25 Ana Perovići Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja Prispevek obravnava ubeseditve ženskih meščanskih in aristokratskih ob- lačil, oblačilne kulture in mode v štirih Tavčarjevih pripovednih besedilih: Ivan Slavelj (1876), Otok in Struga (1881), Mrtva srca (1884) in Cvetje v jeseni (1917). Iz omenjenih literarnih del kakor tudi iz neliterarnih zapisov o oblačilih in modi razbiramo, da se je pisatelj precej posvečal oblačilom in ženski modi, zagovarjal modno zmernost in estetiko preprostih oblačil, še posebej narodne noše. Semantično polje ženskih gosposkih oblačil v obravnavanih besedilih obsega žensko obleko, krilo, klobuk, ruto, okrasni robec, ogrinjalo, bluzo, čevlje, rokavice, nakit in druge modne dodatke (trak, okrasni glavnik in cvetje). Ženska oblačila v analiziranih literarnih besedilih se zapisujejo kot znak meščanske ali aristokratske in narodne identitete, oblikovanja gosposkega ambienta, za razkrivanje lažnega me- ščanstva, družbeno in kulturno pogojenih spolnih identitet, za maskiranje prave identitete, opisovanje erotičnega vznemirjenja in konstruiranje estet- skih stilizacij ženskih likov. Ključne besede: Ivan Tavčar, meščanstvo, pripovedna proza, ženska obla- čila in oblačilni videzi, identitete Women’s Bourgeois Clothing and Dress Styles in Selected Narrative Prose by Ivan Tavčar The paper examines the representation of women’s bourgeois and aristo- cratic clothing, dress culture, and fashion in four of Ivan Tavčar’s pro- se works: Ivan Slavelj (1876), Otok in Struga (1881), Mrtva srca (1884), and Cvetje v jeseni (1917). These literary works, alongside non-literary accounts of clothing and fashion, reveal that Tavčar devoted considerable attention to clothing and women’s fashion, supported moderate fashion and Jezik in slovstvo, 70(3), 25–43 DOI: 10.4312/jis.70.3.25-43 1.01 Izvirni znanstveni članek i OŠ bratov Polančičev Maribor; ana.peroviceva@gmail.com 26 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 the aesthetics of simple garments, and especially the Slovenian national co- stume. The semantic field of women’s upper-class clothing in the analysed texts encompasses women’s dresses, skirts, hats, shawls, decorative han- dkerchiefs, cloaks, blouses, shoes, gloves, jewellery, and other accessories (ribbons, ornamental combs, and flowers). Women’s clothing items in the analysed literary works function as a signifier of bourgeois or aristocra- tic and national identity, form the upper-class settings, expose the false bourgeoisie, reveal socially and culturally conditioned gender identities, enable masking of identity, depict erotic excitement, and help construct the aesthetic stylizations of female characters. Keywords: Ivan Tavčar, bourgeoisie, narrative prose, women’s clothing and dress styles, identities 1 Uvod Književnost kot zrcalo kulturnozgodovinskega trenutka, v katerem je nas- tala oz. v katerega je dogajalno umeščena, bralcu mdr. posreduje podatke o tem, kako se je spreminjala zunanja podoba ljudi, pri čemer so oblačilni videzi kot najlažje spremenljiv del človekove zunanjosti izrazito povedni. Ker oblačila delujejo s svojo vizualnostjo, psihološkimi vzvodi in simbo- liko, njihovo izrazno moč v književnih besedilih uporabljajo tudi literati. Pogosto pojavnost oblačil v kontekstu soodvisnost umetnosti in oblačilne mode obravnavajo številni preučevalci mode in oblačilne kulture.1 Knji- ževna besedila etnologom služijo kot vir za popisovanje noše, mode in oblačilnih navad v preteklosti.2 Prispevek se osredinja na tematizacijo ženskih gosposkih (meščanskih in aristokratskih) oblačil v izbranih pripovednih besedilih Ivana Tavčarja (1851–1923), tj. v novelah Ivan Slavelj (1876), Otok in Struga (1881) ter 1 Gl. Hollander (1993), ki ugotavlja, da estetiko oblačil narekuje njihova pojavnost v umetnosti – tudi v književnosti, in Bertschik (2005), ki razišče, kako ubeseditve oblačil iz različnih obdobij književnosti v nemškem jeziku odsevajo spremembe v modi in kulturi oblačenja. 2 Baš (1987) je iz pisemskih diskurzov in književnih del slovenskih pesnikov in pisate- ljev (Valentina Vodnika, Stanka Vraza, Janeza Trdine, Josipa Jurčiča, Frana Levstika, Josipa Stritarja, Janeza Mencingerja idr.) izpisal prenekatero podrobnost o oblačilni kulturi na Slovenskem. 27 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja romanu Mrtva srca (1884) iz pisateljevega zgodnjega obdobja kakor tudi v povesti Cvetje v jeseni (1917), ki je nastala med prvo svetovno vojno. Tematizacijo ženskih gosposkih oblačil v navedenih besedilih obravnava- mo v prepletu Tavčarjevega pogleda na obleko, o čemer sklepamo iz raz- ličnih Tavčarjevih zapisov, pričevanj sodobnikov in fotografij. Vloge po- javitev različnih oblačil ugotavljamo v povezavi z oblačilno kulturo časa, v katerem so besedila nastala. Odgovoriti želimo na vprašanje, v kolikšni meri je Tavčar posvečal po- zornost ženskim oblačilom, v izbranih besedilih opisati semantično polje ženske meščanske in aristokratske oblačilne kulture in opredeliti funkcije teh pojavitev ob upoštevanju kulturnozgodovinskega konteksta. Besedila so dogajalno umeščena v časovni razpon od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne, kar odločno vpliva na pojav gosposke oblačilne mode v obravnavanih besedilih, saj gre za čas porajanja slovenskega meščan- stva, katerega postopni razvoj zaznamuje tako modo 19. stoletja kot tudi književnost slovenskega realizma. Ta časovni okvir predstavlja z vidika oblačilne kulture obdobje sprememb, ki jih narekujeta industrializacija in ženska emancipacijska miselnost, ki je motivirala reformo ženske obleke. Vloga meščank in aristokratinj je bila večkrat omejena na zunanjo repre- zentacijo družinskega statusa, zato se je zanimanje za modo stereotipno pripisovalo ženskam, kar je motiviralo hitro spreminjanje ženske oblačil- ne kulture. V primerjavi z žensko se je moška moda manj spreminjala in se je prilagodila dinamičnemu življenjskemu slogu gospodov. Iz različnih zapisov, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju, prav tako razbiramo, da je Tavčar pogosto pisal o ženski modi. Izbrana besedila tematsko posegajo v svet vzpenjajočega se domačega me- ščanstva in/ali (tuje) aristokracije. Tavčar je v obravnavanih književnih de- lih opisoval tudi kmečko prebivalstvo, a zgodbena zasnova ostaja osredo- točena na gospodo, h kateri prištevamo mestno in podeželsko aristokracijo, meščane večjih mest, pomeščanjene podeželske bogataše in izobražence. V povesti Cvetje v jeseni je dogajanje pretežno umeščeno v podeželsko okolje, vendar ga uokvirja zgodba iz meščanskega salona. 