Nekoliko pojasnit glede sušenja sadja
Že konec minule zime (glej »Gospodar in gospodinja« 18. marca t. 1.) je bil objavljen članek o sušenju sadja in sušilnicah. Z njim smo hoteli opozoriti sadjarje na pravočasno zidavo sušilnic, ker vemo, da taka stvar potrebuje nekaj časa, preden se odločimo zanjo in preden dobimo potrebne načrte, graditelja, pa tudi potreben »drobiž«. Ne vemo sicer koliko sušilnic se je čez leto na novo zgradilo ter koliko starih popravilo in preuredilo, vemo pa, da je zanimanje za sušenje sadja še vedno zelo živahno in da bi se pozidalo mnogo več sušilnic in bi se sadje vsesplošno bolj sušilo, ko bi ne bila taka stiska za denar. Vseeno pa ne bo odveč, ako podamo v naslednjih vrsticah nekaj pojasnil in navodil, ki jih je treba pri su-šenjn sadja in kolikortoliko tudi pri slehernem sušenju kmetijskih pridelkov upoštevati, ako hočfemo dobiti z najmanjšimi stro.ški in neprevelikim trudom prvovrstno robo. Seveda je uspeh sušenja odvisen predvsem od sušilnice same; vendar pa ostanejo načela, ki veljajo za sušenje vobče, veljavna za vsako, pa naj si bo še tako preprosto sušilnico.
Sušenje vobče ni nič drugega nego iz-parivanje vode iz pridelka, pa naj si bo to s pomočjo sončne ali pa ognjene toplote. To izparivanje pa se vrši tem hitreje, čimbolj suh je zrak, ki obdaja n. pr. sadje, čim toplejši je zrak okoli sadja (do kakih 80% seveda) in čim več zraka prehaja po sadju, to se pravi čim živahnejše je kroženje zraka (ventilacija) v sušilnici. Brzina izparivanja vode iz sadja je predvsem zavisna od vlažnosti zraka, kajti kolikor bolj je zrak že sam na sebi vlažen, kolikor bolj je torej že nasičen z vodnimi hlapi, toliko manj more še sprejeti vlage in tem počasneje se tvarina suši in obratno. Ako ostane zrak pri stalni toplini in se okrog sadja nič ne giblje ali izmenjava, je sušenje sila počasno, ker je zrak v neposredni bližini sadja kmalu nasičen z vlago in sprejme le še toliko nove vlage, kolikor je odda na sosednje bolj suhe zračne plasti.
Sušenje se pa jako pospešuje s segrevanjem zraka, ker se s tem poveča njegova zmožnost za sprejemanje vodnih hlapov. Dokazano je namreč, da more sprejeti 1 kub. meter zraka pri 0"C okoli 5 gr vodnih hlapov, pri 20° C pa že 17 gr, pri 40° C 50 gr, pri 60° C pa že čez 100 gr, pri 75° C 239 gr in pri 100° C blizu 600 gramov vode. S povečanjem topline se torej sušenje pospešuje, toda samo do neke meje (ki je nekako med 80—90® C). Blizu površine ploda se nahajajoča voda izhla-peva namreč zelo hitro, mnogo počasneje pa i2 njegove notranjosti, čimbolj je torej površina presušena, tembolj je ovirano izhlapevanje iz notranjosti plodov.
Če je toplina zraka in množina vlage v zraku stalna, se bo sušenje vršilo tem hitreje, v kolikor hitreje se zrak okoli sadja izmenjava. In vprav v tem oziru so skoro vse starejše sušilnice zelo pomanjkljive. Vendar pa je prav lahko popraviti vsako sušilnico v toliko, da se doseže potrebna ventilacija. Nekje pod lesami mora prihajati zunanji zrak v sušilni prostor, z vodnimi hlapi nasičen zrak pa mora skozi primeren oddušnik nad lesami odhajati, neovirano v zrak .
Sušenje sadja pospešimo torej hkratu na dva načina: s povečanjem Zračne topline in obenem z obnavljanjem zraka (z zračnim prepihom) v sušilnem prostoru. S kurjavo skrbimo za primerno segrevanje zraka, stalni prepih pa dosežemo z ventilacijo. Pa tndi ta dva činitelja po-• spešujeta sušenje do neke meje in morata biti v nekem medsebojnem soglasju in vravnana po kakovosti sadja. Pri košča-stem sadju (slive, češplje) je treba iz-početka delati z nizko toplino (okoli 50° C). Prav tako je skrbeti za zmerno, bolj počasno obnovo zraka. Šele proti koncu sušilne dobe se poviša toplina na 80° C ali tudi še nekaj više in se pospeši obtok zračne struje.
Pri pečkastem sadju je pa ravno obratno. Jabolčne in hroškove krhlje deri emo takoj izpočetka v višjo toplino (60 do 70° C), da se na površju takoj tolika
GOS
LETO 1936
30. SEPTEMBRA
obsuše, da ne porjave ah celo ne počrne preveč. Njegova površina se zaradi tega ne izsuši toliko, da bi vlaga ne mogla iz notranjosti. Seveda, ua čim manjše in tanjše kosce (krhlje, krožke) so zrezana jabolka ali hruške, tem hitreje se suše in tem lepša je roba.
