ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADM_
Štev. 4. V Ljubljani, 1. aprila 1892. Leto XXII.
Štirinajst pomočnikov v sili.
50 >ij koliko mora trpeti nadlog Vsak človek na zemlji, usmili se Bog! UboŠtvo tii gleda iz oken, iz strehe, Tam vlada bolezen, mori brez utehe. Tii žalost izvablja pregrenke solzé* Tam polnita kès in obupnost srcé. Saj skoro ni tedna, saj skoro ni dnéva, Da ktera bi k nam no potrkala réva.
Preslabe, nezmožne so naše moči, Pomoči, tolažbe si vsakdo želi, In Bog nam izbràl je zvesté pomočnike, Po njih nam dobrote skazuje velike. Bog štirinajst zvestih nam vàruhov dàl, I)a človek pri njih bi zavetja iskal J'omagal i bodo v vsakterej nam sili, če vredno jih bomo in vneto prosili.
Zuiti bomo častili in klicali vas Svetniki mogočni, nebeščanov kras ! Mučene,i in škofje in čiste device Srcé tolažite, vjasnite nam lice! će duša je bolna, Če bolno telò
V	pomoč nam hitite z nebeško mocjd! .Hoke nam podajte, da gremo za vami.
V	življenji in smrti vi čujte nad nami !
I.
Bii sveti Jurij je vojók, Za sveto vero vnet junàk. Ko mi prepevamo Ti slavo Oživljaj Ti nam vero pravo!
n.
Na ramah Jezusa držiš. Čez vodo Krištof i njim hitiš. Ti viruj vsake nas nezgòde, Ki nam preti od vihre, vòde.
ni.
Erazem je v progtianstvu bil, Let sedem krokar ga rodil, častijo Te sirote, vdove, Ker Ti jim lajšaš bridke dnove.
IV.
Odsekali so mu glavó, A on jo nesel je z roko. Svet' Dijonizij nas varuje Ter um in pamet razsvetljuje.
V.
Sam oče Barbaro moril Boga ljubečo iz vseh sil. Častimo T« v življenji vedno, Da uro prideš k nam poslednjo.
VI.
Svet' Blaž vzel materi v radost Iz grla sinku ribjo kost. Če v vratu čutiš kdaj bolesti, Pomore on, podpornik z vésti.
VII.
Pantaleon, naš priprošnjik, Ozdravil dečku kačji pik. Ti vdruj hudih nas napddov Vsakoršnih zlobnih kač in gadov ?
VIII.
Ker vere ni tajiti h tèi, Bil vržen Vid je v kotel vrèl. Kmet njemu priporoča sétev, Za dobro njega hvali žetev.
IX.
Ahaci j bil dežele Ščit, Neustrašen, blag in plemenit ; Ko iščejo rudarji rude, Nevarnosti jih brani hude.
X.
V puščavi T i 1 e n mre, za svét, Košute mleko mu je jed. On kmetu vdruh je živine, Če kuga kdaj med njo se vrine. *
XI.
Svetnico na koló pripnó, Kaznese strela jim koló. Skušnjav nas Katarina bratti In v božjej milosti ohrani!
XII.
Tlačanom «tiskanim krepak Podpornik bil je C i r i j ä k. Ti varuj tudi zdaj trpine, Od njih odganjaj bolečine!
xni.
Jelena s križem mej rogmi E v s t a h i j vzrè, se spokori. On Ipvce varuje povsod i Ter jih po pravih potih vodi.
XIV.
Marjeto v ječi skušal vrag, Prekriža se, beži Čez prag; àe nam Marjeta zdaj pomaga, Da Idže zmoremo sovraga.
Marija, hiti nam v pomoč, Ko stiske nas obdaja noč ! Ti prva nam si pomočnica, Pri svojem Sinu priprošnjica.
/V. Krek.
Mladi tat.
(Dramatičen prizor v jednein dejanji; spisal Pr. S. F.)
Osobe:
Iteleev Svetto: Stojunov Cirili Uclčcva inatl ; 1'čltelj.
(Igralisče znnaj vasi pod milini nebom. Steza pelje skozi mal gaj.)
I *rvi prizor.
Svetko (pride od desne po stezi. Sredi pozorišča poBtoji ter se skrbno ozira na okoli. Potem vzame iz icpa klobaso.) Ni, vìe zopet jo imam! To se mi bode prilegla! Naša mati le vedno ričet kubajo — ali pa sdk ; zakaj bi si jedenkrat česa boljšega ne privoščil? Saj so oče rekli, da je za moža le kos mesa. In jaz bodem jedenkrat tudi mož — pa še velik in močan. Saj me nobeden ne vrže! — (Vgrizne v klobaso.) Takó je suha! Ko bi vsaj kuhane obešali v jedilno shrambo! Bog vé, kje bi dobil kosec kruha, (šteje na prste.) Umrl ni nobeden, da bi šel kropit. Bale tudi ne nakladajo nikjer, da bi št'1 po pogačo. — Oj ti preklicana reč ti! — Kaj pa Sto -janov Ciril? — Tam imajo kruha, tam! Kar tu ga počakam. Saj mora vsak čas priti iz učilnice tod mirno. Klobaso pa denem v grm. Naj pa bode Skoblétov Saltan kriv. Saj Ciril rad verojame. (Gre proti grmu ter varno skriva klobaso V tem pride Ciril s torbico po stezi. Ugledavši Svetka vzklikne:)
Drngi prizor.
Ciril. Le čakaj, Svetko, zakaj te ni bilo v učilnici! (Cvetko se ustraši ter hitro sklone po konci.) .laz te bodem pa zatožil, da si ptiče iskal! To t« bodo gospod učitelj!
Svetlo. To se zna. ila ine bode! Kaje mu stokrat uideml
Ciril. Kako pa govoriš? Ali se nisi naučil, da jih moramo vikati?
Svetko. Zakaj ga moramo? Saj ni oženjen, birme mi pa tudi ni zavezal!
Ciril. Pa so gospod župnik tako rekli iu v berilu smo tudi tako brali. A tebe ni nikoli v šolo. pa ne znaš nič in tudi ne veš nič!
Svetko. Vsi ste netimnejši, kakor jaz. Da vidiš, kako znam čitati. Daj mi knjigo sèm !
Ciril. Niti črk ne poznaš, pa bodes čital I (Vleče knjigo iz torbice) Ni, pa čitaj!
Svetko (reame knjigo in obrača liste). A. bé. ei. krave so boljše kot ovcé I Fan tin petelin, dekleta teleta!
Ciril. >1, tako čita stari Masi«, ki ne pozna nobene črke ter se iz nas norčuje. a mi iz ujega. (Vzame mu knjigo ter jo tlači v torbico.)
Svetko. Vidiš, pa je le star! Naš oče tudi ne znajo citati, paso rekli, da so bili vže na vojski.
Ciril. Saj na vojski ni treba, da bi znal citati.