28 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 2 Tematizacija gospode v pripovedništvu Ivana Tavčarja Tematizacija višjih slojev je bila kot stalnica Tavčarjeve pripovedne proze podvržena spremenljivim vzgibom, ki so sledili pisateljevemu samorastni- škemu izkustvu v meščanskih krogih. Ob nastopu slovenskih modernistov se je znašel na razpotju med pisanjem pripovedne proze s kmečko, meščansko ali zgodovinsko temo. Zgodnji literarni zgledi so mu bili med drugim nem- ški meščanski pripovedniki, zgledoval se je tudi po Levstikovi in Jurčičevi literarni tradiciji (Paternu 1957: 109; Prijatelj 1929: VII). V svojih delih je tematiziral idejo o premoščanju družbenih razlik med kmeti in meščani, kar je zaznamovalo vsa obdobja njegovega pisateljskega ustvarjanja (Boršnik 1973: 69–70; Grdina 2015: 22). Tavčar, ki se je zaradi izobrazbe, poklicnega uspe- ha, političnega ugleda in poroke z bogato dedinjo Franjo Košenini dvignil v vrh slovenske meščanske družbe, je svojo izkušnjo socialnega vzpona pogosto ubesedil v svojih delih.3 Gmotni vzpon slovenskih ljudi je večkrat rezultiral v ponemčenju, s čimer so se bogatašem slovenskega porekla odpirala vrata v nemške meščanske družine in salone, do česar je bil pisatelj kritičen (Boršnik 1973: 230). Ne glede na to je zagovarjal stališče, da se meščanstvo in sloven- stvo ne smeta izključevati in da mora biti slovensko meščanstvo v svoji realni podobi zastopano tudi v književnosti, kar je izrazil takole: Kar spesni naš pesnik, prozaist, bodi res naše! Zato pa ni treba vedno polhovk, kvedra, avbe in marele. Tudi modna dama v svili, gospica s pajčolanom, gospod z monoklom so lahko predmet njegovega pe- resa, čopiča ali dleta: toda čutiti moramo, da so naši. (Tavčar, cit. po Bohanec 1985: 135.) Čeprav je Tavčar slovensko meščanstvo videl kot nosilca liberalno-demo- kratične ideje, ki naj zamenja aristokraciji podvrženo dedovanje družbene moči, in temelj narodotvornega procesa, ga je tudi karikiral in ga v takšni podobi izpostavil kot moralno odklonsko in narodnostno nezavedno. Zače- tni zanos v ubesedovanju slovenskega meščanstva med letoma 1876–1884 preide v spoznanje, da slovenski meščan ni heroičen, s čimer se najzgodnejši 3 Perenič (2023: 58) ugotavlja, da je bilo Tavčarju pisanje »podaljšek življenja«, zato se njegova prizadevanja po osvojitvi dame iz visokih krogov in močna želja po družbe- nem vzponu v njegovi književnosti najpogosteje ubesedijo na fabulativni ravni, in sicer kot sanje njegovih vsaj deloma avtobiografskih književnih oseb, ki zaživijo vzpon »od vaškega reveža do malega kralja«. 29 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja meščansko aktivistični roman umakne družbeno-kritičnemu sorodniku (Kmecl 1981: 119–120).4 Tavčarjeva literarna konstrukcija idealnega me- ščanskega posameznika se sprva oblikuje v uporniškega izobraženca, raz- bremenjenega stanovske pripadnosti, kakršen je npr. Konstantin iz novele Otok in Struga, ki z demokratičnimi nazori zavestno odklanja pripadnost aristokratski družbi. Z Mrtvimi srci pa se je Tavčar obrnil h gmotnim, go- spodarskim in moralnopolitičnim vprašanjem (Perenič 2023: 156). Kritiko meščanske družbene ureditve je spletel v tezo o »mrtvih srcih«, v opoziciji s katerimi stoji podeželje kot vrednota, ki jo stik z gosposkim svetom kvari. Pisatelj s tem mejnikom utre pot tematizaciji vaškega življenja in zgodo- vinske preteklosti (Pogačnik 1970: 240). Estetsko-tematski lok Tavčarjeve pripovedne proze se sklene s pomirljivo ugotovitvijo, da lahko mestni človek najde temeljne vrednote v kmečki pristnosti in delavnosti. 3 Tavčarjev pogled na modo Ivan Tavčar je izhajal iz kmečkega okolja, vendar ga je nadpovprečna učna nadarjenost vodila v mesto, ki je bilo za dečka že od nekdaj sila privlačno (Boršnik 1973: 34), kar je brez dvoma motiviralo tudi njegovo zanimanje za meščansko oblačilno modo. Tavčarjeva literarna dela, polemični spisi, podlistki, poročila in članki posredno ali neposredno izražajo njegov odnos do mode, o kateri razmišlja pogosto v kontekstu odpora do nemškega vpli- va na slovensko meščanstvo, ki se izkazuje z meščansko oblačilno podobo, kar je ubesedil npr. v črtici Birokrat (1879)5 in v polemičnem spisu Nekaj o političnem obrekovanju (1884).6 Berčič (1971) in Boršnik (1973) sta obsežnemu biografskemu gradivu o Tav- čarju priložila tudi pisateljeve fotografije in portrete iz različnih življenjskih 4 Kmecl prepoznava meščansko angažiranost skozi celotno obdobje Tavčarjevega pisa- teljevanja, medtem ko ugotavlja Matajc (2024: 144–171), da je meščanski aktivizem najneposredneje ubeseden v utopični satiri 4000 (1891) in zgodovinskem romanu Izza kongresa (1905–1908), v katerih se udejanja njegova »meščanska modernost«, za kate- ro je značilna optimistična, k napredku naravnana drža. 5 V črtici Birokrat izriše karikaturo nemškutarskega uradnika s cilindrom in glacé-roka- vicami (Tavčar 1958a: 11–15.) 