Marica : O ženskem vprašanji. 37 O ženskem vprašanji. Skrajnosti. Spisala Marica. Ako je kje opravičen izrek, da »les extremes se touchent«, opravičen je gotovo v gibanji, ki se je začelo med slo- venskim ženstvom o ženskem vprašanji. V kratki dobi našega lista sem kot urednica naletela in našla toliko protislovja, toliko dijametralno različnih menenj in zajedno tudi dokaj pretira- nosti, da ne morem drugače, nego da tu-le povem, kako si jaz mislim pravo, uzorno a ob enem napredno, naobraženo in nad malenkostim! emancipirano žensko. Ni treba, da si jo še le ustvarim v domišliji, imam jo živo in sicer celo med Slovenci. Ta naša »emancipirana« žena mi je pisala pred kratkim : »Oprostite, draga gospica, da ste morali dolgo dovolj čakati mojega spisa, pa saj veste, da sem mati treh otrok, gospodinja, knji- govodja svojemu možu in pa štacunsko dekle. Ko je zvečer vse mirno in tiho, ko pospravim svoje malčeke spat, tedaj pišem, a premnogo- krat ne morem, ker sem trudna, strašnv trudna . . .« Kaj pravijo tiste, načičkane dame, ki se svojih mehkih faute- ailov zdihujejo pod premnogimi (?) skrbmi ter se smejejo in rogajo ženski, ki poleg fizičnega dela najde še časa za duševno delovanje ? Ker same ne zmorejo ničesa, ker je njim samim narava odrekla vsako sposobnost za kaj dobrega in vzvišenega, pa pridigujajo : Kaj žen- ska ! Sama vidim, da komaj vtegnem opraviti še to, kar je neob- hodno potrebno, ako torej ta gospa N. N. še čita, piše in se zanima za literaturo, mora zanemarjati dom. In vendar je dom gospe N. N. pri vsem njenem duševnem delovaniji lehko mnogo bolj v redu nego one gospe, ki propoveduje, naj ostane ženska le pri domačem delu. Seveda prva nima 13 mesecev v letu šivilje na vratu, ne preoblači se po večkrat na dan, ne hodi na šetališča, ne vzprejema nebrojnih 38 Marica : O ženskem vjirašunji. posetov, ki bi ji polnili glavo s puhlimi pogovori in škandaloznimi kronikami ter ne vtegne zabavati se z g-ibkimi častniki in njihovimi bedastimi puhlicami. To bi bila torej ena skrajnost, ono smešno mišljenje našega pred svetom najbolj uglednega ženstva, koje sem morala po- slušati tu in tam na svojem potovanji po slovenskem. Žene, ki go- vore, da je nemožno opravljati poleg domačih opravil še kaj druzega, govore najbrže, same zavisti, ker same ne zmorejo ničesa. Druga skrajnost, kojo sem zalotila med slovenskim žentvom, je zopet pretirana emancipacija, iskanje zunanjih efektov, ekscentričnost, ekstravagantnost, katero hočejo kazati že po zunanjosti in v vsem vedenji. Take ženske so na videz že tako emancipirane, da skoro niso več ženske ali vsaj nočejo biti, nočejo več čutiti po žensko, a ker tudi možki niso, so to nekak »tretji spol« ^), kakor jih je imenoval neki Francoz. Ali bi ne bilo lepše, da tudi emancipirana ženska ohrani v sebi ono žensko privlačno nežnost in ljubeznivost ter jo druži se svojim odločnim delovanjem, se svojo vedo in se svojo duševno samostoj- nostjo ? Glejmo, Slovenke, da ne zajdemo tudi tu predaleč, ne le, da si tako ne napravimo vgleda, ampak zasmehovali bi nas tudi in to nekoliko po pravici. Tzmed teh-le ženskih iščočih ekstravagantiiosti in ekscentričnosti je zopet mnogo takih, ki so protivne zakonu, češ zakon nas umori. Smešno, prav tako smešno je to kakor ono, da zakonska žena ne more delovati duševno. In kako še lehko deluje ! Ne le, da je njeno srce pokojno, ako je zakon srečen, ampak zakonska žena gil^lje se vsled