Svetko. Zato pa ! Kdor je za kaj. lahko brez tistih čačk pride celo na vojsko ali še dalje, pa se mu dobro godi. Ali si se kaj nasitil, ko si sedel dve uri v učilnici, kaj?
Ciril. Saj ne hodim zato v učilnico, da bi ondii jedel. Lahko bi pa tudi bil a nisem hotel. Vidiš, kak kos kruha so mi dali sè sebój. tPotegne iz žepa kos kruha in mu ga pokaže.)
Svetlo (ga hoče prijeti). Daj ga meni!
Ciril.	Lenega čaka strgan rokav
Pal'ca beraška pa prazen bokal ! Slišiš, tako so nam povedali gospod učitelj, če bi bil v .učilnici, dal bi ti ga bi polovico. A ker si tu ležal in za ptiči stikal, ne dam ti ga niti drobtine.
Svetko. Ne bodi no tak! Če mi ga daš. povem ti za take ptiče, ki jib še nikoli videl nisi!
Ciril. Le vedi sam zä-nje. .laz pa kruli ponesem slepemu Juriju. Hvaležen mi bode in poreče mi: Bog povrni! A to je več vredno kot zlata lestva od nebes do zemlje!
Svetko. Dal mu ga bodeš drugi pot! Zdaj ga daj meni. Ne bode ti žal. Oj to se bodeš čudil. Nh — ali hočeš? —
Ciril. Pa jim vender nisi mladičev pobral?
Svetko. Kdaj sem storil kaj takega? Kar povedal ti bodem, kaj nè?
Ciril. Ce jih bova pustila pri miru?
Svetko. Nič se ne boj ! Glej, vi ste šli v šolo, a naša mati na polje. Jaz sem tudi vzel knjižico in hotel iti. Ravno zaklenil sem in ključ vtikal pod tiste jasli — saj veš —
Ciril. Kakor jih je lani Liska polomila, ko je prišla tako huda s planine.
Svetko. Dà, dà, prav tiste. Kar jo prikoraca mimo Skoblćtov Sultan. Nekaj je nesel v gobcu.
Ciril. Je pa vže zopet kaj ukradel. S kamnom bi ga bil! Pri nas je nekoč vzel poln lonec z ognjišča. To sva ga z našim hlapcem!
Svetko. Le stoj! Meni je tudi to prišlo brž na misel. Vtaknil sem hitro še knjigo pod jasli ter tiho tekel za njim. Prav tukaj se je ustavil potepenec. Rekel sem, zdaj bode snedel, kar ima. Ali pogledal je okolo sebe in vtaknil glavo v ta grm. potlej je pa šel. Neumnež je mislil, da ga nisem videl. Skočil sem k grmu ter pogledal noter. Ugani, kaj je bilo?
Ciril. Kost, ki je ni mogel zgristi.
Svdko. Kaj še! Poglejva, pa bodeš videl! (Stopita k grmu. Svetko izvleSc klobaso.) Poglej jo, tika-le je tista kost!
Ciril. Ti pasja dlaka til Ali bi ga! (Preti s pestjo.) Bog vé, čegava je? Nazaj jo bodeš moral dati.
Svetko. Kaj si neumen? Vidiš, to so ptiči, ki jih še nisi videl nikoli. A tudi ne smeš nikomur niti črhniti o njih, če bi — —- —
Ciril. Ali sera kaj rekel, da povem? Toda klobasa tvoja ni. ker je ukradena'
Svetko. Ali sem jo ukradel jaz? Sultan jo je vzel, pa naj ima on grell. Daj mi nožič, videl bodeš, kako je dobra.
Ciril (mo da noiiò). Ali res nimam nič greha, če jo jem?
Svetko. Saj je ne bodeš jedel, samó pokusil jo boš. (Reže in mu da kosee.)
Ciril. Pa je res dobra.
Svetko. Kdaj sem vže jaz vedel, da so naše klobase dobre!
Ciril. Mar je bila to vaša klobasa?
Svetko. Saj nisem tako dejal, če so naše dobre, vaše so tudi. Klobasa je klobasa. (Jesta.) Kaj nè, to se prilega? Od zdaj bodem pazil Sultana vsak dan a ti mi bodeš nosil kruha, je-li?
Ciril, časih vže!
Svetim. Zakaj ne vselej?
Ciril.. Moram ga dati slepemu Juriju.
Svetko. Jurij dobi drugod dovolj in nič ti ne bode dal zànj. Jaz ti pa dam vselej nekaj koscev klobase. (Zato prestrašen.) Joj — naša mati gredó!
Ciril. To bodo veseli, ko jim poveš. (1'losne z rokama.)
Svetko. Ali ti nisem rekel, da ne smeš povedati nikomur. — Joj, glej, za materjo pa gospod učitelj. Beživa! (Klobaso koče vtaknili v žep in prime Cirila, da bi bežala. A po nevedoiua i/.pusti v naglici klobaso na tla. da sam ni vedel kakó.)
Ciril. Kaj bodeš bežal, ko sta te vže videla! Počakajva! (Od zaduj se öujoglas:)
Svetko! 8 vet k o !
Ciril. Ali slišiš? Ne vleči me nù! Kličejo te!
Svetko. (Ves ziuèden.) Ne smeš povedati, da sem vzel klobaso!
Ciril. Saj je nisi vzel ti; vzel jo je le Sultan!
Tretji prizor.
(Mati pridejo s polja na roki nesoß koSarico s sočivjem in zelenjavo.)
Mati. Ciril, ali je bil naš danes v šoli, ali nò?
Ciril. Saj Kovačevega, Kòdrasovega in drugih tudi ni bilo.
Mali. Kaj so meni mari drugi! Vprašam te, ali je Svetko bil ali nò?
Svetko (sune Cirila in biti Ham). Oni dan me pa res ni bilo, ko so šle krave v planino, in pa potlej, ko sem seno tlačil.
Mati. Tiho I Danes te tudi ni bilo! Potép ti — potepeui! Čakaj, ko pridejo oče, tedàj vže dobiš, kar zaslužiš.
Četrti prizor.
Učitelj. Prav takó, mati! Svetko je postal len. Treba bode leskovega olja. Uprav sem bil namenjen k vam, da poprašam, kod hodi. Ta teden ga vže trikrat ni bilo v šolo.
Mati. Takó? Ti lenoba lena! Lsžnjivec grdi! Meni patajidomà. čakaj me!
Učitelj. Le primite ga dobro. Mlado drevesce se še da upógniti, staro se pa zlomi. Česar se mlad ne naučiš, tudi star ne znaš — zapomni si to Svetko. Jutri moraš priti v šolo. Jaz te ne bodem kaznoval za sedàj, če bodeš v prihodnje poslušen in priden!
Mati. Ali slišiš, kako so dobri gospod učitelj, ti jih pa žališ. Prosi jih tu odpuščenja — le lepó!
Svetko (se kislo drži, stopi malo naprej ter gleda v tla.)
Ciril. Tako, prosi nò, potem bode vse dobro I Kaj ne gospod učitelj, da niste več hudi nanj?