6 Tavčar dvoličnost političnih tekmecev napade takole: »Taki nasprotniki, ki nosijo na rokah bele rokavice, na telesu pa francoski frak in na kozmopolitični glavi vestno po- česane lase, spodaj na nogah pa škornje na kveder, s katerimi sujejo na vse strani, taki nasprotniki so nam v resnici – najmanj simpatični!« (Tavčar 1959a: 61.) 30 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 obdobij. Fotografije in slike izpričujejo njegov družbeni vzpon, ki ga odseva meščanska oblačilna eleganca.7 Pisatelj se je zavedel pomena urejene zunan- josti, kar potrjuje tudi pričevanje Josipa Vidmarja, ki ga opisuje kot skrbno urejenega, v meščanski obleki s cilindrom (Bohanec 1985: 9). V prispevku Pri avdienci ob obisku cesarja Karla leta 1917 kritizira okra- šenost ženskih oblačil v primerjavi s preprostostjo cesarice Cite Bur- bonske-Parmske, ki je v črni obleki brez pretiranega okrasja izkazovala okus, ki ni bil lasten toaletam slovenskih meščank (Tavčar 1917: 1). Pi- sateljev posmeh velja skrajnim oblikam meščanske mode, v katerih pre- poznava odvod družbenega stanja, naklonjen pa je preprosti obleki, ki naj ne bi izkrivljala naravne lepote ali posegala v žensko telo. V poročilu Ples v ljubljanski čitalnici (1881) je najostrejša kritika namenjena dolgim in neestetskim »šlepom«, v katerih gospe niso mogle plesati. V motrenju ple- salk je Tavčar izrazil skrb glede finančnih stisk, ki jih zapravljive dame povzročajo zakonskim možem, spremenljivost mode pa strnil v poosebitev »samoglavna devica« (Tavčar 1959b: 356). Kritiziral je torej nepraktičnost sodobne ženske mode, posebej pa ni bil naklonjen niti reformi ženske obleke, kar razberemo iz kratkega potopisne- ga poročila V Beogradu (1921), v katerem piše, da sta mu bili v množici kratkih kril posebej všeč dama, ki ni nosila kratkega krila, in kmetica s črno pečo, ki je v »golonožni družbi« zastopala »pristno, zdravo in nepo- kvarjeno naravo«. Čisto drugače je bilo po pisateljevih besedah v Zagrebu, kjer je občudoval tradicionalno nošo hrvaških deklet (Tavčar 1958c: 315).8 7 Kot osnovnošolec se na zunaj ni razlikoval od svojih meščanskih sošolcev, saj v ob- lačilnem videzu ni kazal kmečkega izvora. V času mature pa je izstopal z daljšimi kodrastimi lasmi in visečo ovratno pentljo, torej videzom, ki so ga izkazovali mladi ljubljanski umetniki. Tavčar visokošolec je na fotografiji oblečen v temen suknjič, belo srajco in kravato s črtastim vzorcem. V obdobju pripravništva je nosil brado, krajše lase in sledil meščanski modi 80. let 19. stoletja. Njegova oblačilna podoba je vključevala temen daljši suknjič, belo srajco, svilen metuljček, črno kravato, svetlejše dolge hlače, svetle nogavice in črne štiflete. Na portretu iz leta 1885, ki ga je naslikal Jurij Šubic, je Tavčar upodobljen v temnem suknjiču, beli srajci, skrbno zavezani svetli ovratni rutici z nežnim vzorcem ter rjavih hlačah. Na poročni fotografiji iz leta 1887 s Franjo Koše- nini izkazuje meščansko svečano podobo. 8 Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je obstajalo veliko pobud za obuditev narodne noše med ženami. Gl. v Slovenki objavljena članka Narodna noša (Tržaški rodoljub 1898) in Še enkrat narodna noša (Danica 1899). Narodno nošo je v javnosti večkrat nosila tudi Franja Tavčar. 31 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja Iz navedenih Tavčarjevih zapisov razbiramo, da je bila ženska moda tema, s katero je bil dobro seznanjen. Meščanski modi se kot ugledni ljubljan- ski meščan ni odpovedoval, podobno lahko trdimo tudi za njegovo sop- rogo Franjo.9 Iz Tavčarjevih časopisnih člankov veje posmeh (predvsem ženski) meščanski modi. Iz analiziranih zapisov povzemamo, da je bil pi- satelj zagovornik modne zmernosti in estetike preprostih oblačil, kakršna se mu zdijo tudi tradicionalna ženska oblačila. 4 Semantično polje ženske meščanske in aristokratske oblačilne kulture Dogajalni prostor izbranih besedil je kmečko, grajsko in (malo)mestno okolje, v katerem se kot nosilke gosposke mode pojavljajo aristokratke, meščanke in premožne podeželanke. Tavčar v enem od začetnih prizo- rov novelete Otok in Struga na balkonu plemenitaškega posestva naslika aristokratinjo, ki je oblečena v elegantno, tesno oblačilo s širokimi, nagr- bančenimi rokavi (Tavčar 1952a: 8). Baronica Zora ima kodraste lase in belo obleko v kombinaciji z modrim trakom, s katerim ima prevezane lase. Izstopajoča je Zorina podoba s slamnikom in v lase spleteno »divjo belor- dečo« rožo (Tavčar 1952a: 18–35).10 Osrednja ženska književna oseba v Ivanu Slavlju je sirota Marijanica, za katero se izve, da je hči aristokrata in je kasneje posvojena v konteso Mari- jo Ano. V predsmrtnih blodnjah jo Leksa slika v svileni obleki. Preimeno- vano v Marijo Ano jo Tavčar obleče v dolgo belo obleko in šumeče svilna- to krilo, v rokah pa drži rutico iz batista.11 V kontekstu semantičnega polja oblačilne kulture višjih slojev se pojavita še omemba baronice, ki nosi na roki prstane, in opis meščank, ki so se za obisk gledališča olepotičile in si omislile lasulje (Tavčar 1952b: 101–120). 9 Gl. Tavčarjev pripis Franjinemu pismu teti Josipini Arce (Boršnik 1959a: 207). Hudo- mušni zasmeh Franjine obleke se je kasneje razvil v nejevoljo nad absurdnimi navada- mi meščank. Zagotovo pa je mlada soproga pisatelja omehčala v sprejemanju ženskih modnih muh (Boršnik 1973). 10 Kombinacija bele obleke z belordečo rožo je morda aluzija na znano Goethejevo upo- dobitev angelske Lotte v Trpljenju mladega Werherja (1774). Gl. Bertschik (2001: 110). 11 Batist je fina lanena ali bombažna tkanina. Nošenje okrasnega robca v rokah je bilo v modi že v 1. polovici 19. stoletja (Baš 1987: 154). 