— Hladen veter uitjse
bleste se suh6 zlato.
- S*
Slabotna kočica počiva Osamljena tu vrh gore, Vejevje golo jo pokriva In'-jelke stražijo sloke.

, A drobnim jjtižam malo mar^^-^jr^z^s^^Vjer zdaj odhajf
Medlečega	neha:^____* Poletje solnčni svoj prestol,
M cvet in solnce jim&ffi&fftifr T	ne napaja,
STa jugu onostran jpjorja.	In srca mi ne ta.re bol.
onostran.mr
»m*» Mtm
Iz dola jata ptic se nese Pred zimo tja na jug hiteč; Mračno nebo nad njimi pne se, Pod njimi svet medleč, veneč.
Ce vse umira zdaj na sveti, Le naj umira, naj veni, Saj zime^jfcp^z ne more streti, mi živi, plamti.
^ T «\"
imm nim „«,0«»
Številka 19.
Izdaje in ureduje SREČKO MAGOLlč.
Leto II. 1887.
Kako je Krivcev Jaka Trpotčevo Nežo snubil.
Pripoveduje C^t—č. (Dalje.)
„Jaka, Jurij, prigriznita no!" — prigovarja Trpotčevka. Glede Jurija bil je ta poziv do cela nepotreben, kajti odpiral je ravnokar neprimerno široka usta, da bi založil velikanski kos kruha, nasladjen s kosom svinjine. O vi ne veste, koliko zajmejo Jurijeve usta, ako jih na stežaj odpre. In še celo pri taki nasladi, kakoršna se na mizo borne slovenske koče prikaže le redko kedaj, o velikih praznikih. Opominjati ni treba Jurija, on ni izmed tistih, ki se puste prositi. „Jedila so božji dar, in pregrešno bi bilo, ako bi se jih človek branil;" — tako nam pravi vedno. Ali bodimo odkritosrčni: ne toliko strah pred grehom, ampak njegova lastna, prirojena mu snedenost sili ga, da se dosledno drži gori na-značenega načela. To je senčnata stran našega Jurija, ki pa nikakor ne zmanjšuje njegove cene; senco najdete povsodi, kjer koli obseva jasno solnce reči božjega stvarstva. Kaj de tudi jedna slabost na jednej strani tehtnice, ako jo na drugi strani bogato odvagajo tolike vrline.
Premlevajoč in po ustih premetavajoč obili griž-ljej segne po kozarcu poleg majolike. In ko so se mu usta v toliko spraznila, da je mogel ziniti, zvrne kozarec na zdravje ženina in neveste, izrekši vo-šilo: „Bog daj srečo!"
„Bog daj srečo in blagoslov!" — odzoveta se hišni oče in hišna mati.
Kdo bi si bil mislil: Jakca so imenitni ti tre-notki in spremljajoča jih, nenavadna mu razburjenost tako prelevili in prerodili, da mu je zlezlo celo nekoliko galantarije v kosti.
„Nežika pij, pa vesela bodi" — ponudi izvo-ljenki svoj kozarec.
Nežika dvigne kozarec proti ustom, a ne smemo reči, da bi bila pila, da si je zmočila zgornjo ustnico. Pravijo, da je ta način pitja tudi znak deviške sra-možljivosti.
Življenje je polno kontrastov, ekstremi se dotikajo. To istino vidimo vselej in povsodi, a tako pogosto nikjer, nego pri ženitvanjih na kmetih. Um in srce imata svojo besedo, a navadno odloči razum in umakniti se mora srce.
To nasprotstvo se je pokazalo tudi ta večer pri Trpotčevih.
Do sedaj se je le govorilo: „vzemi ga," „rad te ima" »in te bo vedno rad imel," „ne bo slabo
za te," „dobrega moža boš dobila" itd.....s
kratka: uplivalo se je le na srce, poezija je poganjala svoje cvetove. Kozarec v roki vrteč, nabral je Jurij obraz v najresnejše gube in videlo se mu je, da ima važno besedo na jeziku.
„Kaj pa mislite oče Trpotec, koliko boste dali ž njo?!" —
Tako govoreč pahnil je Jurij kar namah druž-bico iz jasnih višav nebeške poezije v pozemeljsko puščobo suhe proze, ljubezen se je umaknila, in na njeno mesto je stopila — dota.