Učitelj. Jaz vas vse ljubim, kot svoje otročiče. Vse bi storil za vas, da bi bili le pridni ter se česa naučili.
Svetko (poklekne in prosi). Nikar ne bodite hudi ! Saj ne bom več !
Učitelj (ga vzdigne). Le nikar ne jokaj ! Sedanja krivda je poravnana. Toda pazi drugič! Bodi priden, kakor Ciril, pa bodeva prijatelja, kakor midva. (Pogladi prijazno Cirila po lica.)--Glej, glej, Cirilček, tam-le je poloviea klobase! Poberi
jo. Ni, da bi tu ležala. Božji dar je. Saj je Jezus tudi ukazal pobrati kosce, ko je nasitil množico ljudij v puščavi.
Ciril. Ob, Svetku je padla. — (Svetito ga pogleda.) Nekdo jo je izgubil. Našemu kužetu jo hočem dati, ali nè?
Učitelj. Kaj si hotel reči najprej? Svetku je padla? Le povej!
Mati. Čaj, kaka je? (Pogleda jo.) To je naša klobasa! Svetko, ti si jo ukradel. Ti malopridnež, ti!
Učitelj. Takó!?
Ciril. Saj ni res! Skoblćtov Sultan jo je vzel! Svetko ga je zasačil in mu jo izplel. V ta-le grm jo je skril. Saj potem nima greha, če jo je jedel, kaj nè? Meni je tudi dal kosec!
Učitelj. Ciril, kdo ti je to povedal? Ali si videl Sultana?
Ciril. Kakó, ker sem bil v učilnici. A Svetko ga je videl!
Mati. Jaz ga tudi nisem videla, ker sem bila na polji. A dobro vem. kdo je tisti Sultan. To je Svetko sam. Zdaj vem, zakaj se vsak dan za jedno klobaso uštejem. — Ti zvitost ti prekanjena!
Učitelj. To je preveč! Svetko, kaj bode iz tebe? Takó mlad. pa tak grešnik ! Ciril, kam je prišel tisti, ki je najprej ukradel le iglo? Pravil sem vam uprav danes v šoli. Ali se še spominjaš?
Ciril. Oj, dobro! Na vislice.
Učitelj. Svetko, ali čuješ? To tudi tebe lahko zadene. Iz malega priraste veliko. Zdaj jemlješ malo: kmaln liodeš jemal več in v kratkem U> bodo lovili orožniki ter te uklenjenega peljali pred sodnika. Ali te ni sram? Ali se ne bojiš Boga? On te vidi povsod ter zapiše v črno knjigo taka dejanja, da to kdaj ostro kaznuje, če se ne spreobrneš. Kako je žalosten tvoj angelj varuh ! Hudobec se pa veseli in smeji. In kdo je kriv tega? Lenoba, sama lenoba. Će bi bil priden, ne bi imel časa stikati po cuiunati. Raje bi delal svoje naloge. Skleni torej, da ne storiš nikdar več tega, da ue premakneš ničesar niti za las né, kar ni tvojega!
Ciril. Gospod učitelj, saj ne bo nikoli več!
Učitelj. Prosi mater odpuščenja!
Snetlio (joka). O, mati, nikoli več I Prosim, odpustite mi! Jaz ne grem na vislice! Bog me varuj tega!
Mati. Odpustim ti vže. A kazen ti ne otide! V nodeljo pridejo oče. Mi bodemo dobro jedli, a ti bodeš brez jedi stal v kotu, zato ker si kradel.
Učitelj. Svetko, le potrpi, kar ti nalože mati. Krivico mora vsak poravnati takó ali takó! Zapomnita si daues oba za vselej:
„Lenoba je vseh grdob grdoba!"
(Učitelj se rrne. Dragi otidejo na nasprotno stran.)
Iz naše vasice.
(Piso Janko Barle.)
»jal asa vasica ni sicer niti London, niti Pariz, ker ima po najnovejšem ljudskem štetji samó devetnajst liiš, a preje bilo jib je še menj in vender sem se jaz nekoč zgubil v njej. Ne verojamete? Takój vam povem!
Ni bila nedelja niti praznik, a vender se je zibalo v našem zvoniku vseb četvero zvonov in Markušev Tiče je spuščal gori na Knčarju v zrak strel za strelom, kakor da bi bili Turki napadli našo priprosto vasico in vender ni bilo o Turku ne duha ne sluha. Jejmina, to vam je bilo sveta, da se je vse trlo, in vsakdo seje oblekel, kolikor se je mogel lepše in boljše. A še posebno mnogo je bilo takih junakov, kakeršen sem bil jaz, dečkov in deklic. Nù, kaj je bilo? Kaj neki, če ne slovesen, prazničen dan, na kateri je prišel deliti častitljiv sivolas starček, milostivi gospod škof, zakrament sv. birme.
To je bilo pogovarjanja in pripravljanja vže dolgo poprej. Predstavljali smo si visokega gospoda kot sv. Nikolaja z dolgo srebrno brado, z zlato kapo in z biserji posuto palico. Vender smo se varali, ko smo šli visokemu gostu naproti in smo zagledali v svetlej kočiji blagega starčka brez brade in sè širokim klobukom na glavi. Starček nas je ljubeznivo se smijoč blagoslavljal. Da-si sein le boječe zrl proti kočiji, vender si nisem mogel kaj, da bi ne šepnil poleg mene klečečej materi:
—	Kje pa je zlata kapa in palica?
—	Počakaj nu malo, sitnež, tudi to bodeš še videl. Ali ne veš, da bi se vse to na potu zaprašilo? Take stvari so le za v eerkev.
Kočija se je odpeljala mimo nas, a mi smo se hitro vzdignili in hajdi za njo. V òlle) gnječi in velikem drenji zgrešil sem mater in se hkrati našel v sredi odraslih, ptujih Ijudij. Pa še naprej se ni dalo, tolika je bila gnječa. O joj! in jaz bi mora! biti vže v cerkvi, saj sem bil tudi jaz mej ónimi srečnimi, katere je ime! premilostivi gospod škof udariti po licu, Vide! sem le ramena in hrbte okolo sebe in takó so me naprej suvali. Kaj bi to bilo meni, ko bi le vže bil v cerkvi, ali kar nisem mogel z mesta in v ónem strahu niti vedel ilisem, je-li se pomikamo naprej, ali nazaj. Hm. storilo se mi je milo in zajokal sem. Bog vé, kakó bi še bilo. da se ni v tem hipu od nekod prikazala stara Moràvka, ki me je prijela za roko in mi pomagala iz gnječe. Z njeno pomočjo pridrenjal sem se naposled do našega doma, kjer me je vže čakala moja mati v velikih skrbeh, da bi se lili kaj žalcga ne pripetilo v ónej velikej gnječi. In tudi moj dobri kiirnek se je vže pripeljal iz Metlike, da mi po želji mojih starišev zaveže birmo — bilo je toraj vse v redu in šli smo v eerkev k slovesnemu opravilu.