32 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 V Mrtvih srcih kontesa Lina doma nosi krajšo, domačo obleko (Tavčar 1952c: 266), v kateri se zdi Bogomirju dostopnejša, iz česar sklepa- mo, da je imela za nošnjo zunaj doma razkošnejšo, daljšo različico. V prizoru z novim snubcem je bila zavita v drago kožuhovino (Tav- čar 1952c: 322). Njena babica kneginja Teanska nosi čipkasto obleko (Tavčar 1952c: 190–191). Z nekaj zanimivimi podrobnostmi se pojavi opis Bogomirjeve »polovično opravljene« soplesalke, ki je svoja ob- lačila in obraz okrasila z umetnim cvetjem12 in imela pobarvane obrvi (Tavčar 1952c: 186–188). Ana Malec se pojavi v beli obleki in belih rokavicah (Tavčar 1952c: 212–266). V kolektivnem opisu dam na dru- žabni prireditvi si plesalke ogrinjajo bele mantilje in nosijo bele obleke (Tavčar 1952c: 190). Meta Presečnik iz Cvetja v jeseni je bila meščanski oblačilni kultu- ri izpostavljena zgolj posredno, zato se v njenem oblačilnem videzu prepletejo prvine tradicionalnih oblačil in meščanske mode. Nosila je svetlosivo krilo iz kamrika,13 ki je bilo okrašeno z dvema nabranima trakovoma rumene barve in bogato podloženo s spodnjimi krili. Ok- rog obraza je imela zavezano modro rutico, lase pa zavezane s črnim žametnim trakom. V laseh je imela glavnik iz rumene kovine. Okoli vratu si je ovila zeleno ruto iz surove svile.14 Obute je imela nogavice in gosposke čeveljce. Opisi drugih meščanskih ženskih književnih oseb so v tem delu zgolj nakazani, in sicer kot posmeh, ki je veljal oblačilnim navadam gosposkih dam v bluzah, s klobuki in z zelenkastimi čeveljčki (Tavčar 1956: 39–41).15 12 Nakit iz rož v laseh, pasu in ovratnem izrezu je bil že v bidermajerskem obdobju zelo priljubljen (Baš 1987: 152). 13 Bombažna tkanina v platneni vezavi, ki so jo uporabljali za šivanje meščanskih oblek, praznične kambrikaste obleke pa so si privoščile tudi premožnejše podeželanke (Baš 1987: 20–30). 14 Žamet in svilo so nosile zgolj bogatejše kmečke ženske (Baš 1987: 32). 15 Janez Kosem takole presodi modo podeželskih deklet: »Če se v Poljanah postaviš na brv pred cerkvijo, pa ti prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, če ni vsako leto več klobukov na ženski strani. Na nogah, ki se časih merijo z velikostjo čolna, pa se bleste beli ali še celo zelenkasti čeveljčki.« (Tavčar 1956: 39) Gosposka oblačila imenuje »tiste smešne cunje, v katere tako rade lezejo naše gospe in gospodične«; klobuki pa so »vselej nekaj zmečkanega, nekaj pomandranega, nekaj takega, kar ni ničemur podobno, kar je vrhunec neokusnosti« (Tavčar 1956: 63). 33 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja 5 Obleka v vlogi meščanske oz. aristokratske in narodne identitete Obleka oz. oblačilni videz je lahko znak različnih identitet, npr. osebnih, socialnih in spolnih. Bertschik (2005) ugotavlja na podlagi raziskav nem- ških književnih del, da oblačilna moda pomembno sooblikuje različne ženske gosposke identitete, kot so naravna meščanska ženska, izumetni- čena aristokratka, stilizirana ponižna meščanka, kolesarka kot športna navdušenka in predmet poželenja, naličena ženska, igralka kot modni zgled za femme fragile in femme fatale, nova ženska idr. V analiziranih Tavčarjevih delih se obleka najpogosteje pojavlja kot znak meščanske oz. aristokratske ali narodne identitete. Meščanska identiteta ženskih književnih oseb se v noveli Otok in Struga vzpostavlja prek zgodbenega loka o kontesi Serafini, ki jo plehkost aristokratske družbe pripelje na po- deželje. Odklon od gosposkega zabavljaštva se izpisuje v obsodbi odno- sov med damami, s čimer Tavčar ustvarja aristokratski ambient kot nekaj dolgočasnega, restriktivnega in nenaravnega. Serafinino zavračanje pri- čakovanega vedenja, ki z udeležbo na dolgočasnih plesih vključuje tudi neudobno oblačilno podobo, izkazuje zametke feministične miselnosti: Kaj mi hoče življenje v mestu? Tisti večni plesi, tiste razsvetljene dvorane polne dolgočasnega modernega ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi oblekami,16 polne tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze napravljajo ena proti drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena o drugi! (Tavčar 1952a: 44.) V Ivanu Slavlju se plemenito poreklo s pomočjo oblačil razbira pri Marija- nici. Aluzija na njeno aristokratsko poreklo se odrazi v sanjskem prividu, v katerem se prikazuje v svileni obleki. Povišana v konteso Marijo Ano v dolgi beli obleki izkazuje svoj družbeni status, a Slavelj podvomi v njeno moralno čistost. Gosposka identiteta ženskih književnih oseb se oblikuje tudi na podlagi izrazitega zanimanja za modo, ki je bila v miljeju višjih slo- jev pričakovano področje ženskega interesa, skrb za urejeno zunanjost pa znak ženstvenosti. Dame so osredinjene na izpolnjevanje družbenih zahtev glede ustrezne oblačilne reprezentacije bogastva in statusa družine, kar se 16 Zapisana besedna zveza nedvoumno izpričuje dejstvo, da je bila ženska moda pred njeno reformo neudobna in je ženske s stezniki, preozkimi krili in dolgimi vlečkami omejevala. 34 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 uresničuje na družabnih dogodkih, kot je v Ivanu Slavlju Saldernov letni ples, za katerega se je šivalo že mesec prej. Omemba dolgotrajnih priprav na zabavo dokazuje pomen mode za konstruiranje meščanskosti. Tudi do- godek v gledališču je odlična priložnost za razkazovanje, saj lahko dame na ogled postavijo »sleparski blesk« in »olepotičena lica«, »kupljene lase« in bele zobe, ki so si jih dale napraviti (Tavčar 1952b: 109–112), s čimer pisatelj domačo buržoazijo predstavlja kot zlagano. Njihova meščanska identiteta se oblikuje s pomočjo modnih oblačil in podobe, ki se jo da kupi- ti in nato tudi razstaviti kot dokaz družbenega uspeha, lagodja in razkošja. Sedmo poglavje Mrtvih src uvajajo verzi Heinricha Heineja iz Buch der Lieder [Knjiga pesmi] (1827), ki ples v lukoviški kazini uvajajo kot modno promenado, na kateri so meščani