Planinski Vestnik GLR5IL0 SLOVENSKEGA PLRNINSKESfl DRUŠTVA. }ati kotel Massodi, od koder zagledamo še visoko nad seboj kočo »Rifugio di Cima Tosa.« Zdela se nam je podobna gradu, stoječemu na strmi skali. In res je dohod — posebno zadnji konec — do nje zadosti strm. Koča ima kaj krasno lego, ker je razgled odprt na vse strani. Človek ne ve, kaj bi bolj občudoval, ali Dolomite in Ture, ki te pozdravljajo iz daljave, ali orjaške Brentske vrhove, ki ti kažejo 9* iz neposredne bližine svoje razorane grebene in smele stene. To planinsko zavetišče ima tudi to prednost, da leži tako rekoč v osrčju najimenitnejših gora Brentske skupine. Seveda reda in snage ne boš našel v koči. Kajti Lahi z vodo zelo varčujejo. Takoj pod kočo je krasen studenec, ki bi dajal celo leto vode, ako bi ga le nekoliko očistili. Toda tega nočejo storiti, ker se boje, da bi prodali manj vina, če bi bila tako blizu dobra voda. (Konec 1. poglavja prih.) PO KOROŠKO-ITALIJANSKI MEJI. nedeljo, dne 2. avgusta 1908, je izčistil dež in precej mrzel sever vrhove, tako da sem računil na nekoliko dni lepega vremena. Zato sem zapustil svoje bivališče na koncu Zajezere v Ovčji vesi, da poiščem v Ukvah vodnika za prečenje vseh mejnih vrhov do Tablja (Pontafel). Ker v Ukvah ni pravih gorskih vodnikov, mi je bila pot od Poncija do Pilata, da bi dobil človeka, ki bi me spremljal. Povedalo pa se mi je konečno, da Ukljanje sploh nimajo posestev na levi strani Bele (Felle) in da so tam sosedje Ovčje-vesci, Naborjetci in Dčpaljaci. Po poldnevnem iskanju sem dobil ¡zbornega informatorja; bil je Josip Kovač, Nemec iz Naborjeta, ki je kot pastir in lovec prehodil vse naborjetske gore. Točno ob štirih zjutraj sem po dogovoru odkorakal iz dobre slovenske krčme Josipa Kanduta pri postaji v Ukvah ter po 20 minutah hoda dobil Kovača že na mestu pri Mrevljetovem seniku. Bilo je čisto, hladno, rosno jutro. Na levi nad nami se dviga peščena, z borom obrasla gora Nebrije ali Podgorski Hrib (1206 ni), ki vlada celo dolino Bele skoraj doli do Tablja in je videti kot lep gozdnat stožec. Na desno od Nebrij je sedlo, ki ga imenujejo Nemci in Slovenci Forčela, t. j. Škrbinica. Ovčjevesci pa rabijo zanjo tudi izraz »Za Vrhom«. Prof. Marinelli jo imenuje Vercella. Naborjet so od 11. in 12. stoletja naprej poseljevali Italijani. Kakor povsod v naših krajih, so prišli iskat železne rude ter so gradili fužine (iz italijanskega »fucina«). Izza časa italijanske naselbe je ostalo še nekoliko imen, posebno treh gozdnatih hrbtov nad Naborjetom, ki se imenujejo Col de Gos ali Kolgož, Col de Mez in tretji Baškoni. To zadnje ime je pohabljeno na zemljevidu v ime Pazogna. Med Forčelo in Kolgožem je položni gozd Granda, med Col de Gos in Col de Mez Rankgraben, a med Col de Mez in Baškoni Palug ali Perluggraben in onkraj Baškonov je Grosser DR. H. T UMA. Granudagraben. Za Grando se dviga Goleč, na desno pa Lahnbüchel, za katerim je Erlakopf (1306 ni). V sredi med njima doli pa prihaja grapa izpod Ravni (1477 m). Pot gre na levo okoli Erlakopfa na planino Strehica; tako jo imenujejo v Naborjetu vsi Nemci, dočim jo Ovčjevesci nazivajo Srdčica. Po formaciji je hrib nad planino vprav strehi podoben. Izraz Sračica pa je tudi starodaven. — Na sleme Strehice sva prišla s Kovačem ob 5. uri 25 minut. Konec slemena se zavije mimo studenca na levo »In der Wiegen« in odtod na hrbet, ki prihaja od kote 1477 m čez 1560 m na 1761 m. Ves ta prostor, gozdnat pašnik, je v posesti Ovčjevescev in se imenuje Ravna, po nemško Federaun. Konec ravni se prestopi, vedno idoč poleg grebena, v Veliki dol; to je gorenji del doline nad Šokovcem, ki se izteka nad Ovčjo vesjo v Belo. Naborješki Nemci so pokvarili to ime v Plitidol. Smer poti gre naravnost proti vrhu 1952 ;«; Naborjetci ga imenujejo Karnitzenspitz; Ovčjevesci zanj ne vedo imena. Ta Krniška špica se obide na levi strani čez Škrbinico, ki vede v Ovško Planjo (t. j. Ovčjevesko), potem se hodi po grebenu do gostega ruševja, skozi katerega je treba plezati kakor skozi rov nekaj časa po vseh štirih naravnost proti vrhu P61dnašnje Špice (nemški Mittagskofel, laški J6f di Miezegnot, 2089 m). Na prvo škrbinico sva dospela ob 6. uri 40 mirrut, na vrh pa ob 7. uri 15 minut. Vrh je gol in na južni strani skoraj do temena rušast. Proti severu odpada precej strmo v skalnate police, nad Rankgrabnom proti Strehici pa v strmih sesutinah. Te sesutine nazivajo Nemci »Sonnseitige Mittagsgritschen«, slovensko bi jih torej imenoval »Prisojni prodi.