Ne bodem obširno pripovedoval, kako je bilo v cerkvi. Povem samó toliko, da je bilo moje srce zadovoljno ko sem videl milostivega gospoda škofa vsega v zlatu. O jejmina, to je bil častitljiv starček! Kakó se mu je podala óna dragocena palica in visoka zlata kapa! In koliko duhovnih gospodov mu je streglo pri svetem opravilu in kakó čisto je pel óni srebrni zvonček, s katerim je pozvanjal nek gospod v črnej obleki, ki je tudi podal škofu vode, da si je umil roki. Ko je naposled
priSel čas svetoga opravila, s kakim svetim strahom sem pričakoval óuega treiiotka, da me gospod škof udari po licu. Da-si se sem prav dobro naučil vse, kar so nas učili gospod kapelan, vender se mi je takrat vse to izgubilo iz glave. Prava sreča, da nisem bil vprašan! Ako bi me bil kdo takrat vprašal, kakó mi je ime, ne vem, če bi mu bil znal povedati ali sem Jankee ali Jurijček. Nii, in koliko se je pripovedovalo o tistem udarcu po licu, a predobri gospod se me je le malo dotaknil s svojimi prsti. Kaj se je potem z mano godilo, kako so mi z modrim trakom obvezali glavo iu peljali skozi žagrad, tega vam pač ne morem povedati.
Mnogo zanimivejše je to, kar vam bodem zdaj povedal. Ko sva stopila s kumom iz cerkve, segel je dobri starček globoko v žep in spravil iz njega neko svetlo, okroglo stvar, katera ni bila nič drugega, Hego nov novcat goldinar.
— Tu imaš Jankec, da bodeš pomnil današnjega dneva. Tam gori pod kostanjem pa še kaj drugega poiščeva, dejal je kumek In si pogladil nagubano lice. In res se je tam gori pod kostanji, kjer so zgovorni krošnarji razgrnili svoje mnogovrstne šatore, dobilo marsikaj dobrega. Naj p rej e moram omeniti velikega škofa z dolgo zakrivljeno palico iz strdene moke,, konja in jezdeca, jelena z lepo vzraslim rogovjem, piščalke, vsakovrstnega sladkorja in drugih slaščic. Pomislite si, koliko sem imel nositi ! In še nekaj! Urico, lepo urico od zlata, katere dolga zlata verižica se je kaj lepo podala okolo vratu moje nove obleke. Moj stari kiimek je bil dober, predober mož, saj pa nisem bil jaz, le poslušajte. Povedati vam hočem odkritosrčno.
Kdor nosi toliko sladkih stvarij pri sebi, kolikor sem jih nosil jaz, veste, da ne more, če ima le usta, biti kar takó, da bi ničesar ne pokusil, a kakó bi bil pa še le jaz, tak poniglavec in sladkosnedec. Spravil sem se vže potoma na velikansko delo ter posegel zdaj v zavitek, zdaj v žep. Dobri kumek se mi je smijal, saj mu je bilo povšeči, da so mi tako dišali njegovi darovi. In takó sva prišla domóv, kjer sta naju veselo pozdravila oče in mati, posebno pa moji dve sestrici, kateri je tudi mikala sladka vsebina mojih žepov in zavitkov. Prijateljčki moji, ne posnemajte me v tem, povem vaiji skesano, da takrat nisèm lepó ravnal. Moje slaščice so naredile iz mene grdega skopuha. Le nekaj malega sem dal sestricama, vse drugo sem snedel sam. Pomislite tistih nezdravih slaščic za cel goldinar! Nii, nekaj je vender ostalo, in to je bil oni strdeni škof, katerega nisem snedel, ne vem zakaj, ali iz spoštovanja do škofa ali pa. ker nisem mogel nič več jesti.
A kazen ni izostala! Ravno smo sedeli pri kosilu, ki je bil v čast mojemu kumeku in meni, a meni je postajalo siabo, zelò slabo in moral sem v postelj. O jejmina, to vam je bila dolga in huda bolezen in vže So mislili, da ne bodem več nikdar ozdravel. Ležal sem malo ne mesec dnij pa nič zato, ker sem zaslužil.
In zapustil je premilostivi gospod škof, blagi starček, našo vasico, ko sem ležal v posteljici — in videl ga nisem pozneje nikoli več. Mnogozaslužni gospod za cerkev in domovino se je vže davno preselil v večnost. Bodi mu zemljica lahka!
A óni moj strdeni škofje ostal še dolgo po mojej bolezni, ali kar videti ga nisem mogel. Stresel sem se po vsem životu, ko sem le zaduhal strd. Naša priprosta vasica je postala zopet tiha in mirna in nikoli več ni učakala takó slovesnega dneva, kakor je bil oni meni nepozabljeni dan, ko sem prejel zakrament sv. birme . . .

. —**< 65 — n, t x v b	Križ in petek.
i' nikdar nisem pomočil peresa za vas tako težko, kakor zdaj-le, otroci moji! Kako neki da uè?
Le poglejte ga! Na lesenem križi leži razpet. Koke so mu prebòli z žreblji in nogé ravno takó. Trnjeva krona mu diči glavo in srce mu je sulica prerezala. Ves raztepèn je, ran ima brez števila in sama kri mu pokriva život. In vender je pisano na deščici: „Jezus Nazarenski, kralj Judov."
Torej kralj sam, in tak? In še več: Kralj nebeški, Sin božji, Gospod nebes iu zemlje. Kar poznate ga, otroci! Vaš ljubi Jezus je, Vzveličar sveta. Zaradi grehov vseh ljudij na svetu je moral toliko trpeti. In ko bi ne bil. ne mogli bi ljudje v nebesa, tudi vi nè! Oj. ta neizmerna ljubezen Vzveličar-jeva! In to ljubezen naj bi vam jaz opisal ? Ne
morem ; samó čutiti
jo moremo — -Poglejte podobo „Vrt,-čevo" in pojdite na veliki petek v cerkcv. Kako zaroke sveto razpelo, zakrito s črnim prtom, odkriva je polagoma spominajoč, kako Jezusa slačijo, ter trikrat zapoje: „Glejte les križa, na katerem je viselo vzveli-čanje svetà," in pevci odpojó: „Pridite, častimo!"