Koliko vode pa treba z izparivanjeni odstraniti iz sadja? Toliko, da se ne more pokvariti, da ga mala živa bitja (glivice, bakteriji) ne morejo razkrajalti. Pri tem pa mora ohraniti sadno meso kolikor mogoče prirodno barvo in okus. Ohraniti mora vse tiste sestavine, ki vplivajo na vonj, okus in sploh na dobro kakovost.
Ako se med sušenjem zrak zadostno ne obnavlja, se vlaga nakopiči v toliki množini, da se sadje tako rekoč v pari kaha. Zaradi tega sušenje silno počasi napreduje, plodovi pokajo (češplje) in se izgublja sok. Končni uspeh sušenja je slab. Prav tako je pa tudi napačno, ako je zračni prepih tako živahen, da je v sušilnici ob visoki toplini presuh zrak. V tem slučaju se sadje peče kakor kruh v krušni peči.
Sušimo sadje tedaj s preudarkom in po načinu, s katerim dosežemo enakomerno izhlapevanje vode od početka do konca. Da dobimo prvovrstno suho robo,
moramo: z vso previdnostjo uravnavati proizvajanje toplote (kurjavo), po narav, uih zakonih prevajati toploto na sadje, previdno podpirati izhlapevanje vode iz sadja in po potrebi in lastnosti sadja, ki ga sušimo, odvajati vodne hlape iz sušilnice. Ekonomsko uporabo kuriva in pravilno prevajanje toplote na sadje dosežemo pa le z dobro urejeno sušilnico. V slabi sušilnici, kjer je po. od kurišča do dimnika prav kratka, se porabi za sušenje le majhen del toplote, večina gre skozi dimnik v zrak. Prav tako je v slabi sušilnici težko pravilno uravnavati prevajanje toplote na sadje Spodnje lese. ki so blizu kurišča, imajo navadno prehudo vročino, vrhnje pa prepičlo. Pač pa si raz-borit in izkušen sušač pri vsaki sušilnici zna pomagati, da se izhlapevanje vode iz sadja vrši kolikortoliko enakomerno in da se zrak v sušilnem prostoru tako obnavlja, da ne odhaja še nenasičen iz sušilnice, niti se ne zadržuje v njej toliko časa, da bi bil prenasičen, da bi se sadje kuhalo.
Učimo se sušiti sadje tako. da bomo dobili izdelek, ki ne bo samo priljubljen prigrizek starim in mladim, ampak kakor kruh, zlasti pozimi naša vsakdanja hrana.
H.
Setev ozimme
(Konec.)
Velikega pomena je pravilno gnojenje ozimine, zlasti pa pšenice. Nekateri kmetovalci gnoje žitom s hlevskim gnojem, dasiravno je znano, da žito bolje uspeva na močni zemlji brez hlevskega gnoja. Posebno pšenica je v tem oziru zelo izbirčna. Ta uspeva še najbolje, ako je bila zemlja močno gnojena predhodnim rastlinam, ali kot pravimo, če ima zemlja v sebi dovolj stare moči. Gnojenje s hlevskim gnojem je upravičeno deloma samo na lahkih peščenih in prodnatih zemljiščih; gnoj ne sme biti svež in mora biti dosti vlažen. Če gnojimo pšenici s svežim hlevskim gnojem zelo rada poleže in pa tudi rja jo močno napada. S hlevskim gnojem nudimo rastlinam mnogo dušika in kalija, zato močno poganjajo ostanejo pa v steblu bolj šibke. Prav tako se ne more povoljno razviti klasje, ker mu primanjkuje fosforne kisline, katere je v hlevskem gnoju le malo. Žita hlevski gnoj, posebno če je svež, le bolj
slabo izkoristijo, ker je pri njih čas rasti krajši, kakor pri okopavinah in pa tudi zato, ker sprejemajo žita največ hranilnih snovi že v mladosti, ko se začne hlevski gnoj šele razkrajati. — Najbolje postopamo tako, da sejemo ozimino po taki rastlini, kateri smo prejšnje leto močno gnojili s hlevskim gnojem (na pr. po krompirju in dodamo še nekaj umetnih gnojil, pri čemer pa nikakor ne smemo pozabiti na superfosfat. Sama tako gnojenih žit bo močna in ksalje se bo lepo razvilo; tudi plevel se ne bo razširil, kakor se navadno, ako gnojimo s hlevskim gnojem.
Boljša od hlevskega gnoja so za žita brezdvomno umetna gnojila; ž njimi nudimo rastlinam tisto hrano, ki jo neobhodno potrebujemo. Ako smo predsade-žem še tako močno gnojili, primanjkuje zemlji še vseeno mnogo hranilnih snovi in te moramo nuditi rastlinam v obliki umetnih gnojil, če hočemo doseči zado-
voljiv uspeli. Žifom moram dati primerno množino superfosfata in čilskega solitra ali pa apnenega dušika.