večjih izkušenj mnogo svobodneje v kterem koli si bodi de- lovanju. Taka nasprotnica zakona je pisala svoji prijateljici, ktero je prej oboževala in o kateri je izvedela, da se poroči, tako-le : »Bog mi je priča, da kult, s katerim sem se ti klanjala, ni bil le slama, a toliko odkritosrčna sem, da Ti povem, da se je malce izpremenil, kajti oboževanje se je izprevrglo v navadno prijateljstvo. Ljubezen ni nič manjša, a ona ne izvira več iz oboževanja, ampak iz pomilovanja, sočustva! Ti si mi bila nekaj višjega, vzor, tako svetel in čist......« Kaj je to druzega nego pretiranost, skrajna pretiranost, prisil- jena originalnost? Pri navadni ženski bi se menilo, da je to zavist ^) Mi, ki že imamo tri spole, bi rekli četrti. 39 a tu ni misliti o tem, to je le ekstravagantnost, po katerej sodi ista, gotovo resnično dobra prijateljica, da je zakon — samomor. V zakonu ali izven zakona bodi ženska delavna, poteguj se za pravice ženstva, delaj za njega blagor, toda bodi že doktorica, pro- fesorica, skromna ekspeditorica ali pisateljica, ostani ženska po ve- denji, po nežnosti, po čustvovanji, drugači te mora človeška družba, do katere imamo vsak svoje dolžnosti, obsojati ter te prištevati v nekak — tretji spol. Le v skrajnosti nikar ! 64 »Z« : ® ženskem vpiasanji. O ženskem vprašanji. To preklicano žensko vprašanje ! Moj Bog, koliko se je že govorilo pro in contra, pisalo to in ono in vendar srfio še vedno pri začetku. Marica, Marica II., Danica, Feodora, Ma- rija Ana, cel register. Pardon toraj, če se še moja malenkost vtihotapi med to zastopstvo! Verjemite mi ta »Z« je praktično emancipiran in če tudi izgleda s tistimi ušesci malce prefrigan in koketen, vendar ni tako do sile lahkomišljen, kakor bi mislil na prvi pogled. Toliko bodi povedano v zagovor mojega »g-rba« in moje osebe.. No, da napišem tu kako učeno razpravo a la Marica II., ali kak ostro ošpičen članek po vzoru Danice, tega menda od mene ni nihče pričakoval. Simpatizujem z obema, z Danico še skoro malo bolj, četudi, odkritosrčno rečeno, nisem nič preveč navdušena za njeno idejo o toliko hvaljeni narodni noši. Sploh o tem morda kedaj še kako povem, za danes imam druzega gradiva. Vidite, drage moje Slovenke, zdi se mi, da me za početek se- zamo vse previsoko. Profesorice, doktorice, moj Bog, lepo res, ali. »Z< ; fb ženskem vprašanji. Ö5 ali Študirala bi gotovo marsikatera, ne dvomim, da ne z dobrimi uspehi, toda s čim naj pa študira? Me ženske, žalibog, nismo kakor lilije na polji, ki ne jedo in ne pijo in se ne oblačijo. Bogate pa tudi nismo vse in marsikaka prav prebito pogreša bogatega očeta in imovitih stricev in tet. Sploh mislim, da za studiranje na vseučiliščih za hčere premožnih hiš ni treba, Bog si ga vedi koliko emancipacije. ])a le ni tako »allzuverliebter Natur« in ne preveč strahopetna, potem že gre, vsaj vse sorodstvo skrbi in podpira tako družinsko znameni- tost. Ali če nima nič, če ne dobi nič, potem je seveda druga. Treba gledati, kje se dobi zajutrk in kje večerja, delati, pomagati si, ali obesiti vse studiranje na kol. Reklo se mi bode morda, da ženske brez materijelnih pomočkov sploh ne morejo študirati. Ali zakaj ne ? Koliko ubozih dijakov se tako ali drugače pretolče skozi tista leta ! In če možki študira, če tudi je reven, zakaj bi ženska ne mogla?! Seveda zato pa potrebuje precejšne eneržije, precej trdne volje, samostojnosti in vztrajnosti. Jaz pravim, da je to možno. I