« Vrh PöldnaSnje špice nosi kamenito piramido kot mejnik med Koroškim in Italijanskim. Pogled iz Poldnašnje špice je lep, a poleg Poliških velikanov nič posebnega. Mičen je le na vasice Kanalske doline, krasen na Poliške Špike. Na jugovzhod pod PtMdnašnjo špico se vleče hrbet, ki ga Naborjetci imenujejo Siebenkvass; to je pokvarjeno Ovško ime »V Siljevem plazu«. Ves položni bok na jugu Pdldnašnje špice se imenuje Planja: na levo od »Siljevega Plaza«: Ovška Planja, na desno pa Laška Planja. Skupina hribov vzhodno od Pčldnašnje špice se imenuje: Vrh Planje (1973 m) in Črni vrhi, ti so : »Nad Požganjem Špik« (1753 m), »Nad črnim studencem Glava« (1682 m), »Nad Požutovem v Špiku« (1729 m). Grapa proti severo-vzhodu doli, lepo vidna s ceste od Žabnice, se imenuje »Koroški kot«. Iz Koroškega kota nižje doli pada majhen potok; vodopad je viden na poti v Zajzero takoj, ko se prekorači brv čez Šokovec. Izpod »Špika nad Požganjem« teče »Suhi potok za Rutom«, ki pustoši senožeti v Zajzeri. Nemci so to ime prevedli v Diirrenbach. Police na sever pod PcMdnašnjo špico se dele v Obere Polizen, Untere Polizen, v sredi: Polizenwand. Na levo od Polic v grapi so Deutsche Karnitzen ali tudi Karnitzel. Iz tega se vidi, da so vsi vrhovi in višje ležeči pašniki prvotno slovenskega imena in da so se slovenski pastirji izpodrinili šele precej pozno. Z vrha sem nameraval kar naravnost prečiti ves greben in vse vrhove do Luške planine (Lussnitzen Aim). No, Kovač mi je zatrjeval, da je nemogoče, kakor se sploh pastirji boje prečenja, če bi tudi za turista bilo laglje in lepše. Po navadi se pastirji iz-ogibljejo vrhov in grebenov ter jih obidejo v ovinkih po policah, prav tako kakor divje koze. Vajeni so tudi istemu lahkemu koraku izrabivši omah skoka. Tako me je zapeljal Kovač kakih 400 do 500 m pod vrh čez gorenje police v krnico in široko prodasto grapo, ki potem vede približno od koče 1326 m naravnost med vrhova »Pipar« 2054 m in 2066 m. Edino ta grapa ima pristno nemško ime »Barenloch«. V grapo sva prispela ob 10. uri 10 minutah, na »Visoki Pipar« pa ob 11. uri. Posebno krasen pogled s Piparja je na Poliško skupino. Visoki Pipar je na jug rušast, dočim je njega sosed (2054 m) skalnat in težje pristopen, docela pol6žen na jug pa je Nizki Pipar (2002 m). Pipar je očitno slovensko ime, ker govori koroški Slovenec: skala je izpipljena, izpipana, to je, toliko kakor krnasta. S Piparja sva odrinila ob 11. uri 30 minutah po južni strani čez gorske senožeti pod Malim Piparjem, potem pa pod nižjim vrhom »Zweispitza« (2004 m) izprva po kredastih in peskastih, strmih pečinah," kjer je bilo treba plezati mnogokrat po vseh štirih in kjer ni držal prav ne korak ne cepin. Kovač bi bil lahko vodil od Malega Piparja naravnost proti zelenici pod škrbino 1878 m. — Na Lechnerjevem zemljevidu 1 :50.000, ki ga imam vedno pred očmi, je zarisan tudi prehod iz Naborjeta skozi Per-luggraben na desno od Malega Piparja v Forcella di Cianalut. No, Kovač mi je trdil, da nikdo tam čez ne hodi, in me je zopet zapeljal v dolgem krogu čez velike prode pod Zweispitzom. Imenoval jih je »Walsche Ritschen«, slovensko bi jih imenoval »Laški prodi.« Mesto da bi potem vodil pod bokom 1955 m na škrbino 1878 m in na višji vrh Zweispitza 2042 m, me je zapeljal zopet v širokem krogu med pečevje pod 1955 m. Ta vrh imenujejo Nemci od njih strani Dreispitz, v Lechnerjevi karti pa je zaznamovano Le Lave deli' Orso. Ta drugi izraz utegne veljati le za grapo pod težko prehodno škrbino, ki drži od staj Implanz v Dunjski dolini skozi Rio Bianco v Krnico nad Luško planino. Le Lave deli' Orso je prevedeno Barenloch, torej je ime preneseno z grape na vrh, kakor čestokrat tudi pri Slovencih. Plati pod Lave deli' Orso sva komaj zmagala. Prav malo tolažbe mi je dajal Kovač s tem, da mi je poiskal nekoliko lepih očnic; ko sva pa prilezla na neko zahodno sleme, mi je izjavil, da ne ve več, kje da sva. Po plezanju pod Lave deli' Orso — klinometer mi je kazal 60 — 65° strmine — sva bila oba precej utrujena. Od studenca nad Strehico, to je od 6. ure zjutraj, nisva dobila več kaplje vode. No, iskati je bilo najprej izhoda. Prevzel sem vodstvo sam. Po kompasu sem poiskal smer ter po kratkem plezanju sva stopila ob 2. uri 30 minutah popoldne na škrbino, po aneroidu okoli 1900 m, katera je po mojem mnenju pravi Bähren-lahn = Le Lave deli' Orso. Raz škrbino sva zagledala Luško planino na levo pod sabo, pred sabo pa krnico, nad katero se je dvigal v ozadju na desno Veliki vrh (2042 m). Nemci imenujejo vrhova 2004 in 2042 Zweispitz, Ovčjevesci in Ukljani: »Dve špici.