Lukovca, ponemčenega mesta, kjer se vse podreja denarju, razkazovali svoja oblačila. Protislovje med material- nim obiljem in čustveno izpraznjenostjo vzpostavlja osnovno načelo obli- kovanja meščanskih in aristokratskih književnih oseb s pomočjo oblačil. Pripovedovalec dogodek in toalete meri kritično, kar odraža izbira besed- ja – dame se »šopirijo«, razkazujejo »naga tolsta pleča«, »koketirajo«, so »polovično opravljene«.17 Rokavice kot meščanski emblem pa skupaj z be- limi toaletami označujejo udobje in status (Tavčar 1952c: 183–191). Kon- tesa Lina v gosposki obleki vzpostavlja distanco v odnosu do Bogomirja, ki ob stiku z njo čuti razredno manjvrednost, ki jo zabriše Linina podoba v preprostejši obleki. Motiv nedosegljivega ženskega ideala se ponovi v prizoru, v katerem je Lina zavita v drago kožuhovino in Bogomir izve za njeno zaroko s snubcem aristokratskega porekla (Tavčar 1952c: 266–322). Popolnoma drugačen učinek kot bleščava gosposkega nakita na meščan- skih damah ima na pripovedovalca rumen glavnik v laseh Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni. Na podeželju dragocen modni dodatek se je sicer nosil le ob nedeljah in praznikih, v čemer Janezovo oko ni prepoznavalo šopirjenja, temveč potrditev ljubezni ob začasnem slovesu (Tavčar 1956: 73), hkrati pa se v tem dodatku kaže tudi Metina naklonjenost meščanski modi in morebitna odprtost za prilagoditev življenju v mestu v prihodnosti. Metin oblačilni videz je pravzaprav preplet meščanske mode in kmečkega načina oblačenja, saj je veljalo, da je proti koncu 19. stoletja tudi kmečka 17 Bertschik (2005: 94) navaja, da je dekoltirana oblačilna podoba na večernih plesih žen- ske degradirala v tržno blago na ženitni tržnici. 35 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja obleka že izkazovala poteze meščanske (Baš 1987), pri čemer je Metina podoba očrtana estetsko, neizumetničeno. Iz ljubkovalne oznake »spa- ček«, ki jo je pripovedovalec uporabil v pozitivni konotaciji, se razbira odobravanje. Meta ni podlegala »zoprn[i] gospoščin[i]«, ki je bila značilna za druge deklice, a se je zavedela pomena in učinka oblačil na opazovalca. Mestne navade posvajajo tudi hčere bogatih kmetov, npr. Fortunova Ka- tinka, gostilničarjeva hči, ki je »v nekaki gosposki kočamajki,18 kateri se je kar videlo, da je bila za cenen denar kupljena pri Kajdetu v Loki«, delovala nenaravno in izumetničeno. Meščanska oblačila so v tem primeru videti cenena, saj so zgolj imitacija damskih oblačil višjih slojev. Groba sodba pa se razbira iz negativnega opisa pomeščanjenih kmečkih deklet v bluzah, zelenih čevljih, steznikih in klobukih, katerih funkcionalnost ni v skladu z življenjem na kmetih (Tavčar 1956: 39–50). Z meščansko oz. aristokratsko se tesno prepleta tudi narodna identiteta, ki se s pomočjo oblačil vzpostavlja v povezavi s tematizacijo protislovij med podeželskim in meščanskim svetom. Reference na oblačila in modo se v romanu Mrtva srca povezujejo z očitki ponemčenja slovenskih go- spodičen, ki se izšolajo v tujini in se nato vračajo v domovino, »cvetoče v nenaravni koketnosti«, »v špicah in žametu« ter oblečene »bogateje nego gospe v Parizu«, kar pa pomeni tudi posvajanje vsega kvarnega, kar prihaja iz mesta. Modna ekstravaganca zmoti tudi Bogomirja Lesoveja, saj mu ni všeč umetno cvetje, ki krasi soplesalkin obraz. Po njegovi presoji bi bil veliko lepši, če bi ga ovil s pečo (Tavčar 1952c: 179–187).19 Meščanska moda, s katero je vedno povezan princip izbirnosti oz. odločitve, je pri Tavčarju, kakor se razbira iz analiziranih del, znak sprejemanja nemške kulture, tradicionalna oblačila, ki so v največji meri predpisana oz. usta- ljena, pa pripadnosti slovenstvu. Tradicionalna oblačila v Cvetju v jeseni, zlasti Barbina in Lucina, so popisana skrbno in s pozitivno konotacijo. V takšni vlogi je še posebej narodna noša ali njeni deli. 18 Daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga. 19 Leta 1881 se je pisatelj v podlistku V Postojno! zgražal nad ženskimi pokrivali, kar je izkoristil kot odvod za obsodbo nemškutarskih Slovencev: »Ko bi ji kdo snel z glavice tisto zmečkano, z vsemi nepotrebami prešito in obšito francosko pokrivalo brez vsake forme ter ji obvil z gorenjsko pečo ljubljansko-nemški obrazek, potem bi slovenskega svojega rojstva pač prikriti ne mogla!« (Tavčar 1958b: 33.) 36 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 6 Obleka v vlogi družbeno določene spolne identitete Spolne identitete v pripovednih besedilih oblikujejo tudi oblačila in obla- čilni videzi. Za meščansko družbo 19. stoletja je veljajo, da je bila oblačil- na diferenciacija glede na družbene spolne vloge jasno začrtana. Družbene okoliščine so ženske interese mdr. omejevale ravno na oblačilno modo, kar je v kontekstu duhovnega obzorja, v katerem so moški predstavljali pro- duktiven del družbe, ženske iz višjih razredov postavljalo v vlogo krhkih, lutkam podobnih figur. Jasna dihotomija med spoloma se je odražala tudi v modni binarnosti – funkcionalnosti moških in večkrat absurdni neudob- nosti ženskih oblačil (Rouse 1989: 109–134). Oblačila se tudi v Tavčarjevih delih pojavljajo v povezavi s tematizacijo družbenih spolnih vlog in kot odvodi erotičnega zbliževanja med moškim in žensko. Tematizacija mode je v književnih delih 19. stoletja pomenila poudarjanje telesnosti in služila prikazovanju ženskega pridobivanja moš- ke pozornosti (Aindow 2010: 87). Očitek o ženski zapravljivosti se pojavi v Ivanu Slavlju, ko mrzlične priprave na Saldernov letni ples povzročajo nejevoljo med očeti, ki za hčere plačujejo draga oblačila (Tavčar 1952b: 112), in v Mrtvih srcih, kjer se bere očitek, da žene s potratno modo sprav- ljajo na »beraško palico svoje uboge zakonske može« (Tavčar 1952c: 179– 180). Podobno razmišljanje se v Tavčarjevih delih oglaša tudi pozneje, ko Janez Kosem v Cvetju v jeseni mestnim prijateljicam očita materializem – ljubezen za plačilo: »Če bi ne bilo teh stotakov, če bi ne bilo obleke in svile, ljubi Jezus! Koliko ženic bi svoje može še ljubilo?