moj Bog, saj se še tako ubijamo in mu- čimo, delamo in trudimo, ko vendar živimo tija v en dan brez cilja, kakor božji volek ! Jaz mislim, da bi se dalo tudi še malo več storiti nego storimo, da bi vse naše moči še kaj zdržale, ko bi im(;le zavest : zato se trudim, to hočem doseči, to dosežem! Zato pa je treba kolikor toliko emancipacije. Kakoršne so naše mlade dame, koketne, neodločne in bojazljive, polne predsodkov s- tisto njih glavno mislijo »kaj bodo rekli ljudje«, takih seveda bi ne bilo dobro poslati v svet, s takimi se še doma ne moremo postav- ljati preveč, dasi jih imamo dosti, prav dosti ! Pa tudi tiste, ki ne bodo študirale, tiste, ki se pomože, ki osta- nejo pri stariših, ki si doma vstvarijo nekako samostojnost, tudi tistim bi ne škodilo, da so malo drug-ačne nego so. Tem bi tudi i bilo priporočati, da niso tako starokopitne, tako malo samostojne. Kaj pa je prav za prav ta emancipacija? Beseda sama ima glede na žensko vprašanje po mojem mnenju precej širok pomen. ]\[arica piše o emancipaciji, Marica II., Danica, ali vsaka ima svoje posebne misli in tudi »Z«, da i sebe ne pozabim, imao ženski emancipacipaciji svoje posebne nazore. Emancipirana ženska bodi najprej nekaj. Nekaj v sebi. Tako- svoj poseben svet. Imeti mora prepri. anje : to sem in to nisem, to je prav in to ni prav. ^lalenkostnih predsodkov emancipirana ženska ne sme poznati. Kako naj tudi kaj doseže, če ji vedno in povsod razne zastarele forme zapirajo pot, čez katero si ne upa ! ? »z« : O ženskem vprašanji. Ona bodi značajna, odločna in energična. Pogumna in vstrajna, povsod kjer je treba. Jaz ne mislim »jene Frechheit eines ausgelassenen Mädchens», ki pod krinko ponosa skriva svojo razbrzdanost. Tudi je nastop tacih »lahkih« ženskih precej drugačen od onih, katere imam jaz v mislih. Prizna mi pa tudi vsak, da mora samostojno dekle, ki si hoče samo vstvariti ekzistenco, storiti marsikak korak in marsikatero pot, ka- tera je v očeh nekaterih dam, katerim kaj tacega seveda ni treba, tako nekako na meji dostojnosti, kar se pri nas navadno označi s »to ne gre«. Moj Bog, saj to prav za prav »tudi ne gre«, da mhida, morda tudi ne prav grda gospodična v univerzi sedi med celo tropo mladih gospodov prav brez vsake garde-dame. Da, ta »to ne gre«, to je pravi .ščit nazadnjaštva in starokopit- nosti ! Nepošteno ni, slabo tudi ne, greh ne, ali vx'ndar »ne gre«, »es geht eben nicht« in zato se mora seveda vsak napredek, vsaka sa- mostojnost obesiti na kljuko. Vsaj ni treba, Bog si ga vedi kacih primerov, razreševanja drastičnih duševnih konfliktov in psiholoških študij. »Warum denn in die Weite schweifen« saj je primerov iz vsak- danjosti več nego dovolj. Recimo, naša dama ima obleko, ki je še lepa in snažna, a k nesreči ne najnovejega kroja. Naša dama ni bogata, ali v taki obleki vendar ne more na cesto! Kaj bi dejali ljudje ! ! No, obleka se zavrže, kupi se nova in naša dama je srečna, če tudi za ta mesec zaradi obleke ni morda mogla plačati služkinji plače, niti mlekarici mleka. Ali tega ne ve drugi, nego samo služkinja in mlekarica, a ona je vendar morala imeti obleko, — že radi ljudij ! . . . Tu je koncert. Naša dama dobi od kacega znanca ali sorodnika vstopnico. Časniki pišejo mnogo o bodočem koncertu, na katerem nastopijo samo znane prve moči, — užitek bode neprecenljiv. Toda, glej nesreče! Naša dama nima nove bluze in kupiti si je nima s čim. Ima pač druge, še dve, štiri, ali