Dušik rabi v obilni meri zlasti pšenica in ječen; v splošnem je dušik kot rastlinska hrana vsemu rastlinstvu neobhodno potreben. Ker ga je skoraj v vseh zemljah premalo, zato moramo, ako hočemo ohraniti oziroma celo povečati rodovitnost njiv, gnojiti z zadostnimi količinami čilskega solitra. Čilski soliter deluje zelo hitro, posebno če jo po raztro-scnju deževalo. Že nekaj dni po gnojenju opazimo, da postanejo rastline bolj zelene bujneje rastejo in se hitreje ter bolje razvijajo od negnojenih. Čilski soliter je močno in dragoceno umetno gnojilo, zato ga moramo previdno in umno uporabljati, da dobimo od njega čim več koristi. — Pred trošenjem ga je treba dobro zdrobiti; če je vlažen, pa še poprej posušiti na peči ali na soncu. Pred trošenjem ga zmešamo s suhim peskom in enakomerno posejemo po njivi. Čim drobnejši je, tem bolje se trosi, pade enakomerno po njivi in dospe lahko do korenin setve. Drobno zdrobljen tudi hitreje in enakomerneje učinkuje.
Trošenje se vrši z roko na široko ali pa s stroji za razsipavanje. Dež in jesenska vlaga spravita to dušičnato gnojilo v raztopino do korenin in žito si kmalu opomore. Mnogo bolj učinkovito pa je gnojenje s čilskim solitrom spomladi, takoj ko začne žito odganjati.
Da pride čilski soliter čimprej v do-tiko z zemeljsko vlago, je priporočljivo, da ga po možnosti zabranamo. Na ta način se dobro pomeša z zemljo ter ne bo služi rastlinam samo za hrano ampak bo tudi zadrževal vodo v onih plasteh zemlje, v katerih se razvijajo njih koreninice.
Trošenje solitra na žita in druge zelene rastline je nevarno tedaj, če z njim nepravilno postopamo. Kadar so rastline še rosne ali od dežja vlažne, tedaj se raztro-šeni soliter prilepi na liste, se tam v rosnih kapljicah raztopi in pri tem list osmo-di. Zato moramo biti zelo previdni in trositi čilski soliter po zelenih rastlinah šele tedaj, ko so deževne in rosne kapljice že izhlapele ter so se rastline osušile. Da-siravno je čilski soliter precej drag se še vseeno vedno izplača, samo pravilno ga moramo uporabiti. Pri žitih ga rabimo za 1 oral približno 50 kg.
Izredne važnosti za žita je fosforna kislina. Medtem ko učinkuje dušik na
bujno rast rastlin, razvoj steblovja in listov, vpliva fosforna kislina na razvoj in pridelek zrnja. Razen tega pa utrdi fosforna kislina slamo, zato tudi s superfosfatom gnojena žita redkokdaj poležejo. Da našim kmetovalcem tako rada polegajo žita, je največ krivo pomanjkanje fosforne kisline v zemlji in poleg tega seveda tudi pregosta setev.
Večina naših zemljišč je precej revna na fosforni kislini in to iz razloga, ker jim stalno in precej močno gnojimo s hlevskim gnojem in morda tudi z gnojnico, kateri gnojili vsebujeta sicer veliko dušika in kalija, toda le malo fosforne kisline. Ker so pa naše kulturne rastline tekom dolgoletnega obdelovanja zemlje izčrpale skoraj vso fosforno kislino, katere jim nismo nadomestili, medtem ko smo s hlevskim gnojem dali zemlji dovolj dušika in kalija, zato opažamo pešanie naših njiv navzlic gnojenju s hlevskim gnojem.
Dobro fosfatno gnojilo za žita je superfosfat, kateri se v zemlji hitro raztopi in tudi hitro učinkuje. Njegovo delovanje traja samo eno leto. — V naših krajih se superfosfat uporablja v veliki meri za gnojenje ajde, toda veliko premalo še za žita in vendar je tem prav tako potreben kakor ajdi. Če gnojimo s superfosfatom, tedaj bo prišel do večjega učinka hlevski gnoj in prav tako tudi umetna dušična in kalijeva gnojila.
Superfosfat vpliva na razvoj in klenost zrnja ter na trdnost slame To gnojilo močno utrdi slamo in jo napravi prožno; slama postane bolj debela in krepka ter ne poleže tako lahko.
Superfosfat trosimo pred oranjem ali pred setvijo kolikor mogoče enakomerno po njivi, da se dobro zmeša z zemljo, kar dosežemo z brano. Lahko pa ga trosimo tudi zgodaj spomladi, predno začne ozimina odganjati. Za t oral potrebna količina superfosfata znaša približno 150 kg.
Prav tako važno umetno gnojilo za žita je kalij, posebno za ječmen in rž. Težke in ilovnate zemlje vsebujejo zadostne količine kalija, zato na takih zemljiščih ozimini pi potrebno kalijevo gnojenje. Na vseh ostalih zemljah pa je to hranilo nujno potrebno in ga dajemo rastlinam v obliki kalijeve soli. — Kalijevo sol potrosimo jeseni, ko pripravljamo zemljo za setev in sicer vsaj kakih deset dni pred setvijo. Če se nahaja kalijeva sol v večjih kepah, jih moramo pred uporabo kolikor mogoče drobno razdro-
biti in jo nato enakomerno raztrositi. V nasprotnem slučaju pride na nekatere mesta preveč, na druga pa zopet premalo kalija in ne dosežemo onega uspeha kot bi ga želeli.