« (Tavčar 1956: 8) Kljub negodovanju moški žensko naklonjenost kupujejo z dragimi oblačili (Tavčar 1952c: 244), kar ženske kategorizira kot podkupljive in maloum- ne. Diskurz o ženski potratnosti in nečimrnosti je bil v poznem 19. stoletju pogost, ob tem pa se je od žensk pričakovalo, da z oblačili izkazujejo pla- čilno zmožnost svojih soprogov (Veblen 2020: 105). Simmel (2000: 204) pojasnjuje, da je moda ženskam omogočala poudarjanje individualnosti, še posebej če tega niso mogle doseči na drugih področjih. V Otoku in Strugi mati kontese Serafine zaradi novega ljubimca sleče črno obleko in se začne ličiti (Tavčar 1952a: 38). Slačenje žalne obleke je izra- zito negativno konotirano, saj namiguje tudi na spolno prebujenje, ki je v kontekstu žalovanja nesprejemljivo. Negativna spolna konotacija v Mrtvih srcih prepreda opis Murnovke, ostarele neveste Ferdinanda Sodarja, ki 37 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja razkazuje svoje oprsje »v nenaravno deviškem lišpu« (1952c: 306). Ne- vesta, ki je bila žrtev moške spletkarske preračunljivosti, bi se morala, kakor razberemo iz navedene besedne zveze, ob ženitvi sramovati svoje spolnosti, ker ji usoda ni namenila poroke v mlajših letih. Popolnoma dru- gače se razbira lepota Ane Malec, katere spolna privlačnost je s spontanim razkrivanjem drobne nožice prikazana kar najbolj čutno in sramežljivo, saj je bil prizor skrit »s salonskimi idejami napolnjene[mu] src[u]«, ki bi »občudovalo to krasno delce stvaritve« (Tavčar 1952c: 210–211). Erotič- no napetost v Mrtvih srcih ustvarja Tavčar z barvno epitetonezo, in sicer s slikovitim kontrastom rdečega cveta, ki se z las spušča po beli obleki kontese Line (Tavčar 1952c: 310–313). Belo rdeča roža v Zorinih laseh tudi v delu Otok in Struga namiguje na razcvet ljubezenskega čustva, saj se pojavi v prizoru prvega srečanja med grofom Milanom in baronico (Tavčar 1952a: 33). Z motivom zapeljevanja se zapisuje tudi nakit, npr. prstan, ki se koketno lesketa na roki mlade baronice v Ivanu Slavlju (1952b: 110), ali drag kamen, s katerim koketira kontesa Lina v Mrtvih srcih (1952c: 310). V Cvetju v jeseni Tavčar najvišjo intenziteto erotičnega doživljanja ube- sedi s pomočjo Metinih oblačil, ki kot druga koža reflektirajo čutnost in telesnost: »Vrgla je ruto z glave in odvezala še tisto, ki jo je imela okrog vrata. […] Vrgla je ruti v travo, a s tem je bilo sramežljivosti v vsakem oziru zadoščeno. Obrnila se je k meni, kot bi imela deset rut okrog vrata; na rokah pa je pričela vihati rokavce.« (Tavčar 1956: 35.) 7 Obleka v vlogi maskiranja Oblačila v književnosti so lahko orodje za maskiranje pravih identitet, s čimer pisatelji predrugačijo osebnost, njen socialni status ali ustvarjajo iluzijo družbeno (ne)sprejemljive podobe. V književnem besedilu preob- lačenje osebe ni več zgolj estetski element, temveč ključna prvina samo- spoznavanja in izražanja subjektivne identitete, ki je fluidna in večplastna (Bertschik 2005: 25). V romanu Mrtva srca so oblačila spretno ubesedena za prikrivanje prave oziroma vzpostavljanje lažne identitete. Ob prvem Konstantinovem stiku z Malčevima hčerama sta Meta in Ana preoblečeni v kmetici. Preobleka jima omogoča krajo kostanja na tuji posesti. Razkrivanje prave identitete deklic 38 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 usmerja pripovedni tok in ustvarja ljubezensko napetost, ki se stopnjuje na zabavi v maskah, ko se v Turkinjo s koketnim fesom in spomladansko vijolico preoblečeni dekleti ponovno precej drzno poigrata z Bogomirjem (Tavčar 1952c: 175–189). Njuna spogledljivost je v nasprotju z njunima značajema, kakor se razkrivata v drugih pripovednih položajih, kar raz- lagamo prav z razbremenjenostjo, ki jo omogočata preobleki.20 Izkaže se, da se je mladenič zagledal v gosposko dekle in ne v kmetico, o čemer ni razmišljal povsem brez predsodkov. Maskiranje Malčevih deklic razgalja zlaganost meščanske demokratične miselnosti, katere zastopnik naj bi bil tudi Lesovej. Ker so manj premožni od vseh oblik razkošja najlaže posnemali prav ob- lačilno modo,21 je krinka dragocenih oblačil tudi pri Tavčarju pripravna za zakrivanje dejanskega gmotnega položaja nosilcev. Poslabšano finančno stanje družine se na zunaj odrazi v cenejših materialih ali omogoči nosil- cem, da z nošenjem dragih oblačil ne izdajajo finančnega propada, kakor se je v Mrtvih srcih dogodilo Viktorju Malcu, ki je svoje ženske oblačil v svilo, četudi bi bilo še domače blago predrago, če si ne bi izposojal denarja (Tavčar 1952c: 222). 8 Oblačila v estetski funkciji Estetizacija književnih oseb z oblačili presega zgolj vizualno olepševanje, saj je povezana z družbeno-kulturnimi konstrukti, ki oblikujejo žensko identiteto. Četudi so stilizirana oblačila v skladu z reformirano obleko, so lahko, kakor ugotavlja Bertschik (2005: 99–101), tudi orodje za utrjevanje patriarhalnih vrednot in uresničevanje moških fantazij. Estetsko funkcijo oblačil v obravnavanih Tavčarjevih delih razbiramo v vizualno učinkoviti metaforiki in opisih različnih, tudi dragocenih ma- terialov, modnih dodatkov, nakita, elegantnih krojev, barvnih tkanin, ki spreminjajo književne osebe v stilizirane podobe in estetsko dopolnjujejo dogajalne prostore. V noveleti Otok in Struga visoke kontese v razkošnih oblačilih sooblikujejo aristokratski ambient (Tavčar 1952a: 8), podobno 20 Baš (1987: 174) na podlagi pričevanj Bronevskega zapiše, da je maska ženskam omo- gočala, da so se vedle in govorile tako, kakor si sicer nikoli ne bi drznile. 21 Gl. Simmel (2000: 197). 