« Kakor pa so mi zatrjevali na Luški planini, odkoder se vidi le višja špica, so jo stari pastirji imenovali »Veliki vrh«, kar so pozneje pokvarili v Wildivrspitz. Veliki vrh odgovarja tudi formaciji, tako n. pr. Veliki vrh = Rombon in Veliki vrh nad Tolminko. Kljub temu, da sva bila trudna in izžejana, sva krenila po strmem žlebu navzdol po produ krnice pod Dreispitzom na desno in po lepem pašniku na Veliki vrh. Prispela sva tja ob 3. uri 20 minutah ter odstopila ob polupetih po isti poti nazaj. V Dolenji krnici sem videl zanimivo prikazen. Malo nad stezo stoji skoraj meter debeli macesnov štor, ki drži nazaj velik, skoraj 16 m3 velik bolvan. Orjaško drevo pa leži kakih deset metrov proč na tleh. Očitno se je skala odtrgala višje gori, telebnila na drevo ter ga prelomila. Orjaško deblo je bolvan ustavilo nad seboj! — Ob 5. uri 20 minutah sva prišla k majhnemu studencu pod Luško planino. Voda je komaj še curljala. Luška planina je sicer jako lepo razpoložena in obsežna, toda suha in živina trpi na njej često žejo. V Luško planino sva prispela ob 5. uri 30 minutah; tu sva se ločila. Kovač se je vrnil domov v Naborjet, jaz pa sem dobil prenočišče v zapuščeni koči in ležišče na pogradu na sveže nasekanih smrekovih vejah. Zanimalo me je, kako je upravnik (Halter) napravljal skuto. Ko se pobere zasirjeno mleko iz kotla, se sirotka skoraj zavre. Potem se vlije vanjo nekoliko litrov neposnetega mleka in nekoliko pozneje golida mrzle čiste sirotke. V to svrho se sirotka hrani v sodčku, kjer se sproti zaliva, dokler se nekoliko ne skisa. Kadar se v kotlu zalije, izgrebe upravnik žerjavico izpod srede kotla, tako da jo nakopiči v krogu okoli. Na izgreben prostor pa vrže debelo kito kopriv, in to radi tega, da se ogenj pod kotlom docela pogasi ter vročina okoli kotla dvigne vso skuto in maščobo v sredo in na površje. Tako pripravljena skuta je res ukusna, bila mi je tudi dobra večerja. Spal sem skoraj celih deset ur. Zjutraj me je solnce skozi špranje kolibe izgnalo z ležišča. Upravnik Bartl Wedam mi je na to povedal, kolikor je znal. Določil sem po njegovih in Kovačevih napovedbah, da je najnižja škrbina nad planino 1733 m brez imena in neprehodna, da izraza Marzilla ne poznajo niti kot skupno ime, niti kot ime za poseben vrh. Pač pa nosi vrh 1823 m ime »Močilo«; Lipalci ga imenujejo »Vančela«. Tam mimo gre pot z Luške planine v'selišče Plekce v Dunjski dolini, »Škrbina pod Močilom« pa je Forcella Quel Torondo. Kota 1945 m Jof del Quel di Pez se imenuje Karnitzenspitze, Vrh nad Luško planino 1589 m pa Granudaberg; tod okoli drži steza po lepem gozdu strmo doli do grape Kleiner Granudagraben na senožeti nad Luškim kopališčem in potem na cesto pri Lužcah1) (Lužice, nemško Lussnitz). Lužčanje so danes ponemčeni, vendar prihajajo vedno novi slovenski naseljenci iz Ukev. Nemščina v Naborjetu in Lužcah je sploh grozna reva. Naborjetci tudi ekonomično ne stoje dobro. Gozdovi so vsi verskega zaklada, planine pa so razmerno slabe. Polja skoraj ni. Ako bi bile normalne razmere, bi se Naborjet in Lužce od Ukev doli kmalu poslovenile. — Izpod Granude teče proti Felli Čabatčr potok. Na karti navedeni Tschalater Berg in Graben v kraju nista znana. Nad planinsko kočo mi je upravnik pokazal poizkusni vrt za gnojenje planinskih pašnikov. Luški posestniki planin so si prekopali precejšen kos sveta ter napravljajo poizkuse z umetnimi in naravnimi gnojili. En oddelek, ki je bil jeseni prekopan in je negnojen, je ostal docela gol. Drugi oddelek, gnojen s kajnitom, kaže le pičlo travo, tretji, gnojen s hlevnim gnojem, kaže gosto travo v šopih, koder se je bil posul gnoj, sicer pa pleše. Kjer je hlevni gnoj pomešan z umetnim gnojilom in skrbno raztresen, tam se kaže lepa, zelena, travna preproga. — Geološko zanimiva se mi je zdela velika (2 m2) porfirnata ploča, ki je ležala na planem na senožeti, dočim je vse okoli sam apnenec. Z Luške planine sem prišel v eni uri na cesto in v nadaljnji pol uri v Lipaljo (ali Depaljo) ves. Nastanil sem se v gostilni »Pri pošti«, katere lastnik je Jožef Kovač. Napisi po Depalji vesi so, kakor povsod po Kanalski dolini, nemški. Zadnja leta, odkar je tu nastanjeno vojaštvo, je tudi več hiš patrijotično poslikanih. — Navidezno služi med boljšimi krogi za občevanje nemščina. No, ') Korošci nekatere soglasnike radi požirajo; tako izgovarjajo namesto Lužce-Ušce, mesto Lom-Om. Ta izraz »Ušce« je zašel tudi med češke turiste. po družinah in med seboj Depaljci občujejo slovensko. Zavijajo na poseben način, tako da celo Ukljanje iste doline trdijo, da jih je, posebno ženske, težko razumeti na prvi mah. Jezik pa, ki se je govoril v družini Jožefa Kovača — dasi pristno domače dčpaljsko narečje — sem brez vsake težave takoj razumel. Lipalja ves ima krasno lego po prirodi in je tudi ekonomično v dobrem položaju. Ona ima obširne bogate planinske pašnike, jako razsežne senožeti ter lepe bukove, smrekove in macesnove gozde. Največ živine ima v Kanalski dolini, dobro rejene in lepega plemena. Dasi leži Lipalja ves 600 m nad morjem, je dolina tam precej odprta in prisojna, tako da sneg že pričetkom marca skopni, dočim ga je v Ovčji vesi takrat Še za pol metra. Čez poletje ima vas poleg vojaškega tudi precej tujskega prometa. Ekonomično bi se dala Lipalja ves organizovati tako, da bi po svojem bogastvu vladala