Poleg vsega do sedaj navedenega, moramo pri pridelovanju žit upoštevati tudi pravilen plodored ali kolobarjenje, katero obstoji v tem, da si poedine rastline na enem in istem zemljišču sledijo v določenem redu. — Kmetovaelc sicer lahko velik del svojega žemljica zaseje z onimi rastlinami, ki na njegovem posestvu dobro uspevajo, vendar pa mora vmes tudi uvrstiti rastline, ki včasih na njegovo zemljo malo spadajo, ker bi drugače začele tudi prve v pridelkih močno pešati. Ni torej vseeno, če sejemo n. pr. pšenico zopet na isto njivo, na kateri je bila že v prejšnjem letu, ali pa če jo posejemo na njivo, kjer je rasla pred enim letom pesa .krompir ali koruza, to je rastline, katerim smo močno gnojili s hlevskim gnojem, jim globoko preorali ter jih oko-pavali. Ako bi eno vrsto žita sejali zaporedoma na isto zemljo, bi prav kmalu opazili, da postajajo žetve vedno slabše; razen tega bi se močno širil plevel ter razni živalski škodljivci in bolezni. To je posledica tega, ker se razvijejo korenine dotične rastline večinoma v isti zemeljski plasti ter jo enostransko in močno izčrpajo. Rastline moramo vedno menjati ali kakor pravimo, da moramo kolobariti. To kolobarjenje pa mora biti obenem tudi pravilno; za to ravno govore važni razlogi.
Gnojilna potreba posameznih rastlin na raznih hranilnih snoveh je precej različna. Okopavine potrebujejo poleg dušika zlasti veliko kalija in manj fostorne kisline, žita pa ravno nasprotno in sicer največ fosforne kisline in manj kalija. Da kaka rastlina ne izčrpa iz zemlje preveč ene hranilne snovi, sejemo za njo rastlino z drugačno hranilno potrebo. Če bi sejali eno in isto vrsto rastline več let zaporedoma na istem prostoru, bi se izčrpala zemlja samo enostransko, dočim bi druga gnojila ne prišla do prave veljave.
Rastline odvzemajo hrano v različnih zemeljskih plasteh. Nekatere imajo zelo globoke korenine, med tem ko druge zopet plitve. K rastlinam s plitvimi koreninami prištevamo žita, k drugim pa oko-pavino (krompir, pesa, repa i. dr.) ter razne stročnice. Ako bi več let zaporedoma gojili ua eni in isti njivi samo rastli-
ne s plitvimi koreninami, kot so razna žita, potem bi se izčrpale rastlinske hranilne snovi in vlaga vedno le iz zgornje zemeljske plasti, medtem ko bi ostale hranilne snovi v nižje ležečih plasteh neizrabljene. Samo z obilnim in temeljitim gnojenjem bi bilo mogoče vsaj deloma nadomestiti vse gnojilne snovi, ki bi jih odvzele te vrste rastline. Ker pa spravi deževnica obilo hranilnih snovi, ki jili dodamo zemlji z raznimi gnojili, v spodnjo globokej-šo plast, do katere ne segajo koreninice omenjenih rastlin, bi se zaradi tega zgubilo mnogo dragocenega gnojila.
Zelo važno je nadalje, da redno menjamo one rastline, ki stanje zemljišča iboljšajo, s takimi ki ga poslabšajo. V posebno ugodnem stanju se nahaja zemlja po dobro oskrbovanih okopavinah, ker jih moramo večkrat obdelovati.
Žita spadajo med one rastline, ki sprejemajo hranilne snovi le v prvi rastni dobi; sejemo jih po gnojenih rastlinah, včasih prvo, lahko pa tudi drugo ali tretje leto po hlevskem gnoju, ako dodamo seveda tudi umetna gnojila.
Ponekod, zlasti v toplejših krajih je glavni predsadež za žito koruza. Če je bila zemlja za koruzo jeseni globoko preorana ki dobro pognojena, potem je ta prav dober predsadež za ozimino. Kot ozimino posejemo po koruzi najbolje pšenico ali ječmen, nikdar pa rž, katera zahteva bolj vležano zemljo.
Poelg vseh navedenih okoliščin, katere znatno vplivajo na povečanje pridelka raznih žit zlasti pa pšenice, je brez-dvomno tudi pravilno kolobarjenje zelo velikega pomena.	Č.
Janša - Rojina - Humek, Popolni nank
o čebelarstvu, z dodatkom Albertijev-Žnidaršičev panj — in kako v njem če-belarimo. 134 strani in 34 slik A.-Ž. panja. Cena Din 24. Čebelarjem začetnikom bo knjiga dobrodošla. (Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.)
Jenko-Inkret, Umna reja kuncev 89 strani z mnogimi slikami. Din 16. Reja domačih zajcev je za revnejše sloje prava dobrota, ker se zajci naglo plode ni posestnik nikoli v skrbeh za meso in kožuh. Knjižica nam pove. kako zajce redimo, katere pasme imamo, kašne koristi imamo od domačega zajca, kako križamo posamezne pasme, bolezni zajcev in sredstva za pospeševanje reje zajcev (Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani).
Podiranje hran$ičev
(Nadaljevanje.)
Ako čebelarju s kranjiči — kakor smo v prejšnjem članku navedli — ostane vsako jesen nekaj panjev preko števila, ki ga hoče imeti čez zimo, prodati jih pa ne more, mu ne preostane drugega, kakor, da jih podere. Če smo rekli, da čebel nikaor ne kaže žveplati, potem je to podiranje treba opraviti pri živih čebelah. Kako naj se ta opravek izvrši, bomo v naslednjem na kratko povedali.