39 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja v Mrtvih srcih deklici s koketno zavezanima rutama, »belimi rokavi in predpasniki napravljata ljubezniv prizor« v kostanjevem gozdu (Tavčar 1952c: 171). Baronica Zora iz novelete Otok in Struga je v beli obleki, s kodrastimi lasmi in modrim trakom »[k]akor podoba iz pravljice«. Ločena je od preostalega sveta kakor struški vrt, ki se spreminja v divjino in deluje skrivnostno (Čeh Steger 2015: 117). Zorina silhueta se z barvno kombina- cijo bele in modre staplja tudi z reko, v katero je odteklo njeno življenje. Tavčarjeva stilizacija krhke, eterične, duševno bolne in morbidne Zore ne- koliko spominja na tip femme fragile.22 Kot je značilno za krhko žensko, je Zora obdana tudi s cvetjem in z belo barvo. Tavčarjeve meščanke so v opisih pogosto oblečene v bela oblačila, ki po tradicionalni simboliki izražajo čistost in nedolžnost. Bela obleka je tudi »insignija brezdelja« meščanskega razreda, hkrati pa se v salonskih prizo- rih z belo barvo vizualno ustvari ločnica med opisi črnih moških oblačil. Bela oblačila v primerjavi s kričečimi barvami označujejo višji status in uglajenost (Veblen 2020: 101–109). V Mrtvih srcih se v nočnem ljubezen- skem prizoru belina Anine obleke jasno loči od teme, nič manj pa ne po- udarja dekličine aristokratske svetle polti (Tavčar 1952c: 212). Oblačilni videz Mete Presečnik vsebuje pestrejši razpon barv (svetlo siva, rumena, modra, črna, zelena), kar z naborom različnih oblačilnih materialov (ka- mrik, žamet, surova svila) osmišlja prispodobo Mete s praznično okraše- nim cerkvenim oltarjem in jo označuje kot svetniško žensko. S krščansko metaforiko se v Ivanu Slavlju prepleta Marijaničin opis, v katerem je revna sirota povzdignjena v božanstvu podobno figuro v svilnati obleki, ožarjano z »nebeško zarjo« in »zlato[m] z nebes« (Tavčar 1952b: 100–101). Opisi meščanskih dam in aristokratinj so estetizirani tudi z nakitom, npr. prstani oz. dragimi kamni, in različnimi modnimi dodatki, npr. rokavicami, mantiljami, robci in okrasnim cvetjem. Gospe so stilizirane tudi z uporabo materialov, kot so svila, čipka, žamet, batist in kožuhovina. Ženska podoba je podvržena idealom svojega časa, popredmetenih tudi v pojavnostih, ki se pri pripovedovalcu artikulirajo kot kritika izumetničene buržoazne este- tike, npr. umetni lasje in zobje, v največji meri pa ličenje (olepotičena lica, pobarvane obrvi) kot protipol ženski naravnosti.23 22 O tipoloških značilnostih femme fragile glej Čeh Steger (2023: 195). 23 Estetiko ženskega ličenja in umetne estetike kot gradnikov ženskega ideala je predru- gačila šele estetika fin de siècla in modernizma (Bertschik 2005: 168–171). 40 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 9 Zaključek Iz analiziranih Tavčarjevih časopisnih člankov zaključujemo, da je bila moda tema, o kateri je pisatelj pogosto razmišljal, iz česar sklepamo, da je prepoznaval njen družbeni vpliv in ji v kontekstu gosposkega načina živ- ljenja priznaval pomembno vlogo, zaradi česar je moč njene sporočilnosti uporabljal tudi v svoji pripovedni prozi. Tavčar pogosto kritičen odnos do sodobne meščanske oz. aristokratske mode prepleta s kritiko nemškega vpliva na slovensko meščansko družbo. Pisatelj se v razmerju do ženske oblačilne mode zavzema za preprostost, naravnost in estetsko ter finanč- no zmernost, kar na simbolni ravni povezuje s samobitnostjo in kultivi- ranostjo slovenske družbe. V delih, kot so Otok in Struga, Ivana Slavelj in Mrtva srca, semantično polje ženske meščanske oz. aristokratske ob- lačilne kulture ni posebej razvejeno, saj se Tavčar omejuje zgolj na nekaj oblačilnih kosov, npr. obleko, krilo in klobuk. Eleganco opisov ustvarja s podrobnejšo opredelitvijo materialov, npr. svile, čipk, kožuhovine, batis- ta, žameta, in izbiro modnih dodatkov, npr. dragocenega nakita, trakov, rokavic, okrasnega cvetja in ogrinjal. Barvna epitetoneza vključuje tradi- cionalne barve, predvsem belo, v manjši meri rdečo in modro. Bela barva označuje nedolžnost, plemenito poreklo, eleganco in estetsko prefinjenost. Oblačilne videze dam dopolnjujejo opisi pričesk in ličenja. Podrobnejši je opis Tavčarjevega kmečkega dekleta, Mete, ki v skladu z razširjeno prakso zgledovanja kmečkih žensk po meščanski modi v največji meri izkazu- je meščansko oblačilno podobo. V Cvetju v jeseni nazoren opis dekličine zunanjosti vključuje podrobnosti o barvah, materialih, modnih dodatkih (ruti, trak, glavnik) in obutvi ter v smislu konkretizacije oblačilnega videza presega opise dam iz drugih obravnavanih del. Pisatelj Meto tudi s pomoč- jo oblačil prikaže kot izrazito individualiziran književni lik. Opisi prispe- vajo k oblikovanju ženskih literarnih oseb v smislu izgrajevanja njihove gosposke in narodne identitete, pri čemer ne gre brez za Tavčarja zna- čilne ironije, ki se kaže v odklonu od cenenega gosposkega zabavljaštva. Iz opisov modne ekstravagance se oglaša kritika izumetničenega obilja, ki v kontrastu z duhovno izpraznjenostjo zaznamuje semantiko oblačil in vzpostavlja osnovno načelo oblikovanja meščanskih in aristokratskih knji- ževnih oseb s pomočjo oblačil. Z oblačili se izrisuje restriktivnost meščan- ske oz. aristokratske mode, ki jo nekatere dame zavračajo, in njena segre- gacijska moč ločevanja med sloji. Meščanska obleka je znak vzpenjanja po družbeni lestvici, kar pa se mestoma povezuje z odklonskim moralnim 41 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja vedenjem. Identitetno funkcijo oblačil Tavčar pogosto uporablja za izraža- nje družbenega in narodnostnega nasprotja med podeželskimi in meščan- skimi oz. aristokratskimi književnimi osebami. Hčere pomeščanjenih kme- tov z meščanskimi oblačili po zadnji modi manifestirajo gospodarsko moč družin, ki se v pretirani želji po