Kanalsko dolino. Slovensko pleme je inteligentno in jako dobro ohranjeno. — Prav mičen pogled po Kanalski dolini se razprostre z mostu čez Belo. Vidi se lepo po vrsti Višarijsko svetišče, P6l-dašnja špica, Piparji, Dve Špici, Krniška špica in Luška planina. Popoldne sem napravil izlet v Flickergraben, t. j. v globoko, v peščeno pečevje zarito grapo na desni strani Bele. Na levo te grape se dviga strmo iz Belske doline z borovjem obrasel vrh, ki se imenuje »Ščit«. Od tam gori v polukrogu se zavijejo do nad Lužic strme, z borovjem pokrite, precej divje razrite gore, med katerimi je najvišji Žimovec (2001 m), na levo skalnati Turen (1944 m), na desno pa Gozdec (1919 ni). Iz tega imena so Nemci naredili Gisnitz. Zadaj za Žimovcem in Gozdecem imajo Lipaljci planino za jagnjeta, imenovano »Na planinici«, nemško Lamperalm. Zvečer sem bil v prijetni družbi Jožefa Kovača ter ondotnega duhovnika, gospoda Formasa, kateri pa ne zna besede slovenski. Šola je v Lipalji vesi, kakor povsod na Koroškem, utrakvistična, dejansko pa germanizatorična. Dajte Žabnicam, Ovčji vesi, Ukvam in Lipalji vesi slovenskih duhovnikov in učiteljev, ustanovite gospodarskih zadrug — in cela Kanalska dolina postane v eni generaciji dobro slovenska! Z Lipaljo vesjo občujejo iz Dola (Bieliga) in Pontebe sem še precej tudi Italijani; zaraditega ima Lipalja ves tudi furlansko ime A la Glesie t. j. pri cerkvi. Vodnika mi za drugi dan ni bilo treba iskati. Ponudil se mi je prijazno Josip Kovač sam, ki ima živino po planinah, govori vse tri jezike in je torej, kakor sem omenil, najizvrstnejŠi informator. Dne 5. avgusta zjutraj še pred peto uro smo odrinili iz Lipalje vesi čez senožeti. Na desno gori se vidi skozi Korenji graben in Srednja brda (1317 ni). Prekorači se potem Šenatagraben ter prestopi v prej strm bukov gozd; tu sem videl bukovo deblo, ki je imelo dva metra v premeru. — Po pičli uri hoda se pride do senika in studenca »Na senožetci«. Odtod sem si pogledal levi breg Bele. Na levem bregu pritoka Flickergraben pod Žimovcem je »Velika Planja« in za njo »Mala Planja«. Na Lechnerjevem zemljevidu navedene »Windische Baliza« ne poznajo Lipaljci, pač pa imenujejo pašnike ondod Veliko Hlevišče in potem Malo Hle-višče. Na levo od Velikega Hlevišča je divja grapa (Hlevišče graben), ki se je železnica ni mogla drugače izogniti, nego da se je zarila s tunelom pod njo ; čez tunel goni hudournik svoje prodove. Na vrhu Senožetec je kamen »Počivalce«, kjer se res navadno počiva. Dalje pelje pot zopet skozi gozd do točke 1200 m, kjer stopimo na obširno, prekrasno planinsko senožet, ki sega do 1369 m in se imenuje Lušč' vrh (t. j. koroški izgovor za »Luški vrh«). Iz tega so skrpali Nemci besedo Luschora, poleg tega pa še točko 1369 m prevedli v svoj »Lussnitzer Berg«. Senožet Lušč' vrh je obrobljena s temnim, gostim smrekovim gozdom, po senožeti raztreseno stoje pa krasni macesni. Po svoji legi in slikovitosti je Lušč' vrh ena najlepših planinskih senožeti, kar sem jih sploh kdaj videl. Zadi za Luškim vrhom in dalje za Srednjimi brdi se dviga Kres od 1576 m do 1736 m, čigar odrta severna stran se vidt že iz doline. S senožeti se zavije nekoliko na desno v grapo »Pod Piči« (morda izprijeno ime za »Špici«), potem v »Škrilje« in na planino v »Fratah«. Izraz frata pomeni v Kanalski dolini oguljen ali izpodmlet svet, ki se je pozneje zarastel s travo ali z nižjim redkim grmovjem. Ta izraz rabijo tudi Furlani (»Frata«) in Nemci (»Fratten«). — Na Lipaljsko planino sva stopila okoli osmih, ker sva hodila jako polagoma. Nemško nazivanje Deutsche Alm in Leopoldskirchner Alpe je napačno, ker imenujejo Lipaljci sami vse skupaj Lipaljsko planino, ono tik italijanske mčje Dolenjo, ono pod Kresom pa Oorenjo. Lipaljska planina je jako obširna, hladna, ker je nekoliko odprta vetru, sočna, polna dobre studenčne vode in tolste prsti. Ima krasen razgled po celi Kanalski dolini, po koroškem gorovju, na pogorje južno od Dunjske doline in najlepši pogled na Montaž, ki ima odtod ime Bojs = Boječ. Jožef Kovač mi je zatrjeval, da v mladih letih, ko je tod pasel, nikdo ni poznal imena Montaž, marveč so vsi stari slovenski ljudje rabili le izključno nazivanje »Bojs« = Boječ. To ime ta gora dejansko zasluži, ker se kakor skoraj 1800 m visok stolp dviga iz Dunje. Tik Dolenje planine je italijanska meja prav na razvodju. Položno proti jugu doli se razteza italijanska planina v Dolu = Casera Bičliga = »Velika«, namr.: planina. Takisto se imenuje tudi Passo di Bieliga »Dol«. Italijanska planina je jako lepa; ker pa nima vode, se mora napeljevati s slovenske strani po žlebovih proti najemščini. Na obeh planinah se vidi razlika gospodarstva. Na italijanski strani se planina izkorišča vsako leto do zadnje bilke, zato se pa več skrbi za napeljavo vode in za gnojitev. Italijanske