In zopet je zabobnel oni običajni „hm, hm" iz ust Trpotčevih. Rekel je: „Kaj bom dal? Dosta ne morem dati, saj vidite, da je revščina."
„Revščina" bila je barikada, ki jo je hitro postavil Trpotec. Za to barikado hotel se je skrivati pri bližnjem naskoku, ki ga bosta izvestno izvršila Jurij in Jaka na njegov žep.
„Kaj revščina! Niste tako na slabem ne, pri-maruha! In Neža je vaš jedini otrok, komu boste pa dali, če ne njej?!" — tako je naznačil Jurij svoje, oziroma Jakčevo stališče. Nasprotnika sta zasela svoji poziciji, ki naj bi bile zaslomba njunim operacijam v bližajočem se boji.
„Kar daste, daste itak svojemu lastnemu otroku" — sili Jurij.
„1, saj ne rečem, da nične dam; ali dosti ne bo, ne morem" — brani se Trpotec.
„No, nekoliko bo vender?"
„Kaj bo?! Posteljo, skrinjo, nekoliko platna in prediva, pa še petdeset goldinarjev na vrh." —
„Malo je, oče Trpotec, šmentano malo, kar ste obljubili. Ne bi bil mislil, da boste tako nizko posegli."
„Ko bi mogel, dal bi več, če pa ne morem, pa ne morem."
„Kdo pravi, da ne morete?! Nečete ! Tako je, primaruha! Še dvajset goldinarjev boste pritegnili, pa tisto telico v hlevu !"
„Ne morem in ne morem, pa je konec besed. Kaj mislite, da bom vse njej dal, sam pa beračil na stare dni; ne gre," — te besede izgovorivši odide ne volj no na dvorišče. Ker ga le ni bilo na-
zaj, gre Jurij za njim. »Oče, kaj se kujate, prima-rnha! Pojte no notri, da se domenimo!" In Jurij ga prime za roko in ga vleče s silo v kuhinjo.
»Ni res Jaka, še dvajset goldinarjev, pa tisto telico, pa si zadovoljen."	f
»Boljše bi že bilo seveda, potem bi bil zadovoljen."
Doslej se Trpotčevka ni mešala v besedni boj, a sedaj se jej je zdelo umestno, da tudi ona reče svojo. Postavila se je — kakor matere navadno store — na stran koristij svoje hčere.
„Oče, ne bodi tak, primakni še nekoliko, no!"
»Tiho bodi baba, ki nič ne veš; jaz vem kaj delam.'
Takrat so pa tudi Neži prekipela čutstva in začela je hudo ihteti. Ihteč je očetu očitala, kako da je za hišo trpela in delala izza mladih nog, hujše nego vsaka dekla. Zdaj jej pa neče dati niti toliko, kar bi lahko dal. Tako dela ž njo, kakor da ne bi bila njegova hči.
»Kaj se kremžiš? Ce si delala, sem te pa redil ! Kdo bo mene silil, jaz sem gospodar.
»Daj, daj oče, ne bodi tako trd; vem da si pameten mož in kar narediš je prav narejeno; Neža pa se mi le smili, bila je vedno tako pridna."
Trpotčevka pozna svojega moža; ona ve, da ga tem dobrohotnim načinom najložje potolaži. Njene proseče besede so ga res na pol pregnale izza barikade, in upati se je smelo, da se ne bo dolgo upiral. — Neža je še malo pojokala; Trpotčevka je še parkrat poprosila: »oče daj, daj!"; Jurij je še nekolikokrat vskliknil njegov »primaruha" in Jaka je parkrat vzdihnil: ja, ja, — in oče Trpotec je bil zgubljen v boji, proti tolikej opoziji je obnemogel. In to svoje pobitje je priznal rekoč-„Še na beraško palico me boste reveža spravili! Naj bo, dam še tistih dvajset goldinarjev.
Neža si je obrisala solze, mati so bili zadovoljni, Jaka je bil tudi zadovoljen, samo Jurij še ni bil zadovoljen. »Kaj pa s tisto telico? To ste čisto pazabili oče!"
»Tiste pa ne dam, Bog ve da ne; kaj mislite ka-li!"