kaj, ta prijateljica jo je že tolikokrat videla v rosa, druga v creme, da res ne more obleči nobene. Kaj bi vender dejala ta ali ona, če pride v takej starini?! . . . No in vstop- nica se vrne zadnji hip z raznimi izgovori. Zdaj zopet gledišče. No, to se pač pripozna, da upliva blažeče na duha, da izobražuje, daje sploh koristno. Ali kaj, vsaka ne pre- more toliko, da bi mogla večkrat sedeti v loži ali naslanjati se kje v prvih vrstah parterja. Seve, na balkon ali celo na plebejsko galerijo, »Z«: © ženskem vprašanji. (57 Bog ne daj ! To bi bila vendar grozna blamaža, da jo vidi kaka znanka ali celo kak znanec ! In tako pametno gospodarstvo, izobrazba, napredek — z Bogom ! »Es geht eben nicht« sprijazni se z romani in živi dalje v svojih ne- umnih predsodkih. Vse življenje se izgublja v tacih starinskih nazorih, človek sam nima nič od sebe in drugi od njega še manj. Gleda se samo na zunanjost ! Da so hčerke lepo opravljene, da se g-racijozno smehljajo, pred vsem, da pač ne kažejo ni trohico samo- stojnosti, da nimajo prav nič svojega značaja, nič svoje volje, da so vedno navezane v vseh stvareh na druge, to je seveda cilj ženske vzgoje. Da, da tacih pretiranih ženskih si vzgajamo, ki ne znajo ni pet ni šest, a kaj če so primorane stopiti v življenje, če si morajo z lastno roko črtati prihodnjost! Take se pomože in imajo otroke, koje vzgajajo, ko so same še pravi otroci ! In če ostanejo tako, pehajo jih iz enega kota v drugi krog stricev in tet, dokler ne postanejo tista stara, hudobna strašila vsega sorodstva, ki se tolikrat glosirajo v raznih dobrih in slabih dovtipih. In če so tudi kje učiteljice ali poštne upra- viteljice, ali kaj enacega, kako žive? Tisto službo delajo kakor tram- vajski konj, zato, ker morajo, zato, da so site in oblečene brez vseh druzih interesov. Ne žive ne, samo životarijo! In potem se čudijo in pritožujejo, češ, ženska se itak za nič ne zanima, ko k večjemu za obleko, plese in zabave ; kako, če nima prilike in pomočkov za nič ? ! Ali lepo vas prosim, kako naj bomo drugačne ! Kedo pa nam kedaj budi zanimanje in za kaj ? ! Saj res ne vemo druzega, nego tako resignirano, udano žedeti v kotu, v katerega nas baš porine osoda. Kaj je treba ženski samostojnosti! Ženska bodi ženska t. j. bodi ponižna in pohlevna, ne zanimaj se za nikako stvar. Če je človek samostojen, tako v sebi, duševno samo.stojen, ima vendar nekaj od življenja in življenje od njega, če tudije v najskritej- šem g-orskem zakotju, oddaljen in izoliran od kulture in omikancev. Ce se ima malo eneržije, misli, trdne volje, se pač ni bati, da se človek vtopi v vsakdanjosti in naj je ista še tako jednolična. Njegov duh vendar-le najde vedno kaj, s čimur se bavi, s čimur se bistri in razvija ! Ali naše ženske ne smejo niti imeti svojih mislij ! Doma naj misli in ve toliko in toliko, kolikor in kolikor mislijo domači, v šoli, kakoi- misli profesor ali učiteljica ; več ji sploh ni treba vedeti ! 68 žensko treba vzg-ajati za njen naravni poklic, za ženo in mater — ponavlja se vedno v neštetih varijacijah. — Ah pojdite mi s tako vzgojo! Kaj pa jih učite? Laskati se možkim in čakati na nje, kakor na odrešenike! Odgojite nam raje ljudij, storite iz ženske najprej človeka, za ženo in mater nas je že narava sama odgojila ! Toda za enkrat bodi dovelj ! Bog Vas živi, gospodična urednica! Oprostite, da Vašo potr- pežljivost tako hudo zlorabi ta s\-ojeglavni, udani Vaš «Z.»