planine ima le ena oseba v zakupu ter sprejema živino odkodersibodi proti plačilu, navadno v blagu. Dasi se plačuje za nekatere planine precej velika zakupnina, napravijo podjetniki v dobrih planinah vendar čistega dobička od 800 do 1600 frankov. Pri tem pa lastniki živali prejmejo več blaga v siru, maslu in skuti nego po naših planinah. Ker Italijanom primanjkuje lepih planin, že od srednjega veka sem silijo na sever; tako so si priposestovali lepi planini Na Rudnem vrhu (Somdogna), v Dolu (Bieliga), Na Njivici (Pozzeto alta) in na Jelovcu (Pozzetto bassa). Tudi višje gori, po Pontebici, imajo že več let v zakupu nemške planine, n. pr. tolsti Lanzenboden,, ki spada k gorenji Ziljski dolini. Nad planino »V Dolu« na desno gori se dviga vrh »Pipar«, potem Sechieit (in ne »Sechleiz«, kakor piše Lechnerjeva karta), dalje Brda (1843 m). Sechieit (1838 m) pomeni Suhi vrh. Ta »Brda«, kakor tudi ona v Poliški skupini, pomenijo lepo izbočen vrh, ki dominuje nad okolico. Tu pride do veljave pristni prvotni pojem brdo (»Kamm«). Na levo nad Dolom se imenujejo vsi vrhovi Lanis (nemara je to staro slovensko ime »Lanec«, die Kette; enako v Rezijanskih planinah: Cuel di Lanes). Od Dolenje Lipaljske planine gori gre steza med Monte Pico (1736 m) in Lipnikom (Monte Schenone 1952 m) skozi položno sedlo. Lechnerjeva karta je imenuje Anhaltersattel (1701 m)\ izraza pa domačini ne poznajo, marveč pravijo »Za Kuglom«. Monte Pico ali tudi Monte Piccolo imenujejo Lipaljci »V Kapelu«. Nekoliko višji vrh zadaj za njim je »Kugel«. Koroški Slovenci imenujejo Kugel, kakor trdijo geologi, po lednikih obdrsane in poobljene vrhove. Tak Kugel se nahaja za Ukvami: 845 m, Kuglič v Poliški skupini in Beračni Kugel na desno od prve kapelice gori k Sv. Višarjam (1778 ni); slovenski bi jih kot tehnični izraz lahko imenovali »oblica«. Od Kugla naprej tvori Kres in zahodni hrbet »Gače«; nemško se rabi za take formacije Zwiesel (Oačniki Gače, v Gačah — se dobi povsod po Slovenskem). Z Gač doli proti Felli gre Pegla, nemško: Pirglergraben. Tik italijansko-avstrijske meje pod vrhom Monte Agar (Illus-Berg 1526 m) je druga Lipaljska planina : »Slovenski Jelovec« ; odtod pokvečeno nemško ime Illus. Agar pomeni toliko kot Vodeni, Studeni vrh. Na italijanski strani pa je planina Casera di Pozzetto alta (1600 ni) po slovensko »Njivica«. Odtod doli teče Rio Oelovic. To je očitno slovensko: »Jelovec«. Nižje doli 1370 m je Casera di Pozzetto bassa (1370 m), po slovensko »Laški Jelovec«. Italijanska meja gre od zadnjega vrha Kresa, t. j. na Kuglu, ves čas po hrbtu hriba ter zavije onkraj Pegle proti severu na Filone Slavi (1305 m\ slovensko : »Velika Ravna«. Potem po položnem hrbtu na zahod, slovensko: »Sedlo«, in potem po »Frati« proti Tablju.1) Za Kuglom sem se ločil od ljubeznivega gospoda Kovača in njegovih treh sinov, ki so naju spremljali, in sem krenil na Lipnik (1952 m). Pot gori ni težavna, ker gre ves čas po travnatih rušah in z ruševjem poraslem grebenu, a je precej strma. Na Lipnik je od Sedla za Kuglom pol ure. Stopil sem na vrh okoli enajstih. Razgleda nima posebnega, ker ima okoli in okoli višje vrhove. Od Lipnika ves čas po deloma travnatem, deloma skalnatem grebenu drže ovčje steze na Jof di Dogna ali, kakor pravijo domačini, Jof di Mincigos (1962 m); ta izraz smatra italijanski geograf Giovanni Marinelli za slovenski. Dospel sem tja ob tri četrt na dvanajst. Vrh, južni in zahodni bok te gore so obrasli z gosto travo. Skoraj prav na vrhu sem našel dobro razvito rastlino smokvice t. j. rdeče jagode. Ker se je jelo vreme izpreminjati na slabše in tudi vrh Dogna nima nič posebnega razgleda, razen po dolini Bele in na Boječ (Montaž), sem odrinil že čez pol ure naravnost doli po jugozahodnem boku, v smeri proti spodaj ležeči glavi Cuel Furmian (1536 m). Od zadnje planice krene pot na desno skozi gozd. Čez eno uro sem prišel s svojim spremljevalcem Aleksandrom Capellaro na bujno gorsko senožet v zatišju gozda, odkoder nisva vedela kam. Določil sem po hipsometru višino okoli 1200 m, po kompasu smer, ter poslal Capellara na desno gledat, če nisva na robu neke grape. Našel jo je in zdaj sva vedela pravo smer: vedno in ostro se držati na levo. Stopila sva skoro iz gozda in sva videla pod seboj staje Granplan in potem prvo selišče Mincigos. Bilo je tri četrt na dve. Po strmem prisojnem bregu sva prišla doli na široki prod Bele in sva bila ob polutreh v Dunji, kjer sva se ustavila v krčmi Viktorja Soprano. Dunja (Dogna) je slikovito ležeča furlanska vasica pod strmim desnim bregom, tako da je v zimskem času skoraj ves dan v senci. Od vzhoda se izteka Dunjski potok v Belo ; preko ') Lipaljci ne govore Pontabel, marveč: „grem na Tabelj", „je prišel s Tablja". Ol. zgoraj str. 160. njega vede visok, vitko izpeljan železniški