Da gre posel dobro od rok, je že treba nekaj spretnosti Tudi se čebelar ne sme bati vsake čebele, ki mu zab renči okrog ušesa in se je otepati. V tem slučaju nikakor ni za to opravilo in je bolj prav, da ga opusti, ker bi sicer bilo muka zanj in za čebele. Biti mora star čebelarski veteran — četudi ne po letih, pač pa po skušnjah in spretnosti! Znati mora izbrati tudi pravi čas za podiranje, in imeti vsaj najpotrebnejše pripomočke za uspešno delo, med katere je šteti zlasti primeren prostor, ki mora biti tako zaprt, da ne morejo tuje čebele notri, dalje dobra goba za dim in pripravno omelo v obliki gosje peroti.
Podiranje se izvrši lahko na dva različna načina: ali se čebele z dimom in tolčenjem preženejo v drug panj, ki smo ga s koncem staknili z našim, ali pa se iz obljudenega panja izpodrezuje sat za satom in se čebele sproti ometajo v drug panj. Prvi način je. gotovo na prvi pogled bolj mikaven, vendar ima dve slabi strani, da je namreč zelo počasen in — kar je najvažnejše — da se prav lahko zgodi, da spregledaš pri begu čebel matico, kar postane navadno za obe družini usodno. Matici se namreč spoprimeta in se toliko časa bojujeta, dokler ni ena mrtva, druga pa navadno zelo poškodovana in tudi kmalu pogine. Profit je potem brezmatičnost. Kdor bi na ta način združeval, bi bolje ravnal, če bi en panj zažveplal. Poleg tega je pa preganjanje čebel iz panja v panj res zamudno. Kdor ima dosti časa in za matico zelo bistro oko, naj ga le uporablja. Ko bo žival pregnana, bo podiranje zastran bojazni pred želi lahek posel.
Jaz, ki to pišem, sem podiral kranjd-če do sedaj vedno na drugi način. Pa se mi je zmerom še nekako dobro delalo. Ravnam pa takole: Panj, ki ga hočem
podreti in panj, ki ga bom ojačil. položim na mizo bodisi v čebelnjaku, ali pa v drugem zaprtem prostoru. Oba panj« nekoliko potolčem, dokler sta še zaprta, da se čebele pošteno napijejo medu, potem ju pa odprem tako, da odtrgam obema dno. Temu, ki ga podiram, odstranim tudi zadnjo in sprednjo skončnico. Potem pa z izpodrezilom ali dolgim nožem izpod rezu jem sat za satom, vsakega previdno primem (če so polni medu; je tO najbolj nerodno in sitno (ometem čebele v nastavljeni drugi panj, sate pa" odlagam v točilo ali v kakšno zaprto posodo/ Pri ometanju je paziti samo na matico, ki jo je treba na vsakem satu iskati, dokler se ne najde in odstrani Sicer gre pa delo naglo izpod rok. Čebele so site in ne delajo po navadi nobenih težav, posebho ne, ko se začno pražiti.
Čebele, ki smo jih na ta način združili, so polne medu, kar je zanje zadosten razlog, da so takoj prijatle in se nič ne napadajo. Ko je vse satje ometeno, se panj zapre in postavi na svoje mesto. Domače čebele, ki so med ometanjema zletele, se bodo takoj vrnile, iz podrtega panja izletele si bodo pa izprosile , domovanje deloma v tem, deloma drugih panjih. Vse bo pa lepo prišlo, pod streho.
Kaj pa s pridobljenim satjem, in medom, ki je v njem? V prešo, kaj ne? Tako je bilo nekoč, ko je bilo čebelarstvo »še preprosto in površno, ko se je vsake, sorte med lahko spravil v denar. Dane? pa. ni več tako! Med iz stiskalnice ne more biti čist, četudi ga pretočiš skozi..sitos Pa če bi tudi bil popolnoma čist, ima; na sebi; veliko napako, ki je ni mogoče odstraniti: diši namreč po satju. In sicer ne samo po vosku — to bi še ne bilo tako hudo — ampak po satju, v katerem Se je iz-legala zalega. Ta duh pa ni prijeten in ga že povprečen nos takoj začuti. Jasho je, da tak med dandanes vsak; odklanja, saj ima dobrega dovolj. Zato veljaj pravilo, da se tudi med iz kranjičev t o č i, □e pa preša. Čebelar, ki si vsaj nekoliko zna pomagati, bo brez težav tudi satje i i-kranjičev iztočil do kaplje. Tako pridobljen med je prvovrsten. Iz ust zelo uglednega in izkušenega čebelarja sem slišal, da iz kranjičev iztočeni med po kakovo* sti prekaša onega iz modernih panjev.
Za to trditev je navajal tudi razlogi.'. i\j jih tu ne bomo naštevali, vendar pa zato nič manj ne držijo.
Tako je torej s podiranjem kranji-čev. Slovenski podeželski čebelar ki goji
^.-ueljce: po starem, more na ta način pridelovati sladki pridelek malih živalic po novem in tako iz svojega čebelarskega obrata spraviti kak groš v žep.