„Pa jo morate dati!"
»Pa je ne dam!"
»Ce ste vse drugo dali, dajte pa še to, Bog vas bo na drugi strani odškodoval!"
»Ne dam! če niste zadovoljni, pa pojte v božjem imenu!"
Trpotec je bil zares hud.
»Je to vaša zadnja beseda?"
»Zadnja."
»Pa pojva Jaka."
»Lahko noč vam Bog daj, srečni ostanite!"
In Jurij je kolovratil skozi vrata, Jaka je krev-sal za njim. Pa motil bi se, kdor bi mislil, da sta hotela res oditi! To je bila le Jurijeva šahna poteza. Obstala sta na cesti. Jakcu je bilo milo pri srci, malo da se ni jokal.
»Tiho bodi tepec, saj bo dal!"
Jnrij se ni motil. Pogovarjala sta se še nekoliko trenotkov pred hišo in že se je prikazala Trpot-čeva postava pri vratih. Dasi je trdovratno molčal, Jurij vender ni dvojil, da je le zato prišel, da bi se snubača vrnila.
(Konec prihodnjič.)
S I o v e n c n.
Se ježiš na pravoslavne, Madež jim očitaš vsaki, Pa prezreš krivice davne, Ki jih delajo Poljaki.
Mi ti rečemo naravnost: Tvoja prava ni pisava, Rušiš slavsko solidarnost, O prijatelj, ta ni prava.
Istrski gad.
Spraznjena mošnja.
Sinoči je živ bil Kot živo srebro Zakaj je pa danes On miren tako?
Sinoči^od vina Bil ves je rudeč, Zakaj je pa danes Popolnoma preč?
Imel je on mošnjo, Oj mošnjo polno, Ko davi ustal je, Je našel prazno.
Oj mošnja je mala, Čez noč se prazni, A žal je še meni, Oh krokar! po nji.
V gostilni vesel pak Oštir tam sedi, On mošnjo je praznil, — — Zdaj smeje se ti. —
Iz Krokarja.
Pogovor na ulici.
A.:	»Ali že veš najnovejše?"
B.:	»Kaj misliš?"
A.:	»No, najnovejši čin ministra Gauča."
B.:	»Ne!"
A.:	Lej ga no! Ali ne veš, da je na Vrhniki odpravil »deveto šolo," ter jo premestil v Kočevje. "
B.:	»Aha! Pa ni bilo nič v časopisih."
Žalujoč Vrhničan.
Goriške resnične novosti.
(Iz potne torbe goriškega narodnega pohajača.)
IV.
Cerkljanski dopisnik v zadnji štev. »Soče" se je spravil nad Podkraškogorskega, mesto nad Kogače-vega pohajača; — pa kaj, vsaj Podkraškogorski je dobra dušica, rad mu greh odpusti, kakor ga je odpustil naš stvarnik na križu svojim sovražnikom — če bode le zanaprej pravi Slovenec in ne več Latinec, kajti Latincev nima več svetovna krogla, ker so že davno vsi poskakali — v luno.
Po mnenji šebreljskega Velikonemca, kultura je prišla v Slovence iz severomrzle Skandinavije; pripeljali so jo na vozeh »parizarji" imenovanih; prodajali so jo na funte in cente, po krajcarji, groši, šestici, cvanckarci in tolarji; največ kubičnih centov po krajcarji jo je nakupil goraj imenovani gospod, in vse za to, da si je napravil velik »gamazim", ki jo ima še današnji dan v zalogi. Kako bi jo zdaj prodajal, sam ne ve, ker imamo kile mesto funtov, in cente mesto kvintalov, pa — vrag vzemi še novo vago, imamo pa še — metercente.
To staro nemško kramo pripeljal je velikonemški gospod na trg, 15. septembra v Dornberg — kamor so Cecilijo prodajali. Ponujal jo je najprvo kramarju , obetaje mu velikanski dobiček, a kramar se je otre-sel in ponudbo odbil.