most. Med njegovimi stebri se vidi v ozadju ponosni Montažev stožec, tisti znani pogled v turistskih knjigah in na razglednicah. Glede postrežbe je Dogna precej na slabem. Pri tem pa imajo krčmarji naivne pojme o računih. Ker so se mi zaračunila štiri jajca silno drago (V40 lir) in sem račun sploh grajal, sem dobil pojasnilo : »Qualche cosa pel cibo, il resto pel disturbo«, t. j. »Nekaj za jed, drugo pa za sitnost« !! Drugi dan, 6. avgusta, sva odrinila šele po šesti uri po Dunjski dolini. Glede imen Lechnerjeva karta odgovarja docela. Opažam le, da se nekdaj slovenska imena bolj in bolj izpodrivajo in kvarijo. Očitno slovenskega porekla je ime Pleziche, katero imenujejo Ovčjevesci Plekce. Tudi staja »lmplanz« more biti iz slovenskega »V Planjici«. Costa in Rio Godiz je menda nastalo iz Goleč; v stari italijanski, prof. Marinellijevi karti se tudi še tako piše. Zanimivo je, kako tudi italijanski maperji kvarijo imena, ker ne poznajo dovolj jezika prebivalstva. Pritok Rio Bieliga pod Plekcami je zapisan »Rio Rubadič« ; Furlan pravi za rio (potok) »rju«, torej Rju Badič; tisti »pristni« Italijan pa je besedo razumel po svoje! — Pot je široka steza, večinoma po borovem gozdu, ki pa trikrat pada prav nizko doli v grape Rio Mas, Rio Bieliga in Rio Bianco. Odtod naprej gre polagoma gori, ves čas po planem in prodišču, do Rudnega vrha. Do glavnega sela Chiout je eno uro tri četrt, do Implanza pet četrt in na Rudni vrh dobro uro hoda. Cela pot zmerne hoje znaša od Dogne do Somdogne štiri ure; doli se pride zlahka v treh urah. — V Rudnem vrhu sem dobil starega svojega znanca iz planin, Andreja Dela Mea, večletnega zakupnika planine, doma iz Saletto. Ime mu je slovensko (»Z meje«), kakor se sploh pri hišnih imenih v Dunjski in Reklanski dolini dobi še dokaj več ali manj pokvarjenih slovenskih hišnih imen. Tudi to dokazuje, da so Slovenci izginili iz Dunje morda šele tekom 19. stoletja. Z Rudnega vrha je kreniti naravnost na jug po senožetih in potem po pašniku v gozd do mejnega kamna, odkoder naprej gre rdeče zaznamovana pot po strmem, vlažnem gozdu doli v Zajzersko kočo v pičlih treh četrt urah. SPOMINI IN NAČRTI. DR. FRAN TOMINŠEK. 2. Obhod čez Raz6r — in še kaj. (Dalje.) Zgraditev nove poti iz Vrat proti Kredarici smo nemudoma naročili očetu Požgancu, ki je vodil tačas tudi napravo vodovoda za bodoči Aljažev dom. Ker smo se pa že lotili Triglava hoteli smo zvezati Triglavsko kočo tudi še na druge strani. Določili smo krajši direktni dostop iz Gornje Krme do Kredarice, ki naj bi tvoril nadaljevanje dejansko že izvršene jahalne poti skozi Krmo.1) Še bolj nas je mikala zveza iz Trente na Triglav. Baš v tistem času nam je začel dopisovati g. vikar Abram (vulgo Trentar) o nekem tačas nepristopnem Komarju, ki baje vodi prav naravnost z Zadnjice pod vrh Triglava. Obljubil nam je vsestransko pomoč Trentarjev, ako nadelamo pot čez Komar, ker so radi paše pod Doličem tudi Trentarji želeli to zvezo. — Kraj si je bilo treba ogledati. Vzel sem si torej dopust za nekaj dnij — in hajdi v Trento! Ubral sem pot čez Kranjsko goro in Vršič in dospel nekako v štirih urah do izvira Soče. Bil sem sam in kar nič se mi ni mudilo, ker je bilo še zgodaj popoldne. Ogledal sem si ob izviru slap, ki mi pa ni posebno ugajal; v primeri s slapom Savice in še mogočnejšim Peričnikom pada njegova veljava. Čaroben pa je bil pogled po razsežnem gorskem kotu Zapčildnem, obrobljenem na severu s črnimi skalnimi kladami Travnika, na jugu po raztrganem grebenu Srebrnjaka in Grintavca, na zapadu pa po krasni skupini nebotičnega Jalovca. Po mehki tratici ob šumečem potoku razprostrem vsebino nahrbtnika, svoj lačni in žejni želodec pa pozovem, naj izbira. Doma so mi spekli mastnega petelinčka in strog je bil ukaz, naj ga pojem prvi dan, da se mi ne skvari. Pokorno sem mu torej razkosal bedrca in rebrca, ogulil dolgi vrat in celo izpil možgane; napojil pa sem se z bistro studenčno Sočo in — proti predpisom — s penečim bizeljcem. Vmes sem seveda motril svet okoli Jalovca in njegove silne stene, obetajoč si, da mi niti on ne uide iz programa. Kar zažvenkeče za menoj steklenica ob zabojčku sardin in se zavali po trati — zanjo pa se zaleti poreden kozliček. Seveda sem bil koj po koncu, da preprečim nameravano zlobno poškodbo tuje lastnine. V tistem hipu se razkropi na vse strani plaha kozja čeda, ki se mi je ob šumenju potoka neopaženo pridružila in obkolila nahrbtnik. Stara kozja mati prijazno zamekeče, kakor da bi me hotela potolažiti. A kaj pomaga, ko je poredni mladič — demonstrant le še naprej butal v valečo se steklenico bizeljca. ') Ta zložna bližnjica se je skončala 1.1905. Stara pot je vodila čez nevarno snežišče pod Vernarjem (tu se je ubil prof. Schmidt) na prelaz, kjer je križišče potov iz Bohinja proti Marije Terezije koči ter