V KRALJESTVU GOSPODINJE
Gospodinjski nasveti 2a jesen
Navzlic obilnemu delu, najde še marsikatera gospodinja malo časa za domači vrt. Mnogo nege pa zahtevajo pota, ki kaj kmalu zopet ozelene. čeprav smo jih skrbno opleli. Če hočemo vrtna pota, ki so bila zelo plevelna, obvarovati tega ne-bodigatreba ža prihodnje leto, tedaj je jesen pravi čas. da ga začnemo zatirati. Zelo uspešno sredstvo, ki ni strupeno, je kuhinjska sol. Seveda pride v poštev bolj živinska sol, ki je cenejša. Sol je treba v vodi razstopiti, potem pa jo vlijemo po sredi potov, koder smo prej napravili majhen žlebič. Plevel z močnimi koreninami uniči petrolej, vendar je postopek precej drag. Tudi jedko apno dobro učinkuje ter ga tudi nasujemo po sredi potov. Rajen naštetih dobimo naprodaj še razna sredstva za zatiranje plevela na vrtnih potih.
Vkuhavanje je važno gospodinjsko delo v jeseni Pri tem pa je mnogo odvisno od tega, kako so umiti kozarci za shranke (konserve), pa naj bodo že te ali one vrste. Površnost v tem oziru je lahko kriva, da se shranek začne kvariti. Zelo dober in poceni pripomoček pa čiščenje kozarcev so koprive. Šop kopriv pomočimo v mrzlo vodo in z njim zdrg-nemo kozarce. Ni ga sredstva, ki bi tako lepo očistilo; kozarce za vkuhavanje kakor koprive. Seveda jih z istem učinkom uporabljamo tudi za snaženje oken. zrcal, kozarcev za vodo itd.
kuhinja
Zdrohova juha. Na razbeljeni masti pražim zdrob, in sicer za vsako osebo eno polno žlico. Ko je dobro zarumenel. ga zalijem z juho, v kateri sem kuhala to-le zelenjavo: precej peteršilja z zelenjem in korenom, vejico zelene .odrezek čebule, dva drobna ostrgana korenčka in en sred-
nje deb"el olupljen krompir, juho osolim in pustim vreti eno dobro uro. Ako hočem juho zboljšati. stepem eno celo jajce in ga zlijem v vrelo juho.
Paradižnikova omaka z žemljico. En debel paradižnik, polovico obribane žemljice, žličico sladkorja in za oreh surovega masla kuham s četrt litrom juhe toliko časa, da se paradižnik dobro zmehča. Potem pretlačim omako skozi sito in jo denem nazaj v kožico, da prevre. Če je potrebno, še osolim.
Paradižnikova omaka z moko. Dva paradižnika kuham v slani vodi, da se zmehčata V kožici razbelim mast. surovo maslo ali olje in pridenem žlico moke. Ko moka zarumeni. pretlačim paradižnike, jih denem na prežganje in zalijem z vodo, v kateri so se kuhali. Nazadnje osladkam in pridenem žlico vina.
Nadevani paradižniki. Zrelim, a bolj trdim paradižnikom odrežem vršiček. Potem izdolbem seme in napolnim odprtino s surovim rižem, katerega sem premešala s surovim, dobro sesekljanim svinjskim ali telečjim mesom. Mešanico osolim in z njo napolnim izdolbene sadove Napolnim jih do polovice. Da se lažje pražijo, prilijem v vsak sad žlico vode. Potem sadove pokrijem z odrezanim vršičem in jih zložim v kožico, v katero sem nare-zala tanke rezine suhe slanine ali pride-jala žlico masti ali surovega masla. Da se mi jed ne osmodi, pridenem tudi žlico ali dve vode. Kožico dobro pokrijem in pražim jed eno uro.
Koruzen kolač s češpljami. Osem dkg sladkorja mešam z dvema rumenjakoma. Za duh pridenem žlico ruma. sok in lu-pinico iz pol limone. Ko je dobro zmešano, primešam polagoma sneg dveh beljakov in šest dkg ostre koruzne moke ali zdroba Podolgasto pekačo namažem z maslom in zravnam po njej mešanico za dva prsta na debelo. Površino pokrijem z neolupljenimi in razpolovi jenimi češpljami. Češplje potresem s sladkorjem in spečem. Pečen kolač zrežem na kose, potresem s sladkorjem in ga dam na mizo.
GOSPODARSKE VESTI
denar .
g Ljubljanska denarna borza. Na ljubljanski denarni borzi je bil minuli teden promet v devizah zelo živahen ter je dosegel 6.T milj. Din v primeri s 3.1, 4.5 in 1.9 milj. Din v prejšnjih tednih. V prosti kupčiji, to je v zasebnem kliringu so plačevali tuje valute povprečno po naslednjih cenah: angleški funt 234 Din, nemško marko 13.75, avstrijski šiling 8.55 in italijansko liro 3.20 Din. — Uradni tečaji so pa beležili povprečno: angleški funt 221.58 Din, ameriški dolar 45.57, ho-landski goldinar 29.65, švicarski frank 14.28, nemška marka 17.60 Din, belgijski belga 7.40, francoski frank 2.88, češka krona 1.81 Din.
g Znižanje vrednosti franc. franka. — Francoska vlada je v sporazumu z Anglijo in Združenimi državami Amerike sklenila znižati vrednost franka za 25 —30%, tako da bo v naši vrednosti beležil namesto dosedanjih 2.88, le približno 2 Din. To je storila zaradi tega, ker je izvoz izostal in ker je zaradi notranjih nerednih razmer odtekalo zlato iz Francije tako. q»j ga je morala francoska Narodna banka izplačati že nad 30 milijard. — To bo pa vplivalo tudi na sosedne države, ki imajo zlato valuto kakor Francija, zato nameravata tudi Švica in Belgija primeri i." znižati vrednost svojega denarja.