Dobro je svojo stvar zagovarjal in priporočal, da nijeden žid, niti francoski šarlatan bi je ne mogla boljše priporočati. A oddati je vender ni mogel, niti kramarju niti Krašovcem — temveč so mu pesti kazali — še za jeden »pfenigJ ne, kajti na trgu so se nahajali taki možje, veščaki v trgovini nemške krame, ki so koj na oko spoznali, da roba ni prava, pač pa gnjila, plesnjiva in zaležana in ne za njih ukus, pač pa, da je še iz časov, ko so bili še stari Grmani v medvedove kože zaviti, pohajajoči gozdove, nabiraje želod, da ne poginejo lakote.
Primerjajoč naša blago iste dobe, s tem, ki je ima šebreljčan na prodaj, spoznamo koj velikansko razliko, večo nego se nahaja mej svetlo-žarečim solncem in bledolično luno. Naše je veličastno, sladko doneče, impozantno, spoh po sodbi učenjakov: Bizatinsko ali grško blago je moralo dati roko rimskemu, in oba spojena skupaj, na podlagi naših pradedov, ustvarili so blesteče poslopje — rečem Salamonovo, kateremu je ime staroslovenski jezik, staroslovenska kultura. Oba se osredotočita v dveh presvitlih zvezdah, blago-vestnika, katerima je ime sv. Ciril in Metod. Ako nikdar šej v teku jednega tisočletja, po smrti čestitih blagovestnikov ni slovenski narod tako velikanske potrebe čutil, kakor uprav sedaj, da iz globočine svojega srce upije proti stvarniku : »Gospodi pomiluj ny!" Da, pomiluj ny, ker nemčurski Moloh hoče nas oro-I pati nič manje, nego prežlahtnih svetinj, nam zapuščenih po svetih blagovestnikih slovanstva, ki so zadnji
sled naše nekdanje kulture.
* *
*
Galerija
zloglasnih nemčnrjev. — Tone vitez Gariboldi.
(Životopis prihodnjič.)
Iz spominov Brlinčkovega Mihe.
IV.
Stara ženica šla je na božjo pot. Zna se, da je revica težko hodila, a vender je počasi fcrevljala opiraje se na palico, da hi saj nekoliko pomolila za mir in pokoj svojega nesrečnega sina. Pešala je bolj in bolj. Tedaj jej ni zameriti, da je nekoliko pokukala v kraj, kjer toči postrežljivi očka pristni brinjevec. Hej, in ta jej je istinito privezal dušo in prošinil njene obnemogle ude. In dalje z novimi močmi krev-saje vzela je molek v suhe roke, in jela je prebirati debele jagode. Molila je tako-le:
„0 Marija, mamka božja, Ti si sina rodila, jaz sem ga tudi. Tvojega so neusmiljeni Judje vlekli na britko Golgato, mojega so krivični sodniki na smrt obsodili in ga obesili, ker je revež včasi kaj potreboval denarja in komu na oni boljši svet pomogel. Ti si milosti polna, jaz pa brinjevčka. Amen!"--
V.
Nepoboljšljiv razbojnik šel je „post longum tem-pus" k spovedi, da bi se spovedal in očistil svojiK črnih in zarujavelih grehov. Iz vreče, kojo je odve-zal, tresel je take orehe:
(Poslušaj ljubi bralec, in misli si, kako je ostr-mel gospod spovednik, začuvši sledečo obtožbo):
„Kradel sem. a sem dal včasih in to na svete čase kaj vbogajme: Sem kvit. Zažgal sem pri ropu hišo, postavil sem si zato v gozdu kočo : Sem kvit. Ubil sem jednoč bogatega kupca, žena mi je porodila črvička: Sem kvit." — —
In kaj je mogel na te besede odgovoriti pobožni mož trdovratnemu grešniku? Globoko vzdihnivši rekel je žalosten: „Bog te je dal, hudič te bo vzel: Sva kvit. Amen!" — In vratica so se zaprle. —
VI.	|
Kmetič je prišel k gospodu župniku prosit ga za svet, kaj mu je storiti, ker je njegova boljša (recte slabša) zakonska polovica tako huda in prepirljiva strgulja, da ves božji dan in še v noč jezik brusi in obdeluje njega, prav mirnega in dobrega moža. Ozdravil jo je sicer že nekoč, a le za malo časa, in | to tako :