Kredarici; napravila je tedaj velikanski ovinek. Moral sem poseči po svojem bridkem orožju — cepinu, da sem nagnal škodljivca. Medtem pa so drugi naskočili moje skladišče in se polastili mojega belega hleba, cukajoč se zanj. Zapodil sem jih na eno stran, a povrnili so se z druge. Da se rešim nadlege,, jim vržem nekaj kruha, potem pa hitro pobašem svoje stvari v nahrbtnik in se odpravim na pot. A nisem še poznal trentskih kozA; vsa čeda me spremlja, tudi pri bližnjih hišah se ne ustavijo. Se enkrat jim vržem kruha; a kaj pomaga? Še bolj sem si jih priklenil na-sel Tako smo jo drobili navzdol ob Soči, jaz naprej, kozliči za menoj. Prav malo sem bil ponosen na to spremstvo. Da bi se ga odkrižal, poskusim še eno sredstvo. Ustavim se, natočim v dlan nekaj žganja in ga pomolim mladičem, ki so se precej zbrali okoli mene. Vsak poduha v mojo roko in pri tem mu zmočim gobček z žganjem; kar vznak jih je vrglo. Kot zadnji se mi pribliča razposajenček, ki mi je bil steklenico preobračal; njemu pomočim nos prav v žganje. »Ne-e-č«, zanoslja ter malo poskoči in zakiha, potem se pa zopet spusti za menoj. Očitno je bil vajen alkohola! Kajpada zvabi s seboj vso ostalo svojat, le starka si ni upala več v bližino. Udal sem se v svojo usodo — in peketali in meketali smo jo naprej proti Trenti. Ko dospem do prve žage, steče mi na pot nekaj otrok. Največjemu dečku velim, naj zadrži čedo; obljubim mu za to groš. Hej, kako je poskočil! Zapodi se proti kozam, nekaj zakriči in mahajoč z majhnim okleščkom, zaropoče za njimi s svojimi cokljami — in v beg se je spustil kozji rod. Rad obdarim vrlega pastirčka, ko pa odkorakam naprej, hite za menoj vsi otroci. »Prosim krajcar, prosim krajcar«, ponavljajo v enomer in stezujejo ročice za menoj; celo najmlajši hlačon, ki je še platno prodajal, me dohiteva in kliče: »Plosim ajca!« Nisem še poznal te razvade beračenja in hotel sem pokarati otroke. »Ali vas ni sram, da beračite? Ali so vas tako učili v šoli?« Odgovor: »Prosim krajcar, prosim krajcar!« Hlačon pa: »Plosim ajca!« —Vsi otroci so bili brhki, rdečelični in dokaj čednega obraza. Ali jim morem biti hud? Stresel sem jim nekaj drobiža po tleh in bojevito so ga pobirali in lovili, potem pa zbežali domov. Samo mali hlačon je še pritekel za menoj in »plosil ajca«, ker si očividno pri občni b6ri ni ničesar priboril. Zanj sem pa vzel iz nahrbtnika peščico sladkorčkov. Nabasal si je z njimi usta, potem pa jo je udri čez polje k mami! Prosta mi je postala pot, pa tudi nov razgled se mi je odprl; nizko hribovje, ki je bilo dosedaj na vzhodni strani, sem pustil za seboj in nenadoma se je odprl na levo slikovit gorski kot, dvigujoč se iznad Soče proti skalnatim vrhovom. Iz ozadja pa kipi proti nebu piramida veličastnega Razcira; vrh mu je podoben nazobkani kroni, položeni na srebren pas: na veliko snežišče. Strmine, ki obdajajo vrh, so mi zadostno označevale težavnost pristopa, a toliko bolj me je mikalo, poskusiti se z Raz6rom. Kar obžaloval sem, da mi je topot bila določena druga tura. Ob takem razgledovanju mi je postala pot kar prekratka. Ko sem pri »Anžkovi« (namr. njivi) prekoračil divjo Sočo, sem imel že cerkvico Sv. Marije v Trenti pred seboj; kaj prijazen, mičen pogled! Bela cerkvica z ozkim stolpičem se skoro naslanja na skalnato steno; poleg cerkvice je čedno župnišče in majhna šola, spredaj bujna trata in ograjena njivica, ki sega prav do globoke struge, koder šumi Soča; onstran se dvigujejo strmi odlomki Srebrnjaka; na tej majhni planotici stoji samo še kmečki stan Špikov. Tukaj je dom — za samotarja, a raj je bil — našemu Trentarju kot turistu. Poznala sva se takrat samo od daleč — po imenu. Zato si nisem upal kar vdreti v župnišče; gospoda tudi nisem bil obvestil o svojem prihodu. V tem pride ženica iz Špikove hiše, ko jo povprašam za gospodom Abramom, mi veli, da naj pogledam na njivico ob Soči, češ, tam je najrajši; če ga ni tam, pa najbrž — spi. Pogledam; na njivi ni bilo nikogar. Okna v župnišču so imela trdno zaprte vetrnice, tudi hišna vrata so bila zaklenjena. — Res ga bo treba buditi. »Hoj, hop! Ali je kdo doma?« zakličem in poslušam. Nekaj začne znotraj lomastiti in močan bas zadoni po veži: »Srepdta! Kdo moti moj mir?« Vrata se odpro, na prag stopi naš — Trentar, po domače razgaljen; pozna se mu nekoliko zadrege, ko vidi pred seboj tujega turista. Pozdravim ga in pristopim. »Oprostite, da sem vas zbudil, saj niste kralj Matjaž, ki mora 100 let prespati.