cene
jg žitno tržišče. Iz žitnega trga je razvidno, da se cene pšenice in koruze naglo dvigajo ter so že presegle cene, ki jih plačuje Prizad. Zato se kupuje samo za račun inozemskih trgovcev. — Medtem prodajajo Čehi našo pšenico, ki so jo morali prevzeti po pogodbi, dalje v zapadne države. — Nasprotno se pa Italija zanima za romunsko pšenico, ki jo namerava kupiti 50.000 vagonov ter plačati polovico v devizah, polovico v kliringu. — Na Novo-sadski borzi beležijo cene žita za 100 kg pri vagonski dobavi, naloženo v vagon na nakladalni postaji ali na ladijo, sledeče: pšenica, 78 kg težka, vsa 136—138 Din, le južnobanačka 134—136 Din, bačka ladja Tisa in Begej 150—152, sremska ladja Sava 144—146. bačka ladja Donava 148 do 150 Din. Rž bačka 108—110 Din. ječmen bački, sremski 64 kg 98—100 Din.
Koruza bačka in. sremska 95—94 Din, banatska 91—92 Din. — Moka bačka Og in Ogg 220—250 Din, št. 2 205—215 Din, št. 5 185—195 Din. Otrobi bački, sremski 72—74 Din.
g Vinsko tržišče na Dolenjskem. V promet prihaja že novi mošt portugalke in drugih zgodnjih sort ter se toči tudi že po deželi. Kakovost je precej dobra, čemur je pripomoglo toplo vreme septembra meseca. Grozdje je vsebovalo 17 do 19% alkohola. Cene moštu se gibljejo po kakovosti od 4—5 Din pri vinograd-, niku. Količina pridelka je za polovico manjša od prejšnjega leta, vendar je v splošnem na Dolenjskem boljša kot na štajerskem. Zanimanje za novi mošt je pa manjše kot lani. Nekoliko konkurence dela naši portugalki mošt iz Banata, Dalmacije in Srbije, ki je cenejši in se prodaja po 1.50—2 dinarja liter. — Zaloge starega vina so ee skrčile.
Ali je mogoče iz češminovega sadn napraviti jesih ali ocet? Ocet izdelujejo naše
octarne naravnost iz alkohola ah špirita, dočim nekateri vinski trgovci in posestniki iz vina in piva. Značilni okus daje octu ocetna kislina, ki se tvori iz alkohola pri tako zvanem octenem vrenju, pri katerem so soudeležene ocetne bakterije in zračni kisik. Pri vrenju mošta se tvori alkohol iz sladkorja, ki se nahaja v iztisnjenem sadnem soku. Iz češminovega sadu iztisnjeni sok vsebuje poleg vode predvsem jabolčno, vinsko in či-tronovo kislino ter le majnho množino sladkorja. Ker se torej le iz sladkorja tvori v vinu alkohol, ki se pri ocetnem vrenju kemično pretvori v oeetno kislino, zato iz soka češminovega sadu, ki vsebuje le malenkostno množino sladkorja, nikakor ne moremo do-, biti zadostne količine kisline, katere vsebuje dober ocet 3—4 odstotke. Česminov sok tudi ne pokipi. Iz češminovega sadu iztisnjeni sok se pač lahko uporablja kot nadomestilo za ocet, kajti kisel je dovolj, le okus jabolčne, vinske in citronove kisline ne enači okusu ocetne kisline. Iz več razlogov pa je neobhodno potrebno češmin iz bližine žitnih polj popolnoma odstraniti, kajti na njegovih listih gostuje plesnoba, katere trose prenaša veter na žitne rastline, kjer v nekaj tednih vzkale in se razvijejo v škodljivo žitno rjo (Puccinia graminis). — Ta bolezen je našim kmetovalcem dobro poznana, ker povzroča na žitih leto za letom prav občutno škodo. Iz kmetijskega stališča moramo gledati vedno na to. da bomo češmin v Bližini njiv vedno pravočasno odstranili.