Pokazavši ljudstvu sveto razpelo, znamenje našega vzveličanja, nese je na pripravljeni kraj pred oltarjem, s črnim prtom pogrnen, ter je položi tamkaj na črno blazinico. To je spomin, da so Jezusovo telo potožili v grob. Nato se mašnik vrne ter bližajoč se trikrat k sv. razpelu, poklekne in poljubi nogé križanemu Jezusu. Kavno tako čast izkazujejo svetemu križu pričujoči verniki — — —
Zdaj pa, ljubo dete, poglej še jedenkrat „Vrtcevo" podobo. Ali vidiš? vsa družina se je zbrala ukolo sv. razpela na tleh v cerkvi, tìndù vidiš ljubo mamico, kako se drži za čelo ter objokuje britko smrt Vzveličarjevo. Mnogo mnogo stvarij se je spomnila, klečoč pred sv. razpelom. Poleg mamice vidiš pobožnega Tončka, ki kleči ter se mu smili ljubi Jezus, ki je pribit na križi. Saj je tudi zanj umrl,
lostnoje vse I Večna luč v svetilnici je ugasnila, sveče na oltarjih ne gore, razpela so zagrnjena
s črnimi prtovi, maš-
niki so v črnih oblačilih, na stopnicah pred oltarjem leže in premišljujejo smrt Vzveličarjevo --
Kar prime inašuik v
da-si ga ni še nikoli razžalil v svojem življenji. Metka je poglodala mamieo iu vest jej pravi, da je ljubega Jezusa razžalila, ker je vže nekaterikrat razžalila svojo dobro mater. Uršika pa še čaka, da bi tudi ona pokleknila in poljubila rane Odrešenikove. Franek je tudi žalosten, saj mn je mati rekla, da je danes Bog umrl in Jerica je žalostna — in, ker so drugi žalostni, kdo bi jej zameril, da je tudi ona, ker je še majhena. Ko bode večja, vedela bode vže, zakaj je na ta dan vse takó žalostno. In tam zadaj kleči oče. čakajoč zrè na Križanega, potlej tudi on pristopi ter položi v rane njegove svoje križe in križe svoje družine. Oj, ti križani Vzveličar, kam si ga vže vse peljal? Vse mu stopa pred oči — vse njegovo življenje in vmes nepretrgana ljubezen Odrešenikova.
Toda vsega tega vi še ne nmejete, otroci ljubi! Molite pa le in spodobno se vedite v cerkvi ter premišljujte trpečega in ljubečega Jezusa. Ko pride čas, razumeli bodete tudi vi vse to prav dobro. Samo to glejte, da se Jezusu ne zamerite. A če se greha bojite, ne bodete se mu zamerili in ljubil vas bodo ter vzel k sebi v nebesa, kder sam zdaj prebiva.	Ii
Velikonočna.
(Nàrodna, malo popravljena.)
fflaftzveličar je iz groba šel, Premagal smrt je in pekel, Zató se veselimo, Bogu se zahvalimo.
če Jezus vstal ne bil bi res. Oh, pogubljen bi svet bil ves. Sedàj pa se radujmo In srce povzdignimo!
Takó ljudi je ljubil Bog, Oa sam otel jih je nadlog. Marija mati mila, Bogà nam je rodila.
•Sin Božji Ijndsffo judovsko Cèìl živeti čednostno. Križ naložili težki Mu Judje nečloveški.
Na križu je pretrpel smrt In Jožef ga zavil je v prt. Marija v robe vzela, Bridkosti omedlela.
Bil v skalnat grob je pokopan, Na grob pa kamen mu dej tin. A vstal v Velikinoči Od smrti v svojej moči.
Oznanil angelj je ženam: „Ne iščite ga v grobu tam! Grob prazen je, poglejte. Učencem to povejte!"
Kdo prvi videl Jezusa? Oj duša srečna, blažena! Marija Magdalena, Spokorna, sveta žena.
Zakaj si v dvomih o Tomaž? Premalo vere še imaš. A Jezus ti dokaže, Da Bog nikdar ne laže.
Marija, mati žalostna, Pri Sinu povoličana. Nam bodi tolažnica V nebesih priprošnjiea!
Zdaj Alelujo pojemo. Odrešenika hvalimo, Marijo, mater sveto, Svetnikov srečno čete.
Rad ujmo se kristjan je zdaj. Vsak k Bogu srce dviga nàj. Alelnja, Alelnja! Alelnja, Alelnja!
Fr. Krek.
Iz spominov na babico.
vin.
IJVIfta Véliko nedeljo smo imeli v našem trgu prastar, poseben običaj. O prvem M^lJWru ali bolje: kmalu po polunoči so zagorévale po hišah luči, in skoraj na to smo začutili stopinje po klanci, ki vodi mimo naše hiše. Sprva posameznikov, potem vedno češče in češče.
Naša babica, ki je čula od prvega slednji korak posebej, presodila je po njih najbolje, kdaj treba, da vstane tudi ona, uigè svetilko ter zbudi mene. Kajti nobeno leto, kar je bivala na našem domovanji — in teh se je bilo nabralo s časom toliko, da je pešal pod njimi spomin babičin — ni zamudila, da bi ne bila šla z drugo množico zajedno tudi ona na Velikonočno nedeljo zjutraj k sv. Trojici pozdravit s prvim svitom vstajenje Odrešenikovo.
„Kaj bi dejala ljuba sv. Trojica," rekla je večkrat, „ako bi zanemarjali stari običaj nje najbližji sosedi?" —
Odkar sem za toliko dorastel. jemala je vsako leto s seboj tudi mene. In ni mi mogla napraviti slajšega veselja. Oj, babica, babica, sv. Trojica na prijaznem hòlmu in Velike nedelje zorno jutro, kakó mi je polno srce ob vaših imenih . . .
Stare ure kazalec se je pomaknil na dve. Tedàj je bila babica vže opravljena. V najlepše odelo seje bila oblekla, dela predse črn svetàl predpasnik, ki ga je od vseh najskrbneje pokladala v staro skrinjo ter zavezala pod brado robec z zelenim krajčkom. katerega bi ne bila dala za vse svilene robce na svetu. Potem je oblekla mene. In šla sva.
Na poti je babica kmalu dobila družbo. Kajti ravno okolo dveh so hiteli ljudje najbolje na liòlm. Iii babica je poznala in pozdravljala vsakega, in vsakdo je poznal iu pozdravljal njo. Zaplula se je v pogovor. Jaz pa sem tiho stopical ob njenej strani držeč se je za krilo. Da-si so svetlo gorele nebeške zvezde, vender so predaleč bile njihove luči. iu bilo je le temačno po zemlji.
Pri sv. Trojici se je bilo nabralo vže polno ljudstva. Vsled moje zvedavosti sva pogledala z babico uajpred za obzidje pri cerkvi na óno stran holma, s katere se odprè očesu po dnevi prekrasen razgled na ves naš trg. Tamkaj so bili zažgali mladeniči vsako leto visok kres. Ponosno se je vil rdeči plamen k nebu, in neizrečeno lepó so se belili ob njegovem svitu cerkveni zidovi ter se žarela vsa stran hólma. Kakor bi resnično upodabljal ta živi ogenj svetlo vstajenje Vzveličarjevo . . .
Kdo ve. doklej bi bil hotel kakor zamaknen gledati ta lieopisni prizor. Toda babica je hitela, da sva prišla v cerkev.
Po cerkvi se je prelijal skrivnostni polumrak, čeprav je trepetalo v njem dokaj lučic. Ljudje So molili tiho, vsak sam v sebi. Tii pa tam je polagoma zarožljal molek, tii pa tam se izvil iz srca póluglasen. pobožeu vzdili.