Hlinil se je čisto blaznega. Delal je vse narobe. Prižgal je ob belem dnevu svečo, stikal po vseh kotih, preobračal in pobijal je lonce, seveda na škodo svoji mošnji. Zmerjati je začel zdaj on svojo klepe-
tuljo in svadljivo ženko, in to toliko časa, da je naposled ona utihnila, boječ se, da bi jej mož kaj hudega ne naredil. A to je že bil zlodej, da je ona kar vedno molčala in molčala — res čudno, človek ne ve, kam bi tako hitro metamorfozo zapisal — in slednjič mu še kuhati ni hotela. To je trajalo cel mesec. Možek je bil srdit, zmerjal jo je in še celo tepel. Oh, ti ljubi zakonski jarem, kako si sladak! Stradal je že revež, a žena je vender vedno molčala. Ko je pa jedenkrat ves razdražen prižgal svetilko in jo postavil na mizo, in vzemši v roke opoludne, ko je najbolj svetlo dve sveči in zopet brskal po hiši, vpraša žena vsa v jezi kot sršen: „Ti zlodjeva po-kveka, ali si res zblaznel ali še-le boš. I kaj pa vender iščeš?" — „ Vender jedenkrat," odvrne na ves glas se režaje mož, sem našel tvoj jezik. Mislil sem do sedaj, da ga že v dimniku sušiš za velikonočne praznike . . . ljuba ženica! Bodiva od sedaj za naprej mirna oba, v miru živiva in delajva lepo "skupaj, in Bog bo z nama." In res je vladal zopet nekaj časa blagi mir v hiši. — A navada je železna srajca. Zenka je jela zopet brusiti svoj že dokaj ostri jeziček, tako da res ni mogel ubogi mož več strpeti, da je moral iti k gospodu župniku, naj bi mu on pomagal in kako ženo ukrotil. Blagi mož mu je začel na srce govoriti, da naj oba v ljubezni in slogi živita, kakor pravi sveti apostelj Pavel o zakonu, rekoč, da sta mož in žena jedno, in da morata vedno složno v zakonu vstrajati. A naš kmetič ve.s nevoljen odgovori: nGospod duhovni oče! Sveti Pavel ne ve prav nič o tem, ker on ni bil oženjen. Da bi bil oženjen tako, kakor sem jaz, bi pa drugače govoril." In gospod župnik mu ni mogel nič več povedati. —
Zajčev Matijče.
Ne boš.
„Ne boš me ti, ne boš me ti Na ples seboj jemal! Kdo ve, kaj bi hudobni svet Iz tega še skoval."
Pa nisem je, pa nisem je Na ples seboj bil vzel. Da ne bi ta hudobni svet Kovati kaj začel.
In sam sem šel, in sam sem šel Na ta okrogli ples, Kako sem plesal; se smejal In pa jezil se vmes!
A tisti čas, a tisti čas Pa sam pri njej doma Poskušal ž njo prijatelj moj Veselje je sveta.
Hudobni svet, hudobni svet Pa kar nič ni skoval; Iz „grimnosti" pa od tedaj
Pijači sem se vdal.---
Iz Krokarja.
Č u d u o.
Dijak vrnivši se iz pivarne:
„0, to je presneta pijača, v želodec sem ga zlil, pa ga v glavi čutim."	Emir.
V gostilni.
P epe: „ Dragi Janez, povej no, kdo ima prednost možki ali ženski spol?"
Janez: „Ženski, to je gotovo, saj one so krona stvarstva."
P epe: „ Kako to, Bog je možkega prej ustvaril."
Janez: „To vender dobro veš, da se prvi poskus nikdar ne ponese."	Emir.
Med sabo.
Ako soštevaš kravo in vola, ne dobiš niti dve kravi, niti dva vola. Moj oče mlekar, mešajo vselej ali soštevajo jeden liter mleka in jeden liter vode, a dobe vender le dva litra mleka — čudno! Emir.
Kratko pa dobro.
Oče! kolo se vrti!
— Tebi pa jezik!	Emir.
Priporočilo.
Pred kratkim so Nemci močno hvalili nek nov roman. Priporočilni članek končal je tako: „Uverjeni smo, da bo vsakateri to knjigo z veseljem položil na stran!"
Maščevanje.
Nekdo je prašal prijatelja, zakaj je dal hčer svojemu največjemu neprijatelju za ženo. „Iz samega maščevanja!" dobil je odgovor.