PRAVNI NASVETI
Podedovanje po duhovniku. V. R. Vprašate,kako se razaeli zapuščina po duhovniku, ki je umrl brez oporoke. — Zapuščina duhovnika, ki je pri kakšni cerkveni nadarbini stalno nastavljen, pripade, če umre hrez poslednje volje, po eni tretjini cerkvi, pri kateri je trajno služboval, po eni tretjini njegovim zakonitim dedičem. Ce pa duhovnik ni bil stalno nastavljen (kaplan, provizor), pripade ena tretjina njegove zapuščine krajevnemu ubožnemu skladu ter po eni tretjini pa zakonitim dedičem. Ce pa duhovnik zapusti resnično siromašne sorodnike, je mogoče na njihovo zahtevo njim dati iz tretjine, pripadajoče ubožnemu skladu tisto razliko, Id bi lim še pripadala po običajnem dednem nasledstvu. Za dedno nasledstvo po duhovnikih, ki niso nastavljeni pri cerkvenih nadarbinah, pa ti izjemni predpisi ne veljajo. r:
Dosmrtna oskrba ca hranilno knjižico. M. B, K. Leta 1932 ste prevzeli starega moža v dosmrtno oskrbo, za kar vam je izročil, hranilno knjižico za znesek 25.000 Din. Čez eno leto je mož umrl in ste mu oskrbeli tudi pogreb. Ker niste mogli v hranilnici dvigniti denarja, ki ste ga rabili ob času bolezni tega moža in za pogreb, ste se morali zadolžiti. Hranilnica je šla pod zaščito, vas pa pritiska upnik, ki mu denarja ne morete vrniti, ker je vaša vloga zmrznjena. Vprašate, če vas vaš upnik lahko toži na vračilo posojila, ki ga brez lastne krivde ne morete vrniti. — Če na opomin ne vrnete upniku posojila, vas lahko toži in boste obsojeni tudi na plačilo vseh pravdnih stroškov. Ko ho sodba pravoinočna, bo sniel Upnik predlagati proti vam izvršbo in vam bodo, če nimate drugih zarubljivih predmetov, zaplenili vašo hranilno knjižico. Ker je vloga zmrznjena, se bo knjižica pro dala na dražbi najboljšemu ponudniku iu izkupiček bo dobil upnik na račun svoje terjatve. " Da si prihranite pravdne stroške, vam svetujemo, da se z upnikom poravnate-morda bo zadovoljen s prepisom dela vašo vloge, ki odgovarja vrednosti v gotovini odštetega posojila.
Nesreča vsled živinske kuge. J. š. Pri sosedu so poginile svinje vsled kuge in je sosed svinje :zakoj>al na svojem svetu tik vašega vrta. Po vašem mnenju je mrhovino slabo zakopal, ker so jo ponoči psi izkopali in ste sami na svojem dvorišču našli kos mrhovine. Vsled tega mislite, da so se oku žile tudi vaše svinje, od katerih vam je pet poginilo. Vprašate, če lahko zahtevale odškodnino za poginule svinje od soseda, ker je mrhovino svojih svinj slabo zakopal in so se le vsled tega vaše svinje okužile. — Odškodnino lahko zahtevate od vsakogar komur dokažete, da je namenoma ali vsled nemarnosti vas oškodoval. V morebitni
pravdi bi torej morali dokazati, da je sosed mrhovino protipredpisno slabo zagrebel in da so jo-vsled tega lahko razkopali psi in da so se vaše svinje le po sosedovi mrhovini nalezle kuge. tak dokaz je zelo težko doprinesti, ker bi zvedenci najbrže rekli, da so se mogle vaše svinje tudi na drug način, ne ravno od sosedove mrhovine, nalezti kuge. Najbrže pa je živinozdravnik nadziral zakop od kuge fioginulih svinj in v takem primeru bo sosed lahko dokazal, da je po predpisih zakopal mrhovino. — Prosite za podporo po županstvu pri banovini, morda boste kaj dobili.
Kmetski dolgovi i« nasledstra po nori uredbi. V. I. Večkrat so pojasnjevali na podlagi prejšnje uredbe o zaščiti kmetov, da se terjatve, ki izvirajo i* dedovanja, ne smatrajo za kmetske dolgove in torej niso spadale pod zaščito. Isto je veljalo po razsodbi najvišjega sodišča za dedne odpravke. Tudi nova uredba o likvidaciji kmetskih dolgov govori o tem vprašanju in pravi: Za kmetske dolgove se ne smatrajo obveznosti, ki potekajo iz nasledstva, kakor tudi ne obveze iz pogodb o nasledstvu katerekoli vrste (n. pr. darilna pogodba, izročilna pogodba in podobno). Ako dolžnik naslednik odnosno 3opogodbenik, ki je kmet v smislu uredbe, smatra, da je nepremično imetje, ki ga je nasledil in od katerega mora drugim naslednikom ali sopogodbenikom njihov delež (dedni delež, dedni odpravek, dota itd.) izplačati v denarju, izgubilo na vrednosti več, kakor 20% od časa, ko je dolg nastal, more v roku enega leta od dneva veljavnosti te uredbe zahtevati, da sodišče zniža ta dolg sorazmerno znižani vrednosti nepremičnega posestva. To znižanje pa ne sme presegati polovice prvotnega dolga. Te dolgove bo torej treba plačati na zahtevo upnikov, ker niso zaščiteni.
Razveljavljenje izgubljene hranilne knjižice. V. T. Hranilno knjižico ste izgubili ali pa vam je bila ukradena. Kaj storiti, da se ista razveljavi? — Pojdite k sodišču in tam predlagajte, da se izgubljena knjižica sodno razveljavi. Sodišče bo izdalo denarnemu zavodu plačilno prepoved, ki traja toliko časa, dokler se postopek ne ustavi ali se knjižica sodno ne razveljavi. Ta čas hranilnica ne bo smela izplačati vloge, četudi ji kdo knjižico predloži.
Kdo odobrava promet zemljišč. P. K. Pravosodni minister je izdal uredbo o utesnitvi prometa z zemljišči za večino sodišč v območju apelacijskega sodišča v Ljubljani. Prenos lastninske pravice na nepremičninah je dovoljen samo po odobritvi komisije za odobritev nepremičnin. V komisijo spadajo: starešina okrajnega sodišča ali sodnik, ki ga odredi starešina okrajnega sodišča, kot predsednik; en član, ki ga odredi obče upravno oblastvo prve stopnje, v katere okolišu leži večji del nepremičnine, ali pa en član občinske uprave, ki ga odredi uprava.