni
kod. To preoblikovanje ni potekalo brez tezav, nasprotno, kar lahko sklepamo ze iz
usode slovenskih pesniskih zbirk v drugi polovici 19. stoletja.
Literatura
Beaugrande, R. A. de, Dressler, W. U., 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana.
Fishman, J. A., 1978: Sociologija jezika. Sarajevo.
Grafenauer, B., 1974: Zgodovina slovenskega naroda. V. zvezek. Ljubljana.
Grdina, I., 1991: Jovan Vesel Koseski, poet in glasnik slovenske mescanske dobe. Obdobja
11. Obdobje slovenskega narodnega preporoda. Ljubljana. 271-284.
— 1996: Oce naroda na literami sceni in jezikovni fronti. Dr. Janez Bleiweis in njegov cas.
Kranj. 89-107.
Hladnik, M., 1992: Vloga prevoda v slovensko-nemski literami tekmi. XXVIII. seminar
slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 109-119.
Juvan, M., 1994: Slovenski Pamasi in Eliziji: Literami kanon in njegove uprizoritve. Ob¬
dobja 14. Individuals in generacijski ustvarjalni ritmi v slovenskem jeziku,
knjizevnosti in kulturi. Ljubljana. 277-315.
KaleniO, V., 1979/80: Iz sociolingvisticne problematike jezika hrvatske knjizevnosti 19.
stoletja. Jezik in slovstvo XXV. 72-80.
Kidric, F., 1929-1938: Zgodovina slovenskega slovstva od zacetkov do Zoisove smrti.
Ljubljana.
Kmecl, M., 1981: Rojstvo slovenskega romana. Ljubljana.
— 1983: Mala literama teorija. Tretja izdaja. Ljubljana.
— - 1992: Kako so Slovenci v 19. stol. pojmovali pomen literature za narod. XVIII seminar
slovenskegajezika, literature in kulture. Ljubljana. 83-90.
Kopitar, Cop, 1973: Jemej Kopitar, Matija Cop. Izbrano delo. Izbral in uredil Janko Kos.
Prevedel Janko Moder. Ljubljana.
Koruza, J., 1991: Slovstvene studije. Ljubljana.
Koruza, J., 1993: Znacaj pesniskega zbomika ‘Pisanice od lepeh umetnost’. Ljubljana.
Kos, J., 1979: Matija Cop. Ljubljana.
-- 1993: Lirika. Literami leksikon 39. Ljubljana.
— 1996: Duhovna zgodovina Slovencev. Ljubljana.
Legisa, L., 1959: Romantika. Zgodovina slovenskega slovstva II. Romantika in realizem I.
Ljubljana.
Lokar, J., 1909: Bleiweis in Novicaiji v borbi za slovenski jezik in domace slovstvo. Blei-
weisov zbomik. Ur. Josip Tominsek. Ljubljana. 1-140.
LZD - Fran Levstik. Zbrano delo. Uredil Anton Slodnjak Ljubljana.
Ocvirk, A., 1980: Evropski verzni sistemi in slovenski verz. Literami leksikon, 9. in 10.
zvezek. Ljubljana.
Orozen, M., 1996: Oblikovanje enotnega slovenskega knjiznega jezika v 19. stoletju.
Ljubljana.
Paternu, B., 1976: France Preseren in njegovo pesnisko delo 1. Ljubljana.
Petre, F., 1939: Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835-1849). Ljubljana.
Pogorelec, B., 1967: Nastajanje slovenskega knjiznega jezika. Jezikovni pogovori II.
Ljubljana. 75-105.
232 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
— 1981: Ustalitev pisne in knjizne norme slovenskega knjiznega jezika v 19. stoletju. XVII.
seminar slovenskegajezika, literature in kulture. Ljubljana. 113-116.
—1984: Kvprasanju bilingvizma in diglosije iz slovenske izkusnje. Dvojezicnost. Individu¬
als in druzbene razseznosti.
— 1993: Jezikovna politika in jezikovno nacrtovanje pri Slovencih: zgodovina in sodobni
vidiki. Jezik tako in drugace. Ljubljana. 1-17.
— 1995: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjiznega jezika. XXXI. seminar slovenskega
jezika, literature in kulture. Ljubljana. 279-295.
— - 1996: Jezikovno nacrtovanje in jezikovna politika pri Slovencih med 1945 in 1995. Jezik
in cas. Ur. Ada Vidovic Muha. Ljubljana. 41-61.