P o z a o.
Nek pijanec je padel, ter na ulici zaspal. Ko se zbudi, zvonili so ravno plat zvona, ker je nekje gorelo. On tega ni opazil, ter je brojil udarce, misleč, da bije ura. Ko jih nabroji petnajst, skoči po konci, ter zaupije: „Sakrabolt! tako pozno pa se že dolgo nisem zbudil."
Žalostno.
Pri nemški predstavi na nekem gledališči prašal je nekdo jokajočega znanca, zakaj da joče, se mu li predstava tako dopada.
„1, kaj še! za ustopnino mi je žal," rekel je mož, ter se solzil dalje.
Paradiž — sinagoga.
Katehet: Kaj je bil paradiž? Dijak: Sinagoga. Katehet: Zakaj pa ?
Dijak : Ker sta tam Adam in Eva judovski govorila !
Raztresenost.
Propovednik, ki je bil jako raztresen, bral je nekdaj na prižnici „genesis" ali zgodovino ustvarjenja. Bral je tako-le: Bog je poslal Adamu trdno spanje, in ko je bil zaspal, vzel mu je jedno izmed njegovih reber in je iz rebra naredil Evo, — tu je list preobrnil — „in bila je tristo vatlov dolga, petdeset vatlov široka in trideset visoka." Namesto jednega lista obrnil je dva, ter čital o velikosti Noe-tove ladije.
U z r o k.
(Mlada komaj poročena gospica svojemu soprogu): „Glej ljubi, kako osorno se moja prejšnja prijateljica proti meni obnaša, kaj je vender temu povod."
„No, to uganiti je prav lahko, omožiti se ne more."
„Zakaj pa ne?"
„Ker jo nobeden noče!"
„A!»
„Ni vse zlato kar se sveti."
Prav so jo rešili gospodje: J. Sattler pri sv. Barbari v Halozah; J. Cibej; A. J. B. v Radoljici.
Otročje.
„Papa, ali ne boš kiklje oblekel?" „Saj je zadnjič, ko si prišel vinjen domov, rekla mama, da bo odslej ona hlače nosila."
M. H.
Rešitev zagonetke
v 18. listu „Rogača".
Iveri.
1.	„Srpo mi duh na knjigo zre" — Preveč sinoč bil vinjen je!
(Funtek.)
2.	„Oj težka pot, oj tožna pot" — Ce vinjen, suh boš šel od tod!
(Gregorčič.)
3.	„Hej rojaki! kako poje in pre-
peva" — Kdor od kroka se domov majeva.
(Cegnar.)
4.	n Život je tak, roke, noge
So, kakoršne so prej bile" — Samo lasje strašno bole Slanika kislega žele.
(Preširen.)
5.	„Ko dan se zaznava, Danica priplava," — Domov krokar tava.
(Potočnik.)
6.	„Luna mračno je sijala" — Ko sva se domov majala.
(Krek.)
,,Poštne knjižice." ,.Postl»uehel,"
katere so do sedaj pismonosci ob novem letu delili tudi narodnemu občinstvu le v nemškem jeziku, izdalo in založilo bode letos uredništvo „Rogača" slovenske, ter jih prodajalo po 3 gld. lOO komadov. Ker je cena knjižici tako nizka, da si jo lehko vsak pismonosec naroči, opozarjamo narodno občinstvo, naj ne vsprejema nemških, pismonosce pa, da si o pravem času naroče slovenske poštne knjižice, ker se jih bode tiskalo le naročeno število z vtiskanim imenom pismonosca.
P. n. gosp. Sattler Josip pri sv. Barbari v Halozah: 80 kr. za 1. 1888. Blagovolite poslati obečano.— P. n. gosp. Pokorn v Crnomlji: za 1. 1887. plačano. — P. n. g. dr. Kenda: Za vse leto stoji list 3 gld. 20 kr., poslali ste nam 2 gld., ali naj Vam pošljemo druzega poluletja izišle liste, ter ostalo vknjižimo za prih. leto?
„Rogač" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi poli velike četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto 3 gld. 20 kr., pol leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino in dopise sprejema lastništvo in uredništvo: Gradaške ulice štev. 16. v Ljubljani. — Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
PISMOVNA