Z babico sva pokleknila pred oltar sv. Miklavža. Kajti je vedela dobra starka, da me ondukaj najlaže obdrži pazuega. Oltarček je prav mičen. V steno je vdolben kakor v male niške. Sv. Miklavž drži v njem v jednej roci leseno cerkvico in škofovsko palico, v drugej knjigo in na njej troje lepih pozlačenih jabolk . . .
Tamkaj sva klečala in molila.
Kar se oglas*) zvonovi v stolpu, po cerkvi pa vesela pesen „aleluje." Oj, kakó prelepa je bila ta pesen, kakó milo potrkavanje v linah! — Svetotrojiški
zvonovi, še vedno se mi zdi, da vas poslušam, in tako sladko, tako prijetno mi je pri srci. kakor da zopet klečim pred oltarčkom sv. Miklavža poleg svoje babico !
Pesni je odglašala pesen. Kadar je prenehal zbor pred velikim oltarjem, začeli so drugi za vrati, in zopet drugi pri stranskem oltarji. Stara moja babica je prebirala urneje molkove jagode, in ustna so jej glasneje šepetala: „Kateri je vstal od smrti" . . . Razbjaziti se je moralo slednje srce, — —
Za obzidjem pred cerkvijo je vže odgòrei kres, • ko smo prihajali iz cerkve v mlado jutro, Zvezde po nebu so bledele. Na vzhodu so se bliskali prvi žarki zlate zùre. Cist, svež zrak je vel. Iti v to lepo jutro so peli zvonovi. Svetotrojiškim so odgovarjali óni svetega Pavla, obojim pa šo tanko prilagali sv. Antona v Verdu.
„Kako lepo je bilo, bàbica!" šepetal sem dobrej starki vsakokrat na poti proti ctómu. „Kaj nè, prihodnje leto pojdeva zopet?"
„Ne veva, otrok moj. Še nikoli me ni takó upehala denašnja pot k sv. Trojici kakor to leto. Letošnjo Velikonoč smo doživeli, prihodnja je v božjih rokah." Takó mi je odgovarjala vsakokrat. In se je zatopila v misli. Smrti je takó često omenjala. Stara je vže bila, in morda bi si bila skoraj želela odpočiti v grobu, da ni imela na svetu — nas . . .	MUi. O. Podtrojiéki.
Yzpomläd je speti
zpomläd je spet! — Zdaj vreme tt>Žno
Pozimsko vzelo je slovó: Vzpomlódni kras planino rožno In dol od èva spet mehkó.
In zrja bode v zlate čjlse:
S planin hiti na tiho plan S planin, kjer brala rože zase. Da kiti si obràz evetón . .
Veselje vam, otroci srečni: .
Pozdravlja vas vjjpoinljMm cvet, Ki iz nebes ga Oče večn; PresadiJ je na beli svet!
Vz pomlad mladosti vaše klije:
Na pota trosi vam cvetic, Ob čela mehka vence vije, Da kras poveča vaših lic.
Pojóc se bliža rojstnej vasi
Mladčnka s šopkom rož s planin,
Ob čela mehka! — Srečna leta Užgala vjinja viden znak:
Mladosti dnovi — dóba sveta — Z radóstjo v tebe gleda vsak.
Da cv4t ta bodo v zimskem č&i Na srečo vzbujal jej spomin . .
Pokrival bo zeleno njivo
In vrt cvetoči zopet sneg, A roža v domišljijo živo Gvetän prizvala dol iil breg !
/ .
Vsak? —.Nè! — kdor je brez dela živel.
Ko Čas potekal mu blesteč: On v siromaštvu je osivel — V mladost ozira se solzéé.
A Če mladóst je dòba dela,
Veselje vzbujal bo spomin, Kakor mladenka je vesela Po zimi šopka rož s planin.
Mod&t,

Lastovice.
(Slika ì7. narave.)
Lastovke, oj Bog vàs sprimi, k'n po dólgi, Ostri zimi Priletele Bte nazaj V mirni na& planinski raj !
S. Gregorčič.
Po mračnih zimskih dnevih je pomolilo zlato solnčece naposled svoje prijazno lice izza temne meglene zavese, ki nam je dolgo zakrivala lepo modro riebó. Hrib in dol sta se ogrnila v lep svatovski plašč. Z gorkega juga so se vračale lehnokrile ptičice in si gradile gnezdeča. Vže je zažgolela po ozelenem polji krepka pesen skorjančeva. a lastovic, ki so vsako leto gnezdile pod našim pristrešjem, se ni bilo nazaj. Stellami dan smo hodili otroci gledat v zapuščeno gnezdo, a vselej smo je našli prazno. Mislili smo si vže, da so ali opešale na dolgem potovanji preko širokega morja, ali jih je pa ugonobila kruta roka lovčeva. A glej ! Nekega jutra "zaslišimo z dvorišča glasno cvrčanje in vriščanje. Hkrati smo bili vsi pori lastovičjim gnezdom. Kako veselo smo zavpili videč, da so se vrnile tudi ljubeznive làstovk&l Dà, lästovke v svojih čruih suknjicah in lepo belih predpascih, lastovke, o katerih smo vže mislili, da so našle hladen grob daleč tam od naše ljube domovine. — Malokatero ptičico vzprejme človek s tolikim veseljem kakor listovico. S svojim prihodom in nekakim posebnim zaupanjem do ljudij, s svojo iskreno ljubeznijo do mladičev prikupila se je človeku takó, da je postala njegova največja prijateljica o vracajočej se vzpomladi. Zatorej poje z narodom o njih pesnik: „Dobre sreče ste nosilke, Kder svoj dom postavite,
Blàgost ya pripràrite."	(S. Gregorčič.)
Da-si slove pregovor: „.Jedna sama ldstoviea še ne naredi poletja," vender se z njenim prihodom zima mora posloviti in lepa vzpomlad nastopi. —
Naš par, vrnivši se iz daljnega juga ogleda si najpreje ali je ostalo še vse pri starem ali nè. Dà, na dvorišči je še vodnjak, okolo katerega se preriva čreda oväe. Pred pesjakom zleknen leži hudi Sultan, leno moli jezik iz gobca ter renči na gladne vrabce, ki brskajo po dvorišči. Na hlevnem pristrešji prede pisani maček in hlasta po situili musicali, ki plešejo okolo njega. Na dvorišči ni nič novega! In v vasi? Po bliskovo švigati spretni letalki mej hišami sèni in tjà, zastrižeti z z dolgimi peroti, obrneti se na desno, a kmalu jo zopet zav(jeti na levo. Sedàj letiti nizko nad vodó, da se skoraj dotikati blesteč ih valov, sedàj se dvigneti visoko v čisti jutranji zrak. Vìe'sediti vrhu pozlačenega križa na vaškem zvoniku, kimati z drobnima glavicama in gledati z modrimi očesci, je li tudi po visi še vse takó, kakor je bilo pri njunem odhodu. Dà, dà, tudi tu se ni nič izpremenilo. — Sniùk ! Vže skačeti zopet po našej strehi, sprehajati se po žlebu in prevdarjati, kakó bi popravili gnezdo, katero je vže nekoliko razpadlo.