doseganju velikomestnega meščanstva in aristokracije zadolžujejo ter se odrekajo slovenstvu. Ženska gosposka ob- lačila v besedilih delujejo s pomenkami potratnosti in koketnosti, s čimer Tavčar ohranja enodimenzionalno duhovno podobo ženskosti. V spolni funkciji se ženska meščanska oz. aristokratska moda prepleta z motivom finančne odvisnosti, ki je sidrišče odnosov med moškim in žensko, in pa- sivne družbene drže, v okviru katere je vloga žensk zgolj skrb za urejeno podobo. Ubeseditve oblačil motivirajo vprašanja glede ženske spolnosti v zrelih letih. Podrobnosti glede oblačilnega videza, npr. rdeč cvet in ruta, so postavljene v kontekst razkrivanja erotičnih čustev, pri čemer delujejo kot substitut telesnosti, prstani pa nastopijo kot znak koketnosti. V funkciji maskiranja oblačila služijo kot krinka za prikrivanje prave identitete, kar pisatelju omogoča fabulativne preobrate in stopnjevanje erotične napeto- sti, ali za prikrivanje finančnega stanja. Estetska stilizacija ženskih književnih oseb v analiziranih delih razkriva duhovno podobo meščanske in aristokratske ženske druge polovice 19. stoletja. Pisatelj ženske književne osebe spreminja v estetske podobe s pomočjo barvne epitetoneze, metaforike, z materiali in opisi modnih do- datkov. Izrazito estetsko vrednost imajo opisi oblačil, ki so prepleteni s krščansko simboliko. Stilizacija pri Tavčarju poudarja stereotipno podobo ženskosti, ki je bila prevladujoča v meščanski družbi 19. stoletja, in v naj- večji meri odraža zapeljivost, krhkost in vdanost. V Tavčarjevem pripovedništvu se izrisujejo podobe meščanske in aristok- ratske oblačilne kulture na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Tav- čarjeva besedila odražajo modno paradigmo tedanjega gospostva in so re- levanten literarni vir za kulturnozgodovinske in etnološke študije. Obrav- navana književna dela omogočajo dopolnitev obstoječih raziskav, osredo- točenih na oblačilne navade Slovencev v preteklih stoletjih, ter prispevajo k razumevanju družbenih in identitetnih procesov, ki so se odražali v modi obravnavanega obdobja. 42 Ana Perović | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 25–43 Zahvala Prispevek je nastal v okviru doktorskega študija Slovenistične študije na Fi- lozofski fakulteti Univerze v Mariboru pri red. prof. dr. Jožici Čeh Steger. Viri Tavčar, I. (1917, 16. februar). Pri avdienci. Slovenski narod, 50(38), 1–2. Tavčar, I. (1952a). Otok in Struga. V I. Tavčar, Zbrano delo (2. knjiga, str. 5–62). DZS. Tavčar, I. (1952b). Ivan Slavelj. V I. Tavčar, Zbrano del (2. knjiga, str. 63–142). DZS. Tavčar, I. (1952c). Mrtva srca. V I. Tavčar, Zbrano delo (2. knjiga, str. 143–324). DZS. Tavčar, I. (1956). Cvetje v jeseni. V I. Tavčar, Zbrano delo (6. knjiga, str. 5–96). DZS. Tavčar, I. (1958a). Birokrat. V I. Tavčar, Zbrano delo (7. knjiga, str. 11–15). DZS. Tavčar, I. (1958b). V Postojno! V I. Tavčar, Zbrano delo (7. knjiga, str. 26–34). DZS. Tavčar, I. (1958c). V Beogradu. V I. Tavčar, Zbrano delo (7. knjiga, str. 301–326). DZS. Tavčar, I. (1959a). Nekaj o političnem obrekovanju. V I. Tavčar, Zbrano delo (8. knjiga, str. 58–61). DZS. Tavčar, I. (1959b). Poročila: Ples v ljubljanski čitalnici. V I. Tavčar, Zbrano delo (8. knjiga, str. 347–360). DZS. Literatura Aindow, R. (2010). Dress and Identity in British Literary Culture, 1870–1914. Routledge, Taylor & Francis Group. Baš, A. (1987). Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času. DZS. Berčič, B. (1971). Mladost Ivana Tavčarja. Slovenska matica. Bertschik, J. (2001). »People will make for themselves an artificial existence«: Gender and Fashion in the Works of Caroline de la Motte Fouqué. Women in Ger- man Yearbook 17, 103–120. https://www.jstor.org/stable/20688926 43 Ženska gosposka oblačila in oblačilni videzi v izbrani pripovedni prozi Ivana Tavčarja Bertschik, J. (2005). Mode und Moderne: Kleidung als Spiegel des Zeitgeistes in der deutschsprachigen Literatur (1770–1945). Weimar. Bohanec, F. (1985). Ivan Tavčar. Partizanska knjiga. Boršnik, M. (1973). Ivan Tavčar: leposlovni ustvarjalec. 1, 1863–1893. Obzorja. Čeh Steger, J. (2015). Prostorski in ekološkoestetski koncept vrtov: na primerih iz Tavčarjevih novel in črtic. Slavistična revija, 62(2), 169–182. Čeh Steger, J. (2023). Femme fragile v slovenski književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Slavia Centralis, 16(2), 191–206. https://doi.org/10.18690/ scn.16.2.191-206.2023 Danica. (1899, 17. julij). Še enkrat narodna noša. Slovenka, 3(14), 5–7. Grdina, I. (2005). Biografski portret Ivana Tavčarja. V I. Grdina (ur.), Tavčarjev zbornik (str. 7–82). Založba ZRC. Hollander, A. (1993). Seeing through clothes. University of California press. Kmecl, M. (1981). Rojstvo slovenskega romana. Mladinska knjiga. Matajc, V. (2024). Tavčarjeva »meščanska modernost«: »satirična utopija« 4000 in zgodovinski roman Izza kongresa. V T. Virk (ur.), Od Svetinove Metke do Vi- soške kronike: znanstvene razprave ob stoletnici smrti Josipa Stritarja in Ivana Tavčarja (str. 144–171). Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Paternu, B. (1957). Slovenska proza do moderne. Lipa. Perenič, U. (2023). Ivan Tavčar: (1851–1923): na valovih življenja. Beletrina. Pogačnik, J. (1970). Zgodovina slovenskega slovstva, 4. Obzorja. Prijatelj, I. (1929). Urednikov uvod. V I. Prijatelj (ur.), Tavčarjevi zbranih spisov III. Zvezek (str. VII–XV). Tiskovna zadruga. Rouse, E. (1999). Understanding fashion. Blackwell Science. Simmel, G. (2000). Filozofija mode. V G. Simmel, Izbrani spisi o kulturi (str. 193–216). Studia humanitatis. Tržaški rodoljub. (1898, 10. september). Narodna noša. Slovenka, 2(19), 22–23. Veblen, T. (2020). Teorija brezdelnega razreda: ekonomska študija institucij. Znanstvena založba Filozofske fakultete.