Pretnar, T., 1990:. (Visoko)solska aplikacija Kumerdejeve metrike. Obdobja 11. Obdobje
slovenskega narodnega preporoda. Ljubljana. 233-249.
— 1992: O Miklosicevih prevodih iz poljske poezije. Obdobja 13. Miklosicev zbomik.
Ljubljana. 503-510.
PZD - France Preseren. Zbrano delo. Ur. Janko Kos. Ljubljana.
SBL - Slovenski biografski leksikon. Ljubljana.
Slodnjak, A., 1955: Dvoje neznanih metrik iz dobe nase romantike. Slavisticna revija 8.
24-38.
— 1960: France Preseren. Pesmi in pisma. Ljubljana.
— 1968: Slovensko slovstvo. Ljubljana.
— 1969: Krajnska cbelica. Spremna beseda. Krajnska zhbeliza I-V. 1830-1848. Faksimile
prve izdaje. Ljubljana.
Slodnjak, A., Kos, J., 1986: Pisma Matija Copa. Prva knjiga. Ljubljana.
Sajovic, T., 1992/93: Kersnikova Kmetska smrt: med historizmom in nastavki secesije.
Jezik in slovstvo XXXVIII. 5-17.
STABEJ, J., 1972: M. Pohlin, Tu malubesedishetrehjesikov. -M. Pohlin, Tu malu besedishe
treh jesikov, das istDas Kleine Worterbuch in dreyen Sprachen. Miinchen: Trofenik.
— 1973: Mihael Zagajsek in njegova dela. Slavisticna revija 21. 43-75.
— 1998: Oblikovanje knjiznega jezika v 19. stoletju med narodno enotnostjo in socialno
razlocevalnostjo. XXXTV seminar slovenskegajezika, literature in kulture. Ljubljana.
19-33.
Toporisic, J., 1983: Teorija in praksa slovenskega knjiznega jezika v drugi polovici 19.
stoletja. Slavisticna revija 31. 437^456.
TZD - Janez Trdina. Zbrano delo. Ur. Janez Logar.
VZD - Valentin Vodnik. Zbrano delo. Ur. Janko Kos.
Zwitter, F., 1962: Nacionalniproblemi v habsburski monarhiji. Ljubljana.
Summary
Slovene poetic language has an important sociolinguistic role in the history of the
Slovene literary language. Even the first collective work of Slovene artistic poetry, the
almanac Pisanice, had in the framework of the Enlightening era linguistic endeavors a
special motivational function, i.e., to elevate the value of Slovene language with artistic
writing and by doing so, to encourage other language activities in the circle of peers. After
Pisanice, poetic language temporarily assumed a role of greater communicativeness with the
intention of reaching wider audience, which resulted in the fact that its motivational role
became more marginal.
Marko Stabej, Slovenski pesniski jezik z vidika ... 233
However, in the third decade of the 19th c. the idea that the fundamental problem of
language planning is overcoming the Slovene-German diglossia was coming ever more to
the forefront. Since any kind of political action in this direction was impossible - this would
also include the planning of Slovene as a language of formal communicative situations - the
only logical solution was poetic activity with motivational power for intellectuals. In this
framework, poetic language would, as a substitute, realize various communicative situations,
offer model texts and in doing so, influence the linguistic loyalty (and even linguistic
capability) of educated addressees. The plan was put into force in Kranjska cbelica,
particularly with Preseren’s opus, however, in the short run it was not very successful from
the standpoint of language planning, since its high artistic value in the given sociolinguistic
circumstances did not have enough motivational power; at the same time such poetic
language was not appropriate to help addresses acquire active language competence in
Slovene.
For more successful language planning it was necessary to create the framework for the
development of a larger textual corpus in various functional styles. This was realized with the
beginning of publication of the newspaper Kmetijske in rokodelske novice. Although the
newspaper was (at least declaratively) intended for the education and pedagogy of
lower-class population, the data about its readership paint a different picture. Novice was
able to realize what Kranjska cbelica was not: it became an exercise book for language
competence in Slovene and it linguistically united the regionally and socially divided
readership. In this framework there was also place for poetic language as traditionally the
most prestigious code - it was given limited, but prominent space. However, its function was
somewhat adjusted: it served social differentiation (and as a result, identification) of
addressees. This effect can be observed in the early opus of Jovan Vesel Koseski, whose
poetic language from the pre-March era worked as a strong motivational factor for language
loyalty and even as some kind of a substitute for a uniform literary language.