Prva skrb jima je, spraviti iz gnezda slamo, katero so predrzni vrabci nanosili va-nje. Potem se začne delo. Da bi videli, otroci moji, kakó pridni sta bili naši lastovici 1 V sladkej nideji na svoj mladi zarod sta po več dnij iskali blata ter ga nosili v kljunčkih domóv. Oprti na rep ste tako pridno zidali, da se je kar videlo, kako je gnezdo raslo.
Samica začne nesti. Kako rad bi pogledal, koliko jajček ima vže v gnezdu! Ali bal sem se, da bi mi ne pala kaka smet v oči in bi ne oslepel, kakor mi je dejala večkrat moja mati. Ko ste nekoč obé lastovki odleteli na lov, pristavim vender lestvico ter s strahom pogledam v gnezdo, v katerem je ležalo pet belih, sivo-pikčastili jajček. — Ko je začela satnica valiti, čepela je od jutra do večera mirno na svojem gnezdu in zrla s prosečimi očesci pód-se na dvorišče, da bi jej kdo ne storil kaj žalega. Njen sodrug jej je pridno donašal music in komarjev ter jo zabaval z ljubeznivim petjem. Rano zjutraj, ko je še mrak pokrival utrujeno zemljo, vže je on glasno žvrgoleč desetkrat preletel dvorišče.
Ej, kako živahno gibanje je zavladalo gòri pod našim pristrešjem, ko so se čez dva tedna izvalili mladiči! Trudapolni dnevi so nastopili zdaj za njega in za njo. Najpreje sta znosila jajčje lupine daleč iz gnezda, da bi ne zasledil njiju mladičev maček, ki se je vedno tam okolo plazil. Nato sta jela skrbeti za prazne že-lodčke. Po ves dan sta bila obi na lovu, a vender sta komaj nasitila — nenasitne sitnežčke v gnezdu. Kmalu jim je bilo tudi gnezdo pretesno, tako hitro so rasli. Zato so se pa tudi vedno sèm in tjà prekueavali. Nekega jutra slišim z dvorišča glasno čivkanje; hitro grem gledat, kaj bi bilo. In glej ga kleka! Jeden izinej mladičev je ležal v travi pod gnezdom in upil na vse grlo; padel je bil iz gnezda. Skrbna roditelja sta ga žalostno žvrgoleč obletavala, a pomagati niu uista mogla. Mito sta me gtoöaia. iaVor Vune hotela prositi, naj jima denem uboV.teka v gnesulo-Smilili ste se mi ubogi lastovki, zatorej sem rahlo prijel golega ptička in ga nesel k njegovim bratcem.
čim bolje so rasli ti mali kričači, tem bolje so bili tudi nagajivi in uejiokojni. In ko so dobili tudi vže perje, kar vztrpeti niso več mogli v gnezdu. Najpogum-nejši izrnej njih je prvi skočil v strešni žleb in od tod na streho. Drugi so se čudili njegovej predrznosti, premišljevali nekaj časa, a kmalu so bili tudi vsi drugi na strehi in tekali seni in tjà. Drugi dan so se bili vže toliko izurili, da so brez vse težave vzleteli na dimnik in od tod na bližnje drevo. To se je ponavljalo vsak dan, dokler se niso popolnem priučili letanju. Ko so si zuali tudi hrano poiskati, ločili so se od roditeljev, razkropili se po vsej visi ter si zidali gnezda, kakor so to videli pri svojih starih.
Ko sta naši stari lastovici vzgojili še drugi zarod, približala se je hladna jesen. Mehko solnce se je jelo skrivati za oblake ter je samo časi še pogledalo na otožno zemljo, cvetica za cvetico je veneta, porumenelo listje- je tiho padalo na zemljo in veter je popihaval preko golega struišča. Vse je kazalo, da je zima vže pred durmi. Tudi ptico so to čutile in se jele uapravljati na dolgi pot. Po visokih drevesih in zvonikih so se zbirale velike tölpe, druga za drugo se je vzdignila pod veslajoče oblake in odjadrala proti jugu. Naši lastovici sta bili zdaj redko domi. Shajali sta se s svojimi tovarišieami v neštevilna krdela, ki so letala po visi sem in tjà. Zjutraj sta vzleteli iz gorkega gnezda in se še le zvečer vrnili domóv. A
nekega večera ju ni bilo več nazaj, le jedno njih tovarišie smo našli mrtvo na polici podstrešnega okna poleg poslednje razcvetene cvetice, ki sem jo bil jaz še našel na našem vrtu in jo dal ljubeznivim prijateljicam naše hiše v slovó. —it—.
Listje ia cvetje.
Tožba in up.
te dolgo vže želimo. Vzpomlad, veselja zlati čas, Da bi pregnala pusto zimo, Podala zopet zemlji kras.
Pa bodi le okó mi jasno 1 Zamàn je pač bil up do zdaj, A zopet zrlo zemljo krasno — Zemeljski gledalo bos raj.
Debeli, trdi led se taja, Gorkeje solnee sneg topi, In skoraj milega nam maja Napóèijo prelepi dni.
Prišla je Vesna.*) krasna deva, Gospodstvo- zimi vzela bo. In čas bo spet cvetu in spéva In duša mi vesela bo. F. N. *) Vósna — boginj» vzpomladi pri starih Slovanih.
Otročje narodne pesence.
(Zapisal po Belej Krajini Janko Barlè.) 1.
IJprleši, pleši črni kos!
Kak' bom plesal, ki sem bos.
Kadi1) so ti škorniee?
Pod zelenem grmeku.
Kje je tisti grinek?
Sekira ga posekala.
Kje je tista sekira?
Kovač jo razkoval.
Kje je tisti kovač V
Örvi so ga pójeli.
Kje so tisti črvi?
Kókoti2) pozobali.
Kje so tisti kókoti? Svati so jih pójeli. Kje so tisti svati? Prošli so po mlado.3) Kje je tista mlada? Skrila se je v slžmico, K akti4) miš v jamico.
(KaplišSe.)
>) kadi = nevesti ca;
kjo; *) kokot = petelin; mlati a ') kakti - kakor.
Številčni rebus iz zemljepisja.
(Priobcuje A. Ž.)
1	2		4	5	C>	7	8	9 1
o	10	11	6	12	13	3	10	•
3	H	1U	4	•	•	•		•
i	8	7	13	3	9	10	•	■
5	2	6	3	10	4	3	•	•
6	15	1U	10	13	5	•	•	•
7	10	13	8	4	5	3	4	•
8	2	15	3	17	8	•	•	•
3	3	18	8					
O po m n ja: Devet vrst števil znaci devet zemljepisnih imen iz kamniškega okraja, in sicer: 1. gora: 2. reka; 3. vas: 4. reka: 5. vas; 6. vas; 7. gora z romarsko cerkvijo; 8. vas: 9. gora. Prva vrsta se čita tudi v prvej vrsti nizdolu.