« Povem mu, kdo sem in da prihajam Komar ogledovat. Zdaj sva bila takoj prijatelja. Ob kratkem gostovanju sva začela kovati planinske načrte za Trento, potem sva se pa morala podati v Log, da dobim vodnika. V poštev je prišel samo M6ta, najboljši poznavalec Trentskih gora, ki je bil tudi že splezal čez Komar. V Cudrovi gostilni {sedaj pri »Zlatorogu«) sva se ustavila in rekla poklicati Mčto. Tovariša Trentarja je zelo mikalo, pridružiti se mi; toda skupna tura čez Komar in na Triglav se ni dala drugače izvršiti, kakor da prenočujemo na Kredarici; tolike zamude mu pa stanovski posli niso dopuščali. Tudi jaz sem si želel njegove družbe. Ko ob čaši sladkega vipavca ugibljemo, kako in kaj, se spomnim sivega Razora, ki sem ga bil občudoval, in predlagam premembo potnega, načrta, češ, drugi dan se podamo skupno na Raz<5r in se povrnemo zvečer v Trento, tretji dan pa pojdeva jaz in Mota sama čez Komar. Tovarišu Trentarju sem še namignil, da dovede ta obhod najbrž tudi do naprave pota na Razdr. Navdušeno mi je pritrdil in tura na Raztir je bila dogovorjena. Mota je dobil strog ukaz, da naju pride zjutraj ob treh budit, dogovorili smo se, kaj vzamemo s seboj, potem sva jo pa midva s Trentarjem urno udarila nazaj proti župnišču. V Trentarjevem gostoljubnem zavetišču sem kaj trdno prespal to noč. Mimo naselbine bobneča Soča me ni kar nič motila; samo zbudila me je ob nenavadni uri, vendar pa baš o pravem času: svitati se je začelo. Hitro se oblečem; Trentar je bil že pokoncu in je ropotal po veži, basajoč obsežni svoj nahrbtnik. Pa tudi M6ta jo je — v besede pravem pomenu — prikadil okolu vogla Špikove hiše; pipa je namreč njegova najzvestejša tovarišica. Na pot! Veseleč se jasnega jutra odrinemo ob Soči proti severu; že pri prvem mostu zapustimo pot in krenemo tostran Soče po precej strmih travnikih na zeleno brdo, kjer stoji nekaj hiš in mnogo senikov. Pri tem smo po primitivnem mostu prekoračili globoko korito, po katerem šumi in poskakuje potok, prihajajoč izpod Raz6ra. Ta potok nam sploh daje daljnjo smer. Teče po ozkem razritem jarku, ki si ga je izkopal med Prisoj-nikovim medgorjem in skalnatimi odlomki Planje, Goličice in Kuhle.1) Naša pot vodi po bolj položnem Prisojnikovem pobočju, visoko gori nad »Koriti«, kakor nazivljejo imenovani jarek Raz6r-skega potoka. Od zadnjih seniko-v krenemo najprej strmo kvišku v gozd, potem pa stopamo precej zložno po dobro izhojeni poti med zelenim bukovjem. Najprej smo se od »Korit« nekaj oddaljili, nato se zopet približamo njih robu in hodimo tuintam visoko nad prepadom, ves čas pa polagoma navzgor. Po enourni hoji pustimo »Korito« za seboj; jarek se je razširil v ozko dolinico. Gozd smo pustili za seboj in korakamo po travnatem, skoro ravnem svetu urno naprej. Hkratu se dolina razširi in že stojimo v kotu pod Raz6rom. Krasen kuloar! Precej široka planota, preprežena tuintam z redkim ruševjem, se razprostira pred nami, polagoma se dvigajoč do suhega plazovja, koder je razmetanih nebroj ogromnih sivih ') Pišem »Kuhla,« kakor izgovarja ljudstvo, ker nikakor ni dognan izvor besede niti iz »Kugle«, niti iz »Kukle.« in rdečkastih pečin. Iz plazu vstaja silna, navpično odsekana bela stena, v kateri se jasno razloči nekaj obširnih, rdečkasto-rjavih odlomkov, od koder se je šele nedavno odkrhnilo skalovje. Nad to steno pa se žari v jutranjem blesku navpični, raztrgani vrh Raz6ra. Skalnati njegov greben tvori na desno preko ozke zareze veličastno, tudi vso razkosano Planjo; šele pod Goličico prehaja siva stena v črno-zelen rob, ki kroži nad nami proti jugu. Na levo od Raz6ra je pogled prijaznejši; tukaj se nam skriva pravi Prisojnik, kažoč nam samo svoje sicer strmo, v višini ponajveč travnato, spodaj pa z ruševjem pokrito pobočje. S tem nam pa daje tudi smer našega pota. Premerili smo planoto, sledeč počasi se dvigajočim tratinam, potem smo zavili na levo proti Prisojniku. Po strmem, s slečem in ruševjem poraslem obronku smo splezali iz kotline, potem smo iskali prehoda po gostem ruševju in skalovitih rebrih. Po kratkem, a težavnem plezanju smo še povzpeli v znatno višino in smo konečno dosegli ozko pastirsko stezico, ki je vodila povprek čez ruševje in nato zavila proti sedlu med Prisojnikom in Raz6rom. To je bil dostop čez »Metliko«, doslej znan samo trentskim lovcem in pastirjem; uvidel sem, da bo tod treba skrbno nadelati stezo.1) (Konec 2. poglavja prih.) ') Pot čez „Metliko" je sedaj brez težave, ker je steza nakopana v ugodnih ključih in je ruševje presekano. DRUŠTVENE VESTI. Novi člani. Osrednjega društva: GOttler František, inženir, Caslava (Češko). Vasič Konrad, uradnik Vzajemnega podpor, društva; Dolenc Jerica, trafikantinja; Tomec Ivan, c. kr. davčni asistent. (Vsi v Ljubljani). Auš Aleksander, uradnik dioničke pivovare, Zagreb. Cvek Franc, postajenačelnik, Postojna. — Kranjske podružnice: Bajželj Jakob, poseslnik v Stražišču. — Tržaške podružnice: Martelanc Svetko ml., akademik v Barkovljah. Darila: g. Josip Pravhar K 2. — G. Edi Tavčar K 120. — Popravek k št. 8. in 9. str. 130: Za kočo na Nanosu je daroval g. Anton Avsec, c. kr. sodni pristav v Postojni, iz neke kazenske poravnave K 10,