(Keiitcv in imen» rešilcev t prihodujeui lista.)
Uganke.
1)	Katera mreža je najdaljša?
2)	Jaz sem rodil mater, a mati mene?
3)	Svet nosi, pa visi na steni?
Eešitftv rebusov in àemanta v 3. „Vrtčevem" listu:
Rešitev rebusa: Obilo si človek zeli, jta rentier jako inalo potrebuje.
Prav so pa rešili: Gg. Jak.Ingliè. nadu«, v Idriji : Sim. Punèah, naduč. v Slavini ; M. Rant, naduč. na Dobrovi : V endelin Sadar. učit. v Zalogu; Fr. Staufer, učit. pri sv. Katarini (Stir.); •los. Vidie, naduč. v St. Pavlu v Savinjskej dolini : Ivan Woixl, naduè. pri D. M. v Puščavi (Stir.'); Matej Vurnik. organist v Mirni peci : Ant. Meden, v Begunjah j>ri Cerknici ; Jernej Pive in Jos. Kumar v Idriji ; Fran Šivilaskup v Horjulu : Fr. Peternel, mladenič v Novakih (Gor ) : Jož. Janša, dijak v Ljubljani: Jak. Rabu za in Gvido Sernec, dijaka v Cel j i ; Jos. Globevnik, Rajko Mlej-nik in Alojzij Dular, dijaki v Rudolfovem : Leon Mencinger, uč. v Krškem ; Anton Gaber, uč. v Škofji Loki ; Dragotin Koderman, uč. na Franko-lovem (Štir.); Stanko Jarc. Martin Kralj, Al. Bas, Jan. Strojansek, Ant. Hren. Greg. Stamol, Fr. Ma-rolt, Jož. Prislau, Fr. Rizmal, Martin Florjane, Fried. Drobnič, Jož. Kok in Martin Briožnik. učenci v B raslo včah ; Dragotin Pestevšek. Fran Docaver in Rih. Pestevšek uč. v Slivnici pri Mariboru ; Iv. Tome. uč. v Ljubljani; Drag. Weixl, uè. pri Dev. Mar. v Puščavi (Štir.). — Albina in Toma-zina T reven v Idriji ; Ivana in Amalija Šket v Dramljah (Štir .); Marija Leben v Horjulu ; Josi-Dina Koderman na Frankolovem (Štir.) ; Marija in Leopoldina Rant na Dobrovi; Cilka in Betka Pogačnik na Dobravi pri Kropi; Ivanka Zigrt in Rezika Špnraj, pevki v Slivnici pri Mariboru ; Pavlica Arlič, Emica Banko in Fantka Rod«.', učenke na Dobrni (Štir.); Oroslava Weixl, učenka pri Dev. Mariji v Puščavi (Štir.); Dora in Nuška Pollak v Kranji ; Kmilija Jarc, Zofija Povše. Helena Šmajs, Franica Kralj in Marjetica Bošnak, učenke v Braslovčab (Štir.); Marijca Bolt'-. Franica Ju-vančič, Ivana Primožič, Marijca Pehaček in Jerica Logar, učenke v Planini (Notr.).
Rešitev številčnega rebusa:
Ključ v rešitev;
1 =	B	7 =	-- é
a =	t	8 =	= I
■ji -----		» -	- e
4 =	r	IO	= ih
5 =	i	11 =	- e
<1 =	i <J>	12	= è
Ako zamenimo številke s črkami, dobimo sledeča zemljepisna imena: Storži«**.
Tržič (trg). Oslica (vas). Keteče (vas). Žeje (vas), .lošt (gora). Cliržiže (vas).
Prav so ga rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji : M. Rant, naduč. na Dobrovi ; Vend. Sadar. učit. v Zalogu; Fr. Staufer. učit. pri sv. Katarini (Štir.) ; Mat. Vurnik. organist v_ Miraipeči ; Jernej Pire in Jos. Kumar v Idriji; Leon Mencinger, učenec- v Krškem : Edvard Dolinšek v Brežicah (Štir.) ; Ant. Gaber, uč. v škofii Loki; Dragotin Koderman na Frankolovem (Štir.). — Gospodična Apo-lonija Fatur v Ljubljani : Marija in Leopoldina Kant, na Dobrovi pri Ljubljani -. Marijca Bolv. Marijca Kolar, Marjetica Miklavčič* Ivanka Petrovčič ; Alojzija Marfinčič, Ivana Krašovec, Ivanka Kovšea. Franjiea Juvančič, Ivana Primožič, Marijca Pehaček in Jerica Logar, učenke v Planini na Notranjskem.
Rešitev de m anta:
O 1 «1 a
bok al m a v r i e a b 1 a z i n i e a vrvar t kalfe hruška j a bol k o O «I k r i i j e A m e r i k c kva r ec .4 p nenoe tiger ih e d v e d Štaj e r s k o Ost ri e a brina oko e
Prav soga rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji; M. Rani; naduč. na Dobrovi; Jos. Vidie, naduč. v Št. Pavlu v Savinjskej dolini (Štir.); Ivan Weixl. naduč. pri Dev. Mar. v Puščavi (štir.) ; Jernej Pire in Jos. Kumar v Idriji ; Fran Šivilaskup v Horjulu; Francò Peternel, mladenič v Novakih (Gor,); Drag. Koderman na Frankolovem (Štir. i ; Jakob Ral.uza in Gvido Sernec. dijaka v Celji ; Leon Mencinger, učenca v Krškem in Stanko Jare. učenec v Braslovčah. — Marija in Leopoldina Rant na Dobrovi ; Josipina Koderman na Frankolovem (štir.); Dora in Nuška Pollak v Kranji; Emilija Jarc. Marija Miklavzin. Neža Hri-bernik, Marjetica Bošnak. Zofij» Povše, Cecilija C ulk, Helena Šmajs, Franika Kralj, Ivana Korun, Franca Primožič, Marija Plaskan, Terezija Hojnik, Kristina J era j in Cecilija Sporn, učenke v Braslovčah (Štir.).
Odgonetke ugank:
1. Strelevod; 2. Öas.
I,«sinica. Gosp. F. K. vB.: Vaš sestavek „Umiliai prod smrtjo- »ino prejeli, u odložili, ker ne ugaja našemu listu. Za droge Vašo spise, lepa hvala ! — Vsora našim cot rudnikom najprisrčnej.ia bvula za poslane nam spise; vsa. fcarje dobrrga xrnit, pride na vrsto, zatorej prosimo potrpljenja. — 0. 1'od-Irojiški v Ujmo: Prisrfcen pozdrav! — Podgorec: Odložili swi poletni čas.
„Vrte*" izhaja 1. dné vsacega meseca in sloji xa vse leto S{ gld. 60 kr., i* pol let» 1 gld. 30 kr. Napis: Upravništvo „VrtSevo*, mestni trg, štev. 28 r Ljubljani.
Izdajatelj, laloinik in urotnik Ivan Tomèié. — Natisnila kU>.in in Kovač v Ljubljani.